Slovnišhe in pravopisne drobiine
KAKO   PIŠEMO   IN   IZGOVARJAMO   ARABSKA   IMENA
Imena iz izvenevropskih jezikov, ki ne uporabljajo latinice, pišejo na zahodu fonetično, vsak jezik s svojim pravopisom. Pri Angležih in Francozih je to precej težavno, saj je njihov pravopis kaj malo prikladen za preprosto, a vendar zanesljivo transkripcijo. Italijani in Nemci so v tem pogledu na boljšem. V pomoč so vsem, če že ne znajo tistega jezijka, večja leksikalna dela, ki zaznamujejo poleg pisave tudi izvirni izgovor (n. pr. Webster za angleščino, Larousse za francoščino).
Po SP 1950 pišemo tudi Slovenci imena iz izvenevropskih jezikov fonetično po približnem izgovoru. Podrobnejših navodil SP ne daje; menim pa, da ima tudi vsakdanja, časniška transkripcija namen, posredovati nepoučenemu kar najpravilnejši izgovor, če to premoremo s črkami, ki nam jih nudi latinica. Seveda sé bo.mo ogibali soglasniškdh in samoglasniških skupin, kakršne so ch, sh, ph, gh, kh, eu, au, ou in druge podobne; srečujemo jih v pravopisih zahodnih narodov za označbo posameznih soglasnikov ali samoglasnikov, pri nas pa ustvarjajo v vsakdanji transkripciji samo zmedo. Kako naj n. pr. nepoučeni ve, kako naj izgovarja ime Chamoun; po angleških, francoskih, nemških pravorečnih pravilih.
Naši časnikarji so glede transkripcije tujih imen vezani precej na pisane zahodnoevropske vire; ti pa zaradi okornosti in pogoste dvoumnosti zahodnih pravopisov ne nudijo zadostne opore za zanesljivo pravilno slovensko transkripcijo in zato tudi ne za pravilen izgovor. Odpraviti teh težav pač ni mogoče; dajo se pa olajšati. Naslednje vrste naj s tem namenom zaorjejo ledino na obsežnem po'dročju arabskih imen, s katerimi imamo že nekaj let vsak dan opravka.
Ce hočemo razumeti napotke, kako naj pišemo arabska imena po virih iz glavnih zahodnoevropskih jezikov, moramo poznati osnovna pravila arabskega glasoslovja. Zaradi jasnosti opozorim že tu, da je poudarek pri imenih, ki jih navajam kot primere, označen z ostrivcem (na zahodu pišejo strešico) ali s krativcem: z ostrivcem takrat,, kadar je poudarek odvisen od dolžine samoglasnika, s krativcem pa v drugih primerih.
Soglasniki. Arabski v je vselej dvoustničen, 'kakor angleški w. Zato bomo tudi mi, prav tako kakor na zahodu, pisali rajši w, da bralca opozorimo na to posebnost; torej Kuwajt, Wädi (dolina) ali skrajšano Wad (Francozi pišejo Ouad ali Oued).
Glasov h je v arabščini kar troje: dihnjeni h, ki ustreza nemškemu v začetku besede ali angleškemu; velami, ki je lasten tudi nam in drugim Slovanom, ter hrapavi, ki je značilen n. pr. za švicarsko nemščino. V zahodnih jezikih pišejo h samo za dihnjeni glas, za hrapavi h pa Angleži, Francozi in Italijani kh, Nemci pa ch in pišejo n. pr. imeni dveh egiptovskih časnikov Al Akhhar ali Al Achhar (s hrapavim h) in Al Ahram (z dihnjenim h). Slovenci bomo pisali za vse tri glasove h; torej Al Ahbär in Al Ahrem. Prvo ime pomeni novice, drugo pa piramide. Pisava Al Akbar, na katero naletimo včasih pri nas, je seveda napačna; beseda bi pomenila »največji«.
