NOVEMBER. 1953

'L

Nabožni slovenski mesečnik

VSEBINA: Ne zidaj na mostu! /P.Odilo/,
stran321 - Krizanteme /J.V./, stran 322 -
Bog predaleč, bližnji preblizu /P.B-ič/,
stran 323 - Trpinka kraljeve hiše /K.Z./,
stran 325 - Quo vadiš? /Po Croninu E.K./,
stran 328 - Naš čas, Molitev /pesmi Bogda¬
na Budnika/, stran 331 - Baraga uči, Slom¬
šek govori /Priredil p. Odilo/, stran 332 -
Skrinja zaveze /P. Miršek/, stran 334 - Slo¬
venska božja pota - Mati dobrega sveta pri
Kostanjevici /P. Odilo/, stran 336 - Lita¬
nije zadoščevanja, stran 339 - Iz zgodovine
naših pionirjev, stran 340 - Smrt /pesem
Limbarskega/, stran 341 - Pota božje pre¬
vidnosti /P. Fortunat/, stran 342 - Po
kraljestvu križa, stran 345 - Lemontski
odmevi, stran 347 - Kramljanje na zapečku,
stran 350.

Urejajo in izdajajo
SLOVENSKI FRANČIŠKANI
v Združenih državah ameriških

St. Mary’s Seminary, Lemont, Illinois - Tel: 494
Editor : Fr. Basil Valentin OFM

Business Manager : Fr. Cyril Shircel OFM
Naslov-Address: AVE MARIA,'Boz 608,
Lemont, 111. - Telephone: Lemont 873

Naročnina - Subscription rate: Za U.S.A.
in Kanado $ 2.50 - Za inozemstvo j 3.00

Tvoja naročnina je dar fantom, ki se v našem
semenišču prifravljajo na duhovniški poklic.
Naročnikov in dobrotnikov se lemontska franči¬
škanska družina dnevno spominja pri molitvah.

Publlshed once monthly - twice in October- by
the Slovene Franciscan Fathers, Lemont, Illinois,
in the Interests of the Commlssarlat of the Holy
Cross. - Entered as second class matter at the
post offlce of Lemont, Illinois, under the act of
March 3, 1879. Acceptance of maillng at special
rate of postage provided for in section 1103, act
of October 3, 1917, - Authorized July 14, 1945.

Printed by AVE MARIA PRESS, Lemont, 111.

DRAGI ROJAKU - Prvi novem¬
ber je dan stoletnice, ki ne sme mimo nas.
Pred sto leti je ta dan v cincinnatski
stolnici klečal preprosti indijanski misi¬
jonar in sprejemal od Boga nadpastirsko
oblast, da bo tako kot škof lahko še bo¬
lje služil zapuščenim dušam ob Gornjem
jezeru. To je bil našveliki rojak Friderik
Baraga, katerega ime je danesznano po
vsem katoliškem svetu. S spoštovanjem
govore o njem kot svetniškem možu, ki
je vreden časti oltarja. Da, za to čast,
ki naj bi jo dosegel čimpreje, žetudi
teče delo: dolgoletno in naporno, a ven¬
dar vztrajno ter uspešno. Zgodovinar
Mr. Joseph Gregorich ježe dolgo na de¬
lu z zbiranjem dokumentov; marquettski
škof je že imenoval historično komisijo,
ki bo pripravila vse potrebno za uradni
proces proglašenja blaženim in upamo,
da bo v kratkem imenovan tudi postula-
tor. Že dolga leta pa deluje tudi Bara¬
gova zveza/Bishop Baraga Association/,
ki ima glavni sedež v Marguettu in slo¬
vensko podružnico v Lemontu. Ta širi po¬
znanje velikega škofa in zbira denarna
sredstva, ki so za proces nujno potrebna.
Le pomislite, koliko dokumentov bo tre¬
ba fotografirati ali spraviti na filmski
trak, da bodo tako pri roki komisiji pro¬
cesa . Za vse to je potreben čas, potreben
pa je tudi denar. Ko bi vsak ameriški
Slovenec postal član Baragove zveze in
prispeval malenkostno članarino, bi
Zvezo prav nič ne skrbelo, kje dobiti
sredstva. Zrno na zrno pogača, kameri
na kamen - palača l Tako smo zidali vse
naše cerkve po naselbinah in niso naj- .
preprostejše fare po Ameriki. Tako smo
zidali ameriške Brezje. Tako naj Sloven¬
ci zidamo tudi Baragu čast oltarja!

Pa še nekaj o Baragovem procesu. Za
proces so potrebna tudi uslišanja s strani
kandidata. Baraga je že velikokrat in
mnogim pokazal, da je njegova priproš¬
nja pred Bogom mogočna in uspešna.
Zato imejmo do svojega svetniškega ro¬
jaka močno zaupanje, da nam more in
hoče pomagati ter nam tudi bo pomagal
v še tako brezupni zadevi.

Dve stvari sta torej važni: denarna
podpora Zvezi in pa zaupno priporoča¬
nje Frideriku Baragu. - Urednik.

November 1953 - Leto XLV

Vice so nekaj, kar nam zdrava pamet pove, da
mora biti; zato je težko razumeti, da bi kdo vice tajil in
zanikal. Če kdo stoji pred svetnim sodnikom, so možne
tri razsodbe: Prva je oprostilna - obtoženec je spoznan
kot nedolžen in zato oproščen. Druga je razsodba krivde,
ki jo mora obtoženec odslužiti z denarno kaznijo ali za¬
porom. V tretjem primeru pa je krivda prevelika za na¬
vadno denarno globo ali zapor; razsodba se glasi - smrt.

Ko pa stojimo pred sodnim stolom večnega Sodnika,
so tudi mogoče samo tri možnosti: nebesa, pekel in vice.
Kakor ne moremo mimo onih treh možnosti svetnega so¬
dišča, ne da bi prekršili pravičnosti, tako tudi ne more¬
mo mimo treh možnosti po smrti, ne da bi prekršili ne¬
skončne božje pravičnosti. Vic ne moremo odpraviti s
samo mislijo ali besedo, ker so kazen po zasluženju. Bi¬
lo bi krivično, ko bi bil kdo vse kazni oproščen, dasi bi
jo zaslužil; enako pa bi bilo tudi krivično kaznovati z najhujšo kaznijo za
sleherni prestopek, naj bo velik ali majhen.

V svetem pismu imamo besede, ki nam to potrjujejo: “Sveta in zveli¬
čavna je misel moliti za mrtve. ” Če nam torej sveto pismo in po njem
Cerkev naroča moliti za mrtve, gotovo ne naroča molitve za one, ki so
že v nebesih. Zveličani naših molitev ne potrebujejo več, pač pa mi po¬
trebujemo njih priprošnje. Tudi ne molimo za one, ki so pogubljeni, saj
tem nobena molitev več ne pomaga. Prejeli so zasluženo plačilo. Molimo
za srednji stan, za one, ki se še pripravljajo za pot v nebesa. In to so —
duše v vicah.

Duše v vicah so one, ki so odšle s tega sveta z malimi grehi na vesti,
ali še niso naredile pokore za velike grehe, smrtnega greha pa na sebi ni¬
so imele. Pridržane so na kraju očiščevanja. Kako dolgo, ve samo pra¬
vični Bog. Ta kazen obsega predvsem veliko bolečino v zavesti, da je duša
po lastni krivdi ločena od Boga, je pa v vicah tudi drugo trpljenje. Dolgost
kazni zavisi od krivde zadolženja.

Ker ne vemo, kako dolgo bodo duše ostale v vicah, zato je potrebno,
da zanje stanovitno molimo. Ni nam treba moliti za nedolžne otroke, ki
so umrli pred zavestjo svojega razuma, kakor tudi ne za one, ki jih je
Cerkev dvignila na oltarje. Vsi ostali otroci Eve pa smo kandidati vic in
kdor izmed nas umrje, mu moramo pomagati. Tolažilna je za duše v vi -
cah zavest, da nebes ne morejo več izgubiti; vedo, da se bodo preselile
tja, kakor hitro bo neskončni božji pravici zadoščeno. Mi pa jim ta čas

322

AVE MARIA

hrepenenja po Bogu skrajšamo z molitvami, dobrimi deli, premagova¬
njem in odpustki, zlasti pa s svetim obhajilom in sveto mašo.

Po nauku naše matere katoliške Cerkve o verskih resnicah občestva
svetnikov, vstajenja mesa in večnega življenja moramo biti prepričani, da
s smrtjo našega telesa ni vse končano. Naše zemsko življenje je umi¬
ranje, naša smrt pa je začetek pravega, večnega življenja. Zato je zelo
pomenljiv napis na nekem velikem mostu v Indiji: Svet je most. Poj¬
di po niem na drugo stran, toda hiše ne zidaj na mostu!

P. Odilo OFM

KRIZANTEME

/Odlomki iz zbirke J.V./

Materi

Odkar zaprla si oči,
veselja več med nami ni.
Izguba naše mame zlate -
kako grenak spomin je nate!
Mati, ko bi našo bol poznala,
še v nebesih bi se razjokala.

Očetu

Otroci komaj zmogli smo
ime izreči tvoje,
ko skozi jutro žalostno
ti smrtni zvon zapoje.
Očetov drugih mnogokdaj
srečavamo po svetu,
otroci dragi nismo več
nobenemu očetu.

Staršem

Gospod, ki ukazuješ nam
otrokom vdanost, spoštovanje,
usliši naše prošnje zanje:
Odpusti naši materi,
odpusti našemu očetu,
kar zadolžila sta se Ti
zavoljo nas otrok na svetu!

November 1953

323

bližnji preMizu

Lahko bi bil ti, lahko bi bil jaz .
Zato naj mož ostane brez imena. Sa¬
mo poglejva ga, kako se je pravkar
dvignil z vso cerkvijo iz svoje klopi
in stoji visoko vzravnan za poslušanje
evangelija. Duhovnik bere s prižni¬
ce znane besede:

"... Ljubi svojega Boga iz vsega
svojega srca. . . in bližnjega kakor
sam sebe. .. ”

Opaziva, da je mož povesil gla¬
vo, zaprl oči in potrepljal s prsti po
komolcih, kamor si je bil malo prej
uprl dlani svojih prekrižanih rok.
Tako se je bil pripravil za zbrano
poslušanje božje besede...

Pa je šla zbranost takoj ob gor¬
njih besedah rakom žvižgat. V glavo
so mu planile misli, ki niso bile iz
evangelija, ampak iz življenja. In iz
njegovega srca, ki je bilo vsajeno v
vsakdanje življenje. Sinoči je imel
hud prepir s sosedom, neznosno teč¬
nim in še od vere odpadlim. Kako naj
tega človeka - ljubi? Ni bil prvi tisti

prepir, tudi zadnji kar gotovo ne.
Spanja mu sicer ni motil, pustil pa
je za seboj v srcu neprijeten občutek,
ki se je danes zjutraj brž spet poja¬
vil, ko so oči zagledale beli dan, Ni
se umaknil vse dopoldne; še tedaj,
ko je mož sedel v cerkveno klop, je
bil tam. Nič čudnega torej, da je mož
povesil glavo, zaprl oči in potrepljal
s prsti po komolcih, ko so zazvenele
besede iz evangelija. Še manj čudno
je, da se je mož raztresel, ni več
poslušal evangelija in ne pridige,
ampak je pletel svoje misli. Ena teh
mu je rekla;

“Ljubi Boga in ljubi bližnjega!. .
Ko je pa Bog tako daleč in tako skrit;
bližnje pa tako blizu in tako neusmi¬
ljeno odkrit!”.. .

Pletel in pletel je mož svoje mi¬
sli in skušal pritegniti Boga v bliži¬
no, a bližnjega odriniti nekam v da¬
ljavo, toda oba sta ostala, kjer sta

324

A VE MARIA

bila. In vendar bi iz srca rad dal o-
bema več ljubezni, če bi se le malo
premaknila s svojih mest. Da bi pa
brez tega vsiljeval srcu večjo mero
ljubezni vsaj vtem hipu gotovo ni bi¬
lo mogoče. Tisti neprijetni občutek je
držal srce v krempljih in si ni dalo
kaj prida reči.

Za hip je pridigar opozoril moža
nase in ga skoraj potegnil v zbra¬
nost:

“Ljubiti - kaj se to pravi? Ni
isto kot - rad imeti! Rad imaš nekaj,
kar tvojim s pestovanim čustvom u-
gaja. Ljubiš to, kar je v skladu s
tvojimi načeli in posega v vse tvoje
življenje ...”

Mož je pomislil: “Previsoko po¬
vedano, morda pregloboko, kaj vem!
Preko glav gre. ” Pustil je pridigarja
spet samega, daje govoril drugim ali
morda le sebi in stenam. Tisti ne¬
prijetni občutek se je med tem pre¬
rinil iz srca že gor do grla in od tam
v usta. Mož ga je razločno čutil na
jeziku, ko je slino požrl. Kako naj
si človek v takih okoliščinah opomo¬
re z razlago: Ljubiti ni isto kot - rad
imeti ... ?

Minila je pridiga, minila je ma¬
ša. Občutek je ostal. Morda bi ga
kak drug evangelij spodrinil, morda
tudi kak drug pridigar. Tako je pa
šel mož vase zamišljen domov, se¬
del k mizi v obednici in segel po ča¬
sopisu. Ničesar ni zinil, ko mu je
žena prinesla zajtrk z opazko, kaj je
novega v današnjem papirju.

Z desno je držal časopis, z levo
čašo in srkal kavo. Neprijetni obču¬
tek je izginil iz ust in grla. Kava ga
je pregnala, ali v srcu se je znova
zgoščal. Tisti hip je treščil v sobo
z ulice strahoten ropot. Sledili so
kriki, nerazločni, zato nič manj nuj¬
ni. Bilo je jasno: dva avtomobila sta
udarila skupaj.. .

Ko se je zmešnjava polegla, je
bilo jasno veliko dejstvo: Tisti “ne¬
znosni” sosed leži v nezavesti, na
pol viseč iz razbitega avtomobila!

Možu je prvi hip zaprlo sapo, to¬
da hitro se je zavedel: “Žena, tele¬
foniraj župniku! Jaz skočim v avto,
da takoj pripeljem gospoda!”

Preden je žena dobila zvezo, je
drčal avtomobil proti cerkvi in mož
je skoraj na glas molil: “Bog ne daj,
da bi človek umrl brez zakramen¬
tov ! ”

Deset minut pozneje sta se vrni¬
la z duhovnikom. Prepozna sta bila.
Ponesrečenca so bili že odpeljali v
bolnišnico in policija je popisovala
nesrečo in zasliševala voznikav dru¬
gem avtu, ki je bil le malo ranjen.

“Hitiva, hitiva, gospod! Ne sme
umreti brez Boga! Dolgo sva bila
skregana, vsaj na zadnjo uro naj se
sprijazniva! ”

V nekaj minutah sta bila pri njem.
Ležal je v globoki nezavesti, dobil
odvezo in poslednje olje - pogojno in
nič več. Zdravnik je namignil: “Ver¬
jetno si bo še opomogel in prišel k
sebi. Ge bo ozdravel - to je drugo
vprašanje. ”

Duhovnik je naročil bolničarki:
“Pokličite me nemudoma, čim se za¬
ve ! ”

Mož pa je planil: “Jaz vas bom
klical. Ostanem pri njem. Bog bo
dal, da se bo še lepo spovedal. ” O-
stal je ob njem, mu brisal pot z o-
braza in molil. Minile so ure in po¬
nesrečenec je začel kazati življenje.
Mož je šel k telefonu in obvestil žup¬
nišče. Vrnil se je k bolniku ter obstal
na pragu.

“Ne bo prav, če mene prvega vi¬
di, ko se zbudi. Kaj če si zakrkne
srce, ko me spozna?”

Umaknil se je v čakalnico, sto¬
krat premeril sobo iz kota v kot in
sprejemal poročila bolničarke: Že je
malo odprl oči . .. zavedel se je...
spregovoril. Malo pozneje: Duhovnik
je pri njem... podobno je, da oprav¬
ljata spoved... tudi obhajal ga bo. ..

Tedaj ni več vzdržal. Planil jev
bolnikovo sobo in pokleknil z obra¬
zom v steno. Tiščal si je solze, da

November 1953

ga niso zalile.

Duhovnik je pospravil svoje stva¬
ri in se obrnil k bolniku po slovo.

