PM

vv

DROBTINE

iz Pavlihove zapuščine.


Etbin Kristan.


V Ljubljani, 1912.

Natisnila Učiteljska tiskarna.

Etbin Kristan:

i

Drobtine

iz Pavlihove zapuščine.

V  Ljubljani, 1912.

Matisnila „  Učiteljska tiskarna".

511437

T)  looofKH-i

2  6  - 10 - 2000

Uspeh.

Komedija v enem dejanju.

Osebe:

Andrej Majar, gostilničar.

Marija, njegova žena.

Erna, njiju hči.

Micika, Majarjeva nečakinja.

Mirko Lapin.

Jože Sladarič, trgovec.

Neža, njegova žena.

Fani, njiju hči.

Branislav Lepoglas, privatnik.

Gabrijel Vrtalnik, gimnazijski profesor.
Peter Pavel Nebogled, pesnik.

Režiser.

Fric, natakar.

Gledališki in gostilniški gostje.

Sedanjost.

Moderno urejena gledališka restavracija; mize,
stoli, kredenca, ura; po stenah fotografije igralk
in igralcev ter gledaliških prizorov. Električen
zvonec. Zadej dvoja vrata na gledališki hodnik;
desno vrata v gostilničarjevo stanovanje in v
kuhinjo.

(Fric smukne skozi zadnja vrata v gostil¬
niško sobo, se ozre in namesti nekoliko stekle¬
nic na kredenci. Sliši se ploskanje iz gledališča.
Kmalu pride naglo Majar.)

Majar: Cujte, Fric, sedaj je daljši odmor.
Dela bo.

Fric: Da da, gospod Majar. Najurnejši Ga-
nimed bom.

Majar: Kaj boste?

Fric: Božanstven natakar, gospod Majar.

Majar: No, Vi s svojimi večnimi klasičnimi
primeri... Toda kaj menite? To je vendar do¬
bra komedija, ki jo igrajo nocoj?

Fric (urno in radostno); Kajne, gospod Ma¬
jar? (Važno.) Namreč — mislim tako; videl je
sicer nisem —

Majar: Saj ni treba.Če se le vidi, kako se
ljudje ob odmorih drenjajo v-restavraciji. Tride¬
setkrat, štiridesetkrat jo lahko igrajo, pa bomo
vselej imeli polno restavracijo.

I*

6

Fric: Seveda, seveda, dober komad. A to
je tudi moje dramatično mnenje.

(Iz gledališča prihajajo gostje, med njimi
Sladarič, Neža, Nebogled, Vrtalnik, nekateri
brez klobuka. Nekateri posedejo k mizam, dru¬
gi stoje. Fric streže. Majar pozdravlja, tega
ponižno, drugega formalno, tretjega prija¬
teljsko.)

Majar: Dober večer, gospod Sladarič, do¬
ber večer. Ste tudi tukaj?

Sladarič (godrnjavo): Kaj se hoče? Jutri
izprašujejo človeka zopet vsi ljudje: Ali ste

bili v gledališču, gospod Sladarič? Kakšen je
novi komad, gospod Sladarič? Kaj mislite o
snočnji premieri, gospod Sladarič?... Tedaj člo¬
vek vendar ne sme obstati kakor tepec. He,
Fric. kapljico! Ampak iz najboljšega soda. In
zavite mi gnjati za hčer!

Majar: Da, da, človek ima dolžnosti. In
gledališče je pač odličen kulturen zavod.

Sladarič: A, kaj! Za svoj sedež plačam, pa
se hočem zabavati. (Majar se bavi z drugimi
gosti). O vseh svetih mi je všeč Mlinar in nje¬
gova hči, sicer pa ne potrebujem stokanja in
ugank. Teatra mi ni treba, da bi si belil glavo.

Lepoglas (nastopi, Vrtalniku): Kaj bi rekli,
gospod Vrtalnik — ali ni presrečno naključje,
da je tudi gospod Sladarič v gledališču? Go¬
tovo ima že svojo sodbo o komadu. — Gospod
Sladarič, prav neznansko me veseli, da Vas vi¬
dim. Ali nam ne bi hoteli povedati svojega
mnenja o novem komadu. Bilo bi sila lju¬
beznivo.

/

7

Sladarič (osorno): Kaj Vam je treba moje¬
ga mnenja? Saj boste jutri brali v časopisu,
veleučeni gospod Lepoglas.

Nebogled (Lepoglasu): Ali bi Vas morda
zanimala moja nepristranska sodba? Moje slov¬
stveno mnenje o drami je —

Lepoglas: Hvala, hvala, gospod Nebo¬
gled. Le mnenje gospoda Sladariča bi bil rad
slišal; to bi mi bilo merodajno.

Vrtalnik: To je vendar brez dvoma dober
komad.

Lepoglas: No seveda — mogoče. Če bi le
vedel, kaj pravi gospod Sladarič. Saj veste —
nazori finega duha —

Sladarič: Kaj pa mislite! Norce briti zna
tudi moj hlapec, Vi gledališka opica.

Lepoglas: No, no!

Sladarič: Zakaj pa ne greste na oder zdaj,
ko je odmor? K subreti?

Lepoglas: O, o, gospod Sladarič! Saj ven¬
dar ni opereta.

Sladarič: Naj je, kar ie. Plačal sem vstop¬
nino, Vi pa lahko potegujete natakarja, če ho¬
čete. Pa nikar ne mislite, da nihče drug ne ve,
kaj je gledališče.

Lepoglas: No, prav zato! — Zato bi nam
imeli sedaj kaj povedati. Jutri ob kavi in slad¬
korju in cikoriji ne bo časa in razpoloženja.

Sladarič: Bolje je, prodajati kavo in cikO'
rijo za denar, kakor pa kupovati na vero.

Lepoglas: E — saj ste danes res dovtipni,
gospod Sladarič.

Fani: Oče, jaz sem lačna.

8

Sladarič: Punca neumna, kaj ne znaš dru¬
gače povedati?

Fani: Če sem pa res lačna.

Vrtalnik (bi bil po sili rad dovtipen): Go¬
spod Lepoglas, Vi imate dobre oči.

Lepoglas: Hvala bogu!

Vrtalnik: Povejte —ali se vam ni zazdelo,
da je imenitna vloga Bahalnika v današnjem
komadu naravnost posneta —

Nebogled: Posneta?

Vrtalnik: Po našem ljubem gospodu Sla-
dariču?

Lepoglas (ogleduje Sladariča): Menite?

Vraga — če imate res prav ...

Sladarič (vzroji): Nehajte! Tega ne trpim!
Takega bedaka boste primerjali z menoj! Ne
trpim tega.

Vrtalnik: Prosim, hotel sem Vam le po¬
laskati.

Sladarič: Ne trpim, pravim. Jaz bi imel več
pravice, reči —

Lepoglas: Kaj pa bi rekli, gospod Sla¬
darič?-

Sladarič: Da je modrijanski Slamoglav fo¬
tografirani gospod Lepoglas.

Lepoglas: Čujte! To je žalitev!

Lapin (vstopi): Dober večer vsem skupaj,
gospoda. (Splošen molk.) Aha, zdravnika za
ušesa bi moral pripeljati s seboj... Dober ve¬
čer, gospod Majer. Kaj pa dela milostiva gospa
soproga?

Majar: Pustite le mojo ženo pri miru.

Lapin: Prav, prav.Vedno mi je všeč, če se
zakonski mož le sam briga za svojo ženo. Ka-

9

ko pa gospodična Erna, Vaša preljubezniva
hčerka? Snoči sem zložil famozno pesemco
o njej.

Majar: Pravim Vam, da pustite mojo hčer
pri miru.

Lapin: No, no, pesem ni bila tako za nič.
Napravil sem že dosti slabših.

Sladarič: Če bi rajši prepisavali odvetni¬
ške spise. Tedaj bi lahko večerjali vsaj pri bra¬
njevcu.

Lapin: Bog obvaruj! Tedaj bi moral posta¬
ti tako debel in moder kakor gospod Sladarič.
Kaj bi dejala gospodična Erna?

Majar: Taka nesramnost! Ali boste že pu¬
stili mojo hčer pri miru? ... Fric, vprašajte go¬
spoda, kaj bi pravzaprav rad.

Lapin: No torej, Fric! Tako je, če se člo¬
vek ne briga za najboljše goste. Prinesite mi
čašico, prinesite.

Lepoglas: Torej ste tudi v gledališču, go¬
spod Lapin? Ste pač dobili prosto vstopnico?

Lapin: Imeniten talent imate za reševanje
ugank. Če bi mi bili rekli pred predstavo le be¬
sedico, bi Vam bil tudi poskrbel prosto vstop¬
nico.

Lepoglas: Hvala lepa.

Fani: Oče, kakšna vstopnica pa je to?

Sladarič: Neumni dovtipi!

Vrtalnik: Beraška baharija.

Lapin: Zakaj pa ne? Če bi se dajale same
proste vstopnice, bi bilo gledališče morda še
ob dobrih igrah polno:

10

Sladarič (polglasno, a tako, da čuje tudi
Lapin): Ne razumem, kako se more kdo ba-
viti s takim človekom.

Vrtalnik (prav tako): Seveda, človek na
slabem glasu.

Sladarič: Postopač. Nikdar nima prebitega
groša v žepu.

Lapin: To velja le danes. Jutri oblečem že
lepo zimsko suknjo in morda poveznem celo
cilinder na glavo. Pa pravzaprav — to se tiče
le mene. No, kaj pa gospod Sladarič, ali mi ne bi
dotlej posodili desetaka?

Sladarič: Ali mislite, da prihajam iz noriš¬
nice?

Lapin: Ej, gospod Sladarič, le deset kron
mislim. To še ni šeststo kron, ki bi jih potrebo¬
val za tisk svoje knjige.

Sladarič: Smešno!

Vrtalnik: Bahač!

(Lepoglas se smeje, Nebogled pa namr-
duje.)

Lapin: No, pa recimo: Nič! Pa govorimo
kai drugega. Lisjaček v nocojšnji igri je sedaj
postal minister. Kako se bodo pač v zadnjem
dejanju vedli častitljivi možakarji, ki so ga do¬
slej tako zaničevali in zasmehovali?

Sladarič: Neumno vprašanje!

Nebogled: O, če bi bil jaz spisal komad —
jaz bi bil komponiral velikanski zaključek. Se¬
veda, svojih misli ne morem dajati drugim.

Vrtalnik: Kaj je treba ugibati? K vragu ga
bodo pognali.

11

Lepoglas: Kar je logično, je logično. Ta¬
kemu falotu se mora pokazati hrbet. To je edini
pravi moralični konec.

Lapin: Da, da. Toda ko sem zadnjič srečal
gospo moralo, se mi je bridko pritoževala, da •
je zelo bolna.

Sladarič: Jaz bi ga vrgel čez stopnice, če
bi prišel k meni.

Lapin: Kaj imate tudi Vi vlogo v igri?

Sladarič: Neumnost!

Lapin: K Vam sploh ne pride; kvečjemu
če bi Vi šli k njemu.

Sladarič: Kaj Vam pa prihaja na misel?!

Lapin: Seveda, gospoda. Vi ste karakterji.
Toda ljudje na odru so, kakor se kaže, sila
praktični. Le pazite. Do tal se bodo priklanjali
pred novim ministrom in še svoje mile hčerke
mu bodo vsiljevali.

Lepoglas: Nezmiselnost!

Vrtalnik: Oho! S temi besedami pravza¬
prav žalite vse dostojne ljudi.

Lapin: Ej, da, dostojni ljudje imajo denarja
in moralična načela; kdor pa oblači v decem¬
bru letni svršnik, nima etike v želodcu. Toda le
počakajmo na zadnje dejanje.

Lepoglas: Pa kaj potem?

Lapin: Tam, kjer pričakujete značajev,
najdete morda — vsakdanjost.

Nebogled: Kaj se to pravi?

Lepoglas: Neumnost! Kaj pa sploh veste
o tem?

Sladarič: Kaj razumete Vi o drami?

Vrtalnik: To je izvrsten komad. O tem
kar nič ne govorite.

Lapin: Eh, kaj! 'Fak komad bi napisal sam.

Lepoglas: To je pa že megalomanija.

Vrtalnik (skoraj sočasno): Vi, ki ste v gim¬
naziji malodane propadli?

Sladarič: Vi? Vi? To je pa preneumno.
(Se smeje.) Vi? Kako bi pa to poizkusili?

Lapin: Prav enostavno. Izbral bi si iz Vaše
cenjene družbe nekoliko modelov, pa bi jih
prav zvesto naslikal in komedija bi bila go¬
tova.

Fani: Nas bi fotografiral, oče.

Lapin (položi denarja za natakarja na mi¬
zo): Zbogom, gospoda! (Odideta.)

Sladarič: Breobrazna osa!

Majar: Odpustite gospoda, izgnati ne mo¬
rem nikogar, če plača, kar zavžije. Vem, da le
škoduje kupčiji, kajti tak človek prepodi dostoj¬
ne goste.

Lepoglas: Kaj pa je pravzaprav to člo-
veče?

Sladarič: Kaj? Nič. Postopač predrzen.

Lepoglas: Slišal sem, da so mu ponujali
službo v neki pisarni, pa ni hotel.

Nebogled: To mu je bilo preskromno. Po¬
mislite, gospoda: Domišljuje si, da je pesniK.

Vrtalnik: Da, da, bil sem njegov profesor na
gimnaziji. Že pred leti sem mu pogostoma de¬
jal: Vi, Lapin, iz Vas ne bo nič. Človek, ki mi
pri izpitu ne zna povedati, kdaj je bil rojen Po¬
hlin ... (Sliši se električni zvonec. Gosti kliče¬
jo Frica, plačujejo naglo in odhajajo).

Lepoglas: Radoveden sem pa vendar, ka¬
kšen bo konec.

13

Vrtalnik (vstaja); To se že pravilno razvi¬
je. Bolj radoveden sem, kdo je pisatelj. Menda
» se pokaže vsaj po zadnjem dejanju.

Nebogled: Neumevno, da se sploh še ni za¬
hvalil ob tolikem ploskanju.

Sladarič: Mora se pokazati! Ta bi bila le¬
pa! Čemu pa človek plača vstopnino? (Vsi od¬
idejo. Ostaneta le Majar in Fric.)

Majar: Čujte, Fric, da mi ne smuknete v
zadnjem dejanju v gledališče. Veste, da priha¬
jajo gosti že pred koncem. Pa če Mici ne pride
kmalu, pokličite punco. Nocoj bo dela. Poma¬
gati mora streči; ljudje tedaj tudi rajši ostanejo.

Fric; Da, gotovo, gospod Majar.

(Marija pride z Erno iz gledališča.)

Majar: Za božjo voljo, kaj pa hočete zdaj
tukaj?

Marija: Fric, dajte nama hitro čašo limo¬
nade.

Majar: Kaj nista imeli časa, ko je bil
odmor?

Marija: Kako'pa govoriš? Seveda takrat
ni časa.

Majar: No, da, takrat se mora koketirati.

Marija: Kakšni so tvoji izrazi! Še ne veš
ne, kako so gospodje občudovali Erno. (Fric
prinese limonade.)

Majar: Neumnost! Občudovali! Vzel nai
bi jo kdo.

Erna: Papa!

Marija: Ne žali dekleta!

Erna: Ali misliš, da naj bi^ se obesila pr¬
vemu, ki pride, okolo vratu? Če bi hotela —

14

Majar: — bi lahko postala baronica, seve¬
da, če bi hotel baron.

Erna: Pojdi, mama. Res ne vem, čemu bi
se dala tako : žaliti.

Majar: Če bi le vedela, kako dobiš moža.
Še vesela boš, če Te vzame kak Lapin. Pesmi
itak že kuje o Tebi.

Marija (energično): Pojdiva dete!

(Odide z afektiranim ponosom; Erna za

njo.)

Fric: Ali ste slišali, gospod Majar, da je
pisatelj današnjega komada visok gospod, baje
celo baron?

Majar: Že mogoče, že mogoče; saj je res
dober komad. Ampak če je res kaj takega, bi
vendar moral povedati svoje ime. To bi še bolj
privlačilo.

Fric: Je že res — s kupčijskega stališča.
Toda z aristokratičnega stališča ne sme pravi
plemenitaš pokazati navadnemu občinstvu, da
dela. In z umetniškega stališča je bolj pi¬
kantno.

Majar: To me ne briga. Vem pa, da napra¬
vimo najimenitnejšo kupčijo, če se zve, da je
baron. Sedaj grem noter. Pazite dobro, Fric!
(Odide.)

Fric: Seveda, naravno, gospod Majar.

Mici (pride iz stanovanja): Fric, ali bo

kmalu konec?

Fric: Zadnje dejanje igrajo, gospodična

Mici. Vse je v gledališču.

Mici: Rada bi bila šla tudi jaz.

Fric (pokašljuje): Gospod Majar mi je ne¬
kaj naročil.

Mici: Kaj pa dobrega?

Fric: Gledališče je namreč razprodano, kaj¬
ti novi komad je imeniten.

Mici: Dobro. Kaj pa naročilo?

Fric: Oh, kaj Vas nič ne zanima noviteta?
Ali ste tudi tako brezbrižni za umetnost kakor
drugi ljudje?

Mici: Ne, ne, toda'vendar bi rada vedela,
kaj se mi naroča.

Fric: Seveda, seveda. A tako rad bi enkrat
razkril svoje srce čuteči duši. Glejte, gospodič¬
na Mici, jaz nisem rojen za natakarja.

Mici: Moj bog, Fric, jaz pa vendar nisem
kriva —

Fric: Kes ne. A če bi le kdo hotel poslu¬
šati, koliko trpim. Zadnjič sem videl Schiller¬
jeve »Razbojnike«. To je jako lep komad.

Mici: To je že marsikdo dejal.

Fric: Prekrasen komad. Kar požiral sem
ga. In takrat me je pograbilo in neprenehoma
sem moral misliti: Če bi bil ti spisal to igro!

Mici: Če jo je pa že Schiller spisal?

Fric: Prav to je nesreča. Kadarkoli čitam
kakšno delo, mi pridejo enake reči na misel in
ledaj je prepozno.

Mici: Morali bi se pač prej domisliti česa.

Fric: Saj mislim prav mnogo, zlasti če sem
sam. Toda tem pesnikom pride takoj na misel,
da se da iz takih misli napraviti komad.

