Organizacija učiteljstva. ii. Duhovnik in učitelj sta po svoji vzgoji in omiki najbolj omejena na svojo stroko. Duhovnik stopi med prosto ljudstvo potem, ko je bil 16 let neprenehoma v šoli v kakem zavodu ali semenišču. Njegovo vzgojevanje je bilo ves čas teoretično, in višja njegova izobrazba je bila strokovna. Tako se tudi učitelju podaja v učiteljišču skoraj le gradivo, katero rabi v šoli kot učitelj, in se ga ne pripravlja za nastop v življenju. Prišedša iz šole, se raorata duhovnik in učitelj šele ozreti po živi okolici in iskati z njo dotike. Stroka, ki se v učiteljišču najbolj poudarja, je pedagogika in metodika. Ne zabi se pri tem navdajati bodočega učitelja s precejšnjim ponosorn in količino stanovskega ponosa; slika se mu ugled učiteljskega stanu, vzvišenost njegovega delovanja . . . Zapustivši učiteljišče, si je pridobil učitelj mnogo znanja, kako vplivati na dušo otroka, kako rau razvijati razura. Učitelj čuti svoj vzvišeni poklic, ne da bi si bil svest, kako mu manjka vzgoje in izobrazbe za življenje med ljudstvoni in kako je ravno ta neobhodno potrebna, da si pridobi oni ugled, kateri se mu je obetal. Ako bi bila v ljudstvu istinita iu iskrena želja, izobraziti deco do kar moči visoke stopnje, bi ljudski učitelj že po tej splošni želji moral uživati spoštovanje in ugled; zakaj od njega se pričakuje uspeh in boljša bodočnost naraščaja. Ne morerao pa reči, da je ta želja danes tako živa in odločna, da je zbog nje postavljen ljudski učitelj med prve v občini. Je pae tako pri učiteljskem stanu, da si mora učitelj ugled pridobiti šele s svojim vedenjem izven šole in s svojira vplivanjem na ljudstvo izven šole. Bodisi učitelj še tako marljiv v šoli, naj ima pri otrocih še tako povoljne uspehe, v obeini ne velja, ako ni prišel v dotiko z veljavnimi možmi. S to dotiko pa ni misliti le socijalnega občevanja, marveč dotiko, po kateri vpliva na gospodarsko in politično življenje občanov. Učitelj si za to delovanjo izven šole ni pridobil nikake podlage v učiteljišču in mora si jo pridobiti po izgotovljeni šoli ravno tako kakor duhovnik. Kakor velja za duhovnika izrek: »Stopite iz zakristije!" — tako velja tudi rek za učitelja: ,,Stopite iz šole, ako hočete vzgajati občane!" Cetudi je glavna naloga duhovnika vplivati v cerkvi, učitelja v šoli, raora priti do polnega vpliva le, ako si zna pridobiti eden izven cerkve, drugi izven šole vpliv pri občanih. Do tega spoznanja je prišla višja duhovščina. Ne moremo reči, da je prišla do tega spoznanja ona oblast, katera stoji na čelu učiteljstvu, kersodita oblastvkrog birokracije, katera ne m o r e želeti prostega in vplivnega u č i t e 1 j a , kakor si more želeti hierarhija prostega in vplivnega duhovnika. Kakor veli duhovniku najvišja cerkvena oblast: nStopi raed ljudstvo!" — tako se birokracija tega boji glede učitelja, veleča rau, izobraziti se strokovno in izven šole ne dati čutiti svojega vpliva. \r interesu birokracije je, da poleg vplivnega duhovnika v občini ne nastopi še vplivnejši učitelj, ker bi sicer utegnilo priti do tega, da bi po vplivu duhovnika in učitelja izgubila birokracija temeljno svojo moč na prosto ljudstvo. Učitelj mora tedaj sam hrepeneti po delovanju izven šole. Zavoljo tega se učitelju ne daje prilike, pripraviti se za javno življenje. Učiteljišče mu tega ne nudi. Učiteljstvo samo je bilo do sedaj objeto po struji, katero je narekovala birokracija za dobe proglasitve šol- skih zakonov, t. j. omejevalo se je na strokovno izobraževanje, poudarjalo zgolj