“Bog z vami! Pa v njegovo voljo
se vdajte. Kakor bo On odločil, naj
se z vami zgodi. Tu je vaš sosed, ki
se je močno potrudil za vas. Lahko
ste mu hvaležni. ”

Mož se je dvignil, se nagnil nad
“neznosnega” soseda in sprejel nje¬
gov hvaležni pogled. Dovolj mu je bi-

325
lo.

Od tam, kjer je bil prav od sino¬
či pa do zajtrka danes oni neprijetni
občutek se je oglasilo zmagoslavno
dognanje:

“Nazadnje pa Bog le ni tako da¬
leč in celo za bližnjega je kar prav,
če v bližini ostane! In še nekaj: Te¬
ga človeka nisi nikoli rad imel, da
si ga pa ljubil, si danes do zvrhane
mere dokazal...”

P. B-ič

JiAalje&B kite

/iz Sole trpljenja/

trpljenje tudi bogatim in vladarskim
hišam ne prizanaša. V tem smo si prav vsi
ljudje enaki. Celo to lahko rečemo, da je
marsikdaj trpljenje v visoko stoječih druži¬
nah še večje ter ga bolj občutijo, kadar
pride. Zato si je nebeški Učitelj za svojo
šolo trpljenja našel tudi za te družine po¬
možno učiteljico, ki jih uči, kako izrabiti
trpljenje, da bo obrodilo v življenju mi¬
lost in notranjo srečo, po smrti pa večno
plačilo. Ime te učiteljice je - sveta Eliza¬
beta Ogrska.

Elizabeta je bila hči ogrskega kralja
Andreja II. Po tedanji navadi kraljevskih
družin so jo že kot trinajstletno deklico po¬
ročili. Njen mož je bil turingijski knez
Ludovik, sin koroškega kneza.

Po večletnem srečnem zakonskem živ¬
ljenju, v katerem jima je Bog dal tri otro¬
čičke, so se začele križarske vojne. Vla¬
darji krščanskega sveta so zbirali armado

vojakov, ki naj bi osvobodila Sveto Deželo
iz rok mohamedancev. Tudi Elizabetin mož
Ludovik se je odločil in pridružil križar¬
jem. Toda mlada žena je kmalu dobila vest,
da je postala vdova in so njeni otroci siro¬
te: na poti je med vojaki začela razsajati
kuga in pobrala tudi kneza Ludovika.

Elizabeta je bila od Boga obdarjena z
usmiljenjem do trpečih soljudi. Ustanov -
Ijala je bolnišnice in sirotišnice, ter jih tudi
stalno podpirala, da so mogle vršiti dela
usmiljenja. Revežem po vsej okolici je sa -
ma razdeljevala hrano in obleko. Tako se je
vedno trudila svoje knežje mesto izrabiti po
božji volji. Žal so drugače mislili ostali
prebivalci dvora in druge knežje okoliške
družine. V svojem posvetno usmerjenem
mišljenju so bili mnenja, da kneginja dela
nečast plemiškemu stanu. Zasovražili so jo,
zlasti pa ji je bil nasproten možev brat Hen¬
rik.

326

AVE MARIA

Ko se je razvedela novica, da je Ludo-
vik mrtev, je za Elizabetine nasprotnike
prišel čas, da se je iznebe. Krivični Henrik
se je polastil bratovega knežjega prestola in
njegove posesti. Elizabeto je sredi najhujše
zime z njenimi tremi otročički pognal iz
dvora. Najmlajšega je morala nositi še v
naročju.

Izgnana kneginja si je v hišah pod gra¬
dom iskala zavetja, saj je po istih domovih
storila že toliko dobrega. Toda nikjer je
niso hoteli sprejeti. Nekateri so nehvaležno
pozabili njeno dobroto, ker od nje niso
mogli ničesar več pričakovati, drugi pa so
se bali novega kneza Henrika. Ta je nam¬
reč vsej okolici pod kaznijo oznanil, da
Elizabeti nihče grajskih podanikov ne sme
dati zavetja. Vsa premražena in z lačnimi
otročički je prišla slednjič v predmestju k
nekemu krčmarju, ki se jo je usmilil in ji
dovolil prenočevati v svinjaku.

Drugi dan je šla Elizabeta beračit od
hiše do hiše. Nekemu duhovniku se je za¬
smilila in jo je sprejel v hišo. Toda čim je
dvor o tem zvedel, je po Henrikovi zahte¬
vi morala na cesto. Zopet je našla zato¬
čišče v svinjaku.

Da je otrokom preskrbela vsaj najpo -
trebnejšo hrano, je prodajala svoje drago¬
cenosti, ki jih je kot drag spomin na starše
in moža vzela s seboj iz gradu. A kmalu je
prodala vse. Na srečo je medtem našla za¬
nesljive ljudi, ki so ji vzeli otroke na svoje
domove in jih skrili pred preganjalci. Sama
pa se je,lotila preje, da si je s tem služila
za vsakdanji kruh.

Tako je živela kneginja Elizabeta v
veliki revščini, kar pa je ni prav nič potrlo
in'žalostilo. Se hvaležna je bila ljubemu
Bogu, da ji je dal priliko zanj in z Njim
trpeti. Od Boga si je prosila samo moči, da
bi potrpežljivo prenašala vse žrtve, poni¬
ževanja in zasramovanja.

Ko so sorodniki Elizabetinega moža iz¬
vedeli, kako grdo je naredil Henrik z ženo
umrlega Ludovika, so jo poiskali. Sorodnik
škof v Bambergu ji je prepustil svoj grad,
da se je vanj naselila s svojimi otročiči.
In ko so se vrnili Ludovikovi prijatelji-
križarji iz Svete Dežele, so bili ogorčeni
nad krutim Henrikovim ravnanjem. Odločno

Sv. Elizabeta hrani siromake — Slikal Gehl

so nastopili proti njemu. Moral jo je prositi
odpuščanja in ji ponuditi tudi knežje vla-
darstvo in grad, katerega ji je ukradel.
Elizabeta bi lahko sprejela vlado in se nad
svojim sovražnikom maščevala, toda po
njegovi prošnji za odpuščanje ga je objela
in mu vse odpustila. Zahtevala je samo
povrnitev svoje dote, katero je prinesla k
hiši kot nevesta. Ponudili so ji grad vsaj za
bivanje, pa je tudi to odklonila. Otroke je
izročila knežjim družinma, sama pa se je
nastanila v preprosti hiši poleg mesta Mar-
burg. Tu je živela dolga leta kot prava be¬
račica. Vse svoje premoženje je razdelila
ubogim, ves svoj čas pa je porabila za mo¬
litev in dela usmiljenja. Njen oče, ogrski
kralj Andrej, jo je hotel pregovoriti,da bi
prišla domov. Toda odklonila jeipovabilo.
V spokornem tretjem redu svetega Franči¬
ška je živela do blažene smrti, ko jo je
Gospod poklical med svoje izvoljene in
ji bogato poplačal vse žrtve.-

Kaj praviš o takem življenju trpljenja ,
dragi moj, morda sam - trpin? Bi ti tudi tako
postopal? Najbrže ne. Sprejel bi vladarstvo
in grad, samo da se rešiš revščine in trplje¬
nja. Sveta Elizabeta pa je v svoji ljubezni

November 1953

do trpečega Zveličarja hotela prostovoljno
nositi za njim križ pomanjkanja, svoje pre¬
moženje pa zaradi Njega razdeljevati dru¬
gim trpinom. Vidiš, kako mogočen nauk ti
daje ta pomožna učiteljica Kristusove šolel
Trpljenje, revščina, prezir, zasramovanje in
vsakovrstne druge težave niso nesreča -
blagoslov so za vsakega, ki jih prav razume.
O, kako sladka je morala biti smrt te pro-

327

stovoljne kraljevske trpinke in beračice po
tolikih letih dobrih del! Kako vse drugačna
pa je smrt tistih, ki ne znajo nositi križa
trpljenja, obenem ga pa tudi drugim nočejo
lajšati . Takim tudi Bog odtegne svojo lju¬
beznivo pomoč. Križ brez Križanega pa je
strašno breme, ki ga človek ne zmore.

God svete trpinke Elizabete obhajamo
dne 19. novembra.

K.Z.

Mlada sem bila
nekoč, polna življe¬
nja. Nato so se zače¬
le skrbi za lastni do¬
mek. Drug za drugim
so prihajali otročički
- cela vrsta nedolžnih
dušic. Pestovala sem
jih, jih križala, z nji¬
mi čebljala, pela in
molila. Do ras tli so
in se razkropili po
svetu - jaz pa sem se
zavedla, da mi je
skrb zanje izpila živ¬
ljenje, zorala obraz
in pobelila lase....
Pokopala sem moža,
dala v hiši mesto dru¬
gim, sama pa se u-
maknila v tiho sobi¬
co. Eden mi je ostal,
vedno zvest in vedno
poln tolažbe - križ in
Krist na njem. . . .

Življenje se izte¬
ka. Ni mi žal, da sem
živela. Smrt mi bo
odprla vrata v vse
lepše življenje, kjer
ne bo več solza in
trpljenja. . .

328

AVE MARIA

QUO VflDIS?

Spisal A. J. CKONIN

Prevedel E. K.

sem slovite cerkve v

Rimu - baziliko sv. Petra in baziliko

Bili smo v Rimu v družbi itali¬
janskih prijateljev, ki so hoteli naše
bivanje spremeniti v pravo slavje.
Veselili smo se izletov v Tivoli in
k Hadrijanovi vili, sestankov v palači
Doria in na terasi Casino Borghese.
Slikovita ulica Veneto je polna mi¬
kavnosti: počasi se premikajo
bleščeči se avtomobili, v kavarnah se
gnetejo elegantni ljudje,cvetličarske
stojnice so pokrite s cvetjem.

Nekega sončnega dne sem se po¬
poldne vračal z avtomobilom od
kosila, kjer sem se dolgo zadržal.
Sredi vrtov v bližini Albana sem
zgrešil' pravo cesto. Bil sem slabe
volje, ker sem zašel v revno, prašno
in opuščeno naselbino, ki ni kazala
prav nič one elegantne ponarejeno¬
sti, katere sem se tako privadil.
Zavozil sem z avtom po klancu
navzgor. Onkraj prazne ceste je bila
majhna kvadratasta zgradba iz
sivega kamna. Na prvi pogled se mi
je zdela kot oddelek upravnega ura¬
da, kjer bi mogel dobiti kako poja ¬
snilo o pravi poti. Izstopil sem iz
avtomobila, odprl vrata poslopja ter
vstopil. V trenutku me je obdala
mračna tihotna notranjost in spoznal
sem, da sem zašel v starodavno

v Lateranu, baziliki sv. Pavla in sv.
Klementa. A to malo svetišče je bilo
povsem drugačno - golo, preprosto,
prazno, pa vendar polno tujega in
častitljivega spomina preteklosti. Ko
se mi je oko privadilo Somraku,sem
zagledal v obrabljena kamnita tla
vklesannapis.Počasi sem razvozljal
skoraj zabrisane zlate črke in od¬
kril, kam sem slučajno zašel.

To je bila kapelica Quo Vadiš!
Prav na tem mestu se je, kakor pri¬
poveduje legenda, prikazal Gospod
ter posvaril apostola Petra, ki je
bežal pred Neronovim nasiljem iz
poganskega Rima. Prav tu sta bili
izgovorjeni spomenljivi besedi, ki
sta beguncu znova poživili pogum in
vero: “Quo vadiš? - Kam greš?”

Prečudna sila me je posadila na
nizko leseno klop in napela moje
čute. Minili so trenutki, čas je izgu¬
bil svoj pomen, tihota je odmevala v
mojih ušesih. Nato se riti je zazdelo,
da sem zaslišal šepet, ki je prihajal
iz mračnih senc skozi mogočno ti¬
hoto tega posvečenega kraja. Bilo je
polglasno, stoletja staro obtožujoče
vprašanje: "Quo vadiš ?-Kam greš ? ”

Ali bi si ne moral jaz in vsakdo
zastaviti to vprašanje tudi danes ?
Misel na pretekle tedne veseljačenja

November 1953

me je zadela v živo. Nato me je
prevzel izreden čut praznote in
nezadovoljstva, spoznanje, ki me je
zbodlo z vso ostrino. Spoznal sem,
kako sem se z drugimi vred straho¬
tno zapletel v ta svet. Pozabili smo
na kraljestvo duha ali pa se nismo
zmenili zanj.

V mračni ladji kapelice,v katero
je komaj prodiral pramen svetlobe,
sem spoznal, kaj zastruplja člove¬
štvo. V sodobnem svetu so ljudje
pozabili na pravi namen življenja,
pehajo se samo za časno slavo in
nje veličino. Prevladujoča sodobna
miselnost ni več “Kaj lahko sto¬
rim?”, ampak samo “Koliko lahko
dobim ? ”

Stopnja osebne morale je padla.
Sodobni dogodki, o katerih poroča
dnevno časopisje, odkrivajo ne¬
skončno vrsto pregreh proti nravni
postavi.Nekoč je človek urejal svoje
življenje po desetih zapovedih. A
koliko jih misli danes na Boga v
svojem dnevem življenju? Kaj smo
storili za Boga,ako imamo najboljše
hiše, najboljše avtomobile, najboljše
od vsega najboljšega?

Kako ponosne so bile velike
demokracije, ko so se nazivale
krščanske narode! Toda kako malo
je tistih,ki so živeli po tem nravnem
zakoniku in posvečali več kot le
bežno misel na nebeškega Stvarnika.
Veliko jih je, ki se jim misel na

329

Boga zdi kot pobožna pravljica. Nik¬
dar ne gredo v cerkev, nikdar ne
molijo. Drugi ošabno zapirajo svoja
srca in priznavajo Kristusa le za
velikega moža, morda za preroka, in
govore o Njegovih čudežih z beseda¬
mi razuma in splošne znanosti ter
uporabljajo vse izmišljotine, da bi
se izognili temu, kar je najvažnejše.
Najbolj obžalovanja vredni od vseh
so tisti, ki verujejo v svojih srcih
in so na poti vere, pa od slabosti in
zaverovanosti v ta svet na tej poti
onemorejo.

Danes je krščanstvo v večji
nevarnosti, kot je bilo kdaj koli
poprej. Sodobne protikrščanske sile
so bolj barbarske, kot so bile sile
poganskih cesarjev, so sile, ki hoče¬
jo uničiti vero v Boga, pokopati
resnico, mučiti žrtve, izbrisati pro¬
sveto in pahniti človeštvo v prepad.
Kako naj bi brez močnega temelja
naše vere in ne da bi bili oboroženi
z doslednostjo mogli vzdržati proti
tej nevarnosti?

Danes se vrši svetovna borba za
miselnost, srca in duše milijonov
mladih ljudi, neizprosen boj med
silami zla in silami dobrega. So¬
vražnik uporablja vsako sredstvo
propagande, podtalnega delovanja in
zvijačnosti ter hoče za vselej pre¬
kiniti v odraščajočem rodu in v
bodočih rodovih vsako obliko člove¬
kove zveze z božjim virom.

Kip sv. Frančiška Asiške¬
ga pred lateransko baziliko
v Rimu.

Sv. Frančišek je pokazal
svetu pot miru, pravice
in ljubezni. Ta pot je
le ena: za Kristusom, v
dejanskem izvrševanju
Njegovega nauka.

330

AVE MARIA

Brez ozira če hočemo ali ne je
Amerika postala voditeljica sveta,
pobornica svobode in pravice. Ali
moremo zmagati, ko pa nismo po¬
kazali jasne poti s svojim zgledom,
ampak smo stali obsojeni kot sebič-
neži, pozabljajoč na potrebo obvla¬
danja sebe, in je naše sklicevanje na
krščanstvo le posmeh in sramota?

Zdrznil sem se, ko sem sedel v
tem svetišču, ki ga je posvetil
apostol Peter. Mislil sem na mu-
čeništvo velikega svetnika in na
temne hodnike katakomb, kjer poči¬
vajo kosti prvih kristjanov, ki so
posvetili svoje življenje svojim
idealom brez ozira na osebno udob¬
je. Z vso svojo dušo sem zahrepenel,
da bi tudi nam ta vera prinesla nekaj
te veličastne izpovedi stanovitnosti
v življenju in trdnosti v smrti. Po¬
tem bi človeštvo, ki se izgublja v
modernem labirintu, našlo duhovno
prenovitev. Visoko bi zavaloval val
dobre volje, preplavil svet ter od¬
plavil hudobijo in sovraštvo, prodrl

preko mej nasilnih vladarjev in
združil množice človeštva ter po¬
stavil bratstvo ljudi za vedno na
trdno podlago.