Mici: JLe nikar ne obupajte, saj ste še mladi.
Toda rekli ste, da mi je stric nekaj naročil.

Fric: Resnično. Moram Vam povedati. To
da ne bodite hudi.

Mici: Na Vas? Zakaj pa?

KS

Fric: Namreč — to je tako neprijetno naro¬
čilo ... In Vi ste vendar boljša gospodična.

Mici: To je prav laskavo. A naročilo se
glasi —

Fric: Jezi me, ko vidim, da hodi gospodič¬
na Erna v gledališče, na koncerte, da ima vse
užitke, Vi pa —

Mici: No, jaz pa — ?

Fric: Od Vas zahteva gospod Majar, da br
stregli — to se pravi — le pomagali streči.

Mici: Razlika je seveda zelo fina, tako da
se komaj opazi. Toda to ni nesreča. Ali mislite,
da nimam talenta za tako delo?

Fric: To je krasno, vzvišeno! Kako to poj¬
mujete. Sedaj bi se pa že upal Vas nekaj pro¬
siti !

Mici: Ta pogum menda ne bo drag.

Fric: Le pogledal bi rad v gledališče. A če
ne bi nihče ostal tukaj —

Mici: Če ni nič drugega — saj ostanem jaz.

Fric: Oh, Vi ste angel! (Lapin pride iz gle¬
dališča s svršnikonr ter širokim klobukom.)
Vraga, zdaj je pa konec. Sedaj moram pa zopet
biti Ganimed.

Mici: Zato greste vendar lahko v gledali¬
šče. Gospod Lapin se že zadovolji z mojo po¬
strežbo.

Lapin: V gledališče hočete? Ali nimate še
dosti komedije v življenju?

Fric: Gospod Lapin, tako zelo ljubim gle¬
dališče! Vi morate biti pravzaprav tudi pesnik.

Lapin: Mislite? No, le hitite, če hočete še
kaj videti.

17

Fric: Kakor veter pohitim tja in nazaj.
(Odide.)

Lapin: Temu pravim pametno naključje.
Mici, ali Te nič ne šegečejo ustnice?

Mici: Hudobnež; seveda naj bom zopet jaz
kriva.

Lapin: Ali, hudobneža me imenujejo drugi
dovolj glasno. Ti pa moraš reči, da sem Tvoj
ljubi, dobri Mirko —

Mici: Prav modro me učiš. Zakaj mi pa Ti
ne praviš kaj takega?

Lapin: Takoj Ti povem še mnogo več.
(Poljubi jo.)

Mici (se rahlo ubrani): Tak si, pa naj pra¬
vim, da si dober.

Lapin: Kajpada, ker nisi potuhnjenka.

Mici: Kaj? Potuhnjenka? To mi poplačaš.
(Ga objame in poljubi. Ko se izpustita, si dolgo
gledata v oči, pa se še enkrat poljubita.)

Lapin: Ti ljubo dekle! Rad bi le vedel, kako
prihajaš v to okolico. Saj je kakor v pravljici.

Mici: O pepelki, kaj?

Lapin: Da. Ali k pepelki pride nenadoma
dobra Vila, in potem bo naenkrat vse drugače.

Mici: Ali res? Kako pa bo?

Lapin: Tako bo, kakor čudež. A povej mi
prav odkritosrčno: Ali me res maraš takega
kakršen sem? Prav takega »zanikrneža«?

Mici: Mirko, ali Ti mora res beseda pove¬
dati, da Te ljubim?

Lapin: Vem, Ti predraga. Toda od same
ljubezni se ne more živeti. Jaz pa nisem nič,
nimam nič —

2

18

Mici: Nič nisi? Hudobnež si, prava grdo¬
ba, da veš.

Lapin: Nič ne de. Tudi veseli cigan mora
imeti resne trenutke. Ali nisi nikdar pomislila,
da je tako v življenju?

Mici: Sem že. Toda ker Te ljubim, Ti za¬
upam.

Lapin: Bravo, dekle! Zdaj sva zopet lahko
vesela in razposajena. In verjemi: Tako hudo
ne bo, kakor mislijo naši ljubi dostojni in kol-
kovani bližnji, ki se nocoj navdušeno rogajo sa¬
mi sebi.

Mici: Ne razumem Te.

Lapin: O, saj je le komedija. Zdaj jo igrajo
v gledališču, ko pade zagrinjalo, jo bodo pa kje
drugje nadaljevali. — Ah, kaj to! Ti si moja in
verjemi: V meni je dovolj moči za življenje in
boj. Ti dekle! Moje bogastvo je tako veliko, da
ga filistri ne spravijo v vse svoje železne bla¬
gajne.

Mici (mu stisne obe roki): Da, da! Vse Ti
verjamem in vse se bo izpolnilo.

Fric (pride naglo): Takoj bo konec.

Lapin: Res?

Fric: Ah, gospod Lapin, kako morete biti
tukaj? Če bi vedeli, kako je lepo!

Lapin: Saj si lahko mislim.

Fric: Ne, ne, to ni mogoče. Človek bi kar
plakal in se smejal obenem. Tako velikansko!
Oh, zakaj ne morem jaz napisati kaj takega?!

Nebogled (pride iz gledališča): Občinstvo
je trapasto. Prepričan sem, da bo zdaj ploskalo
kakor blazno. Špekulantu bo ploskalo.

Lapin: Zakaj pa mislite, da je špekulant?

19

Nebogled: Saj se razvidi iz cele kompozi¬
cije. Poglejte — (potegne obsežen rokopis iz
žepa) to je drama, ki je kos vsaki kritiki.

Lapin: Za boga, menda nam je ne boste
čitali.

Nebogled (ga grdo pogleda in vtakne ro¬
kopis v žep): Ne, saj bi ne razumeli. (Miciki):
Vam, cenjena gospodična, bi pač poveril skriv¬
nost svojega duha, kajti Vaše nepokvarjeno
srce bi razumelo ta jezik.

Lapin: Ali ste prepričani?

Nebogled: Zdi se mi, da hočete zasmeho¬
vati moj talent. A moje besede so namenjene
Vam, cenjena gospodična. Vi me boste razume¬
li, če Vam povem, da sem namenil svojemu živ¬
ljenju nalogo,zbuditi dobo trubadurskega časa
od navidezne smrti in z božanskim jezikom
našega Koseskega pregnati sramotilce umet¬
nosti iz muzinega hrama.

Lapin: Ej, velikanska naloga! Toda -— za¬
kaj ne razložite tega rajši ljudem, ki bi se zani¬
mali za to?

Nebogled: Vaša grobost, gospod, Vaša
grobost —

Lapin: Za mojo grobost ne najdete rime,
kaj? Potolažite se. Grenka zdravila se najbolje
vživajo z resignacijo.

Nebogled: Preziram Vas! (Iz gledališča se
sliši glasno ploskanje.) Seveda, kakor sem de¬
jal. 'Laki neumni, nemoralni predrznosti plo¬
skajo, pravi pesniki pa morajo brez priznanja
tavati po svetu. (Ploskanje se ponavlja.)

Majar (pride naglo): Velikansko, velikan¬
sko! Gledališče je bilo razprodano do zadnjega

2 *

20

kotička. Fric, Mici, le pridno! Zdaj bo dela.
(Opazi Lapina): Tako, Vi ste zopet tukaj?

Lapin: Za Vašo zabavo gospod Majar.

Majar: Veste kaj? Najrajši bi Vas prosil,
da bi sploh ne prihajali v mojo gostilno.

Lapin: Nisem nevernik in ne dvomim o
Vaših besedah. Ali morda ne veste, da najbrže
ne bi imeli danes in še nekolikokrat take izvr¬
stne kupčije, če ne bi bilo mene na svetu.
Fric, prinesite mi kozarec vina, preden Vas
spravijo popolnoma ob sapo.

Majar: Ali res ne veste, da škodujete moji
kupčiji s svojo navzočnostjo?

Lapin: Trdo glavo imam in težko pojmu¬
jem. Zdi se mi, da sem nenavadno dober gost.

(Iz gledališča prihajajo gostje, med njimi
Sladarič z ženo in hčerjo, Lepoglas, Vrtalnik.
Fric prinese Lapinu vina; ta sede k mali mizici.
Ostali gostje posedajo. Mici in Fric strežeta.
Majar pozdravlja na vse strani.)

Lepoglas: Famozno, famozno. Takega u-
speha že dolgo ni bilo.

Vrtalnik: Pa kaj pravite? Njegova viso¬
kost je bila v loži. Njegova visokost je dala
znamenje za aplavz.

Nebogled: Kaj pravite? Njegova visokost?

Vrtalnik: Kajpada, kajpada. Njegova viso¬
kost osebno. In še tedaj se ni pokazal pesnik.

Lepoglas: Zares, neumno. V zgodovini te¬
ga gledališča še ni bilo takega slučaja.

Nebogled: Pesnik... Torej mislite res, da
je resničen pesnik?

Vrtalnik: No, prosim Vas! Ali mislite, da
bi Njegova visokost ploskala mojstru skazi ?

21

Nebogled: Seveda, seveda. Imate že prav.

Lepoglas: Famozen komad. Zares, imeni¬
ten komad!

Vrtalnik: Prav zajet iz duše ljudstva.

Fric (servira; skrivnostno); Gospoda, saj
pravijo, da je to spisal baron.

Vrtalnik: Baron?

Fric Da, tako sem slišal. Saj veste — za
kulisami.

Vrtalnik: Kaj pravite!

Lepoglas: No, no, tedaj se razume, da se
avtor ne zahvaljuje za aplavz.

Lapin: Se razume .Seveda, če nima avtor
drugih razlogov.

Vrtalnik: Kaj ste že zopet tukaj?

Lapin: Še, še. Fizikalično res ni mogoče
drugače; nekod rnora biti človek. In tukaj se
dobro počutim in izvrstno zabavam.

Vrtalnik (Lepoglasu): To je gotovo zopet
ironija.

Lapin: Gospoda, moja duša je polna ljubez¬
ni do bližnjega.

Lepoglas: Kaj to pomeni?

Lapin: Nobene brezdanje modrosti. Le to,
da bi mi bilo zelo žal, če bi motil Vašo pre¬
bavo.

Sladarič: Vsak hip ima kakšno predrznost
na jeziku.

Lapin: Motite se spričo moje neznanske
miroljubnosti. Saj me le neskončno veseli, da
Vam je bil komad tako všeč.

Sladarič? Kaj vam je to mar?

Lapin: Saj sem človek z občutki.

22

Sladarič (svoji ženi): Gotovo me hoče na-
pumpati.

Neža: Misij, da imaš družino, to ti pravim.

Sladarič: Že dobro, že dobro.

(Marija pride z Erno iz stanovanja.)

Majar: Treba je časa, da se ve dve pre¬
oblečete!

Erna: Nisva tratili časa s toaleto.

Marija: Ne; če bi bilo le zato, bi bili že
davno tukaj.

Maiar: Kaj pa sta uganjali?

Marija: To bi že lahko drugače vprašal.

Erna: Na svetu so visoki gospodje, ki nam
na drug način izkazujejo svoje spoštovanje.

Majar: No — (skoraj da vzroji, a ko vidi,
da gosti pazijo, se premaga).

Marija: Da, lahko bi bil ponosen.

Majar: Kakšne skrivnosti so to?

Erna: Njegova visokost nas je blagovolila
nagovoriti.

Majar: Njegova visokost?

Več gostov: Njegova visokost?

Lepoglas (polglasno Vrtalniku): Prišli sta
mu namreč nalašč na pot. Visokost je pa dejala:
Tukaj so hodniki res tesni, moje dame.

Marija: Da, Njegova visokost. Četrt ure
je blagovolil konverzirati z nama.

Erna: Zlasti z menoj.

Lepoglas (polglasno) :Tri minute je trajalo.

Nebogled (polglasno): Toliko časa mu naj-
brže nista šli s poti.

Majar (grdrnjaje, polglasno): Zato je ven¬
dar še nihče ne vzame.

23

Sladarič: Ali prisedete k nam, gospa Ma¬
jarjeva?

Erna (po tihem): Ne k tem kramarjem,

mama!

Marija (tiho): Bodi pametna. (Glasno): Se¬
veda, z veseljem, gospod Sladarič. (Sedejo k
Sladaričevi mizi in se pozdravljajo.)

Sladarič: Ali veste, kaj bi rad vedel, go¬
spa Majarjeva?

Marija: Kaj pa izvolite?

Sladarič: Če zaslužijo pisači s takimi ko¬
madi kaj denarja?

Marija: Mislim da.

Erna: Ah, kako se more ob umetnosti ta¬
koj misliti na denar?

Lapin: Kajneda, gosi&dična Erna? Kako bi
človek pri pticah pevkah mislil na črve, ki jih
žro ?

Erna (polglasno materi): Nesramen je ta
človek.

Marija: Ne pazi nanj.

Nebogled: Kakor s starimi hlačami se ne
more trgovati z umetnostjo. Vendar pa gre pes¬
nikom najvišja plača.

Lepogias: E, pravzaprav se pesniki dan¬
danes nimajo pritoževati. Prosim Vas, ljudje
postajajo ob svojih komadih milionarji.

Sladarič: Milionarji! Ali je mogoče?

Lepogias: Mogoče? — Pravim Vam, ta
kupčija je boljša od špecerije.

Sladarič: Milionarji! (Svoji ženi): Ti, do¬
bro bi bilo enkrat povabiti takega mazača na
kosilo. Fani!

Fani: Da, da, oče.

2 -)

Sladarič: Papa mi reci, ne oče.

Fani: Da, da oče.

Sladarič: Milionarji! — Pa kaj. Ti si neum¬
na punca.

Lepoglas: Aha, gospodu Lapinu je sapo za¬
prlo.

Lapin: Skoraj da, spričo milionov. Toda
saj uživam srečo nocojšnjega večera.

Lepoglas: Vi?

Lapin (blago): Bil sem dober prerok. In
povrh mi je tako, kakor da je uspeh te premi¬
ere odločil o usodi meni najdražjih ljudi.

Lepoglas: Zdaj pa govorite poštene ne¬
umnosti.

Nebogled: Zdi se«mi, da se mešajo v lite¬
rarne reči povsem nekompetentni ljudje.

Vrtalnik: Oh, današnja mladina!

Režiser (vstopi, se ozira, opazi Lapina in
stopi k njemu): Tukaj ste, gospod Lapin. Dajte
da Vam čestitam.

Nebogled: Čestita mu?

Lepoglas: Kaj pa — ?

Lapin: Hvala Vam od srca za ves Vaš
trud.

. Vrtalnik: Kaj to pomeni?

Režiser: Ali ste že razkrili tajnost?

Lapin: Ne še. Saj veste. Skromnost je pr¬
va čednost.

Režiser: Prosim Vas, izza takega uspeha!
Ali tudi meni ne dovolite?

Lepoglas: Vraga, tu gre za skrivnost.

Lapin: Ne branim Vam, dragi prijatelj.
Toda za posledice ste že sami odgovorni.

25

Režiser: Gospoda, dovolite mi torej, da
Vam prvi predstavim pisatelja današnje novo¬
sti. (Splošno začudenje. Slišijo se glasovi
»Ah;« »kaj«. — Kratek molk).

Lepoglas: Kakšna novica, cenjeni gospod
režiser!

Režiser: Kaj niti Vi niste vedeli?

Lepoglas: Na, pri Apolonu, imenujejo me
živo gledališko kroniko, pa res nisem — no,
sedaj pa dajte, da Vam gratuliram, gospod
Lapin. (Gre k Lapinu in mu od daleč moli roko.
Vsa družba se oživi. Nekateri gospodje vsta¬
nejo).

Vrtalnik: Tudi mojo čestitko morate spre¬
jeti, gospod Lapin.

Lapin: O, preveč časti za Vašega nevred¬
nega dijaka! (Od vseli strani mu prihajajo če¬
stitat.)

Vrtalnik (hodi ponosno od mize do mize):
Moj dijak je bil, gospoda! — V gimnaziji sem
bil njegov profesor. — Da, moja vzgoja.

Sladarič (svoji ženi). In taki ljudje lahko
zaslužijo milione! — Fani, ali nisi neumno
dekle?

Fani: Zakaj, oče?

Majar (je Lapinu čestital; polglasno Erni);
Lahko bi mu tudi čestitala. Ta bi utegnil zagra¬
biti. Pesmi Ti je že delal.

Erna: Papa, menda se ne spodobi.

Marija: Le stori, le. Laskalo mu bo.

Sladarič: Gospod Lapin, jaz sem pač do¬
mača srajca. Kar je na srcu, je na jeziku.

Lapin: Kajneda?

Sladarič: Ampak cenil sem Vas vedno.

— :6

Pridite enkrat k nam na kosilo. Čast nam bo.

In Fani nam zaigra na klavirju. Kaj, Fani?

Fani: Da, oče. Etido ali pa sonatino.

Lapin: Preljubeznivi ste. A nocoj še ne
vem, kaj bo s trakom.

Nebogled: Dovolite, če bi bil le slutil! Pa
to so pesnikove posebnosti. Pokažem Vam,
kako Vas čislam. (Potegne rokopis iz žepa).
Berite to, gospod Lapin, predelajte, kakor mi¬
slite, pa podpiševa oba avtorja.

Lapin: O, da bi Vam ugrabil zasluženo
pesniško slavo? To ne gre.

Marija (porine Erno tako, da je Nebogled
potisnjen na stran): Saj Vam hoče še kdo če¬
stitati, gospod Lapin. Jaz in moja hčerka tudi.
Saj ve, da ste pesnili tudi druge reči.

Erna: Ginjena sem. Čestitam Vam in hva- -
la od srca.

Lapin: Oh, v zadrego me spravljate, go¬
spodična.

Marija: Kako je šarmanten!

Majar: Ej gospoda, čemu je toliko besed?
Pokažimo rajši gospodu Lapinu, kako ga či¬
slamo in ljubimo.

Več gostov: Bravo! Bravo!

Erna (materi): Saj je res interesanten.

Lapin: Izvrstno, gospod Majar. Dokažite,
kar ste rekli, pa dajte svoji nečakinji prostost
za nocoj. (Mici, ki je že ves čas razburjena, se
zgane).

Majar (osupel): Miciki?

Lapin: Saj je iz obitelji.

