Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Sped. in »tli, portili II. gruppo - I.P.1.10%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir. letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XX - N. 12 (457)
Udine, 30. junija 1971
Izhaja vsakih 15 din
Furlanska
univerza
Zahteva, ki jo je postavila Furlanska filološka družba, po ustanovitvi furlanske univerze v Vidmu je vsekakor pomembna tudi za nas, beneške Slovence. Tu ne gre samo zato, da bi v Vidmu dobili svojo univerzo, temveč, da bi bila ta univerza tudi najvišja kulturna in znanstvena ustanova Furlanov, ki imajo prav tako kot mi, svoj jezik, svojo kulturo in svojo zgodovino. Zato je v nekem smislu usoda Furlanov podobna naši u-sodi in dobljena bitka za furlansko univerzo bi zagotovo predstavljala pomemben politični uspeh, saj bi bila s tem priznana tudi uradno in v celoti furlanski jezik in njegova kultura.
Prepričani smo, da bi imela bodoča furlanska univerza posluh tudi za nas, saj bi katedra slovenske književnosti in jezika na njej prav tako lahko veliko prispevala na eni strani s seznanjanjem z našo kulturo in jezikom naših sodržavljanov, na drugi strani pa bi tako odločno demantirala vse napačne predstave o nas kot manjvrednem ljudstvu brez svoje kulture in zgodovine. Takšno strpno razumevanje, preučevanje in študij na na j višji ravni bi tudi večinski narod prepričal konkretno in stvarno ter znanstveno neizpodbitno z veliko kulturno in zgodovinsko tradicijo slovenskega naroda, katerega del smo tudi mi, beneški Slovenci. Kajti žal živi, zlasti med manj prosvetljenimi krogi večinskega naroda, kaj napačna, lažna in precej poenostavljena podoba o slovenskem narodu, ki nima danes v svoji matični domovini samo svoje države, temveč tudi znano ljubljansko univerzo z desetimi fakultetami, visoko šolstvo v Mariboru in Kranju ter tudi svojo najvišjo znanstveno in umetniško ustanovo, slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Sicer pa preučujejo danes slovenistiko v okviru slavistike skoraj na vseh pomembnejših univerzah sveta.
Ko torej iz srca pozdravljamo pobudo furlanske filološke družbe z.a ustanovitev furlanske univerze v Vidmu, smo zagotovo upravičeno prepričani, da bo na tej univerzi prostor tudi z.a nas. Sicer pa smo danes priča, kako se na svetu čedalje bolj emanci-pirajo manjši in majhni narodi ter nacionalne manjšine, ki postajajo čedalje bolj vez in most med velikimi kult urnimi narodi. Ti pa tudi spoznavajo, do je sleherno nacionalno zatiranje njim samim bolj v škodo kot korist, saj mali narodi samo popestru-jejo in žlahtnijo kulturo in zgdodovino velikih narodov v okviru evropske in svetovne skupnosti narodov in držav, pa naj bodo veliki ali mali.
DEŽELA FURLANI J A-JULIJSKA KRAJINA : NOVI ZAKON	(zlet
na slovensko Koroško
Za preporod Julijskih Predalp
iiiiitiiiiiiiiiitiimiiiiiiiiiiiiiiiiiit mm tiiiiiilimiiilliiiiiiiiiiiiiiHHii limami mm immuni,mimmi,m,,„1111,1
24. IX 25. OKTOBRA
Skupina bibliotekarjev iz Maribora, ki je dne 12. junija obiskala Kanalsko dolino, Videm, Čedad in Beneško Slovenijo. Pozirali so na trgu pred langobardskim templjem
Ljudsko štetje
Po vsej Italiji se bo letos 24. in 25. oktobra vrši! enajsti splošni popis prebivalstva in popis industrijske ter trgovinske dejavnosti. Za popis bodo razdelili 44 milijonov popisnih pol in ho celotna operacija stala okoli 35 milijard lir. Tokrat bodo že po mesecu dni po popisu znani prvi rezultati, ker se bodo pri obdelavi podatkov poslužili elektronskih računalnikov.
Med vprašanji bodo tudi nekatere novosti in med njimi zlasti zanimivo vprašanje, koliko časa nekdo porabi do
po vsej Italiji
šole, ali do delovnega mesta. Gre za aktualno preučitev, saj je zaradi urbanističnega kaosa to vedno bolj pereče vprašanje.
Popis bo odgovoril na nekatera bistvena vprašanja in med drugim, koliko je družin v Italiji. Zadnji popis je dal podatek 13 milijonov in 741 tisoč, sedaj pa računajo, da se je število zvišalo na 16 in pol milijonov. Vseh Italijanov je bilo ob zadnjem ljudskem štetju pred desetimi leti 50 milijonov 624 tisoč, sedaj pa predvidevajo, da se bo število prebivalstva približalo 55 milijonom.
Preteklo nedeljo sta kulturno društvo «I. Trinko» iz Čedada in Slovenska prosvetna zveza iz Gorice organizirali izlet na Slovensko Koroško. Iz raznih vasi Na-diške doline se je izleta udeležilo 56 ljudi, med temi dosti tudi takih, ki še niso nikdar prestopili italijansko-avstrijske meje in ki niso vedeli, da tudi tam žive Slovenci, ki se morajo enako boriti kot oni za svoj narodnostni obstoj.
Na meji so izletnike čakali predstavniki slovenskih prosvetnih organizacij na Koroškem, ki so jih potem vodili do Celovca in Gosposvetskega polja in jim med vožnjo razlagali kulturne in zgodovinske zanimivosti teh krajev. V Bilčovsu, kjer je bilo pripravljeno kosilo, so izletnike društva «I. Trinko» čakali predstavniki koroških Slovencev, med temi predsednik dr. Franci Zwit-ter, deželni poslanec Janko Ogris, predsednik Slovenske prosvetne zveze Hans Weis, predsednik Zveze koroških partizanov Karel Prusnik, predsednik Slovenske kmečke zveze Toni Krusic, ravnatelj Slovenske kmetijske šole inž. Franci Einspieler in drugi.
Predsednik dr. Franci Zwitter je v svojem govoru poudaril, da je obisk beneških Slovencev na Koroškem velikega pomena, saj povezujeta beneške in koroške Slovence ista usoda in skupna borba za dosego narodnostnih pravic in jim zaželel še nadaljnjih uspehov v njihovem boju za narodnostni obstoj. V imenu beneških Slovencev pa je spregovoril predsednik društva «I. Trinko» Izidor Predan, ki se je zahvalil za prisrčen sprejem in lepe besede in obljubil, da to ni zadnje srečanje s koroškimi brati, katerih usoda je slična naši, ampak da se bo medsebojno sodelovanje nadaljevalo v obojestransko korist.
Udeleženci izleta so se vrnili domov pozno ponoči, malce utrujeni od dolge vožnje, vendar srečni, da so v enem dnevu videli toliko lenega in bili povsod tako ljubeznivo sprejeti, kar ne bedo nikoli pozabili.
Pomemben korak naprej za rešitev neštetih naših problemov - Odslej bodo komuni mogli ukrepati sami in postati resničen instrument za načrtovanje - Potrebno bo storiti še veliko na tem področju, da se bo uravnovesilo gospodarsko stanje v Furlaniji
Na nedavni skupščini Furlanske družbe za gorsko ekonomijo so bili na dnevnem redu problemi gospodarstva v hribih. Odnosi družbe z zainteresiranimi či-nitelji kot so to občine in druge družbe, so dobri, polni zaupanja in volje do dela. Glavni napor družbe je u-smerjen k temu, da bi lahko prišli do formulacije generalnih načrtov za razvoj in preporod Julijskih Predalp, oziroma Beneške Slovenije. Tu gre v bistvu za nov zakon, ki naj bi zakonsko uredil vse te probleme.
