43$                                It. Štrekelj: Jan Ernst Šmolef.
i
Cul je za seboj veselo govorico in osupnen se je obrnil, ko je spoznal francoščino.
Dva gospoda in dve gospe so prihajali za njim; videli so se tujci.
Sodniku ni bilo mari do njih in šel je počasi dalje; oni so morali mimo njega.
Gospoda sta šla naprej ter radovedno pogledala v stran stopiv-šega Vrana. Isto tako je storila prva gospa; a druga je vezala šopek poljskih cvetic, in zato ni bila pozorna na drugo. Tudi Peter je ni pogledal, nego korakal počasi navzdol. A stoprav ko je bila poleg njega, obrnil se je na pol v njo, in malomarno zopet v stran, a nekaj znanega mu je oči sililo nagloma zopet nazaj v lepi obraz tujke, in tudi ona se je ozrla vanj.
v
Čuden vtis je napravil ta vzajemni pogled na oba.
Sodnik se je stresel, kakor trepetlika v večernem pišu, in bled kakor novopobeljen zid je ustavil svoj korak. A takoj potem mu je šinila kri v lice in krog tesno stisnenih usten mu je legel izraz silnega zaničevanja in sovraštva.
Tujka pa ni ustavila koraka svojega; glas začudenja je komaj u tešil a in malo bleda v lice šla je urno za drugimi.
Na prvem ovinku se je ozrla na pol nazaj, kakor človek, ki se hoče uveriti, je li prav videl, ali ne. Prepričala se je, da je oči niso zmotile. Drugi izmed družbe tega prizora niso opazili.
Doli na robu gozda je bilo čuti že njihovo veselo govorjenje, ko je Peter stal še na starem mestu in upiral se ob debelo gabrovo deblo kraj pota.
„To srečanje, to srečanje!" šepetal je in stiskal bel robec v rokah. a časih obrisal si pot s čela.
„Zakaj nisem šel z Janezom? Pa kaj — kaj sedaj, kaj sedaj? Ne ne, videti je ne maram več, hajdimo strani, le strani, da je ne vidim več!"
Napotil se je proti vasi.
(Dalje prihodnjič.)
Jan Ernst Smolef. f
Od vseh tistih Slovanov, ki so v srednjem veku delali nemškim cesarjem tako napotje in toliko preglavice ter so zasedali tudi srce denašnje Nemčije — ohranili   so do denašnjega dne   svoj   jezik in   svojo narodnost
K. Štrekelj: Jan Ernst Smolef.                                   437
le še Kašubi ob vzhodnjem morji in Srbi, kateri se imenujejo po deželici, ž njimi naseljeni, Lužičani in spadajo pod dve upravni ozemlji nemškega cesarstva, pod kraljevino saško in prusko. Da so se prej ob jednem s sorodnimi rodovi leškega plemena razširjali daleč na zahod, da so nekdaj bivali „an der Saale hellem Strande," o tem spričuje ne samo zgodovina, ampak govore tudi krajevna imena. No napredujoča in zmagovalna germa-nizacija posrkala je vsa bolj izpostavljena plemena ter stisnila nekdaj mnogoštevilni rod v denašnje ozke meje okrog mest Budišina (Bautzen) in Hot-jebuža (Kotbus). Že je nad sto let, odkar jim Nemci pri vsaki priliki pro-rokujejo naglo smrt ter željno pričakujejo njih pogina; še nedavno je L. Freytag v časopisu „Magazin fiir die Literatur des Auslandes" pisal: „Ein Volkssplitter, vvelcher . . . der unaufhaltsamen Germanisierung binnen Kurzem unterliegen muss." No Srbi nečejo izpolniti Nemcem te vroče želje, ampak vedno in vedno dajajo od sebe znamenja narodnega življenja in odgovarjajo: Hišče Serbstwo njezhubjene!