Majar: Da, da ... o, kajpada.

Mici: Ali res, striček?

27

Majar: Seveda, seveda.

(Lapin stopi k Mici in ji nekaj pošepeče.
Mici prikima in odhiti v stanovanje).

Fric (Miciki, ko odhaja): Torej le ne ba¬
ron. Ampak tega sem vedno imel za pesnika.

Majar (Lapinu): Da spoznate, kako ceni¬
mo Vaš talent —

Vrtalnik: Talent, ki ga je priznala viso¬
kost! Ki se je razvijal ob mojem vodstvu.

Lepoglas: Skratka, velikanski talent!

Gosti: Bravo! Izvrstno! Zenij!

Sladarič: Zlodej špekulira za Erno. Fani
- ali ne pravim, da si neumna punca?

Fani: Saj ne vem, zakaj, oče!

Majar: Dokažemo Vam. Vse mize pomak¬
nemo skupaj, pa improviziramo komers. Pol
hektolitra piva dam jaz.

Sladarič: Kaj pivo! Vino bomo pili! Tri¬
deset litrov je mojih.

Nebogled: Prosim, gosfioda, meni gre slav¬
nostni govor.

Vrtalnik: Dovolite, dame in gospodje. Jaz
sem bil njegov profesor. Pravzaprav —

Lepoglas: Dragi profesor, stvar je ta, kdo
plača vino. Naročam dvajset buteljk, gospod
Majar.

Marija (tiho Majarju): Dolžan bo ostal.

Prvi gost: No, deset steklenic plačam tu¬
di jaz.

Drugi gost: Jaz tudi. (Fric beleži naro¬
čila.)

Lepoglas: In jaz sem mladenič, nimam
hčerke.

Majar: Kam meri to?

28

Sladarič: To je prostaško! Kaj pa meži¬
kate?

Nebogled: Gospoda, gospoda! Ne profani-
rajte slavnosti velikega trenotka!

Lapin: Nikar se ne vznemirjajte, gospoda.
(Mici, že preoblečena, vstopi, ne da bi jo opa¬
zili drugi). Preljubeznivi ste in' preblagi so Va¬
ši nameni.

Klici: Bravo! — Pst! Mir!

Lapin: In hvaležen bi moral biti svojim
sotrudnikom.

Nebogled: Sotrudnikom.

Lapin: A preveč jih je in če bog da, jih
bo vsak dan več.

Vrtalnik: Kako mislite?

Lepoglas: Laskavo, laskavo.

Lapin: Pri vseh ne morem biti. — Gospod
režiser, kje čakajo na nas?

Režiser: Pri Zlatem levu.

Glasovi: O, o!

Lapin: Da, tam čakajo drugačni sotrud-
niki. Zatorej srčna hvala vsem skupaj. Ce sre¬
čam gospo moralo, jo pozdravim. Priporočam
se Vam tudi prav lepo. Pa na svidenje! (Svrš-
nik je že prej vzel; sedaj ponudi Miciki roko
in odhaja.)

Me Gr: Mici! Mici! Kam pa Ti?

Lapin: Z menoj do smrti. (Odide; režiser
za njim.)

Sladarič: Fani, pa si res neumna punca.
(Družba je osupla; nekateri se spogledujejo,
nekateri ne morejo zatajiti jeze, dva trije se
smejo.) Zagrinjalo pade.

Kdo je biazen?

Sni a v enem dejanju.

Osebe:

k

P^ter Mravec, vpokojen pomorski kapitan.
Eva, njegova žena.

Milka, njuna hči,

Dr. Ivan Bohor, zdravnik.

Vladimir Ravnik, kemičar.

Anica, hišina.

Neznanec.

Strežaji.

V stanovanju pri Mravčevih. Salon z malome¬
ščansko opravo. Na levi zadej vrata v pred-
sobje, kuhinjo in na vrt; na desni v drugo so¬
bo. V ozadju dvoje oken na vrt. Sredi salona
miza z naslonjači. Nad mizo visi svetilka. Zadej
v vsakem kotu po en naslonjač. Desno omara
s predali; na njej ura, fotografije in razne drob¬
narije. Na stenah nekoliko pomorskih slik.

Peter (sedi v naslanjači in čita časopis).
Eva (pospravlja po sobi).

Peter: Tristo vragov!

Eva: (ustrašena): Oh! — Že zopet kolneš.

Peter: Nič ne kolnem. Kaj je to tudi že
kletev?

Eva: Kaj se je pa zgodilo, da me tako
ustrašiš?

Peter: Hahaha! Vsakega vetrčka se ustra¬
šiš! Ne bodi vendar tako nervozna. Kam pa
pridemo?

Eva: Ne reci, da sem nervozna. Čisto nor¬
malna sem. Ali ti imaš navado, da bi spravil
človeka ob pamet.

Peter: Lepo, lepo! Trideset let sva skupaj,
na moje stare dni mi pa očitaš moje navade.
Hvala, hvala...

Eva: Ej, nehaj, nehaj! Ne bodiva otroka s
sivimi lasmi. — Pa mi 'rajši povej, kaj te je ta-

32

ko pograbilo, da si iiotei poklicati kar tristo
hudičev —

Peter: Vragov, prosim.

Eva: To je vseeno.

Peter: Ni vseeno.

Eva: Eh, vseeno je.

Peter: Pa ni vseeno. Jaz sem Peter, in ni¬
sem Pavel. Vrag je vrag, in ni hudič.

Eva: Naj bo satan ali lucifer, meni je vse¬
eno. Pusti sploh vraga, pa že povej, kaj se je
zgodilo.

Peter: Aha! Povej, povej! Ženska rado¬
vednost — kakor v paradižu.

Eva: Nikar se ne izgovarjaj na mojo rado¬
vednost. Saj sam komaj čakaš, da poveš,
kar veš.

Peter: To je izmišljeno. Prav nič ne ča¬
kam. Če nočem, pa ne povem ničesar. To je či¬
sto moja reč.

Eva: Tvoja reč, kajpada. Saj te ne prosim.
Kaj mi je mar, kaj si čital v svojem neum¬
nem listu. Saj lahko sama čitam, ako hočem.

Peter: Neumen? Neumen? Jaz ne čitam
neumnih reči, da veš. Neumno je le, da tako
govoriš. In neumno je končno, kar se godi po
svetu. Da. To je neumno, da ni nikoder reda,
da je vse navzkriž, vse narobe, vse drugače,
kakor v mojih dneh.

Eva: Moj ljubi Peter, včasi je pa vendar
prismojeno, kar govoriš. Kakor da te ni več na
svetu! Ali niso sedanji dnevi tudi še moji in
tvoji?

Peter: Ne, niso — in ne maram zanje! Mo¬
je dni je bil red na svetu. Bile so stare šege.

33

Mladina je spoštovala starino, vsaka stvar je
bila na svojem mestu, vse je bilo prav. Se¬
daj pa —

Eva: — no, sedaj pa Milki ne ugaja ple¬
šasti Martin. Tako je bilo tudi prej, da mlado
dekle ni maralo za moško podrtijo.

Peter: Eva! Takih besed ne trpim. Ti si
moja žena, Martin je pa moj prijatelj. In če
je meni všeč za prijatelja, mora biti Milki tudi
všeč za moža.

Eva: To je pa velika razlika. Peter! Peter!
Pomisli pač, kaj bi bil ti dejal, ako bi bili za¬
htevali od tebe, ko ti je bilo dvajset let, da vze¬
mi petdesetletno babnico za ženo!

Peter: Martin ni babnica.

Eva: Ali nad petdeset let ima na grbi.

Peter: To mu nič ne škoduje.

Eva: Pa bi škodovalo Milki.

Peter: To so najlepša moška leta.

Eva: Morda zanj, ne pa za dekle.

Peter: Skratka: Jaz sem oče in v moji hiši
obvelja stara šega. Kadar bo Milka starejša od
mene, naj mi pa ona ukazuje.

Eva: Saj ti otrok nič ne ukazuje. Pridi ven¬
dar k pameti, pa ne uganjaj burk. Končno, Mil¬
ka je tudi moja in ne le tvoja. In če je tvoj na¬
men, da trpinčiš dete, je moja naloga, da pre¬
prečim to.

Peter: Aha! Potuho ji hočeš dajati. Njeno
neposlušnost hočeš podpirati. Je že prav, da
vsaj priznavaš.

Eva: Kaj priznavam? Moj ljubi Peter, de¬
kletova sreča je več vredna od tvojih muh. In

3

34

če si ti pozabil, kako je bilo, ko si bil mlad, ni
izpuhtel moj spomin.

Peter: Sit sem, slišiš? Sit sem, kakor da
bi bil že kosil in večerjal. Na vrt grem, krmit
ribice. Te vsaj molče. (Odide.)

Eva: Saj je res najbolje. Zrak te ohladi in
ozdravi. (Pospravlja.)

Milka (vstopi z desne): Mama, kaj pa ima
tata zopet?

Eva: O, nič, nič. Ne vem kaj je čital, pa se
je razjezil, da nisem razumela ničesar.

Milka: Kaj je mogel čitati takega?

Eva: Kaj jaz vem. Tam leži časopis. Po¬
glej, če hočeš; morda najdeš, kaj je bilo.

Milka (vzame časopis in prebira naslove):
Promocija ... Koncert »Škrjančka« ... Pano¬
rama ... Državni zbor... Iz občinskega sve¬
ta ... Pobegnil iz blaznice ...

Eva: Kdo je pobegnil?

Milka:- Ne vem.

Eva: Pa čitaj.

Milka (čita): »Pred osmimi dnevi je po¬
begnil iz deželne blaznice dobrodušen bolnik,
ki pa ne stori nikomur nič žalega; mora pa biti
pod varstvom, ker je tako razmišljen in nepaz¬
ljiv, da bi ga prav lahko zadela nesreča. Čudno
je, da ga doslej še niso mogli prijeti,ve se nam¬
reč, da se je pokazal izza bega že na raznih
krajih. Rad zahaja v tuje hiše in se vede, kakor
bi imel tam raznovrstne opravke. Cesto smatra
zdrave ljudi za blazne. Nesrečnež je srednje
rasti, ima temne lase in brke, pa modre oči.
Kdor bi ga videl, naj obvesti najbližjo rešilno
postajo.«

35

Eva: Jaz že ne bi obvestila nikogar. Re¬
vež! Seveda se mu zdi lepše pod jasnim soln-
cem, nego v blaznici.

Milka: Ali mama, če je zaradi njegove var¬
nosti !

Eva: Seveda, seveda. Pa — kaj mi je to
mar? Jaz ga itak ne bi poznala.

Milka: Mama.

Eva: Kaj pa je, Milka?

Milka: Tata je zelo slabe volje. Kajne?

Eva: Bil je, bil. Pa se že razvedri pri
ribah.

Milka: Ali vendar se bojim —

Eva: Česa?

Milka: Kaj ne slutiš?

Eva: Slutim naj? Veš, Milka, jaz sploh ne
verujem v slutnje.

Milka: Vladimir mora jutri ali pojutršnjem
odpotovati.

Eva: Tako?

Milka: Saj veš, da pride za kemičarja v
novo tovarno na Lipovniku.

Eva: Da, da, pripovedovala si mi nekaj.
In že jutri odide?

Milka: Mora.

Eva: No, pa — ?

Milka: Preden odide, bi bil rad na jasnem.

Eva: O, ti neumni otrok! Kaj se še nista
zmenila?

Milka: Midva — že. — Ali —

Eva: Kaj — ali?

Milka: Kaj poreče tata?

Eva: A — seveda! Kaj poreče tata! Nekaj
že poreče, kajpada.

3 *

36

Milka: A kdo ve, kaj?

Eva: Kdove? To je lahko ugeniti.

Milka: Kaj pa, mama?

Eva: Kaj? »Ti vzameš Martina, mojega
prijatelja, pa punctum. Dixi in amen!«

MHka: Mama, mamica!

Eva: Mamica gor, mamica dol, Hotela si
vedeti, kaj poreče, pa sem ti povedala.

Milka: Mama, to je nemogoče!

Eva: Tata pravi, da je mogoče.

Milka: Rajša grem v morje!

Eva: Takih reči ne verjame tata. In so res
neumne.

Milka: Ali Martin! Martin! Mrzlica me
trese, če le pomislim.

Eva: To že razumem. Meni tudi ne bi bil
všeč za moža. Ali kaj naj se zgodi?

Milka: Danes hoče priti Vladimir.

Eva: Priti hoče? No, jaz ne bi bila rada v
njegovi koži.

Milka: Misliš, da bo tata zelo hud?

Eva: Mislim, mislim. Danes je že njegov
jezni dan. Sicer mi tvoj Vladimir ni nič mar,
ampak smili se mi le. Pa ni treba, da bi bila
ljubosumna. To je le krščansko usmiljenje.

Milka: Mama — kaj naj storim? Še obve¬
stiti ga ne morem, da naj ne pride. Ako bi mu
pisala, ne dobi več pisma. Kdove, vsak hip je
lahko tukaj. Če pa pride, pa se oče razsrdi in
ga razžali, pa se skregata, tedaj je konec, vse¬
ga konec.

Eva: Saj tudi ne bo škode. Kaj pa naj ima
od take strahopetne in jokave dekline?

37

Milka: Da, mama, tebi je lahko. Ali naj pa
jaz skačem od veselja, ko je v nevarnosti vsa
moja sreča?

Eva: Skakati — to seveda ne bi bilo pre¬
več pametno. Ampak zdi se mi, da bi bilo naj¬
modreje, malo misliti.

Milka: Saj že ne vem več, kaj naj mislim.
Moja uboga glava je že vsa izmučena. Ti ne
veš, koliko sem že trpela in kako še trpim.

Eva: Ti neumni otrok! — Da ne vem!
— Kaj misliš, da nisem bila nikoli mlada? In
da ni bil sedaj godrnjavi tata nikoli ljubezniv,
nemara bolj od tvojega Vladimirja. In da nismo
bili v mladih letih ravno tako ognjeni in za¬
ljubljeni, kakor ste sedaj vi? In da nismo nikoli
mislili, da ni na svetu večjih skrbi in hujših
bolečin od tistih, ki jih dela ljubezen? Ali ven¬
dar ti pravim: Glavno je misliti. Pozneje boš
sama vedela. Ali ker sedaj ne veš, ti moram
povedati jaz. Torej misli.

Milka: Dobra, dobra mamica! Kako si lju¬
bezniva! In kako te imam rada!

Eva: Že vem, že. Še rajša kakor Vladimira
•— ti mala priliznjenka!

Milka: Malo mi je že odleglo. In — veš
kaj? Že vem, kaj storim.

Eva: Vidiš, kako lahko je, če le človek ma¬
lo misli. — Pa kaj storiš?

Milka: Pred hišo pojdem, pa kadar ga vi¬
dim oddaleč, mu pohitim naproti ter mu re¬
čem —

Eva: No, kaj mu rečeš?

38

Milka: Rečem mu, da je tata danes slabe
volje, ker — ker — no, ker mu ni prav dobro,
pa — naj ne pride danes.

Eva: In on se razveseli tako, da te objame
in poljubi vpričo vseh ljudi in od same radosti
zapleše kar na trgu.

Milka: Kaj naj storim? Seveda ne bo ve¬
sel. Ali bolje je, da počakava še nekaj časa, ka¬
kor da se razbije vse.

Eva: Stori kakor misliš.

Milka: Takoj mu grem naproti. Danes ne
sme priti očetu pred oči. (Hoče oditi, med vrati
se sestane s Petrom.)

Peter: Hoho, kam se pa tako mudi?

Milka (v zadregi): O, nikamor, nikamor,

tata.

Peter: Počakaj malo, počakaj. Nekaj

opravka imam zate.

Milka: Kaj je zelo nujno, tata?

Peter: Nujno — seveda je nujno.

Milka: Tata, če bi lahko samo trenotek —

Peter: Hoho, kaj pa imaš ti tako važnega?
Kaj ne bi mogla malo počakati?

Milka: Seveda, seveda — ako želiš, tata —

Peter: Kajpada želim! Čudno, kaj ima

sploh opraviti tako dekle.

Eva: Opraviti ima dosti, moj ljubi. Ali mi¬
sliš, da se opravi v hiši vse samo od sebe?

Peter: Le pomagaj ji, le. Tako je že prav.
Kadar potrebuje oče kaj, ni roke v hiši, da bi
se genila.

Eva: Ne, to je pa že od sile! Vsi ti služi¬
mo, kakor da smo najeti, pa ti še ni prav.

39

I

Peter: O, hvala, hvala! Še to mi je bilo tre¬
ba slišati. Trpinčim vas, mučim vas, morim
vas, še oddahniti se ne morete. Samo napoti
sem v hiši. — Dobro, dobro. Le pojdite obe. Ni¬
česar ne potrebujem, ne zdaj, ne danes, ne ju¬
tri. Nikoli več. Poskrbim že sam, kar potrebu¬
jem. Saj nič ne de, da so moje kosti starejše.

Milka:' Tata! Ali tata! Ne bodi hud, tata.
Saj se ne pritožuje nihče. Dobro veš, da sem
vselej rada storila, kar sem mogla. Srečna
sem, če ti lahko ustrežem. Zakaj si tako hud?

Peter: Nič nisem hud. Ne podtikaj mi tega.
Mehkega srca sem. Žal mi je vaju, pa si no¬
čem natovoriti greha, da grenim vsem živ¬
ljenje.

Milka: Povej, kaj potrebuješ, tata. Povej;
takoj pohitim.

Peter: Nič ni treba.

Eva: Povej ji vendar. Saj vidiš, da trpi
dekle.

Peter: A, kaj! Pomagam si že sam. Doma¬
čo kapico bi bil rad dobil. Pa ni treba. Pojdem
že sam ponjo.

Milka: Saj že hitim. Zakaj pa nisi takoj po¬
vedal? (Odhiti.)

Eva: Peter!

Peter: Kaj je?

Eva: Ali ti je všeč, če napravim za kosilo
morskega pajka?

Peter: Pajka?... Kaj ga imaš doma?

Eva: Seveda.

Peter: Ali je lep? Težak?

Eva: Kajpada je. Prav za muzej je.

40

Peter: Tako lep? ... Pa ga napravi. Saj
veš, mrzlega, z oljem in s kisom. Pa dosti
češnja.

Eva: Že vem, kako ga imaš rad.

