YU ISSN 0021-6933
JEZIK IN
SLOVSTVO
letnik XXXIV - leto 1988/89 - št. 6
Jezik in slovstvo
Letnik XXXIV, številka 6
Ljubljana, marec 1988/89
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk).
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani.
Glavni in odgovorni urednik: Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12.
Uredniški odbor: Aleksander Skaza (glavni in odgovorni urednik). Marko Juvan, Andrijan Lah (slovenska
slovstvena zgodovina), Tone Pretnar (primerjalna slavistika), Hermina Jug-Kranjec (slovensko jezikoslovje), Alenka
Šivic-Dular (primerjalno slovansko jezikoslovje) in Boža Krakar-Vogel (didaktika jezika in književnosti).
Lektor in korektor: Alenka Logar-Pleško.
Tehnični urednik: Andrej Verbič.
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle
Vozlič, France Vumik in uredniki.
Fotostavek: Studio Vojc, Ljubljana.
Tisk: Zupančič, Ljubljana.
Opremila inž. Dora Vodopivec.
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12.
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265.
Letna naročnina 10.000 din, polletna 5000 din, posamezna številka 1250 din.
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 2000 din.
Za tujino celoletna naročnina 40.000 din.
Rokopise pošljite na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12.
Revijo gmotno podpirajo Kulturna skupnost SRS, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Izobraževalna skupnost
SRS za družboslovje.
Naklada 2400 izvodov.
Po mnenju Sekretariata za informacije SRS, št. 43-544/83 je revija oproščena plačila temeljnega davka od prometa
proizvodov.
Vsebina šeste številke
Razprave in članki
129 Gregor &c(/an, Majcnova kratka pripovedna proza (1905-1917)
136 Igor Maver, Potovanje W. M. Thackeraya preko slovenskih krajev
Metodične izkušnje
141 France Žagar, Domišljijski spis v osnovni šoli
Razgledi
146 Samo Krušič, Institucija »javnosti«, nova organizacija »govora« in mimezis v razsvetljenskem
romanu
Poskusi branja
152 /gorGrdina.Novačanovodadaistično besedilo iz leta 1921
Slovenščina v javni rabi
156 Janez Gradišnik, Pač pa
Ocene in poročila
157 Andrijan Lah, Jubilejni zvezek Literarnega leksikona
158 Aleš Bjelčevič, Otrok in knjiga
160 Prejeli smo v oceno
Bibliografija
6/III. Stanko Šimenc, Bibliografija del o teoriji pouka slovenskega jezika in književnosti v osnovni
in srednji šoli 1977-1978(4)
6/IV. Slavistično zborovanje v Kopru
Gregor Kocijan
Pedagoška akademija v Ljubljani UDK 886.3-3 Majcen S. 3.06
MAJCNOVA KRATKA PRIPOVEDNA PROZA
( 1 9 0 5 - 1 9 1 7 )
Stanko Majcen je začel pisati pripovedno prozo pod vplivom Ivana Cankarja in modeme,
vendar je že njegova prva objavljena kratka pripoved - Stari mlinar (1905) - napovedovala,
da ne bo zgolj posnemovalec. Stari mlinar nekoliko spominja na Cankarjevo
črtico Oče in sin iz leta 1896; stilno so pisatelja privlačevali zlasti simbolični paralelizmi ;
ter impresionistična barvna vidnost in slišnost, ne bi pa bilo mogoče trditi, da je dajal
prednost liričnosti pred epičnostjo. Zgodba o starem mlinarju in njegovem vztrajnem
pričakovanju sina je vložena v okvir nostalgičnega prvoosebnega obujanja mladostnih
doživetij in je smiselno zaokrožena ter motivacijsko dovolj trdno podprta. Skratka,
Majcnovo začetno pripovedništvo (s t em pojmom so zaobsežene štiri pripovedi, objavljene i
v letih 1905-1906, in šest pripovedi iz leta 1909, ki jih je objavil v mariborski Straži) je \
podobno zelo pogostemu tipu pripovedne proze v dobi modeme, ki je združeval tradi- \
cionalne pripovedne lastnosti (njihova podlaga je bila v realizmu) s postopki, ki jih je na |
novo vpeljala in uveljavila modema (simbolistične in impresionistične stilne posebnosti).
Idejno-doživljajsko bolj poglobljene so bile kratke pripovedi iz leta 1909, v katerih seje
pisatelj loteval nekaterih kritičnih človeških položajev; izbiral je na prvi pogled precej i
nenavadne človeške like in pripovedi končal izrazito disonantno, deziluzionistično in s
kazanjem na nemoč središčnih oseb. V tem so značilne zlasti črtice Romarji. Klic, Plesalka
in Človek. Majcen je uresničeval kratkoprozne vrstne značilnosti in v tej drugi skupini
objavljenih pripovedi po obsegu zamejeval sestavke med nekaj nad 1000 do približno
1400 besed. Takšen obseg je bil kar se da primeren za osredotočenost na eno osebo, ki jo je
osvetlil v odločilnem življenjskem trenutku. Materi bolnega otroka v Romarjih se razkrije
vsa nemoč njene vere in zaupanja v čudežno odrešitev, plesalka v istoimenski črtici doživi
stres, ki jo meče iz kolesnic normalnega obstajanja, posebnež gospod Cabrón v pripovedi
Človek dobi priložnost za izpoved svojega (v očeh drugih) čudaštva, a takoj nastopi
trenutek, ki mu potrdi, da ga ljudje ne morejo razumeti, itd. Podobne ljudi in situacije je
ubesedoval že Cankar (zlasti v vinjetni prozi); prav tako za moderno ni bila izjemna
grotesknost, ki je po pravilu navzoča tudi v Majcnovem pisanju in pripovedi značilno
zaznamuje. Zelo zgodaj je opaziti tesno prepletanje bolj ali manj mimetizirane stvarnosti, ;
ki jo pisatelj nemalokrat obarva z ironijo, in v privide ter fantazijo odeto podobo :
dogajanja, ki se literarnim osebam kaže kot prava resničnost. V ciklu podlistkarskih \
pripovedi iz leta 1909 se za najbolj značilno in zanimivo ponuja pripoved Klic z večino \
omenjenih lastnosti. |
Ana Marija Golar je samotna starejša ženska, ne pogreša ljudi, le včasih ji je tesno pri srcu. i
Tako je bilo tudi tisti večer; v ozračje, nabito s tesnobnostjo, pade »klic«, dobi podobo;
človeka brez obraza in jasnih obrisov ter se zaje v Ano Marijo in prostor. Opredmetenega
klica ni mogoče identificirati, je del nepojmljivega, nespoznavnega sveta, ki je sicer
navzoč, s katerim živiš, a ga ne dojameš. Ana Marija poskuša dojeti »klic«, a ga na
iskustveni način ne more, zato preprosto pusti, da prebiva, da živi ob njej. Lahko je nekaj
resničnega, lahko pa je samo blodnja, privid, slutnja, igra živcev in prenapete domišljije.
To seje dogajalo proti večeru in ponoči, a zjutraj je pred vrati našla zmrznjenega človeka.
Naključje ali kaj drugega.. .? Majcen splete posamezne pripovedne enote v vzorno
kompozicijsko celoto. Začenja z gradnjo ozračja in opisom najbolj splošnih značilnosti
situacije; v drugi pripovedni enoti vrže »klic«, ki personificiran postane poglavitna
kompozicijska os; v tretji stopnjuje občutek negotovosti do vrha in ob spoznanju središčne
osebe, da si ne more razložiti »klica«, v četrti enoti v obliki kratke vložene alegorične
pripovedi naniza, kaj s e j e zgodilo s samotnežem na osamljenem otoku, ki g a j e obiskalo
»človeštvo«. Vse to s tančico privida prikrito dogajanje se končuje z epilogom o jutranjem
prebujanju Ane Marije in njenem vstopu v resničnost z mrtvecem na pragu. Očitno gre za
simbolistično transcendenčnost, ki jo avtor ubeseduje ob pomoči psihološkega intenziviranja
doživljanja; simbolika je večpomenska, prav tako kot je sporočilna plat
pripovedi.
Med izraznimi sredstvi je precej navzoč preneseni pomen besede, zlasti poosebitev.
Preneseni pomen je v funkciji nepojmljivega dogajanja in nenavadnega doživljanja središčne
osebe. Posebej izrazita je vloga personifikacije »klica«, okrog katere je spletena vsa
nedoumnost pripovedovanega. Očitno je za niansiranost pripovednih položajev in
barvanje ozračja zelo pomembna posamezna »drža« personifikacije; nekaj primerov:
» Tako je stal pred njo. ki ga je gledala, in ni prestopil z nogo. Klic s polja . . . F kotu je stal
klic, tih in nem. in od nog se je cedila voda ... Ni se ozrla v kot, ali še stoji klic v njem,
ampak je legla in takoj zaspala...« itd.
Za zdaj ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila recepcija Majcnovih pripovedi v
letu 1909. Krog bralcev je bil po vsej verjetnosti omejen zaradi pokrajinske narave
časnika, obenem pa ne vemo dovolj, kaj je v tistem času pomenila podlistkarska objava
literarnega prispevka. Majcen svojih zgodnjih kratkih pripovedi ni podpisoval s polnim
imenom in gotovo je bil tudi to vzrok, da so te njegove pripovedi bolj ali manj neopazno
zdrknile mimo slovenske literarne javnosti. Javnost tudi ni mogla sproti opazovati njegove
pisateljske rasti, in ko se je čez nekaj let pojavil v Domu in svetu, je bil Majcen videti
pisatelj, ki je preskočil učna leta. V DS je nastopil z nekoliko večjim kratkoproznim
opusom, ki ga je dosti strnjeno objavljal v letih 1913-1917. Vsega skupaj je bilo 21
pripovedi oz. sestavkov, ki so ga predstavili kot že izoblikovanega pripovednika. Nekaj let
nato, tj. v letih 1921, 1922, 1923, je v DS objavil manjše število pripovedi, nato pa je
poniknil in javnost je njegovo literarno rast lahko spremljala le po objavah pesniškega in
dramatskega dela. Daljši pripovednoprozni molk je Majcen pretrgal šele leta 1942, ko je
začel ponovno objavljati v DS; s tem je končal leta 1944, ko je izšla njegova zbirka Bogar
Meho. v kateri je ponatisnil večino pripovedi iz medvojnega časa. Nasploh je zanimivo, da
seje s prozno pripovedjo oglasil med prvo in drugo svetovno vojno, medtem ko je vmesni
premor izpolnil s pesmijo in dramo.
Moja raziskovalna pozornost v zvezi z Majcnovim pripovedništvom je v prvi vrsti
obrnjena k njegovemu pisanju in objavljanju do konca 1. svetovne vojne, zato se pričujoče
razpravljanje dotika objav do leta 1917. Majcen je v DS objavljal v družbi z Ivanom
Cankarjem, F. S. Finžgarjem, K. Meškom, P. Bohinjcem, I. Pregljem in z mlajšimi oz.
svojimi vrstniki I. Česnikom, F. Bevkom, J. Lovrenčičem, J. Pahorjem, N. Velikonjo idr.
Mladostno pisateljevanje je bilo za njim; 25- do 29-letni pisatelj je postajal vse bolj
samosvoj, naglo je dozoreval in zbujal pozornost s svojo.kratko pripovedjo. Celo Cankarje
menil, da v DS najbolje piše prav Majcen (prim. M. Boršnik. Stanko Majcen ID II, 1967,
476). Pomembne spodbude je dobival od tedanjega urednika Izidorja Cankarja, ki je v
njem videl nadarjenega mladega literata.
Majcen je hitro širil idejno-motivni krog svojega pisanja; poglobil se mu je pogled v
človekovo duševnost; najbolj so ga privlačevala tista vprašanja človekovega obstajanja, ;
bivanja, na katera ni mogoče najti dovolj trdnih odgovorov; vznemirjala so ga tudi razmer- ]
ja v družbi itd. Po obsegu se je njegova kratka pripoved nekoliko razširila v primerjavi s j
prejšnjo, toda ostajal je v mejah vrstnih značilnosti (od pribl. 1000 do pribl. 5000 besed).
Iskanje lastne podobe nazorno ilustrirajo tri Majcnova v rokopisu ohranjena besedila
kratkih pripovedi, ki jih je urednica ID Marja Boršnik razporedila v čas okrog leta 1911. ;
To so Pasijon, Življenje brez dogodkov in Morska zvezda. Spisi kažejo, da se je pisatelj
trgal iz Cankarjevega slogovno-nazorskega objema in poskušal novoromantične teme in :
postopke nadomestiti s prijemi, ki naj bi opozarjali na bližino na novo se pojavljajočih ;
literarnih smeri, zlasti ekspresionizma. Tega je Majcen lahko spoznaval ob branju tujih ;
avtorjev, npr. Hermanna Waldla, Karla Krausa, Franza Werfla, Georga Trakla, Karia ;
Heinricha in dr. V tej smeri so te tri pripovedi dokaj poučne, zlasti Pasijon. Več kot :
zanimivo je, da je svoje pripovedi Majcen ponudil tedanjemu uredniku Ljubljanskega •
zvona Janku Šlebingerju, ki pa jih ni objavil. Kot ugotavlja Marja Boršnik, tega ni storil
»glede na kvaliteto (po njenem mnenju vsaj pri Pasijonu »ni mogel imeti pomislekov«, op.
G. K.), pač pa verjetno glede na vsebinsko in zlasti slogovno novost« (prim. M. Boršnik,
Stanko Majcen ID I, 1967, 383). V Majcnovi pripovedi s e j e začel močneje uveljavljati
notranji monolog, ki je precej zasenčil dialoški postopek. V Pasijonu je upovedana zapletena
erotična obsedenost prvoosebnega pripovedovalca, ki naskrivaj ljubi, a svojega čustva
zaradi notranjih zavor ne razodene, trpi in konča skoraj na robu blaznosti ter z drastičnimi
življenjskimi odločitvami uničuje svojo osebnost. Uredniku se je gotovo vse skupaj videlo
nenavadno, nerazumljivo, zato seje odločil za odklonitev, s tem pa odvrnil Majcna od LZ.
Majcen se je zatekel v DS, kjer ga je naklonjeno usmerjal Izidor Cankar, ki je bil urednik v
letih 1914-1918.
Z objavo kratke pripovedi Novi ljudje v DS 1913 se je pisatelj dotaknil tematskega področja,
o katerem doslej ni pisal, v tej pripovedi se namreč pojavi Majcnova občutljivost za
socialna razmerja. Taka tematika je v okviru objav 1913-1917 opazna še v tehle pripovedih:
Rdeče noge. Služba, Kvartir št. 8. Zamorska kraljica. Občinstvo. Tematskomotivno
so Novi ljudje podobni Cankarjevemu Hlapcu Jerneju, vendar je hitro mogoče
opaziti razliko: Majcen seje lotil problema drugače, pripovedi je dal drugačne poudarke in
konflikt med gospodarjem Antonom in viničarjem Markušem razrešil s posegom Markuševega
sina Janeza, kije v očetovem odhodu z viničarije videl svojo življenjsko priložnost.
Prvo poglavje je še najbližje Cankarju: Markuš se spre z gospodom Antonom in se odloči,
da ga bo zapustil; sicer je odločen, vendar vseeno išče potrditev v mnenju drugih (viničar- :
jev), ki pa ne pritrjujejo njegovemu ravnanju, in tudi v sinu ne najde opore. V drugem
poglavju se izkaže, zakaj je Janez tak; iz pripovedovanja zamisli lepi Katici zvemo, da se
bo Janez udinjal za novega viničarja. Tretje, sklepno poglavje, napisano zelo zgoščeno,
dramatično napeto, osvetli kontrakt med gospodom Antonom in Janezom ter pokaže, :
kako je sinova odločitev očeta prizadela in končno strla. Opraviti imamo z novo varianto !