Pri zadnji štetvi našteli so gorenjih (okoli Budišina) in dolenjih Srbov (okrog Hotjebuža) 165.000 duš. Če pogledamo prejšnje štetve in cenitve, vidimo, da so ostali precej na tisti stopinji. L. 1830. jih je Pietraševski res cenil na 200.000 duš, ali dvanajst let kesneje cenil jih je Safafik samo na 142.000, 1. 1862. Kolb na 159.000, 1. 1875. Kasprovič na 150.000 in istega leta Budilovič na 13 6.000 duš. Vidimo torej, da so jih našteli še več, nego se je dalo pričakovati. Kako to torej, da germanizacija ne napreduje ? Ker se je v poslednjih petdesetih letih začelo mnogo delati za narodovo prerojenje, za vzbujo narodne zavesti! Serbske Nowiny same imajo 2000 naročnikov: in sploh se za narodno prosveto nikjer ne stori toliko, kakor v Lužičanih. Oni ne hrepene po kakih naučnih slovnikih, po znanstvenih delih, katera naj bi bila epohalna; ker dobro poznajo svoje moči in dobro vedo gospodariti z narodnim denarjem; z besedo: Lužičani mislijo trezno in se ne udajajo mamljivim sanjam. In ako vprašaš, kako se je zgodilo, da je ta narod, kateremu je Nemec že napravil nagrobni kamen, tako rekoč od smrti vstal in dobil novo veselje k življenju, ako vprašaš, kdo mu je vdihnil v otrplo telo novo dušo ter ga vzbudil iz globoke letargije; — poreče ti okrog Budišina vsak Srb : ta rešenik je — Jan Ernst Smolef!
Zgodovina življenja njegova je ob jednem kulturna zgodovina srbskega naroda v novi dobi! Ker ravno zdaj prihaja iz Lužice tožna vest, da je umrl ta.voditelj naroda srbskega, kateri užaljen prebridko plače na gomili očeta svojega, namenil sem se, podati Slovencem nekaj črtic o tem slavnem moži, katerega so se Nemci ne menj bali, kakor so ga spoštovali. Morda bodo tisti, ki obupno  prepuščajo   Slovence  na  periferiji nemškemu
438                                   K. Štrekelj: Jan Ernst Smolef.
Molohu, češ, zastonj vsak napor, morda bodo spoznali, da pravo rodoljubje, prava delavnost tudi dela čudeže, in da niso še n. pr. koroški Slovenci izgubljeni, kakor misli več odličnih rodoljubov.
Vodnik naš pri tem poslu je Adolf Parczewski. Ta Poljak je velik prijatelj lužiškim Srbom   in   srbski   tako   dobro   zna, da celo v tem
v
jeziku piše, kakor se vidi iz nekaterih njegovih sestavkov v „ Časopisu Mačicv Srbskeje". V „Ktosych" popisal je 1. 1881. življenje Smolef jevo in lani je dal ponatisniti svoj spis v posebno brošurico, katera slove: „Jan Ernest Smoler. Ust ep z historvi narodowego odrodzenia gornvch Lužvc. Napisat A. J. Parczewski; Warszawa 1883." Ta knjižica je pisana z navdušenjem, čvrsto in živo in — kar je še največje vrednosti — po polnem je zanesljiva.