Milka (pride s hišno čepico): Tukaj je, tata.

Peter: Dobro je. (Odloži klobuk in se po¬
krije s čepico.) Pa odnesi še klobuk. Ne maram,
da leži tukaj. Red je prvo na svetu. (Milka
vzame klobuk in ga odnese.) Pa imaš tudi kaj
radiča doma?

Eva: Kaj pa misliš? Mar ne vem, da ti je
radič najljubši, kadar imaš pajka?

Peter: To je navada, sama navada. Ampak
drži se to človeka.

Milka (se vrne): Klobuk je že tam.

Peter: Saj pravim, ti si vendar moja Milka.
Ali pa veš, kaj bi bilo sedaj prijetno?

Milka: Povej, tata, povej.

Peter: Kaj pa delajo moje pipe?

Milka: O, vse so pripravljene. Le povej,
katero hočeš.

Eva: To pa poskrbim lahko jaz.

Peter: Ne, ne, Milka, le prinesi mi tisto z
rdečim trakom. ( Prebira po knjigah, taj^o da
je obrnjen s hrbtom v sobo.)

Milka (potihom Evi): Vsa se tresem. Če
pride Vladimir! Kako naj ga varujem? (Odide.)

Peter: Treba bo govoriti z Milko. Pripra¬
viti jo moramo. Danes ali jutri pride Martin.
Do sodnega dneva ne more čakati in dekle naj
prej ve, kaj jo čaka.

Eva: Pusti vendar sedaj take reči.

41

Peter: Pusti danes, pusti jutri. To ni red.
No, danes se mi ne ljubi, ali dolgo se ne more
odlašati.

Milka (prinese pipo in tobak. Pipo izroči
očetu, potem zažge vžigalico): Tako,-ata. Ali
bo prav?

Peter (kadi): Aha, to že diši. To je toba-
ček! Dobra nipa gre nad vse. Hm — ampak —

Milka: Kaj pa, tata?

Peter: Če bi vedel, da te ne izmuči —

Milka: Izmuči! — Kaj bi me izmučilo? Lj
povej, kaj bi rad. (Vsa nervozna se ogleduje
po materi in nemirno stopica.)

Peter: Svalčice so mi pošle. Zvečer pa
moram v mornarski klub in tam ne morem kaditi
pipe. ^ai pa ti je?

Milka: O nič. Kaj bi mi bilo?

Peter: No, ker tako cepetaš. Če nisi trud¬
na, bi mi lahko nabasala nekoliko svalčic. Ali
samo, če nisi trudna. Saj je dosti, da jih naba¬
šeš sto, da jih imam tudi nekaj za prijatelje.
Ali če nimaš časa ...

Milka: Naredim ti jih, tata. Kako da ne?

Peter: Saj to opraviš sede.

Milka: Seveda. Grem vun na delo. (Pogle¬
da žalostno mater in odide.)

Eva: Jaz grem v kuhinjo; nekaj časa mo¬
raš že ostati sam.

Peter: Le pojdi, le pojdi. Itak moram čitati.
Kakšna neumnost je to.dahočejorazganjatime-
g!o na morju. Haha, taka neslanost! Če bi ne
vedeli, kaj je megla, bi nas že kdo potegnil.

Eva: Pa se dobro zabavaj. (Odide.)

Peter (vzame knjigo in čita. Nemiren je.)

42

Anica (vstopi): Gospod Mravec —

Peter (ne da bi jo pogledal): Kaj?

Anica: Gospod Mravec, zunaj —

Peter (položi knjigo na mizo): Kaj jezunaj?
Kaj pa stojiš kakor lipov bog? Kaj pa ne go¬
voriš?

Anica: Saj —

Peter: Saj — saj — saj menda ne veš, kaj
hočeš. Še par vrstic ne more človek prečitati
v miru. Zunaj — zunaj... Kaj neki? Dan je
zunaj. — No, kaj je?

Anica: Nekdo je zunaj.

Peter: Nekdo! — Kaj se to pravi? Mar naj
rešujem uganke? Kdo je, no?

Anica: Nekdo, gospod Mravec. Ne poznam
ga.

Peter: Ne poznam ga! O, to je krasno. Kar
ne poznam ga. Jaz naj pa duham, kdo da je?
— No?

Anica: Saj ga še nisem nikdar videla. Od¬
kod naj ga poznam?

Peter: Kako naj ga pa jaz poznam? Ali je
sedaj čas, da hodi človek nadlegovat mirne
ljudi?

Anica: Ne vem. gospod. Najbolje bo nema¬
ra, če pride sem. Pa boste videli, kdo da je.
(Koketno šaljivo.) Zdi se mi, da je prav prije¬
ten gospod, mlad in ljubezniv —

Peter (oponaša srdit njeno koketnost); Mlad
in ljubezniv! — Kaj pa imam opraviti jaz z mla¬
dimi in ljubeznivimi ljudmi?

Anica: Morda Vam ima povedati kaj pri¬
jetnega. Pa meni se mudi v kuhinjo. Povem
rnu, da Vas bo veselilo, če vstopi — (Odide.)

43

Peter: Vraga me bo veselilo —

Neznanec (skromen, skoraj boječ mlad mož,
prijetne zunanjosti in uljudnega vedenja, vsto¬
pi): Dober dan, sluga, sluga —

Peter (godrnjavo): Dobro jutro. Kaj pa
želite?

Neznanec: Cenjeni gospod, noga me je za¬
nesla v Vašo hišo —

Peter: Vidim, vidim. Po zraku niste pri¬
plavali.

Neznanec: Ne, res ne. Vendar pa upam, da
bo kmalu vse v redu. Moj zrakoplov se mora
obnesti.

Peter: Vaš — zrakoplov ...?

Neznanec: Da, da; samo za žeblje še gre.
Treba je namreč posebnih žebljev, ker bi bil
čoln drugače pretežak.

Peter: Čoln? — Gospod, ali mislite norce
briti—?

Neznanec (preplašen): O — prosim — ni¬
kar, nikar. Saj ni res.

Peter: Gospod, jaz sem star mornar. O čol¬
nih torej kar nehajte. Sploh pa — kaj bi radi?

Neznanec: Da, da; zaradi čolnov nisem pri¬
šel. Ne zaradi zrakoplova. — Ampak —

Peter: Ampak nekoliko hitreje povejte, pro¬
sim. Lahko bi vedeli, da imam dela, važnega
dela.

Neznanec: Gotovo, gotovo. (Važno) O, tu¬
di jaz imam dela! Saj ni mogoče... (Vzdihne.)
Človeško življenje je prekratko. (Tragično).
Vse bo ostalo nedokončano.

44

Peter: Seveda, če govorite in govorite.
Stara reč. Z besedami se ne konča nobeno delo.
Prosim torej — ali povejte, ali se pa poslovite.

Neznanec: O, ne, ne! Najprej Vam moram
povedati. Vse Vam moram povedati. Kdo ve,
kdaj Vas zopet najdem? Lahko bi bilo do te¬
daj že vse zamujeno.

Eva (pride iz kuhinje, ne da bi opazila tuj¬
ca): Pajk bo imeniten —

Neznanec (se pokloni): O, milostiva, glo¬
boko se Vam klanjam. Kakšen čuden slučaj —

Peter: Kakšen slučaj? Kaj se poznata?

Eva: Poznava?

Neznanec: (sočasno): Seveda.

Eva: Oprostite, nikakor se ne spominjam.

Peter (vstane): Kaj je to? Kakšne uganke
pa so to?

Neznanec (deklamatorično): Lepo je bilo
takrat... (Sanjavo) Nikdar ni bilo toliko zvezd
na nebu, toliko zlatih zvezd —

Eva (v zadregi); Ne razumem Vas, gospod.
Če govorite resno, tedaj se motite, čudno moti¬
te. Saj Vas še ne poznam ne.

Neznanec (sentimentalno); Tako mehka je
bila tista pesem .(Skrivnostno važno) In takrat
se mi je porodila v glavi tista misel —

Peter: Vraga, sedaj hočem pa vendar ve¬
deti —

Neznanec: Tista misel... Verjemite, go¬
spod in milostiva, to ni navadna misel. O, lju¬
dje me ne poznajo ...

Peter: Seveda ne.

Eva: Torej vidite!

45

f

Neznanec (smehljaje): Ampak nič ne de.
Nisem slavohlepen. Ljudem odpuščam vse. Kaj
bi jim zameril?

Peter (nervozno): To je lepo, ali jaz nimam
take ribje krvi, gospod. Sedaj bi res že rad ve¬
del, kaj in kako. Eva — rad bi vedel, kaj in
kako?

Eva: Od mene?

Neznanec: Vse Vam razložim. Zato sem
prišel.

Eva: Kaj imate razlagati? Saj Vam pra¬
vim, da se motite. Morate se motiti.

Peter: Eva! Ti se bojiš. Ti mi nekaj skri¬
vaš. Kaj je to?

Eva: Jaz? Ali se ti blede?

Peter: Sedaj zahtevam, da govorite, gosp
— gosp — , da govorite! Ampak resnico. Pra¬
vim Vam — vse, pa resnično! Zakaj mene še
ne poznate!

Eva: Za božjo voljo, kaj si res blazen?

Neznanec (uplašen vzklikne): Oh — mi-
lostiva!...

Peter: Govorite!

Neznanec: Seveda, saj mi ne dovolite. Pri¬
šel sem zato —

Peter: Z resnico na dan!

Eva: Ne poznam Vas, gospod, ampak pre¬
mislite, preden kaj govorite, kar se Vam le
zdi...

Neznanec: O, ne, ne. (S poudarkom). Jaz
sem prepričan. (Važno). Mislijo, da se mi samo
zdi, ampak jaz vem vse. Poizkušal sem vse.

Peter: Ne zavlačite!

46

Neznanec: Ne zaradi zrakoplova. Gospod,
ali verjamete, da je perpetuum mobile mogoč?

Peter (vzroji): Ali se hočete norčevati?

Neznanec (se nasmehlja): Tudi Vi mislite.
Ne verjamete. Pa je vendar mogoč. (Ponosno).
Jaz sem ga napravil.

Peter: Slišite! (Udari s pestjo po mizi. Ne¬
znanec se ustraši.) Za nos me ne bo vodil nihče!
A! — (Hodi besen po sobi) Mar mislite, da mi
nasujete kar meni nič tebi nič peska v oči?

Neznanec (se dobrodušno smehlja): Seveda
je čudno.

Peter: Da, čudno! Čudno je, ali mene ne
ukanite. (Evi): Kaj pa stojiš tukaj kakor na bar¬
ki ob jugu? — Vi, gospod — z besedo na dan;
toda z resnično besedo! Zakaj miren človek
sem, a če vzkipim, sem divjak!

Neznanec: Verjamem, verjamem. A Vi mi
nočete verjeti.

Peter: Mojo ženo poznate. Dobro. Ali od¬
kod? Kako? Zaletelo se Vam je, priznali ste že.
A ko ste opazili, da nisem tepec, ste začeli sle¬
pariti s svojim zrakoplovom — s perpetuum
mobile —

Neznanec: O, da, da. Perpetuum mobile je
važna iznajdba. Pomislite, gospod! (Patetično, z
velikimi kretnjami). Ladjo poženete na morje in
potem jo žene perpetuum mobile, žene jo brez
dela, brez pare, brez kotla, neprenehoma, nepre¬
nehoma —

Peter: Ah! Še moje mornarstvo hočete za¬
smehovati! —

Anica (vstopi): Gospod Mravec, še nekdo
je zunaj.

47

Peter: Še nekdo? Kaj hočejo danes ljudje
od mene?

Anica: Ne vem.

Peter: Pa kdo? Kaj?

Anica: Imena nisem razumela. Pravi, da je
— kako že? — kemičar — ali tako.

Eva: Kemičar?

Anica: Tako nekako. Ali naj mu rečem, da
naj vstopi? Mlad je, prijazen —

Eva (naglo): Ne, ne!

Peter (osupel): Kaj je to? Zakaj pa ne?
(Strogo) Mar poznaš tudi njega? Kaj se godi tu¬
kaj? Ali sem v norišnici?

Neznanec (ves prepadel): Moj Bog!-

(Tiho.) Ah, zakaj strašite ljudi, ki Vam niso sto¬
rili nič žalega?

Peter (Anici): Pride naj! Vse hočem ve¬
deti —

Anica (odide).

Eva: Spametuj se vendar. Saj se vedeš, da
bi te ljudje lahko imeli za blaznega.

Neznanec (jokavo): Oh, milostiva! — Vi
tudi! — Ne, ne takih besed!

Eva (nevoljna): Odpravi onega človeka.
Samo nadlegoval te bo. Reci mu, da nimaš časa.
Naj pride drugič. Jaz moram Milki nekaj naroči¬
ti. (Hoče oditi v sobo k Milki.)

Peter: Kaj? — Kam pa? Po kaj? Zakaj ne
bi ostala tukaj? Le počakaj, da pride.

Eva: Ali Milka —

Peter: Kaj Milka? Kaj bi ž njo?

Vladimir (vstopi): Klanjam se. Dober dan
želim. Klanjam se —

Peter: Jaz tudi. Kaj pa želite?

48

Vladimir (v zadregi): Pardon — oprostite!
Namreč — ne zamerite! Ali gospodične Milke
Mravčeve ni tukaj?

Peter: Milke!... Vi pa Milko! To je res lep
dan! Žena, Milka! — Ali poznate Milko?

Vladimir: Odpustite — da.

Peter: Našo Milko?

Vladimir: Mislim — da.

Peter (razkačen): To je lepo. To me veseli.
Ali ste že izumili perpetuum mobile?

Vladimir: Per — pe —? Oprostite, to je

šala.

Peter: Ali zrakoplov, morda zrakoplov s
krmilom?

Vladimir: Ne razumem.

Peter: No — s takim krmilom, da jadra —
jadra — jadra —

Vladimir: Ne vem zakaj... Gospod, ke-
mičar sem.

Peter: Tako? Tako? Kemičar. In mojo
Milko —

Milka (vstopi; ko opazi Vladimira, se
ustraši; polglasno): Moj Bog!

Peter: Kaj je, dekle?

Milka: Nič, papa, nič.

Neznanec (dobrosrčno): Gospodična, po¬
tolažite se! Jaz sem tudi miren, verjemite, po¬
vsem miren.

Peter (pokaže na neznanca): Ali poznaš
tega gospoda? Kaj?

Milka: Ne.

Neznanec (sočasno): Seveda!

Milka: Kako? Odkod bi Vas poznala?

49

Neznanec: O, oprostite, milostiva! Takrat
je bilo lepo vreme. Ljubim namreč lepo vreme.
Duh dela rajši. Najimenitnejše iznajdbe —

Peter: Ali ste že zopet pri iznajdbah?
(Ironično, jezno Vladimiru): Kaj ste pa Vi prav¬
zaprav iznašli? Hm?

Vladimir: Jaz — oprostite — nič, nič. V
kemiji se pravilno sploh ne bi smelo govoriti o
iznajdbah.

Peter: Pustite me pri miru s svojo kemijo!
Milka! Ali poznaš tega gospoda? (Pokaže na
Vladimira. Milka molči, Peter se še bolj raz¬
srdi); Ali ga poznaš? To hočem vedeti!

Milka: Papa!

Peter: Odgovori!

Milka (zaihti).

Peter: Tako!

Eva: Ne vedi se, kakor da bi bil ob pamet.
Sevega ga pozna. Saj to ni greh.

Peter: Za mojim hrbtom? Ni greh?...
Seveda — tudi ta gospod pozna tebe, ne da bi
jaz kaj vedel. Pa tudi ni greh, seveda ne!

Neznanec (maje v taktu z glavo in tiho po¬
je napev iz »Carmen«): Da, ljubav ima pestra
krila —

Eva: Saj prihaja k tebi zaradi Milke.

Milka: Papa — !

Vladimir: Gospod Mravec — ne zamerite

Peter: Kaj? Kaj?

Eva: Eh! Kaj bi uganjali neumnosti? Go¬
spod Vladimir in Milka se imata rada —

Peter: Ali! — Pa Ti, Ti mi praviš to? Ko
veš, da Martin —

4

50

Eva: Martin naj se gre solit! Kaj bi dekle
počelo s starcem?

Peter: Žena! Svojega prijatelja ne dam
žaliti. V moji hiši ne! (Udari s pestjo ob mizo.)
To je zarota za mojim hrbtom.

Eva: Kakšna zarota!

Vladimir: Nikakor ne, gospod Mravec.
Verjemite, moji nameni —

Milka: Papa, če bi me silil, da moram vze¬
ti Martina, bi šla rajša v morje.

Neznanec (polglasno): Žena le vara nas —
vedno lokavo —

Peter: Take reči! Take reči se gode v mo¬
ji hiši! (Hodi razburjen po sobi in maha z ro¬
kami.)

Neznanec: Ne tako, gospod, ne tako! Ner¬
vozen sem!

Peter: Jaz sem tudi nervozen! Kaj hočete
od mene? Kaj? Kaj? Kaj? (Pograbi v jezi knji¬
go in jo vrže na tla).

Neznanec: O, o! (Začne se zvijati in krem-
žiti; Peter hodi še hitreje po sobi.)

Milka: Papa, umiri se vendar! Sama bi Ti
bila povedala —

Peter: Ničesar mi ni treba pripovedovati.
Kdo pa sem? Zadnji sem v hiši. Z menoj se lah¬
ko pometa. A le počakajte! Pokažem Vam!
(Zažuga s pestjo. Vladimir stopi k njemu s pro¬
sečim izrazom. On se obrne in koraka zopet po
sobi. Neznanec pohiti naenkrat za njim in ga
hoče prijeti za suknjo.)

Eva: Dosti neumnosti! (Neznancu): Kaj pa
delate?

51

Neznanec: O, o, nervozen sem! (Lovi Pe¬
tra za suknjo, a ne vjame ga. Milka se zjoka,
Vladimir stopi k njej in jo prime za roko, hoteč
jo tolažiti. Eva bi rada neznanca ustavila. Splo¬
šna zmešnjava. Naenkrat vstopi dr. Bohor in
obstane pri vratih.)

Eva (zastopi neznancu pot; energično): Se¬
daj pa mir! — Kaj pa je to? Saj menda ni¬
smo v blaznici!

Neznanec (ves prepadel): Ah, ah! Ne tako,
ne takih besed!