Djebel (gora, gorovje), Djidda (pristanišče Mekke) bomo pisali Diebel in Džidda, ker ustreza angleška in francoska transkripcija dj arabskemu in našemu dž. V pogovornem jeziku Egipta in nekaterih drugih pokrajin izgovarjajo g namesto knjižnega dž in na zahodu transkribirajo večkrat temu ustrezno; n. pr. Gamal (lepota) namesto Džamal, Al Gumhurija namesto Džum-hurija. Ne toomo pogrešili, če se bomo ravnali po tem zgledu.
Posebnost arabščine so tako imenovani emfatični soglasniki s, d, t, z in k, zamolkli glasovi, ki jih izgovarjajo globoko v grlu in imajo zanje tudi posebne črke. Za transkripcijo emfatičnega k rabijo na zahodu vselej q. Druge emfatične soglasnike označujejo v znanstveni transkripciji s piko pod črko kot diakritičnim znamenjem, v vsakdanji transkripciji pa sploh ne, ker zanje nimajo latinskih znakov. Menim, da bi ravnali prav, če bi pisali tudi mi tako;
285.
torej n. pr. Aqaba, Iraq, Faruq, Istiqlal. Tudi glavno mesto Egipta pišejo Arabci Qahira; beseda pomeni obvladujočo. Vendar se je pisava Kairo (z edino pravilnim naglasom na prvem zlogu) že tako udomačila, da je ne bomo preganjali in tudi ne odpravili. Za druge primere pa ni, da bi se črke q izogibali, vendar pa lahko pišemo tudi fc.
Arabcem sta lastna tudi angleška zveneči in nezveneči th iz besed this in think; na zahodu pišejo zanju dh in th. Res pa je, da prehaja glas th v nekaterih arabskih deželah v navadni t, zveneči dh pa v z in tako bi tudi mi pisali.
Nadaljnja posebnost arabščine sta dva glasova: prvi, ki mu pravijo Arabci »hamza«, kar pomeni stisnjenje (namreč grla),-Nemoi pa za svoje pra-vorečje tudi Knacklaut, se v začetku besede izraža kot vzglas, v notranjosti besede pa kot razločen hiat, n. pr. sa'ala, ru'us, Fu'ad). Drugi pa nastane tako, da stisnemo grlo in skozenj potisnemo zrak. Arabci ga občutijo kot pravi so-glasnik in imajo zanj posebno črko »'ajn«. Glasovne zveze s hamzo in ajnom so v arabščini vse prej ko redke; ker pa zanju nimamo latinskih črk in ju povprečen tujec morda niti ne zapazi, ju v vsakdanji rabi sploh ne transkri-biramo. Naslednja imena, ki se v arabščini vsa začenjajo z ajnom, pišemo torej tako, kakor da bi se začenjala s samoglasnikom: Aden (britanska kolonija), Oman (arabski sultanat), Al Alam (ime maroškega časnika, ki pomeni svet, -ä), Abdullah (služabnik božji), Abdurrahman, Arab (Arabec), Aziz (ljub, drag), Omar, Osmän. Sredi besede med vokaloma pa: Said (srečen, Srečko), Saud (zelo srečen). Potemtakem je edino pravilen izgovor Ibn Saud in Saudska Arabija, s poudarkom na u, ne pa Sawd in Sawdska Arabija.
Z gh označujejo na zahodu zveneči korelat k našemu, velamemu h, kakor ga slišimo često na našem Krasu. Ml bomo pač pisali le g, n. pr. Gazza.
Drugi arabski soglasniki ustrezajo v izgovoru našim. Posebno je treba omeniti, da rabijo Angleži in Francozi črko »z« za označbo zvenečega sičnika »z«, torej n. pr. Aziz za izgovorjeni »aziz«. Pisali bomo torej Samiin (in ne Chamoun). Za naš s pišejo na zahodu večkrat ss, da bi ga bralec ne zamenjal z zvenečim z; mi bomo zapisali samo s; n. pr. Hasan (lep).