Vsekakor predstavlja osnutek novega zakona za preporod Julijskih Predalp pomemben korak naprej, ker bo soočil vse probleme tega področja z ostalimi problemi, ki prihajajo v splošen okvir načrtovanja ekonomskega in socialnega razvoja celotne dežele. Tako ta problematika ne bo poseben del ekonomike, temveč bo preko novih inštrumentov in širšo udeležbo prebivalcev tega področja pripomogel k preporodu gorskih predelov. Ceste, vodovodi, pogozdovanje, električne in telefonske naprave niso samo nujne infrastrukture za zbol j-
Mariborski
Preteklo soboto so se mudili v Vidmu, Čedadu in Sv. Lenartu bibliotekarji iz Maribora. Prišli so preko Trbiža po Kanalski dolini na uredništvo «Matajurja» v Vidmu, nakar jih je našured-nik spremil do Čedada, kjer so si poleg kulturnega društ-
šanje življenske ravni prebivalstva, temveč mnogo pripomorejo tudi k ostalemu gospodarskemu razvoju, oziroma ga celo omogočajo in pospešujejo.
Med prvimi nalogami so na skupščini družbe zlasti opozorili na pogozdovalna in melioracijska dela na gorskem področju, ki jih je treba najprej opraviti. Čeprav
Eden izmed glavnih deležev v gospodarstvu Furlanije -Julijske krajine pripada turistični dejavnosti, ki je v zadnjih letih doživela izreden razvoj. Obseg turizma je zdaj že tak, da kondicionira gospodarsko - socialni razvoj nekaterih področij dežele. Finančna plat tega pojava je razvidna iz podatkov o deležu tujega turizma v deželnem gospodarstvu: po verodostojnih cenitvah naj bi izdatki tujih turistov v Furia-
va «Ivan Trinko» ogledali nekatere čedadske zanimivosti. Predsednik društva Izidor Predan je izletnike seznanil z življenjem in bojem beneških Slovencev za dosego svojih narodnostnih in socialnih pravic in se jim tudi zahvalil za lepe knjige, ki jih je ob tej priliki poklonila na-
je bilo tu storjenega že precej, tako so ugotovili, je vendar potrebno na tem področju storiti še veliko. Vse je treba delati tako, da bi prebivalstvo na tem področju spet začutilo potrebo, da živi tod, ker bo le tako mogoče postopno reševati pereči problem ekonomske emigracije. Posebej je bil omenjen novi zakon, ki med drugim
niji-Juli jski krajini znašali letno skoraj 30 milijard lir. Na podlagi tega dohodka je naša dežela na devetem mestu na lestvici dvajsetih italijanskih dežel, na kateri je na prvem mestu Lazio, sledi Veneto in nato Emilia-Romagna.
če od dohodkov tujskega prometa v Furlaniji-Julijski. krajini odštejemo izdatke deželnega prebivalstva na potovanjih v tujini — ki so lani nekoliko prekoračili 13
šemu kulturnemu društvu mariborska založba «Obzorja». Bibliotekarji so nato krenili v Sv. Lenart, kjer so na tamkajšnjem pokopališču položili venec na grob trinajst slovenskih partizanov, od tod pa so se preko Krmina odpeljali v Novo Gorico.
predvideva, da imajo občine na tem področju možnost same ukrepati spričo nastalega položaja in tako postati zares resničen inštrument za načrtovanje.
Med drugimi so se zborovanja udeležili tudi nekateri pokrajinski odborniki, med njimi pokrajinski odbornik Romano Specogna, naš rojak iz Podbonesca.
milijard lir — dobimo obračun, ki je znašal skoraj 17 milijard lir v dobro. Če hočemo dobiti še celotni valutni obračun dežele, moramo dodati še aktivni saldo trgovinskih izmenjav, to se pravi nadaljnjih 28 milijard in 739 milijonov lir.
Končno moramo še upoštevati pošiljke emigrantov iz tujine, ki so lani znašale 22 milijard in 813 milijonov lir. V celoti torej turistični in valutni obračun Furlanije Julijske -krajine znaša letno 1970 68 milijard in 322 milijonov aktiva.
Na lestvici italijanskih dežel je Furlanija-Julijska krajina na osmem mestu. Pred njo so Piemonte, Toscana, Veneto, Campania ter Tridentinska - Gornje Poadižje.
Iz vsega tega izhaja pomemben prispevek, ki ga Furlanija - Julijska krajina daje valutni bilanci države in italijanskemu gospodarstvu na splošno. Upoštevajoč vlogo turistične in trgovinske dejavnosti v tem gospodarskem okviru izhaja, da bi s pospeševanjem in spodbujanjem te dejavnosti lahko z ene strani izboljšali življenjsko raven krajevnega prebivalstva, z druge pa še nadalje povečali prispevek Furlanije - Julijske krajine v okviru italijanskega gospodarstva.
IHHIHIIIIIIHIHHIIIHHIII* IIIIIIIIIIMIIIHIHIIIIHIHH IIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIHH IIHIHIH
bibliotekarji obiskali Videm, Čedad in Beneško Slovenijo
HHHHHHHHIMinHHHHHHIIIHIHIIIIIIIIIIIIIIIIItlllilHIIIIHIHHIIIIIIIIIimilllMHIIMIIMHIIHMI»MHMI»l»MMm»MtMHHIMHHI»MMIItMHM4mMHMMHIHMIMMHIM»MMMM«MM»
Turistična in valutna bilanca Furlanije - Julijske krajine
Pošiljke emigrantov so lani znašale 22 milijard in 813 milijonov lir
swllllll
I
IZ KANALSKE DOLINE
AHTEN
\a trbiškem področju bodo zgradili Ustanovili konzorcij za obrambo proti toči
topilnico svinca
Izkušnje so pokazale, da je v komunih, kjer se branijo proti toči, škoda
znatno manjša
Zadnje čase je po Kanalski dolini vse razgibano. Domačini se namreč z vso vnemo pripravljajo na turistično sezono, ki prinaša vsem, seveda če je vreme ugodno, lepo dopolnilo za dvig lokalnega gospodarstva, povrhu tega pa se tudi mnogo govori, da namerava družba z državno udeležbo AMMI, na trbiškem področju zgraditi veliko topilnico svinca, ki bo zaposlila več kot 300 delavcev in bo stala okoli šest milijard lir. Kje bodo postavili topilnico, ni še povsem jasno, ker morajo še poiskati primeren prostor, a na vsak način nekje med Trbižem in Rajbljem, kjer so svinčeni rudniki. V Raj bi ju namreč ni topilnice in zato morajo rudo pošiljat drugam, zadnje čase menda na Sicilijo, kar je seveda v zvezi z velikimi stroški in zamudo časa.
O gradnji topilnice se govori že dosti let, a do konkretne realizacije nikakor ni moglo priti, sedaj pa bodo dobili državno podporo in bo tokrat prav gotovo prišlo do odločilnega koraka, kar bo brez dvoma mnogo pripomoglo za dvig gospodarstva vsega trbiškega področja.
Prepočasna gradnja pokopališča v Rajblju
Ljudem iz Rajblja že dolgo obetajo, da jim bodo zgradili več ljudskih hiš, ker vlada tu velika stanovanjska kriza. Z deli so sicer pričeli, a dograditi nikakor ne morejo, ker vedno zmanjka potrebnih sredstev. Kriza nastaja iz dneva v dan večja, ker se semkaj priseljujejo vedno novi ljudje zaradi svinčenih rudnikov, ki so v tej okolici.
Enako je tudi s pokopališčem, ki ga še niso uredili. Mrliče morajo sedaj pokopavat v Trbižu, ker je domače prenapolnjeno, in zemlja, če prekopljejo stare grobove, ne more več sprejeti vase novih, ker je prenasiče-na, oziroma trupla še niso strohnjena.