Kersnikovih Mačkovih očetov, prilagojeno sodobnemu času, in z novo varianto Cankarje- '
vega Hlapca Jerneja, ki mu je Majcen odvzel blesk revolucionarnega patosa in pokazal na \
prozaičnost boja za obstanek. i
Pripoved se močneje naslanja na realistično tradicijo pripovednega oblikovanja (to velja
tudi za nekatere druge pripovedi iz tega dela Majcnovega opusa) in po celotnem vtisu
pomeni svojevrstno anticipacijo socialnorealističnega pripovedništva, ki se je z vso
vehemenco uveljavilo v 30. letih. V tem Majcnovem pisanju je mogoče videti vezni člen
med Cankarjevim obravnavanjem socialne tematike in razgrnitvijo perečih socialnih
položajev (ki so vse bolj kričali po spremembi družbenega reda) v pripovedništvu socialnih
realistov. Ta tematika je ob pisateljevi ostri kritični usmerjenosti proti meščanski družbi
in njenim moralnim normam dobila posebne odtenke npr. v pripovedi Rdeče noge (1914)
s podobo bosonogega fantiča, ki berači, in velikodušnega svetnika pl. Ščaginskega, ki je
sila zadovoljen s svojo imenitno službo in kožuhom, ki ga varuje pred mrazom (začelo je
snežiti), vendar mu je »še toliko ostalo«, da lahko kupi bosonogemu beraču čevlje. Majcen
samovšečno velikodušnost pl. svetnika obravnava ironično, sicer pa je pisanje obtožujoče
za obstoječo družbo in njeno moralo. Zelo jedka je kritika sodobnega meščanskega sveta v
pripovedi Kvartir št. 8 (1916), v kateri je soočen kontrast med udobnostjo meščanskega
okolja, ki se vdaja zabavi, in stisko revnega dekleta, ki je rodila v obupni revščini in zaradi
revščine ukradla gospe majorki plašč. Zabava je prekinjena, a se potem, ko je krivec razga-_
Ijen in obenem razkrita tudi vsa beda, nadaljuje, čeprav je na meščansko samozadovoljnost
padla senca. Gospa majorka je takole izrazila svojo vznemirjenost: » Vidite, tako
.se godi človeku: misli, da je na varnem, počuti se voljno in mehko v družbi enako mislečih,
enako čutečih, enako razpoloženih ljudi. Srce se pogreje v veseli zavesti, da ni razglasja -
kar se prekolje zemlja, prepad zazija pod nogami brez dna. Mraz in groza vejeta iz njega,
človeka zazebe do kosti. Mene na primer zebe v mozeg.. .<<
Majcnove kratke pripovedi, ki se bolj ukvarjajo s socialno tematiko, so podobne tradicionalnemu
realistično-naturalističnemu kratkoproznemu modelu. Podlaga pripovedovanja
je izsek iz življenja osrednje osebe ali pa je v ospredju kaka značilna situacija,
spletena je zgodba (večkrat s preobratnimi momenti) in vse dogajanje je postopno
naravnano v konec, ki prinese tako ali drugačno rešitev. Zelo blizu tem pripovedim po
kratkoproznih značilnostih so svojevrstne obrazne pripovedi, ki nimajo vidnejšega socialnega
snovnega zaledja, marveč postavljajo v ospredje stisko središčne osebe, se ukvarjajo
samo z njeno problematiko, lahko bi rekli s človekom samim, sem npr. sodijo: Voznik
Marko (1913), Kaj se je zgodilo (1914), Rdeča svetilka (1914), Skok v globočino (1915)
idr. V teh sestavkih igra pomembno vlogo dialog, ki označuje in ustvarja scenično razgibanost
pripovedovanja. Naj ostanem še pri kratkoproznih lastnostih. Pri Majcnu se nekajkrat
srečamo tudi z okvirno pripovedjo, v kateri v vloženem delu prizadeti pripovedovalec
razgrinja odločilni pripetljaj iz svojega življenja ali opisuje okoliščine, ki so povzročile
usodne zaplete. Vloženi del je ob nekaterih splošnih lastnostih kratkoproznega pisanja v
večji meri podrejen pripovedovanju literarne osebe in spominja - vzeto seveda pogojno -
na »skaz« oz. je svojevrstno moderniziran »skaz«. V to skupino pripovedi spadajo:
Resnični dogodek (1914), Občinstvo (1915), Pes idr. Posebno obliko kratke pripovedi
imata Nevernik (1915), z izrazito monološkim diskurzom starega Luke, in Trenutek življenja
(1917), pripoved, ki je zgrajena na notranjem monologu, iz katerega izseva rudarjeva
predsmrtna stiska. Izjemno je Majcen uporabil tehniko pisem {Pismo, 1914) in modificirano
obliko pravljice {Iskre, 1914). Dvakrat je v obravnavanem času opustil vsakršno obliko
kratke pripovedi in se zatekel k aforističnim refleksijam, v katerih je zvrstil svoja življenjska
spoznanja na »čisto razumski« način {Zapiski, 1914, 1915). Če že ni mogoče reči,
da so Majcnove kratke pripovedi po vrstni podobi novost, zakaj marsikaj bi našli že pri
pisateljih v 2. pol. 19. stol. in pri Cankarju, pa je z gotovostjo mogoče trditi, da so v njegovem
pripovedništvu kratkoprozne lastnosti v mnogih primerih vgrajene v artistično izbrušene
in vzorno komponirane celote, v katerih vlada resnična koherentnost.
V Majcnovem pisanju, zlasti pri izbiri pripovednih postopkov, je marsikaj zvezano z
literarno tradicijo, predvsem pa vpeto v nazorsko-stilne značilnosti modeme, saj je bil
navsezadnje njen sodobnik. Toda Majcnovo pripovedništvo jasno kaže napor, da bi se vsaj
delno iztrgalo iz vsega tega, to se mu mestoma tudi posreči, in da bi uveljavilo novosti, ki
pomenijo odstopanje od nekdanjega in sedanjega. Omeniti velja npr. notranjo monološkost,
ki jo pisatelj s pridom uporablja; nadalje - literarne osebe izgubljajo jasno zaznavne
karakteme značilnosti in se spreminjajo v tipe kot nosilce doživetij, idej, duševnih procesov;
dialog sporadično dobiva funkcijo posredovalca idej in izgublja informativnooznačujočo
vlogo oz. vlogo spodbujevalca dramatične napetosti, postaja t.i. tezni dialog,
itn. Pripovedna proza, kot ugotavlja literarna veda, ni bila najbolj primeren medij, prek
katerega bi se na dovolj učinkovit način izražale ideje o »novem človeku«, ki jih je postavljal
v ospredje ekspresionizem. Vendar je vseeno mogoče ugotoviti, da se je tudi
pripovedništvo na svoj način odzivalo novim pogledom in hotenjem, npr. z iskanjem in
obravnavanjem človeka samega, tako rekoč brez vezi z družbenim okoljem, nadalje z
razčlenjevanjem človekovih bivanjskih položajev, ki j im ni mogoče najti dokončne
razlage, z odzivanjem na zunanjo stvarnost s svetom, ki ga je pisatelj ustvaril po svoji
podobi (domišljija), in še bi lahko naštevali. Pri Majcnu marsikaj od tega lahko srečamo,
zlasti pa je v njegovem pisanju videti zagrizeno, na razumski podlagi sloneče iskanje
človeka samega, neutrudno iskanje tistih opornih točk v človeku, ki mu omogočajo, da
obstaja s samim seboj; oporo za to vidi v zavesti, etiki in v človekovi sposobnosti, da se
spoprijema s svojo naravo. Pri vsem tem mu je moški manjkrat tipična človeška podoba,
za kaj takega mu je primernejša ženska, v kateri opaža globlje doživljanje, pogostejšo
ogroženost, vztrajnejše kljubovanje, večjo moralno čistost, večjo občutljivost za druge. V
zgodnjem obdobju sta v tem značilni pripovedi Plesalka in Romarji, od pripovedi
1913-1917 pa Pisma, Rdeča svetilka. Skok v globočino, Občinstvo, Morska zvezda itd.; na
vsak način pa v ta okvir spada tudi za Majcna značilna študija ženske duše Marija - Pet
pisem iz samote, ki je ostala v rokopisu. Pretanjen posluh za etičnost človekovega ravnanja
je morda najpopolneje ubesedil v pripovedi Pes, k i j e prav tako ostala neobjavljena. V
nenavadni zgodbi o človekovem sožitju s psom, ki se razdre, ko človek iz strahopetnosti
psa ubije, je pisatelj predstavil človekovo obremenjenost s krivdo; obložen z grehom beži
pred samim seboj.
Zadnja Majcnova objavljena pripoved v strnjeni vrsti objav 1913-1917 je bila kratka
pripoved Trenutek življenja (1917). Pisatelj ni imel navade dajati svojim pripovedim
vrstnih oznak, izjema so bile tri skupine kratkih pripovedi v DS, ki j im je prisodil skupno
ime »povestice«. Težko je zanesljivo reči, kakšen je bil njegov namen. Po eni strani je
gotovo s tem označil kratkoprozno naravo teh pripovedi, po drugi pa je morda želel
poudariti zaokroženost in navidezno naivno vsakdanjost pripovedovanja o nesrečnih
človeških usodah. Teh povestic bralcu ni pripovedoval za zabavo, marveč skozi bolj aH
manj vsakdanje dogajanje opozarjal na zapletenost življenja, ki je ne vidimo, dokler je ne
občutimo. Med te sestavke je uvrstil: Pisma, Rdeče noge. Kaj se je zgodilo. Rdeča svetilka
idr. V Trenutku življenja je zapisal podnaslov Zapisek zasutega rudarja. Z besedico
»zapisek« delno posega v način pripovedovanja, ki hoče biti nekonvencionalen, morda
celo manj literaren, skratka, zaznamuje vrstnost pripovedi, s preostalim delom podnaslova
pa konkretizira središčno osebo in njen položaj, tako da gre za kar izčrpno informacijo o
tem, kaj bralec lahko pričakuje.
Opraviti imamo z notranjemonološko pripovedjo, ki mestoma dobiva značilnosti »toka
zavesti«. Doslej se je v slovenski literarni vedi ta Majcnova pripoved preveč puščala ob
strani, zdi pa se, d a j e vredna pozornosti tako po motivni kot po postopkovni plati. Zadnji
dnevi ali ure zasutega rudarja so se spremenile v en sam trenutek, pa čeprav objektivno ne
gre za tako majhno časovno enoto. Literarna oseba je označena za rudarja in okolje, v
katerem preživlja svoje zadnje življenjske trenutke, je rudniški rov, ki je zasut; bila je
nesreča. Toda če sodimo po splošnem vtisu, se podoba rudarja spreminja v podobo človeka
nasploh, ki je postavljen v tragičen položaj (gledano določneje glede na dogodek in
rudarja imamo opraviti s socialnimi okoliščinami). Rudarju je po logiki stvari do skrajnosti
omejena življenjska perspektiva, obenem pa ga tak položaj na svoj način »osvobaja«,
da lahko kar najintimneje spregovori s samim seboj. Notranji monolog je očitno kot
ustvarjen za tak namen, za kakršnega gaje uporabil naš pisatelj. Majcen natančno secira
človekovo stanje, njegovo duševno stisko in spoznanje, da ni rešitve.
Po uvodni ugotovitvi, ki je izrečena z nekaj obešenjaškega humorja, da se bo lahko razgledal
po svetu na nov način, se rudar takoj spomni na tri znance, ki so spremljali njegov
vsakdan in so bili tako rekoč del njegovega življenja; to so bili kavarnar, hišnik in
prodajalka. Nato na kratko poroča o svoji nesreči in zopet z grenkim humorjem razlaga,
da mu je tako omogočeno, da sloni na oknu zunaj sveta in zre vanj. Dejstvo, da ni rešitve,
se počasi zajeda v njegovo doživljanje in ob tem se mu odkriva globlja resnica o sebi,
drugih in o svetu. Sledijo tri podobe njegovih znancev in vsak ima poudarjeno zanj značilno
lastnost: kavarnar je brezbrižen do smrti drugega, hišniku je bilo več do nakupa poceni
slanine (ironija!) kot do bolne žene, prodajalka, v katero je zaljubljen, pa je polna življenja,
vendar zdaj zanj to nima nobenega pomena. Ob koncu prve podobe - kavarnarjeve - se
mu neusmiljeno razkrije vsa tragika lastnega položaja: »Smrt je... pa to ni bila trditev.
Meni se hoče izraziti, kar čutim. Življenje je... pesem bi bila. a ni vsebine, pesmi
primerne. Vsa ničemurnost me je minila, nag in gol stojim pred zrcalom svoje duše in se
gledam v njem. Do mozga se vidim... to... to sem jaz!« Ti spoznanja polni stavki
zgubijo nekaj hotene hladnokrvnosti, ki se kaže v dotedanjem pripovedovanju, in ob njih
zaznamo trepet pred neznanim. Po tem intermezzu se zvrsti podoba hišnika, ki seje podil
okrog za ceneno slanino, medtem pa mu je žena umrla. Vidna je grotesknost, ki se prilega
situaciji in ki s svojo drastiko izzveneva srhljivo: »Žena je medtem odšla na oni svet.
Hišnik je postavil cekar na stol, si otrl pot s čela in se ozrl po sobi. - Zdaj je spoznal Zdaj
so se mu odprle oči, od slanine začarane. Glej ga. mrliča! Tega ni pričakoval! Zameglile
so se mu oči. dno duše se mu je predrlo, kakor iz brezdanje, brezzvezdne noči so zrle
njegove oči vame in mi zabičevale jadne: Slanino dosegel - in ženo zamudil! Smrt, o
kolika prevara!« Hišniku se je potem »zmračil« um. Tretja podoba, to je prodajalka, je
blaga, topla, blaži njegovo bolečino, tako da jo za trenutek pozabi, nato pa se oglasi še z
večjo močjo. Temu naglo sledi konec, ki seveda ne sklene zunanjega dogodka, marveč le
stopnjuje predsmrtno stisko.
Aditivno komponirano pripoved, ki ob spominskih zarisih dogodkov oz. ljudi odstira
globlje spoznanje o ljudeh in svetu, prekinjajo pasaže izbruhov stiske, ki so polni krika iz
dna človekove notranjosti in ob katerih je Majcen spretno izrabljal učinkovitost eliptičnega
izražanja in ob pomoči parataktičnosti dosegel vtis neskončnega obupa: » Vse mi je
razpadlo v razvaline, in razvaline ne govore nič več. Zapisana stoji na njih le letnica, težko
bralne številke starega stila ... nič več... nič več to ... to sem jaz! Do mozga se
gledam in ne morem izraziti poslednjega. Snamite kožo z lic, meso s kosti, dajte prosto pot
svetlobi...« Pripoved je gotovo vredna novih interpretacij in presojanja, do kakšne mere
seje Majcnovo pisanje oddaljilo od tradicije.
Preučevanje Majcnovega kratkega pripovedništva me je med drugim pripeljalo do tehle
ugotovitev: Prvič, z Majcnovo kratko pripovedjo do leta 1917 sicer »ni prišlo do
preskoka« (L. Kralj, Ekspresionizem, 122) v novo literarno smer, z gotovostjo pa je
mogoče trditi, da je prav Majcnovo pripovedništvo pomembno prispevalo k prehajanju v
novo in spodbujalo opuščanje novoromantičnih in naturalističnih modelov pripovednoproznega
pisanja. Drugič, Majcnova kratka pripoved v obravnavanem obdobju, torej med
prvo svetovno vojno, je vrednostno povsem primerljiva s kratko pripovedjo tedaj vidnejših
slovenskih pripovednikov, kot so Milan Pugelj, Izidor Cankar, Ivan Pregelj, Vladimir
Levstik, da o Antonu Novačanu, Cvetku Golarju in drugih ne govorim. In tretjič, ponovno
branje Majcnove pripovedne proze nam razkrije njeno globino v pojmovanju človekove
vrednosti, idejno-nazorsko širino in ob tem strpnost ter neobremenjenost s posamičnimi
ideologijami, nadalje neizmerno subtilnost pri odstiranju človekovih najbolj kritičnih
bivanjskih položajev in ne nazadnje blagodejni humanizem, ki ga lahko izžareva samo
plemenita človeška narava.
Literatura:
Marja Boršnik: Stanko Majcen v prvi ustvarjalni dobi; Stanko Majcen, Izbrano delo, I, 1967,
377-409.
Marja Boršnik: Stanko Majcen v drugi ustvarjalni dobi; Stanko Majcen, Izbrano delo, II, 1967,
419-487.
M.B. (= Marja Boršnik); Bibliografija del Stanka Majcna; Stanko Majcen, Izbrano delo, II, 1967,
495-502.
Marja Boršnik: Stanko Majcen, Jezik in slovstvo 13, 1968, 224-225.
Franc Zadravec: Jezikovna poetika Stanka Majcna in drugih slovenskih ekspresionistov. Jezik in
slovstvo 28, 1982/83,314-321.
France Bemik: Ekspresionizem in slovenska pripovedna proza. Obdobja 5, 1984, 107-116.
Helga Glušič: Slovenska ekspresionistična kratka proza, Obdobja 5, 1984, 1 17-121.
Lado Kralj: Ekspresionizem, Literarni leksikon, 30. zv., 1986.
Goran Schmidt: Oris življenja in dela Stanka Majcna (1888-1970), Kondor št. 249, 1988, 191-265.
Summary
UDK 886.3-3 Majcen S. 3.06
MAJCEN'S SHORT NARRATIVE FICTION
Majcen's short narrative until 1917 perhaps »does not represent a transition« (L. Kralj) into a new
literary trend, but we can most certainly maintain that his short fiction amply contributed to this
transition and enhanced the abandoning of neoromantic and naturalist models of narrative writing.
Majcen's short narrative is during the Great War entirely comparable with the narratives of the then
the most prominent writers, such as were Milan Pugelj, Izidor Cankar, Vladimir Levstik, and others.
A re-reading of Majcen's narratives unveils all his depth in the conception of human value, the
broadness of his Weltanschauung liberated of individual ideologies, the extreme subtlety in the
depiction of Man's most precarious existential situations, and finally the gentle humanism that can
only emanate from a noble human nature.
Igor Maver
Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 820.09:929 Thackeray W. M. :910.4(497.12)
POTOVANJE W. M. THACKERAYA PREKO
SLOVENSKIH KRAJEV
Angleški viktorijanski pisatelj William Makepeace Thackeray je v zbirko zgodb Zgodbe z
vseh vetrov (Roundabout Papers), ki je bila v celoti objavljena leta 1863, poleg drugih
virov vključil tudi dogodke s svojih številnih potovanj po Evropi in še dlje. V obravnavani
zgodbi »O dveh otrocih v črnem« (»On Two Children in Black«) avtor govori o potovanju
protagonista, gospoda Roundabouta, preko nekaterih slovenskih krajev: mesto Ljubljana
(v nemški inačici Laybach) in potovanje z železnico od Trsta preko Ljubljane proti
Gradcu je nekajkrat omenjeno. Pričujoča študija ugotavlja, da je Thackeray resnično
potoval skozi slovenske kraje leta 1844. Obenem želi opredeliti, v kolikšni meri je pisatelj
spremenil svojo resnično potovalno izkušnjo v okviru romanesknega dogajanja zgodbe.
Raziskava je osredinjena na zgodbo »O dveh otrocih v črnem« (»On Two Children in
Black«) iz zbirke Zgodbe z vseh vetrov (Roundabout Papers), v kateri William Makepeace
Thackeray fabulativno upodablja potovanje glavnih junakov z železnico od Trsta, preko
Ljubljane in Gradca (najverjetneje) proti Dunaju. Obenem poskuša rekonstruirati
pisateljevo resnično doživetje ter ga primerjati s samo zgodbo, z drugimi besedami v
kolikšni meri je avtor zgodbe obe ravni izkušnje umetniško preoblikoval in ju na novo
združil. Številne biografske podrobnosti nas namreč navajajo k sklepu, da je Thackeray
resnično potoval skozi slovenske kraje, od katerih je Ljubljana v zgodbi nekajkrat omenjena,
četudi le v nemški inačici Laybach. Zgodba »O dveh otrocih v črnem« je izšla nekje v
letih od 1860 do 1863, ko so bili objavljeni že vsi prispevki omenjene zbirke. Za knjižno
izdajo jih je ponovno pripravila Thackerayeva hči Anne Ritchie leta 1899.'