Smolef pomeni slovenski Smolar, ruski se je pisal Smoljar, nemški pa Schmaler; kajti v Lužičanih je (bila?) navada, dajati nemško lice ne samo krajevnim, ampak tudi osebnim imenom. Porodil se je 3. marcija 1. 1816. v Luči (Merzdorf) blizu Male Spreve: oče je bil vaški učitelj in kantor v evangeljski cerkvi, mati pa priprosta Srbka; doma se je vedno govorilo srbski. Z Luča se preseli oče Jan Karel v Laz (Lohs), vas blizu Velike Spreve, od koder pošlje, štirinajstletnega sina na, gimnazijo v Budišin. Srbska mladež je bila tam precej mnogobrojna in je vedno držala se pravila : svoji k svojim. Ali to je bilo bolj v tistem smeru, kakor se sploh rojaki radi shajajo, kot sinovi jedne dežele, ne ozirajoč se na narodnost in narod. Ta mladina se ni brigala za materin jezik in ga je pozabljala; Smolef, ki je prej doma vedno srbski govoril, je to težko prenašal in hudo mu je delo to zanemarjanje svojega jezika. Petnajst let star sklene nagovoriti tovariše, naj se dvakrat v tednu vadijo v srbskem branji in pisanji; dobivši za to dovoljenje od rektorja, zbere okrog sebe nekaj kolegov in, ker pomočkov drugih skoraj ni bilo, prebira ž njimi sveto pismo in se uči gramatiki. To društvece je trajalo do 1. 1836., ko odide Smolef na vratislavsko univerzo poslušat protest antovsko teologijo : rad bi šel v Lip-sijo, ali pruskim podanikom, kakor Smolefju je bilo to prepovedano, češ, da se na lipski univerzi širijo demokratična načela in presvobodomiselni nauki. V starem piastovskem mestu je prebil Smolef najlepša leta. Kmalu se pridruži poljskim študentom, od katerih se je navadil poljski. V Vra-tislavi ustanovi lužiško društvo na provincijalni in ne na narodni podstavi, kakor je sploh bila tedaj navada. Pet Srbov in sedem Nemcev takoj pristopi. Kar na prvem zborovanji bere razpravo o gorenje-lužiških narodnih pesnih, kajti še dijak v Budišinu je zbiral že narodne stvari. Ob jednem je pridno dopisoval iz Vratislave budišinskim gimnazijalcem in budil in naduševal jih za narodni jezik; in vedno   lepše   se  je   razvijala narodna zavest med
K. Štrekelj: Jan Ernst Smoler.                                   439
srbskimi dijaki. Smoler je vzbudil tedaj med drugim Karola Aiigusta Možaka (Mosig), ki je pozneje preložil Safafikove „Starožitnosti slovanske" na nemški jezik, in Friderika Imiša, sedaj pastorja v Hodziju (Cloda), kateri je za Srbe toliko storil, da so mu Nemci nadeli naslov: „der vvendische Papst". Kmalu se na vzpodbudo Smolerjevo ustanovi: Societas slavica budissinensis, ki obstaja še dan danes. Razven imenovanih so bili kasneje v tem društvu med drugimi ti znamenitejši možje: Domaška, Kristijan Bohuvvjer Pful, pisatelj srbskega slovarja, in Karol Avgust Jene, srbski historik. Kmalu potem so postala dijaška srbska društva v Pragi, v budišinskem katoliškem in evangeljskem seminaru, v Lubiji. Vedno stala so v mejah legalnosti in redu in budila ljubezen za materinski jezik. — Da ni bilo mladostnega Smolerja, spala bi bila srbska mladina posle kakor prej spanje lenega in to tem več, ker so se starejši rodoljubi, kakor Handrij Lubjenski, v svojem pesimizmu mladim navdušencem le posmeho-vali in se od njih odvračali.
Smoler je postajal zmerom bolj znan, ne samo med samimi Srbi, ampak tudi med drugimi Slovani. Slovanska vzajemnost se je počela tedaj širiti; glavni nositelji te ideje, Safarik, Kollar, Stur so se zanimali posebno tudi za Lužičane. Stur jih je 1. 1839. sam obiskal; njegovi rojaci, Slovaki v Požunu, so pričakovali, da jim bo naznanil smrt „poslednjega Lužičana," in niso bili malo iznenadejani, ko jim je list njegov prinesel kaj vse dru-zega. — Ko je bil v Vratislavi, seznani se Smoler z glasovitim fizijologom češkim, Janom Purkyne, kateri počne njega in nekoliko mladih Poljakov učiti češki ter ga naposled vzame k sebi v hišo za učitelja svojima dvema sinoma in za knjižničarja. Spoznavši dva sorodna jezika, češki in poljski, katera sta lužiškemu najbolj sorodna, poprime se Smoler misli, popraviti in ustanoviti lužiški alfabet, ki je bil tedaj jako nestalen in drugačen pri katolikih, drugačen pri protestantih. Že Handrij Zejler je hotel abecedo uravnati, ali ni se mu posrečilo. Smoler je vzprejel za podstavo latinsko pisavo in rabee diakritična znamenja je pregnal iz lužiškega alfabeta tisto pisavo, ki stavi za jeden glas po dve, tri, štiri črke. Največ si je izposodil pri Cehih; če ti niso imeli potrebnih znamenj, zatekel se je k Poljakom. Njegov projekt so vzprejeli takoj študentje vratislavski in kmalu potem tudi Societas slavica budissinensis; s tem, da se je mladina te abecede poprijela, zagotovila jej je bodočnost.