Pristojne oblasti bi mora-
le na vsak način nekaj ukre- Nabor jet niti, da se rešita vsaj ta nujna problema, da ne govorimo o drugih javnih delih.
Ovčja ves
Asfaltirali bodo cesto v Zajezera
Te dni je administracija videmske pokrajine dala v zakup gradbenemu podjetju Barbetti dela za asfaltiranje turistične ceste, ki vodi v Zajezera. Z deli bodo takoj pričeli in upajo, da jili bodo dokončali, če bo vreme naklonjeno, že prihodnji mesec, tako da se je bodo mogli posluževati že letošnji turisti.
Umrl je Augusto Florit
Po dolgi in hudi bolezni je dne 9. junija umrl Augusto Florit. Rajnki je bil zelo poznan po vsej Kanalski dolini ne samo zato, ker je bil župan v Naborjetu celih dvanajst let, ampak tudi zaradi svoje neutrudljivosti pri delu in blagega srca. Doma je bil iz Lauca in je prišel v Naborjet pred 40. leti. Na njegovi zadnji poti ga je spremilo izredno dosti ljudi od blizu in daleč in so zasuli njegov grob poleg hčerke, ki se je pred leti ponesrečila, s številnim cvetjem.
niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiMiiitiiiMiiHiiiimitiiHiiiiHiii
TAVORJANA
Uredili bodo cesto Tojjan-Presimi
Na zadnjem komunskem zasedanju so sklenili, da bodo uredili ceste, ki vodijo iz Tojana v Perabò in iz Montine v Prestint. Za ta dela bo dežela dala svoj prispevek. Med zasedanjem komunskega sveta so tudi pooblastili župana, da na podlagi zakona z dne 9. aprila 1971 zaprosi za deželno podporo.
Ob zaključku zasedanja je konsil tudi odobril načrt za ureditev nekaterih vaških ulic v Mažerolah in priključka v Tamore.
Poroka
Poročila se je naša vaščan-ka Stellina Macorig z uradnikom Pierinom Bertoli-nijem iz Čedada. Prijatelji jima čestitajo in želijo mnogo sreče na skupni življenjski poti.
imMitHiiiiMtiiimitiiiiiMiiHiitiiiMiiiMiiitiminiiMMHiiiiiitvtiiitiMiiiiimiiiiiiiiiiiitiMiiaiiiiiitiiiiiiiiiitiiiiiiiii
IZPOD KOLOVRATA
Gradnja nove ceste
Pričeli so z gradnjo nove ceste, ki bo povezovala vas Platac s prelazom Prievolo v sovodenjskem komunu. Ta cesta bo velikega pomena, ker bo obenem tudi turistična cesta. Koristila pa bo tudi lokalnemu gospodarstvu, saj imajo tod okoli kmetje svoje njive, pašnike in gozdove. Cesta bo stala 30 milijonov lir in jih bo vzela v svoje breme dežela.
Deželna podpora za otroški vrtec v Dreki
Te dni je deželno odbor-ništvo za javno šolstvo sporočilo našemu komunu, da je bila prošnja za dosego podpore, s katero bodo na-
peljali centralno kurjavo v otroškem vrtcu, uslišana. Dežela je namreč že nakazala dva milijona in 200 tisoč lir, to je 70% na celotne stroške, ki bodo znašali 3 milijone lir.
V Ahtnu so te dni ustanovili konzorcij za obrambo proti toči, kajti nevihte s točo so v teh krajih zelo pogoste in prizadevajo vsako leto, posebno vinogradnikom, velikansko škodo.
Predno so ustanovili konzorcij, se je zbralo v Ahtnu veliko število kmetov, katerim je v imenu deželne ustanove za razvoj kmetijstva (ERSA) obrazložil koristi konzorcija kmetijski izvedenec Angelo Salvagno. Med drugim je povedal, da je toča na primer v komunu Neme 1968. leta potolka kar 95% vinskih trt, lani pa samo 5%, ker so se branili proti njej z raketami in z napetimi mrežami nad vinogradi. Izračunal je tudi škodo in koristi; namesto 220 milijonov škode, so utrpeli napram letu 1968, ko še niso imeli obrambnih naprav, samo 20 milijonov. Škoda je bila pa računana samo v vinogradih. In drugje? Na poljih, sadovnjakih, ki se je tudi more obvarovati z ustreznimi napravami, kot so rakete?
Deželna administracija daje v te namene velike podpore, katere je pa moč doseči samo potom konzorcijev in zato so ga ustanovili skupno s komunom Povo-letto. Konzorcij za obrambo proti toči pa že imajo komun Centa in v Nemah. Tako bo ves ta predel «pedemontane» zaščiten in bo torej vsem lokalnim kmetom v veliki meri zagotovljen
pridelek, posebno vinski, kateremu največ škodi toča.
Spor zaradi športnega igrišča
Med športniki ahtenskega komuna, posebno med nogometaši, se kar ne morejo sporazumeti, ko so zvedeli, da bo komun z deželno podporo zgradil športno igrišče. Pravijo, da bi bilo po-
trebno zgraditi dve igrišči, in sicer eno v Ahtnu in drugo v Reklužu. Večina ljudi, tudi nešportnikov, pa je za to, da se zgradi eno samo, in sicer v takem kraju, da bo na roko vsem vasem, tudi hribovskim, in to bi tudi manj stalo in bi bilo lahko bolj moderno opremljeno.
i mini mn imi imunimi n mili min ih tu i mn im i iiiii imi minil i n i milim n lamu MtMiMMH
IZ KRNAHTSKE DOLINE
Ojačenje vodovoda in luči v Platiščih
V kratkem bodo zgradili v Platiščih, vasi tipanskega komuna, ki leži v neposredni bližini italijansko - jugoslovanske meje, nov vodovod, kajti sedanji ne zadostuje vsakodnevnim potrebam lokalnega prebivalstva, čeravno ga je iz leta v leto manj zaradi emigracije. Potrebujejo vedno več vode tudi zato, ker imajo nekateri pralne stroje in marsikdo bi si rad zgradil, potem, ko je delal več let v inozemstvu, tudi kopalnico in druge sanitarije. Za gradnjo novega vodovoda je dala dežela 17 milijonov lir prispevka, dela pa je prevzelo gradbeno podjetje Grimaz iz Fojde.
Uredili bodo v kratkem tudi električno razsvetlajvo, ki je danes zelo šibka in to ne samo v Platiščih, ampak tudi v nekaterih drugih vaseh tipanskega komuna. Za ta dela bo dežela dala še 18 milijonov lir prispevka.
Umrl je Vittorio Noacco Šinikič
Nepričakovano nas je za vedno zapustil 79-letni Vitto-
IIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIHIIIHIIIIIIIIIIHIIIHIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIHIIIIIMHIIIIIHIIIIIHinillllllllHflllHIIHIinilHIIHIIIIIIIIIIIIHIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMHIIIHIIIIII
FOJDA
Dobro uspel praznik vina v (lampeju
iiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiHiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiitiiiMii limimi m n ti timi im miniti
IZ NADIŠKE DOLINE
Demografsko gibanje
Meseca maja je bilo v če-dadskem komunu tako-le demografsko gibanje: rodilo se je 9 otrok (4 dečki in 5 deklic), umrlo je 9 oseb, v komun se je priselilo 26 ljudi, iz komuna pa jih je odšlo 21. Tako je štel čedadski komun dne 31. maja 11.037 prebivalcev.
SV. PETER
Smrten padec
V čedadski bolnici je umrla 82-letna Adele Ceder-maz iz Petjaha. Zena je padla s postelje in dobila tako hude poškodbe, da jim je podlegla, ker so nastopile komplikacije. Njena smrt je vzbudila veliko žalost po vsej Nadiški dolini.