Ritchijeva v uvodnih orisih k posameznim zgodbam podaja zanimive podrobnosti resničnih
okoliščin, ki so nedvomno pogojevale nastanek te ali one pripovedi. V splošnem
uvodu k zbirki na primer piše, da Zgodbe z vseh vetrov v resnici predstavljajo nekakšen
dnevnik poslednjih let očetovega življenja in dela^, od katerih je bila prva objavljena v prvi
številki Cornhill Magazina leta 1860. Kar zadeva zgodbo »O dveh otrocih v črnem« Anne
Ritchie pravi: »Še danes ju vidim (otroka namreč, op. avt.), ko sta vstopila v železniški
vagon skupaj z nami, v spremstvu njune očarljive matere. Spoprijateljili smo se na poti v
Heidelberg in zvečer prenočili v isti g o s t i l n i . . .«^
Kljub trditvi avtorice, da je Thackeray vzel snov za omenjeno zgodbo s potovanja po
Nemčiji in Švici leta 1853, ki je resnično trajalo od 6. julija do 30. avgusta'* in ki se gaje
tudi sama udeležila, pa po drugi strani ugotavljamo, da je v zgodbo vpletel tudi vtise s
svojega potovanja po Sredozemlju leta 1844, ko je, kot na podlagi nekaterih Thackeraye-
' The Works of W. M. Thackeray, with biographical introductions by his daughter Anne Ritchie, vol. XII.
London: Smith, Elder & Co, 1899. Zgodbe z vseh vetrov so objavljene na straneh 167^39.
2 Prav lam. str. 13.
3 Prav tam. str. 167: »As for the 'Two Children in Black', I can see them still, as they first got into the railwaycarriage
with us, with their charming mother. We made fi-iends all day long in the train to Heidelberg, and at night
we went to the same inn . . .«
4 Prim, izčrpno Thackerayevo biografijo v uvodu k delu The Letters & Private Papers of Witliam Makepeace
Thackeray, vol. Ill, uredil Gordon N. Ray. London: Oxford UP, 1945.
vih osebnih dokumentov ugotavlja študija, potoval tudi skozi slovenske kraje, čeprav to
dejstvo ni zabeleženo v nobeni izmed njegovih biografij. Pri obravnavani zgodbi gre torej
za svojevrstno narativno kombinacijo, oziroma superpozicijo dveh časovno precej oddaljenih
dogodkov iz pisateljevega življenja: potovanja po Sredozemlju leta 1844 ter po
Nemškem 1853. leta.
Pri natančnejši analizi zgodbe najprej ugotovimo, da Thackeray cesto navaja francoskega
misleca Michela de Montaigna in trdi, da ga ima vselej na svoji nočni omarici (verjetno
ima v mislih njegove Eseje, Essais). Zdi se, da je pisatelj pod večer življenja veliko
razmišljal o smrti (Montaignov esej o smrti!) in je morda prav zato naslovil zgodbo »O
dveh otrocih v črnem«. Nenazadnje tudi pri Thackerayu v tem primeru opažamo izredno
zanimanje in prizadetost za položaj otrok tedanjega časa, čeprav je le-to sicer priljubljena
téma njegovega »tekmeca« Charlesa Dickensa (npr. Oliver Twist).
Pisatelj na začetku zgodbe/eseja pravi, da bo za razliko od drugih »neizvirnih« avtorjev
govoril o lastni izkušnji žalosti in bolečine, v zgodbi, ki jo je čestokrat pripovedoval na
raznih večerjah in banketih. ^ Opozoriti je treba na dejstvo, da Thackeray v zgodbi
uporablja pripovedovalca, gospoda Roundabouta, ki ni identičen pripovedniku, oz. avtorju
in je hkrati protagonist zgodbe. Tako je torej pripovedna tehnika, kot v mnogih njegovih
romanih, precej zapletena.^
Pisatelj, oziroma gospod Roundabout, z obžalovanjem ugotavlja, da verjetno nikoli ne bo
izvedel, kdo sta bila dečka v črnih oblačilih, bledega obraza, velikih melanholičnih oči, ki
sta potovala v istem kupeju z njim in njegovima hčerkama. Bila sta bogato oblečena in sta
poleg angleščine obvladala še francoščino in nemščino. Potovala sta skupaj z damo, odeto
v žalno črnino, z izrazom velike bolečine na licu (morda simbol za smrt, ki bdi nad dečkoma).
Thackeray nato opisuje njihovo skupno potovanje v istem železniškem vagonu iz
Frankfurta v Heidelberg.^ Sklepa, d a j e dama v črnem njuna mati in piše: »Naša družba se
je z dečkoma spoprijateljila, le žalostna dama je sedela v kotu in dečkoma le redko privoščila
besedo, obenem pa ju je z bledico na licu nemo opazovala.«^ Naslednjega dne je
družba gospoda Roundabouta (to naj bi sicer bil Thackeray s hčerkama) v mestu videla le
damo brez otrok, nakar so odpotovali v Baden-Baden, kjer so zvečer na sprehodu ponovno
zagledali oba dečka, tokrat v spremstvu strogega bradača rumenkaste p o l t i . ' Hoteli so ju
pozdraviti, pa ju je oče ali stric, kot ugiba pisatelj, grobo potegnil vstran. Pisateljeva
družba je nadaljevala potovanje v Basel, Luzem, čez prelaz St. Gothard v Italijo, preko
Milana v Benetke.
V Benetkah se avtor, oziroma gospod Roundabout, ki zgodbo pripoveduje, spominja
majhnega dvorišča lekarne, kjer je kupoval sredstva proti mrčesu. Naenkrat je zagledal
omenjena dečka iz Heidelberga. Toda kakšno presenečenje! Tokrat sta bila bosa, odeta
zgolj v raševinaste krpe.'^ Kaže, da je Thackeraya na njegovih številnih potovanjih
prizadela negotova usoda in življenjski pogoji ali bolje rečeno otrok po različnih evropskih
5 The Works ofW. M. Thackeray, uredila Anne Ritchie, vol. XII. London: Smith, Elder & Co, 1899, str. 180.
6 Prim. The Victorian Novel: .Modern Essays in Criticism, ur. I. Watt. New York: Oxford UP, 1971, str. 240.
Omenjene pripovedne strukture obravnava tudi Wolfgang Iser v delu The Implied Reader: Patterns of Communication
in Prose Fiction from Bunyan to Beckett Baltimore: John Hopkins University Press, 1974, str. 1 ! 1-113.
1 W. M. Thackeray, »On Two Children in Black«, The Works of W. M. Thackeray, uredila Artne Ritchie, vol. XII.
London; Smith, Elder & Co, 1899, str. 183.
8 Prav lam.
9 Prav lam. str. 184.
'O Prav lam. str. 185.
deželah. Očitno gre v tem primeru za različne otroke, ki pa jih je pisateljeva ustvarjalna
domišljija v zgodbi povezala. Ob tem ne smemo prezreti dejstva, da Thackeray z njo
posredno opozarja tudi na problem ločitve staršev in trpljenja otrok kot njene posledice.
Tu gre nedvomno za avtobiografsko potezo, saj je na primer tudi pisatelj doživel podobno
usodo in se po materini ločitvi z očimom generalom Carmichael-Smytheom sploh ni
razumel: téma zgodbe zato prerašča v simboličen odnos pastorek-očim.
Za pričujočo raziskavo je zanimivo nadaljevanje zgodbe: »Iz Benetk smo nadaljevali pot v
Trst (dunajska železnica je bila tedaj zgrajena le do Ljubljane in veličasten prelaz preko
Semmeringa še ni bil povsem dokončan). Na postaji med Ljubljano in Gradcem (torej
nekje na Štajerskem, op. avt.) je eden od mojih sopotnikov izstopil po okrepčilo ter se v
železniški voz vrnil z besedami: 'Zunaj sem videl tistega groznega moža iz Badna z dvema
dečkoma.'.«"
Pripomnil je še, da sta bila dečka ponovno, še bolj kot v Benetkah, deležna grdega
ravnanja in bila oblečena še slabše. Ali je Thackeray s tem želel poudariti, da so bili
prebivalci teh (slovenskih) krajev v primerjavi z italijanskimi še revnejši in zato slabše
oblečeni? Kaže, da so prav taka bila njegova opažanja kot naključnega popotnika preko
slovenskih krajev. Na koncu se pisatelj sprašuje: »Kdo sta bila dečka? Kako lahko človek
razloži dejstvo, da se ju je mati odrekla, opazno bogastvo in eleganco njune pojave v
Nemčiji ter revščino v Benetkah mesec dni kasneje in pa njuna izrazito revna oblačila v
Ljubljani? Kdo lahko napiše naslednje poglavje moje zgodbe, kdo bo uspel razrešiti
uganko o dveh dečkih v črnem?«'^ Na ta vprašanja je nemogoče odgovoriti in tudi pravega
smisla ne bi imelo. Bolj nas zanima »uganka«, ali je Thackeray res potoval z železnico
preko Ljubljane, kot opisuje v zgodbi »O dveh otrocih v črnem«.
V ta namen nam bodo v veliko pomoč Pisma in osebni spisi Williama Makepeaca
Thackeraya}^ Štiri obsežne knjige obsegajo celotno pisateljevo korespondenco in
nekatere druge listine in jih z gotovostjo lahko štejemo med najpopolnejše biografske vire
o kakem viktorijanskem pisatelju. Tudi risbe in skice, ki so bile Thackerayu, sicer
navdušenemu ilustratorju lastnih del, zelo pri srcu, so predstavljene v pismih ali posebej.
Pisatelj je namreč s svojih potovanj pisal mnoga pisma družini in prijateljem,.s pomočjo
katerih lahko s precejšnjo natančnostjo rekonstruiramo njegove poti in potovalne načrte.
Kar zadeva potovanje po Nemčiji ter Švici s hčerkama leta 1853, ki ga v uvodu omenja
urednica Anne Ritchie, sicer ena od hčera, lahko z gotovostjo trdimo, da Thackeray tedaj
gotovo ni potoval po Italiji in preko slovenskih krajev. Kakor v vseh biografijah tudi med
njegovimi pismi in dokumenti namreč ni najti niti enega s tega področja, pač pa le iz
Badna, Basla in Neuchatela, v katerem na primer omenja, da se bodo vračali preko
Heidelberga in Frankfurta v Belgijo. Potovanje je trajalo od 6. julija do 30. avgusta 1853.
leta.'4
' 1 Prav tam: »From Venice we went to Trieste (the Vienna railway at that time was only opened as far as Laybach,
and the magnificent Semmering Pass was not quite completed). At station between Laybach and Graetz, one of my
companions alighted for refreshment, and came back to the carriage saying: 'There's that horrible man from Baden
with the two little boys.'«
•2 Prav tarn.
'3 The Letters & Private papers of William Makepeace Thackeray, ur. Gordon N. Ray, vol. I-IV. London: Oxford
UP, 1945.
'4 Prav tam. str. 3-24. Biografski podatki o tem potovanju so po mnenju urednika Gordona N. Raya tako popolni,
da je tega leta potovanje izven Nemčije ter Švice v tem primeru izključeno.
Kdaj je torej pisatelj potoval preko Ljubljane? Thackeray je materi (Mrs. Carmichael-
Smythe) pisal 21. avgusta leta 1844 iz Liega v Belgiji, da mu je Vzhodna družba (Oriental
Company) ponudila brezplačno vožnjo v Lisbono, Atene, Konstantinopel (Carigrad),
Jeruzalem in v Sirijo. V pismu obenem izraža bojazen spričo dolge karantene in plovbe
čez nemimi Biskajski z a l i v . N a t o se ji je oglasil (22. avgusta) iz Southamptona, kjer seje
vkrcal na ladjo, k i j e bila namenjena v Sredozemlje. 31. avgusta je Thackeray pisal materi
iz Gibraltarja, nato pa je štirinajstdnevno karanteno preživel na Malti. Najzanimivejše je
pismo poslano 17. septembra iz Konstantinopla v Turčiji v Liege, Belgija, v katerem pisatelj
prosi gospoda Valina, da pismo zadrži in pošlje Thackerayevi materi, če bi le-ta prišla
v Pariz. Svojemu zaupniku še naroča, naj pošlje dve identični pismi, eno na poštno ležeče
na Dunaj in dmgo na Malto, saj še ne ve natanko preko katere države se bo vrnil v Belgijo,
kjer je takrat prebival: »Tako vas prosim, da pošljete dvoje pisem, prvega na poštno ležeče
na Dunaj in drugega na Malto, da bom vedel, ali so doma vsi zdravi. Biskajskega zaliva v
novembru ne bi prenesel, zato se bom vrnil preko Neaplja ali pa preko Benetk oziroma
Trsta.«^^
Thackeray seje materi nato oglasil v pismu z Malte 28. oktobra, kjer je preživel zdravstveno
karanteno ob vmitvi z Bližnjega vzhoda, 16. januarja iz Rima. 6. februarja zasledimo
zadnje pismo iz Livoma ob Tirenskem morju, v katerem piše, da bo najverjetneje potoval
po »nemški cesti« (»I shall take the German road«), kar lahko pomeni le preko Dunaja in
Nemčije v Belgijo. Tudi dejstvo, da je želel dobiti pošto na poštno ležeče od doma poleg
Malte prav na Dunaj, nas upravičeno navaja k sklepu, d a j e potoval preko Trsta, Ljubljane
in Gradca, Dunaja in Nemčije do Pariza ter končno v Liege. Žal korespondenca s te
poti ni ohranjena, gotovo pa je obstajala, saj je bil Thackeray izredno skrben zapisovalec
svojih vtisov s potovanj, s katerimi je redno seznanjal svoje domače. Kje so vzroki za to, je
težko reči, toda dejstvo je, da se je Thackeray po 6. februarju iz Livoma materi javil šele
28. marca iz Pariza. Po katerih deželah je potoval v tem vmesnem času? Na podlagi prej
omenjenih pisem iz Turčije in potovalnih načrtov razvidnih iz njih lahko skorajda z gotovostjo
trdimo, da je Thackeray iz Livoma z železnico potoval prav do Benetk in Trsta,
nato pa preko Ljubljane in Gradca na Dunaj leta 1844.
Obenem je potrebno ugotoviti, da je pisatelj v svoji zgodbi »O dveh otrocih v čmem« iz
zbirke Zgodbe z vseh vetrov zagrešil pomembno časovno netočnost, kar zadeva takratno
železniško omrežje. V knjigi Zgodovina železnic na Slovenskem izvemo, da je bila proga
med Ljubljano in Trstom uradno odprta šele 27. julija leta 1857. Vendar pa je od 1.
septembra 1846. leta dalje vozil od Brucka na Muri do Celja en mešani in en osebni vlak.
Železniški prelaz preko Semmeringa pred Dunajem, kot Thackeray piše v zgodbi, tedaj
(1853) še ni bil dograjen.
Železnica je leta 1853, ko je pisatelj s hčerkama potoval po Nemčiji in Švici in ko naj bi se
odvijala obravnavana zgodba, v resnici že vozila preko Semmeringa, zato se Thackeray
moti. To dejstvo predstavlja dodaten dokaz, daje Thackeray, kot ugotavlja študija, obiskal
Ljubljano že prej, torej leta 1844, ko seje vračal z Bližnjega vzhoda in ko prelaz v resnici
še ni obstajal. Od Trsta do Ljubljane in morda še dlje je pisatelj pač potoval s kočijo, saj
druge možnosti ni bilo, česar pa v zgodbi ni omenil.
'5 Prav tam, str. 180.
16 Prav tam: »So please send 2 letters, I to Vienna poste R(estante), II to Malta ditto, to tell me that please God all
are well. I can't stand the bay of Biscay in Nov. (and) shall come back by Naples & if not from here to Venice or
Trieste.«
17 Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Stovenslcem. Ljubljana; Slovenska matica, 1968, str. 35.
Kakorkoli že, škoda, da Thackeray slovenskih krajev ni opisal še kje drugje v svojem književnem
opusu, čeprav mu j e tedanje nemško ime za Ljubljano (Laybach) očitno ostalo v
spominu, tako da ga je uporabil v svoji zgodbi »O dveh otrocih v črnem«. Angleški pisatelj
William Makepeace Thackeray gotovo ni bil edini znameniti viktorijanec, ki se je mudil
na Slovenskem sredi prejšnjega stoletja, saj so mnogi evropski razumniki tistega časa
potovali v Grčijo, Turčijo ali na Bližnji vzhod prav preko naših krajev. T o pa bi predstavljalo
zanimivo snov za posebno raziskavo.
Summary
UDK 820.09:929 Thackeray W. M. : 910.4(497.12)
W. M. THACKERAY'S TRAVEL THROUGH SLOVENIA
The research leads us to maintain that William Makepeace Thackeray indeed took the subject for the
story »On Two Children in Black«, published in the collection Roundabout Papers, from his travel
experience to Germany and Switzerland with his daughters in 1853, as writes Thackeray's daughter
Anne Ritchie, However, the writer with great subtlety and versatility interwined it with his voyage to
the Mediterranean and the Middle East, which took place already as early as 1844. It was then that he,
on his return from Constantinople, according to his personal writings »took the German road«,
namely the railway trip to Venice, Trieste, via Ljubljana and Graz to Vienna, and farther to Liege in
Belgium, where he used to live at the time. The reader therefore witnesses the narrative combination,
or better still, a superposition of two different events from Thackeray's life, clearly set apart in time,
in the discussed story. The travel through the Slovene town of Ljubljana (mentioned by the author in
its German variant Laybach) is not to be found in any of his extant biographies. The study draws its
conclusions on the basis of several proofs (private letters, writings, etc.) and thus we feel confident
enough to affirm that W. M. Thackeray's travel through Slovenia did actually take place in 1844.