L. 1840. dokonča Smoler teologijo, ali ker je tedaj bilo mnogo kandidatov, ne dobi mesta in zato misli iti za domačega učitelja na gorenje Silezko. Toda predsednik učenemu društvu v Zhorjelci, baron Stillfried, kateremu je Smoler že prej prelagal češke listine, predlaga mu, naj se posveti slavistiki;  kajti   pruska   vlada je  namerjala ustanoviti   na   svojih
440
Slovenski glasnik.
univerzah stolice za slovanske jezike.  Ob jednem mu obljubi štipendijo na tri leta;   Smoler   vzprejme   ponudbo   ter   ostane   na   univerzi   vratislavski,
v
kamor je bila pruska vlada poklicala Celakovskega.  O počitnicah je zahajal na slovanske kraje, da  bi   se   jezikov   učil na mestu; bil je v Varšavi in
v
Pragi, kamor ga je 1.  1842.  Celakovski vzel s seboj.
Pisateljsko delovanje počne 1. 1841. s knjižico „Maly Sserb, aby Sserskie a Njemske Rosmlowenja," ki je imela čisto praktičen namen. Ali že v teh pogovorih, pišoč v srbskem jeziku, pokazal se je čvrstega zagovornika naroda svojega. Drugi del pridejanega slovarčka, nemško-srbski slovnik, izdal je na novo 1. 1843. izdatno pomnoženega. Ob jednem s temi deli, ozirajočimi se na praktične potrebe, izda 1. 1841. najznamenitejše delo svoje: „Pj esničkihornvchadelnych Lužyskich Serbow.a Prvi zvezek, obsezajoč 331 narodnih pesnij z gorenje Lužice, nosi tudi nemški naslov: „Volkslieder der Wenden in der Ober- und Nieder-Lausitz." Poleg Smolerja stoji na naslovnem listu tiskan tudi Leop. Haupt, kateri je ritmično preložil srbske pesni. 0 razmerah Smo-lefjevih k temu človeku najdeš natančnejših podatkov v omenjeni knjigi Parczewskega str. 32. Drugi zvezek te zbirke narodnih pesnij ima nekoliko predrugačen naslov: „Proznicki Serskego luduwe gorej-nych a dolojnych Lužycach" in obseza obsega 200 narodnih pesnij iz dolenje Lužice. Ta izdava je jako skrbna; posebno zanimive so tudi pridejane melodije. V novejšem času so Smolerjevo zbirko dopolnili Henryk Jordan, Ernst Muka in Mihal Hornik. V drugem zvezku, v „ dodatku", priobčil je Smoler mnogo zanimivih etnografskih posebnostij, pregovorov, narodnih običajev in navad, babjeverstva in vraž. Konec knjige je geogra-fično-statististični opis obeh Lužic in karta teh deželic, kjer se posebno na etnografične meje jemlje ozir. Ta knjiga je vzbudila veliko senzacijo ; iz nje so zajemali drugi Slovani in tudi Neslovani, po največ vesti in znanje o pozabljenem srbskem narodu.                                                   —j.
(Konec prihodnjič.)
Slovenski glasnik.
Štefan Subic f. Dne 9. junija je umrl na svojem domu v Poljanah pri Škofji Loki znani podobar Štefan Subic, čegar umeteljniška dela se nahajajo v obilnem številu po vsej slovenski domovini. Pokojni se je izučil pri nekdaj slovečem po-dobarji Janezu Groharji v Železnikih. Prišedši domov, začel je sam mojstro-vati. Kmalu je imel mnogo dela in na vse strani Kranjske je pošiljal svoje oltarje in slike.    Jedno izmed prvih njegovih večjih del je orjaški veliki oltar v domači