Pisanje dvojnih soglasnikov je v transkripciji arabskih imen posebnega pomena. Z njimi namreč označujejo podaljšane, krepko izgovorjene soglasnike, ki so v arabščini zelo važni; saj često spremenijo besedi pomen: malaka n. pr. pomeni imeti v lasti, mallaka pa izročiti v last; kasara pomeni razbiti, kassara pa zdrobiti. Zato bomo tudi mi pisali dvojne soglasnike, kadar naletimo nanje v zahodni transkripciji. Torej: Amman (glavno mesto Jordanije), Marrakeš, Džidda, Abdullah, Sidi Bel .Abbes. Sidi ustreza našemu »sveti« ali »šent« v krajevnih imenih; je vulgaren izgovor za knjižni sajidi, kar pomeni »moj gospod«. Ustanovitelja islama imenujemo Slovenci že od nekdaj Mohamed in zato ne kaže, da bi ga poslej klicali drugače. Pač pa menim, da bi druge osebe s tem zelo pogostim imenom pisali pravilno arabsko Muhammed ali Mohammed. Ime je trpni deležnik glagola hamada in pomeni »čaščen«. Iz istega glagola izhajata tudi imeni Mahmud in Ahmed.
Samoglasniki: Knjižna arabščina, pisana in v zbornem govoru, pozna samo glavne osnove a, i in u. V pogovornem jeziku pa lahko rečemo, da sta v arabščini domača tudi samoglasnika e in o v raznih odtenkih. Tako se glasi arabski člen lahko al ali el. Kar tu naj bo omenjeno, da se I iz člena tako v arabskem izgovoru kakor v zahodni transkripciji z nekaterimi (»sončnimi«) soglasniki asimilira; n. pr. Eš Sam (Damask), Er Rijad (glavno mesto Saudske Arabije), Es Sabäh (ime tuniškega časnika, ki pomeni »jutro«).
Sicer pa Arabci samoglasnikov, čeprav imajo zanje posebne drobne znake, ne pišejo, razen v koranu, v pesmih in v učbenikih.
Pri transkripciji samoglasnikov se bomo torej ravnali po zahodnoevropskih virih. Seveda bomo namesto angleških »ee« in »oo« pisali »i« in »u«, namesto francoskega »ou« samo »u«, namesto »y« pa »j« ali v izglasju za so-glasnikom. »i«; torej n. pr. Bejrut ali Bajrut (ne Beyrut), Kuwatli (ne Ku-watly ali Kuatli).
V dvoglasnikih pišejo Arabci drugi del s konzonantoma j in w in bomo tako pisali tudi mi; torej Husejn, Bahrein, Kuwait, Fawzi, Feisal. Pisava ai, ei, au pa naj pomeni, da moramo izgovarjati samoglasnika ločeno, torej a-u.
286
a-i, e-i, ker ju v arabščini loči hamza ali ajn. Seveda ni mogoče dati v naprej navodila, kdaj sta i in u v besedi dvoglasniška; opazil sem pa, da pišejo Nemci za dvoglasniiški i često j, kakor predlagam za našo transkripcijo; dvoglasniški u pa transkribirajo Angleži skoraj dosledno w.
V arabščini mnogo pomeni dolžina samoglasnika ali zloga in v zvezi z njo besedni naglas. Dolžina samoglasnika je tako važna, da se da iz arabske pisave malone vselej razbrati, čeprav Arabci samoglasnikov navadno ne pišejo. Vedeti je treba, da je poudarek besede prireamostalnikih in pridevnikih, torej tudi pri lastnih imenih, na tistem zlogu, ki je zadnji dolgi zlog v besedi; če pa ta dolgega zloga nima, je naglas na prvem zlogu. Za dolgegai se šteje zlog, v katerem sledita samoglasniku dva soglasnika ali dvojni soglasnik, ter zlog z dvoglasnikom ali dolgim samoglasnikom. Po tem pravilu postane takoj očitno, da moramo že omenjena imena Husejn, Bahrejn, Kuwajt poudariti na zadnjem zlogu, ker je tam diftong.
Težja je stvar, kadar je poudarek odvisen od dolžine enega samega samoglasnika. Zahodni tisk dolžine ne zaznamuje; razbrati se da samo iz arabske pisave ali iz pomena, ki ga ime ima. Zato tudi ni mogoče dati splošnega navodila za še neznana imena.