SV. LENART
Ureditev ceste Gorenji Mersin-Kravar
Dela na cesti, ki povezuje Gorenji Mersin s Kravarjem, dobro napredujejo. V kratkem jo bodo tudi asfaltirali in tako bodo te vasi, ki leže visoko v bregu, postale še bolj privlačne za izletnike.
Smrtna kosa
V velikem spremstvu smo spremili k zadnjemu počitku upokojenca in vojnega invalida 80-letnega Antona Staniga iz Dolenje Merse, ki je umrl po kratki bolezni v čedadski bolnici. Pokopali smo ga na šenlenarskem pokopališču.
Vinorodni kraji «pedemontane», med katere spada tudi Čampej, postajajo vedno bolj atraktivni, ne samo zaradi lepe okolice in neposredne bližne Vidma, Gorice, Čedada in Cente, ampak tudi zato, ker vladata tu domačnost in dobro pogrnjene mize.
Preteklo nedeljo je bil tu praznik vina, katerega je ot-voril predsednik deželnega sveta prof. Ribezzi, prisotni pa so bili tudi poslanec Bressani, pokrajinska odbornika Specogna in in Tof-foletti ter pokrajinski svetovalec Namor.
Ob tej priliki, k čemur je prispevalo tudi izredno lepo vreme, so se ljudje kar gnetli ob «kjoskih», kjer so bila razstavljana najboljša vina tega področja, in je bilo seveda tudi po okoliških vaseh povsod bolj živahno kot običajno.
Važni sklepi komunskega konsila
Komunski svet, ki se je sestal za izredno zasedanje,
je med drugimi točkami sklenil, da bo komun vzel dve posojili za ureditev cest, ki so danes najvažnejši problem «pedemontane» in sicer 32 milijonov lir za cesto, ki poteka preko Fojde in stranske ulice in 13 milijonov 500 tisoč lir za ureditev ceste v Ronkih.
Svetovalci so odobrili tudi sledeča javna dela: asfaltiranje komunske ceste Pod-klap- Pedroža, kar bo stalo okoli 60 milijonov lir ter gradnjo novega mosta preko hudournika Breg (Grivo) na cesti Ronke - Krosa-da, ki bo stal 32 milijonov lir.
Za vsa ta javna dela bo država dala na podlagi zakona št. 167. posebno podporo.
Smrtno se je ponesrečil pri
delu Augusto Petrigh iz čenebole
Vso našo okolico je globoko pretresla žalostna novica, da se je smrtno ponesrečil 39-letni Augusto Petrigh iz Čenebole, oče štirih otrok.
Petrigh, ki se je pred nekaj meseci vrnil iz Švice, kjer je bil na delu kot sezonski delavec, se je zaposlil pri «Vetroresina», v Povolettu in tam je pri delu padel z lestve, ker je verjetno zgubil ravnovesje. Udaril je z glavo tako silovito ob tla, iz višine približno dveh metrov, da je obležal na licu mesta mrtev.
Rajnki zapušča v veliki žalosti ženo Marijo in 14-letne-ga Loredana, 7-letnega Giorgia, 6-letnega Daria in 2-let-no Miriam. Bil je dober mož, oče in delavec in zato je njegova prezgodna smrt prizadela vse, ki so ga poznali in cenili.
Nesreča pri delu
Pri zidarskem delu se je hudo ponesrečil 22-letni Eugenio Fantini iz Fojde. Iz zidarskega odra mu je priletel na glavo precej velik kamen in ga hudo ranil. V bolnici so izjavili, da se bo moral zdraviti zarada dobljenih poškodb najmanj tri tedne.
rio Noacco - šinikič po domače. Njegova smrt je globoko prizadela vso Krnaht-sko dolino, saj je bil rajnki poznan in spoštovan daleč naokoli. Bil je dober in pravičen človek in zato so ga ljudje v preteklih letih tudi izbrali za župana tipanskega komuna. Po poklicu je bil mlekar in na svojem mestu je vedno vestno opravljal svoj poklic. Bil je zaveden Slovenec in je nekaj časa tudi delal v Kranju v Sloveniji in zato je bil zelo navezan na sosedne kraje. Njegovega pogreba se je udeležila velika množica ljudi, da se je za vedno poslovila od dragega Vittoria. Vdovi nepozabnega rajnkega in vsem sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje.
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
IZPOD MATAJURJA
Nenadna smrt
Vse je globoko pretresla vest, da je nenadoma preminil dne 11. junija 78-letni Giuseppe Crisnaro iz Sovodenj. Ko je šel v gostilno, da bi popil kozarec vina, mu je postalo slabo in zgrudil se je mrtvev na tla. Takoj so poklicali lokalnega zdravnika, a vsa pomoč ni nič zalegla, ker ga je zadela srčna paraliza.
II Hill IIHIIIII MII Hill lllllltlllllllllllllllllttltllt HIIIHIII
Naši dragi rajnki
Umrli so:
80 - letni ANTONIO STA-NIG iz komuna Sv. Lenart;
65 - letna EDDA STRAZ-ZOLINI in 82 - letna ADELE CEDERMAZ iz komuna Sv. Peter;
78 - letni GIUSEPPE CRISNARO iz komuna Sovod-nje;
21 - letni MODESTO FI-LEI iz komuna Prapotno;
82 - letni GAETANO FROSCH in 62 - letni GINO PICCOLO iz komuna Ahten;
39 - letni AUGUSTO PETRIGH iz komuna Fojda;
71 - letni EGIDIO NIMIS iz komuna Neme;
VITTORIO NOACCO iz komuna Tipana;
82 - letni RODOLFO MU-NINI iz Ukev in AUGUSTO FLORIT iz Naborjeta v Kanalski dolini.
Vsem svojcem dragih rajnkih izrekamo naše iskreno sožalje.
S|»i*elioil skozi slovensko književnost
MATIJA ČOP
Iz najožjega Prešernovega kroga je vsekakor najpomembnejša osebnost Matija čop, velik poznavalec svetovne književnosti, Prešernov najboljši prijatelj in svetovalec.
Čop je prišel iz trdne kmečke rodovine, ki je dala več pomembnih mož, duhovnikov in posvetnih izobražencev. Rodil se je 1797 v Žirovnici na Gorenjskem, pri Ovsenekovih, kot se je reklo pri hiši. Z desetim letom je šel v Ljubljano in o-dlično opravil glavno šolo in štiri razrede gimnazije, po francoski zasedbi prva dva letnika filozofije, tretjega pa je dokončal na Dunaju. Po vrnitvi z Dunaja je kot pri-vatist tri leta študiral bogoslovje. Medtem je napravil natečajne skušnje za poučevanje na liceju in dobil 1820. leta službo na Reki. Po dveh letih je odšel v Lvov v Galicijo, kjer je učil na liceju, pozneje tudi kot su-plent na univerzi in sicer oba klasična jezika, nekaj časa pa še svetovno in avstrijsko zgodovino, čeprav je imel tu s tako službo, z javnimi jezikovnimi tečaji in zasebnimi urami lepe dohodke, čeprav je bilo v Lvovu več literarno izobražene družbe in je kmalu vzljubil poljski narod, si je želel kam drugam. Mislil je na filozofsko estetsko stolico na Dunaju ali še rajši kje na klasičnih italijanskih tleh, na priliko v Padovi, ki je bila pod Avstrijo, predvsem zaradi bogatih knjižnic, ki so bile tam. Zato se je tudi potegoval za stolico nemškega jezika v Benetkah. Iz Lvova je 1827. leta prišel na ljubljanski licej, že naslednje leto je opravljal službo v licejski knjižnici in postal 1830 leta njen bibliotekar (knjižničar - predstojnik), medtem ko je ostal na šoli samo kot suplent. Ljubljansko knjižnico je z veliko vnemo preurejal in skrbel, da je dobivala nove knjige. Bil je prvi, ki je čutil, da je ena poglavitnih nalog osrednje narodne knjižnice zbiranje slovenskih in drugih slovanskih tiskov.