Videl sem ta žarek na temnem
obzorju. Ta sprememba v srcu sve¬
ta bi se mogla pričeti le v srcu
posameznika, bi mogla uspeti le, če
bi vsak izmed nas izpolnjeval
moralna načela, polnil naše cerkve,
da bi v njih ne bilo dovolj prostora,
združeval naše besede v skupno
molitev, izrabljal naše duhovne vire
in sprožil goreče križarstvo do
zadnjih kotov sveta. Če bi mogli
uresničiti govor na gori, bi se vse
težave, ki se nam zde nepremaglji¬
ve, porazgubile kot meglice ob
vzhajajočem soncu.

Ali bi bila ta misel .nespametna
in nepraktična v našem sodobnem
veku ? Ne ! Naj višji cilj našega življe¬
nja je: ravnati se po tem vzvišenem
nauku. Kako moremo bolj izpolnje¬
vati namen, za katerega smo
ustvarjeni, kot s tem, da živimo po

teh večnih postavah: da vrže¬
mo sovraštvo, ošabnost in po¬
hlep iz naših src ter si pri¬
vzamemo pravičnost, prija¬
znost in ljubezen? To je bistvo
prave vere. Vera naj bi bila
glavno v našem življenju; ne
bi se smela skrivati v ozadju,
kot da bi bila nekaj manjvre¬
dnega, nevredna naprednega
in izobraženega ljudstva. Ve¬
ra je edino zdravilo proti ne¬
uspešnosti, ki preganja tolike
med nami. Vera je pot življe¬
nja, ki brez ozira na duhovna
tolažila dela čudeže vodnoša-
jih človeka do človeka in pri¬
naša ogromne obresti v obliki
duhovnega veselja in miru.

Organizirano brezboštvo danes
zmaguje in Kristusa znova križa.
Ali si k temu pripomogel tudi ti
s svojim mlačnim krščanstvom?

November 1953

331

Ali se ne bi mogli odpočiti v
vrvenju našega dnevnega življenja
in prisluhniti notranjemu glasu, ki
nas poziva, naj se ustavimo ter
prisluhnemo dvema pomenljivima
besedama, ki vedno zvene v naših
ušesih: *Quo vadiš?” Potem se bodo
morda naše oči odprle in spoznale
nespamet našega sedanjega priza¬
devanja ter potrebo po večnih
stvareh.Potem bi vedeli, kam gremo
in bi napravili za vse človeštvo
veljaven sklep, ki bi imel večno

zagotovilo.

Ko sem počasi odhajal iz te
cerkvice, je utrinjajoče se sonce
blestelo na strehah, kupolah in
stolpih mesta. Moj duh je žarel in
se dvigal. Kljub brezsrčnosti člove¬
ka do človeka, kljub zaslepljenosti
in zanikrnosti, kljub grozečim
vojnam in uničevanjem, ki zadeva
vse narode,sem čutil, da je še vedno
upanje za narode zemlje.Pot, po ka -
teri bi morali hoditi, je še vedno
odprta, če le hočemo stopiti nanjo.

Naš čas

Velik čas
kliče nas -
male:
za glasnike,
za vodnike,
za mejnike.

Velike
sile viharjev
so izruvale,
roke sleparjev
jih pokopale.
S preprostostjo,
z ljudomilo kratkostjo
Učenika - Tesarja
iz Nazareta

- vrnimo svet iz viharja
k miru, pravici,
ki se v Njegovi resnici
razcveta I

B. Budnik

Molitev

Zagrni, zagrni,
bela samota,
božja tihota,
vse moje bitje,
Bogu me vrni I
Naj v srcu iz mene
požene
rajsko klitje.
Molk svetih
naj počiva
na brstih spočetih;
v cinobrastih cvetih
naj nežno razkriva
čar božje ljubezni I
Pogrezni, pogrezni,
Kristus trpeči,
Kristus ljubeči,
vse moje dneve
v svoje odseve!

B. Budnik

332

AVE MARIA

Priredil p. Odilo

Na  VRATA VIC naj nastavimo
ta mesec svoje uho, nas opominja
naš svetniški Baraga. Takole nas uči:
Dvojno trpljenje morajo prenaša¬
ti duše v vicah; ločitev od Boga in tr¬
pljenje v ognju.

Najhujše trpljenje zapuščenih duš
v vicah je to, da ne gledajo obličja
božjega. Ta ločitev od Boga jim po¬
vzroča silne muke, ker Boga neizre¬
čeno ljubijo, njegovo lepoto in sve¬
tost popolnoma spoznavajo in ne-
utešljivo želijo biti z Bogo ni sklenje¬
ne, ne morejo pa priti pred božje
obličje, ker imajo madeže časne ka¬
zni na sebi. To je hudo trpljenje.

Drugo trpljenje duš v vicah je
trpljenje ognja, kakor je zatrjeval
sv. Avguštin. Strašen je ta ogenj, to¬
da večen ni, kakor je ogenj v peklu;
zato ga duše v vicah ne občutijo tako
hudo, ker imajo veselo upanje, da
bodo skoraj rešene in potem bodo na
veke vesele in srečne v nebesih.

Trpljenje v vicah je tako veliko,
da vse, kar človek more trpeti na
svetu, ni niti senca proti trpljenju
ubogih duš v vicah. Zato se moramo
vic bati. Prizadevati si moramo na
svetu tako živeti, da po svoji smrti
ne bomo dolgo v vicah. Svetniki so
mislili na to in so prav zato opravlja¬

li veliko spokornih del.

Prizadevajmo si tudi
pomagati vernim dušam
v vicah iz njih trpljenja.
Molimo zanje in jim da¬
rujmo svoja dobra dela.
Tako ne storiš samo
njim dobro, ampak tudi
sebi: ko bodo prišle te
duše v nebesa, bodo pro¬
sile za tiste, ki so zanje
molili, opravljali dobra
dela zanje ter jim tako
pomagali priti iz vic. In
kadar boš tudi ti prišel v
vice, bodo prav prisrčno
prosile zate, saj vedo iz
lastne izkušnje, kako hu¬
do je pasti v roke živega
Boga, kako bridko je trpljenje v vi¬
cah.

Slomšek pa nam zopet pove nekaj
posebnega, ko združi praznik vseh
svetnikov in vernih duš ter govori o
občestvu svetnikov. To so njegove
misli:

Stara in lepa je navada med ka¬
toliškimi kristjani, da obhajajo svo¬
je krstne godove. Vsaka skrbna ma¬
ti pove otroku, kdaj je njegov god.
Vsak član družine mora na godovni
dan v cerkev k sv. maši in k svetim
zakramentom. Doma pa je potem kaj
boljšega na mizi. Tudi sveta mati ka¬
toliška Cerkev vse leto isto dela:
vsak dan obhaja god kakega svetnika
ali svetnice. Ali število svetnikov je
toliko, da ne more vsak imeti svoj
dan v letu, zakaj: “Videl sem veliko
množico, katere nihče ni mogel pre¬
šteti” (Raz 7,9). Zato ima cerkev
poseben praznik, ki ga posvečuje
vsem svetnikom skupaj. Na ta praznik
pa obhajamo trojno bratovščino:
Prvič: svetnike v nebesih častimo,
naše zveličane brate in sestre slavi¬
mo. Drugič: Vernikov na zemlji se
spominjamo, ki se z nami za nebesa
vojskujejo in tretjič: Vernih duš v
vicah ne pozabimo, ki še v ognju o-

November 1953

333

čiščevanja trpijo, da jim pomagamo.
To je občestvo svetnikov prav veselo
za nas.

Svetniki v nebesih. Vese¬
lo povest vam imam sporočiti od na¬
ših ljubih bratov, sester, znancev
in znank. Iz daljne dežele vas lepo po¬
zdravljajo ter vas povabijo k sebi v
nebesa. Kakor zvezde na jasnem ne¬
bu se svetijo vnebesih svetniki okrog
Jezusa in Marije: Apostoli, preroki
vsi, mučenci, ki jih škrlat krasi in
v belem oblačilu spoznavalcev krde¬
lo; deviški zbori čistih duš, spokor¬
niki, puščavniki. . . Oh, res, nobeno
oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo,
nobeno srce ni občutilo, kar je Bog
pripravil njim, ki ga ljubijo. ” (IKor
2,9.)

Ravno tako veselje čaka tudi nas,
to nam svetniki, naši bratje, srčno
želijo, ko nam iz nebes roke podaja¬
jo in nas za seboj vabijo. Svetniki so
rože, vsajene med trnje sveta, ki so

nebesih; drug za drugega moramo
skrbeti. V dobrem se utrjujemo z
opomini in lepimi zgledi. Drug dru¬
gega moramo svariti. Ako svojega
brata pripelješ na pravo pot, rešiš
njegovo dušo. V potrebah, dušnih in
telesnih, si moramo pomagati. Dosti
bratov in sester imamo daleč preko
morja, ki v smrtni senci sedijo, Bo¬
ga ne poznajo in ne vedo, kako mu
služiti. Tudi njim smo dolžni poma¬
gati, da pridejo v naše občestvo; z
molitvijo, z darovi za misijone. Ta¬
ko nas bo nebeški Oče ljubil kot dobre
otroke, nas nekoč vzel k sebi in nam
bo vse solze obrisal.

Duše v vicah. Prebivališče
je sveto. Nič omadeževanega ne mo¬
re v nebesa. Zato obhajamo tretji
spomin duš v vicah; naših rajnih, ki
časno trpijo in se čistijo, plačujejo
dolgove ostri božji pravici in čakajo
na našo pomoč. Naši znanci, prija¬
telji, starši in sorodniki nam kliče-

v rosi milosti božje, od ljubezni vse¬
mogočnega Boga, veselo v nebesa
prirastle. Od tam nam ljubeznivo na-
migavajo, da naj pridemo za njimi .
Naša dolžnost je, da te svoje nebeške
prijatelje častimo, njih kreposti po¬
snemamo in se priporočamo njih pri¬
prošnji. Bodite pozdravljeni, nebe¬
ški prebivalci! Pomagaj¬
te nam v deželo večno¬
sti !

Nad zvezdni dom
dosegli ste,
nam sedeže pripravite!
Izgnanci prosimo lepo;
vabite k sebi
nas v nebo!

Verniki na sve¬
tu. Poglavitna čednost
svetnikov je: ljubezen do
Boga in ljubezen do bliž¬
njega. Isto naj bo tudi
namnajbolj pri srcu! Vsi
smo bratje in sestre na
svetu, otroci Očeta v

jo; “Usmilite se nas, usmilite se nas
vsaj vi, prijatelji naši! ”

Lahko jim pomagamo z molitvijo,
s sv. mašo in z drugimi dobrimi deli
po zgledu Makabejskih bratov. Dolžni
smo dušam v vicah pomagati, ker so
nam tudi oni v življenju dobro stori¬
li, kot pravi starodavna pesem odu-

334

A VE MARIA

li, kot pravi starodavna pesem o du¬
šah v vicah:

Slišiš sin, kako zdihuje
ljubi oče v vicah tam,
morebiti dolg plačuje,
ki si ti ga storil sam.

Draga mati v vicah toži:
kje si moja ljuba hči?
Tukaj sonce nam ne kroži,
dolge naše so noči.

Sestra kliče svoje brate,
žena moža, mož ženo,
znancev mnogo tam imate,
pomagajte jim zvesto I

Poglejte prekrasno in veliko ob¬
čestvo svetnikov: od Boga Očeta u-
stvar jenih, od božjega Sina odkuplje¬
nih, od Svetega Duha posvečenih bož¬
jih otrok. Vsi smo eno veliko sorod¬
stvo v božjem kraljestvu. Danes, na
praznik vseh svetnikov, imamo vsi
svoj godovni dan; eni se že v nebesih
vesele, drugi v vicah trpe, mi se pa
še na svetu vojskujemo. Veselo si
vsikdar v roke sezimo, skrbno drug
drugemu v nebesa pomagajmo, da
bomo srečno k Očetu prišli in pri
njemu prebivali!

/•'o tem, kar opeva na Mariji
ta naziv, ko jo primerja skrinji za¬
veze,.njeni predpodobi v starem za¬
konu, bi se lahko glasil kar “Po¬
srednica milosti” ali “Naše pribe¬
žališče”.

Polagoma se je začel bližati naj¬
večji čas v zgodovini božjega stvar¬
stva - prihod v raju obljubljenega
Odrešenika, božjega Sina na svet.
Bog je stopil v ožje zveze z naro¬
dom, iz katerega naj bo rojen Me¬
sija. Izpeljal ga je iz egiptovske

.Sklin j a yweye

sužnosti in ga  skozi puščavo vodil
v obljubljeno deželo. Za sredstvo
tesnejše zveze z judovskim ljudstvom
si je Bog izbral skrinjo zaveze.

Kaj je pomenila in kakšna je
bila skrinja zaveze najprej v pušča¬
vi v svetem šotoru in pozneje v je¬
ruzalemskem templju, vemo iz sve¬
tega pisma. Tu je prostor preome-
jen, da bi jo mogli opisati. Če be¬
remo njen svetopisemski opis, se
nam takoj jasno pokaže Marijina
predpodoba, ki v skromnih potezah
kaže to “Skrinjo nove zaveze” in ka¬
ko neizmerni dar bo za ves človeški
rod prav do konca sveta. Kar je ma¬
ti vsaki družini, to bo Marija za
Adamov rod. Posrednica bo med
nam in Bogom Očetom. Okrog nje -
nega materinskega srca se bodo zbi¬
rali otroci, pri njej iskali varstva,
vodstva in vseh milosti božjih, ka¬
tere bo delila z ljubeznijo in vese¬
ljem. Saj je že zemska mati srečna,
če more pomagati svojim otrokom.

Kakor rečeno si je Bog izvolil
skrinjo zaveze za sredstvo svoje

November 1953

335

zveze z izvoljenim ljudstvom. Zato
je bil njen glavni del, pokrov, iz
čistega zlata. Imenoval se je pokrov
usmiljenja in prizanašanja. Nad njim
pa je med dvema zlatima keruboma
plaval skrivnosten oblaček, ki je
naznanjal božjo pričujočnost. Sem k
skrinji zaveze so se zatekali vodi¬
telji naroda v vseh zadevah in potre¬
bah ljudstva ter prosili Boga vodstva
in varstva.

Ali se ne zatekajo vsi voditelji
svete Cerkve od apostolov do zadnjih
papežev in škofov k Mariji - Skrinji
zaveze?

V hudih časih bojev in vojska je
judovski narod bežal pod varstvo
svoje skrinje zaveze. Celo s seboj
so jo nosili na bojne poljane, da so
po njej dobili zmago in se rešili.

Ali ne delajo krščanski narodi
enako v vseh časih, ko stavljajo vse
svoje zaupanje na zmago in rešitev
pred sovražniki le na “Skrinjo nove
zaveze” - Marijo? Premnogi so do¬
godki v zgodovini kristjanov, ko so
bili za svoje zaupanje obilno popla¬
čani. Primeri slovenskega naroda,
ki se je toliko stoletij zatekal k Ma¬
rijinim cerkvicam in se z njeno po¬
močjo, mnogokrat naravnost ču¬
dežno, ubranil turške nevarnosti,
nam povedo dovolj in nam ni treba
segati po tujih zgodovinskih knjigah.

In kako ter s kakšnim zaupanjem
so se posamezna judovska stiskana
srca zatekala v svojih težavah v
tempelj pred skrinjo zaveze! Lep je
slučaj žene Ane, ki je bila nerodo¬
vitna. Pa je molila in jokala na sve¬
tem prostoru skrinje zaveze s ta¬
ko gorečnostjo, da jo je veliki du¬
hovnik Heli obdolžil, da je pijana. A

bila je uslišana in rodila je velikega
preroka Samuela.

O, kdo naj popiše vse množi¬
ce stiskanih src, ki hitimo v svojih
osebnih težavah k Marijinemu srcu
usmiljenja in prizanašanja! Tega
nam ni treba več opisovati, saj pri
tolikih nazivih govorimo o tem.

Pred skrinjo zaveze se je ju¬
dovski narod zbiral k svojim pobož¬
nostim in službam božjim. Tu se je
zbiralo ljudstvo zlasti na dan spra¬
ve, javno priznavali svojo krivdo in
in prosili božjega usmiljenja za svo¬
je grehe. Le veliki duhovnik je smel
stopiti v najsvetejši del šotora, po¬
zneje templja. Pokropil je skrinjo
zaveze s krvjo zaklanih in Bogu daro¬
vanih spravnih žrtev.

