X Igo Gruden: Kdo sliši moj krik? X bila vsa oskrunjena od ran. On pa je dvignil svojo glavo in je poljubil njeno roko. In je začutila, da so njegove ustnice blede in mrzle od trpljenja. Sklonila se je nad njim, da bi objela njegovo lepo glavo in je začutila, da je vlaga omazala njegovo obleko in telo. Tedaj se je zgrudila uboga Juta v svoji bolesti in je vzkliknila: «0 ti, ki si vreden, da sediš na kraljevem prestolu, kam te je vrgla zloba in zavist človeška!» Kralj Risar pa je nežno objel njene noge in je rekel: «In tudi v tem trpljenju sem srečen, da slišim tvoj glas in da te čutim pri sebi.» Tu je pristopil stari čuvaj in je začel jemati okove z Rišarjevih rok in nog. Juta pa je namočila svoj robec v vodi in je z njim otirala težke rane, ki so jih bili zadali železni okovi. «Kam pojdem s teboj, Juta?» je vpraševal kralj Risar ves presenečen. «Danes ponoči morava odtod,» je rekla Juta. «Moj brat je odšel k stricu v Breze, da te izroči cesarju. Geron leži onemogel in oče je bolan. Zato sem preprosila starega slugo, da me je pustil k tebi. Vrata bodo zvečer samo na videz zaprta. Na levo vodi hodnik, ki naju popelje v noč. Sluga ti prinese obleke in hrane. Ko bo vse trdno spalo, pridem pote, moj dragi.» Odšla je, kakor je bila prišla in vrata so zarožljala. Čez nekaj časa se je vrnil sluga z obleko in hrano. Kralj Risar je gledal v temo, kakor da ne veruje lastnim očem. Potem se je začel pri* pravljati na težko pot. Kam vodi ta beg sredi sovražnikov? (Dalje prihodnjič.) »HWIIHIMMHMIHIII«»WWW*WMI**MW«»......MHMMIIIHIIIIHIMIHM......MIMHMim........MMMM« MM« *—¦¦¦¦ *¦¦¦¦¦«¦—¦*¦*¦« M >»*»»¦¦ Igo Gruden: Kdo sliši moj krik? Po vzburkanem morju od vetra zvihranih daljin kot nagnjeno jadro napotil se je moj spomin do tvojih pristanov, o domovina ... Glej, šele sedaj, ko so tvoja mi vrata zaprta in tvoja obrežja od žalosti moje zastrta, morda razumela boš sina v vodovju tujine blodečega, do svojih naj skrivne j ših vseh korenfn bolest svoje zemlje nosečega. — 218 — ... X Igo Gruden: Kdo sliši moj krik? x O mrzli sijaj teh rastočih, v nebo vzpenjajočih se mest! o mrzla križišča od množic zajezenih cest! in mrzla molitev zvonov z opoldanskih zvonikov! in mrzla krasota palač, ornamentov in kipov! in mrzlo vrvenje, hotenje, mrzlični napor teh množic zasoplih, ki skozi temačni predor iz stoletij v stoletja hitijo omotične v daljna zavetja pokrajin vonjivih in toplih: ah, mrzel ves svet v domotožju zdaj mojem zajet kot daljni odsev, ki gore iz višine vsemira ga vržejo v tiho sanjavost globine jezera. Kdo sliši moj krik? Ne morda samo vodopad odmevanja praznega votlo bobni v brezzvezdni prepad od vetra zvihrane noči? O bratje vi moji v pokrajinah rodnih preganjani in vsi vi pognani od ljubljenih rodnih breg6v, pogledi zdaj moji vas iščejo v daljo zasanjani kot luči ob uri viharni prižgane na oknih zamišljenih naših domov; o sestre ve moje nad črno brezupnostjo sklonjene, pri vas moje misli so tihe in vdane kot sanje spokornikov sredi svetišča ob mramorna, bela stebrišča pobožno naslonjene ... Rad dvignil monštranco bi svojega speva nad vami in narodi vsemi s trpečimi temi rokami, da bi zagorela in žarke onstranskih pokrajin razpela v zenitu razbičane zemlje kot solnce, ki sredi poldneva ves svet pod svoj plašč žuboreči zajemlje. Saj ni več ljubavi, ne bratstva in ni več človečnosti: porušeni mosti so od naroda k narodu, — 219 — X Vida Jerajeva: Sappho. - X polomljene lestve, ki misel vodile so k večnosti.. Prokletstvo in gnev sta zaplojena v zarodu stremljenj in hotenj zasovraženih mas — in slavni, ta veliki čas omahne, izdahne, v pozabnost izgine v namišljenem blesku kot voda, ki usahne v razpaljenem pesku, osamljena sredi poletne vročine. Objame4i kdaj odrešenje in spas vse one, ki zrasejo v gnevu iz nas? Po solnčni, brezkončni puščavi enkrat se privleče, priplazi preganjanih duš karavana brezmejna, izmučena, trudna in žejna besed o človečnosti, bratstvu, ljubavi — o bratje in sestre, prorokov neuslišanih glas takrat zelenel bo kot palma v oazi... Kdo sliši moj krik? Ne morda samo vodopad odmevanja praznega votlo bobni v brezzvezdni prepad temno grgrajoče noči? Po vzburkanem morju od vetra zvihranih daljin kot nagnjeno jadro napotil se je moj spomin do tvojih pristanov, o domovina... Glej, šele sedaj, ko so tvoja mi vrata zaprta in tvoja obrežja od žalosti moje zastrta, morda razumela boš sina v vodovju tujine blodečega, do svojih najskrivnejših vseh korenin bolest svoje zemlje nosečega . . . »*•»¦*•*»»••»¦¦.>¦¦•«*¦¦¦¦*¦¦¦»*¦¦¦¦»¦*¦*»¦•¦¦¦¦¦¦*¦¦¦•¦¦¦¦¦*¦¦¦»»¦»¦**¦*¦¦»¦¦***¦¦¦*¦¦• Vida Jerajeva: Sappho. Prve njene pesmi so ostale svete in neizgovorjene. Nerazodeto je ostalo čustvo njenega napol še otroškega srca, ki jo je družilo z dihanjem voda in trav. Pritajen je ostal vzklik njene radosti. Njen pogled je strmel čez jezera za zibajočimi se labodi, čez morja za potapljajočimi se utvami, čez ceste za vihrajočo grivo razigranih, skozi veter in dež — 220 —