Knjižna poročila in bibliografija Paul Reinecke: Der Negauer Helmhind. 32. Bericht der Römisch-Germani­ schen Kammission 1942. Berlin, Walter de Gruyter & Co. 1944 (izšlo 1950). 117 do 195 z 20 tablami daven teksta. Najdba 26 čelad tako imenovanega etruščansko-iitalskaga tipa v Ženjaku v Slovenskih goricah v začetku 19. st., ki so prišle v literaturo pod imenom negav- Bklilh čelad, jö vedno mikala talko arheologa kot filologa in zgodovinarja v širšem smislu. Zadnja dva zlasti zaradi (prvega germanskega napisa v isevennoitalski pisavi »harigasti teiwai« na 22. čeladi po Reineokovieim seznamu, posebno odkar je ManstrandeT v svojih študijah 1. 1925. an 1926., ki jih je izdala Akademija v Oslu, prvič napite ismäsefao prebral din ga utameilijdl z moderno filološko metodo. Za njicm .skušajo znanstveniki na najrazličnejše načine raizložiiti germanski napis in zgodovinsko ozadje zakopa teh 26 čelad. Pri vsem tem pa še vedno ni bilia čisto jasna zgodovina čelad© sanie, M rv osameli najdbi, ki ni itaial?. noben© zveze s kako drugo kulturo, nudil edini pozitivni oslom, iz katerega lahko 'izvajamo na­ daljnja raiziskovanija. To je sedaj napisali P. Reineoke, ,ki jiei že 1. 1915. v berlinski arheološki irevtiji Prähistorische 'Zeitung načel problem in ga še tudi pozneje ob­ ravnaval. L. 1942. je v Germanu napovedal tu obravnavano študijo', ki je izšla 1. 1950. in navedel izaključke; do sedaj, kolikor .mi je znano, še noben arheolog ni zavzel stališča do njih, iz zgodovine pisave jih je odklonil H. Amtz.1. Redmiacke je z natančno zgodovinsko metodo najprej zbral vse podatke o najdbi saimd, «.karteri do nedavnega ndismo več vedeli niti točnega kraja ne leta izkopa miti števila Bzkopandih čelad. Pravo najdišče ;je, kot je poudaril že Saria, Ženjak v Slovenskih goricah, izkopane so bile 11. 1811. in ne 1812., kot /je v znan­ stveni Etaraituiri že ustaljeno, in sicer 26 po številu in ne samo 22 ali 20, kot se je do sedaj običajno navajalo. Tu izvemo tudi, da je 1. 1942. Schmid več dni kopal na kraju najdbe, ne da bi kar koli novega odkril. Obranjenih jih je danes po Reineoku še 23, od teh 21 z 'zanesljivimi! navedbami najdišča, ostali dve pa sta ležali v muzeju v Miinchenu in Berlinu brez navedbe najdišča in ju je Reinecke pridružil tej skupini1 na podlagi podobnosti v teži-, oblilkii in pattini. Ta uvrstitev je seveda možna, ne more nam pa veljati za dokazano, pri čemer je še posebej problematična uvrstitev čelade iz Berlina, 23. po Reineokovem seznamu, v ta sklop. V tem primeru gre za čelado s poudarjenim grebenom, tako imenovano cristo, ikdi bi bil edini primer te vrste ne samo v najdbi iz Ženjaka, ampak na slovieinskem ozemlju sploh. Najdbe te tepolloško' najmlajše vrste so sticer omejene na zapadnoalpsko področje in z domnevno uvrstitvijo berlinske čelade v najdbo iz Ženjaka bri! lahko ustvarili pogoje za zaključke, do Ikalterdih dejEmsiko nismo upravičeni. Po natančnem arheološkem opisu vseh še ohranjenih čelad iz najdbe y Ženjaku, (ki jih spremljajo odlične fotografije — večina čelad je tudi prvič objavljena — je avtor zbral vse pramarijalno gradivo. Za nas je še posebej drago­ ceno gradivo s slovenskega ozemlja, ki leži večinoma neobjavljeno na Ehmaju. V Narodneni muzeju v Ljubljani so od 42 danes še ohranjenih čelad te vrste, ki so bile izkopane na slovenäkem ozemlju, le 4, ena pa je še v Sadnikanjevem muzeju v Kamniku. Za mnoge najdbe izvemo prvič šele iz Reineckove študije, za mnoge pa smo sicer po kratkih noticah iz Izvestij Muzejskega društva1 za Kranjsko in Mitth. der Zeiitsralkommdlssion lahko slutili, ne da/ bdi mogffi pri tem 1 H. Amte, Handbuch der Runnenknnde, 2. izd. 1944, str. 60, op. 4. 