Arabci nimajo priimkov, marveč samo ime ter en ali več vzdevkov. Vzdevek označuje lahko sorodstveni odnos, n. pr. Ibn Saud (Saudov sin), ali pa lastnost, ki jo pripisujejo ali bi jo radi pripisali. Izmed številnih imen in lastnostnih vzdevkov so dokaj pogosti naslednji: Abdullah, Abdulqädir, Abdur-rahman, Amin (zvest), Aziz (ljub), Džafar, Džamal, Habib (prijatelj), Hakim (vladar, oblastnik), Hakim (modrijan, zdravnik), Halil (prijatelj), Hasan (lep), Ibrahim, Jazid, Jüsuf, Karim (plemenitega srca), Kemel (popolnost), Latif (prijeten), Mahmud (čaščen), Malek (angel), Malik (kralj), Murdd (zaželen), Mašhiir (znamenit), Mustafa, Nahhas, Omar, Osmän, Sabrij (potrpežljiv). Salih (pobožen, vrl), Sälim (zdrav). Selim, Sulejman ali Soliman, Serif (plemenit, vzvišen), Walid, Zajd.
Mimo že omenjenih so v dnevnih poročilih pogosto tudi naslednja zemljepisna imena: Bagdad, Oman z glavnim mestom Masqät, Hadramawt ali Hadramót, Aden, Jemen, Asir, Nedžd, Hedžaz; v Jordaniji Nablus in Halidi; Aswan z znamenitim jezom in Ismailija v Egiptu. Suez pišejo Arabci Suwajs in izgovarjajo tudi Suwés, Aleksandrija pa se glasi v arabščini Iskenderija.
Slovenci omahujemo med Saudovo in Saüdsko Arabijo; ali bi ne kazalo, da se oprimemo imena Saudija, kakor imenujejo to deželo Arabci?
V razložitvi arabskega pravorečja sem skušal biti toliko izčrpen, kolikor je potrebno za namene vsakdanje transkripcije in približno pravilnega izgovora arabskih imen ter za razumevanje predlogov, ki sem jih stavil. Popolna pa ta razlaga ni in ne more biti, kar je posebno očitno glede samoglasniških skupin ai in au, katerih značaj iz zahodnoevropskih virov ne izhaja, in glede poudarka, ki ga ti viri prav tako ne zaznamujejo. Zadrega, v kateri bodo nujno naši časnikarji in radijski govorniki ob novih imenih, se bo dala odpraviti samo s primerjanjem transkripcij v raznih evropskih jezikih, s poslušanjem izreke tujih radijskih napovedovalcev in komentatorjev na zahodu in na vzhodu ter z uporabo dobrih leksikalnih del. Naj omenim, da prinaša italijanski Treccani, bodisi v sestavkih o arabski zgodovini in civilizaciji ali v opisu posameznih dežel in geografskih pojmov, tudi znanstveno transkripcijo velike večine znanih arabskih imen; z znanstveno transkripcijo pa bo podana tudi naša vsakdanja transkripcija in z njo tudi pravilni izgovor z naglasom
vred. Dragoim Skrinjar
PREVAJALSKI POMENKI
Nobeden od prevodov v 3. številki JiS ni brez pomanjkljivosti. Nekatere med njimi so prav hude.
Prv: prevod: nedopustna je zamenjava metafore sur la grande route qui étendait san long ruban de poussiere s primero kakor dolg, prašen trak; kakor senčnice: ne vem, čemu ne zibelke (berceaux), saj je primera ustrezna; rame obsijane s soncem: romanska oblika prisl. dol. nač.; s srcem polnim
287
blažene noči: prevajalec je napravil metonimijo, ki je v originalu ni in ki je zanič; de la nuit po moje kaže na izvor sreče, ki ga kaže prevesti s prilastkom, kakor je v originalu, torej: sreče iz noči; z zadovoljnim telesom premišljeval svojo srečo: ker sta pomožnik in deležnik tako nedopustno zelo oddaljena, človek nehote napak razume smisel, da je namreč s telesom premišljeval. Razen tega ima original la chair contente, kar je prevajalec slabo zadel.