Dosti časa mu je jemalo zasebno poučevanje jezikov, ki ga je prevzel, da je podpiral dva mlajša brata, ki sta študirala in bolehno sestro, na tudi zato, da je kupoval knjige in popotoval. V svoji knjižnici je imel okoli 4000 zvezkov. Prejšnja in ta leta ie o počitnicah obiskal Be-
netke, Padovo, Milan, Gorico, Salzburg, Koroško in Prago. V Ljubljani je imel za družbo zlasti rojaka Prešerna, s katerim sta se poznala od študentskih let. Oba velika duhova sta si postala velika in prisrčna prijatelja. Tudi z Andrejem Smoletom
si je bil že zgodaj dober znanec. Rad je zahajal v družbo slikarja Langusa. Komaj je dobro posegel v slovensko literarno življenje, ga je zasačila smrt. Vroč poletni dan, 6. julija 1835 se je šel s Kastelcem kopat na Savo pod Tomačevim pri
Ljubljani in pri tem je utonil.
Čop je bil res «velikan u-čenosti», kakor ga je imenoval Prešeren. Imel je izreden dar za jezike - vsega jih je znal 19.
Največ se je ukvarjal z li-teratnoteoretičnimi vpraša-
Vas Laz v dolini Černeje, kjer sameva že dosti zapuščenih hiš, ker so se prebivalci izselili v tuje kraje. Isto usodo delijo tudi druge vasi in zaselki v tej neprehodni dolini, o katerih bomo pa obširneje pisali v prihodnji številki našega časopisa. Tukaj živijo kljub vsem asimilacijskim pritiskom še danes ljudje, ki se s ponosom
zavedajo kateremu rodu pripadajo
iMiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiitiiiiiiitiiiiiiiiiiMiMiiiMiHMiiHMiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiMMiMiiiiMiiiiiiiii hm*umuiit n untiti uumut mitmtitit uh iimhhhiiiiiihi tiMuiimiiiiimtimji
nji, posebej pa ga je mikala pesniška oblika. To je bilo zelo pomembno za njegovega prijatelja Prešerna, saj mu je prav Čop veliko posredoval o pesniških oblikah kot so sonet, glosa, balada in podobno.
V literarnih stvareh je bil razgledan kot le malokdo takrat pri nas in sploh v tedanji Evropi. Tudi ta njegova razgledanost je navduševala in oplajala našega Prešerna ter pomagala k njegovemu zares plodnemu in pomembnemu pesniškemu razvoju.
S svojim širokim in trdnim znanjem in s preudarnimi sodbami, ki jih je izražal čop v pogovorih, pismih in tisku, je močno vplival na javno mnenje in bil najmočnejša opora naprednemu gledanju na naloge slovenskega literarnega dela. Kot smo že omenili, je bil tudi v veliko oporo svojemu prijatelju pesniku Prešernu, ki ni našel v njem samo sorodno čuteče duše, temveč tudi uglednega zagovornika in so bojevnika. Zato ni nič čudnega, če je Čopova tragična smrt silno prizadela Prešerna, ki mu je posvetil vrsto svojih pretresljivih pesmi, zlasti elegične distihe «V spomin Matija čopa».
mulinimi namili iiiiiiiiiiii it illuminila mi iiiii
Srebrni jubilej Slovenskega gledališča v Trstu
Ob zaključku letošnje jubilejne sezone je Slovensko gledališče dne 6. t. m. v Kulturnem domu s posebno slo-vestnostjo počastilo 25-letni-co svojega nepretrganega povojnega delovanja. Zbrali so se gledališki ustvarjalci, ve-ljavne osebnosti slovenskega in italijanskega kulturnega in političnega življenja, zastopniki slovenskih gledališč in tržaško občinstvo, da so počastili ta visoki jubilej. O teh težkih, a tudi zmagovitih gledaliških letih, o srebrnem jubileju institucije, ki je bila, je in bo slej ko prej ostala tudi za naprej imenitno kulturno in narodnostno žarišče ih zbirališče Slovencev v Italiji, je vrsta govornikov izrekla obilo toplih besed in laskavih priznanj. Vloga in mesto, ki si ju je Slovensko gledališče kot središče zamejske slovenske skupnosti in hkrati kot ugledni in prizadevni dejavnik vsega slovenskega kulturnega prostora izbojevalo, poslanstvo, ki ga opravlja -vse to je zaslužilo polno in
enodušno hvalo, četudi je slovesnost hote ostala skromna, bila je le postanek med delom, trenutek za razmislek, bežen pogled nazaj in voljno hotenje za naprej. In sredi tega slavja je nemara s posebnim zvenom odmevala izjava tržaških gledaliških ustvarjalcev SG, umetniškega tehničnega in administrativnega osebja.
Po številnih govorih je sledilo podeljevanje zlatih spominskih kolajn članom umetniškega in tehničnega kolektiva ansambla SG za več kot 20-letno neprekinjeno delo, nato skrajšana koncertna izvedba Cankarjevega «Hlapca Jerneja in njegove pravice», ki je zaradi umetniško prepričljive in brezhibne interpretacije ob sodelovanju vseh članov ansambla in s Stanetom Raztresenem v vlogi hlapca dokraja prevzela vse prisotne. Za režijo in skrajšano priredbo Delakove priredbe «Jernejeve pravice» je poskrbel Adrijan Rustja, registrirane pevske vložke Karla Pahorja skladbe «Oče
naš hlapca Jerneja» pa je izvajal zbor «Jacobus Gallus».
Dolg in prisrčen aplavz je nagradil izvajalce z.a to res čudovito gledališko doživetje.
Tintne madeže odpravite s kamnitih stopnic s klorovim apnom, ki ga zmešate v vodi in pride-nete malo ocetne kisline (na 20 g belega apna 5 g kisline).
Presno maslo, ki je postalo žarko, bo spet užitno, če ga v mleku izpere-te, nato pa ga izplaknete v vodi tako dolgo, da postane čista. Nato maslo še nasolite in dobro pregnetite.
Star, zanemarjen porcelan očistite z zmesjo iz poldrugega litra vode, v kateri ste skuhale malo
V mali dvorani je bila nato zakuska, na kateri so se dalj časa v prijetnem razpoložnju zadržali povabljeni gostje in člani vodstva ter umetniškega in tehničnega osebja gledališča.
nasveti
klorovega apna, nekoliko ocetne kisline in soli. Ko se ta zmes ohladi, zdrgnete z njo umazana mesta na porcelanu nalahko s ščetko. Potem posodo dobro izplaknite v mlačni vodi in zdrgnite še s platneno krpo,
če je stanovanje na novo prepleskano in je ostal v stanovanju neprijeten vonj po barvah, postavite vanj posodo z mlekom. Mleko bo vsrkalo neprijetni vonj.
Čajne madeže s posode odpravite z milom in kuhinjsko soljo.
Za naše delo
Kaj bomo delali meseca julija
KOŠNJA mora biti ta mesec pri kraju. Poleti travnikov ne gnojimo s hlevskim gnojem. Če moramo gnoj speljati iz gnojišča, ga zložimo v kupe in dobro pokrijemo z zemljo. Raztrosili ga bomo šele sredi jeseni, da ne bo izgubil toliko amonijaka. Če se na detelji, zlasti na lucerni, kaže škodljiva predenica, jo zatiramo najbolje tako-le: pokosimo lucerno na okuženem kraju in še vsaj pol metra daleč naokrog, jo posušimo in sežgemo. Nato ves prostor globoko prekopljemo, da pridejo ostanki predenice globoko v zemljo. Prav je tudi, če prede-nične otoke včasih poškropimo s 25 odstotno raztopino zelene galice ali žve- i plene kisline.