There must have been several other famous Victorian writers that travelled through Slovenia in the
middle of the 19th century, but this would represent an intriguing subject of a separate research.
D O M I Š L J I J S K I S P I S V O S N O V N I Š O LI
Domišljijski (fantazijski) spisi, npr. izmišljanje zgodovinskih podob, sestavljanje namišljenih
potopisov, oživitve stvari, poosebitve živali ipd., imajo v osnovni šoli tradicijo. Včasih
je bil zelo priljubljen postopek, da je učitelj pri t. i. stvarnem pouku podajal razlago v
obliki domišljijske zgodbe, npr.Gregca so ujeli Turki, Od rude do noža. Kapljica pripoveduje,
Lastovka pripoveduje. Pri svojih učnih poskusih si prizadevam, da bi sestavljanje
domišljijskih zgodb čim trdneje povezal z otroškimi igrami, sproščenim načinom mišljenja
in mladinsko književnostjo.
Pri pisanju domišljijskih spisov so seveda tudi težave in neuspehi. Nekateri učitelji učence
naenkrat postavijo pred zahtevo, naj napišejo domišljijski spis. Tega veliko učencev ne
zmore, učitelj pa potem razglaša, da so današnji učenci brez domišljije. Pri tem je krivda
za neuspeh v precejšnji meri na učiteljevi strani. Učence je za snovanje domišljijskih
spisov treba vendar pripravljati. Prva stvar je, da morajo učenci videti čim več konkretnega
gradiva: predmetov, modelov, knjig, dokumentov, umetnin, fotografij. Obiskujejo naj
muzeje, rojstne domove pisateljev, mline, delavnice; ogledujejo naj si razstave, živalske
vrtove, naravne znamenitosti. Zamišljajo naj si, kako bi živeli v vlogi mlinaijevega sina,
paža, partizana, športnika, pilota.
Pogovori pri pouku naj bodo čim bolj prepleteni z vprašanji, ki dopuščajo različne
odgovore: O čem bi pisal Ivan Cankar danes, Kakšen avto bi bilo treba skonstruirati, da
ne bi bilo težav s parkiranjem. Kaj bi očital občinskemu predsedniku, Kako bi preživel
večer v družinskem krogu, če ne bi bilo elektrike. Kaj bi bilo, če bi čez noč postal velik dva
metra.
Na vprašanje Kakšna bo budilka prihodnosti so učenci četrtega razreda dajali takele
odgovore: Bo zvonila in te hkrati tresla za glavo. (Boris) - Ob sedmih bo pristopila k
šolarju in ga toliko časa božala, dokler ne bo vstal (Monika) - Imela bo roke in bo
zaspanca za lase potegnila iz postelje. (Aleš) - Pela bo KIKIRIKI, da bodo vsi zgodaj
vstajali. (Urban) - Zjutraj bo odprla tuš, da bo človeka zbudila in obenem skopala.
(Bojana)
Če pouk stalno poteka v vzdušju povezovanja abstraktnega in konkretnega, igre in sproščenega
mišljenja, k sestavljanju domišljijskih zgodb ni težko prehajati. Ko sem organiziral
izmišljanje domišljijskih zgodb na osnovni šoli, sem si postavil takole predpostavko: učencem
nižjih razredov ustrezajo pravljične teme (po vzorcu bratov Grimm, Andersena,
Carrola, Brenkove, Perocijeve), učencem petega ali šestega razreda pustolovska in
znanstvena fantastika (po vzorcu Defoa, Swifta, Julesa Verna, Wellsa, Pečjaka, Zupana),
učencem sedmega in osmega razreda pa utopije (po vzorcu Orwella, Huxleya, Mencingerja,
Tavčarja). V glavnem se je ta zamisel izkazala za dobro, samo da včasih nisem imel
dovolj časa za ustvarjanje primernega razpoloženja in da sem tu in tam srečeval otroke
brez zadovoljive razgledanosti, sproščenosti in želja. Nadaljnja razmišljanja o domišljijskem
spisu na osnovni šoli b om razvijal ob posameznih vrstah domišljijskih besedil.
Najprej si oglejmo otroško predelavo Grimmove pravljice (Gregor, 4. razred): \
i
Volk z Rožnika in sedem kozličkov iz Šiške ^
Na dvorišču pred blokom seje igralo sedem kozličkov. Mama jih je poklicala domov. Z dvigalom so
se odpeljali v deveto nadstropje. Mama jim je povedala, da gre v Supermarket, in jim naročila, naj jo
počakajo v stanovanju.
Volk je videl, da je koza odšla od doma. Ker ni znal poklicati dvigala, je moral pešačiti do devetega
nadstropja. Cisto upehan je prišel do vrat. Pritisnil je na zvonec. Kozlički so odprli. Ko so zagledali
volka, so se razbežali po bloku. Volk je tekel za njimi. Polovil je vse razen enega, ki je bil na veceju. '
Nesel jih je prodat v živalski vrt. Ko je oddal kozličke, so zgrabili še njega in ga vtaknili v posebno I
kletko. i
Mama je z edinim preostalim kozličkom začela iskati svoje otroke. Prišla je v živalski vrt. Tam so tudi s
njo in njenega sinčka vtaknili v kletko h kozličkom. Mama koza se je začela dreti in kozlički so ji j
pomagali, tako da so ljudem skoraj popokali bobenčki v ušesih. Nobeden ni več hotel iti v živalski vrt. i
Zato so kozo in njene kozličke spustili, da so lahko odskakljali domov. Volk pa še danes čepi v kletki :
v živalskem vrtu in se jezi, zakaj je bil tako neumen, da je šel lovit in prodajat kozličke.
Tema, da so otroci brez matere izpostavljeni nevarnostim, je otrokom zmeraj blizu. ;
Gregorje v pravljico vnesel sodobno okolje: blok, dvigalo, Supermarket, vece, živalski vrt.
V tem okolju se volk izkaže kot bedast, mama pa kot iznajdljiva. Volku je kljub hudobnosti
na koncu prizaneseno: namesto smrti ga doleti le zapor v živalskem vrtu. To je gotovo
zelo prisrčna modernizacija Grimmove pravljice.
Otroški domisleki seveda niso zmeraj tako dobri. Oglejmo si še en odlomek iz tovrstnega i
spisa (Dejan, 4. razred):
V naši krajevni skupnosti so se spomnili, da bi naredili lepotno tekmovanje. Udeležila so se ga vsa
dekleta iz našega kraja in tudi Sneguljčica. Toda zavistna čarovnica jo je spremenila v telico. Tako je
Sneguljčica šla na tekmovanje, ne da bi vedela, kakšna je. Po Tivoliju je krevsal star in sestradan
berač. Ko je zagledal deklico, ki je bila začarana v žival, jo je zaklal in pojedel. Bil je vesel, saj take j
teletine že dolgo ni jedel.
Povezava zgodbe o Sneguljčici z lepotnim tekmovanjem je gotovo ustrezna, toda grob j
konec se ne sklada najbolje s prvotno pravljično zasnovo. Nekateri sošolci so se Dejanovi ^
zamisli smejali, drugi pa so bili mnenja, da je njegova fantazija zaradi branja stripov in ;
podobne literature že nekoliko pokvarjena.
Na podlagi predelovanja pravljic, poosebljaiija živali ali oživljanja stvari lahko učenci I
sestavijo še veliko domišljijskih zgodb, npr. Rdeča kapica z Miklošičeve ceste, Na obisku
pri kralju Matjažu, V Indiji Koromandiji, Polomljena punčka pripoveduje. Osamljeni
medvedek toži, Ljubezen čevlja Pošvedranca in gospodične Visokopetnice, Krompir in
česen sta se zaljubila v solato. Kako sem iz gosenice postal metulj.
Nič manj kot pravljice ni današnjim učencem znana znanstvena fantastika, zgodbe, v
katerih je dogajanje utemeljeno z znanstvenimi spoznanji in tehničnimi dosežki. Oglejmo
si šolarski sestavek te vrste (Matjaž, 6. razred):
i
Superpero
Bil je torek, dan pred angleško kontrolko. »Oh ta angla!« si rečem in se začnem guliti. V pol ure se |
naveličam in grem na dvorišče. Po vrnitvi z dvorišča mi mama narekuje kratek angleški narek. Polno i
napak. S takim znanjem bom gotovo pisal cvek. Še enkrat pogledam v knjigo. »Ah, saj ni pomoči,.I
nobene možnosti nimam za dvojko,« si mislim in odidem na trening karateja. j
Ko se vrnem s treninga, zagledam na svoji pisalni mizi pero aerodinamične oblike. Na njem je pisalo: :
MADE IN JAPAN. Takoj vem, da je očka že priletel iz Tokia in mi prinesel to darilo. Očka mi je \
potem povedal, da je to superpero in mi razložil sistem. Ko odviješ pokrovček, vidiš notri majhne ;
gumbke za razne jezike (angleščino, japonščino, španščino, ruščino), zraven gumbkov pa je mikrofon.
Pritisneš na gumbek za jezik, gumbek za sprejemanje, narekuješ vprašanje in pero ti napiše smiselen
odgovor. Če gre za zapisovanje nareka, je še enostavnejše. Pritisneš na gumbek za jezik, nato za j
poslušanje in še za pisanje. Pero napiše, kar sliši. Krasna stvarca, kaj takega so zmožni skonstruirati 1
res samo Japonci! i
Vso noč nisem mogel spati zaradi tega. Zjutraj sem šel v šolo z radovednostjo, kaj bo. Prve tri ure so :
bile lahke, četrto biologija in peto angleščina. Na skrivaj natipkam program za pisanje nareka. Šlo je ,
kot po maslu. Nihče ni opazil, da piše pero samo. Drugi teden smo dobili kontrolne naloge nazaj. :
Učiteljica angleščine me je pohvalila pred vsemi sošolci: »Najbolje je pisal Hočevar. Brez napake.
Odlično.« Tako sem po zaslugi superperesa dobil za angleški narek rdečo petko v veliko redovalnico.
Ta spis se odlikuje po številnih detajlih, prepričljivem notranjem samogovoru in pristnem i
premem govoru. Učenec je besedilo zgradil deloma iz popisa svoje notranje stiske v
vsakdanjem življenju in deloma iz opisa čudežne pripravice, ki tovrstne probleme rešuje.
Posrečilo se mu je, da ni predimenzioniral ne realistične in ne fantastične ravnine svoje
zgodbe.
Za razliko od pravljice je v znanstvenofantastični zgodbi dokaj normalen satirični ton in!
tragična usoda dobrih oseb. Oglejmo si odlomek iz pesimistične znanstvene fantastike j
(Katka, 6. razred): j
Po zajtrku sem se telepatiral v učilnico matematike. Dobil sem malo elektrošokov, samo pet. Vseeno :
sem se po uri ves tresel od strahu. Učitelj je z električnimi sunki ubil neko mojo sošolko, ker ni vedela i
povedati imena največjega matematika vseh časov: Azghezemixa.
i
Glavni problem pri znanstveni fantastiki je, ali si avtor zna zamisliti podrobnosti. Primer- i
jajmo glede tega dva spisa (Mateja, Jana):
Zagledal sem čudna bitja. Počasi so se nam približevala, mi pa smo se jim s strahom odmikali.
Pred seboj sem zagledal nenavadno bitje, pol manjše od mene. Možic je imel zeleno kožo. Štiri roke in :
rdeče lase, ki so mu štrieli pokonci kot petelinova roža. Ta zelenec je bil presenetljivo močan in :
pogumen. Posadil me je na svoj vrat in začel razkazovati polje in namakalni sistem na njihovem j
planetu.
Na podlagi zamišljenih izumov, premikov v prostoru in času lahko učenci napišejo veliko '
znanstvenofantastičnih zgodb, npr. Supermetla, Protipištola, Interferon - čudežno zdra- \
vilo, Namesto mene dela robot. Neviden, Kopanje zaklada, V avtomatizirani tovarni. Kaj
razmišlja Marsovec o Zemljanih.
V zadnjih dveh razredih osnovne šole kaže precej učencev odpor do sestavljanja domišljij- \
skih spisov, posebno še, če njihova fantazija ni bila ustrezno negovana. Skoraj bolj kot do
tehničnih vidikov prihodnosti imajo spoštljiv odnos do družbenih vidikov naslednjega
tisočletja. Eden od najbolj uspelih utopičnih spisov, ki mi je prišel v roke, je tale satira na
račun avtokratske učiteljice (Miklavž, 8. razred):
Konec Adrijanine diktature
Skozi zamračeno okence jetniške celice so prihajali prvi sončni žarki. Z ulice seje slišalo petje in klici: !
»Živela Protiadrijanina demokratična zveza! Živeli osvoboditelji!« S prijateljem Primožem sem stopil ,
k oknu in poslušal glasove. Nenadoma zaškrta ključ v ključavnici težkih vrat najine celice. Vrata se ;
odprejo in pred nama stoji Dušan Mozetič, najin znanec, major zmagovite revolucionarne vojske.
Prikloni se nama in reče: »Pozdravljam vaju, največja rodoljuba našega naroda, posebno pa vas,
gospod Miklavž, ki ste ustanovili Protiadrijanino demokratično zvezo.« S Primožem sva presenečena.
Objameva se z njim in še z drugimi, ki so prišli reševat jetnike iz zaporov.
Nato sem se z Mozetičevim avtomobilom odpeljal iz sodnih zaporov v škofijski dvorec. Ljudje na i
cesti so prepevali in se veselili. Odšel sem skozi prostore v dvorcu, kjer je bila v času Adrijanine \
diktature državna policija, v pisarno glavnega vikarja Jakoba Žvoklja. Oba sva imela solze v očeh, ko i
sva se po tolikem času spet srečala. Prosil me je. naj ljudstvu spregovorim nekaj besed. Odprl sem ;
okno nad glavnim vhodom škofijske palače in začel govoriti:
»Dragi prijatelji! Vsi veste, kako hude čase smo prestali. Leta 1596 je prišla na oblast Adrijana, dotlej ;
znana kot stroga profesorica zgodovine. V začetku je obljubljala popolno avtonomijo naše dežele, ;
pozneje pa je s pomočjo predstavnikov drugih delov naše dežele uvedla najhujšo diktaturo in prevzela
vso oblast v svoje roke. Edini dovoljeni časopis Adrijana je objavljal same laži. Vsi zavedni demokrati
so se znašli v zaporih. Leta 1988 je združila Jugoslavijo z Bolgarijo in Albanijo ter po vsej državi
uvedla ateizem.
Vsem spomenikom po državi so odrezali zgornje dele in na podstavke pritrdili Adrijanino glavo.
Edina izjema je bila muza nad Prešernovim spomenikom, ki s o j o kar celo vrgli v Ljubljanico. Zapori
so se polnili, nasilje je bilo vsak dan hujše. Že leta 1997 smo rodoljubi ustanovili ilegalno Protiadrija- \
nino demokratično zvezo. Plamen upora se je širil. Zdaj pozdravljamo v Ljubljani zmagovito ;
revolucionarno vojsko, ki je spet ustoličila demokratično oblast. Adrijani je uspelo zbežati na otok
Silbo v Jadranskem moou. Na podlagi mednarodnih pogodb je dobila azil na Kitajskem. Kot sporočajo
časopisne agencije, je danes že odpotovala tja in bo na pekinški univerzi predavala zgodovino
Balkana. Tako se je končalo najbolj črno obdobje v naši zgodovini. Živela Protiadrijanina demokra- ;
tična zveza!«
Ljubljančani so moj govor burno odobravali. !
Miklavžev spis je izjemno dober. Sicer je to predelava znanih zgodb o osvoboditvi, vendar
je presenetljivo svojevrstna. Odlikuje se po ogromnem številu detajlov, širokem obzorju na ,
področju bontona, ideologije, politične in umetnostne zgodovine ter po spretno uporab- i
Ijeni retrospektivni pripovedni tehniki. Človeku se naravnost vsiljuje vprašanje, kako je ;
učencu v štiridesetih minutah uspelo sestaviti tako kvaliteten spis. To je razložljivo samo, ;
če vemo, da gre za nadpovprečno razgledanega in miselno razgibanega učenca. Sestavlja- '••
nje domišljijskega spisa je bilo le pobuda, da je svoje misli, ki ga že dalj časa vznemirjajo,
uredil v skladno celoto.
Poleg domišljijsko bogatih spisov pa je v višjih razredih čedalje več spisov brez pravega
poleta. Pogosto domišljijo nadomešča ideološka deklarativnost (Marjeta):
Zdaj je leto 2000. Po svetu ni več lačnih ljudi. Vsi otroci imajo enako pravico do izobrazbe. Dve tretji- ;
ni ljudi ima dokončano univerzo. Izdelovanje orožja ali trgovanje z njim je prepovedano tako strogo ^
kot trgovina z mamili.
Težko je vedeti, ali učenci zares tako mislijo, kot pišejo. Čim starejši so, tem rajši otipavajo,
kje bodo naleteli na meje učiteljeve strpnosti. Ravno zato najbrž ne kaže, da bi se
človek zaradi njihove izzivalnosti kdove kako vznemirjal.
Uspeli utopični spisi lahko nastajajo predvsem na podlagi kritike današnjih razmer in
vizije prihodnjega razvoja. Primerni naslovi za tovrstne spise so takile: Pepe Cvek je postal \
ravnatelj naše šole, Vrtnar Janez Živko je postal predsednik SR Slovenije, Dan, ko so ]
zastonj delili klobase. Odprava denarja, V alternativni šoli. Rodbinske razmere na otoku '
Nikjer, Eksplozija v naši nuklearki, Družbeni preobrat v naši državi leta 1999.
Tako sem izčrpal večji del tega, kar vem o tem, kako lahko osnovnošolski učenci sestavljajo
domišljijske spise. Nisem skrival, da so šolarski domisleki včasih boljši, včasih slabši.