Peter (sočasno): Čudež bi ne bil, če bi člo¬
vek prišel ob pamet med takimi ljudmi.

Vladimir (skoraj sočasno): Meni se kar me¬
ša v glavi.

Bohor (stoječ pri vratih, v splošnem dirin-
daju doslej neopažen, je dajal najprej Evi, potem
Milki znamenja z roko, češ, da bi rad diskretno
govoril ž njimi. Končno ga opazi Milka: začu¬
dena ga pogleda, potem pa vendar stopi k nje¬
mu): Milostiva —

Milka: Gospod —

Peter (neznancu): Ali se Vam že razveže
jezik, ali ne?

Neznanec (napol plašen, napol srdit): Go¬
spod, Vi razburjate človeka s svojim veden¬
jem. Prosim —

Peter: Z resnico na dan! Resnico hočem
vedeti —

Neznanec (nenadoma miren): Saj lahko

mirno opravimo vse •—

Peter: Kaj mirno? Zopet perpetuum mobi-
le, kaj?

4 *

52

Bohor (Milki): Oprostite, milostiva — kdo
je tisti? —

Milka (v čudu in strahu); Kateri, gospod?
Ne razumem Vas.

Bohor: Prosim, prosim, diskretno. Jaz sem
doktor Bohor —

Milka: Čast, gospod —

Bohor: Poslali so po me —

Milka: Poslali — ? Kdo?

Eva (pristopi): Kaj pa je?

Bohor: Milostiva, z zdravniške postaje pri¬
hajam. Telefonirali so nam, da je v hiši —
bolnik —-

Eva: Bolnik? Kakšen bolnik?

Vladimir (ki je ves čas ugibal, kaj pomenijo
čudni prizori, je ostal sam, ko sta Milka in Eva
pristopili k zdravniku; premišljal je, kaj bi sto¬
ril, končno pristopi k Petru): Cenjeni gospod,
zdi se mi, da je tukaj čudna pomota.

Peter: Zdaj pa še Vi. Zakaj me pa ne raz¬
glasite kar za norca?

Neznanec (zakriči): Pomagajte!

Bohor: Nedvomno, milostiva, nedvomno.

Eva: Ali prinašate še Vi uganke?

Bohor: Moj bog, če bi jih le mogel rešiti — !
Kdo je — bolan?

Milka: Jaz sem že sama bolna.

Bohor: Vidite, vidite! To poznamo. Zato
tudi ni vsakdo sposoben za strežaja.

Eva: Ne razumem Vas, gospod doktor! —
Torej — kakšnega bolnika pravzaprav iščete?

53

Bohor: Seveda — psihičnega, milostiva.

Eva: Blaznega?!

Neznanec (v grozi): O — o—oh! (S skrem-
ženim obrazom) Kam sem zašel! Iz vsakega
kota...!

Peter: Kaj pa je tam? Kaj pa imate?

Bohor: Mirno, gospod, mirno!

Vladimir: Meša se mi — vse se mi že vrti
pred očmi.

Peter: Kdo je pa to? Torej je tukaj res no¬
rišnica.

Bohor (gre počasi proti Petru): Ne, ne. Nič
se ne bojte.

Neznanec (se zagleda v zdravnika): Vi —
Vi ste jetnišničar —

Peter: Kaj? Še tega je treba!

Bohor (sugestivno): Gospoda, motite se.
Razburjeni ste, seveda. (Petru): Prosim, go¬
spod, prosim. Dajte mi roko.

Peter: Roko? Čemu?

Bohor: Prosim — samo zato, ker ste pre¬
več razburjeni.

Neznanec (naglo in plašno): Uklenil Vas
bo!

Bohor : Ah, kaj! (Prime Petra za roko, vza¬
me uro iz žepa in gleda na njo. Vsi se spogledu¬
jejo. Peter je osupel in drži nekaj časa mirno
roko).

Vladimir: Kako je čudno — človeka obha¬
jajo strahovi —

Bohor (pogleda malomarno Vladimira): To
bo nervoznost. Strahovi —

54

Neznanec (se glasno nasmeje): Hahaha!

Špiritist je. Vaše misli bi rad uganil —

Peter (iztrga zdravniku roko, z drugo na¬
pravi pest): Z menoj se ne boste norčevali —!

Bohor: Da, da, zelo ste razburjeni. Pova¬
bim Vas na kratek izprehod.

Peter: Sprehajajte se s hudičem!

Bohor (Vladimiru): Vi pa vidite strahove?
Prosim, dajte mi roko. (Prime ga za roko in pri¬
merja žilo z uro.)

Vladimir: Ne, ne — meni ni nič. Samo ču¬
dim se.

Bohor: Dobro, dobro. (Vtakne uro v žep.)
Požirek vode bi bil koristen.

Eva: Kaj pomeni to, gospod doktor? Na
vsak način se motite. Morda ste zašli v napač¬
no hišo.

Bohor: V pravo hišo sem gotovo prišel. To¬
da težko je, če mi nočete sami povedati, kdo je
bolnik.

Peter: Kdor že ste, nihče vas ni klical.

Neznanec: Ne, nihče Vas ni klical —

Peter (neznancu): Vas tudi ne —J

Neznanec: Seveda, saj tudi Vas nisem kli¬
cal jaz.

Peter: Sploh, tukaj so sami nepoklicani!

Vladimir: Jaz nisem hotel motiti, slabi niso
bili moji nameni.

Milka (Vladimiru polglasno): Zakaj nisi
počakal name? Povedala bi Ti bila, da pridi
drugič.

Peter: Kaj pa šepečeta?

55

Bohor (Evi): Zdi se mi prav, kakor da bi
bili vsi bolni. Zakaj mi vendar ne poveste?

Peter: Kaj pa imata zdaj vidva tam? Strela
nebeška — vsi me goljufate!

Bohor: Sami simptomi. Sami simptomi.

Neznanec: Sedaj pa že tudi meni preki¬
peva. Kaj pa razsajate? Nihče Vam ne stori nič
žalega. Jaz sem Vam hotel storiti dobroto. Vseh
mojih velikih načrtov bi bili lahko deležni. A
z Vami ni mogoča pametna beseda —

Bohor: Pazimo, pazimo!

Vladimir: Srd je res velik — "o nepo¬
trebnem.

Bohor: Aha! Aha!

Peter: O, z menoj se ne boste šalili. Ne po¬
znate me še. Zdaj mi je že jasno, da je to za¬
rota! Zoper mene! Za mojim hrbtom! Za slep¬
ca me imate, slepiti me hočete — vsi —
vsi —

Bohor: Aha! Aha!

Eva: Peter! Kaj res noriš?

Bohor: Aha! Torej vendar,

Peter: Molči! Zdaj Vam pokažem, kdo je
gospodar. Trepetajte pred menoj! (Zažuga z
obemi pestmi.)

Bohor: Dosti, dosti! (Evi): Milostiva, se¬
daj razumem. (Petru): Vam je slabo, -ospod.
(Položi mu roko na ramo): Na vsak način mo¬
rate na zrak.

Neznanec: O, o, o — birič ima zopet zvi¬
jače. No, pa zbogom! (Pohiti neopažen skozi
glavna vrata.)

56

Peter (Bohorju): Ne potrebujem Vašega
sveta. Kdo Vas je kaj vprašal?

Eva: No, če bi šel malo na vrt — to Te je
vselej pomirilo.

Bohor: Torej vidite. Le kar pojdiva!

Peter (ga pahne od sebe): Ne, pravim! Tu¬
di Vi ste v zaroti — seveda. Zdaj, ko ne veste
več kod in kam, bi me pa radi odpravili.

Bohor (energično): Gospod, to Vam nič ne
pomaga. Bolni ste, torej slušajte zdravnika.

Peter (pokaže vrata): Odtod!

Eva: Gospod doktor, kaj delate?

Milka: Motite se, hudo se motite.

Bohor: Prosim, prosim! Poznam svojo na¬
logo.

Peter: Ali sem gospodar v svoji hiši, ali
nisem? Da se mi poberete pri tej priči, sicer — !

Bohor: O, saj sem pripravljen na vse.
(Evi): Odpustite, da moram tako ravnati; od¬
govornost imam. (Odpre vrata in zažvižga.
Dva krepka zdravniška strežaja vstopita.)

Eva: Kaj delate, za božjo voljo?

Milka: Gospod doktor! Gospod doktor!

Peter: Kaj smo — v roparskih — rokah?

Bohor (prijazno): Vidite, upiranje Vam ne
bi pomagalo. Pojdite rajši lepo z menoj. Prija¬
zen sem, saj vidite. Na zrak greva malo, potem
pa —

Peter: Nikamor! Nikamor ne! Milka —
pojdi po policijo!

Bohor (se nasmehne): Nič ne ugovarjam.
Ampak pojdiva rajši na lepem.

57

Peter: Banditi! (Ves razburjen pograbi
stol, kakor da bi ga hotel dvigniti.)

Bohor (strežajema): Hitro! Primita ga!
(Strežaja priskočita in pograbita Petra, ki se
brani na vso moč. Eva in Milka zakričite.)

Milka: Oče! oče!

Eva: Nehajte! Nehajte!

Vladimir (stopi k doktorju; dosedanja plaš-
ljivost ga hipoma mine); Kaj pa uganjate? Ta¬
koj zapovejte tem ljudem, naj odnehajo!

Bohor: Saj ne veste —

Vladimir: Vem, vem, da ste ropar ali pa
blazen.

Bohor: Seveda, nekdo je že blazen tukaj —

Vladimir: Ne šalim se. Povejte končno, kaj
hočete, Vi, tam, pa mirujte. (Strežaja izpustita
Petra, ostaneta pa blizu njega.)

Bohor: Kaj hočem? Saj sem že povedal
milosti vi.

Eva: Pa ste se zmotili. Za božjo voljo,
zmotili ste se.

Bohor (odvede Vladimira na stran; pol¬
glasno); Zdravniška postaja je dobila telefo-
nično poročilo, da je v hiši blazen človek, ki se
mora oddati v bolnišnico. Ali razumete se¬
daj — ?

Vladimir: Ce razumem —? Seveda, seveda
razumem, da Vas je kdo mistificiral, ali pa —

Bohor: Mistificiral? To ni mogoče.

Vladimir: Torej, kakor že bodi. V zmoti
ste na vsak način. Ta gospod je vpokojen ka¬
pitan, precej razburljiv, toda dobra duša. In
blazen je kvečjemu oni, ki misli, da je kapitan

58

blazen. Milka — mar ni res, da je Tvoj papa
blaga duša?

Milka: Najblažja duša na svetu.

Eva: To moram vendar tudi jaz vedeti, ki
ga poznam že od poroke. Gospod, tako blagih
duš sploh ni več v današnjih časih.

Bohor: Kako pa je bilo to mogoče? Pa —
saj nisem bil slep.

Eva: Eh, kaj! Človek se lahko razjezi.

Bohor: Če vsi trdite — ! Ali — vendar mi
ne gre v glavo.

Eva: Stari! Dokaži, da si res blaga duša.

Peter (godrnjavo): Kaj? Kako?

Milka: Papa — to je gospod Vladimir.

Peter: Kakšen Vladimir?

Vladimir: Vladimir Ravnik, gospod Mra-
vee keiničar. Odpustite, prej res ni bilo mo¬
goče —

Peter: Pa — kaj?

Eva: Za Milko je prišel prosit.

Peter: Ka-aj?

Eva: Pokaži zdaj svojo blago dušo!

Milka: Papa!

Peter (srdit); Pa Martin? Kaj bo z Mar¬
tinom?

Eva: Naj skrbi sam zase. Če bi bil Martin
tukaj, bi bil pobegnil. Glej, Vladimir se pa ni
ustrašil. On Te je pravzaprav rešil.

Peter: Tako, tako! Lepe reči! (Po sili mil¬
no): No — ali bo potem vsaj konec te ko¬
medije?

Vsi (razen Bohorja): Seveda bo.

59

Peter: Torej — brez ceremonij. Vzemita se.

Eva (Bohorju): Ali zdaj verjamete, da je
blaga duša?

Bohor: O — milostiva!... Ali — kdo je
tedaj blazen?

Anica (vstopi skoraj brez sape): Tistega
gospoda — tistega — ki je bil tukaj — so pri¬
jeli. V časopisu je, da je blazen.

Vsi: Torej on!

Peter: In malo da nisem še jaz znorel ob
tej komediji.

/




Klub „Resignacija“.

Komedija v enem dejanju.

Osebe:

Baron Otožnik, načelnik kluba.

Fani, njegova nečakinja \

Roza Strastnikova f
Miloslava Ošabnova , člani kluba.
Ivan Megličar, pesnik \

Josip Dobrin, trgovec ’

Dr. Peter Župek, zdravnik.

Ljudevit Zemljan.

Člani in članice kluba »Resignacija«.

Sedanjost.

Glavna soba kluba »Resignacija«, elegan¬
tno opremljena v secesionističnem slogu. Na
tleh velika preproga; klubski naslanjači in ma¬
le salonske mizice so edino pohištvo. Desno
zadej je glavni vhod; skozi težko portjero iz
dveh delov se nekoliko vidi v predsobje. Na
desni vrata z napisom »Čitalnica«, levo zadej
druga z napisom »Mislilniea«. Na levi dvoje
popolnoma zagrnjenih oken. S stropa- visi dra¬
gocen lestenec z velikim senčnikom. Tapete so
temnordeče. Vse diha nekaj mirnega in otož¬
nega.

Otožnik in Župek (sedita v naslanjačih.
Župek se enakomerno guga v pasu. Otožnik je
štiridesetleten slok, precej visok mož, blede¬
ga obraza, aristokratičnega vedenja in trudnih
kretenj. Redke lase ima gladko počesane, brke
na angleški način pristrižene, lice pa obrito.
Oblečen je zelo skrbno. Župek je srednje rasti,
dobro ugojen, živahnih oči, nad čelom neko¬
liko plešast. Roke mu vedno iščejo kakšno o-
pravilo. Oblečen je dobro, ali brez posebne
skrbi za modo.)

Otožnik: Recite, kar hočete, jaz pa pravim,
da me ljudje niso razumeli, tudi tukaj v klubu
ne. Zame je stvar resna ..in nikakor nisem mi-

64

slil uprizoriti predpustne burke. Sam sem tru¬
den človek in moje oči opazujejo povsod glo¬
boko utrujenost. In ker bi vse to utrujeno člo¬
veštvo vendar nekaj rado, navidezno celo ne¬
kaj velikega, pa nima moči, ker jo je potra¬
tilo in porabilo, da, ker so jo porabili že nje¬
govi predniki v neštetih generacijah, tako da ni
nič ostalo za epigone, niti za majhne smotre ne,
še manj pa za velike, morajo v dušah nastati
razpoke, usodepolne, neozdravljive in nepo¬
pravljive razpoke, in naš svet je obljuden z
množicami takih raztrganih bitij.

Župek: In zato ste ustanovili klub, da zbe¬
rete v njem počene duše — takorekoč organi¬
zacijo razpok.

Otožnik: Moje uho je zamašeno za iro¬
nični naglasek, pa imate prav. Predvsem je po¬
trebno, da se duše zavedo svojih razpok, po¬
tem pa mora v njih dozoreti prepričanje, da
nam ne more ostati nič druzega kakor resig¬
nacija.

Župek: Da. To sem slišal zdaj že stokrat.
Saj ima ves Vaš klub neprenehoma odrekanje
na jeziku. Ali priznati Vam moram, da še nisem
popolnoma na jasnem, kaj je s to resignacijo.
Za tem meglenim pojmom bi človek vendar
pričakoval tudi kaj stvarnega. Kaj torej?

Otožnik (kakor da napeto premišljuje):
No, vidite -— to je moj neuspeh. Misliti bi bilo,
da morajo ljudje naposled sami prav spoznati
neizogibno potrebo. Kajneda — človek bi sodil,
da mora biti tako. Pa ni. Ljudje ne spoznavajo.
In Vi — tudi vprašujete.

65

Župek: Ej, jaz vprašujem, ker sem priča¬
koval, da pride beseda iz Vaših ust. Toda Vaša
duša je res raztrgana; Vaš pogum obvladava
misli, jezik se pa ne upa izpremeniti v besede,
kar roji po glavi noč in dan. Ali nisem uganil?

Otožnik (po kratkem premisleku): Ne. In
to Vam pravim: Če izrečem besedo jaz, tedaj
je vse skupaj brez cene. Le tedaj je jasna nje¬
na vrednost, če pridejo do spoznanja oni, ki jim
je dana naloga; pa naj izrazi jezik misli, ali naj
je ne izrazi — pravemu spoznanju mora slediti
sklep, temu pa nujno dejanje.

Župek: Nemara Vas razumem. Zadnji smo¬
ter je splošni samomor. Grandiozno blazna ide¬
ja, to moram priznati.

Otožnik: Nič me ne dražite s to besedo.
Moje prepričanje ima pretrden oklep, da bi ga
predrla porogljivost. Ugenili pa ste, in to kon-
statiram, ker mi potrjuje, da hodi moja misel
logično pot.

Župek: Ej, dovolite. —

Otožnik: Odpustite! Dejal sem: Logično
pot. —

Župek: Če imenujem idejo blazno, ne mo¬
rete reči, da je to potrdilo logike.

Otožnik: Lahko pravim, in resnično pra¬
vim.

Župek: Kako?

Otožnik: Tako! Kaj je bolje: Če propada
naša družba polagoma v kalu in gnilobi in se
počasi zaduši, ali pa če se v krasoti in sili pre¬
rodi kakor fenič?

Župek: Kaj naj se prerodi?

5

66

Otožnik: Malo, jako malo je zdravih natur.
Te naj se ohranijo, da se ustvari nov rod, kre¬
pak in zdrav in notranje utrjen, rod, ki bo imel
prostor brez mej za svoj razvoj. (Vstaja počasi,
kakor da ima na plečih silno breme.) Ali sma-
trate sebe za zdravega?

Župek (se nasloni in iztegne noge predse):
Moj zdravnik — to sem namreč sam — bi de¬
jal, da sem.

Otožnik: Nikar ne honorirajte svojega

zdravnika.

Župek: Prosim, le drugim mojim bolnikom
ne svetujte tega.