223 natančno določiti vrsto zaradi le sumaričmih podatkov. Reineckov seznami, ki navaja tudi ibagaito literaturo, je izbran z vso danas ša 'dosegljivo popolnostjo in skoraj dvomitm, da bi mogel kdo v bodočnosti še ikaj •.bistvenega dodati. Dopolnil bi ga le z najdbo z Magdallenske gore diz Pečmđlkovim izkopdrviamj ùz 1. 1883., ki jo objavlja Hoernes2, kot pogrešam v sicer zelo podrobno àbrami literaturi^ tudi omembo obeh važnih Hoernesoviih študij iz Wiener Prahlst. Zeitung I in II (1914, 1915)) o Vačah in drugih slovenskih. halštatsMIh najdiščih. Na to najdbo je treba posebej opozorilti me samo zaradi popollmiositi, ampalk predvsem zaradi njene važnosti, kar je bil najden skupaj s čelado še bogat spremni materiali, med drugim certoške fibule, ki grob nedvomno datirajo v mladohallštatsko periodo. V (isti gomili so biliwiajdem tudi llatamsfcil grobovi, povečini dobro ločeni od mlado- halšiatskih lako po globini pokopa kot po načirni.— laienski grobovi so v večini primerov žgiani v nasprotju z mladohalštafekimi, kjer prevladujejo skeletni — lin po materialu. № pa sledu o rimskih naknadnih pokopih. Z isto natančnostjo navaja Reinecke tudi čelade, ki so bile najdene drugod, v izapadmoa]pskih predelih im v Italiji sami. Najzamaïamejsi j© položaj v Italiji, ker o istovrstnih najdbah nimamo skoro nobenih podatkov, često nitti točnega najdišča, kaj šele natančnega sestava najdbe. Na podlagi zbranega gradiva podaja Reinecke zgodovino etruišoaraisko-ital- skega tiipai čelade in predvsem skuša datirati najdbo iz Žemjaka in njej nepo­ sredno sorodne čelade: TOpollosko izvaja negavski tip iz preprosta oblike čelade v obliki klobuka 's krajci, kii se 'začenja pojavljati koncem 7. at., se v 5. st. ustali in začenja dobivati zmračimo obliko', kot jo končno poznamo' iz Žemjaka in njemu neposredno sorodnega gradiva. Vendar Reinecke ta izlaidnji tip čelade oddelli od ostale vrste Ita. ga datira že v Sais rimske zasedbe, v zgodnjo 'cesarsko dobo. Čelade naj bi bile obrambno orožje domačinov, ki so služili v anksililarrnih enotah rimske legije. Pai tem se opira predvsem na čelado, izkopano .v 18. grobu nekropole v Idriji pri Bači in obe čeladi s cristo iz Giubiasca. Tudi če sprejmemo Reimeiekovo trditev, da so omenjani! grobovi že cesarskodobni, kar pa ni nujno — za grob v Idriji pri Bači še celo ne; čeladi iz Giubiasca pa nista, kot smo omemlilk dokazani paraleli čeladam iz Žemjaka im slovanskega ozemlja sploh — ostane Reùneckovia teza nedokazana. Pirati mjiej gavoirijo trije argumenti osnovne važnosti. Prvič gradivo samo. Smisel čim popolneje zbranega gradiva je vendar v tem, da lahko presojamo iz celote, ne pa ,iz posameznih najdb. In prav celota nas vodi v mlajše hallštiafeko območje in me v .rimsko. Tu iimamo tri najdbe z Magdallenska gore, 'dve iiz Toplic, iz Brezij pri Mirni peči, iz Vač, ki so vse dokazano iz mlajše hailšiatsfce dobe. Tudi ostale najdbe, v kolikor me gre za izrazite osamelce, brez težave uvrstimo v isklop mladohatštaitsikih najdišč, nepri­ merno manj prisiljeno kot v 'rimska. Rainecke vse te najdbe tolmači kot naknadne rimske pokope, spremni material pa odpravi s trditvtitjo, da je prišel v zvezo s čelado po krivdi nenatančnih lin neznanstvenih izkopavamj. Zato pa. Reinecke nima nikakršnih dokazov in njegovo tezo o naknadnih rilmskih pokopih v omenjenih halštatskih nekropolah moramo kot neutemeljenoi odkloniltii. Drugič tipološki trazvoj čelade. Če smatramo čelade negaivskaga tipa za mlado- halštatske, jih lahko neprisiljeno vključimo v razvojno linijo fclobuikastega ti|pa, kot jo podaja med drugimi tudi Redmedke sam, v nasprotnem primera pa mam je čisto nerazumljiv prazen prostor med Hieronovo čelado, ki jo nedvomno dati­ ramo v 1. 