V VINOGRADU moramo nadaljevati s škropljenjem in žveplanjem. Kdor je cepil v zeleno, naj ne pozabi škropiti tudi cepičev. Ta mesec tudi lahko cepimo j trte na oko. Iz vinograda odstranimo plevel in poganjke iz divje podlage.
V KLETI pretakamo vino v steklenice, a moramo pa- I ziti, da pride vino čim manj v dotik z zrakom. Poglej- | moč če so sodi zaliti. Vi- | nu dodamo 5 do 10 gramov bisulfita. S tem ga obvarujemo vseh bolezni.
V SADOVNJAKU je najvažnejše delo ta mesec zatiranje škodljivcev: listnih uši, gosenic, ličink in nekaterih glivic.
Listne uši zatiramo z enoodstotnim tobačnim izvlečkom, nikosanom itd. Gosenice in ličinke pokon-čujemo z arzenikovimi pripravki. Izmed gosenic je najbolj škodljiv zdaj pedic ali mera in pa ličinka listne ose, ki objeda češnjevo listje, da postanejo listi kakor mreža. Proti rji na češnjah uporabljamo brozgo modre galice kakor proti peronospori.
Ker je ta mesec dosti dela, moramo še posebno skrbeti za živino. Krmimo jo dobro in v redu vsaj zjutraj in zvečer, če opoldne ne utegnemo. Ne dajajmo ji sveže in neuležane krme.
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllliillllllllllllllllllllllllllll
»••«»MIIIIMMIMtMIIIIIMIMIIIIIIIIIIIIIIItlllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIHMIMMIIIIMMtttMMmMIIIIIMIMMIMIIMtlMmMMMMMHttlMMHMMMIMMMtMHIIHMItllMtlHIItlMIIIIIIIItlllltMIMMHIIIHIIMI
France Bevk
ninnili ih t iiiii iiiiiiiiiiii ni iiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiii
Kaplan Martin Čedermac
22
«Ekscelenca, morda vam ni neznano, kaj se godi zadnje čase. čudim se takemu ravnanju z menoj, samo z menoj», je poudaril, «že glede na moja leta, ako se ne ozirate na moj stan... ».
Obšlo ga je tako razburjenje, da mu je vzelo glas.
« Vse mi je znano », je rekel prefekt po trenutnem premolku. «Toda nisem vedel, da se je trdo ravnalo z vami. To ni moja krivda, zgodilo se je proti moji volji. Zagotavljam vam, da se poslej kaj takega ne bo več pripetilo. A da se je pozornost oblasti obrnila prav na vas, v prvi vrsti na vas, za to je moral biti povod, verjemite! Ali se ničesar ne spominjate?
Čedermac je bil znova potisnjen v obrambo. Misli so mu mrzlično delovale, a se ni mogel spomniti ničesar, kar bi ga količkaj obremenjevalo.
«Ničesar nimam na vesti, ekscelenca».
Prefekt se je nasmehnil.
«Ne spominjate se? Izrazili ste se, da se nikoli ne uklonite, da ste pripravljeni prevzeti vse posledice in da se niti ječe ne bojite», ga je motril skozi rahlo stisnjene veke. «Ali ni tako, prečastiti? Glede na vašo starost in ugled bi nam bil vaš pristanek posebno dragocen; mlajšim bi dali dober zgled. Vi pa se upirate... ».
«Moram!» je Čedermac goreče vzkliknil. «Kot duhovnik ne morem storiti drugače...».
«Kot slovenski duhovnik, recite!» mu je prefekt segel v besedo. «Ne pozabite, prečastiti, da pred menoj ne sedite kot duhovnik, ampak kot državljan. Zdi se mi, da vaše ravnanje sloni na nekem osnovnem nesporazumljenju. Te zadeve ne smete presojati s cerkvenega stališča, to je docela zgrešeno. Vprašanje, ali kot duhovnik lahko pristanete na to, so uredili že drugi; midva ne smeva in ne moreva spreminjati njihovih odločitev. Zdaj je samo stvar izvedbe, zgolj policijska zadeva. Ne moremo več trpeti, da bi se nadaljevala protidržavna propaganda na prižnicah».
Besede so bile izgovorjene odločno, vendar brez ostrosti. Čedermac jih je bil že slišal od poročnika, pozneje od komisarja, četudi niso bile povedane s to odkritostjo, ki jo je prefektu dovoljeval visoki položaj. Zadele so ga, pomračil se je in ves trd zastrmel v podobo na steni. Ni bilo časa za občutke. Zdrznil se je, naredil kretnjo, kakor da se hoče dvigniti, a je obsedel.
«V cerkvi sem zmeraj oznanjal le božjo besedo».
Prefekt je sprejel ta odgovor va več ali manj spreten izgovor, nekaj trdega mu je stopilo v zresnjene oči. V nekaterih vprašanjih, ki so se tikala države, ni poznal ugovora... Kot mlad, goreč nacionalist je bil odšel v vojno, ob pohodu na Rim je bil v prvih vrstah. Dokazal je dovolj gorečnosti in zmožnosti, da se je v službi naglo povzpel kvišku. Zanj ni bilo preteklosti, nekdanji politični in kulturni boji so mu bili tuji, duhovnikov ni sovražil, a jih tudi ni ljubil. Sovražil ali ljubil jih je le toliko, kolikor so nasprotovali ali sodelovali pri boju za dosego narodnega cilja.
«To trdite vi», je skrivil ustnice. «Toda mi imamo v rokah dokaze. Prečastiti, zdaj ne govorim izrecno o vas».
«če imate dokaze proti komurkoli», je rekel Čedermac s trdnim glasom, «zakaj ga ne postavite pred sodišče? Saj imate postave za obrambo države. Tedaj naj bi nastopile tudi priče».
Prefekt ga je motril nekaj trenutkov. Ne, «il prete slavo» se ni pretvarjal, preveč iskrenosti mu je velo iz glasu. To mu je omililo strogost, oči so mu dobile zopet mehkejši izraz.
«Res, otipljivih dokazov žal ni», je priznal z neopredeljivim nasmehom. «Besed ni mogoče ujeti in obdržati. Toda verjamemo zanesljivim pričam, ki so nam to zatrdile; teh pa iz razumljivega razloga ne moremo izdati».
«Priče, ki morda niti ne razumejo našega jezika», je vzkliknil kaplan.
«Ne, ne; vi se motite, prečastiti! Priče, ki dobro razumejo vaš jezik, ki so vaše narodnosti», je prefekt poudaril besedo za besedo. «Morda — morda, pravim! — so celo vašega stanu».
Čedermac je za trenutek umaknil pogled. Bil je globoko zadet, leden srh ga je spreletel po telesu, a hkrati mu je tenka bolečina kot z iglo predrla srce. Misel, proti kateri se je zadnje dni bojeval, je kot utelešena senca stala pred njim. Skubin! Moj Bog, saj ni hotel natolcevati, vendar se je v tem trenutku čutil zanj neizmerno oblatenega, Stiskalo ga je v grlu, za hip ga je bilo popolnoma razorožilo. Sključil se je kakor pod bremenom, se zavedel in se znova vzravnal.
il»,Sl
TxxnaÀtrrwouduL
^ÌSSSSiSSSS9$
p
repir in sodba
ISebeška
Možek Ježek je srečal ženico Krtico in ji dejal:
«Nekaj sem si izmislil».
«Kaj pa takega?» je vprašala ženica Krtica.
«To sem si izmislil, da bi bilo dobro, če bi midva posejala pšenico, pridelek pa pravično delila».
«Prav! Kar začniva!».
Krtica je orala, Ježek je sejal. Ko je pšenica dozorela, pa sta požela in klasje omlati-la. Prišla je ura delitve.