Otožnik (gre polagoma do okna, pa se vr¬
ne in sede; med tem govori): Vam se zdi stra¬
šno. Vojne, nalezljive bolezni, jetika, prirodne
katastrofe uničijo na tisoče ljudi proti njihovi
volji.

Župek: Da, večinoma proti njihovi volji.

Otožnik: Kakor hrošči poginejo, brezupno,
bedno, ne da bi njihova smrt koristila najskro-
mnejši ideji. Pa pomislite: Nekoliko milionov
ljudi spozna ničemurnost, brezuspešnost, žalost¬
no bolehnost svojega življenja, pa ga uniči po
svoji svobodni volji v zavesti velike ideje. Ali
ni to vzvišeno?

Župek: Herostratova slava bi seskrčilaka-
kor mlaka, kadar zmrzne. (Vstane.) Mnogo sre¬
če Vam želim, gospod baron. Sicer pa včasi ni
najhujše, če človeka ne razumejo. Gospod
baron!

Otožnik (vstane in se pokloni. Župek od¬
ide. Otožnik ga spremi do vrat, pa se počasi
vrne.)

67

Fani (pride iz »Mislilnice«), Dober večer,
striček.

Otožnik: Dober večer, dete. Premišljeva¬
la si?

Fani: Premišljevala, striček.

Otožnik: Ali se ne bi mogla odvaditi tega
naslova? Zakaj vedno »striček«?

Fani: Stara navada je železna srajca. In
potem je pač vseeno, zlasti s tvojega stališča.
Kaj ne?

Otožnik: No, da. Vseeno je tudi, če želiš
človeku dobro jutro ali pa dober večer. Paven-
dar ne praviš o polnoči »dober dan«.

Fani: Ker nisem tako navajena.

Otožnik: Tudi ne vem, zakaj je treba nagla-
šati sorodstvo.

Fani: Pravzaprav tudi jaz ne vem.

Otožnik: Torej vidiš!

Fani: Pa tudi ne vem, zakaj ga ne bi na-
glašala.

Otožnik: Vsaj zato ne, ker lahko opaziš,
da mi ni prijetno.

Fani: Saj je navsezadnje postranska reč.

Otožnik (malce nervozno): Kar popolnoma
postransko vendar ni.

Fani: Mislila sem zaradi naših načel.. Ako
se odrekamo vsemu —

Otožnik (se ugrizne v ustnice in sede): Da,
da, odrekamo se. No, pa izvoli sesti. Premišlje¬
vala si torej. Ali se ti je kaj zjasnilo, menim, kar
se tiče naših načel?

Fani (sede): Striček, to življenje je bedno!

Otožnik (vstane in jo pogleda): Spoznala
si? Vendar?

5 *

68

Fani: Kako da ne bi spoznala? Ali pride
le ena minuta, ki bi mi prenesla srečo, vsaj
drobtino sreče? Ali je na vsem širnem svetu
kje kakšno veselje, ki bi obiskovalo mene? In
kje je v vsej tej puščavi vsaj še kaj upanja?

O tožnik: Ej, mislil sem. —

Fani: Da bi bila le še iskrica pod pepelom
v srcu! Slučajno bi lahko zapihljala sapica in
jo oživela.

Otožnik: Mislil sem, da je tvoje spoznanje
že kaj večje. Toda dobro. Nesrečna si na svoj
način, in to čutiš. Vsaj nekaj je to.

Fani: Vsaj nekaj je to!... (Vstane): Oh,

ljubi stric — ti si demon! Groza me je.

Otožnik: Tega se je treba varovati, zakaj
tako razburjenje kali jasnost misli.

Fani: Tako hladno govoriš, tako mirno,
in človeka je strah. Kaj se skriva za tvojo po-
kojnostjo?

Otožnik: Spoznanje. Nič druzega ne.

Fani: Zakaj te veseli žalost in nesreča?
Človeku se zdi, da stikaš namenoma po tujih
bolestih, da jih zagrnjene razodevaš, razudu-
ješ, dvigaš z roko in moliš nesrečniku pod nos:
Na, glej tukaj je tvoja nesreča. Ne utajiš je, ne
preslepiš se. Potipaj, primi — tukaj je! — In
čim več najdeš nesreče in čim okrutneje razdi¬
ra človeška srca, tem večja je tvoja radost in
tvoj nepritajeni užitek. (Gre proti oknu.).

Otožnik: Vidim, da me še ne razumeš. Ze¬
lo daleč si še.

Fani: Ne razumem. Uganka si mi, čimdalje
večja.

69

Otožnik: Ali svojo nesrečo čutiš in vidiš,
da ni pomoči.

Fani: To ni res! Da, malo da nisem izgu¬
bila zadnje upanje. Ali tukaj v prsih čutim, da
bi bila lahko srečna, kolikor le more biti srečen
človek na tem svetu.

Otožnik: Prazna vera. Iluzija iz davne pre¬
teklosti. Še je nisi premagala, še te slepi. To¬
da izgubljeni študent je prav tako raztrgan ka¬
kor ti, kakor jaz, kakor vsi, kar nas je.

Fani: Ne razumem tvoje teorije, pa se ne
maram prepirati. Toda Ljudevita ne imenuj iz¬
gubljenega študenta. Če je tudi zame izgubljen
za vse večne čase, vendar ne trpim, da ga kdo
psuje.

Otožnik: Močnejši je tvoj atavizem, ka¬
kor sem mislil. Še se lahko razburjaš zaradi ta¬
kih reči — dolga je še tvoja pot.

Fani: Razburjam! V mladosti, ki obljubuje
srečo in jasnost, dohite človeka taki udarci, da
se zvija kakor črv, pa naj se ne razburja?

Otožnik: Naj se ne razburja. Spozna naj
ničvrednost življenja; to je edino sredstvo, ki
vodi do rešitve.

Fani: Ljubezniva tolažba!

Otožnik: Kakšen pa je položaj? Ljubila si
človeka, ki je varal svoje starše in postaval po
najvišjih gledaliških galerijah, namesto da bi
študiral, in koval ničvredne verze, namesto da
bi se bavil s pandekti. Človeka si ljubila, ki je
varal tudi tebe, ki je dajal tebi cvetlice, kavar¬
niškim nimfam pa poljube. Človeka — .

Fani (mu razdražena seže v besedo): Da,
da, da, saj vem, saj vem. Pa vendar ne trpim,

70

kratkomalo ne trpim, da bi ga blatil. Razumeš?
Ne trpim! Izgubila sem ga, ali soditi ga nočem.

Otožnik: To je dušna razpoka. Spoznavaš,
toda sklepov nočeš izvajati. Posledicam izbega-
vaš.

Fani: Lahko si razlagaš, kakor hočeš. To¬
da jaz ne sodim, in to pomeni, da tudi tebi ne
dovoljujem sodbe, zlasti ne v moji navzoč¬
nosti.

Otožnik: Mirno, mirno! Razlikuj vendar.
Nič ne sodim, temveč le opisujem. Tvoj razum
dramim, ker moraš spoznati, da ne kaže nič
druzega, kakor opustiti takozvano upanje.

Fani: Pa če bi bilo tako. Tvoje čudne zado¬
voljnosti vendar ne razumem. Kakšen dobiček
imaš ti od tega?

Otožnik (živahno): Kakšen dobiček?...

(Hipoma zopet mirno, preudarno): To bi ti mo¬
ralo povedati temeljito premišljevanje.

Fani: Zopet poslušam demona... Zares,
stric — strah me je.

Otožnik: Tega je krivo brezmiselno raz¬
burjanje.

Fani: In Vaš klub zapustim.

Otožnik: Nihče Ti ne bo šiloma branil.

Prosta Ti je pot v takozvano življenje. Namesto
našega skromnega pokojnega doma —

Fani: Prešernega samostana!

Otožnik: — te sprejme široki svet. Nikjer
ne naletiš na meje in pogledi ti lahko odpla¬
vajo v neskončnost. Namesto v naši domači mi-
slilnici, kjer si šla s svojo dušo lahko v samoto,
kadar si hotela, boš med ljudmi, med stoterimi,
tisočerimi, med zijajočimi, govorečimi, vprašujo-

71

čimi ljudmi. Pojdi! Vedno so ti odprta naša
vrata. Vsa lahko greš, le svojo člansko izkaz¬
nico pustiš tukaj.

(Otožnik je govoril mirno, z enakomer¬
nim glasom, brez močnega akcenta, Fani pa
je njegov čudno sugestivni govor boljinbolj
razburjal, kakor da ji jemlje zavest in moč.)

Fani (težko sopeča, skoraj kričeča); Da,
demon si, stric! Ne — ne morem odtod.

Otožnik: Ni ti treba ostati. Toda razumem:
Odtod ne moreš.

Megličar (naglo vstopi z debelim zvezkom
pod pazduho. Oblečen je po najnovejši modi,
nekoliko gizdelinsko, ima kričavo kravato, ro¬
kavice in dolge lase do ramen. Njegove kretnje
označujejo prenapetost kavarniškega ženija.
Večinoma mu vro besede iz ust, ali kadar po¬
staja patetičen, jih razvlači. Včasi gladi dopad¬
ljivo svojo plavo, voglato pristriženo brado.
Sčipalnik ima na zlati verižici. Star je okrog
štirideset let. Ko vstopi, obstane kakor soha
pred portjero in strmi v barona); Prav imate
baron, to Vam lahko potrdi najmodrejša mo¬
drost, in ni ga človeka na svetu, ki bi imel ta¬
ko prav kakor Vi. Ljudje pa so neumni, blazni,
paralitični, da ne spoznajo resnice Vašega
nauka.

Otožnik: Ali videti je, da se javlja spozna¬
nje tudi Vam precej pozno.

Megličar: Meni? Pri bogovih Olimpa, me¬
ni ne, zakaj prvi trenutek sem Vas spoznal za
velikega moža in reformatorja, celice mojih
možgan pa so se nasrkale Vaše modrosti.

72

Otožnik : Teoretično.

Megličar: Tudi praktično sem storil, kar je
bilo mogoče. Osebno sem se Vam pridružil in
povsod sem iskal članov za naš klub, za našo,
za Vašo idejo, za resignacijo.

Otožnik: Vse res; le sami se niste hoteli
odreči.

Megličar (stopi dva koraka naprej): Jaz?
Čemu se nisem hotel?

Otožnik: Na primer: Slavi.

Megličar: O, Vi mislite, da je to neprema- *
gan ostanek iz davnine. (Gre bliže k otožniku).
Ali to je posebna reč, ki jo bo Vaš nad vsako
primero jasni duh takoj spoznal, če Vam po¬
vem, da moje literarno delo ni stremilo za pro¬
storom, ki bi mi po pravici šel na parnasu, tem¬
več je imelo služiti le Vašim idejam.

Otožnik: To ste hoteli?

Megličar: V čiste zračne višave poseči

po cvet umetnosti, postaviti ga na stražo Vaše¬
ga nauka, zapreči v voz Vaše propagande, po¬
svetiti službi Vaših idej, to je bil moj namen.

Otožnik: Verjamem Vam; saj me prepri¬
čuje Vaš glas. Toda smolo ste imeli.

Megličar (zdrkne navidezno ves utrujen na
naslanjač in zre pred se, kakor da blodi njegov
duh po daljnih tujinah): Smolo! (Tiše): Smolo!
(Deklamatorično): Ej, tako se je godilo nešte¬
tim velikim duhovom vseh vekov. Smolo — kdo
jo je imel? Ne jaz, ne, temveč oni, ki jim je moja
muza v svoji nagoti ostala z gostimi pajčolani
zagrnjena tujka. Oni, ki se niso znali potopiti v
sladko reko mojih čudežev, so imeli smolo —

Otožnik: Pa Vaša denarnica.

73

Megličar: Da — no — toda mamonu moj
prezir! O da, moj cilj je čisti ideal, ves rumen
v zeleni luči, honorarje in tantijeme pa sem
namenil propagandi Vaših breztelesno gigant¬
skih idej.

Otožnik: Nekoliko problematična pokloni¬
tev, ali se Vam ne zdi?

Megličar: O, problematično! Saj ste me Vi
naučili gledati svet z očmi, ki jih nimajo ljudje.

Fani (se je umaknila, ko je vstopil Megli¬
čar, v ozadje, tako da je ni opazil, pa je strmela
kakor odrevenela pred se. Potem je sedla, tako
da je bila skrita za drugimi naslanjači. Polago¬
ma se je popolnoma umirila in zdaj govori pov¬
sem naravno): Ali Vas je zopet doletelo razoča¬
ranje, gospod Megličar?

Megličar (se nagloma obrne in ostrmi): Vi
ste tukaj, gospodična Fani? Oj, prosim tisoč¬
krat, da mi odpustite, zakaj le sila misli, ki je
premagala mojo dušo, je kriva, da Vas nisem
opazil in v stiski svojega srca sem grešil, da
je ostal neizrečen pozdrav, ki Vam ga je na¬
menilo moje spoštovanje in občudovanje.

Fani: O, mislila sem, da sem tako skrita,
pa me niste opazili. To se lahko zgodi.

Megličar: Ne sme se zgoditi, in jaz si ne
odpuščam.

Fani: Pa Vam odpuščam jaz. Ali povejte
rajši, kaj je z razočaranjem.

Megličar: O, gospodična, gospod baron ima
prav z vsako svojo mislijo, zakaj svet je ne¬
hvaležen in ne zasluži, da bi se brigali zanj.

Fani: Ves svet?

74

Megličar: Ponudite mu zvezdo, svet pa po¬
grabi klobaso.

Otožnik: Zlasti kadar je lačen.

Megličar: Solnčne žarke zbira moja duša,
ne iz sebičnosti, ne da zakoplje zaklad v svojem
vulkanu, temveč da jih prečarane razsipa med
ljudi, ki ne slutijo njih vijoličaste krasote. Ali
večja je zavist človeškega polrodu od njego¬
vega tavajočega hrepenenja. Da mu ne bi bilo
treba priznati Apolonovih isker v moji glavi,
odklanja ničemurno pleme plamen, ki mu ga po¬
klanjam.

Fani: Morda pa sodite vendar prestrogo
to ničemurno pleme, ki sega po klobasah.

Megličar: Prestrogo?... Oj, to človeštvo
sploh ne zasluži moje sodbe.

Fani: Kaj pa Vam je zopet storilo?

Megličar: Vam lahko povem, ker gre Vam
le za spoznanje. Vedoč po dvajsetletnih izkuš¬
njah, da me preganjajo, sem vložil svoje zadnje
veliko delo psevdonimno.

Fani: To je resignacija.

Megličar: Da, to me je naučil gospod ba¬
ron. Naj ne ovenča lovor nikdar mojega čela,
kaj zato? Ali če ne gre za osebo, gre za bo¬
gastvo dela. In kaj se je zgodilo? Gledališko
ravnateljstvo je po poštnem pečatu spoznalo,
kje je bil oddan rokopis, pa je lahko izvohunilo
pesnika. In ko se je to zgodilo, je bilo že vse iz¬
gubljeno !

Fani: Odklonili so ga?

Megličar: V časopisu, pomislite, v časopi¬
su so razglasili, da pride avtor lahko ponj.

Fani: Če pa niso vedeli za ime in naslov?

75

Megličar: Sama hinavščina jih je, nič dru-
zega ne. Kdo pa je dandanašnji še sposoben,
da napiše dramo v dvanajstih dejanjih kakor
jaz?

Fani: Kako pa ste jo imenovali?

Megličar: Usodepolna moč usode. Že na¬
slov pove toliko!

Fani: Pa so Vam jo vendar vrnili?

Megličar: Prav zato.

Otožnik: Usodepolna moč usode! (Vsta¬
ne): Svetoval bi Vam, da greste za štiri tedne
v našo mislilnico. Pa kdo ve — morda spoznate,
da ni nikdar preveč resignacije. Na svidenje.
Fani — gospod Megličar! (Pokloni se in odide.)

Fani (malomarno, brez povdarka, pa tudi
brez ironije): Kdaj vas torej uzremo na odru,
z lavorjevim vencem v roki?

Megličar: Oh. če bi vam mogel napraviti
še to veselje!

Fani: Meni?

Megličar: Seveda Vam, gospodična!

Fani: Nemara ste hoteli reči: Svojemu

klubu.

Megličar: Klubu? No, mogoče, da bi se
še kdo v klubu malo poveselil. Toda za to mi
ne gre. Ali če bi mogel Vas prepričati, da ni¬
sem vsakdanja duša iz nižave plebejske na¬
vadnosti! Če bi Vam mogel razgrniti vso svo¬
jo globočino, da bi vanjo pogledali z jasnimi
očmi kakor v bistri gorski potok!

Fani: Zato morda ne bi bilo treba ovinkov
preko literature, če bi imele moje oči sposob¬
nost za potapljanje v take globočine in če bi
jih gnala kakšna želja tja.

76

Megličar: Z okrutno uspešnostjo se tru¬
dite, da bi nagromadili .goro dokazov za resni¬
čnost in utemeljenost velike ideje našega moj¬
stra.

Fani; To bi vendar moralo veseliti Vas,
njegovega navdušenega učenca in apostola.

Megličar: Gospodična Fani, priznati mo¬
ram - v srce mi nakladate težko kamenje,

mojemu razumu pa jemljete jasnost. Moji mo¬
žgani morajo reči, da imate prav, moje srce
pa čuti, da nimate prav. Da, da, to je ona raz-
dejanost, ona razpoka, ki jo razlaga in doka¬
zuje. Oh. kakor zvezda iz nadzvezdnih višav
se blešči silna mojstrova ideja vrhu mojega
mišljenja in čuvstvovanja. A glejte! Celo to
velikansko gorjupo srečo sledbeništva bi žr¬
tvoval, če bi Vi —

Fani: Ne, odpadnik ne smete postati. To
bi bilo izdajstvo, za katero ne bi mogla pre¬
vzeti odgovornosti.

Megličar: Gospodična Fani!

Fani: Ne, ne; kaj bi bilo s svetostjo načel,
če bi svoj najvišji ideal kar tako meni nič tebi
nič poteptali?

Megličar: O, saj ne meni nič tebi nič.

Fani: Kako pa?

Megličar: Če najde človek še višji ideal?

Fani: To je licitacija. Ali zapomniti si mo¬
rate, gospod Megličar: Jaz sploh nisem ideal,
temveč dekle iz krvi in mesa.