474. pr, Kir. in ki je tipološko neposredjniii predhodnik negavskaga tipa. in negavskim tipom samim. Reinecke sicer navaja vrsto.čelad, ki so jih v tam času na slovenskem ozemlju uporabljali, to je tip skledaste čelade, kot ga poznamo iz Smarjete in Malene, in dvogrebemaste čelade. Toda ti dve vrsti nimata tipološke izveze .z obravnavanim tipom, ampalk itečatiai vzporedno z njo, vsaj dvo­ grebemaste čelade, ki jih pogioslto dobimo v istih nekropolah kot emogrebamaste, ne da bi Mie 'bilstveno starejše, le prej so prišle iz xalbe. Zakaj torej z .rimsko okupacijo nenadoma nastopi eitruščainEko-riltallski tip, ko bi vendar pričakovali rimskega? ;To ostane popolnoma nerazumljivo. Rimljani ga niso prinesli, to je jasno, kar rimske legionarne čelade to nûso bile, tudi po Reineoku ne. Staro 2 Hoernes, WPZ II (1915), 98 s. 224 prebivalstvo domače obrti po Reiinecku ni nadaljeviallo, ker itega tlipa prej niso poznali, kakor sarai trdi. K temu pa pristopi še dragai prav tako nerazrešljiva težava. Po Reiinecku so te ealade izdelovali v Cispadano, morda še južneje v srednji Italiji in so bule od tam k mam limportiirane.. Čeprav se s itetm ne strinjam, bi bilo to še razumljivo iv mlajši halštatskii periodi, iv avgustejski dobi pa nikakor ne. V tem 'času sta smednja Italija in Cispadana že trdno vključeni' v rimsko državo, prebivalca limajo rimsko državljanstvo in služijo v rimski vojski, toni več nobenega prostora iza staro venetsko orožje, za njega izvoz še cello ne. Nosilci tega so preživeli že dve invaziji, najprej keltsko, pozneje rimsko zasedbo. Ohranili so" se samo še v odmaknjenih gorskih predelih zahodnih Alp. Na to kažejo tudi najdbe čelad liz teh predelav, n. pr. iz Giubiasca. Njihova ohranitev v pryo stoletje dokazuje njihovo samostojno življenje, toda ne več v .ravninskih predelih, ampak v Aipah, kjer je Mia zlomljena mjihova moč šale v (alpskih vojskah Tiberija in Druza. Nosilci so [razvili zadnjo tipološko inačico že potem, ko so bili pregnani v alpske predele — ne šele z rimsko zasedbo —, toda tedaj niso imeli več stare moči lin ekspanzivne sile in tako je ostala ta ziaidnja inačica omejena ma zahodno- aipsko področje. Še ena misel načelnega značaja ije itu važna. To je problem tako inreinovanie ostatine ilirske civilizacije v naših kriajilh po zasedbi! Rimljanov. Brez dvoma imamo močne sedimente ilirske kulture, toda kje äin_ v «eim? Prvič v pretežno središčno odmaknjenih postojankah ita. drugič se vzdrže elementi, ki so bili v ilirski kulturi predvsem zakoreninjeni 'in so po svoji naravi konser­ vativni, elementi torej, ki so oziko povezami z domačim družinskimi :ali kultnim življenjem. Tuja vojska in tuja vojaška omganilzacija, predvsem rimska v tem času, pa mi sila, kil bi idopuiščalla lalli celo pospeševala kakršne koli domača vojaške tradicije. Z eno besedo, če z miimako okupacijo nasitopi v pmMjučemam oaamlju novo orožje, ne more biti to drago kot orožje 'zmagovalca, to je v našem primeru rimsko. Če pa suponiramo, da je Noriik vendar še ohranil maka samostojnost, fear ni izključeno