Za večino objavljenih izdelkov je značilno živahno izražanje, marsikakšen izdelek, ki mi je
prišel v roke, pa je bil tudi izrazno okoren ali pravopisno slab. Vsakič, ko sem šel v razred,
me je bilo strah, ali bom znal učencem dopovedati, kaj od njih želim. Kakšnih prav natančnih
navodil nisem smel dajati, če sem hotel dobivati izvirne sestavke. Toda vsakič je
nastalo veliko domišljijskih spisov, ki sem jih bil vesel in za katere so tudi mladi avtorji
vedeli, da so dobri.
Odkrivanje primerne teme za domišljijski spis zahteva od učitelja več razmišljanja kot
izbiranje naslova za obnovo ali doživljajski spis. Trenutno imam v načrtu, da bi v šestem
ali sedmem razredu pisali kolektivni roman Cirkus potrebuje pomoč. Zamisel je takale:
Majhen cirkus je zaradi nenadne zime prišel pri nas v stisko. Ne morejo imeti več predstav,
zmanjkalo je hrane za živali. Direktor cirkusa je prišel prosit na šolo, če bi otroci
vzeli čez zimo v oskrbo njihove živali. Imajo dresirane opice, kužke, bele miši, papagaje,
ponija, aligatorja . . . zanimiva ideja, kajne? Ne delam pa si skrbi, če me bo kdo pri uresničitvi
tega načrta prehitel. Če hoče kdo s svojimi učenci to izpeljati, naj kar poskusi.
France Žagar
Pedagoška akademija
v Ljubljani
Literatura:
D. Bajt: Ljudje zvezde svetovi vesolja. Eseji o znanstveni fantastiki. Ljubljana, Mladinska knjiga.
1982. 231 str.
E. Grassi: Moč mašie. Zagreb. Školska knjiga. 1981, 239 str.
S. Lem in drugi: Naučna fantastika. Beograd. Beogradski izdavačko-grafički zavod, 1976, 233 str.
G. Rodari: Srečanje z domišljijo. LJubljana. Mladinska knjiga. 1977, 121 str.
I N S T I T U C I J A » J A V N O S T I « , N O V A O R G A N I Z A C I J A
» G O V O R A « I N M I M E Z I S V R A Z S V E T L J E N S K EM
R O M A N U
Najpoglavitnejša odnosnica tega sestavka je delo J. Kosa Razsvetljenstvo, ki je izšlo kot
osemindvajseti zvezek Literarnega leksikona DZS, Ljubljana 1987. Ta študija nikakor ni
zgolj pregleden prikaz nekega literamozgodovinskega obdobja, zastavljena je izrazito i
problemsko - avtor svoje teze gradi tako, da jih sooča s pogledi drugih sodobnih avtorjev,
npr. z delom P. Kondylisa (»Die Aufklärung im Rahmen des neuzeitlichen Rationalismus
«, 1981), pa tudi z deli starejših avtorjev (P. Hazard in E. Cassirer). Takšno soočanje j
stališč je nujno, to pa še posebej velja za razsvetljenstvo, saj je to, kot predmet razprave,
problematično že samo po sebi.
Za Kosa je tako problematična že sama določitev razsvetljenstva kot določenega historičnega
obdobja v razvoju evropske literature. To se kaže kot metodološki problem: literarna
veda se pri preučevanju tega obdobja ne more naslanjati na druge umetnostne vede, saj ne
moremo govoriti o razsvetljenski glasbi, slikarstvu ali arhitekturi. To obdobje nekako
izpade iz metodološkega horizonta umetnostnih ved, ostaja predvsem fenomen zgodovine
literature in, kot poudarja Kos, zgodovine filozofije, tako da se literarna veda tu lahko
opira le na to področje.
Francoski filozof Michel Foucault' je postavil tezo, da je eden od osnovnih problemov
porazsvetijenske filozofije prav odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo. Ta odgovor je
zanjo konstitutiven, z njim pa se uvršča prav v še vedno nezaključeni »projekt razsvetljenstva
« samega. Razsvetljenstvo si je namreč to vprašanje zastavilo že samo in to je bilo
takrat »bistveno« vprašanje, tako da lahko razsvetljenstvo kot historično obdobje, paradoksno,
opredelimo le iz njegovega vprašanja po svojem lastnem bistvu. Toliko pa pomeni j
razsvetljenstvo tudi začetek »modernega« mišljenja, ki ima za predmet svojega vpraše- j
vanja prav sebe samega in se na tem vpraševanju sploh šele gradi. j
Bistvo razsvetljenstva je (bilo) prav to »odprto« vprašanje, ki zaradi svoje forme potegne
vase tudi sodobnega spraševalca; če se sprašuje po tem, kaj je razsvetljenstvo, se sprašuje
po njegovem lastnem »samovpraševanju«. Razsvetljenstvo torej predstavlja metodološki
problem verjetno prav zato, ker spraševalcu ne dopušča distance, ker se pojavlja na dveh
ravneh: »sodobni« in »historični« hkrati.
2. Koren gornjega problema verjetno tiči prav v samokonstituciji razsvetljenstva, i
samokonstituciji, ki je na nek način veljavna tudi za »danes«.
V razsvetljenstvu se konstituirata dve novi, avtonomni območji: novo območje filozofije \
(in znanosti) in novo območje literature. 1
Skušal bom nakazati, kako sta se ti dve območji vzpostavili zaradi novega principa organi- i
zacije »govora«, ki seje pojavil tako na območju znanosti kot tudi literature. j
1 M. Foucault, Kaj je razsvetljenstvo, Vestnik IMŠ, 1987, št. 1.
Ta strukturni preobrat se morda da pojasniti z »institucijo javnosti«, ki jo je predstavil I.
Kant v svoji razpravi Odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo? Po Kantu je razsvetljenstvo
izhod človeka iz nedoletnosti, ki jo je zakrivil sam. Nedoletnost je nezmožnost, da
bi uporabljali svoj razum brez pomoči drugih.^ Temeljna Kantova zahteva je »svobodna
raba uma«, v kateri se razum podreja samo načelu »univerzalne resnice«. Ker je resnica j
univerzalna, je sebi zadosten cilj, in področje uma, ki se ravna po teh načelih, se vzpostavi ^
kot avtonomno področje (to seveda prav zaradi zahteve po »univerzalnosti« resnice, ki pa j
deluje zgolj kot čisti formalni apriori um, vsebinsko pa je nedosegljiva). Kolikor je um
svoboden, je univerzalen, svobodna raba uma pa je mogoča le v sferi »javnosti«, ne pa v
partikulami sferi »zasebnosti«. Primer tega je po Kantu učenjakova raba razuma pred
»celotnim svetom bralnega občinstva«, pred neko univerzalno, vsevedno javnostjo, ki;
seveda ni »empirična« javnost (saj te v Kantovem času pravzaprav sploh še ni), temveč je
bolj nekakšna orientacijska točka za govorca in verjetno zahteva poseben tip govora:
govori tako, da bo tvoj govor ustrezal neki predpostavljeni »vsevedni« javnosti, torej tako,
da bo ustrezal načelu popolne, univerzalne resnice uma. Tej se seveda lahko le približaš,
nikoli pa je ne moreš udejaniti; to pa pomeni, da pravzaprav nikoli ne govoriš zadosti po :
resnici, da vedno »malo lažeš«, da se je stalno treba p o p r a v l j a t i . . . Ta implicirana
»javnost« je nekakšen grozljiv, nem razsodnik. To pa sproži neskončni tok govora in
»konstruktov«. Primer take strukture govora je govor znanosti. Bistvo znanosti je
paradoksno prav v tem, da nenehno (kot znanost) samo sebe spodbija in prav po tem šele \
je znanost. V tem obzorju se nam znanost za nazaj vedno znova kaže kot goli konstrukt, \
pomanjkljivost, » l a ž « . ..
Isti princip konstituira tudi svobodnega posameznika: človek je svoboden, če ravna p o:
načelih uma, torej toliko, kolikor ne deliije zaradi neke zunanje prisile, temveč zato, ker j
njegovo delovanje ustreza načelom razuma. Imperativ torej ne prihaja več »od zunaj«,!
temveč »od znotraj«, hkrati pa prav ta »notranji ukaz« sploh šele omogoča svobodno!
delovanje. Ker je to delovanje »univerzalno«, je seveda tudi »moralno«. Čeprav se torej \
načelo »univerzalnosti« v posameznikovi zavesti ponotranja, d a j e ta sploh šele svoboden, i
avtonomen individuum, se njegovo delovanje in mišljenje že v njegovi zavesti »povnanja«,:
na nek način postane »transparentno«, vedno se mora meriti ob »zunanjem«, univerzalnem,
občečloveškem. To implicira pojme kot so »dolžnost«, »disciplina« in predvsem
»vzgoja«, s katerimi se šele »legitimira« posameznikova svoboda. Institucije zunanje prisile
(npr. zapori) postanejo vzgojne institucije - obtoženec kazni ne sme sprejeti le kot:
nekaj vnanjega, kot nekaj, v kar ga je prisilila zunanja represija, temveč mora sam v sebi
pripoznati pravičnost kazni, s tem pa se vzpostavi kot »svobodni« subjekt. Bolj ko se posa-;
meznikov »notranji govor« povnanja, bolj se urejevalna načela zunanjega (seveda družbe- i
nega) sveta v njem ponotranjajo oziroma, če je do sebe dovolj strog: bolj ko je »pri sebi«,
bolj ko deluje po svojih lastnih načelih, toliko dlje je »od sebe«, toliko bolj torej deluje po
načelih u n i v e r z a l n e g a . ..
3. Zdi se, da vzpostavitev »javnosti«, načela razuma in z njim vzgoje, dolžnosti in morale
vpliva tudi na organizacijo literarnega besedila. Tipičen primer je že najmanj »problematični
« razsvetljenski roman: Robinson Crusoe. Ko Robinson izbira med tem, ali se bo
prepustil naravi (nujnosti) ali pa se ji bo upri, izbere svobodo (kulturo), to načelo pa
zahteva discipliniranost - če hoče obvladati naravo (se je osvoboditi), se mora prepustiti
2 O tem glej študijo Jelice Sumič-Riha O Kantovem pojmovanju razsvetljenstva v RAZPOL 1987, št. 3.
ali v Realno v perjbrmativu, 1988, str. 78-93.
3 Cit. po J. Kos, Razsvetljenstvo, str. 32.
»nujnosti« civilizacije; ne le smotrnemu delovanju po pravilih razuma, ukvarjati se mora
(in to je eno od njegovih prvih opravil) z na videz tako nesmiselnim opravilom kot je
vrezovanje koledarja. Goli ritual, ki je glede na junakov brezizhodni položaj popolnoma
nesmiseln, vendar pa kot »prazna forma«, »čista samoprisila« junaku odpira območje
svobode.
Načelo nezaprtega govornega toka, v katerem je govorec postavljen pred imaginarnega
»nemega razsodnika« (tu parafraziramo Bahtina), torej neko skonstruirano orientacijsko
točko »univerzalnega vedca«, verjetno omogoča obnovitev tipa izpovedne proze
(Rousseau) in vdor objektivnega, univerzalnega načela (morala) v sfero zasebnosti
(zasebni, notranji govor se »povnanji«, kai* čisto po formalni plati kaže npr. literarna
oblika »romana v pismih«). V slednjem to omogoča pripovedovalčeva drža, saj ta ni več
komentator, temveč le »prezentira« govor oseb. Ta pripovedovalcev »cinizem« se najbolj
kaže v de Laclosovih Nevarnih razmerjih. Govor oseb (pisma) tu izgubi svojo »zasebnost«,
zdaj se, čeprav brez direktnega pripovedovalčevega posredovanja, »razgaljuje«. To
povzroča razkorak med direktnim govorom oseb (markiza in Valmont) in »drugim«,
novim pomenom njunega govora iz perspektive »univerzalnega vedca«, ki pa je popolnoma
odprta; v bistvu je ne zaseda ne pripovedovalec ne bralec, slednji se po njej lahko le
»orientira«. Besedilo je »odprto«: to, da se markizin in Valmontov govor »povnanja«, še
ne pomeni, da je za opazovalca (bralca) popolnoma prozoren. Vsaka »moralna« obsodba
junaka in junakinje je namreč že vnaprej »parcialna«, ne seže dovolj daleč. Takoj ko
bralec oba junaka »opredeli«, razkrije zgolj svojo točko gledišča, ki je zdaj seveda vpotegnjena
v njun krog; sodba apriori ne more zasedati »univerzalnosti« (ta je tu sicer konstitutivna,
a le »formalno«, kot točka ki mora vedno biti onkraj vsakokratnega bralčevega
»mnenja«), zato se v gornjem aktu pravzaprav »reprezentira« tudi bralec sam sebi. Njegov
»govor« se podvaja prav tako kot govor oseb in zdaj se lahko začne iz romana učiti o
svojem lastnem življenju . ..
Lep primer razkoraka med karakterjem in njegovim govorom je tudi Diderotov Rameaujev
nečak. Pripovedovalec je tu, čeprav zapleten v dialog, vendarle bolj poslušalec, junak
pa se ne kaže le kot originalna osebnost; njegov govorni tok se stalno zapleta in sprevrača,
tako da sploh ne označuje in opredeljujejo več njegovega značaja. Podobno je tudi v
Tristramu Shandyu.
4. Gornjo trditev, da se zaradi nove organizacije govora v razsvetljenskih literarnih delih
bralec iz njih lahko začne učiti o samem sebi (ker v aktu branja tudi sam postane transparenten),
lahko prikažemo še iz drugega vidika. Izhajamo iz trditve J. Kosa, da je ena od
temeljnih prvin razsvetljenstva »rehabilitacija čutnosti«, čutnosti kot čutnega izkustva
sveta. T o izkustvo pa povsem razdre staro, vnaprej urejeno sliko sveta, saj nam čuti dajejo
zgolj drobce realnosti, svet se n am kaže kot neurejena gmota vtisov, ki jih mora urejati
razum. Čutnost naj se ne uresničuje na slepo, »ampak v mejah, ki jih nosi sama v sebi,
spozna in uveljavi pa jih predvsem s pomočjo razuma«.^ Razmerje med razumom in sliko
sveta, kot nam jo dajejo naši čuti, pa je vedno problematično. To je čisto »praktičen«
(toliko seveda tudi »metafizičen«) problem: kako in v kolikšni meri lahko človek osmisli
»nesmiselni« (kontingentni) svet. Kos opozarja prav na pogoste mejne primere v razsvetljenstvu,
kjer se krhko ravnotežje med razumom in čutnostjo prodre (nihilizem,
nerazumska struktura sveta, ipd.).
Svet čutnega izkustva začne podirati tudi tradicionalno predstavo umetnosti; namesto
poetike v klasičnem smislu se začne uveljavljati nov pojem - estetika, ki umetnost razlaga
4 J. YMi, Razsvetljenstvo, str. 35.
kot »nižjo«, čutno obliko spoznanja sveta. Verjetno gre vštric s to premeno tudi premena v
koncepciji pojma »mimesis«. To problematiko je razvil H. R. Jauss v svoji študiji Princip
posnemanja in pojem resničnosti v teoriji romana od Diderota do Stendhala^, ki je
zanimiva tudi zato, ker potrjuje Kosovo tezo o »problematičnosti« razsvetljenstva.
Po Jaussu temelji klasicistični koncept posnemanja na »popolnosti posnetka« - bralec
uživa ob posnetku prav zato, ker je ta »popoln«, hkrati pa se zaveda, da je
to posnetek. Seveda tudi ta koncept temelji na načelu verjetnosti: posnetek je lep le, če je
»verjeten«, verjetnost pa v klasicizmu proizvede načelo »treh enotnosti«, načelo skladnosti
med deli in celoto (npr. med lastnostmi dramskega karakterja in celoto tega karakterja).
To velja predvsem za dramo (klasicistično tragedijo), medtem ko r o i r a n klasicisti primerjajo
z epom, ki je delo, v katerem so predstavljeni nenavadni, »čudežni« dogodki. Zato je
po Huetu roman kot naslednik epa »fikcija o stvareh, ki se niso zgodile in ki se ne bodo
zgodile«.^ Romanje torej čista fikcija in užitek ob popolnosti te fikcije.
Po Jaussu pa v razsvetljenstvu ep preneha biti vzor romana, to zdaj postane drama, in
sicer nov t)p drame, meščanska drama kot »resni žanr«. Oba žanra imata isti predmet
posnemanja (vsakdanjo življenjsko realnost) in isti način posnemanja (tako kot gledalec v
gledališču je tudi bralec romana postavljen »vštric« z romanesknim dogajanjem in
romanesknimi osebami). Posledica tega je kontaminacija romana z dramsko formo (npr.
roman v pismih), pa tudi dramske forme z romanom, tako da sta od razsvetljenstva naprej
drama in roman dva »rivalska« žanra.
Ker pa je predmet posnemanja »ži\'ljcnjska realnost«, se spremeni načelo verjetnosti:
bralec ne uživa več zato, ker je roman popoln posnetek, temveč zato, ker si sploh ne more
predstavljati, da je dogajanje v romanu zgolj »izmišljeno«, ampak ga ima za »realno«.
Tako roman tudi z druge plati ( t j . zaradi novega mimetičnega principa) lahko postane
»zrcalo, v katerem je možna identifikacija ne le bralčevega in »romanesknega« sveta,
ampak tuai identifikacija bralca s samim sabo. Učinek take »vsakdanje« verjetnosti pa
dosežemo tako, da v delo uvajamo »detajle« iz vsakdanjega sveta, ki ustrezajo naši »čutni
zaznavi«. Ti detajli prihajajo v romaneskno realnost nekako »od zunaj«, zato rušijo
princip verjetnosti v klasicizmu; z romaneskno celoto se ne skladajo, ampak to celoto
(glede na bralcev horizont pričakovanja) podirajo in s tem hkrati vedno znova vzpostavljajo.