486
J. Kersnik: Gospod Janez.
Hitro stopava čez ladijini mostič na parobrod, gospod Emilij H. z nama in za nami, kakor iz tal prirastena zopet elegantna dvojica, ona lepa, smijoča se, on bled in pokašljujoč. Med vso — toda kratko — prevožnjo od Bellaggija v Menaggio ginljivo slovo z gospodom Emi-lijem. Krčevito nama je stiskal desnico, proseč, časih spominati se njega, on naju ne bode pozabil nikdar, oh, nikdar ne! V Menaggiji sva osta-vili parobrod in nama udani prijatelj je nadaljeval na njem svoje popotovanje do Golico. Na Bavarskem se je  imel sniti z  bratom svojem.
(Dalje prihodnjič.)
Gospod Janez.
Novela. Spisal Janko Kersnik. III. treba je, da se ozremo celih deset let nazaj.
Lepega gorkega septembrovega večera je bilo, ko se je — naš znanec, tedaj domači učitelj in potni spremljevalec bogate dunajske rodovine, sprehajal sam po krasnem, s štirimi vrstami košatih dreves obsejanem Novem trgu staroslavnega renskega mesta — Kolonje. Otresel se je bil za par uric mučnega vsakdanjega posla, poučevanja in spremljevanja razvajenih paglavcev, in kdor ve, kakdvo je tako delo, umel bode tudi, kako vesel in dobre volje je bil Vran, ko je vedel, da ima nocoj nekoliko prostih trenutkov pred seboj. Ogledati je hotel mesto tudi jedenkrat sam po svoje,1 ne da bi se ravnal po strogem, zapovedanem načrtu, po katerem se mu je bilo treba ravnati skoraj sleharni dan. Mlademu lehhoživemu možu, kakeršen je bil on, prouzročevalo je tO zadnje mnogo" več zatajevanja in muke, nego kakemu drugemu v jednakem položaji, toda — kruh, kruh — vsakdanji kruh!
Marsikaj mu je bilo v mislih, ko je šetal med množico v gosti senci drevoredni — celo stari oče njegov se mu je vsilil v spomin s pripovedkami svojimi o „božji poti v Kelmorajn" ; staremu možu se pač niti sanjalo ni, da bode vnuk njegov sam kedaj hodil po onem slavnem mestu — a da mu tedaj  „božja pot" ne bo v namenu.
Dvakrat je bil že premeril Novi trg ter krenil potem v stranske ulice proti reki Reni, ne da bi kaj nameraval, nego prepustil se je slučaju.
A nekaj je vender nameraval! Doživel bi bil rad kaj posebnega, kaj zanimivega, kaj pikantnega. Imel je jedva tri in dvajset let — kdo bi mu torej   zameril, da  je  hrepenel   po  nenavadnem   —   in celo
J. Kersnik: Gospod Janez.
487
tu na tujem, v staroslavni Kolonji! Do sedaj mu usoda še ni bila nikdar mila v tem oziru; morda je pa v domišljijah svojih tudi preveč zahteval od nje. Pa še nekaj! Ta mladi mož ljubezni še ni poznal. Srce mu je sicer utripalo, kadar se je ozrla vanj gospa baronica, mati njegovih gojencev, oči te krasne žene so bile čudovite — Peter se jih je bal in vedno povešal svoje, kadar ga je pogledala. Celo guvernanta, bleda gospica, dve leti starejša od Petra, spravila ga je v zadrego, in spo-minal se je, da se mu je sanjalo dvakrat ali trikrat o njej, in da jo je poljubil — toda ljubezen, ljubezen mu je bila neznana. In vender bi jo bil rad poznal, hrepenel je po njej, in tudi nocoj je iskal in želel si   nekaj   romantičnega, poetičnega   in   naposled — zaljubljenega.
Pomračilo se je bilo že in po ulicah so užigali svetilnice.
Zdajci ugleda Peter pred seboj deklico, opravljeno skromno, a vender ukusno, lepe, vitke rasti in kolikor je mogel v mraku soditi, jako mlado. Vsega obraza še ni mogel videti. Pospešil je nehote svoj, korak ter se nasmehnil, češ, tu bo kaj romantičnega.