Glejte, kdo more prešteti ne¬
pregledne trume grešnikov, ki so
v teku dveh tisočletij prihitele k na¬
ši “Skrinji zaveze” s svojimi bre¬
meni težkih grehov. Pri njej so našli
posredovalko in si izprosili spravo
pri neskončno pravičnem Bogu. Kaj
niso ravno spovednice po Marijinih
božjih poteh glavni prostor, kamor
romarji hite izpred milostnih oltar¬
jev? Kako topla je zavest, da je na¬
ša nebeška Mati najboljša posredo¬
valka, ki s “pokrovom usmiljenja”
pokrije naše grehe.

Koliko bi se še dalo napisati o
tem! To so vedeli tudi sestavljalci
litanij, ki so v nazive uvrstili tudi
“Skrinja zaveze”. - Marija, ti si
pri Bogu našasrednica milosti. Je¬
zusova Mati si, ki nam je te milosti
zaslužil, njih razdeljevanje pa izro¬
čil tebi. Bodi tudi meni “Skrinja za¬
veze” s svojim materinskim srcem
usmiljenja in sprave z Bogom!

P. Miršek

&

MESEČNI MOLITVENI NAMEN

Za primerne domove vsem družinam

336

AVE MARIA

A^ostanjevica je staro mesto
na Dolenjskem. Leži ob Krki, prav
za prav je otok sredi Krke, saj ga
krog in krog obdaja voda. Nas mesto
samo ne zanima, tudi ne njegova
starodavna zgodovina. Ustavili se
bomo pri podružni cerkvi Matere
božje dobrega sveta, ki stoji
na nizkem gričku blizu Kostanjevice.
Četrt ure hoda je iz mesta do božje-
potne cerkve, ki se razgleduje s
svojima mogočnima zvonikoma po

široki Krški dolini. Pot drži nekaj
časa med njivami po ravnem, nato
se dvigne ter nas privede na vrh.
Vhod v cerkev je trojen: glavni na
pročelni strani med obema zvoniko¬
ma in pa stranska dva vhoda, pod
vsakim zvonikom eden. Ko stopimo
v cerkev, takoj prevzame vso našo
pozornost mogočni veliki oltar, kjer
kraljuje milostna podoba. Ima pa
cerkev še štiri stranske oltarje.

Milostna podoba Matere dobre¬
ga sveta je shranjena pod steklom v
okviru, da se ne poškoduje. Marija
drži v naročju božje Dete, ki ima
desno ročico ovito okrog Marijinega
vratu, levo pa na njenih prsih. Slika
na stropu nad velikim oltarjem
nam prikazuje legendarno zgodovino
te milostne podobe: Dva angela ne¬
seta Marijino podobo, spodaj pa gle¬
dajo prizor ljudje in premišljujejo,
kam jo bosta prenesla. - Angeli be-
že z Marijo. To nas spominja tistih
hudih časov, ko so Turki po zavzetju
prestolnega mesta Carigrada leta
1453 - torej ravno pred 500 leti -
vedno bolj silili proti zapadnim kr¬
ščanskim evropskim deželam ter so
že zavzeli mesto Skader v Albaniji.
Tu so dobili v roke tudi cerkev Ma¬
tere božje dobrega sveta, toda Ma¬
rijine milostne podobe niso več našli.
Kakor poroča legenda, sta jo angela
preko Jadranskega morja prenesla
v italijansko mesto Genezzano, ne
daleč od Rima. V Genezzanu je tako
nastala še danes slovita božja pot.

Kostanjeviška božja pot

November 1953

337

Nas pa zanima vprašanje, kako
dobimo božjo pot pri Kostanjevici z
istim imenom in s kopijo iste mi¬
lostne podobe?

V Kostanjevici na Dolenjskem
so se že v dvanajstem stoletju na¬
selili cistercijanski menihi. Sezida¬
li so si samostan in krasno cerkev.
Oboje je bilo ohranjeno skoraj do
današnjih dni. Cerkev so celo kratko
pred drugo svetovno vojno slovenske
oblasti prenovile, da bi se kot stav¬
bena umetnostna starina ohranila
poznim rodovom. Toda oboje, cer¬
kev in samostansko poslopje, so ko¬
munisti med revolucijo popolnoma
uničili. Tudi naša božjepotna cerkev
Matere dobrega sveta je precej tr¬
pela v onih strašnih dneh, toda po-
žigalska roka ji je le prizanesla. -
Kostanjeviški cistercijani so bili
pred stoletji različne narodnosti. Re¬
dovniki so bili slovenskega, nem¬
škega, italijanskega in tudi franco¬
skega pokolenja. Mnogi izmed njih
so se šolali v Italiji in so od tam
prinesli posnetek Marijine podobe,
ki je bila v taki časti v Genezzanu.
Kot sinovi sv. Bernarda - vnetega
častilca Matere božje, so se cister¬
cijani povsod trudili širiti njeno če-
ščenje. Cistercijanski opat Aleksan¬
der Haller pl. Hallerstein je naredil
načrt za kostanjeviško Marijino cer¬
kev, ki je bila pozidana leta 1777.
Posvetil jo je ljubljanski škof Karel
grof Herberstein ob navzočnosti ve¬
likega števila duhovnikov in vernega
ljudstva.

Marijo kličemo v litanijah: Mati
dobrega sveta, prosi za nas ! Veli¬
kokrat smo v dvomih, kaj bi storili,
da bi bilo bolj prav. Človek je več¬
krat na razpotju in ne ve, na katero
stran bi se obrnil. Išče dobrega
sveta pri ljudeh, a ga ne najde, se
ne zanese, da bi bil svet res dober.
Kdo nam bo dal najboljši svet? Go¬
tovo Bog, ki je določil presveti De¬
vici častno mesto poleg svojega ne¬
beškega prestola. Zato jo imenujemo

tudi Sedež modrosti, Delilko vseh
milosti in dobrot. Marija pa nam tu¬
di rada svetuje, ker je naša najbolj¬
ša Mati. Kakor je nemogoče, da bi
dobra zemeljska mati svetovala svo¬
jemu otroku kaj škodljivega, tako
nam bo v vseh dvomih tudi Marija
dala najboljšo misel. S svojim dob¬
rim svetom nam bo pokazala tudi
sredstva, s katerimi bomo gotovo
dosegli to, kar nam je najbolj ko¬
ristno.

Zato se ne čudimo, če je imela
tudi ta slovenska Mati dobrega sveta
na prijaznem gričku nad Kostanjevi¬
co vedno dosti obiskovalcev. Seveda
so se časi zelo spremenili. Prišel
je ukaz “cesarskega mežnarja” Jo¬
žefa II. z ukinitvijo kostanjeviškega
cistercijanskega samostana. Menihi
s o morali zapustiti svoj ljubi dom in
se raziti na vse strani sveta. Samo¬
stansko premoženje je bilo zaple¬
njeno, mnogo dragocenosti razpro¬
danih. Takrat so požgali tudi veliko
zgodovinskih rokopisov. Ljudje v
okolici so se še dolgo spominjali,
kako neusmiljeno so delali pokonče-
valci z dragocenimi listinami, ki so
jim rekli “stari papirji". Nanosili
so jih iz samostana celo grmado in
jo zažgali. Ker ni hotela takoj gore¬
ti, so rokopise preobračali z že¬
leznimi vilami, da bi bilo prej vse
uničeno. Primer, ki se je ponavljal
pri nas tudi med drugo svetovno voj -
no in uničil toliko dragocenih arhi¬
vov. . .

Da je z izgonom belih menihov
trpela tudi božja pot Matere dobrega
sveta, ni treba omenjati. Kljub temu
se je božja pot ohranila do danes,
četudi ne prihaja več toliko romar¬
jev. Največja shoda pri Materi do¬
brega sveta nad Kostanjevico stana
praznik Marijinega imena in na kva-
terno nedeljo meseca septembra.
Takrat obhajajo god Matere dobrega
sveta. Kdor le more, pohiti na pri¬
jazni griček. Pestro sliko romarjev
poživljajo posebno narodne noše so-

338

Veliki oltar kostanjeviške božje poti

sednjih Hrvatov. Ganljivo je gledati
njihovo pobožnost, ko drsajb po go¬
lih kolenih in svečo v rokah zopet
in zopet okoli oltarja, spoštljivo po¬
ljubljajo oltar in svete podobe.

Prav blizu božjepotne cerkve
Matere dobrega sveta stoji še danes
starodavna kapelica, ki je tudi po¬
svečena Mariji Devici. Ima staro
zgodovino. Tukaj so se zbirali naši
predniki v raznih stiskah, še predno
je stala božjepotna cerkev, zlasti pa
so tu prosili Marijo pomoči ob tur¬
ških navalih. Nekoč se je vršila v
tej kapelici služba božja in menih iz
kostanjeviškega samostana je z go¬
rečo besedo vzpodbujal vernike, naj
se s trdnim zaupanjem zatekajo k
Materi božji. Ko je pridigar končal,
je zašumelo med množico: “Turki
gredo!. .. ’’ Strah in trepet se je po-

AVE MARIA
lastil vsega ljudstva. Oblaki dima in
ognjeni zublji so jim naznanjali, kaj
dela bližajoči se sovražnik s slo¬
venskimi domovi. Vsak je hitel v
svojo hišo skrit in rešit, kar je v
naglici še mogoče. Kmalu so pridr¬
vela turška krdela do kapelice. V
bližini je stala županova hiša, ki so
jo popolnoma izropali. Našli so sina
in hčer ter ju odpeljali s seboj v
sužnost. Zapomnila sta si oba gore¬
čo pridigo, ki sta jo tik pred priho¬
dom Turkov slišala pri kapelici. Ta¬
ko tudi na Turškem nista pozabila
Matere božje. Prosila sta jo, da bi
pogumno prestala vse preizkušnje.
Po dolgih letih se jima je posrečilo,
da sta ubežala in se srečno vrnila
domov ter hvaležno pokleknila pred
Marijino podobo. Njuno zaupanje v
Mater božjo je bilo res bogato po¬
plačano;

Zato pa:

Pozdravljena, Mati dobrega sveta,
ti luč blagodejna večnih višav,
o pošlji en žarek božjega ognja
svoje svetosti otrokom nižav!

Mati, svetuj nam na zemeljski poti,
strma je, težka, korak negotov;
preko nevarnosti naj nam pomaga
tvoja beseda in tvoj blagoslov.

Ravno smo pripravili članek za
tisk, ko nam je prišel v roke argen¬
tinski “šmartinski vestnik" z dne 1.
avgusta tega leta. Iz njega povze¬
mamo še en odlomek, verjetno naj¬
strašnejši v zgodovini kostanjeviške
božje poti. Ta zgodba iz ust očivid¬
ca je le ena izmed mnogih, ki se
skrivajo za rdečo zgodovino “osvo¬
boditeljev”. Kaj bodo rekli nanjo oni,
ki še danes nočejo videti resnice?

. . . Bilo je leta 1942. Na jesen
je šlo, ko so komunisti napadli cer¬
kev Marije Matere božje dobrega
sveta nad Kostanjevico. Mala posad-

November 1953

ka legionarjev ni bila kos velikemu
navalu in se je umaknila v stolp cer¬
kve. Mi smo poskušali zavzeti cer¬
kev, a ni šlo vsled našega položaja
v ravnini in prodiranja po zadnji
strani hriba. Komunisti niso bili si¬
gurni, dokler ne uničijo posadke, ki
se je hrabro branila iz cerkvene¬
ga stolpa. Razkrili so bližnje slam¬
nate strehe, znesli slamo v cerkev
in skupno s cerkvenimi klopmi za¬
žgali. Hoteli so udušiti hrabre borce
z dimom, ker v stolp niso mogli
prodreti. Zato je bil naval vedno
hujši na cerkev. Udrle so še komu¬
nistke; njim pa je bil glavni cilj ta¬
bernakelj, kjer so bile shranjene
svete hostije, četudije bila podružna
cerkev. Farani niso mogli v župno
cerkev zaradi vednih komunističnih

339
napadov. Toda v zadnjem času se
nam je z zvijačno taktiko posrečilo,
da smo zapodili komuniste, ki so se
ustrašili v temi fingiranega prodira¬
nja čete legionarjev in zbežali. Šli
smo v cerkev. Bil sem osebno nav¬
zoč kot vodnik čete. Fantje iz stolpa
so se rešili v cerkev vsi živi in
zdravi, a pred tabernakljem se nam
je nudil grozen prizor. Sam pekel
ga ni zmožen. Naše slovenske ko¬
munistke so raztresle svete hostije
po vsej cerkvi in Najsvetejše neza-
slišno oskrunile z lastnim blatom in
v. . . Za nami došli kostanjeviški
dekan g. France Golob je ob tem
prizoru glasno zajokal in se skoraj
sesedel od same groze sredicerkve.
Opravili smo v zadoščenje Najsve¬
tejšega kar smo pač mogli.


Litanij

Za vse naše krivice - oprosti nam, o Gospod!

Za vse grehe svojih duhovnikov - imej odpuščanje!
Za krivice naših voditeljev,
za napake naših učiteljev,
za grehe vseh družinskih očetov,
za vse zločine nevrednih mož,
za njih nespodobnosti in bogokletstva,
za njih kriva pričevanja in bogoskrunstva,
za naše revolucije in krivične vojne,
za vse napade proti cerkveni oblasti,
za vsa upore proti svetni oblasti,
za strašne zločine,
za sramotno delo slabega tiska,
za naše politične zločine,
za naše javno pohujšanje...

v eni besedi: za vse pregrehe naše družbe
-oprosti nam, o Gospod, prizanesi nami

/Molitev evharističnega kongresa v Quito, Ekvador, leta 1886./

340

AVE MARIA

Iz zgodovine naših pionirjev

Dne 1. novembra je poteklo sto let, kar je bil vcincinnat-
ski stolnici posvečen v škofa naš veliki rojak Friderik Baraga.
Ta jubilej smo proslavljali ameriški Slovenci na lemontskemBa-
ragovem dnevu, kanadski Slovenci so se ga spomnili s tridnev-
nico v Torontu ravno za obletnico. Marquettska škofija pa je
slavila svojo stoletnico obstoja v avgustu, dočim se je Baragu
posvečen dan vršil dne 25. oktobra v Sault Ste. Marie.

Baraga je s svojim neutrudnim delom za Indijance in bele
priseljence tako rekoč spremenil lice pokrajine ob Gornjem je¬
zeru. Visoko so dvignili čast slovenskega imena on in njegovi
rojaki-sodelavci.

Pričujoči članek, ki nam ga je poslal Mr. Gregorich, je
priobčil Baragov duhovnik Edvard Jacker v cincinnatskem nem¬
škem listu “Wahrheitsfreund” /XXX., str. 67 - 19. sept. 1866/.
Je zanimivo za zgodovino Baragovega plodonosnega dela in lepo
kaže, kaj so ljudje tuje narodnosti mislili o naših rojakih, de¬
lavcih v vinogradu Gospodovem ob Gornjem jezeru. Novomašnik
Vertin, ki ga članek omenja, je poznejši Baragov naslednik na
marquettskem škofijskem sedežu.

Oe bi v naših časopisih poročali in na
drobno opisovali vsako mašniško posvečenje
in vsako slovesnost nove maše duhovnikov ,
posvečenih v Združenih državah, ne bi
preostalo mnogo prostora za druga poročila.
Bogu bodi zahvala, da taki dogodki niso
nič več redkost. A posebne okoliščine nas
opravičujejo, če take novice včasih le ob¬
javimo v širši obliki.

Ko je prevzvišeni škof Baraga potoval
v La Pointe, na svojo prvo misijonsko po¬
stojanko ob Gornjem jezeru /vožnjo iz De¬
troita tjakaj napraviš danes v štirih dnevih,
takrat pa je med velikimi žrtvami in ne¬
varnostmi trajala cel mesec/, tedaj pač ni
mislil, da bo kakih trideset let pozneje več
kot ducat - večinoma od njega posvečenih
duhovnikov - na tem neobljudenem obrežju
darovalo svetomašo in oznanjalo številnim
naselbinam božjo besedo. Pred manj kot
dvajsetimi leti je bil prevzvišeni nadpastir
še edini duhovnik ob Gornjem jezeru, za¬
hodno od Sault Ste. Marie. Sele pred šesti¬
mi leti sta si dva duhovnika razdelila oskr¬
bovanje občin na polotoku Kewenaw, kjer
jih ima zdaj osem svoje župnije.