stanovski ponos ter izpuščalo popolnoma izpred oči, da po prvem in drugem ni mogoče izboljšati položaja uoitelja v občini in javnem življenju. Prva doba novih šolskih zakonov pa je za učiteljstvo pretekla; le-to je praznovalo 301etnico šolskega zakona, in čas je, da učiteljstvo tudi raisli, kako si priboriti po zakonu obečani vpliv in ugled v praktičnem življenju. Ne pribori si ga, hodeč po sedaj utrti stezi, mora jo razširiti samo s svojimi raoomi, mora udreti novo pot po lastni organizaciji. Sraoter te organizacije mora biti vsestranska izobrazba za javno življenje tako, da učitelj po tej pride do dejanskega vpliva in ugleda v občini. Ne-le tako, da se bo pomen učiteljstva le teoretično priznavalo raarvee da bo besedo ueiteljstva tudi čutiti v javnern, to je gospodarskem in političnem življenju naroda. V prvi vrsti se mora zavedati vsak učitelj sam svoje naloge. Sam mora stremiti že na učiteljišču, da se izobrazi črez ozke ineje, načrtane rnu v učiteljišču, in da skuša pridobiti vpogled v gospodarsko in politiono življenje ljudstva. Iskati raora prilike, da si ogleda politično delovanje mož, ki so se posvetili javnemu delu, mora čitati gospodarsko slovstvo, ki je danes naraslo z orjaškimi koraki, in posebe o gospodarski organizaciji širokih mas. Učitelj, stopivši v praktično življenje, pa ne sme sarao iskati deležbe pri strokovnih učiteljskih društvih, arapak mora posvetiti del svojih moči zadružništvu in društvom, ki organizatorično vplivajo na ljudstvo. Tako dobi vpogled na gospodarski in politieni položaj občanov, tu se izvežba praktio.no, ko je prišel v živo krvno dotiko s člani občine in dežele. Naloga ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev" je, da obudi te misli, da s predavanji pojasni in poudarja pomen zadrug in javnih društev in pridobi učiteljstvo na sploh, da se loti z vso resnobo zadružniškega in društvenega dela in po njem postane važen činitelj v političnem življenju. Naši državni zakoni, udajajoči se vplivu naprednih zahodnih držav, prihajajo bolj in bolj svobodomiselni in obenem sooijalni. Novi kazenski red in novi civilni pravdni red je uvedel ustne javne razprave, poroto in prisednike. Nova davčna reforma je dala določitev davka v roke davkoplačevalca samega. Delavec je deležen razsodništva in uprave pri bolniški blagajnici in pri zavarovalnici proti nezgodam. Ali pa je ljudstvo godno, da se ukoristi teh novih svobodomiselnih naprav? Kdo naj poučuje našega kmetovalca, našega posestnika, našega obrtnika in trgovca po deželi, kako naj se brani pred sodnijo, kako naj zastopa svoje koristi pred davčno oblastjo? V šoli se tega predmeta nihče ne dotakne, saj učitelj, zapustivši učiteljišoe, o vsem tem ne ve niti trohe! Saj je vse to zaprta knjiga občanu. knjiga, znana le onerau, ki vlada ljudstvo. Brez inicijative učiteljstva samega se ljudstvo dolgo ne polasti ustvarjenih svobodomiselnih naprav. Učiteljeva važna naloga je torej, da se sam uči, da pouči ljudstvo, ki ga obdaja, in da mu je prvi vodnik pri vporabi naprav, ki naj ga vedo do svobode in napredka. — To je pot, po kateri raore priti učitelj do pravega ugleda med ljudstvom, in šele kadar tega vdobi, bo lahko nastopil tudi v šoli tako, da bo zajaračen ves drugi uspeh kakor je bil dosedaj. Da učiteljstvo pride do spoznanja te svoje naloge, je treba, da nje prvi zastopnik — BZaveza" — preraišlja o korakih, kako razširiti to spoznanje med učiteljstvora in kako navajati učiteljstvo, da prične izvrševati to obširno nalogo tudi v najkrajšem času.