im kar je končno «razvidno iz dejstva, da mi ibi! takoj organiziram kot provincai, je zelo neverjetno, da bi bila ta samostojnost vojaškega značaja. Ce pa bi bila, to se pravi, da bi moniške čete, ki so služile v auksiiiMlairmih 'postojankah, ibile pod domačimi poveljniki in oborožene is svojim domačim orožjem, potem je to gotovo bilo njihovo staro orožje, v našem primeru čelade, :im jih (torej zopet me moremo dattirati le iv avgustejsko dobo. In tu je ramno .problem. Iz Reineckovih izvajanj je razvidno v najboljšem piûmenu, da so se čelade negavskega tipa lahko ohranile tudi še v avgustejsko dobo, nikakor pa ne, da jih moramo stavljati salmo v avguste jaki čas. Reinecke je v neprestanih težavah, ko mora razlagati stare elemente, kot m. pr. okras v obliki palmet, ibi je nekaj običajnega; iv 5. st. pr. Kir. v Italiji, staro severnoitalsiko pisavo i. p., toda' to so težave, ki sii jih je ustvaril sam, ker je čelade iztrgal iz okolja, v katerega nam jih jasmo stavljajo najdbe na- Magdallenski gori, v Toplicah, Brezjah, Vačah i. dr. In tudi pril teh starih elementih je treba ponovno poudariti, da je nemogoče, da bi oživeli v času prihoda Rimljanov. Oktavtijanov vojak je mogel prinesti k nam le eivüMzaeijo svojega časa, me pa nekaj stoletij istaro. Tretjič nam je premisliti še zgodovinski položaj. Če rnioramio odkloniti Rei- meokovo datacijo čelad negavskega tipa, ki naj bi bile samo avgustejskodobne — drugod3 sem skušal pokazati, da iso >№le čalade negavskega tipa pri nas v rabi od konca 4. st. do lavguistajske dobe — potem izgubi verjetnost tudi Raimeekovo zgodovinsko tolmačenjie najdb. Reinecke misliii, da so bili nosilci čelad negavskega tipa izključno vojaki .rimskih auksiMlarniih čet im dai so bile čelade, v kolikor so osamele najdbe, izgubljeni kosi iz AvgustovLh ilirskih vojska, predvsem iz 1.12—9 pr. Kr. ali1, kar je najverjetneje, iz panonsko-ilirekaga upora, 6—9 po Kir. V kolikor so pa grabne najdbe, so to grobovi veteranov, ki so po komčamiiih (borbah v ome­ njenih vojskah tu dobili zemljišča in nadaljevali svoje mirnodobno .življenje. Pri tam posebej odklanja prav na podlagi svoje datacije, da 'bi najdbe mogle biti ilirske iz bojev domačinov z Rimljani. Negavska najdba bi bila depojska najdba. V panonsko+lirskem upom maj bi kdo, najverjetneje kak domačin, zbral in skril v bitki izgubljene čelade, .da ibi pozneje kakor koli izrabil kovinski material. Napis na Harigastovi caladi naj tolil pomenil lastnika Germana., iktii je prišel z renskega 3 Arheološki vestnik I., v tisku. Zgodovinski časopis — 15 ""<> ozemlja in služil kot osvobojenec v rimskih auksiliairnih četah itn padel v bojih v Slovenskih goricah. Ta razlaga je nova; običajno se tolmači napis »harigasti teiwa'k kot posvetilmi napis »bogu Harigastu«. Reimeckovim zgodovinskim tolma­ čenjem manjka trdne podlage. Če je Reinecke izločil vse čelade etruščansko- itailsikega tipa lilz mladohalštatskega horizonta tako neikoč brez pravih dokazov, bi pričakovali več in boljšega dokaznega gradiva, zaradi katerega naj bi jih uvrstili v avgustejsko dobo med orožje rimske auksiliame. vojske. Tega pa pogre­ šamo in zairadlil tega je treba Reilneckove razlage odkloniti kot premalo dokazane. Proti njegovim zgodovinskim tolmačenjem naj navedem le en pomislek. Najdišča čelad iitalsko-etruščaniskega tipa nikakor ne spadajo, gledamo .to pot čisto geo­ grafsko, v ozemlje, ki bi Mio središče omenjenih bojev, s katerimi Reinecke najdbe tolmači, niti se najdbe