Pred enajstimi leti se je peljal pisec
teh vrstic s svojim škofom v indijanskem
čolnu iz lubja mimo našega Portage-Lake-a
/Houghton in Hancock/. Noč poprej sva
prebila v divjini pod zvezdnatim nebesnim
"šotorom". Gospod škof je pokazal na vr¬
sto lesenih trdnjav na pobočju in opomnil:
"Tu biva nekaj belih ljudi, katere morate
obiskati od časa do časa." - Danes stojita
na tem kraju dve cerkvi, za osem tisoč duš
katoliškega prebivalstva že premajhni in
sta dve novi nujno potrebni. V zadnjih šti¬
rih letih pa je v naši cerkvi v Hancocku
kar pet novoposvečenih duhovnikov škofije
darovalo prvo sveto mašo. Štirje so bili
Irci, eden Avstrijec.

Preč.g. Janez Vertin, sin enega na¬
ših uglednih meščanov, rojen v Dobličah
na Dolenjskem /torej rojak našega prevzvi-
šenega škofa/ in v zadnjih letih gojenec
Salesianuma, je prejel svete redove v teku
zadnjega tedna /subdiakonat 27., diakonat
29. in mašniško posvečenje 31 . avgusta/ v
novi marquettski stolnici. Je torej prvi tam
posvečeni duhovnik. Pri novi maši, ki jo
je opravil včeraj v tukajšnji cerkvi svete

November 1953

Ane, so asistirali preč. gg. Čebulj,Magne
in Jacker, pričujoča pa sta bila Rev. Walsh
in Sweeney. Slavnostna pridiga je bila, ker
je večina občine irska, v angleškem jeziku.
Cerkev v Cliftonu, za katero je novomašnik
določen, prav tako obiskujejo Irci, poleg
njih pa Nemci in Kanadčani. Oznanjati jim
bo moral besedo božjo v treh jezikih.

Kranjski/slovenski/narod je v Združe¬
nih državah tako slabo zastopan, da bi tvo¬
rile vse družine skupaj komaj najmanjšo ob¬
čino. In vendar šteje letošnji letopis že šti¬
rinajst imen kranjskih duhovnikov. Vsem

341
bi izstavile njih verske občine, ako bi jih
vprašali, izpričevalo, ki dela čast njih
imenu. Nekateri izmed njih stoje, kar tiče
znanstveno izobrazbo, jezikovno znanje,
pobožnost in duhovniško gorečnost, v prvi
vrsti ameriške duhovščine. Mala Kranjska
je dala misijonu med črnci v Nubiji Kno-
bleharja /žal je prekmalu umrl/, našemu
indijanskemu misijonu pa je podarila Baraga.
Tudi častiti pionir-veteran Pirc je prišel od
tam, da ne omenim še drugih mlajših in
starejših misijonarjev. Naj bi jim še mnogi
sledili 1

Rev. Eduard Jacker, Hancock, Portage Lake, Mich.,
dne 3. septembra 1866.

Baragova cerkev v La Pointe, Wis.


Vedno plazi se za mano:
Koder kroži vonj z gredic,
šepeta mi neprestano:
Hitro mine kras cvetlic !

Ptiček mi je sredi gaja
ljubeznivo pel nekoč,
a je rekla: Konec maja
vzela ga bo temna noč !

Spremlja v senco me pod drevje,
kakor klošč se me drži
in mi kaže na vejevje,
ki nič več ne zeleni. . .

Kadar nežno lice božam,
brž izvabi mi solze:
mlad obraz primerja rožam
ki v jeseni oblede.

Kaže mi odprto knjigo,
vezano v mrtvaški prt.
Tudi jaz sem v njej zapisan -
veli list - za božji vrt. . .

Limbarski

342

AVE MARIA

POTA BOŽJE

PREVIDNOSTI^^

P. Fortunat OFM

Louisa ni odšla v Genovo, da bi
se tam sešla s svojci. Prednica ji
je dovolila, da je še ostala v samo¬
stanu. Bala se je zanjo, da bi med
protestanti odpadla od vere. A dekle
sama pravi:“To je bila zmota. Skuš¬
njave proti veri pridejo tudi v sa¬
mostanu. Ko sem bila med prote¬
stanti, me niso niti enkrat napadle.
Ko sem naše prednosti jasneje spo¬
znala, se je moja vera še bolj utr¬
dila. Vsi smo se ogibali kakršnega
koli prerekanja - razen enkrat, ko
sva z mojim bratom-misijonarjem
govorila o krstu. Med katoličani in
protestanti je neizmerna stena, ki
je zgrajena iz napačnih idej, pred¬
sodkov, napačne poučenosti... Ko bi
se ta stena nepravega nasprotstva
porušila, bi bile misli bolj odprte
luči resnice. Verujem, da bo končni
uspeh tega dela pripadel Katoliški
akciji... ” je pisala.

Ker Louisa ni prišla v Genovo,
so prišli domači k njej. V samosta¬
nu jo je obiskal brat s svojo ženo.
Oče, ki je dejal, da nikoli ne bo pre¬
stopil praga katoliškega samostana,
jo je pričakoval v hotelu. Ko je za¬
gledal svojo hčerko, se je zgrudil
na stol in jokal kot otrok. Toliko ča¬
sa je ženi videl in kaj vse seje med
tem zgodilo! Poleg tega je bila med
njima tako močna in iskrena ljube¬
zen.

“Moj Bog, kje je Tvoja volja?”
vzklika Louisa, ko opisuje ta dogo -
dek.

Povedala je svojcem, da je od¬
slovljena iz samostana, ni pa jim
razodela, da je vzrok njena bolezen.
Sicer so pa sami videli, kaj tvega s
svojim šibkim zdravjem z vstopom
v samostan.

NOV KRIŽ

Grofica Aligardi ni pozabila na
Louiso. Ostala ji je zvesta prijate¬
ljica. Nudila ji je odlično mesto taj¬
nice in spremljevalke svoje ostarele
matere. Toda spovednik, ki je bil
obenem tudi spovednik te plemenite
družine, je preizkušenemu dekletu
svetoval, naj še poizkuša pot za svo¬
jim redovnim poklicem.

Frančiškanske sestre Deteta Je¬
zusa so pristale na to, da sprejme¬
jo Louiso v svojo redovno družino,
kakor hitro bo ozdravela. Tako ji je
bilo mnogo na tem, da bi bila spet
zdrava. Ker je imela še nekaj de¬
narja, se je pridružila lurškim ro¬
marjem. S kakšnim veseljem jo je
to romanje navdalo, opisuje sama;

“V Lurdu sem našla preblaženo
Devico Marijo. Odslej je Ona del
vsega mojega življenja. Vem, da
prihajajo vse milosti po njenem po¬
sredovanju. Srčno želim, da bi za¬
dostila za dolgo vrsto let, ko je ni¬
sem poznala; in za toliko njenih
otrok, ki je ne poznajo in niti noče¬
jo sprejeti dobrot njenega materin¬
skega Srca.”

“Prosila sem Marijo, naj mi vr¬
ne redovni poklic in naj me v ta na-

November 1953

men ozdravi. Prosila sem jo za
spreobrnjenje vse naše družine, naj
me stane kar hoče. ”

“Trikrat sem se kopala v čudo¬
delni lurški vodi. Tik pred odhodom
pa sem čutila, da sem - zdrava .
Duhovni oče, smejali se boste, a ne
vem, kako se je zgodilo: približno
en teden sem se počutila popolnoma
ozdravljena. Nikakega ostanka bo¬
lezni ni bilo več. Mati Reggio me je
poslala k prvovrstnemu zdravniku,
ki je ugotovil, da z mojimi pljuči ni
prav nič narobe. Frančiškanske se¬
stre Deteta Jezusa so bile zelo ve¬
sele mojega sporočila, toda potre¬
bovala sem za vstop spričevalo nji¬
hovega zdravnika. Ko me je pregle¬
dal še ta zdravnik, je resno dejal:
‘Redovno življenje je zelo trdo. Ni
priporočljivo za osebe s slabotnim
telesom. ’ Pristavil je še, da so mo¬
ja pljuča v slabem stanju. Bolezen
se je na nerazumljiv način povrnila,
kakor je na nerazumljiv način pre¬
šla. Moj Bog, kje je Tvoja volja!. . .”

Njeno upanje se je torej spre¬
menilo v nov križ.

“PEROTI LJUBEZNI"

Vse življenje Louise Jaques nas
uči, kako Bog dušo vodi skozi pre¬
izkušnje. Ovira za oviro se stavi ja
na njeno pot za redovnim poklicem;
ena je težja od druge. V vseh kri¬
žih pa išče dekle le božjo voljo.

Ko je najbolj trpela vsled zdrav¬
nikove ugotovitve njenega slabega
zdravja, je prejela ponovno pismo
od očeta. Vabil jo je, naj skupno z
njim in sorodniki preživi počitnice,
ker ji bo sveži gorski zrak zelo ko¬
ristil. Dostavlja besede, ki izražajo
veliko ljubezen: “Ne boj se, da bi
imela kake težave zaradi svojega
spreobrnjenja: jaz te bom vedno
branil!... ”

Spovednik je Louisi svetoval,naj
si izprosi od očeta serijo potrebnih
injekcij. “Stori to za Jezusa!” Zopet
žrtev in ponižanje; govoriti o svoji

343
bolezni, prositi... A storila je tako
in domači so ji pomagali. Hudo ji je
bilo le to, ka so vselej dajali le en
pogoj:“Ne pojdi nazaj v samostan!”
Ona pa je prav zaradi redovnega živ¬
ljenja hotela ozdraveti...

Louisa je trpela. Vsak dan bolj
je čutila, kako velik prepad je med
njo in domačimi. Le močna medse¬
bojna ljubezen je gradila most. “Bi¬
lo je treba peroti ljubezni, da smo
šli preko tega prepada, ” je sama
pisala.

Ko sb se domači vračali v Afri¬
ko, so ponovno izražali željo, da bi
odšla Louisa z njimi. A še vedno je
imela trdno voljo postati redovnica.

REDOVNICA

Oče je prevzel vse stroške nje¬
nega zdravljenja in injekcije so ji
res vračale zdravje. Tako je bila
medtem sprejeta v neko žensko re¬
dovno družbo. Niso pa je poslali v
kak samostan, temveč v neko manj¬
šo postojanko na deželi. Tu je dne
22. februarja 1931 postala postu-
lantka. Želela je sicer v pravi sa¬
mostan, a morala je čakati še nekaj
let. Poslali so jo na učiteljišče, ker
je Louisa končala šolo na nekem
zasebnem protestantskem zavodu in
njena diploma pred državo ni bila
priznana. Po dveh letih pa so jo po¬
slali predstojniki kot učiteljico na
farno šolo vkraju,kjer je bila spre¬
jeta za postulantko. Vedela je, da
more delati redovne obljube samo v
samostanu, zato ji je ta kraj odmi¬
kal cilj njenega življenja. A pokor¬
ščina ji je odkazovala službo na po¬
deželski farni šoli. Šele 3. febru¬
arja 1935. je smela napraviti oblju¬
be za eno leto. V svojem srcu pa je
že zdavnaj vse svoje življenje daro¬
vala Jezusu.

MISIJONSKI
pH MESEČNI NAMEN

Za svobodo šol v Afriki

344

A VE MARIA

POKORŠČINA NI LAHKA
Prva Louisina želja ob redovnih
obljubah je bila; darovati svoje živ¬
ljenje za spreobrnjenje domačih. Ko
je duhovnika vprašala za svet, je bi¬
la njena pokorščina postavljena na
preizkušnjo. Ta ji je dejal, naj se
daruje za njihovo zveličanje, ne
zahteva pa naj od Boga njihov pre¬
stop v katoliško Cerkev, torej vidni
znak njihovega spreobrnjenja. Tudi
ji ni dovolil, da bi ponudila Bogu za
domače svoje zdravje in sprejela
smrt.

Kdor ni v pravi veri, a živi po
vesti in želi storiti vse, kar je za
zveličanje potrebno, se lahko zveli¬
ča. Imeti mora seveda kesanje nad
svojimi grehi in željo spolnjevati
božjo voljo. To velja za vse, ki še
niso spoznali popolne resnice, kate¬
ro hrani samo katoliška Cerkev po
vodstvu Svetega Duha. Za katoličana
velja drugače, saj je član prave in
nezmotljive Cerkve božje. Svojo
vest mora oblikovati in vzgajati po
naukih, ki jih uči Cerkev in katerim
se mora podvreči v vseh stvareh

vere in morale. Katoličan ima pri¬
liko za pouk, dolžan je ta nauk tudi
spolnjevati in zanj izven Cerkve ni
zveličanja. Zato oni, ki se Cerkvi
upirajo in delajo nasprotno v važnih
stvareh vere in morale, zapadejo
cerkvenim kaznim. Ako se katoli -
čan na primer poroči na sodišču, se
s tem izloči iz Cerkve. Za katoliča¬
na je veljaven zamo zakon, ki je
sklenjen pred uradnim zastopnikom
Cerkve, to je župnikom ali onim, ki
ga župnik pooblasti. Prav tako se
izloči iz Cerkve, kdor se vpiše v
organizacijo, katere namen je delo
in rovarjenje proti Cerkvi.

Louisini sorodniki pa niso po¬
znali katoliške Cerkve. Vzgojeni so_
bili v protestantovski ločini, saj je
bil oče celo pastor in misijonar. Le
Louisa je našla pot v pravo Cerkev .
Razumljivo je, da je želela za seboj
pripeljati tudi ostale. Zato je bila
njena pokorščina do spovednika, ki
ji je ukazal molitev za njih zveliča¬
nje brez vidnih znakov, da je molitev
tudi uslišana, zanjo res težka pre¬
izkušnja.

/Konec prih./

Švicarski slikar Boklin je napravil znamenito sliko z imenom "Otok mrtvih".
Naslikal jo je pod težkim vtisom človeške potrtosti in žalosti. Nihče ne taji: slika je
velika umetnost. Priznati je tudi treba, da je slika pretresljiva. Ponosno se dviga str¬
ma pečina iz morja kot znak neizbežne usode. Med skalovjem rastejo v globoki resnobi
ciprese in vrbe žalujke. Na skalnati steni pa so vdolbene votline, kjer ima smrt svoje
bivališče. Iz vsake teh odprtin gleda mrtvaška glava. Temni oblaki vise na nebu, va¬
lovi pa tulijo svojo žalostno tožbo. Od obrežja se pomika čolnič: mrtvaško rakev vo¬
zi, nad njo pa se sklanja z belim platnom ogrnjena postava... Vsakemu opazovalcu se
zdi, da mu hoče temna vdolbina skalnatega otoka povedati:"Danes pride ta k nam, a
jutri kdo drugi. Nekega dne prideš tudi - ti I Da, tudi ti si na vrsti I..."

Brez dvoma pretresljiva in pomenljiva slika. Toda nekaj ji manjka. Kaj je za onimi
vdolbinami, kaj je na drugi strani te strašne skale, to je najvažnejše vprašanje za sle¬
hernega človeka. Slika nam na to ne odgovarja, odgovarja pa nam naša vera: Otoka
mrtvih ni I Smrt je začetek življenja: večnega življenja, srečnega ali strašnega. Sami
izbiramo...

November 1953

345

Gregorijanska univerza v Ri¬
mu je pred kratkim prazno¬
vala 400-letnico svojega ob¬
stoja. Ustanovil jo je papež
Gregorij XIII. Univerza je
verna podoba vesoljnosti in edi¬
nosti katoliške Cerkve in po
pravici zasluži ime “Kolegij
vseh narodov”, kakor jo je
ustanovitelj sam imenoval.
Danes obiskuje ta zavod
okoli 2600 študentov, ki
pripadajo 58 različnim na¬
rodnostim. Med njimi je tu¬
di 300 Amerik ancev.

V zadnjih treh letih je bilo v
korejskem taborišču severno¬
korejskih in kitajskih vojnih
ujetnikov nič manj kot 1900
spreobrnjenj. Vse to ogromno
delo poučevanja in spreobra¬
čanja so opravili štirje duhovni¬
ki iz Maryknoll misijonske
družbe in en frančiškanski
misijonar, katerim so pomagali
tudi katehisti med ujetniki sa¬
mimi. Med spreobnjenci je
144 Kitajcev, ostali so Korejci.
Poleg tega se 650 Korejcev
in 35 Kitajcev pripravlja na
sveti krst.. Žetev je velika,
a žal je delavcev malo!