Drugi prevod: poleg nekaterih gornjih napak ima še naslednje: cesti, vlekoči se brez konca: deležnik prav zoprno pretrga tok pripovedi; po klancih za cfiemms crewx bo pač napak; hladnica je slabo kot senčnica; mu je kimalo visoko žitno klasje do kolen: ta zveza je vendar nemogoča (kimati do kolen). Ce je prevajalec mislil velikost, bi bil moral dodati: segajoče do kolen; žvečiti okus je res neokusno in nemogoče.
Tretji prevod ima naslednje napake: razvijala trak ni najbolje za eten-dait son long ruban; je premleval srečo je tako slabo kot žvečiti okus. Načelno k prevodom pa tole: Mislim, da tudi naš jezik zmore navedeno periodo takšno kot je v originalu. Zato je ni treba kosati na stavka. Vsekakor je takšen izhod dostikrat potreben, rnislim pa, da v našem primeru ni.
Stavek bi prevedel takole:
Tako je odhajal po veliki cesti, ki je odmotavala svoj dolgi trak prahu, po koritastih poteh, nad katerimi so se sločila drevesa ko zibelke, po stezah, obraslih z žitom, ki mu je segalo do kolen, s sončnimi žarki na ramenih in jutrnjim. zrakom v nosnicah, s srcem, polnim blaženosti iz noči, miren in zadoščen, ter je spotoma podoživljal svojo srečo kakor tisti, ki po kosilu znova okušajo slastnost zaužitih gomoljik. - CeneKopčavar
Opomba uredništva. Ker obljuba dolg dela, moramo povedati, čigavi so bili prevodi. Prvi je Breznikov iz dokaj zgodnje dobe (1918); rame obsijane s soncem so celo tista napaka, proti kateri se v članku vojskuje (romanska raba). Drugi je Vladimira Levstika iz leta 1931, zadnji prevod pa je priredil člankar. Odziv prevajalcev je bil slab, menda je laila perioda pretrd oreh. A. B
NA LICU MESTA
Izraz »na licu mesta« je v Slovenskem pravopisu zaznamovan s križcem, kar pomeni, da za knjižno rabo ni dovoljen. Namesto tega naj se rabi pri-slovna zveza »na kraju samem«. Zato ne bomo pisali »Na licu mesta smo si ogledali nastalo škodo«, temveč: Na kraju samem smo si ogledali...
»Na licu mesta« je poučen primer, po kako zaviti poti si prisvojimo kak izraz, ki nam ni prav nič potreben. »Na licu mesta« je namreč hrvatski sodni izraz, ki pa jei dobesedni prevod latinskega »in facie loci«.
Preko hrvaščine je prišel v knjižno slovenščino marsikateri izraz, ki je tudi v hrvaščini nepotreben. Tako smo segli včasih po kakem hrvatskem germanizmu, v katerem nismo videli nič tujega samo zato, ker smo ga našli v drugem slovanskem jeziku, a izposojati si pri drugih Slovanih je bilo v nekaterih obdobjih zgodovine knjižne slovenščine močno v navadi, čeprav najčešće brez potrebe. Se slabše je bilo seveda, kadar smo segli po taki besedi v drugem slovanskem jeziku, na primer v srbohrvaščini, ki je tudi tu tujka in nepotrebna. Vzemimo za primer glagol predbacivati,, ki je v hrvaščini germanizem (nem. vorwerfen), a ga je naš časnikarski jezik jel pred desetletji rabiti, čeprav ni nič boljši od našega žargonskega »naprej metati« namesto
. očitati, oponašati. loan Tominec
KORISTIL JE NJENO STANOVANJE
Glagol koristiti sodi med naše posredno prehodne glagole, se pravi, da ga nikakor ni mogoče vezati s tožilnikom, marveč samo z dajalnikom: koristim komu, kakor lahko škodujem komu. Potemtakem je gornja zveza povsem napačna. Vzeti bo treba katerikoli drug glagol, tako: uporabljal je njeno stanovanje, okoriščal se je z njenim stanovanjem i. p. Ft. jesenooec
288