Možek Ježek je vzel in napolnil merico do polovice in stresel pšenico pred ženico Krtico: «To je zate. Zdaj bom pa zase odmeril.» in je odmeril zase zvrhano merico.
«Stoj, možek Ježek! se je upala Krtica. «To ni tovariška delitev! Meni si odmeril skoraj prazno, a sebi polno! Ti si samo sejal, to ni težko. Oranje je težje».
«Ni res! Setev je težja!» je vzkliknil Ježek. «Pa ti sej, če moreš! Orati zna tudi vol. Seje pa le človek. To je umetnost vseh umetnosti. Jaz pa nisem samo sejal, sem tudi njivo pobranal».
«Saj si sam rekel, da bova pravično delila!».
«Seveda sem rekel. In še pravim tako. Pravično! Opravil sem dvojno delo, torej dobim dvojno plačilo!».
«Dobiš ga, če ti ga bo hotel kdo dati!» je zavpila ženica Krtica.
Možek Ježek in ženica Krtica bi se bila stepla, če bi ne bila prišla mimo sodnica Lisica.
«Zakaj se prepirata?» je vprašala in si popravila naočnike.
Ježek je povedal vse od kraja in potem dejal: «Zdaj pa razsodi, sodnica Lisica! Kakor boš razsodila, tako naj bo! ».
«Ali je tudi tebi prav tako, Krtica?» je vprašala Lisica.
«Kakor boš razsodila, tako naj bo!» je prikimala Krtica.
«No, prav! Zdaj poslušajta oba! Zate, možek Ježek, naj bo slama. Kar vzemi jo in jo stlači v svojo vrečo. A zate, Krtica, bo ena merica zadosti za vso zimo. Kar ostane, naj vzame, kdor je sodil. Zmeraj je bilo tako!».
Možek Ježek je spoznal, kakšne vrste sodnica je Lisica. A je zatajil jezo in vprašal:
«Kako boš pa odnesla svoj zaslužek? Vreče nimaš, če hočeš, ti bom jaz pomagal. Odnesem ti pšenico v svoji vreči na dom, ker si tako pravično razsodila».
«Nikar se ne šali, možek Ježek! je odgovorila Lisica. «Tvoja pleča so prešibka za polno vrečo pšenice».
«Še drugačne tovore zmorem!» se je pobahal Ježek. «Saj sem nesel v torbi vse svoje mladičke, da sem jih rešil pred lovci!».
«Ali je res?».
«Res, res. Nikar se ne čudi! Če ne verjameš, pa zlezi v vrečo. Kakor da si slamica, te bom dvignil in nesel».
Ježek je razširil vrečo in Lisica je res zlezla vanjo. Ježek je zavezal vrečo in dejal:
«Ženica Krtica, pomagaj mi oprtati sodnika!».
S težavo sta vzdignila vre-
čo. Ježek si jo je oprtal na rame. Bodice so bodle Lisico, da je zavpila.
«Au-vau, možek Ježek, saj ti verjamem! Izpusti me!».
«Počakaj, to je šele začetek!» je odgovoril možek Je-
žek in odnesel vrečo z Lisico do mostu. Tam je vrgel lakomno sodnico v vodo.
Pšenico sta si zdaj možek Ježek in ženica Krtica tovariško razdelila: «Tebi pol, meni pol».
Na začetku sveta je bilo šle Boga prosit, naj bi ljudi mnogo hudobnih ljudi in ker prestrašil.
O
sreči
Ali ste morda že kdaj sedli, kadar vas je igra utrudila, naslonili drobne brade na drobne pesti in premišljevali?
Premišljevali o tem, kaj je prav za prav sreča?
Vaše matere so od vsega začetka vedele samo eno - da morate biti srečni.
Vaši očetje so bili vedno prepričani, da boste postali srečni.
Mi vsi bi storili kar koli, da bi vam prinesli srečo. Izkopali bi jo iz zemlje, iztrgali bi jo- iz neba.
Sreča je drugje.
Sreča je v vas samih, sreča je v človeku.
Z vami vred mora rasti, vaše matere, vaši očetje in mi, vsi jo moramo vzbujati v vas.
A tudi sami se morate potruditi, da boste vedeli, kaj je sreča, in da bo sreča v vas.
«Kako?» boste morda vprašali.
Okrog vas nastaja nov svet.
Če boste rastli in zrastli s tem novim svetom, če boste postali ljudje novega časa - potem boste srečni.
jih je bilo menda mnogo na zemlji, so se začeli med seboj prepirati in pretepati. Vile so jih opominjale, da naj bodo dobri, toda niso jih hoteli poslušati in tako so se pokvarili, da niso niti dobrega Boga priznali, temveč so ga kleli in zmerjali. Vile so jih opominjale, toda vse je bilo zaman in ko so videle, da ne morejo pripeljati ljudi na pravo pot, so priredile skupščino in rekle, da bodo
In res so odšle tri vile k Bogu in so mu povedale, kaj bi rade. Bog jim je rekel:
— Saj sam vidim in slišim, kaj moje hudobno ljudstvo dela in kaj vam pravi. Hotel sem jih že kaznovati, toda ve sle zanje prosile in molile, vendar bom to storil, kajti na celem svetu sta le dva poštena človeka in to sta Noe z. očetom in z otroki. Pazite nanju, da ne bosta kaj zagrešila in tudi druge ljudi
ifiiiiiiiiiiiiiiiiaiiin n iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiii im iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiii tuni
Starček
kolk	in
Bil je lov. Volk je bežal in pribežal v vas. Na plotu zagleda mačka in mu reče:
«Lovci me preganjajo, povej mi, kateri človek je v vasi najboljši, šel bom k njemu in ga prosil, dameskrije».
«Pojdi k Štefanu!» svetuje maček.
«Ne, njemu sem jagnje pojedel!»
«Pa pojdi k Janezu!»
«Janezu sem voliča raztrgal!»
«No, pa k Marku, ki je zelo dober človek».
«Njega bi bil skoraj spravil ob konja».
«Poizkusi pri Petru-»
«K njemu tudi ne morem. Zadavil sem mu tele.»
«E, dragi moj,» pravi ma-
ček. «Ti si vsakomur kaj slabega storil. Kako moreš zahtevati, da bi ti zdaj kdo pomagal!»
Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllt
Češnja
Naša češnja je res smešna. Komaj cvetje je dobila, že je goste povabila.
Prišle drobne so čebele, črmlji in pa sitne ose, da bi se napile rose.
Prišle ptice so sinice, vrabčki še vsiljivi, drozgi ljubeznivi.
Kosi pa so sporočili, da kot po navadi prišli bodo na trgatev tudi letos radi.
Prišel je starček. Mahal je z rokavom in spuščal ptice. Vsaka ptica je imela svoje ime. Starček je mahnil prvič - in zletele so prve tri ptice. Zadihala sta hlad in mraz.
Starček je zamahnil drugič - in izletela je druga trojica. Sneg se je začel tajati, na poljanah so se pokazale cvetice.
Starček je zamahnil tre-tjič-izletela tretja trojica. Postalo je vroče in soparno. Kmetje so pričeli žeti rž.
Starček je zamahnil četrtič - in izletele so še tri ptice. Zapihal je hladen veter, začelo je deževati, padle so megle. .
To niso bile navadne ptice. Vsaka je imela štiri perutnice. V vsaki perutnici je bilo sedem peres. Vsako pero je imelo svoje ime. Prva polovica peresa je bila bela, druga črna. če je zamahnila
enkrat, je postalo svetlo, če je zamahnila dvakrat, je postalo temno.
illllllllllltlllllllllillllllilllllllllllilllllltlllllllllllltllll
Lukec in njegov škorec
Lukec je skrbel za škorca. Še sanjal je o njem. Ptič se je udomačil in postal zvest kakor pes. Stopical je po izbi in skakal okoli koče. Mačka in psa se je bal. Če ju je zagledal se je skril in strašno vpil. Vse leto je plesal in uganjal norčije. Le jeseni, ko so odleteli njegovi bratci na jug, je postal žalosten in nemiren.