Osemdeset let stari Father
Choblet še vedno goreče dela
med gobavci na Gilbertskih o-
tokih (Tihi ocean). Po rodu je
Francoz, Član misijonske
Družbe presvetega Srca Je¬
zusovega. Pred 25 leti je sam
zbolel za gobavostjo. Ravno se
je odpravljal po 36 letih plod¬
nega delovanja v svojo do¬
movino na obisk. Pa se je moral
zaradi bolezni (odpraviti v “ta¬
borišče živih mrtvecev.” Pre¬
bivalce tega otoka - gobavce -
- je našel v popolni (zapušče¬
nosti in brez vsake volje do

življenja. Toda v nekaj me¬
secih jih je dvignil, da so se
oprijeli koristnega dela, zlasti
ribarjenja in izdelovanja mrež.
Kmalu po njegovem prihodu je
otok izgubil mrtvaški videz;
zopet sta se naselila nanj
smeh in dobra volja. Misijo¬
nar sporoča, naj ne skrbe glede
njegovega položaja, ker je
prav zadovoljen v svojem de¬
lu, kljub bolezni, imenujejo
ga “moderni oče Damijan.”

Španska družina Baraut -
- Obiols v Pons-u, provincija
Lerida ? ima nič manj kot dvajset
svojih članov posvečenih Bo¬
gu. Dvanajst jih je duhovni-
tov, trije 1  pa so bratje lajiki
v salezijanski kongregaciji.
Petorica ostalih še študira
v semenišču, oziroma v novi¬
ciatu.

Mati in hčer - obe redovnici
Kongregacije Marijinega da¬
rovanja v Kanadi - sta na poti
v japonske misijone. Ime ma¬
tere pred vstopom v red je
bilo Marie Imbleau in je vdo¬
va od leta 1944. V noviciat je
vstopila leta 1950, njena hčer'
Marie Therese pa eno leto pre¬
je. Obe sta bili pred vstopom
v samostan požrtvovalni moči
pri centru katoliške univerze
v Ottavvi, Kanada.

Porast spreobnjenj na Ja¬
ponskem je skoraj Čudež, pra¬
vi Father Timothy Connolly,
generalni predstojnik misijon¬
ske kongregacije sv. Kolum-
bana. Father Connolly navaja
tokijskega nadškofa Petra
Tatsuo Doia, ki pravi: “Ne¬
koč je bil misijonar na Ja¬
ponskem zelo zadovoljen, če je
imel tri spreobrnjence na le¬
to, sedaj pa mu ni dovolj, če

jih ima vsako leto 20 ali 30.”
Father Connolly, ki je preži¬
vel dva meseca na Japonskem,
pravi, da je največji problem na
Japonskem pomanjkanje kato¬
liških šol za moško mladino.
V ta namen bi Japonska rabila
čim več redovnih kongregacij
duhovnikov ali bratov, ki se
bavijo s šolstvom.

Vpliv katolicizma v Angli¬
ji v zadnjem času precej raste,
Čeprav so katoličani tam v ve¬
liki majnšini. To čutijo seve¬
da tudi Anglikanci, kar jim pa
ne gre v račun. Zato je pri-
mas anglikanske cerkve pred
kratkim napadel katoličanstvo
v Angliji. V svojem govoru,
ki ga je imel anglikanski du¬
hovščini na cerkvenem zboro¬
vanju v Canterbury, je dejal,
da so katoličani postali na¬
silni in odrekajo svobodo vesti.
Med drugim tudi opravičuje ko¬
muniste, ki za železno zaveso
preganjajo katoličane.

Ne bi bilo napak, ko bi mož
najprej pogledal pred svoj prag
in malo pomedel. Najbrž ga bo¬
de v oči napredek angleških
katoličanov in tisoči konverti-
tov vsako , leto. Glede pre¬
ganjanj za železno zaveso pa bi
verjetno drugače govoril, Če

346

bi to preganjanje na lastni ko*
ži občutil. Morda mu ne bo
ušlo, saj je Anglija z vso
Evropo precej rdeča...

člani društva Presvetega
imena v Manili (Filipini) so
pred kratkim zažgali velik kres.
Za ta kres pa niso rabili drva,
ampak - nedostojne knjige in
časopise. Pri kresu je bil
navzoč tudi škof Mariano Ma-
driga, ki je vzpodbujal tisoče
zbrane mladine, naj nadalju¬
jejo boj proti slabemu čtivu.
Ob isti priliki je eden glavnih
odbornikov te organizacije
naznanil vsem zbranim, da mi¬
slijo napraviti popoln bojkot Fi¬
lipinske vzgojne organizacije,
(ki jo lastujejo Amerikanci),
ker neprestano uvaža iz A-
merike velike množine knjig
in časopisov zelo dvomljive
vrednosti.

Tudi radio in televizija naj
služita širjenju veselega o-
znanila krščanske ljubezni in
bratstva, saj smo vsi otroci
enega nebeškega Očeta. Škof
Fulton Sheen ima zopet svoj
tedenski televizijski pro¬
gram, kateremu sledi 20 mi¬
lijonov ljudi po vsej Šimi A-
meriki in Kanadi, tudi neka-
toličani. številnih katoliških
programov ameriškega radia pa
bi skoraj ne mogli prešteti.
Častno mesto med njimi za¬
stopa “Hour of St. Francis".
To radijsko uro, katere sponzor
je tretji red sv. Frančiška,
oddaja nad 500 radijskih po¬
staj. Program vodi p. Hugh
Noonan OFM, pomagajo pa
mu mnogi svetovnoznani filmski
zvezdniki, ki za priljubljenega
sv. Frančiška in njegovo o-
znanilo miru radi darujejo

P. Hugh Noonan OFM, vodja radijskega programa “Hour of St. Francis”,
ter p. Eugene Murphy SJ, vodja radijske ure "Sacred Heart Program”.

AVE MARIA
svoje igralske talente, p.Hugh
pripravlja zdaj tudi televi¬
zijski program, ki ga bomo vi¬
deli za božič.

Koliko verskih programov
pa oddaja radio katoliške
Slovenije? Ameriški Sloven¬
ci bi radi odgovor od “vo-i
diteljev” naše preizkušane
domovine. Dati ga bodo mo¬
rali, če ne zdaj, pa pozne¬
je kdaj...

Dne 14. oktobra je papež Pij
XII. v Rimu blagoslovil nov
Severnoameriški kolegij. Nalašč
za to slovesnost je prišel iz
Castelgandolfa. Slovesnosti je
prisostvovalo petnajst kardi¬
nalov ter mnogo nadškofov in
škofov iz vseh delov sveta.
Iz Združenih držav so prišli
trije kardinali, deset nadško¬
fov in šestindvajset škofov.
Med svetnimi dostojanstveniki
je bila tudi Mrs. Clare Boothe
Luče, ameriški poslanik v
Italiji. Novo poslopje je sta¬
lo tri in pol milijona dolarjev
in bo lahko 'vzelo pod svojo
streho dvakrat toliko štu¬
dentov, kot staro poslopje
Severnoameriškega kolegija.
Od ustanovitve tega kolegija
pred 94 leti je izšlo iz nje¬
ga sedem kardinalov, štiri¬
deset škofov in več kot tisoč
duhovnikov.

Piapež Pij XII, kakor tudi
prezident Eisenhower sta po¬
zdravila mladinski teden, ki
ga je priredil mladinski od¬
delek N.C.W.C. od 18. do 25.
oktobra.

Sv. oče je podelil apostolski
blagoslov vsem udeležencem.
Tri sto radijskih postaj je pre¬
našalo programe mladinskega
tedna.

November 1953

347

HMCNUKI O^TAfVF

Zadnjič smo se za
konec romarske sezone
zahvalili vsem, ki so
kakor koli pomagali v
našem Romarskem do¬
mu. V tej številki pa
naj se zahvalimo vsem
romarjem, ki so to leto
obiskali lemontsko Ma¬
rijino božjo pot. Vsem
skupinam, zlasti njih
organizatorjem, naj bo
naša Marija Pomagaj
bogata plačnica za njih
romarsko pot, ki gotovo
ni bila brez žrtev. Pa
tudi posameznikom ve¬
lja: Hvala za obisk in še
se oglasite!

Število romarjev, ki
raste iz leta v leto, je
zgovorna priča, da so
ameriške Brezje slo¬
venskim izseljencem
res prirastle k srcu. Pa
tudi Marija je najbrže
iz leta v leto bolj rado¬
darna, čim bolj se za¬
nimamo za njeno božjo
pot. Mnogo pisem za¬
hval dobimo vsaki me¬
sec, kakor je tudi mno¬
go romarjev prišlo na
božjo pot iz obljube in v
zahvalo.

Brali ste že v Ame¬
riški domovini in naj za
konec romarske sezone
omenimo še tu enega
izmed naših romarjev,
ki je letos gotovo dose¬
gel med njimi prvo me¬
sto in je njegov zgled
vreden omembe. Slo¬

venski fant Janez Jeglič
je po srečni vrnitvi iz
korejske, fronte izvršil
svojo obljubo: prišel je
k naši Mariji Pomagaj
peš iz South Benda, Ind.
/112 milj/. Naj mu Ma -
rija še dostikrat usliši
prošnje! Prepričani
smo, da ne bo pozabila
njegovih žuljev.

• Na nedeljo dne 13.
septembra je imelo dru¬
štvo Najsv. Imena fare
sv. Stefana v Chicagu
pri nas duhovno obnovo.
Govore je imel p. Bene¬
dikt. Udeleženci so bili
videti zadovoljni. Imeli
so lepo vreme in so se
lahko naužili svežega
zraka po mili volji.

• Dne 27. septembra
pa so imele duhovno ob-
novopri Mariji Pomagaj
članice Marijine kon¬
gregacije iz St. Francis
College, Joliet. Več go¬
vorov je imel zanje je¬
zuitski pater iz Chicaga,
zaključnega ob treh po¬
poldne pri molitveni uri
in blagoslovu z Najsve¬
tejšim. Veseli nas, da
postajajo naše Brezje
vedno bolj znane tudi
ameriškim krogom.

• Na praznik Rožen-
venske Matere božje so
prihitele k nam stalne
romarice, ki jih iz Jo-
lieta pripelje Mrs. An¬
ton Trlep, imele peto

sveto mašo ob devetih in
v eč pobožnosti.

Mrs. Trlep, o ka¬
teri smo zadnjič poro¬
čali, da je med našimi
jolietskimi prijatelji na¬
brala dar za nove pre¬
proge pri Marijinem ol¬
tarju, nam je poslala še
$14 /imena darovalcev
so na platnicah!/ in je
skupna vsota $ 502. 30.
Še  enkrat vsem iskren
Bog plačaj!

• Na Baragovo prosla¬
vo je Mons. Butala pri¬
peljal k nam Rev. Antona
Korena, jezuitskega pa¬
tra vzhodnega obreda.
Father Koren je vice-
spiritualv rimskem ko¬
legiju “Russicum”, kjer
se bogoslovci raznih na¬
rodnosti pripravljajo za
delo med ruskim naro¬
dom. Pri nas je ostal
tri dni ter smo z zani¬
manjem sledili njego¬
vim mašnim obredom.
En dan je maševal tudi
na gričku Assisi.

Ameriške Brezje so
bile gostu zelo všeč.

• C. Sr. M. Febronia
nam je poslala sledeče
v objavo: Sestrski sa¬
mostan na gričku Assisi
se prisrčno zahvaljuje
neimenovani osebi, ki
je darovala $ 40. Prav
sedaj bomo takih darov
zelo potrebovale, ker

348

AVE MARIA

nameravamo spomladi
zidati šolsko poslopje.
Sedanji šolski prostori
v samostanu so pretesni
inučenk se priglaša ve¬
dno več. Letos imamo v
Akademiji 49 učenk, od
teh 31 v prvem letniku.

• Od 23. do 25. sep¬
tembra je bil pri nas
vseameriški letni kon¬
gres voditeljev tretjega
reda sv. Frančiška. Te
dni smo imeli v Domu
okrog 30 gostov, največ
frančiškanskih, konven-
tualnih in kapucinskih
duhovnikov. Tako so bi¬
le v naši sredi nekatere
po vsej Ameriki znane
osebnosti, kot na pri -
mer frančiškanski pa¬
ter Hugh Noonan iz Ka¬
lifornije, začetnik in
voditelj radijskega pro¬
grama “Hour of St. Fran¬
cis ".

Zborovanjem kon¬
gresa, ki je bil pri nas

prvi take vrste, so z
zanimanjem sledili tudi
nekateri člani lemont-
ske družine.

Lepoti ameriških
Brezij se naši gostje iz
vseh strani širne Ame¬
rike kar niso mogli na¬
čuditi. Odnesli so od
nas najlepše spomine.

• P. Odilo je imel go¬
vore za štirideseturno
pobožnost v La Salle.Ill.
p. Kalist je govoril pri
celodnevnem češčenju v
slovenski cerkvi na Wil-
lardu, Wis. , p. Bazilij
pa pri štirideseturnipo¬
božnosti fare sv. Stefa¬
na v Chicagu.

• Dan pred Kolumbo¬
vim dnem je pripeljal k
nam Rev. Tomc cel av¬
to ministrantov cleve-
lanske fare sv. Vida .
Bi radi, da bi jih tukaj
pustil, pa se mu je kar
mudilo domov. Obljubil

jim pa je, da jih bo pri¬
peljal drugo leto za dalj
časa. Na svidenje torej!

P. Klavdij pa je ob
začetku šole pripeljal v
Lemont na piknik mini¬
strante milwauške slo¬
venske cerkve. Smo res
veseli takih skupin. Le
naj tudi mladina zve o
božji poti Marije Poma¬
gaj !

• P. Leonard je pri -
peljal na Kolumbov dan
k nam skupino skavtinj
/Girl Scouts/ fare sve¬
tega Stefana, Chicago.
Opravil je zanje sveto
mašo pri votlini. Za¬
ključek duhovne obnove
je bil ob štirih v kape¬
li, ko jim je p. voditelj
še enkrat govoril in po¬
delil blagoslov z Naj¬
svetejšim.

• Zlati jubileji fara
ameriških Slovencev se
kar vrstijo. Jubileja Sv.

Udeleženci narodnega tretjerednega kongresa v Lemontu.

November 1953

Vida v Clevelandu sta
ie' udeležila od nas p.
Odilo in Clevelandčan
p. Rafael Stragisher. V
La Sallu se ga je udele¬
žil p. Odilo, ki je imel
ob tej priliki tudi slo-
vesnopridigo inje opra¬
vil slovesno sveto mašo
ob asistenci domačinov.
Na nedeljo dne 25. okto¬
bra pa je slavila zlati
jubilej naša frančiškan¬
ska župnija sv. Jurija v
So. Chicago. Slovesnost
je povzdignil s pontifi-
kalno mašo prevzv. škof
ljubljanski, dr. Gregorij
Rožman, ki je bil dan
prej tudi naš lemontski
gost. Asistirala sta mu
kot diakon in subdiakon
p. Jožef in p. Leonard,
ceremoniar pa je bil
Rev. Slapšak. Naše če¬
stitke vsem gg. duhov¬
nikom, ki so v teku let
delovali na fari, kakor
tudi faranom Sv. Jurija,
zlasti pionirjem!

Slovesno pridigo je
imel ob zlatem jubileju
v slovenščini prevzv. g.
škof, v angleščini pa p.
komisar Aleksander.

• Dne 15. avgusta je
napravil slovesne oblju¬
be slovaški klerik fr.
John Joseph Gonchar, ki
študira pri nas bogo¬
slovje. Slovesnost se je
vršila v samostanu slo¬
vaških frančiškanov v
Pittsburghu, Pa. Želimo
mu vsi dolgo vrsto let
zveste službe v redu sv.
očeta Frančiška!

• Ta številka se je za¬
radi tiskanja Koledarja

1945. malo zakasnila,
kar nam ne štejte v zlo.
Saj boste v novembru
dobili Koledar, v kate¬
rem bo dosti zanimive¬
ga branja in veliko slik.
Upamo, da bomo z njim
vsem bralcem ustregli.

Upravnik pa bi rad
objavil, da nikar ne bo¬
dite v skrbeh za Vašo
pošiljko na Ave Marijo,
če ne bo takoj odgovora.
Zdaj v začetku novem¬
bra dobiva toliko pisem,
da je težko vsem kos.