Isto velja za karakteme lastnosti junakov; pravo »verjetnost« podeljuje junaku
pravzaprav šele neka lastnost, ki skladnost njegovega karakterja »ruši« (tako je za
Diderota, enega od a\torjev novega principa verjetnosti.podoba antičnega heroja verjetna,
in s tem resnična šele, če njegov lepi obraz iznakazi brazgotina). Jauss s;cer pokaže, da
služi princip »detajla« še vedno principu umetnosti kot spoznanja - torej mimezis, ki naj
pokaže na bistvo stvari. Detajli v knjigi so detajli, ki smo jih v vsakdanjem življenju
spregledali, zdaj pa nam jih pokaže avtor. Avtor je s tem »an inventor«, kot pravi H.
Fielding v svojem uvodu k romanu Tom Jones, ki nam odpre novo možno';t gledanja na
svet, ker dogodke iz realnega sveta pokaže oziroma interpretira na nov način. Umetnost
ima torej predvsem spoznavno, če že ne kar »poučno« funkcijo. Materia' vsakdanjega
čutnega izkustva torej vzpostavi možnost bralčeve »identifikacije«, kar je tudi pogoj za
kasnejšo pravo »realistično« iluzijo 19. stoletja. V njej se izkustveni svet kaže kot »reel«
(osmišljen), ta »reel« se vsaj išče, vendar je prvinski naboj te iluzije, detajl, hkrati tako
razdiralen, da vodi v povsem novo izkustvo umetnosti in privede tudi do razpada roma-
5 Glej H. R. Jauss. Nachahmungsprinzip und H'irlilichkeilshegriff in der Theorie des Romans von Diderot bis
Stendhal, v: Nachahmung und Illusion, München 1969.
6 G!ej Jauss, Str. 158.
neskne forme 19. stoletja. To se morda kaže že v Flaubertovih romanih (npr. Vzgoja srca)
in v njegovi težnji, da bi napisal »roman o ničemer«, ki naj bi prikazoval goli »positif«
(danost), pa čeprav bi to bili citati, kot v Bouvardu in Pécuchetu, ki prav zato kažejo na
večno »plehkost misli«.^ V Flaubertovih romanih pripovedovalec ne napotuje več na
smiselnost sveta, je le še popisovalec junakove iluzije o smiselnosti sveta. S tem po
Flaubertu postane tako močan kot »narava«, ki ne nakazuje ničesar, le svojega opazovalca
(v tem primeru bralca) navaja k sanjarijam o pomenih, skritih v njej. Skušali bomo
nakazati, da se to novo izkustvo umetnosti, seveda na drug način in na drugem koncu
razvojne daljice, spet vrača k izkustvu razsvetljenstva.
5. Zdi se, da ta dvojna funkcija »detajla« nekako sovpada s.pojmom »bizarnega«, ki ga v
razsvetljenstvu najdemo pri Diderotu, ob njegovem romanu Fatalist Jacques. Bizarno
pomeni nenavadno, originalno in zato zanimivo. Po nekaterih interpretacijah (npr. Hugo
Friedrich v Strukturi moderne lirike) je Diderot zato predhodnik moderne umetnosti ali
vsaj romantike, ki ravno tako poudarja prav bizarno kot nenavaden detajl, kot groteskno,
itd. Vendar je romantična koncepcija bizarnega postavljena že znotraj avtonomije
umetnosti (in domišljije), Diderot pa ta pojem uporablja zato, da bi označil odnos med
literarnim delom (romanom) in realnostjo čutnega sveta, da bi torej nekako naznačil
avtonomno področje - ne le umetnosti, ampak kulture in vsega »človeškega« nasploh.
Ta drugi pomen »bizarnega« obravnava Reiner Warning v svoji interpretaciji Tristrama
Shandya in Fatalista Jacquesa.^ Bizarno je nenavadno, presenetljivo (kot je lahko presenetljivo
samo življenjsko izkustvo), predvsem pa »muhasto«, nepredvidljivo - sama
materija, snovnost zunanjega čutnega sveta, ki je nikakor ne moremo osmisliti. S tem se
vračamo k problemu »nanovo ovrednotene in z razumom uravnane čutnosti«, kot ga
pokaže J. Kos, k nekemu zelo majavemu ravnotežju, na katerem temelji tudi razsvetljenski
roman. Muhavost, »bizarnost« zunanjega sveta proizvede dva mejna tipa razsvetljenskega
romana, ki na videz rušita principe romaneskne fikcije same (npr. sklenjenost
fabulativnega toka). To je najprej že omenjeni Fatalist Jacques, »zgodba« o potovanju
sluge in njegovega gospodarja. Če je v prvem novoveškem romanu, Don Kihotu, neko
zvezno dogajanje (skladnost med junakovimi predstavami in zunanjo realnostjo) še
mogoče, pa čeprav le zato, ker je ta junak nor, si gresta v Fatalistu Jacquesu pričakovanje
junaka in dogajanje v realnosti povsem navzkriž - dogajanja sploh ni in bralec je vedno
znova opeharjen. Zunanje realnosti se ne da osmisliti, junak ne more nikoli predvideti
poteka dogodkov, njegov govor vedno »zdrkne mimo«, realnost pa vstopi v roman res kot
čista »materialnost«, kot realnost, ki ni več razložljiva, ampak le še zanimiva«, »bizarna«.
Svet ostaja nem, naj ga junak vzklicuje, kolikor ga hoče. Druga poteza je razkorak med
dogajanjem in junakovim govorom. Junakov govor ne predstavlja več razumnega načrta
za obvladovanje realnosti, je zgolj bedasto govoričenje, prazen govor.
Podobno se dogaja tudi v Tristramu Shandyu. ki je pravzaprav predloga za Jacquesa:
junaki realnost osmišljajo le na videz, tako da nenavadne dogodke, potem ko jih ti
šokirajo, skušajo vložiti v svoje konstrukcije, te se pa vedno znova pokažejo za nesmiselne.
Govorni tok je zaprt le vase in gre mimo realnosti, tako da junaki niti med seboj ne morejo
več komunicirati, govorijo drug mimo drugega. Problematizirano je tudi pripovedovanje
samo, saj hoče do absurdnosti natančno zajeti vso kontingentnost dogajanja, stalno se
mora spuščati v digresije, hkrati pa je vedno »prepozno«. Medtem ko pripovedovalec
7 Glej R. Konstantinovič et al. Francuska književnost III/l, Beograd 1988, str. 66-70.
8 Glej R. Warning, Fiktion und Wirktichkeit in Sternes Tristram Shandy und Diderots Jacques le Fataliste.
Nachahmung und Illusion, München 1969.
opiše dogodice treh mesecev, je preteklo že toliko dogodkov, ki jih mora spet opisati, da se
pripovedovanje steka v neskončnost, časovni razmik med pripovedovanjem in dogodki pa !
je vedno večji.
To sta verjetno dva od mejnih primerov razsvetljenskega romana, vendar se ista kontingentnost
zunanjega dogajanja kaže tudi v Voltairovem Kandidu. Kandid ni le kritika
zadnjega poskusa združitve narave in kulture, nauka o »prestabilirani harmoniji«, ki
slehernemu dogodku najde svoje opravičilo, temveč tudi prikaz popolne »muhavosti«
vsakdanjega sveta, saj načelu o prestabilirani harmoniji nasproti ne postavi nobenega
drugega pozitivnega načela, ki bi osmislilo svet. Vendar se vseeno uveljavi načelo »z j
razumom uravnane čutnosti«. Ko Kandid in druščina stojijo nad Bosporjem in gledajo,
kako v Istambul prihaja vsake toliko časa ladja, na kateri je nov vezir, hkrati pa odhaja
ladja, na kateri je vklenjen stari vezir, se oprimejo načela, naj vsak »obdeluje svoj vrt«.
Sredi grozljivega, nesmiselnega sveta si moraš najti mesto, ki ga lahko razumno osmisliš, v
katerem torej še lahko uveljaviš načelo svobode. Čim greš čez to območje, prideš pred
nesmiselno, okamenelo realnost. '
6. Koncept z razumom uravnane čutnosti je torej koncept omejitve, oziroma zmožnost, da •
si sredi kontingentne »nujnosti« najdeš mesto »svobode«, pri čemer razmerje med smisel- i
nostjo in nesmislom stalno niha. Razsvetljenstvo je na nek način postavljeno na isto raven
kot Flaubert, le da na različnih koncih daljice, ki ponazarja razvoj literature (recimo ji
literatura »identifikacije«) pa tudi same avtonomije umetnosti. Če j e »identifikacija« v
razsvetljenstvu možna in nemožna hkrati, je pri Flaubertu branje (kot identifikacija s
svetom romana in z lastno »podobo« hkrati) zgolj »navidezen« posel bralca, ki se kot
opazovalec narave izgublja nekje v mraku lastnih (pris)podob.
Hkrati pa razsvetljenstvo vzpostavlja tudi edini možni prostor svobode. Je problematično
in afirmativno hkrati. Zdi se, da drži teza J. Kosa o »problematičnosti« razsvetljenstva,
»problematičnosti«, ki je zanj konstitutivna. Razsvetljenstvo je pravzaprav odgovor na
vprašanje, ki si ga samo sebi šele postavlja.
Po M. Foucaultu je ta drža edina možna »etična drža« človeka znotraj »sveta moderne«:
da si na ravni svoje dobe ustvari neko dvomljivo ravnotežje, znotraj katerega lahko »skrbi
zase« in hkrati vedno preskuša te svoje meje, da vidi, če so te sploh (še) veljavne.
i
Samo Krušič
SNS, Ljubljana
N O V A Č A N O V O D A D A I S T I Č N O B E S E D I LO
I Z L E T A 1 9 2 1
»Dada je bila bomba; si lahko predstavljate, da bi se skoraj pol stoletja po eksploziji takšne
bombe nekdo ukvarjal z iskanjem in lepljenjem njenih drobcev?«' Te besede Maxa Ernsta
gotovo izvirajo iz zgroženosti umetnosti odgovornega človeka ob poskusih dade toliko in
toUko let pozneje in torej - iz narave samega pojava, kakor jo očitno razumeva eden njegovih
najvidnejših tvorcev - prepozno. Tako torej slovenski avantgardizem po drugi svetovni
vojni, v kolikor (in nekoliko že) zapada dadi, sodi v iskanje in lepljenje drobcev bombe,
ki se je že davno razletela; in kar je najpretresljivejše: tudi na Slovenskem; v bistvu je le
ponovno odkrivanje zadevice, ki sta jo naš dom in svet že (s)poznala o času eksplozije.
V četrtek, 22. decembra 1921 je namreč Naša Vas (uradno glasilo) slovenske zemljoradniške
stranke (v nastajanju - pozneje se je prelevila v Slovensko republikansko stranko),
dejansko pa glasilo njenega šefa dr. Antona Novačana, ki je izhajalo v Celju v lastništvu,
odgovornem in glavnem uredništvu imenovanega) prinesla besedilo z naslovom Slovenska
politika (s podnaslovom, v oklepaju Dadaizem):
Ur - kenze - sku - štku - piskn
puc - ph - kr - har
maj - drof - rk
mrk - grm
gnar!
Dm!
H m - a h
min - i s - tr
ah - cičn - tle - lušn
kgh - ghs - mhs - Imj - bum!
Duš!
K r i - z a
m a j k s - i r b s - fu
stn - zrk - sdr - fta
ur - kenze - sku - štku - piskn
drof - maj - raj - puc
žnk - ma - cuc
ase - ticpo
vin!
Stvar je vsekakor odločno v znamenju komične, ali bolje satirične, glede na Novačanovo
siceršnje umetništvo pa morda tudi nekoliko neresne muze; tudi je očitno, da so pobude za
1 Navedeno po Svetovni zgodovini glasbe, ki jo je spisal dr. Kurt Honolka, v slovenščini pa v prevodu
dr. Primoža Kureta izdala Mladinska knjiga iz Ljubljane v letu 1983., 587.
nje nastanek zunajliterame, celo zunajumetniške - a vendar: dada tedaj, v letu 1921 na
Slovenskem, tega ni mogoče utajiti, samo prezreti, kakor je storil pisec kar uporabne študije
o dadi in nadrealizmu v okviru Literarnega leksikona,- ki ga izdaja Slovenska akademija.
Besedilo je nepodpisano, vendar je zunaj vsakega dvoma njegov avtor dr. Anton Novačan;
iz kroga Naše Vasi je zagotovo edini imel v letu 1921 za zaznanje in uporabo dade dovoljšen
razgled po svetovnih razmerah.
»Dada ne pomeni nič« - oznani Tristan Tzara v Manifestu dade 1918.^ Sedaj je povsem
jasno, od kod, zakaj in za kaj Novačanova dada: ker je naslovna slovenska politika v oklepaju
zaznamovana in pojasnjevana z dadaizmom, je očitno, da velja ničla v pomenu dade
njej. To se povsem sklada z Novačanovo tedanjo mislijo o domači politiki: ko malo pozneje,
na belo nedeljo leta 1922 popusti zemljoradniško monarhistično zastavo in v pristavi
ob Sotli ustanovi Slovensko republikansko stranko, bobneče udriha čez vso našo politiko,
ki boluje bodisi za avstrijskim revmatizmom bodisi za rimskim klerikalizmom ali pa
nedostojno klečeplazi pred Beogradom in Srbi"* (in bo zatorej »v zgodovini slovenskega naroda
/ . . . / z zlatimi črkami zapisana Bela nedelja, 23. april 1922«^). Volilni oglas v zadnji
številki Republikanca (15. marca 1923), lista, ki po oblastnem zatrtju Naše Vasi nadaljuje
njeno smer, je še določnejši: razen republikancev niso druge stranke vredne nič; narodni
socialisti so, recimo pome.šano mleko in jesih, torej neužitna sirotka, še gnusnejše so
stranke tujega kapitala: nemškega, srbskega in zagrebškega judovskega in verižniškega;
socijalisti so pravoverni potomci ministra Kristana in dolarskega princa Etbina ter
razkolniški mariborski netopirji, ki visijo na Pašičevi bradi; jasno so ostudne tudi vse
stranke slovenske gospode - maziljene (klerosij in nemaziljene (demokrati) ter samostojneži.
ki so stranka kmetskih baronov, mesarjev in mešetarjev, sicer pa razvaline Pucljeve in
Drofenikove slave.
Besedilo Slovenska politika ni nič drugega kot upesnitev takega stanja in videnja stvari.
Tako lahko v njem najdemo elemente političnega gostilniškega in sploh slovarja: gnar!,
min - is - tr, tle - lušn. Kri - za . . . ter namig na vsaj dva politika, ki sta bila Novačanu
(tudi iz oglasa v Republikancu razvidno) neprijetna še posebej zelo: puc meri na Puclja,
šefa Samostojne kmetijske stranke, drof pa na Drofenika, Pucljevega opričnika. To so pač
stare zamere : Novačan pri volitvah v ustavodajno skupščino ni prišel na listo Samostojne
kmetijske stranke,^ ki seji je obetal velik uspeh (in ki gaje stranka tudi dejansko doživela),
in mandat narodnega poslanca je tako splaval po vodi. Vsekakor jezik Slovenske politike
ni popolnoma oropan smislov (pomenov še manj, saj je pomen v naravi jezika kot znaka;
četudi se v njem znajdejo po izmisleku nastale znakovne tvorbe, ki so brez slovarskega pomena,
jezik še ni brez pomena, temveč samo brez smisla - kajti jezik brez pomena je brez
pomena!), zatorej je na mestu ugotovitev, da tu skrajni dadi nismo priče. Nič tudi ni pripisan
lastnemu političnemu in sploh delovanju, temveč samo temu vseh drugih. Tako se ne
prvič skrajnosti miselnega toka ob presaditvi - četudi le za hip in skrajno satirično - v slo-
2 A. Berger, Dadaizem nadrealizem, Literarni leksikon, 14. zvezek, Ljubljana 1981.
3 Prav tam, str. 8.
4 Tako govori Novačan že v svojem zemljoradniškem obdobju (Naša Vas, I, št. 1, Celje 10. 11. 1921,
1), misli, besede in dejanja pa še zaostri po dogodkih v Pristavi 23. aprila 1922.
5 Naša Vas, 11, št. 24, Celje, 27. 4. 1922, 1.
6 Bruno Hartman, Veliko kolo brez osi, v Anton Novačan, Jeruzalem - Kairo, Spomini 1942-1945,
Slovenska matica v Ljubljani 1986, 356.
venski dom in svet pobrusijo.^ Vseeno pa je stvar prav neverjeten novum za našo duhovno ;
sceno, ki je bila le malo let prej še vsa v znamenju skrajno resnega, celo poduhovljenega :
zbiranja vseh narodnih sil za veliko delo udejanjenja slovenske osvoboditve, ob katerem so ;
se v enotno voljo zlili tako različni in celo raznorodni tokovi, kot jih predstavljajo imena
dr.Janeza Evangelista Kreka, dr. Antona Korošca, Ivana Hribarja, dr. Ivana Tavčarja, Ivana
Cankarja, Otona Župančiča, Antona K r i s t a n a . . . , sodeloval pa je v tem podvigu s
svojo ekspedicijo med nepregledno množico tudi Novačan sam.