ne raztezajo, kot bi bilo pričakovati, -po vsem ozemlju, kjeir so se ti boji vršili. Nasprotno. Geografsko središče najdb firn njih naijgostejšdi center pada v prostor, ki je značilen za (mlaidoimlštaitsko kulturo prli nas ne za Avgustov© ilirske vojske in niti ne sovpada s kakršno ifcoli upravno- rimsko enoto na našem ozemlju. Žarišče je Dolenjska, naš klasični mladahalštatski prostor in to središče nam bo razumljivo le v «asu mladohalštaitsfee periode, ne- pa IL zasedbo po Rimljanih, ki so ustvarili nova središča, prilagojena novim poli­ tičnimi vidikom. Reineckova zmota je v tem, dia najdbe, kot jih poznamo z Magdalemske gore, iz izkopavanj Meoklembumške, iz Birezij, iz Toplic pri Novem mestu, ;iz Vač, ki so poleg čelade iz Idrije pri Baci jasno dokumentirane, brez upraivdičemfiih razlogov trga iz časa im kulture, kot nam ga omenjena najdišča dokaj jasno kažejo. Dokaz, da so omenjena najdišča slabo in neznanstveno izkopana, nima najmanjše dokazne- moči za tolmačenje teh najdb kot rimskih. Niti, eden dokazam-o rimski predmet mi bil niajden v omenjenih nebropolah. Slabost in neznanstvenost teh izkopavanj" je v nezadostni dokumentaciji,-v kolikor jo pa imamo, jo je vendarle treba spre­ jeti, saj gre le za pomanjkljivost, ne pa za kake potvorbe. Tudi pomešanje ma­ teriala ni verjetno. Pečnik sam pogosto omenja mlajše latemske pokope v gp- mlilah; opazil bi bil brez dvoma tudi naknadne rimske pokope. Ne glede na to­ pa je treba ugotoviti, da so naknadni pokopi v halštatskih gomilah,redki. Končno sta se za časa Pečniikovdh izkopavanj s slovenskim halstatam mnogo ukvarjala Hoernes in Szomibathy, ki sta tudi sprejemala Pečmikovo gradivo v dunajskem muzeju. Zdi se mi, da lahko tako osnovne napake (izključimo, ne najmanj zaradi tega, ker mas tudi tipološki študij in geografska razporejenost najdb vodi v mladohalštatsko dobo. Zgodovinsko ozadje zakopa čelad iz Zenjaka in nastanek prvega germanskega napisa na tako imenovani Harigastovi čeladi ostajata še tudi po Reineckovi študiji nerazložeaa. Tudi datacija je postavljena preozko, ker se Reinecke preenostransko opira le na čelade iz Idrije pri Bači in alz Giubiasea, neupravičeno pa izloča ostalo gradivo, ki datira čelade znatno starejše. Ce se z njegovimi zaključki ne strinjamo, pa je kljub temu treba poudariti pomembnost razprave, ki obstoji,1 v zlbranem gradivu — cela vrsta že v prejšnjem stoletju izkopanih čelad je prišla šele zdaj v znanstveno evidenco — literaturi in predvsem v širini, s katero Reimeckei problem obravnava. Njegova študija je temeljno in danes edino delo o zgodovini te vrste obrambnega orožja od 5. sit. pr. Kr. dalje, delno pa posega še tudi nazaj. tako da že navezuje na Merhartavo študijo Zu den ersten Metallhelmen Europas (30. BRGK, 1941, str. 4.—42.). Z drugačno interpretacijo njegovega gradiva imamo- tako v veliki meri napisano že tudi zgodovino čelade zadnjih stoletij pred našim' štetjem. Stano Gaforovec Jože Kastelic — Božo Škerlj: Slovanska nekropola na Bledu. Arheološko in- antropološko poročilo za 1. 1948, Ljubljana 1950, ràdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovino in družbene vede, Dela 2. Str. 103 in 31 slik ter plan grobišča. Knjiga je- posvečena spominu idr. Franceta Mesesmela. Arheološko poročilo 'je s sodelovanjem Stanete Gabrovca izdelal Jože Kasteilic- (str. 1—66. Angleški povzetek, 21 celostranskih slik materiato in terenskiih po? snetkov na krednem papirju, plan -grobišča, tabela najdb in seznam slik). 226