Deklica je nesla majhen zaboj, in bodi si da ni bila dosti pazna, — zaboj jej je zdrknil hipno iz rok in padšemu na tla, izsulo se je iz njega vsakovrstno šivalno orodje, klopčiči in kos tkanine.
Akopram ta tvarina sama na sebi ni bila nič menj nego poetična ali romantična, priskočil je Vran vender naglo in veselo in pomagal deklici pobirati raztresene stvari.
Ona je bila v silni zadregi.
„Hvala Vam, hvala!" hitela je ter spravljala škarje in niti, ne da bi pazila na red.
A Peter je izgubil prirojeno bojazljivost in se ni dal tako hitro odpraviti.
„Ali še česa pogrešate? Počakajte, da poiščem!"
„Ne ne, ničesa ne pogrešam! Hvala lepa!"
Hotela je dalje.
Pa Vran je bil že poleg nje.
»Dovolite," dejal je običajno, „da Vas spremim; morda se Vam še — — ¦— —" pristavil je v zadregi.
„Ah, Vi mislite, da še jedenkrat izgubim po nerodnosti svoje reči," nasmeje se deklica veselo.
„Ah, ne! Pa če mi dovolite, da grem z Vami."
Zopet ni imel več besede.
Ona se je naglo ozrla vanj in v osobi in na lici Petrovem je morda našla dovolj zaupanja vrednega; dejala je hitro:
„Ne stanujem že daleč! Tam doli na konci ulic!"
488                                          J. Kersnik: Gospod Janez.
Peter je zmatral to za dovoljenje ter šel poleg nje; ali ona je bila vender pospešila korak svoj.
Eazgovarjala sta se o lepih jesenskih dnevih, o vremenu — celo o vojski — (tedaj je bila vojna v Nemcih) — in pri tem je opazil Peter, da ima spremljevalka njegova krasen, mlad obrazek in oči, o katerih se mu je dozdevalo, da se žare, kakor oglje. In kdo bi tega ne verjel?
Predstavil se ni, in tudi nje ni vprašal ob osobnih njenih stvareh ; mari mu ni bilo do tega, kajti polastila se ga je mala razburjenost. Govorila sta nemški in francoski, kakor jima je naletelo.
Vranova nemščina ali francoščina pa je menda prouzročila, da je deklica omenila:
„Vi ste tujec — ali ne?"
„Sem, sem!" dejal je Peter, a prej nego mu je bilo moči še kaj več reči, obstala je ona pred visoko dolgo hišo.
„Tu sem doma! Hvala Vam še jedenkrat, gospod!"
Podala mu je roko.
Vran ni vedel druzega, nego prikloniti se, in v tem je ona že izginila v veži.
Kakor v sanjah, toda vesel, nenavadno vesel se je vrnil Peter. Domov pa še ni hotel niti mogel; kajti na konci ulice se je obrnil nehote in potem jo še dvakrat, trikrat prehodil gori in doli; v hiši, kjer sta se ločila z dekletcem, gorelo je mnogo lučij, mnogo oken je bilo razsvitljenih, a kdo bi vedel, za katerim je bivala njegova nova znanka !
Potem ga je začelo jeziti, da se ni bil predstavil, in da nje ni povprašal, kdo je in kaj, in tako dalje — —  — —
Pa naposled je moral domov. —--------—
Druzega večera se je sprehajal zopet po Novem trgu in zavil v znane stranske ulice; itak je storil tretji dan; pa vselej zaman. Deklice ni bilo.
Koliko bi bil on rad žrtvoval, da bi se bil oprostil za ves dan gojencev svojih, toda to je bilo nemogoče — še celo zvečer, sleharni večer ne pojde za dolgo; tako je ugibal.
Četrtega dne po onem srečanji se je sprehajal Vran s svojima gojencema po mestu. Bilo je popoludne pred obedom. Kakor naravno, vodil je neutrudljivi Peter učenca svoja po obližji znane ulice, kamor je sicer mogel le zvečer. In danes ga njegova slutnja ni prevarila. V drevoredu na Novem trgu je srečal zdajci znanko svojo. Tudi ona ga je spoznala, in že prej nego jo je pozdravil, ter je zarudevša se povesila oči, a potem prijazno odzdravila.