Megličar: Toda v našem klubu —

Fani: V Vašem klubu se nisem prelevila v
ideal, temveč v senco. In še ta senca nima pra¬
vega prostora poleg Vaše.

77

Megličar: Oh, ta kelih, ki mi ga ponujate, je
najgrenkejši.

(Roza prihaja z Miloslavo in z Dobrinom

od zunaj. Stara je okrog osemindvajset let, vit¬
ka. zdrava, čvrsta. Orne bujne lase ima origi¬
nalno frizirane. Oblečena je nekoliko ekscentri¬
čno. Govori glasno in akcentuirano. Miloslavi
je 25 let, ali navidezno je utrujeno bitje; plavo¬
laska je in bledolična, zelo vitka. Njena oble¬
ka je rafinirano enostavna. Malo govori in
kratko, vede se, kakor da je razmišljena. Dobrin
ima blizu štirideset let, ima naočnike, redke la¬
se, med katerimi se nekoliko javlja pleša, rjave
brke, precej tolsto lice in je dobro rejen. Splo¬
šno dela vtisk mirnega meščana, ki bi rad imel
kakšno bri t go, pa je nima.)

Roza (krepko stopajoča, zaropoče takoj, ko
vstopi): Ljudje so drhal, da, prava drhal!...
Na, dober večer.

Dobrin (pojoč): Drhal!

Roza: O našem klubu govore, da je kar ne¬
sramno.

Dobrin: Prav zares, nesramno.

Fani: No, kaj pa govore o nas? (Vsi po¬
sedajo).

Roza: Kako? Tako kakor da smo sami —

Fani: Kaj?

Roza: Norci! Sami norci!

Dobrin: Vjema se. Sami norci.

Miioslava: Zaliti filistrski možgani!

Megličar: Tako je, gospodična Miioslava.
Naših višav pa. hvala olimpijskim bogovom,
ne morejo doseči glasovi iz nižav duševnega
plebejstva.

78

Roza: Da, to pravite Vi, pesnik. Ali ona
svojat se vede tako drzno, kakor da je tam
pamet doma in da smo mi tepci in norci.

Dobrin: Čisto prav; predrzna svojat.

Fani: Kdo bi se jezil zaradi tega?

Roza: E kaj! Mene jezi. Zakaj me ne bi
jezilo?

Fani: Kako se more in kako se sme jeziti
človek v našem klubu?

Roza: Vi ste zopet modri. Baron pa pravi,
da smo počeni in raztrgani ljudje, kaj mi je to¬
rej treba logike in doslednosti? Če ™i je všeč,
se jezim.

Megličar: To je naša nedvomna pravica in
nihče Vam je ne sme kratiti. Ali kaj ne bi bilo
mogoče zvedeti za tajno skrite vzroke na po¬
vršju vladajoče jeze?

Roza: Ej, da, da, da. Moj Bog, da! Če go¬
vori navaden bebec bebasto, ohranim tudi jaz
lahko tako ribjo kri kakor Miloslava, kadar
demonstrira okamenitev človeka.

Miloslava: Gos!

Roza: Če pa najdeš človeka, ki se ti zdi
pameten, pa ta blebeče tako trapasto, tedaj —
no, tedaj je res preneumno.

Dobrin: Zares preneumno.

Megličar: Kako? Izven našega kluba ste
našli človeka, ki se Vam zdi pameten?

Roza: Dejala sem.

Megličar: To vendar ni mogoče!

Roza: Dejala sem.

Megličar: Če je to res — pa kako, da ga ni¬
ste pripeljali kar s seboj?

Roza: Saj je mogoče, da nas pride obiskat.

79

Pravzaprav je namreč imeniten fant in če bi
šlo po pravici, ne bi bil njegov prostor nikjer
drugod kakor pri nas.

Megličar: Kaj pravite? Pa vendar se jezite.

Roza: Prav zato.

Fani: Kako da zato?

Roza: Ker daje ravno tak človek take na¬
zore o našem klubu od sebe. Pomislite! 'Zlodej
Vam živi kakor cigan, —

Dobrin: Kakor cigan.

Roza: Nič mu ni sveto, življenje mu ne da¬
je ničesar, pri vsem tem pa poje himne življen¬
ju, da bi človek kar pobegnil.

Megličar: Poje?

Roza: No da, ne tako kakor Vi.

Megličar: Kaj pa je pravzaprav ta čudni
svetnik?

Roza: Potujoč igralec. Našli smo ga v bez¬
nici na bregu, kjer je zbijal z brodarji never¬
jetne šale in burke. Tisoč vragov! Zanimal me
je. Taki malopridneži so mi bili vedno všeč.
Zvedela sem, da je včasi delal verze.

Megličar (kislo): Ali je to res?

Miloslava: Dokaz dekadence.

Roza: Ali to je opustil.

Megličar: Odrekel se je?

Roza: Starši niso hoteli nič vedeti o njem,
ker ni študiral, kakor so zahtevali od njega.

Miloslava: Vsakdanja štorija.

Roza (vstane in postopa): In ljubico je imel,
ki mu je dala slovo, ker je hotela biti angel, on
pa je mislil, da je ženska. (Fani osupne in ho¬
če planiti po konci, toda zave se in obsedi.)
Ravnatelj, pri katerem je igral, je odpotoval, ne

80

da bi mu kaj plačal, ker najbrže sam ni imel
denarja. Lahko si mislite —

Megličar: Razumemo!

Roza: Kaj bi razumeli? Kje bi bil pravi pro¬
stor za takega človeka?

Miloslava: V norišnici.

Roza: Da bi tam naznanil tvoj prihod, kaj?
Slaboumni ste. Tak človek sodi v naš klub.

Megličar: O — to je druga reč.

Roza: Deset minut sem ga poslušala, pa
sem vedela, da je tako in sem mu povedala.

Dobrin: Povedala.

Megličar: In potem?

Roza: In enajsto minuto je rezgetal kakor
konj, da sem mislila, strop se udere in vsa ba¬
raka se poruši.

Dobrin: Tako je. Kakor konj se je smejal.

Megličar: Nezaslišano!

Roza: Pa je dejal, da nam je ušla pamet.

Dobrin: Tako je.Da nam —

Roza: Oh! Bes me je pograbil. Trepetala
sem. Ali zlodej se je smejal, pa smejal in sme¬
jal —

Megličar: Neverjetno!

Roza: Ter je dejal, da ima malo prismojene
ljudi prav rad, ali mi —

Megličar: Kaj?

Roza: Mi da smo tepci po volji božji.

Dobrin: Tako je.

Megličar: Nesramnost!

Miloslava: Pff — - degeneracija.

Roza: In naposled je začel slaviti življenje
in mu peti glorijo, da mi ni bilo več prestati,
pa sem šla.

81

Miloslava: Pa skoraj srce tam pustila.

Roza: Neumno blebetanje!

Miloslava: No — no!

Megličar: Kaj čujem?

Roza: Ali kar je res, je res. Ta človek bi me
še prisilil, da bi ga spoštovala, če me ne bi va¬
rovalo prepričanje resignacije.

Fani (komaj zatajuje svojo razburjenost):
Kakšen pa je pravzaprav bil ta človek?

Roza: Eh —fotografskega aparata nisem
imela s seboj.

Fani (vstaja): Na svidenje. Pogledati mo¬
ram še domu.

Miloslava: V čitalnico grem.

Dobrin: Prav, prav. Tudi jaz moram prav¬
zaprav domov. Žena bi se lahko vznemirjala.
Veste, ona se ne more vživeti v našo idejo,
kratkomalo ne. (Odhaja za Fani skozi predsob-
je, Miloslava pa v čitalnico.)

Roza: Tako! Kakor pleve, če zapiha veter.
Vsak ima naenkrat svoj vzrok.

Megličar: Ali Vam je res žal, gospodična
Roza ?

Roza: Žal? Pravzaprav mi je vseeno, če
je kdo tukaj ali pa ne.

Megličar: Kako okrutne so Vaše besede!

Roza: Veste, zdi se mi, da nosite tudi Vi
idejo le v žepu ali pa na verižici, kakor prive¬
sek ure.

Megličar: Kako mislite?

Roza: Kdor čuti že v besedah kaj okrut¬
nega, je pač še zelo daleč od resnične resigna¬
cije.

6

82

Megličar: Tako ne bi smeli govoriti Vi, go¬
spodična Roza, ko najbolje veste, da sem naj¬
bolj navdušeni pristaš baronovih idej.

Roza: A kaj! Saj sploh ne verjamem, da ga
razumete.

Megličar: Gospodična Roza! Jaz —

Roza: Eh — saj ga ves klub ne razume. Vsi
skupaj igrate komedijo.

Megličar: Oh, da me ravno Vi tako nizko
cenite — to boli!

Roza: Le poizkusiti bi bilo treba. Kaj bi na
primer storili, če bi baron prišel pa dejal: Čas
je, da izvedemo praktične posledice iz svoje te¬
orije?

Megličar: Čas je? ... Oprostite, ne vem ...
ne razumem ...

Roza: Seveda. Saj sem dejala, da ne razu¬
mete.

Megličar: Ali mislil sem vendar —

Roza: — da že praktično izvršujemo, kaj¬
ne?

Megličar: Gotovo!

Roza: No, tedaj bi imel komediant v bez¬
nici res prav, da smo norci. Kajpada, Vam se
zdi, da so to že praktične posledice, če se kdo
zarije v ono neumno mislilnico, pa lovi tam
muhe. ali pa dremlje.

Megličar: Misli!

Roza: Kdo neki tukaj sploh kaj misli?

Megličar: Pa jaz in moja propaganda?

Roza: Najboljša propaganda je primer.

Megličar: Moj Bog! Primer! Kaj ni moj
primer nič vreden?

83

Roza: Vaš primer? Vaš? — Ne, pri moji
veri, tega pa še nisem vedela, da ste že mrtvi.

Megličar: Mrtev?

Roza: Zdaj zijate! Ali — zaboga — kak¬
šen smoter pa naj ima naša združitev in teorija
in ideja, kakor samomor?

Megličar (jo gleda nekaj časa ves zme¬
den; polagoma zasluti, da se je blamiral, pa
bi rad popravil): Samomor no da — to že
razumem ---

Roza: Nikar se ne trudite! Saj vem, da
niste nič razumeli.

Megličar: O! Ali —

Roza: Kaj? Nič drugega ne kakor samo¬
mor. Kdor zanikuje življenje, naj to stori z de¬
janjem, ne pa s praznimi besedami.

Megličar: Z vsemi organi svoje duše pri¬
znavam, da imate prav.

Roza: Razumeli pa vendar niste nič. Kaj
se niste še pravkar veselili, da ste ostali sami
z menoj?

Megličar: O, uganili ste, gospodična Roza!

Roza: To res ni težka reč. Toda zakaj ste
se veselili? Ali ste mislili, da se ustreliva
skupaj ?

Megličar: Če bi zahtevali Vi, bi rad tudi
umrl, da bi umirajoč vjel zadnji pogled Va¬
šega očesa.

Roza: Oh, če se ne bi lagali! Tisočkrat
ljubše bi Vam bilo. če bi mogli s Fani skupaj
živeti.

Megličar: Ljubosumni ste, gospodična

Roza.

" ' 6 *

84

Roza: Čudovito slabo me poznate. Veste
kaj? Spoznala sem Vas. to je vse. Zaljubili
ste se v Fani; ali če ne gre z njo, bi bili tudi
z menoj zadovoljni.

Megličar: O ne, ne, gospodična Roza.

Roza: O da, da, gospod pesnik. To nič
ne de. Le ne kaj Vam povem. Vaše srce je pol¬
no hrepenenja — saj zato tudi mislite, da ste
pesnik. Ker pa hrepenite preveč in dosežete
premalo. Vas obhaja sentimentalnost, in to se
Vam zdi interesantno. Potem pa iščete, kje bi
še kaj izteknili, da bi postali še bolj interesan¬
tni. Če bi bili prišli s svojimi sr,čnimi boleči¬
nami slučajno med anarhiste, bi bili postali
anarhist; ker Vas je pa zasačil baron Otožnik,,
ste postali Otožnikovec. Seveda v teoriji, ker
Vam je sploh vse na svetu sama teorija.

Megličar: Kaj mislite?

Roza: Ne, zlodja! Prepirati se ne maram.
Vem. kar mi je treba vedeti. Ali zdaj naj se
pokaže, koliko jih je med nami, ki razumejo.

Otožnik (vstopi): Dober večer. No, ne mo¬
re se reči, da je družba preobilna. (Napravi
luč).

Roza: Se že pomnoži, baron. In tudi bolj
zanimiva postane.

Otožnik: Ali res?

Roza: Pravkar sem dejala gospodu Me-
gličarju. da se mora pokazati, kdo razume re¬
signacijo in kdo ne.

Otožnik: Vi hočete?

Roza: Storiti, da se izkaže. Zakaj druga¬
če postane vse skupaj dolgočasno.

85

O tožnik: Ali ste sami že prišli do pravega
spoznanja?

Roza: Jaz?...  Mislila sem, da vendar
bolje poznate ljudi, s katerimi imate opraviti.

Oiožnik: Nemara se niste motili. — Ali je
mislilnica prazna?

Megličar: Nikogar ni tam.

Roza: Ali kaj boste Vi tam počeli? Za Vas
je vendar ves svet ena sama mislilnica.

Otožnik: Ljubši mi je mali svet od veli¬
kega. (Odide mirno v »Mislilnico«),

Roza: Jaz pa grem k Miloslavi v čitalni¬
co. Morda najdem v biblioteki še kaj novega.

Megličar: Ali mi vsaj dovolite, da Vas

spremim tja?

Roza: Le pridite. Morda najdete — v knji¬
gah snovi za dobro dramo.

(Oba odideta v čitalnico.)

Fani (pride z Župkom): Ne, sumničiti ne
smete barona. V svojih idejah je brezpogojno,
pošten.

Župek: Bodisi pošten. Saj mu nisem od¬
rekal poštenja. Toda kaj mislite, da ne more
biti tudi poštenje neumno?

Fani: Tudi neumnosti mu ne smete podti¬
kati. Ali bi bilo mogoče, da mu sledi toliko lju¬
di, če ne bi bil njegov duh velik?

Župek: Če bi bilo mogoče? Ovna nemara
ne štejete za posebno velikega modrijana.

Fani: To ni nikakršna primera.

Župek: Je, je. Pa saj ni le v Vašem klubu
tako. Seveda, nekaj mora že biti na frazi, da
vabi; lep zvok, kaj bobnečega, kaj nerazum¬
ljivega, kaj grotesknega, to popolnoma zado-

86

stuje. Pa pijanost! To je vedno velika privlač¬
na sila.

Fani: Ne, to ni lepo, da tako skrunite ba¬
ronove velike ideje.

Župek: Velike ... o, to je mogoče. Ali če ni
nič druzega, je to vendar malo.

Fani: Nekaj velikega — malo?

Župek: Kar je storil Herostrates, tudi ni
bilo ravno majhno. Obsodba Sokrata, betle¬
hemski detomor, križanje Kristusa — to so bile
nemara precejšne reči, in ko je dalNero zažgati
Rim, je hotel storiti nekaj grandioznega.

Fani: To so pasti_ Ali baron ima ven¬

dar idejo.

Župek: Navrtati železno blagajno v veliki
banki je tudi ideja.

Fani: Izkratka: če se človek' vda svetu
misli, se ne more več rešiti; torej ne more biti
ona stvar brez jedra.

Župek: Da, zdaj ste povedali nekaj zanimi¬
vega. Vi bi se torej radi rešili tega sveta, ali
fraza Vas drži s svojimi kremplji, pa ne morete.

Fani: Kdo Vam pravi to?

Župek: Tega Vam niti povedati ni treba
Nekaj metode je končno v vsaki blaznosti. Pro¬
stovoljno odrekanje ni nikdar znamenje zdrav¬
ja. Vašo bolezen, gospodična Fani, bi pa bilo
lahko uganiti.

Fani: Gospod doktor!

Župek: No, takemu dolgoletnemu prijatelju
obitelji ne smete zameriti. Veste, neozdravljivih
bolezni je na vso srečo malo na svetu. In če bi
človek mogel le vselej dobiti pravo diagnozo.

87

pa bi se jih še več ozdravilo. Če bi bil na pri¬
mer sedaj neki Ljudevit tukaj. —

Fani: Gospod doktor!

Župek: Da, gotovo! Če bi bil tukaj, bi se
Vas kmalu upal ozdraviti te resignacijske ma¬
nije.

Fani: Ne. gospod doktor, to bi bilo nemo¬
goče.

Župek: Gospodična Fani, kako dolgo pa ste
že na svetu?

Fani: Zakaj?

Župek: Zato ker se upate tako apodikti-
čno trditi, da so na svetu nemogoče reči.

Fani: Na vsak način dosti dolgo, da
vem eno.

Župek: Namreč —

Fani: Da je izza tega, kar se je zgodilo,
vsaka sprava nemogoča.

Župek: Tako, tako. No, v teorijah ste prav
močni.

Fani: To ni sama teorija. Ženska, ki je bila
tako prevarana v svoji ljubezni, ne more po¬
zabiti.

Župek: Že dobro. Ali če misli človek na
prevaro, misli pač tudi na varalca.

Fani: To je zopet past.

Župek: Vprašanje je le to, kako se misli.
Nazadnje se še lahko zgodi, da izgine misel na
greh, pa ostane le misel na — grešnika.

Fani: Gospod doktor, ne govoriva več o
tem; bolje mi bo.

Župek: Dobro. Saj že molčim. Želel bi le,
da bi enkrat govorili z Ljudevitom, in potem
bi rad videl, koliko bi ostalo Od Vaše teorije.

Fani (bojevito): Nočem ga več videti.

Župek: Ker Vas je strah za tisto, kar živi
le v Vaši domišljiji. Ker slutite, da bi živo živ¬
ljenje odpihalo kakor vihar ves lahki prah ...
Tukaj... V Vaših očeh čitam boj Vaše duše.
Tukaj čitam vroče hrepenenje, da bi videli be¬
guna, in strah, da bi se utegnil nenadoma vrniti
iz tujine in prikazati tukaj...

Fani (uplašena): To — citate Vi?