• V zalogi imamo le¬
pe rjave serafinske rož¬
ne vence / rožni venec
sedmerih ves elj Mariji¬
nih/s sedmimi desetka-
mi. Cena 75£. Prav ta¬
ko imamo tretjeredne
škapulirje nove vrste, ki
se dajo oprati. Cena je
35 <.

• Iz Padove smo pre¬
jeli nekaj izvodov knji¬
ge: Božji služabnik pa¬
ter Leopold, kapucin.
Knjiga je tako lepa in
zanimiva, da jo bo vsak
z veseljem prebral. Ce¬
na je en dolar. Kakor
nam je znano, jo ima v
zalogi tudi Slovenska pi¬
sarna v Clevelandu. I-
mamo tudi nekaj izvodov
iste knjige v angleškem
jeziku.

P. Leopold je po ro¬
du Dalmatinec, a je do¬
mala vse življenje pre¬
bil v Padovi, kjer je le¬
ta 1942 tudi umrl. Nje¬
gov življenjepis obsega
skoraj same zglede iz
spovednice, kamor so
se k njemu zatekali ti¬

soči inje vsem čudovito
pomagal.

S knjigami smo pre¬
jeli iz Padove tudi pre¬
cej tiskanih sličic patra
Leopolda, oziroma spo¬
minčke s koscem njego¬
ve obleke. Kdor bi želel
eno ali drugo, lahko do¬
bi zastonj.

BOŽIČ se bliža. Ali
ste si že naročili BO¬
ŽIČNE VOŠČILNE RAZ¬
GLEDNICE? Dobite jih
lahko na naši upravi in
sicer s slovenskim ali
pa angleškim besedi¬
lom. Cena zavojčka je
en dolar.

Naročilo nam pošlji¬
te čim preje, da si tako
božične voščilne raz -
glednice pravočasno o-
skrbite !

AVE MARIA KOLE¬
DAR 1954 bomo poslali
vsem naročnikom. Ne-
naročniki pa ga čim prej
naročite. Izšel bo v no¬
vembru.

350

AVE MARIA

K1AMWXNH>JA  IAHČKU

• ELK RIVER, Minn. - Piše Mr s.
Ivanka Kraljič: Pošiljam Vam čla¬
narino za Baragovo zvezo in prosim
za vpis naše družine. Tudi malega
sinka, ki že malo razumeva in bo
že lahko zmolil kakočenaš za Bara¬
govo povišanje na oltar. Pred nekaj
meseci sem storila to obljubo Bara¬
gu. Dobila sem hude bolečine v de¬
sno nogo in včasih po cele noči ni¬
sem mogla spati, podnevi pa je bilo
še težje in sem komaj mogla oprav¬
ljati dnevne posle. Poskusila sem
vse mogoče, a ni nič pomagalo. Na¬
to sem začela devetdnevnico k Fri¬
deriku Baragu z obljubo: če bodo
bolečine prešle, postanemo vsi čla¬
ni naše družine tudi člani Zveze, ki
dela za njegovo beatifikacijo. Čim je
šlo z devetdnevinco h koncu, so bo¬
lečine začele ponehavati in zdaj je
že zopet vse v redu: nobenih bolečin
več ne čutim. Tako izpolnjujem ob¬
ljubo in se Baragu javno zahvalju¬
jem.

• CALGARY, Alberta, Kanada - Po¬
šilja Florijan Duh: Pošiljam svojo
naročnino in se Vam obenem iskre¬
no zahvaljujem za list “Ave Maria",
ki ga redno prejemam že dve leti.
Prinaša nam vsem slovenskim iz¬
seljencem mnogo zanimivih člankov
in nam nudi smernice za duhovno
življenje. Bog plačaj za vse!

• SHARON, Pa. - Pošilja Jerry
Okorn: Zahvaljujem se Vam za dra¬
go Ave Marijo, ki me vsaki mesec
razveseli s svojo pestro vsebino.
Lepo nas pripravlja na srečno več¬
nost, saj nobeden od nas ne ve ne
ure ne dneva. Tu v našem kraju je
Vaš list izgubil letos staro in zvesto

naročnico, Mrs. Frances Valentin¬
čič, ki je bila pri vseh zelo priljub¬
ljena in je rada hodila k maši, če¬
tudi je živela na oddaljeni farmi in
je imela že 67 let. Pri delu jo je za¬
del nenadoma mrtvoud, čez pol ure
pa je v bolnišnici izgihnila. Vzgojila
je osem otrok, ki še vsi žive.

Doma je bila iz vasi Roplevo pri
Dobrem polju, poročila seje v Pue -
blo, Colo, od leta 1912. pa je njena
družina živela tu med nami.

Ave Marija je veliko Slovencem
pomagala ohraniti dobro krščansko
življenje, po njih pa tudi njih otro¬
kom. Tega ameriški izseljenci ne
smemo nikoli pozabiti.

• ASTORIA, N. Y. - Piše Rose Ov-
ca:Prosim malo prostora v Zapečku
Ave Marije. Dolžna sem javno za¬
hvalo Mariji Pomagaj in Srcu Jezu¬
sovemu za hitro uslišano prošnjo.
Moja mala vnukinja je dobila ponoči
hude bolečine v glavi in ušesu ter je
imela 104 stopinj vročine. Zatekla
sem se po Jezusovo in Marijino po¬
moč, obljubila javno zahvalo, otroku
pa rekla: “Obe prav lepo z zaupanjem
moliva!” Ubožica je res tako molila
in kar med molitvijo zaspala. Zju¬
traj ni bilo o bolečinah nobenega sle¬
du več in tudi vročina je popustila.
Marija Pomagaj mi je že velikokrat
pomagala.

• LANDSHUT, Nemčija - Pošilja
Janez Solce: Kakor je žejni jelen
potreben studenčnice, tako smo tudi
po svetu razkropljeni Slovenci po¬
trebni božje besede in njenih zveli¬
čavnih naukov. Vaš list Ave Maria
bi nam bil tako potreben v teh hudih
časih; z veseljem bi ga prebirali in

November 1953

črpali iz njega duhovno hrano. To bi
bil prvi in zato še dragocenejši ver¬
ski list v našem taborišču, kjer živi
okrog dvajset slovenskih družin.

Zelo radi bi naročili Ave Marijo,
a po sili razmer nam je nemogoče,
ker smo brez slehernih sredstev.
Zato pa Vas v imenu nas sveh pro¬
sim iz dna srca, ko bi nam mogli
pošiljali list brezplačno. Iz dna srca
Vam bomo hvaležni in molili bomo
za Vaše delo in dobrotnike.

/List Vam bomo redno poši¬
ljali in za naročnino nikar ne
skrbite. Naj Vam Marija Po¬
magaj prinaša mnogo to¬
lažbe! - Urednik/

SLOVENSKA NOVA MAŠA
V INDIJSKIH MISIJONIH

S temi vrsticami se hočem
iskreno zahvaliti vsem, ki so mi
čestitali k mašniškemu posvečenju.
Ko sem delil svoj novomašniški bla¬
goslov, se nisem omejil samo na
klečečo množico pred mano, ampak
sem ga podelil vsem svojim dra -
gim prijateljem in znancem ter tudi
vsem misijonsko čutečim srcem.
Med temi ste tudi Vi, dragi bralci
Ave Marije. Vseh sem se tudi spo¬
minjal pri prvi sveti maši, katero
sem darovalv zahvalo za vse preje¬
te dobrote vsemogočnega Boga po
rokah blagih dobrotnikov.

Dragi p. uredniki Na obisku sem bil
v New Yorku pri svojem prijatelju, pri
katerem sem dobil v roke lemontsko Ma¬
rijino glasilo "Ave Maria". Kako vsak
vojak pogreša dobrega čtiva, bo vedel le
oni, ki je sam služil vojaški rok. Prav vsi
slovenski ameriški vojaki bi morali dobi¬
vati Ave Marijo, da le razumejo malo
slovensko. Bila bi Jim v veliko duhovno
vzpodbudo in oporo.

Ko bom odslužil strica Sama, bom
poromal k Mariji Pomagaj v Lemont. Za
zdaj pa bodite prisrčno pozdravljeni I

Pvt. Nick J. Odar, Int.Serv.
Fort G. G. Meade, Md.

351

NAŠI POKOJNI

Katarina SAJER, Crested Butte,Colo.
Helen BIZJAK, Milwaukee,Wis.

Julia JELENCIC, Berwyn,Illinois
Rose KOREN, Cleveland,Ohio
John HOČEVAR, Cleveland,Ohio
Terezija UMEK, Waukegan,Illinois
Frank URH, Waukegan,Illinois
Frances VERHOVEC, Cleveland,Ohio
Lucija RAČKI, Joliet,Illinois
Ivanka ZAKRAJŠEK, Brooklyn,N.Y.
Mary BARLE, Cleveland,Ohio
Frances KMET, Cleveland,Ohio
Florian PAVEL, Lorain,Ohio
George MARKOVICH, Cleveland,Ohio
John STAJER, Chicago,Illinois
George VESELIC, Berwyn,Illinois
Nicholas VRANIČAR, Joliet,Illinois

R.I.P.

Dan posvečenja in prve maše
res ni bil zunanje tako lep, kakor
bi bil doma v dragi Sloveniji. Sem
ga pač obhajal v misijonski deželi.
A bil je dan velike notranje sreče in
tolažbe. Obhajal sem ga v družbi
vseh slovenskih salezijanskih misi¬
jonarjev tod okoli, stotero bivših
gojencev ter mnogih prijateljev.

Na dan posvečenja so nam ( bi¬
lo nas je posvečenih osem: Slovenec,
Francoz, Belgijec, dva Španca in

pomagam na tej postaji živečemu
misijonarju. Vsakokrat zakličejo

trije domačini) gojenci tukajšnjega
salezijanskega zavoda priredili pri-

Ijudje: “Novomašnik je prišel! Danes
bo deževalo!. . . ’’ Doslej se še niso

jetno akademijo, na dan novih maš
pa vprizorili lepo igro na domačem
odru na prostem.

Jaz sem bil edini novomašnik,
ki nisem imel nove maše v kapeli¬
ci Doma, ampak sem jo zapel v pre¬
prosti misijonski cerkvi sv. Jožefa
v Kovilurju. To je bila zame velika
tolažba. Sicer sem imel v zavodu
veliko prijateljev, ki bi me radi vi¬
deli pri prvi daritvi, a tako sem že
s prvo mašo začel uresničevati svoje
geslo: “Oznanjevati evangelij ubo¬
gim. . . ”

Po novi maši so mi naši kri¬

motili.

Še na dan novih maš smo vsi od
g. provinciala dobili “pokorščino”.
Moja se je glasila: “Poučeval boš v
Salezijanskem domu ter pomagal v
misijonu!” Nisem se še popolnoma
vživel v ta novi svet, a že gre. Več
upam storiti z Vašo molitveno po¬
močjo. Misijonski svet se odpira
pred menoj v vsej svoji problema¬
tični resničnosti. Delo in težave ter
predvideni neuspehi me včasih malo
plašijo. A tolažim se z mislijo, da
je mnogo dobrih src, ki molijo za¬
me in moje misijonsko delo. Tudi

stjani priredili proslavo s petjem,
pozdravi in narodnim plesom. Se¬
veda so mi dali najprej okrog vratu,
kot je pristna indijska navada, lep
venec. Na koncu sem se jim zahva¬
lil in jim podelil svoj novomašni
blagoslov. - Blagoslov je bil pre¬
senetljivo učinkovit. . . takoj po njem
je začelo deževati. Ljudje pa so se
kar jokali od veselja, kajti v teh po¬
krajinah že sedem let niso dobili do¬
volj dežja. Zdaj grem sleherni teden
nekajkrat na ta misijon maševat, ker

za kak gmotni dar se priporočam
dragim ameriškim misijonskim pri¬
jateljem.

Rev. Nace Kustec S. D. B.
Tirupattur, S. India

+ + +

ZA BARAGOVO ZVEZO /preostalo/:

Po $5: Rev.S.Dolsina, Rev.F.A.Sedej, L.Gnidica,
J.Luzar, M.Filipovic, J.Knaus, M.Linc; po $4.50:
M.Hrovat; po $3: F.Albrecht; po $2: Mrs.Otoničar,
A.Pucel, L.Stopar, T.Potokar, M.Lauriski; po $1:
J.Kolenc, F.Skubic, M.Lavtizar, M.Mihelcic, P.
Ziherl, M.Skerl, A.Snyder, Mrs.Feuce, U.Lovšin,
F.Perme, Rev.W.Lutar, M.Drenik, A.Lorber, T.
Dezelan, M.Gorshe, Rev.J.Klopčič, A.Susman.

DOBROTNIKOM BOG POVRNI

ZA SV.MASE: Po $50: F.Bizjak, U.Erhatic, A.
Primožič; po $40: A.Maizel; po $25:' LIRaddell,

M. Košir, A.Sestan; po $20: j.Schier, V.Sesek;
po $15: A.Malesich, Prijateli, Štepec Fam., L.
Kocjan, J.Vidmar; po $13: Zuzek-Tomšič; po
$12: M.Hochevar; po $11: R.Koss; po $10: A.
Svigel, M.Tomc, Mrs.Claretta, Mrs.Corrigan, C,
Grmek,. Mrs.Nemec, A.Kozjek, J.Zadnik, M.Belec,
A.Petrich, J.Kastelic, L.Garus, A.Hrovat, A.
Miks, A.Pavli, M.NovIan, F.prostovich, R.si-
bron, J.Medvesek, F. Vertačnik, M.Erzen, L.
Kocjan, F.Pavslc, J.Mihelich; po $9.50: Mrs.
Kramer; po $9: R.Krapes, A.Predan; po $8: F.
Cesar, F.Maroit, F.Klobucar, F.Pirman, F.Praz-
nik, A.Dupar, A.Travner, M.Udovich, A.Kozjek;
po $7: A.Gruden, J.Trlep, F.Turk, A-Kavcic,

N. N., po $6: M.Podgomik, F.Kreutzer, M.Svete,
T.Urbancic, M.Jeric, P.Predan, M.Logar, M.
Somrak, J.Mrvar, M.Sustersic, M.Gomik, A.Blrk,
Mrs.Riffel, F.Adam, Chemazar Fam., F.Juns;
po $5: I.Menconi, M. Gubane, J.Jager Sr., F.Ko-
privnik, J.Oberstar, J.Frank, A.Markoja, J.Kerzan,
F.Ulcher, V.Sesek, M.Cekada, M.Mencin, A.Ko-
vacic, L.Verbič, M.Bahor, L.Kapsh, T.Zlogar,
Romarje iz Jolieta, T.Migvar, J.Horvar, M.Hag-
gard, A.Durko, B.Zagar, Mrs.Cucnik, R.Lobdell,
M.Aldisek, L.Loviscek, C.Gregory, M. Jenko, M.
Debelak, M.Seider, V.Sesek, F.Kriznlk, M.Bosa-
natz, I.Christ, T.Zupancic, A.Moze, F.Luskovich,
M.Lampirc, Gole Fam., B.Dolsin, J.Cesnik, F.
Zore, M.Manfrida, A.Slogar, A.Jursich, Mrs.Siska,

L. Kocevar, T.Sucic, 'M.Hrastar, F. A.Hochevar, T.
Marcinko, A.Kramer, F.Koprivnik, G.Bokal, J.
Janežič, F.Novak, J.Novak, Lrizanec, A.Rosnov,
H.Kastigar, A.Kozjek, G.Vodišek, A.Perko, A.
Čučnik, M.Spelich, M.Vlaslch, K.Vlasich, Kobal
Fam., E.Draksler, L.Gorjanc, K.Mrezar, J.Grom,
F.Gronez, F.Juns, C.Zorman, I.I rebll, A.Florijan,
A.Marolt, J.Jamnik, V.Sesek, A.Gostic, A.Gomik;
po $4.50: J.Prezutel, M.Rebek; po $4: F.Zore Sr.,

M. Furar, Mr.Menard, A.Moze, M.Durich, M.Hoche¬
var, J.Champa, J.Kerzan, M.Dendlnger, C.Fischer,

L. Kuta, M.Koshir, A.VeseI, F.Okom, D.Jerome,

M. Sraj Malover, A.Kozel, A.Arko, M.Kovach, F.
Mohar, R.Krall, A.Zeleznik, J.Marcek, A.Jurancic,
R.Medvescek, J.Janezich, M.Rozman, Mrs.Mesec,
T.Mozic, J.Pike, F.Mismas, A.Knaus, A.Tekavec,
Orehek Fam., M.Juresic, G.Sorsek, M.Muha; po
$3.50: J.Mladlc, T.Russ; po $3: M.Hoge, R.Bahor,
Mrs.Kastelic, F.Pogacnik, Mrs.Nasenbenny, F.
Svete, U.Lovsin, T.Syker, T.Telich, A.Kozjek,
M.Lapocinsky, G.Boudi, M.Poljak, M.Murato, M.
Pajk, P.Brojan, Kamnikar Fam., M.Petric, M.
Lovrenčič, F.Maroit, M.Jelarcic, A.Hoefferle, A.
Derganc, J.Kmet, M.C.Hribar, M.Klincak, Arivec,
F.Koncan, A.Nemgar, F.Bucar, A.Skrinar, M.Sali-
goj, A.Mozlna, F.Ceme, J.Retel, T.Sustarsic, M.
Draz, F.Pirman, G.Puhek, M.Mencin, A.Pucei, F
Ivančič, J.Strah, M.Glivar, V.Pogacnik, V.Bradac
po $2.50: Mrs.Malensek, M.Fink, P.Podgomik, A.
Rozinka; po $2: V.Troha, F.Jamnik, A.Pecek, A.
Žitnik, F.Cerar, F.Memik, M.Segalle, F.R.Gove-
kar, F.Tomazic, H.Kremzar, M.Dercar, A.Zann,
J.Kersevan, F.Tomsic, A.Kaluza, W.Wackerlin,
J.Habjan, K.Dolar, J.Vidmar, M.A.Bokal, Mrs.
Čebular, Mrs.Bozich, Mrs.Markel, M.Sedlak, M.
Matjašič, F.Jesenovec, C.Kelleman, G.Matison,
M.Kozaglavski, P.Music, C. Jeras, A.Kremesec,
T.p., F.Mali, Miss Vogrič, M.Oblak, S.Rrtlop, A.
Petrič, J.Rems, J.Zelko, A.Koz, A.Coff, A.Cer-
san, D.Jezemig, M.Dragan, J.Bezal, A.PuceI, A.
Potočnik, F.Kastigar, A.Urbancic, N.N., J.Matko-
vic, J.Wlndishar, F.Pemach, A.Cukjati, J.Vidmar,
A.Malovasic, F.Midofor, M.Janezic, MJ.Jaksha, M.