škorec je dobro poznal svojega gospodarja. Rad ga je imel. Zamjavkal mu je kot mačka, zacvilil kot psiček, zakrulil kot prašiček. Izgovoril je besedo, zažvižgal kot kos, kar si je Lukec želel. Če se Lukec ni menil zanj, mu je sedel na ramo in ga potegnil za uho: «Luka! Luka!».
lltllllllllllllllllllllllllllllllllllltllltllllIMNIIIIIMIIMIIIIIIIIIIHIIIHimilllllllllllllllllllllllltlllllMIIItllllltlltmillll
PRSTI
Družina prstov se je sprla. Vsak je hotel biti najvažnejši.
UI|||»||||HIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIHIIIIIIIIIIII»III«IIII»»IIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII«IIIIIIIIIIIIIIMIIII»#»MIIHI»IHIIIIIII»IIIIIH*<**IHI*III*IIIIIIIII|III*|II|M,,,,*,,,,,,,,,,I4IIIH,I,II
LEXA LEPOTICA
Živela sta oče in mati, ki sta imela prelepo hčerko. Vsi so trdili, da je ni lepše ne v tistem kraju, pa tudi v drugem ne. Zato se je deklica tako prevzela, da se je samo lišpala in ni hotela nič delati.
Oče ji reče nekoč: «Hčerka, pojdi, prinesi vode!».
Lepa hčerka odgovori: «Bom padla v vodo».
«Primi se za vejo!» svetuje mati.
«Veja se bo odlomila».
«Izberi močnejšo vejo!».
«Si bom roke opraskala».
«Natakni rokavice!».
«Se bodo raztrgale».
«Jih boš pa s šivanko zašila».
«šivanka se bo zlomila».
«Vzemi močnejšo šivanko!».
«V palec se bom zbodla».
Pa se ponudi sosedovo dekletce: «Bom kar jaz stekla po vodo, soseda!».
In je šla ter prinesla vodo.
Mati je spekla pogačo.
Hčerka je vzkliknila: «Daj mi pogače!».
«Vroča je, roke si boš opekla!» odgovori mati.
«Nataknila bom rokavičke».
«Rokavičke se bodo ovlažile».
«Jih bom pa na sonce obesila».
«Trde bodo postale».
«Jih bom pa zmela».
«Te bodo roke bolele! Zakaj bi se mučila in svojo krasoto kvarila? Pogačo bom raje dala sosedovi deklici, ki ji ni žal rok!».
In mati je vzela pogačo in jo nesla sosedovi deklici.
i............................
Lev in lisica
Lev se je postaral in ni ujel več nobene živali. Zato je sklenil, da si bo pomagal z zvijačo. Zavlekel se je v votlino, legel in se hlinil, da je bolan. Zveri so ga prihajale obiskovat, on pa je sleherno, bodisi veliko bodisi majhno, ki je stopila v jamo, pobil in požrl. Lisici pa se
je le zazdelo, da ni vse tako kot bi moralo biti. Zato po-stoji pred vhodom v brlog in kar od daleč zavpije: «Kako, lev, kako ti gre?».
Lev odgovori: «Slabo! Toda zakaj ne stopiš naprej?»
Lisica pa reče: «Zato, ker me sledovi svare: mnogo živali je šlo noter, le ven nobena».
«Jaz sem najlepši!» je trdil prstanec. «Nosim zlate in srebrne prstane!»
«Jaz sem najmodrejši,» se je bahal kazalec. «Kadar kdo česa ne ve, mu jaz pokažem.»
«Mene ima človek najrajši, ker sem najmanjši v naši družini. Povsod imajo najmanjšega najrajši,» je začivkal mezinec. «Pa na koncu sem. Tam pazim, da se vam kaj hudega ne zgodi».
«Jaz pa na drugem koncu,» je zagodrnjal palec. «Toliko sem vreden kot vi vsi skupaj. Sam zase stojim in se nikogar ne bojim. Lahko grem k vam, da vidim, če ste kaj pridni. Brez mene bi vi ne mogli nobene stvari prav držati! »
«Jaz pa takole pravim: Nihče od nas ne bo dosti vreden, če bo hotel sam zase živeti!» se je oglasil največji prst sredinec. «Ce smo združeni in složni, lahko mnogo opravimo. Zato predlagam, da se pomirimo in gremo na delo!»
«Sprejeto!» so vzkliknili ostali prsti in se objeli.
opominjajte. Jaz. bom počakal še kakšnih sto let in če se ne bodo poboljšali, potem bom vse pokončal, da jih ne bo več na zemlji. Sedaj pa pojdite, pazite na ljudi in obračajte jih na pravo pot.
No, ljudje se niso prav nič poboljšali, temveč so se tako pokvarili, da so živeli na svetu kot nema živina. Ko so vile to videle, so šle vse tri spet k Bogu in so mu povedale in da je samo ena hiša poštena in to je Noe s svojimi otročiči,
Bog jim je rekel, naj gredo na zemljo in poreko Noeta, naj naredi barako in naj dene vanjo vsake zverine po en par, kajti jaz bom cel svet s potopom kaznoval.
Noe je delal barko in vsakemu je povedal, kaj dela in zakaj, toda vsi so se mu posmehovali. Ko je barko naredil, so prišle vile z vrlo pastirico ter mu pop7agale nagnati v ladjo po en par od vsake zverine. Ko so naredile in mu rekle, naj gre v barko, je pričelo grmeti in dež je curkoma lil in oblak se je pretrgal, tako da je vse zalila voda, ki je bila višja od najvišjega brega.
Ko se je bilo vse potopilo in je spet nastalo lepo vreme, so vile odprle vrata Noetove barke. Ko pa so živali spustili na pašo, niso kaj pazile nanje in volk, ki je bil sprva tako krotek kakor kakšna ovca, je zaklal ovna in ga pojedel.
Ko so vile šle gledat in so videle, da ovna ni med živalmi in tudi volka nikjer, so se ozirale in zagledale, kako volk trga ovna in ga je že pol pojedel.
Vila pastirica se je tako strašno razjezila, da je rekla, da bo volka in njegovo pleme pomorila. No, prišel je Bog prav takrat, ko so bile vile zbrane in so se pomenkovale, kaj naj sedaj narede. Kajti pred potopom jim je Bog rekel, da morajo one paziti na živali, da bo ostal vsak par živ.
Ko je Bog prišel pred barko k vilam, se je nenadoma vse razsvetlilo. Vile so pričele lepo prepevati in ga hvaliti in pričel se je z. njimi pogovarjati. Nato mu je vila pastirica potožila, da ji je volk ovna zaklal in da zategadelj ne bo mogla več pasti ovac. Tedaj ji je rekel Bog:
— Ti kaznuj volka, kakor hočeš, jaz ti vse prepuščam.
Nato je vila pastirica spre-meni’a volka v ničemrno in hudobno z.ver, ki jo bo vsak človek hotel uničiti in ki ne bo smela priti na svetli dan. Rekla je:
— Da se bodo pa tega ljudje spominjali, spreminjam tebe, hudobni volk, in siromašno ovco v zvezdi.
In še dandanes imenujejo to zvezdo nebeška ovčica. Mi pa dandanašnji ne bi imeli ovac, če ne bi bila na božjo srečo ovčica breja. Ovca je povrgla ovčico in ovna in spet so se začele ovce. Vila pastirica je sama večkrat pasla ovce, volkove pa je ukazala preganjati in še dandanašnji beži volk pred pastirjem in zvoncem in bo bežal od veka do veka.