Župek: Ej, dete moje, saj čitam še več.
Treba je le,da pozna človek navadno abecedo.
Kar živi, hoče živeti. In Vi, kar Vas je, lažete
sami sebi v žep s svojo resignacijo; da ste siti
življenja, da morate drugim napraviti prostora,
in vse tiste reči, ki Vam jih sugerirajo, ali pa ste
si jih sami sugerirali, da bi umorili sami v sebi
prirodo, vse to je poetična laž in nič drugega
ne. No — za ostale mi ni nič mar, ali za Vas bi
mi bilo žal.

Fani (po.kratkem premoru): Trudna sem,
gospod doktor.

Roza (prihaja iz čitalnice): Aj, tako? Vi
ste vendar spet enkrat pri nas. gospod Župek?
Ali se hočete končno vendar izpreobrniti?

Župek: Takih lepih namenov baš nimam.

Roza: Torej ne. No, seveda, Vi se smatrate
za človeka, ki ima še kaj opraviti na svetu.

Župek: Seveda, seveda, prav zato, ker sem
na svetu.

Roza: De gustibus non est disputandum.
Toda povejte mi, gospod Župek: Ali je nervoz¬
nost kaj resničnega, ali pa se govori o njej le
zato, ker je ta neumnost baje nekako moderna?

89

Župek: Ej no, nekaj resničnega je že; če se
natančno vzame, je še celo nervoznost bolj res¬
nična od resignacije in podobnih idej.

Roza: Tako? Torej — v zlodjevem imenu!
Tedaj sem danes nervozna.

Župek: Morda bi se dalo pomagati z mr¬
zlo vodo ali pa z elektriko. Toda po čem sodite,
da ste?

Roza: Mislim, da je dovolj, če nima člo¬
vek nikjer miru, ne more pisati, ne more govo¬
riti, pa bi se le prepiral in prepiral.

Župek: Zdi se mi, da se Vam večkrat tako
godi.

Roza: Eh, to je druga reč. Hotela bi, da bi
prišel tisti ciganarski komediant sem, pa da bi
mu mogla prav pošteno povedati svoje mnenje.

Župek: Aha, kakšen komediant Vam je to¬
rej urekel.

Roza: A kaj! Besno me je napravil.

Župek: To je sumljiv simptom.

Roza: Vaš sarkazem je povsem neumesten.

Župek: Še na misel mi ne prihaja, da bi se
uril v sarkazmu. Čisto resno govorim. Postavi¬
te si straže pred srce.

Roza: Kaj...  (Se glasno nasmeje): Zdaj

Vas šele razumem. Torej me smatrate za tako
barbarično trapasto, da bi se mogla zaljubiti!

Župek: Ali pa še za tako pametno.

Roza: Ne. Toda neglede na vse, je čisto ne¬
mogoče, da bi se zaljubila v človeka, ki ga pr¬
vič vidim, in ki sem se samo prepirala z njim,
pa nic drugega ne.

Župek: To ni prav nič nemogočega.

90

Roza: Govorite, kar hočete, ali to ni res.
Tukaj bi mu rada povedala, kar mislim. To pra¬
vim. Vi pa lahko iz tega izvajate, kar hočete.
Za to. kar misli svet, se sploh ne menim.

Otožnik (prihaja iz mislilnice, Megličar in
Miloslava pa iz čitalnice): Ali bo nocoj pač še
kaj iz našega klubskega večera?

Ljudevit (dvaintrideset do štiriintridesetleten
vitek, živahen mož. Rjavi lasje so nekoliko ko¬
drasti. Obrit je, in geste kažejo igralca, ali ne
komedianta. Tudi po obleki, ki je čedna, ali ne
modna, je naslutiti umetnika): Pardon gospoda.
Ali sem prišel prav — v klub »Resignacija?

Fani (skoraj neslišno, nenadno): Moj Bog!

Roza (hitro Zupku): To je on.

Otožnik (skoraj sočasno): Čisto prav ste
prišli, gospod. (Od zunaj in iz stranskih loka¬
lov prihajajo gostje, člani kluba.)

Ljudevit: Tako? Danes sem imel čas spo¬
znati damo, članico Vašega kluba, s katero sva
se prav zabavno prepirala. Dejala mi je, da se
mi odpro vrata Vašega kluba, če se skličem na
njeno ime.

Roza: Jaz sem Vas povabila.

Ljudevit: Da, spoznavam Vas. Vi ste ona
dama. Če mi torej ne pokažete meni nič tebi
nič vrat —

Otožnik: Pozdravljam Vas v našem klubu,
ne da bi vpraševal za Vaš rojstni list in za iz¬
pričevala.

Ljudevit: To je plemenito. Rojen sem pač;
to bi se dalo morda tudi brez lista dokazati. Z
izpričevali bi bil morda večji križ.

9 )

Otožnik: Tudi za take reči ne vprašuje¬
mo. Tukaj služimo ideji, in kakor veste, so vse
velike ideje tolerantne.

Ljudevit: Ne, cenjeni gospod, tega ne vem.
ker vem slučajno ravno nasprotno.

Otožnik: Kako to? .. Ali — izvolite sesti!

Ljudevit: Hvala. (Sede.)

Otožnik: Kako ste rekli? Velike ideje da
niso tolerantne? (Sede. Tudi ostali posedajo,
Fani poleg Župka v ozadju, tako da je Ljudevit
ne opazi.)

Ljudevit: Tako sem dejal.

Roza: Torej kar razvežite jezik, pa nam
razložite, kako to mislite.

Ljudevit: Zelo enostavno. Vse se bojuje
za obstanje, torej za zmago. Tudi ideje.

Otožnik: Zdi se mi, da pripisujete temu bo¬
ju velik pomen.

Ljudevit: Mislim da.

Otožnik: Boju za življenje.

Ljudevit: Boju za življenje! Kje pa je živo
bitje, seveda popolnoma živo, torej tudi zdravo,
ki se ne bi hotelo z vsemi silami bojevati za
življenje?

Župek: Kje? V tem klubu, kjer se od¬
rekajo.

Megličar: A, gospod, nemara hočete reči,
da nismo popolnoma živi, da smo bolniki?

Ljudevit: Klanjam se Vaši bistroumnosti.

Roza: Po kakšni pravici morete tako so¬
diti?

Ljudevit: Dovolite, da vprašam? Ali mi¬
slite, da ste zdravi, gospodična?

Roza: Vidim, da hodite radi po bližnjicah.

92

Ljudevit: Da, tako hodim rad. Saj morda
v gotovih razmerah ni prav pametno; . koža
se me drži trdneje kakor vsaka suknja.

Megličar: To je zanimivo. Ali Vaša beseda
je bila, da nismo zdravi.

Ljudevit: To sem si dovolil reči.

Megličar: Ali smatrate na primer mene za
bolnega?

Ljudevit: Na prvi pogled.

Megličar: Al...  Odpustite, zdi se mi, da
to ni galantno, zakaj s tem, da me imenujete
bolnega, hočete pravzaprav reči nekaj drugega.

Ljudevit: Bognedaj! Bolezni so pač raz¬
lične.

Roza: O sebi pa mislite, da ste zdravi?

Ljudevit: Nedvomno.

Otožnik: In živeti hočete?

Ljudevit: Da, živeti!

Otožnik: Pa če bi se prepričali, da ste tudi
sami bolni?

Ljudevit: Tedaj bi gledal, da okrevam.

Otožnik: Dragi gospod, ali ne veste nič o
neozdravljivih boleznih? O bolezni volje, o
bolni moči? Ali Vam je kaj znano o življenju,
ki ni življenje? O plevelu na njivi življenja?

Ljudevit: Gospoda, če so to vse Vaše iz¬
najdbe, ali Vaša odkritja, tedaj Vaša filozofija
gotovo ni originalna. Čudno pa se mi zdi le to:
Zelo mladi ljudje, ki mislijo, da je vse v življe¬
nju teorija in ki še niso imeli časa, da bi se bili
poučili, koliko neumnega in kako malo pamet¬
nega se je že zmodrovalo o teh rečeh, davno
preden so prišli na svet, radi precenjujejo take
zgradbe iz megle in spomenike iz mehurjev. Ali

93

med Vami vidim zrele obraze, zdrava telesa,
lepa lica, bistre oči — zakaj nočete biti, kar
ste?

Roza: Dovolite: Kaj pa mislite, da hoče¬
mo biti?

Ljudevit: Nezreli otroci, ali pa preživeli
starci.

Roza: Kaj pa hočete biti Vi?

Ljudevit: Živ človek.

Megličar: Vprašal bi Vas le to: Ali mislite,
da je v Vaši duši popolnost?

Ljudevit: Dragi gospod, saj nisem dejal,
da sem bog.

Megličar: To je hvalevredna skromnost.

Ljudevit: To ni skromnost. Kaj naj bi po¬
čel v teh zemeljskih nižavah, če bi bil Perun ali
Wotan?

Otožnik: Razumem, kaj mislite. Pravico si
lastite, da smete živeti tak, kakršen ste.

Miloslava: Dvonožec.

Otožnik: Z vsemi slabostmi — zakaj ne¬
mara tudi priznate, da imate tudi slabosti.

Ljudevit: Z vsemi slabostmi.

Roza: Da se bahate z njimi.

Ljudevit: Le da imam tudi sam s seboj kaj
opraviti.

Megličar: Pozabili ste menda, da je na
svetu še kaj višjega kakor človekov ubogi Jaz.

Ljudevit: Nisem pozabil. Ali brez mojega
ubogega »Jaz« ni nič visokega in nič nizkega.

Otožnik: No, vidite, mi sodimo nekoliko
drugače. Treba je vedeti, koliko je vreden ta
»Jaz«, koliko drugi »Jaz«, koliko tretji. In po

94

našem mnenju se mora slabejši umakniti bolj¬
šemu, močnejšemu.

Ljudevit: Prostovoljno, kajneda?

Otožnik: Seveda, prostovoljno. Kako pa
drugače.

Ljudevit: Ej, to se pravi, da naj ovce iz¬
ginejo, ker so slabejše od volkov, golobi naj za-
puste svet, ker so ujede močnejše od njih; ali
ovce, golobi, krapi in vse živalice, ki niso naj¬
močnejše, so pametnejše od Vašega kluba in
še niso nikoli pomislile na to, da bi se odrekle.

Megličar: Vse, kar govori, ima edini na¬
men osmešiti naš klub. To je predrzno, žaljivo,
moj ljubi gospod.

Ljudevit: Ne razumem! Odrekate se, pa ste
tako občutljivi?

Megličar: Ah, to je sofistika.

Ljudevit: Pa če bi bila. Čim je nimate Vi,
sem jaz močnejši in po Vaši teoriji bi se mi mo¬
rali umakniti.

Miloslava: Zasukanost!

Megličar: Umakniti, da, onim, ki smo jih
spoznali, da so boljši. Tedaj je resignacija veli¬
ka in krasna.

Ljudevit: Umikajte se v božjem imenu, saj
Vas ne more nihče prikleniti. Ali meni se ne lju¬
bi, ker ni toliko bogov na svetu, da bi mogli za¬
sesti vso to rodovitno zemljo, če bi izginili lju¬
dje, in ker medvedje in opice navsezadnje le še
niso boljši in višji od ljudi. Svetniki ne bodo ma¬
rali zapustiti svojih toplih in svetlih nebes, a
dokler ne morem sam tja gor, sem rajši na zem¬
lji kakor pod zemljo, rajši med živimi, kakor
med črvi.

95

Miloslava: Glumač!

Roza (zmedena): Resnično, igralec ste!

Ljudevit: O ne. Vi ste igralci, pa slabi. Za¬
kaj če jevmojem razumu le še količkaj zdravja,
se upam trditi, da ne doigra ne eden svoje vlo¬
ge do konca.

Fani (Župku tiho iz stisnjenega grla): Ne
morem več, ne morem! Odtod moram!

Župek (tiho, energično): Ostanite!

Roza: Zakaj mislite to?

Ljudevit: Naučili ste se kretenj in delama-
cije, hoje in pogledov, ali duh Vaše igre Vam
je neznan. Popačili ste svojo osebnost, v vlogah
pa niste dosegli popolnosti.

Megiičar: Mislite?!

Ljudevit: Da — človek tiči v Vas, in tega
se ne iznebite. Življenje Vam dremlje v dušah
in se ne da poteptati, pomendrati, zadaviti!
Vklepate ga, ali močnejše je od Vašega sanjar-
stva. In zmagalo bo.

Roza: Če bi na odru tako govorili, pa bi
Vas slišala, bi Vam morala ploskati kakor nora.

Fani (tiho, strastno): Nesramna je!

Župek (tiho): Ej, ljubosumnost?

Ljudevit: Ker pa ne igram komedije, bi ra¬
di, da Vam pomaga Vaš fantom. Morda Vam
danes še pomaga. A jutri ali pojutršnjem izpre-
govori življenje močnejše besede od mojih in
tedaj boste pozabili na ploskanje in na fantom,
pa boste živeli.

Miloslava: Blaznost!

Ljudevit: Toda čemu to govorjenje. Hvala
lepa za prijazni sprejem, pa zbogom! (Vstane).

Roza: Stojte!

96

Megličar: Povedati Vam moram, da pač ni¬
mate zmisla za to, kar je vzvišeno in idealno.
To Vam pravim za slovo. Upam, da razumete
vsaj to.

Ljudevit: Razumem — nemara bi me radi
poučili?

Megličar: Cenjeni gospod, kdor hoče razu¬
meti vzvišenost in delovati vzvišeno, mu mora
biti namenjeno. Njegov pogled se mora odvra¬
čati od te zemlje in peroti ga morajo nositi gor
v nadzmiselne sfere.

Ljudevit: To bi pravzaprav rad videl. Ali
se zgodi še nocoj kaj takega?

Megličar: To je vprašanje ... vprašanje ...

Ljudevit: Ne zgodi se torej? — No, zbo¬
gom! (Hoče oditi.)

Roza (vstane): Počakajte!

Otožnik: O, o, gospodična Roza, nocoj se
je imelo odločiti, kdo med nami razume resig¬
nacijo in kdo ne.

Roza (zmedena): Nocoj... Tako sem rek¬
la sama...

Otožnik: Da, zdi se mi, da sem to slišal od

Vas.

Megličar (patetično): Da, gospod baron,
bliža se velika ura. Naša ušesa se odpirajo Va¬
šim ustam in željno pričakujejo pomembno, od¬
ločujočo besedo, ki je doslej še niste izrekli.
Vdano smo Vam sledili na vseh potih, povedi¬
te nas do cilja. Povejte: Kaj je vrhunec mo¬
drosti. S kakšno krono se krona Vaša čudovita
ideja resignacije? Oj, otvorite vrata, da vsto¬
pimo!

97

Otožnik; Gospod Megličar, Vi vprašujete.
Ali kdor vprašuje, mu nimam nič reči.

Župek: E, e, sklep! Sklepa ne pozna tukaj
menda sploh nihče.

Roza (energično): Motite se, gosDod dok¬
tor! Že davno ga poznam jaz in pripravljena
sem bila. Da, čakala sem na to uro. V možga¬
ne se mi je zarila ta misel in v srcu mi je tičala
kakor jeklo. Razumela sem: Edina logična po¬
sledica vseh naših predpostavk je samomor.
(Vsi se spogledajo. Kratka pavza.) Mene ni pri¬
gnala moda v Vaš krog. V mojih ušesih ni zve¬
nela beseda o resignaciji kakor fraza. Življenje
mi je bilo prazno, pusto, brez vsebine in brez
upa. In takrat se mi je zazdelo, da so Vaši nauki
modrost, — Zdaj pa me izbrišite iz klubskega
imenika, (Nemir.) Da, izbrišite me, zakaj zbu¬
dila sem se. In zdaj Vam pravim, da je Vaš klub
bedarija, da je Vaša resignacija norost (pro¬
testni klici, nemir.) Bedarija, pravim, in norost.
(Stopi k Ljudevitu): Vam se zahvaljujem, dasi ni¬
ste storili nič posebnega, da mi je padla mrena
z oči, in da sem začutila v sebi žrjavico živ¬
ljenja, ki noče ugasniti. (Stisne Ljudevitu roko).

Fani (plane pokonci in skoči k Ljudevitu):
Ljudevit!

Ljudevit: Fani, Fani! Ti si tukaj?

Fani (malo da se ne zjoka): Kaj si res po¬
polnoma pozabil name? Zatajuješ me in za¬
puščaš?

Roza: Ej, taka je ta reč?

Fani: Ti.,. Ti.,.

Roza: Ne, ne boj se. Če je Ljudevit Tvoj
izvoljenec, naj ostane, Ne vzamem Ti ga.

— '98  —

Le zahvaliti se mu moram, ker me je spomnil,
da čaka tudi name boj, ki je več vreden od vsa¬
ke bledo našminkane resignacije.

Ljudevit: Fani, ali znaš kaj pozabiti?

Fani: Molči! Molči!

Ljudevit: Ti si razvnela ljubezen v mojem
srcu, pa si —.

Fani: Molči, molči! Ničesar več ne vem.
Le to povej, če me ljubiš —.

Ljudevit (ji pogleda v oči in ji stisne roko.)

Župek: Ej, gospoda, če se ne motim, se kr¬
čijo Vaše vrste. Od gospoda Megličarja pač tu¬
di ne morete zahtevati, da bi stopil že do zad¬
njega cilja; kako naj bi potem vršil svoje lite¬
rarno poslanstvo? Gospoda — kdo izvede zad¬
njo posledico? (Pavza.) — Lahko Vam poma¬
gam, gospoda. (Potegne samokres iz žepa.)
Če morda niste poskrbeli za orodje...? (Ne¬
mir.) Nemara gospodična Miloslava?

Miloslava: Kakšna neslanost.

Megličar (najbližjemu članu); Morda Vi,
gospod? (Nagovorjeni član se odvrne z gro¬
zo.) Kdo, gospoda? Nihče? ... No, saj ne bi
bilo nevarno. Samokres itak ni nabit. Stara
šala. Toda kar tako brez vseh posledic vendar
ne more ostati vsa reč. Kaj če bi razpustili svoj
klub? Ali pa vsaj izpremenili pravila? (Velika
zbeganost, nekateri gestikulirajo, drugi hite k
izhodu.)

Otožnik: Storite kar hočete. Resigniral

sem itak na to, da bi ljudje razumeli mojo re¬
signacijo. Če moja ideja ni premodra, je pa ne¬
mara preneumna.

Župek: Tako bo pač.

[ Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

0  511  437

f

/