Še v nečem Novačanovo besedilo Slovenska politika neutajljivo sledi zakonitostim sloven- j
skega literarnega truda (zakaj zadevo smemo mirne duše uvrstiti sem, čeprav ima vsebinsko
praktično enake razsežnosti, kakor že omenjeni volilni oglas iz Republikanca - saj
tudi oblika besedila (ne samo vsebina) zagotavlja satiričnost, kar gotovo gre pod kategorijo
hoje za umetelnostjo, ki je vsekakor potreben (dasi še ne zadosten) pogoj umetnosti; sati- ^
ričnega, ki je tako samo skozi vsebino, še ni šteti sem, določenega literarnega oblikovalne- ;
ga prizadevanja je za umetelnost že treba): v zavzetosti za cilj z imenom družbene
osvoboditve^ - tukaj pač s pripisovanjem ničle vsemu tedanjemu političnemu trudu (seveda
z izjemo avtorjevega) v tej smeri. Potemtakem je Novačan bliže beriinski kot izvirni ziiriški
dadi - torej dada z očitnim in konkretnim namenom ter pomenom. Razlika je le ta,
da Novačanov radikalizem ni komunističen, kakor oni berlinske dade,' temveč vnet za de- j
mokratično narodno republiko vseh stanov s temeljem v kmetu (kajti vsi prihajamo iz ;
vasi).'O
Kako se je naš avtor seznanil z dado, bo še potrebno dognati; možnosti sta dve: ali preko :
Nemčije ali pa prek Francije, ki je po polomu Avstrije postala precej vplivna v slovenskih ;
duhovnih tokovih (in s katero seje Novačan seznanil že v davnih letih 1910-1913, ko je !
videl Evropo od Pariza do Moskve).'' j
Če še primerjamo zdaj Novačanov dadaistični izdelek s sočasno slovensko politično verzi-1
fikacijo, moremo takoj prisoditi Slovenski politiki imenitno in odlično mesto, za kar je za- \
služna najprej za naše razmere kar nezaslišana drznost v obliki: ne gre samo za likovno pe- \
sem štirih piramid, temveč na trenutke tudi za čisto zvočno pesem, kjer posamezni sklopi j
črkovnih znakov učinkujejo le s svojo zvočno razsežnostjo. Prva piramida je obrnjena na j
glavo, je pa njen temelj in narobe obrnjeni vrh gnar!, torej denar v ljudski (s tem tudi poli-;
tični) rabi. Zven zlogov puc in drof spominja in opominja, kot smo že rekli, na dva kmetij-'
sko-mesarsko-mešetarska barona razglašene slave, na Puclja in Drofenika, ki pa se oglasi ;
tudi v v romb zedinjenih piramidah, kjer je kriza in se toči kri za nesmisel, ki sledi in ki je i
popoln, iz česar pa raste raj za oba proslula kmetijca. Druga piramida ima na vrhu nekaj i
zamišljenih medmetov, ki se iztekajo v sklope črk, iz katerih razbiramo ministra, spodaj, v ;
družbenem podpoiju je pa bum (s klicajem!). Nasproti temu besedilu je kakšna Nova
koračnica,'^ vsej svoji za politično besedovanje značilni brezvestni domiselnosti, izvirajoči i
7 O tem govori kot o najsplošnejši tipološki lastnosti slovenske književnosti Boris Paternu v Pogledih
na slovensko književnost, 1. knjiga, Partizanska knjiga v Ljubljani 1974, 5 in si.
8 Paternu, n. d., 13.
9 Berger.n. d., 19-21.
10 Naša Vas, 1, št. 1, Celje 10. 11. 1921, 1.
11 Delo, navedeno pod 7. opombo, 355.
12 Odkril sem jo med papigi svojega deda; tukaj le zadnja strofa, sicer je pa besedilo parodija Stritar-
Parmovih Mladih vojakov, ki so bili v starojugoslovanskih časih velika uspešnica in tudi kar nekajkrat
parodirani (npr. Ivana Roba Mladi stražarji).
iz strastne protiklerikalne vneme, navkljub, smešno nebogljena, kar primitivna:
Apostol Janez liberalec -
so namreč rekli naš Gospod -
bil prvi je, a klerikalec
pa bilje Juda Iškarjot!
Toliko torej o doslej prezrtem drobcu slovenskega zgodovinskega avantgardizma zaenkrat
- v prijazen spomin njegovemu avtorju, strastnemu doktorju Antonu Novačanu, možu, ki
je sicer imel človeških napak mnogo, vendar tudi svetlih trenutkov več, kot se zanje (širše in
sploh) ve... in ki nam, kot Goliev Milan Pugelj, oznanja:
K tej zemlji sem bil prikovan
z ljubeznijo. In čvrsto!
Pozabljen sem odšel in zamolčan.
Vsi pridete na vrsto.
Igor Grdina
Ljubljana :
P A Č PA
V svojem večstoletnem razvoju si je jezik ustvaril nekatere zelo pretanjene oblike, s katerimi lahko
izraža natančno določene in jasno omejene vsebine. Ena takih oblik je prislovna zveza pač pa,
rabljena kot veznik. Rabimo jo navadno tako, da nam uvaja drugi del neke povedi (zloženega stavka).
V prvem delu je izrečena nikalna trditev, ki pa je omejena z nekim tihim ali tudi izrečenim
pridržkom. Če hočemo ta pridržek izreči, lahko navadno uporabimo prislov sicer. V drugem delu
stavka je potem izrečena nova trditev.
To seje zdaj slišalo zelo zapleteno, a preprosteje se skoraj ne da povedati, tako umetelno je sestavljena
ta zveza. Stvar pa nam postane jasna, samo da slišimo kak zgled. Recimo: »Danes te ne more sprejeti,
pač pa boš jutri dobrodošel.« Zveza je še jasnejša z vstavljenim prislovom »sicer«: »Danes te sicer ne
more sprejeti, pač pa boš jutri dobrodošel.«^ Kdor izreče prvi stavek, že ve, da tä"TiikaTna trditev mT
popolna, ker bo drugi stavek prinesel nekaj pozitivnega: jutri boš vendarle sprejet.
Če prvi stavek ne vsebuje takega pridržka, ni razloga, da bi drugi stavek začeli z veznikom pač pa,
čeprav gre za nasprotje. Uporabili bomo temveč, marveč ali ampak. Na primer: »Ta knjiga ni za
otroke, temveč je za odrasle ljudi.« Ali pa: »Ničesar ne boš dobil, marveč ti bodo še kaj vzeli.« Značilnost
takih stavčnih zvez je, da lahko veznik v drugem stavku tudi kratko malo izpustimo. Tako
dobimo: »Ta knjiga ni za otroke, za odrasle ljudi je« in »Ničesar ne boš dobil, še vzeli ti bodo kaj.«
Tudi veznik pač pa bi se za silo dal izpustiti, vendar moramo tedaj spremembo izraziti z besednim
poudarkom.
To razločevanje laže razume, kdor zna nemško. Kjer pravimo mi pač pa, reče Nemec wohl aber, za
naš temveč, marveč pa ima sondern, vielmehr, im Gegenteil Nikoli nisem opazil, da bi nemško pišoči
te izraze zamenjavali med seboj.
Kaj pa Slovenci svoje? Pri nas je seveda drugače, vsaj v novejšem času. Izrazov temveč, marveč v tisku
skoraj ne boste našli več, zato pa boste našli obilico veznikov pač pa, ki so skoraj vsi brez izjeme
uporabljeni napačno, namreč namesto temveč, marveč, ampak.
Kakor nobena napačna raba, se tudi ta ni razširila čez noč. Tam v prvih povojnih letih sem jo opažal
pri posameznih casnikaqih in žal tudi pri nekaterih pisateljih, ki so zgrešili pravo rabo in si naredili
svojo. Opozorila niso nič zalegla, nasprotno, tistih, ki so pisali narobe, je bilo zmeraj več, in danes so
menda kar v večini.
Obmimo se k zgledom! V tedniku Jana lahko beremo: »Čeprav knjige še prebrali niso, pač pa le
omenjene odlomke.« V prvem stavku ni bilo nobenega miselnega pridržka, ki bi ga mogli izraziti z
dodanim sicer, zato je uporaba veznika »pač pa« neupravičena, pravi veznik je temveč, marveč:
«Ceprav knjige še prebrali niso, temveč le omenjene odlomke.«
Ljubljanski Dnevnik je navedel iz govora znanega politika takle stavek: »In to ne za hrbtom narodov
in držav, pač pa v krepitev naših zvez.« V Delu pa smo brali iz govora drugega politika: »Pri tem ne
gre za varuštvo nad mladimi, pač pa za to, da kontinuiteta ne b i . . .« Po prej povedanem je pač jasno,
da »pač pa« v teh dveh stavkih nima nič iskati, prav bi bilo: »temveč v krepitev naših zvez«, »temveč
gre za to, da kontinuiteta. . . « Seveda pa je vprašanje, ali sta moža sploh rekla tako, kakor je bilo
zapisano. Lahko da sta stavkoma to obliko dala časnikaga, ki sta govor zapisovala.
Napaka se žal najde tudi v knjigah. V prevodu mladinskega dela sem bral: »To ni bilo pismo, pač pa
plonk listek.« Pustimo ob strani žargonski izraz »plonk listek« in se vprašajmo, ali je bil v prvem
stavku kak miselni pridržek. Ni ga bilo, zato bi bilo prav: »To ni bilo pismo, temveč listek za
plonkanje.« Lepo pa bi šlo tudi brez veznika: »To ni bilo pismo, bilje listek . . .«
Iz uvoda k romanu Bratje Karamazovi imam izpisano; iz daljšega stavka; »Zgolj-bit ni ne idealizem
ne materija, tako da tudi dejavna ljubezen ni ne idealizem pa tudi ni materializem, pač pa je izstop iz
metafizike.« Tudi ta »pač pa« je uporabljen napačno, prav bi bilo: »temveč je izstop iz metafizike.«
Občutek za pravilno rabo je, kakor vidimo, zrahljan tudi že pri prevajavcih in esejistih. Kako je
opešal med časnikarji, lahko ob pozornem prebiranju naših listov odkrijete sami. Končajmo z enim
najnovejših zgledov iz Mladine: »To torej niso državljanska gibanja v pravem pomenu besede, pač pa
demonstracije politične kulture.« Spet je »pač pa« uporabljen napačno, najlepše pa bi šlo tu brez
veznika; »To niso državljanska gibanja, to so demonstracije politične kulture.«
Janez Gradišnik
, ^ « J ti ..ii i - 1/ ^ • , , Ljubljana
J U B I L E J N I Z V E Z E K L I T E R A R N E G A L E K S I K O N A
(Lado Kralj: Ekspresionizem, Ljubljana, DZS 1986, 212 strani, 30. zvezek Literarnega
leksikona)
Kraljeva študija je doslej najobsežnejši in najnatančnejši prikaz ekspresionizma pri nas. V skladu s j
skupno zasnovo Literarnega leksikona je tudi »Ekspresionizem« razdeljen na splošni, mednarodni
del (poglavji Nemški ekspresionizem, Ekspresionizem kot mednarodni pojav) in na oris pojava
pri nas (Slovenski ekspresionizem).
Kralj nam najprej predstavi nastanek in razvoj pojma. Izraz ekspresionizem seje uveljavil najprej na .
področju likovne umetnosti (že v 19. stol.), leta 1911 pa se pojavi kot skupinska oznaka nekaterih '
mladih nemških književnikov (»Mi smo ekspresionisti«). Programatično pa je bil ekspresionizem ;
podrobneje predstavljen šele po Edschmidovem manifestu Expressionismus in der Dichtung (1918). :
Problem, ki nanj opozori tudi Kralj in ki se z njim sploh srečujemo pri vseh uvrščanjih avtorjev v •
razne smeri, stile, gibanja ipd., je; aH je odločilnejša lastna opredelitev avtorja (sem romantik, realist,
ekspresionist itd.) ali pa sodba kritikov, teoretikov, literarnih zgodovinarjev, ki postavljajo avtorje »v
predalčke« po svojih (različnih) zamislih. Kot kaže, ima nasploh pomembnejšo vlogo druga skupina.
Jasno pa je, daje znanstvena uporabnost takega označevanja vsekakor dokaj relativna.
Od bolj znanih nemških avtorjev, ki so se sami šteli za ekspresioniste, omenja Kralj samo G. Kaiserja,
T. Däubleqa, G. Benna, 1. Golla in K. Edschmida. Periodizacije ekspresionističnega gibanja so
različne, kot najčešči mejni letnici se pojavljata 1910 in 1925. Vodilni nemški ekspresionistični reviji [
sta bili Die Aktion (1911-1932) in Der Sturm (1910-1932), prva bolj politično, druga pa umetnostno .
revolucionarna. Bibliografija zaznamuje v celoti kar 100 ekspresionističnih revij v Nemčiji, 28 j
zbornikov in 24 antologij, programov in manifestov pa je bilo že kar nepregledno število (okoli 300). j
Kot nesporne literarne in filozofske vzornike ekspresionizma navaja Kralj; F. T. Marinettija, A. ;
Strindberga, F. Nietzscheja in H. Bergsona. Prvi je vplival na del ekspresionistične lirike, drugi (z i
dramami iz zadnje faze) na del ekspresionistične dramatike. i
Strukturno bistvo ekspresionizma seveda ni enotno. Kralj navaja (str. 30-31), »da ga sestavlja več
zares heterogenih literarnih tokov, svetovnonazorskih in političnih pozicij, ki se med sabo niso znale
uskladiti«. V 30. letih sta proti ekspresionizmu družno nastopila nacizem (sežiganje ekspresionističnih
knjig, kritika ekspresionizma kot izrojene umetnosti) in stalinizem. Teoretik G.
Lukacs je celo označil ekspresionizem kot predhodnika fašizma!
Nadalje Kralj podrobneje obravnava nemško ekspresionistično Jiriko in dramatiko in problematizira
pojem ekspresionistične proze, ki je domala neobstojen oziroma opazen le v širšem okviru modernistične
literature. Razen v Nemčiji je bil ekspresionizem vpliven predvsem še v srednji Evropi oziroma
v deželah, nemških sosedah. Kralj obsežneje spregovori o ekspresionizmu pri Hrvatih in Srbih, pri
slednjih v zvezi z ekspresionizmom tudi o Micičevem zenitizmu.
Prvo informacijo o ekspresionizmu pri nas je prispeval Izidor Cankar v Domu in svetu 1912. Ekspresionizem
je tu zgolj pojem v slikarstvu. V Slovanu 1914 je odklonilno poročal o ekspresionizmu (že
literarnem) Albin Ogris, leta 1918 se je v Času z navdušenjem opredelil za ekspresionizem Ivan
Domik. Večina domačih kritikov in esejistov je pobude za genezo ekspresionizma iskala v prvi
svetovni vojni. Kralj prikaže zatem sistematično razvoj ekspresionizma pri nas in njegovo recepcijo
po obdobjih (npr. 20. leta, 30. leta, po drugi svetovni vojni). Med avtogi, ki so se sami prištevali k
ekspresionizmu, navaja Kralj Kosovelovo skupino okoli Mladine (1925-1927) in pa katoliško
mladinsko gibanje okrog Križa na gori (1924-1927). Pesniki slednje skupine so npr. brata Vodnika in
Kocbek. Jarc, ki ga danes štejemo, za vzornega ekspresionista v 20. letih, je 1927 povsem jasno
izpovedal dvom o tem, »kako more umetnik prisegati oziroma služiti kaki struji, pa najsi bo še tako
svobodoumna in novatorska«. V sredi 30. let je slovenska levičarska kritika (1. Brnčič, B. Fatur, V.
Pavšič) ostro napadla ekspresionizem, pač po vzoru sovjetske linije o »edino pravem« socrealizmu.
Bolj naklonjeno sta komentirala ekspresionizem 1938 A. Ocvirk in F. Vodnik, ki sta ga ocenila za
pesniško oziroma literarno revolucijo.
Po drugi svetovni vojni je vrsta literarnih zgodovinariev gledala na ekspresionizem kot obdobje
(predvsem desetletje po prvi svet. vojni). Dejansko se lahko čudimo, kdo vse se je znašel med
ekspresionisti, omenjenimi v naših literarnih zgodovinah. Kralj zavrača periodizacijske (obdobne)
kombinacije z ekspresionizmom, saj gleda upravičeno nanj kot na gibanje in ne kot na smer. V
tekstualni bazi slovenskega ekspresionizma navede Kralj tele vidnejše avtoge: A. Podbevška, F.
Albrehta, T. Seliškaria, M. Klopčiča, B. Voduška, M. Jarca in S. Kosovela.
Kraljeva študija nam nudi bogato bero podatkov, ki so premišljeno povezani in zanimivo podani.
Vsekakor gre za delo, ki izpričuje ob temeljni erudiciji zanesljivo znanstvenost in širšo uporabnost.
Andrijan Lah
Ljubljana .
O T R O K I N K N J I G A i
revija za vprašanja mladinske književnosti in knjižne vzgoje, št. 25, 26, Založba Obzorja !
Maribor, 1987 !
Jeseni sta z enoletno zamudo izšli dve številki revije, namenjene predvsem vzgojiteljem in osnovno- ;
šolskim učiteljem, ki pa je v vseh ljubljanskih knjigarnah in osnovnih šolah ne bomo našli. \
Petindvajseta številka je tematska; v njej so prispevki s posvetovanja in okrogle mize z naslovom Kič -
posebej v knjigah za otroke, kije bilo 20. IX. 1986 v Mariboru. Z referati je sodelovalo deset avto^ev,
razpravljalcev za okroglo mizo pa je bilo še dvakrat toliko.
Tematski sklopi so bili sledeči: a) opredelitev vloge umetnosti za otroke, definicija kiča in njegova
potrebnost; b) primerianje otrokovega odnosa do kiča z odnosom odraslega; c) boj proti kiču, da ali
ne.
Mnogi avtorji pripisujejo otroški literaturi vlogo instrumenta pri vzgoji k odraslosti, odraslosti v
moralnem, estetskem in družbenem pomenu (B. Stražar). Razumejo jo tudi kot šigenje otrokove
izkušnje, ki nikakor ne more biti samo neposredno stvarna, s čimer literatura prispeva k uspešnosti ]
otrokove socializacije in njegovega vstopanja v kulturo, v kateri odrašča (M. Grosman). Proti j
konceptu literature kot vzgojnega orodja sta se oglasila M. Hladnik in B. A. Novak. Njegovo temeljno i
pomanjkljivost vidita v posiljevanju otroka z vrednotami odrasle literature in z vrednotami nekakšne
abstraktne vzgoje. Vsaka vzgoja je manipuliranje z otrokom. Zato je pomen literature za otroke v tem,
da otroke povabi v igro, ki je zanje globalni način spoznavanja. Temeljna kategorija otroškega in j
umetnostnega dojemanja sveta pa je enaka, to je čudenje.
