—«¦•-    164     >*—
Mlada modrijana. /.
Mirko
(sedeč pri mizi):
Resna so mi mlada lica,                    pa store mu, kar veli.
klone modra mi glavica;                   Reče: »Knjigo zdaj zapritc,
kdo zna to, kar jaz že znarn,            te-le skrinje se lotite,
(Kaže na čelo.)                       jabolk, smetane vzemite!"
,    .        ,      .      .      '                         Komaj to jitn naroči,
tu ima, kar jazimam?!                    ze z Jzdef(im se masti! _
Ze povedal bi  kar vem,                     če       mama       zaloti
toda - skoraj da ne smem;             seže brž po šibi v koti:
sambi rad bil učenjak                       Mapcl goFrkih par dobe>
ne, da kdo mi bd enak!                    njffmi _ tečeJo solz^;
Vsaki ne povem pnsmodt.                  L  ¦ je (     ¦ /0? Kdo ve? vam pa — precei umnim — bodi!                             _
Koliko je trikrat pet? -                                         <Odmor>
,,Trikrat pet je petdeset!"                    No, čemu glave imate,
Pa še več sem slišal v šoli —          da še tega mi ne znate! ne — še nisem čul nikoli!                                   (Pokaie prst.)
Kar sedaj vam bom zastavil,             0[ejte sem, „ Zfl hožji krst,
vceraj modro sem napravil.                KaJjje to? _ M u to       t?!
Cujte torej! - Kaj je to ?                  Jaz Jimam jih       deset> ' uecek steje le devet,
hlapcev že ima desct:                          <Kaže °be roki- zdaJ des"°- zd"J levo)
te na vajetih drži,                               tukaj pet in tukaj pet!
II.
Od strani stopi Joško, ki je ves  ta govor sliriuaj pjslušal. Joško                                                       Mlrko:
/jezno):                             L^ prciva reč! Gotovo žito,
Meniš, inoder tl si sam                      saj to je vendar kot pribito! in da jaz prav nič ne znain!                                  Joško
Mirko                                                  (jezno):
(govjri enako jezno):                    ^a^0 so fi možgani leni!
Vcč kot ti sem kruha snedcl,              To vprašam te, kaj to pomcni! torej več bom tudi vedel!                                       Mirko
Joško:                                              (v zadregi):
Hm, vedel! No, pa kaj povej,            !<aJ to pomeni? Hm! Hm, hm!
pa me tako hudo ne glej!                                       Joško
Saj kdor v resnlci dosti zna,                                  (smeje):
ta se nikoli ne bahd!                         ie g/ej gat prej se ti bahd,
(Po kmtkem premisieku.)                 ničesar pa sedaj ne zna! No, pa povej, kaj reč je ta!                (Mirkotu, ki še premišlja in kima.)
Če greš sedaj črez polje v vas,         Klas sklonjeni — je polni klas;
lepo stoji prl klasu klas;                   to sem — le ne zameri —jaz!
pa eden k zetnlji se priklanja,           Klcis prazen kvišku se drži —
a drugi pa se v zrak poganja.           kot s prazno glavo — ti!
Fr. Kolednik   .