Pavlakovic, M.Strumble, F.Osaben, F.Kmicar, J.
Sever, M.Memik, I.Gostic, F.A.Hochevar, Mati, A.
Cajner, M.Skrobar, N.N., F.Tomsic, J.Tomsic, D.
Stmlsha, A.Doles, M.Sikonia, K.Kozina, M.Koss,
J.Turk, A. Vesel, M.Svlgel, R.Godrmas, J.Regich,
M.Ajster, L.Kadunc, F.Mahnlch, F.Halozan, M.
Kos, M.Mencinger, T.Prost, L.Prost, L.Danlcic,
M.Stemad, M.Glivar, P.Urh, J.Trlep, A.Kamnik,
A.Andrejasich, A.Krojacic, E.M.Dyke, A.Premetz,
L. Verbič, J.Stajerk, L.C.Oresnik, A.Arko, M.
Mernik, J.Shusterslch, F.Fink, R.Skufca, A.Mo-
rasovlch, A.Drolc, M.Koncar, F.Jalovec, T.Grum,
Mrs.Surjan, U.Ambrose, J.Knopek, A.Ancel, P.
Mesec, F.Kastigar, J.Dedek, M.Jancar, M.Rose-
man, M.Kuhar; po $1.50: Fister Fam., Holland
Fam., M.Jamnik, Mrs.Schuster, J.Tomazetic, C.
Schuster, E.Kerzich, M.Schifrer, M.Ambrose, A.
Drolc, J.Doles, F.Drasler, J.Videtich, J.Muhic,
R.N.A.453; po $1: N.N.. B.Kolbezen, M.Brisnik,
T.Sekuta, J.Pecnik, A.Habjan, R.Lamsek, M.
Strumbel, M.Hoge, A.Schutte, J.Cankar, M.Zore,
A.Miller, G.T., F.Juns, L.Barboric, J.Ray, J.Go-
sar, F.Lozar, M.Lavrencig, L.Muren, A.Brce, F.
Strohen, J.Malachowski, M.Zobec, T.Kerhln, T,-
Balažič, M.Persa, T.Zlogar, H.Muhic, U.Ambrose,
Mrs.Kodrich, V.Kristampol, F.Ferlln, K.Kolesar,
J.Vidrich, A.Perko, J.Stmna, M.Malovrh, Mrs.
Fraus, Inlaws, N.Jerin, Mrs.Jackson, R.Pangersic,
J.Maren, M.Hochevar, A.Hochevar, J.Husich, M.
Tauchar, F.Korencic, A.Brezansek, F.Jamnik, E.
Rachow, J.Nasenbenny, K.Nasenbenny, J.Zupin,
J.Berus, J.Modic, Tretjeredniki, J.Beber, F.Setina,
F.J.Setina, F.Kavc, J.Kerzic, M.Zore, F.Kokel, I.
Skorenshek, Brivec, M.Svetich, K.Jekovec, L .

Voncena, A.Perko, M .Pangersic.

ZA APOSTOLAT SV.FRANČlŽKA: Po $20: M.Sve-
tich; po $10: L.Raddell, F.Kreutzer, J.Zupin, F.
Stergas, A.Cajner, G.Puhek, F.Koch, Brivec; po
$2: M.Kerzich; po $1: A.Zitnik; po .504: A.Sintich.

ZA LUČKE: Po $15: L.A.Conrad; po $10: Mrs.
Strohen, J.Petrincic; po $5: J.Bolesta, F.Goljev-
scek, J.Petrincic Sr., J.S.Petrincic Jr., F.Ivancic,
M.Kastelic; po $4: A.Malesich; po $3: T.Sykes, A.
Kamnik, J.Zugel, M.Tomc; po $2.50: R.Simenc, J.
Pike; po $2: A.Kramer, A.Rosnov, R.Mickovic, J.
Grom, M.Svete, F.Bizjak, F.Pirman, J.Trlep, J.
Štajerk, M.Jerekovsky, T.Dokler, V.Pogacnik, V.
Bradač; po $1.50: A.Stefanich, A.Sega, A.Hrovat,
J.Gruden, T.Migvar, M.Gorup; po $1.25: J.Schwab;
po $1: J.Bovitz, M.Strumbel, F.R.Govekar, A.
Schutte, F.Kozel, M.Tomažič, M.Dercar, F.Tomsic,
F.Svete, U.Muren, J.Vidmar, M.A.Bokal, J.Janezic,
M.Dendinger, F.Jesenovec, A.Pristov, J.Tomaza-
tich, E.Kerzich, A.Cukjati, J.Vidmar, D.Jerome,
J.Mramor, L.Sapuder, F.Kastigar, M.Sraj Malover,
J.Ferlan, M.Kovach, M.Malovrh, A.Kozel, M.Ko¬
vach, M.Aidisek, F.Korencic, M.Tauchar, J.Petr
rincic, M.Memik, L.Oresnik, J.Modlc, A.Cadonic,
F.Pirman, R.Zadnik, M.P.Danculovic, A.Tekavec,
A.Knauss, J.Gosak, A.Sintlch, U.Lovko, A.Svigel,

T. Russ, M.Kerzich, J.Kerzic, M.Kosir, K.Slogar,
M.Furar, Mr.Menard, F.Gomik, Mrs.Kosec, L.Von¬
cena, M.Durich, ft.Somrak, M.Kovach; po .504: T.
Sekuta, A.Miller, A.Voje, Mrs.Markel, F.Krain, A.
Coff, Stariha J., F.Okom, A.Urick, A.Derganc, M.
Madlc, J.Jaksa, A.Cajner, M.Gorician, A.Andreja-
sich, A.Brezansek, T.Sustarsic, K.Brodarick, A.
Arko, M.Novak, M.H.Oberstar, F,Pakiz, M.Sterle,

U. Strubel, A.Kutnar, J.Jerina, J.Strah, A.Moze, K.
Jekovlc, J.Dedek, F.Novak, A.R.Flajs; po .254 :
F.Stalick.

BARAGOVO ZVEZO: Po $25: C.Schmitt; po
$10: M.Klobuchar Fam., A.Grdina, M.Sitar; po $5:
N.N., M.Prisland, Mrs.Markel, M.Stiglitz, J.Hera-
ver, Mr.Gregorich, Rev.j. Slap sak, Rev.j. Ferkulj,

J.Grdina, M.Vercek, M.Aidisek, F.Kavic, A.F.
Žagar, J.Ponikvar, A.Kovacic, M.Kovach; po $4:
J.M.Turner; po $3.50: M.Tomc; po $3: F.Koprivnik,

H. Milharcic; po $2: Mr.Mrs.P.Chemazar, Rev.Dr.M.
Kopusar, J.Ferkul, F.Tomšič, M.Holtman, A.Hor-
zen, F.Kobal, A.Rom, J.Mlakar, M.Hochevar, J.
Resman, M.G.Vodišek,> J.Gorsic, F.Kreutzer, A.
Urbančič, A.Zaman, G.Puhek, F.Pirman, N.N., F.
Križnik, J.Trlep, J.Zugel, M.Sustarsic, U.Strubel,
F.lvancic, M.Marinko, F. Vidmar; po $1.50: Rev.J.
Kopač; po $1.25: M.Petrich; po $1: F.Pogacnik, J.
Kokolj, F.Svete, G. Bokal, L.Verbič, L.Izanec, F.
Novak, M.Izanec, M.Ifkovic, M.Merala, M.Mohorko,
A.Urbanc, M.Ifkovic, A.Balazic, H.Balažič, A.
Densa, J.Densa, S.Kolenko, F.Krain, N.N., J.V.
Klobučar, M.Jazbec, E.Klobucar, K.Zabcic, M.
Fojs, F.Terlep, F.Jeretina, A.Oswald, A.Kozjek,
M.Jalovec, G.Veselic, M.Jeretina, A. Zorman, J.
Čebašek, A.Čebašek, A.Bencan, F.Zelko, L.Ba¬
chi, M.Fojs Sr., M.Shebnit, A.Perko, J.Zadnik, J.
Mokorel, A.Gruden, J.Barborich, F.Selič, M.Flor¬
jan, F.Marolt, J.Hozjan, Brojan Fam., V.Kramer,

I. Mavec, M.Draksler, E. Draksler, A.Koz, J.Krži¬
šnik, E.Fischer, S.Balazic, M.Persa, M.Hajdinjak,

J. Beber, B.Ancel, A.Plut, F.Zibert, S.Setina, K.
Vrasich, J.Petrich, A.Tagel, M.Murato, A.Ray,

K. Murato, F.Gosak, F.Maikun, A.Banich, A.Glatz,

L. Zorc,. T.Zlogar, F.Bizi^k, M.Jelarcic, Mrs.Kod-
ric, U.Ambrose, M.Oblak, C. Grmek, B. Sedmak,
Rt, Rev. J. J. Oman, C.Hagenbach, T.Sterling, M.
Bildhauer, J.Zupancic, N.Novak, A.Strukelj, A.
Jakše Jr., J.Brezar, F.Drašler, J.Husich, C.
Spreitzer, J.Kolenc, R.Zadnik, J.Vidmar, B.Zagar,
L.Knaus, T.Russ, F.Iskratsch, M.Lautar, H.So -
mrak, L Levstik.

ZA ROŽNOVENSKO DOLINO: Po $25: A.Jakich.

ZA KIP FATIMSKE MARIJE: Po $30: Skupni dar
romaric clevelandskih Oltarnih društev; po $25:
A.Jazbec, J.Noda; po $20: Mrs.Srbmak, M.Stancar;
po $10: M.Marinko, M.Darovec, F.Istenic, M.Klun,
A.Bozeglav, K.Roberts, A.Kralj, J.Voglar, V.Troha,
R.Jarc, A.Troha, J.Posch, M.Hochevar, M.Asek,

M. Geri, M.Cercek, M.Struna, A.Cek, J.Grdina, I.
Grdina, A.Debelak, N.N., M.Slu&a, M.Izanec, F.
Novak, F.S.Novak, F.Skubic, A.Pucel, A.Kic; po

N. N.; po $6: L.Kosmerl; po $5: M.Opalek, M.Fili-
povic, M.A.Hochevar, A.M.Hochevar, J.Femec, F.
Baraga, M.Pirc, M.Strk, A.Pinculich, A.Bencin,
M. Žiberna, F. Suhadolnik, F.Lindich, J.Trsinar;
po $3: A.Skrl; po $2: M.Gerl sr., M.Prostor, M.
Drenik, M. Rozman, M. Lunder, M. Marinci c, A.Vol-
cansek; po $1: J.Bambich, F.Nycret, F.Mihelich,

ZA ROMARSKI DOM: Po $3: Mrs.Repich; po $2:
M.Kovach; po $1: A.Kovar.

ZA SEMENIŠČE IN DRUGO: Po $100: Mr.Mrs.M.
Sedlak; po $50: M.Adams, N.N.Chicago; po $48:
M.Maikovich; po $10: F.Drenik; po $5: A.Stepa-
nich, M.Russold; po $4.75: I.Zore; po $4: J.J.
Peshel; po $3.50: M.Oblak; po $3: J.Modic; po
$2: A.Nemgar, T.K., L.Oresnik, F.Grad, C.Radez;
po $1.50: M.Bulic, M.Moretz; po $1: A.Zitnik, M.
Novak, A.Zan, Kamnikar Fam., P.Golobic, M.
Yankel, J.Ferlan, N.N., M.Kovach, L.Oresnik,
Orehek Fam., F.Zorc, F.Bresnick, A.Zitnik, M.
Kovach, A. Ro zink a; po .50$: L.Purkart, L. An zel c,
J.Koren, M.Ambrose, F.Gaber, A.Kastelic, Dr.J.
Grampovcan, A.Bradich, M.Jirekovsky, B.Zagar,
Mrs. Čučnik; po .25$: F.Zalaznik, N.N.

DAR LISTU: Po $30: J.Shier; po $25: A.Kovacic;
po $10: C.Kovacic; po $3: A.Lopert, Rev.J.Novak;
po $2.50: M.Koshir, Rev.J.Kopac, F.Drasler, po
$1.50: J.Zitnik; po $1: F.Pirman, F.Korencic, F.
Kokal, M.Gorician; po .50$: A.Zitnik, J.Bovitz,
M.Svete, G.Omahen, A.Kuhar, J.Spindler, J.Brezar,
M.H.Oberstar, L.Elovar, A.Ferencak, M.Osterman,
F. Kocjancic, J. Skorenshek.

DAROVI po Mrs.A. Terlep: Po $5: Mrs. I.F.Koren;
Po $3: Miss Mary Kostelc; Po $2: Miss Ann Ko-
stele, Mrs.Florence Majeske, Mrs. Mary Suligoy.

N pj lepšeboste obhajali božične praznike ob lepi
slovenski pesmi. Za to bo poskrbela zbirka gramofonskih
plošč, ki je izšla v okusnem albumu z naslovom "BARA¬
GOVA STOLETNICA". Zbirka je namreč posvečena sto¬

letnemu jubileju našega velikega rojaka, izdala jo je Slovenska pisarna, čisti do¬
biček pa bo za Baragovo zvezo .Pokrovitelj izdaje je zopet ljubljanski škof dr.Gre¬
gorij Rožman, njen prireditelj p .Odi lo Hajnšek, ki Ima na ploščah svoj božični go¬
vor, pojo pa pevci iz Eveletha in Gilberta, Minn. pod vodstvom Rev. St. Dolšina
in Mr. Vilka Kuntara. Na ploščah je tudi pritrkavanje zvonov iz Žalostne gore pri
Preserjah. Plošč je pet: tri božične in dve velikonočni.

Z naročili hitite, ker je bilo štiri sto naročil še predno je bila izdaja objavlje¬
na. Če plošč zmanjka, jih sicer lahko še naročimo, a zadnji čas za to bi bil 1. de¬
cember, da bi jih lahko do božiča razposlali. Mislita-.. *-

Avstraliji, Nemčiji in drugodl in na naše misijonarje ir
te duše vesele, ko bi spet slišale slovensko božično pesei
Cena albuma je $ 6. Naroča se pri: Slovenska pisari

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

DS

II 48 1321953

996530222,11

COBISS O