Prvo stališče implicitno zahteva vrednostno ločevanje umetnosti na t. i. pravo umetnost in kič (plažo,
množično umetnost). Za drugi pogled pa je to ločevanje vprašljivo, ker vsebuje tudi vprašanje
razsodnika. Kako se torej lotiti spraševanja o kiču? Nekateri avtorji kič, kolikor obstaja, vnaprej
zavračajo kot dela, ki izpolnjujejo samo zunajliterame naloge, kot laž, praznost, samozadovoljnost,
njegove uporabnike pa označujejo kot ljudi z nezadostno kultiviranimi čuti. Nad kič je postavljena
umetnost, ki »prisluškuje večnim vprašanjem obstoja« (Z. Tuijačanin). Vsebinsko in metodološko
drugačen je npr. pristop M. Hladnika, ki pripisuje kiču socialno-psihološko uporabno vrednost.
Človeku daje občutek varnosti, mu omogoča beg iz realnosti in mu gradi fiktivno resničnost z
naključjem in usodo kot temeljno motivacijo. Za doseganje teh ciljev pa je potrebna identifikacija
bralca z upovedenim svetom, odsotnost kritične distance (= refleksije) do predmeta. (Podobno
razmišlja v svojem članku tudi F. Prosnik.) Obenem s to Gieszovo tezo citira Hladnik tudi Jaussa,
kateremu je identifikatorična bralska nastrojenost legitimna in bolj pozitivna kot estetski snobizem.
V prispevkih s posvetovanja bi našli skoraj vse definicije kiča (prim. M. Hladnik, Trivialna literatura,
Ljubljana 1983): kič je shematičnost, je psevdoumetnost, kič je precioznost, kič je konformizem, je
moralno škodljiv, je kuhura mase, je zabava in kompenzacija, kič je antropološka konstanta.
Poseben je članek Mete Grosman, ki izhaja iz spoznanj spoznavne psihologije in eksperimentalne
estetike, k sami opredelitvi kiča pa prihaja s stališča teorije leposlovnega dela kot govornega dejanja:
medtem ko ubeseduje avtor umetniškega besedila lastno razmerje do sveta, želi avtor literarne plaže
doseči določen učinek, zbuditi pri naslovniku tako doživetje, kot ga ta želi in pričakuje. Takšno
manipuliranje z bralcem pa ima lahko škodljive posledice, kadar je bralec otrok. Psihološki pogoji za
kvarno učinkovanje kiča na otroka so v dejstvu, da ima otrok zelo omejeno lastno življenjsko
izkustvo, tudi bralno, obenem pa nejasno razlikuje realno od nerealnega.
Po F. Prosniku je kič po eni strani uporabnostna umetnost, ki zabava, tolaži in kompenzira, po drugi
pa antropološka konstanta človeka kot zavestnega bitja. Posledica zavedanja je osamljenost, rešitev iz
nje pa bodisi preraščanje ukvarjanja s samim seboj ali pa regresija na stanje pred pojavom zavesti in
beg iz realnosti. Tu se stikata nevroza in kič, ko se človek identificira z junaki, ki dosegajo zanj
nemogoče.
Vse omenjene definicije kiča se implicitno ali eksplicitno strinjajo s tem, da je kič manipulacija.
Večkrat se pojavlja tudi izraz ideološka manipulacija, pod pojmom idolatrija pa se je problema lotila
M. Kopše v članku o kičastih ilustracijah v osnovnošolskih učbenikih. »Ideološki kič«, pravi, »vzbuja
strah, poudaria občutek ogroženosti, osamljenosti in neznane krivde in to pri šest- do enajstletnih
otrocih.«
Kot zaključna teza pogovora se ponuja skupna ugotovitev M. Hladnika, B. A. Novaka, F. Prosnika in
L. Marjanovič-Umkove, daje otrok izrazit porabnik kiča, kar je neogibna razvojna zakonitost. Otrok
rabi intenzivne doživljaje, čuti potrebo po identifikaciji z nekim močnim čustvom ali osebnostno
značilnostjo. V literaturi tudi išče rešitve za svoje probleme in obenem odkriva nov lastni in zunanji
svet. Če literatura zadovolji te potrebe, potem vpraševanje o kičasti in nekičasti literaturi ni več
potrebno. Poleg razprave o kiču je v petindvajseti številki zapisana tudi obširna bibliografija o delu
Mladinske matice med leti 1927 in 1941.
Šestindvajseta številka prinaša šest člankov, ponatis uvoda v katalog o razstavi ilustracij, lutk in mask
Marije in Eke Vogelnik, ki je bila oktobra 1987 v Radovljici, ter nekaj besed Marijana Krambergerja
in Vida Pečjaka o svojem delu.
Članek Alenke Goljevšček o pravljicah in stvarnosti govori o dvoumni in večplastni zvezi med
pravljicami in miti-rituali. Mit ne posnema stvarnosti, ampak jo organizira, ji daje modele tako, da
zgodovinsko nastale odnose spreminja v naravni zakon. Svet konstruira v dva nasprotna pola:
pozitivnega ali apokaliptičnega in negativnega ali demonskega. Pojavljata se tudi v bajkah in
pravljicah. Odvisno od tesnejše ali ohlapnejše povezave pravljice z mitom je tudi razmerje med
čudežnim in realnim v pravljici. Najbolj je realističnim deformacijam podvržen začetek pravljice in z
njo motivacija, ker so zaradi časovne oddaljenosti pravljični simboli postali nerazumljivi; najbolj pa je
odporna sredina. Mit-ritual je usmegen na potek in vzdrževanje kozmosa, pravljice pa so to nalogo
izgubile. V pravljicah najdemo dva vsebinska kroga; eden je vezan na ritual posvetitve, drugi na ritual
smrti. V nadaljevanju posveti avtorica nekoliko več prostora analizi obreda iniciacije v naših in tujih
pravljicah.
Milan Cmkovič z Reke se loteva nekaterih terminoloških problemov, razlikuje npr. med pravljico,
pripovedko in bajko in podobnim. Pravi, da pri nas obstajajo trije tipi otroških pravljic: narodna in
umetna ali literarna pravljica in fantastična pripoved. Pri razlikovanju pravljice in fantastične
pripovedi se opre na R. Cailloisa: v pravljici realno in čudežno obstajata vzporedno vsak s svojo
zakonitostjo in se zato prepletata brez konfliktov, v fantastiki pa nadnaravna ureditev ruši trdnost
vesolja.
Zorica Turiačanin iz Banjaluke govori o otroških ljudskih pesmih v Vukovi zbirki ljudskih pesmi,
Miroslava Genčiova pa pošilja iz Prage prispevek o češki umetniški poeziji za otroke. Njen nastanek
sega v romantiko, do razcveta pride šele v osemdesetih letih 19. stoletja. Obdobje med obema
vojnama ni bilo naklonjeno nastanku nove otroške poezije. Njeno drugo obdobje se tako začenja sredi
tridesetih let z imeni V. Nezval in F. Hrubin, ki se želita približati otroški fantaziji, gledati stvari
takorekoč kot prvi dan. Sodobna generacija pesnikov gleda na otroško poezijo kot igro. Sredstvo zanjo
je t. i. nonses, narobe svet, alogični verzi, ob katerih otrok preveqa svoje poznavanje stvari. Ta poezija
pa je le za mlajše otroke, v ustvaqanju za otroke med devetim in petnajstim letom pa je velika
praznina. Muris Idrizovič (Sarajevo) piše o poetičnih in teoretskih izhodiščih otroške in mladinske
književnosti in podaja kratek pregled različnih domačih in tujih pogledov o tej literaturi.
Bojan Borstner se loteva filozofskih problemov, s katerimi se srečujejo otroci v vsakdanjem življenju.
Avtor skuša z dvema primeroma pokazati, kako je mogoče pri osem- do devetletnih otrocih doseči, da
razlikujejo med pomenom in referenco. Največ problemov imajo otroci z dvema vrstama izrazov: eni
imajo enak pomen, a različne referente (npr. »moj oče«) - tu je določanje referentov odvisno od
konteksta izjavljanja, drugi pa imajo enake referente in več pomenov (npr. Večemica in Danica sta
dve imeni za Venero).
Šestindvajseto številko vsebinsko dopolnjujejo ilustracije Marije in Eke Vogelnik, Miroslava Šuputa
in Franceta Miheliča. Zdi se, da revija Otrok in knjiga ponuja marsikatero koristno informacijo
poklicnemu in zasebnemu pedagogu, pripombe pa utegnejo iti le tu pa tam na rovaš posameznega
clankaqa, ne pa na koncept revije.
Aleš Bjelčevič
Ljubljana
Ada Vidovič-Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Partizanska knjiga.
Znanstveni tisk, Ljubljana 1988
Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, Poskusni snopič, ZRC SAZU, Ljubljana 1988
S'postavitelno ezikoznanie, 2 '88, Universitetsko izdatelstvo »Kliment Ohridski«, Sofija 1988
B I B L I O G R A F I J A
del o teoriji pouka slovenskega jezika
in književnosti v osnovni in srednji šoli
1977-1987
Darinka Štolfa Stojakovič: Preizkus znanja i i slovenskega
jezika. Jezik in slovstvo 1984/85, št. 4,
str. 121-126, št. 5, str. 152-160.
Jože Toporišič: Družbeni položaj slovenskega
knjižnega jezika leta 1584 in 1984. Jezik in slovstvo
1984/85, št. 5, str. 137-145.
Breda Pogorelec: Izhodišče in teoretske osnove
slovenskega jezika. Jezik in slovstvo 1984/85, št.
6, str. 176-182.
Olga Kunst Gnamuš: Kako povezati jezikovni
pouk z rabo. Jezik in slovstvo 1984/85, št. 6, str.
200-203.
Vlasta Luštek: Rezultati ankete o pouku slovenščine
v srednjem usmerjenem izobraževanju. Jezik
in slovstvo 1984/85, št. 7-8, str. 259-261.
Zoran Božič: Število ur slovenščine v srednjem
usmerjenem izobraževanju. Jezik in slovstvo
1984/85, št. 7-8, str. 265-267.
Olga Kunst Gnamuš: Kako povezati jezikovni
pouk z rabo. Vzgoja in izobraževanje 1985, št. 1,
str. 20-24.
Olga Kunst Gnamuš: Vrednost enakovrednega
pogovora kot oblike spoznavanja in sporazumevanja.
Sodobna pedagogika 1985, št. 1-2, str.
48-51.
Ivo Zrimšek: Slovenščina v 6. razredu osnovne
šole po prenovljenem učnem načrtu. Vzgoja in izobraževanje
1985, št. 3, str. 28-31.
Vika Slabe: Jezikovna vzgoja v 6. razredu osnovne
šole. Vzgoja in izobraževanje 1985, št. 3, str.
32-37.
Franc Žagar: Pismo (poskusna lekcija za višje
razrede osnovne šole). Vzgoja in izobraževanje
1985, št. 3, str. 37-40.
Jože Lipnik: Jezikovna vzgoja na razredni stopnji.
Vzgoja in izobraževanje 1985, št. 3, str. 41-47.
Berta Golob: Jezikovna vzgoja na stopnji razrednega
pouka. Nekatere ugotovitve po prvem letu
spremljanja. Vzgoja in Izobraževanje 1985, št. 3,
str. 47-49.
Olga Kunst Gnamuš: Socialni dejavniki govornega
razvoja. Sodobna pedagogika 1985, št. 3-4, str.
113-118.
Olga Kunst Gnamuš: Sporočanje na nižji stopnji
osnovne šole. Vzgoja in izobraževanje 1985, št. 6,
str. 44-51.
Ob 30-letnici izhajanja revije Jezik in slovstvo
(1955/56-1984/85) je izšlo BIBLIOGRAFSKO
KAZALO, ki s svojo preglednostjo razgrinja, kaj
vse je bilo storjeno za napredek stroke, predvsem
slovenščine. Šolnika utegnejo v Bibliografiji
posebej zanimati naslednji razdelki: Didaktika
jezika in književnosti, Izobraževanje, Sola,
Učbeniki in učila in Ekskurzije. Ta putjlikacija
bo učiteljem slovenščine v veliko pomoč.
Ljubica Marianovič Umek: Pomen periodike za
predšolske otroke. Otrok in knjiga 1985, št. 21,
str. 44-46.
Janez Kajzer: Prispevki otrok v mladinskih listih.
Otrok in knjiga 1985, št. 21, str. 47-50.
Janez Kajzer: Zahteve armade bralnih značkarjev.
Otrok in knjiga 1985, št. 22, str. 79-86.
Berta Golob: Vzorno mentorstvo bralne značke v
osnovni šoli. Otrok in knjiga 1985, št. 22, str.
87-89.
Jože Zupan: Bralna značka v zamejstvu in pri
učencih v dopolnilnem pouku v tujini. Otrok in
knjiga 1985, št. 22, str. 89-90.
Franc Žagar: Učna priprava. Jezik in slovstvo
1985/86. Jezik in slovstvo 1985/86, št. 1, str.
20-27.
Jože Lipnik: Več metodike - nuja za uspešnejše
vzgojno-izobraževalno delo. Jezik in slovstvo
1985/86, št. 1, str. 28-32.
Miran Štuhec: Računalnik in pouk slovenske
književnosti v srednji šoli. Jezik in slovstvo
1985/86, št. 6, str. 208-213.
Božena Orožen: Drobni nasveti za pripravo ekskurzije.
Jezik in slovstvo 1985/86, št 7, str.
253-254.
Olga Kunst Gnamuš: Od oblike prek pomena do
smisla besedila. Jezik in slovstvo 1985/86, št. 8,
str. 267-274.
Jože Lipnik: Nekateri primeri in problemi interpretacije
in sinteze umetnostnega besedila v osnovni
šoli. Jezik in slovstvo 1985/86, št. 8, str.
290-295.
Mentorstvo v srednjih šolah. Okrogla miza (o literarnih
krožkih in šolskih glasilih). Mentor
1986, št. 1, str. 49-61.
Olga Kunst Gnamuš: Problemi pragmatične obravnave
jezika. Anthropos 1986, št. 1-2, str.
106-113.
Zmaga Kumer: Izročilo ljudske otroške pesmi na
Slovenskem. Otrok in knjiga 1986, š t 23-24, str.
5-19.
Marija Kolar: Umetnostno besedilo in učenec. Otrok
in knjiga 1986, št. 23-24, str. 104-113.
Stanko Kotnik: Bralna značka med zamejskimi
Slovend. Pogled k rojakom v Italiji. Otrok in
knjiga 1986, š t 23-24, str. 114-118,
Ana Vuga-Vogel: Prijateljstvo med knjigo in gluhim
otrokom. Otrok in knjiga 1986, št. 23-24, str.
119-123.
Olga Kunst Gnamuš: Kako od hierarhičnih k dinamičnim
modelom vzgoje in izobraževanja.
Vzgoja in izobraževanje 1986, š t 1, str. 10-14.
Silva Novljan: Iniormacija je učinkovita tedaj, ko
je dostopna vsakomur. Vzgoja in izobraževanje
1986, š t 1, str. 34-35.
Olga Kunst Gnamuš: Obravnava ubeseditvenih
postopkov v osnovni in srednji šoli. Vzgoja in izobraževanje
1986, š t 2, str. 25-30.
Danica Cedilnik: Uporabljivost slikanice Sporočanje
v nižjih razredih osnovne šole. Vzgoja in izobraževanje
1986, št. 2, str. 40-43.
Slovenščina v 7. razredu osnovne šole. (I. Zrimšek,
V. Slabe, F. Žagar). Vzgoja in izobraževanje
1986. Priloga 3.
Mira Pihler: Napake pri dopolnilnem pouku materinščine
otrok slovenskih delavcev na začasnem
delu v Gradcu. Vzgoja in izobraževanje
1986, š t 5, str. 39-41.
Ivo Zrimšek: Vzgoja in izobraževanje v maternem
jeziku. Vzgoja in izobraževanje 1986, š t 5;
str. 42-43.
Berta Golob: Kaj menijo učitelji. Vzgoja in izobraževanje
1986, št. 5, str. 43-44.
Olga Kunst Gnamuš: Sporočilo je razpeto med
željo, interes in resnico. Družbeni smisel pomenskih
in pragmatičnih jezikoslovnih raziskav.
Naši razgledi, 29. 8. 1986, št. 16, str. 455-457.
Olga Kunst Gnamuš: Kako učenci četrtega razreda
obvladajo elementarna besedilotvorna pravila.
Sodobna pedagogika 1986, št 3-4, str.
124-134.
Olga Kunst Gnamuš: Argumentiranje in prepričevanje.
Anthropos 1986, št. 5-6, str. 151-160.
Olga Kunst Gnamuš: Med pomenom, obliko in
normo. Jezik in slovstvo 1986/87, št. 1, str. 8-12.
Miran Štuhec: Srednje usmerjeno izobraževanje
in sodobna slovenska književnost. Jezik in slovstvo
1986/87, š t 2-3, str. 82-88.
Se bo nadaljevalo
Stanko Šimenc
Zavod SR Slovenije za šolstvo
v Ljubljani
S L A V I S T I Č N O Z B O R O V A N J E V K O P RU
Letošnje slavistično zborovanje z občnim zborom Slavističnega društva Slovenije bo
od 5. do 7. oktobra v Portorožu. Organizator bo Slavistično društvo Koper s
programskim sodelovanjem Izvršilnega odbora Slavističnega društva Slovenije.
Temi zborovanja sta: I. jezik in književnost v stiku, predvsem slovensko-romanski
stiki, 2. učni načrti, programi, učbeniki, učne izkušnje. Zainteresirane za referate
vabimo, prijavite se do 15. aprila Izvršilnemu odboru SDS, ki bo oblikoval
dokončni program. Referat: 15 minut. Koreferate boste prijavili po objavi podrobnega
programa.
Za lO SDS
Velimir Gjurin,
tajnik SDS
Jože Toporišič,
predsednik SDS