J. Kersnik: Gospod Janez.                                      489
„Kdo li je ta gospodična?" vprašal je   zvedavo jeden  gojencev. „Ne vem," dejal je odkritosrčno Vran; pa v zadregi je bil malo.
v
„Cemu jo pa pozdravljate?" de z otroško nagajivostjo starejši baronic.
„Govoril sem nekje ž njo, ali pa sem se — zmotil!"
Sedaj so se vsi trije smijali in še doma pri obedu je pripovedoval baronic Hugo, kaj se je pripetilo gospodu učitelju.
Ta je bil sedaj v veliki zadregi, zlasti ko je instinktivno čutil, da ga baronica strogo opazuje, toda izgovoril se je, da je bila pomota.
Zvečer pa je stal zopet na straži, kajti sodil je, da je šla „ona" popomdne od doma, in da se jej je vrniti ob času, kakor zadnjič. In ni se zmotil. V mraku je prihajala domov.
Ogovoril jo je in dozdevalo se mu je, da ga nikakor ni začudeno pogledala, nego, kakor bi bila že stara znanca.
Najprej pa jej je povedal nocoj, kdo je in od kod, in govoril je toliko o samem sebi, da sta že stala pred dekličinim stanovanjem, ne da bi bil zvedel njeno ime.    Se le zdaj se je domislil zamude.
„In Vi ?" dejal je skoraj bojazljivo. „Ali mi hočete povedati svoje ime ?"
„Helena!" odgovorila je poluglasno.
„Hvala Vam! Ali Vas bodem še kedaj videl? Štirinajst dnij, tri tedne morda ostanem še tu v Kolonji — potem pa idemo zopet strani, strani, daleč strani--------potem se ne bodeva videla nikdar več."
Končal je z lahkim, pa skoraj bolestnim smehom.
Tudi ona je postala nekoliko nemirna.
,,Jutri torej?" vprašal je zopet Peter.
„Tako kmalu že odidete!" hiti Helena, ne da bi odgovorila njegovemu vprašanju.
„Se ve da!   Torej   bodete dovolili,  da Vas jutri zopet počakam."
„Ne, ne! Kaj bo rekla teta, ko bi zvedela! Toda, pridite k nam — — — ah, to tudi ne gre!" —
Petra se je poslednje zdelo nekako nerodno.
„Bodi si! Jutri ob tem času torej. Pa tam gori na Novem trgu v četrtem drevoredu."
Rekla je vse to skoraj nejevoljno.
„Tam, kjer smo se srečali denes?"
„Tam, tam! Lahko noč!"
Peter je čutil njeno mehko ročico v svoji — toda v tem je bila Helena že izginila v hišo.
Druzega dne pa je Peter zvedel več. Deklica mu je povedala, da ima jedino teto, s katero živita skupaj,   in da  si z delom služita svoj
490                                       J.Kersnik: Gospod Janez.
kruh. Pravila mu je vse to otročje-zaupljivo, da ga je skoraj genilo. Zvedel je tudi, da ima še le sedemnajst let, in da sta jej roditelja v kratkem pomrla. Oče je bil prej bogat trgovec, a nesrečne špekulacije so mu vzele imetje in tuga — življenje. Soproga ga ni dolgo preživela, in Helena, njihova jako skrbno odgojevana hčerka je morala zdaj z jedino sorodnico, staro teto, iskati si kruha svojega s tem, čemur se je bila priučila.
Poučevala je otroke v raznih znanih rodbinah ali pa s finimi ročnimi deli služila živež teti in sebi.
„Glejte, glejte! Saj sva skoraj kolega!" vzkliknil je Peter veselo, in tudi deklici je izginil tožni izraz z lica, kateri jej je legel tja pri onih bridkih spominih.
Pol ure jima je minilo, da nista vedela kedaj. Pri slovesu ponovi Vran navadno, svoje vprašanje, kedaj se bodeta zopet videla.
„Obiščite nas!* deje Helena. „Povedala sem teti o Vas, in teta dovoljuje, da pridete."
