530
Petruška: Mrak.
Zaman! Z drhtečimi ustnicami ti dam roko:
»Zbogom!"
Vzdihujočemu ti omahne glava nazaj v soparne blazine, vroči obraz si pokriješ z mrzlimi rokami . . .
Tako vzdihuješ, dokler te ne zbudi beli dan, ali pa dokler te utrujenost ne omami in ti težke sanje zastrupijo spanje . . .
Kadar se ti potem zjutraj oni ljudje, radi katerih si nekdaj poteptal najino ljubezen, s spočitimi, banalnimi obrazi veselo nasmehnejo, kakor da ti niso nikdar nič zalega storili, in ti želijo „dobro jutro" — tedaj — tedaj je tvoja glava težka in tvoje srce še težje . . .
Pozabiti te hočem — ti!
Kajti jaz sem srečna — srečna — srečna-------—
Pusti mi mojo srečo — ti! —
Mrak.
jOolnce za gore zašlo je,           kadar se iz sobe sliši
zarja obledela je                     strasten in obupen jok,
in črez gozda temne hoje      ki postaja vedno tisi
sapica zavela je.                     in nazadnje slab le stok;
In nastal je mrak dremotni;   kadar iz puščobne hoste
ah, in to je oni čas,               smrtni sel, črn vran zleti,
kadar k duši presamotni         in da smrt k njej pride v goste,
pride druga duša v vas;        duši mladi sporoči,
sporoči ji, da smrt ponjo pride in ji vzame moč, da začne ž njo divjo gonjo v večno, breznadejno noč.
Petruška.