„A jaz morem samo zvečer" — ugovarja Peter.
„Dobro, pa pridite zvečer! Takoj sedaj, če hočete!"
Petru se je to vabilo malo nenavadno zdelo, a šel je vender za deklico po razsvetljenih stopnicah.
„Mi stanujemo visoko!" smeje se Helena, zapazivši, da Vran v tretjem nadstropji gleda, bode li konec stopnic ali ne.
V četrtem nadstropji je odprla Helena vrata mostovžu in malo potem je stal Peter v nizki, pa prostorni sobi pred postarno gospo, katera ga je ogledovala nezaupljivo in ne da bi zinila besedico. —
„To je oni gospod,  ki mi je pobral klopčiče,"   smeje   se Helena.
„Dovolite — jaz — ne vem — pa — povabila — oprostite —"
Peter ni vedel, kaj bi rekel.
„Ti si dovolila,   teta,   da nas  ta  gospod  obišče,   in  jaz   sem ga privedla —"
„Pa o tem času, Helena?" zavrne starka z očitaj očim glasom.
„Ta gospod ne utegne! On mora otroke poučevati, kakor jaz!" šali se deklica.
To je bilo teti še sumnjiveje.
„Ne utegne po dnevi?" vpraša žena.
„Da, tako je, milostiva!" pritrdi Vran, vedno še s klobukom v roki stoječ sredi sobe.
„Torej sedite, sedite vender," opomni Helena, katera je bila v sosedni sobici odložila plašček in klobuk.
.    Kmalu se je unel razgovor,   in ko se je Peter  čez   kake   pol ure ločil, starka ni gledala več osorno za njim.
K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski.
491
Prihajal je sleharni večer, ostal po jedno uro, pozneje tudi po dve, zunaj   pa Helene  ni videl.    Vedno le doma v navzočnosti  tetini.
Bilo je, kakor bi se deklica bala, sama zgovarjati se ž njim.
Tako je potekal dan za dnevom, in Petru čas bivanja v Kolonji. Predzadnji večer je bil prišel, in mlada dva človeka sta molče sedela pri brleči svetilnici v Heleninem stanovanji.   Teta je bila odšla v kuhinjo.
„Torej pojuteršnjem?" de poluglasno Helena, ne da bi se ozrla v Petra.
„Da, da!" odgovori tudi on po tihem. Molčala sta nekoliko časa.
Zdajci vzdigne deklica glavo, vstane izza mize, in se glasno ihteča oklene Petru okoli vratu.
»Helena, Helena!" vzkliknil je on. Bolest in strastna radost, oboje mu je polnilo dušo.
A že se mu je bila izvila in tekla burno k oknu ter na hladno steklo naslonila glavo.
Peter je stopil k njej.                                      (Dalje prihodnjič.)
Novejši pisatelji ruski.
.....             ......  •'  "       Piše K. Štrekelj.
II.
Ivan Sergejevič Turgenev.
(Dalje.)
Z„Vizijami", katere je spisal Turgenev 1. 1863. v Baden-Ba-dnu, zavil se je prvič v obleko misticizma, v kateri se nam je tako rad kazal posebno v poslednjih umotvorih svojih. Bil je sicer realist in vse vtise je živa fantazija njegova, kakor sploh vsakega pesnika, prestvarila ter jim podala pečat umeteljnosti; kakor več velikih pesnikov pred njim^ obračal pa je pogled svoj tudi na dejanje in nehanje nesvest-nika, kakor se nam kaže v sanjah. Kdo se bo čudil, da pesnik vidi in nahaja marsikaj, kar ni samo slučajno in se vender duševno ne da opazovati, ko je vender tudi njegovo dejanje kolikor toliko podobno sanjam? Basi so take psihološke zastavice predmet več ali menj fantastičen, obravnava jih naš pesnik vender le vedno strogo realistično; vse diše isti zdravi, prosti duh, ki veje tudi iz drugih umotvorov njegovih
Bojazljivo uživanje življenja, strah pred smrtjo, nesrečna ljubezen, sploh, pesimistični nazori pisateljevi  o   svetu: to je podlaga „Vizijam",