—   247    —
Šege slovenske.
Za merilci narekovanje v lstrii. Padali smo  častitim bravcem  wNovic"   nektere  izglede narekovanja v Liburnii (lstrii),   da   so tudi v besedah zvedili to šego, od ktere so velikrat slišali govoriti. Hočemo danes nekoliko več omeniti od tega.
Narekovanje je običaj (šega) samo ženskega spola, in kakor bi se moškemu smejali in rugali, ako bi počel za kem narekovati, tako bi ženski zamerili in ji oponašali , ako ne bi za umerlem bližnje svoje žlahte narekovala. Posebnih narekovavskih pesem nimajoč jih skladajo kakor jim jih ožalosteno serce tisti čas navdaja, po nekih vendar stalnih oblikah, in jih pojejo z otožnim in žalostnim napevom ,   ko dvigajo glas in ga natezajo,  posebno na tretjozadni slovki (Silbe)   vsake verste,   kamor stav-Ijajo imena žlahte  in   druge Ijubeznjive in mile   priloge rajnemu, ter jih skoz celo pesem na   koncu   verste med sabo menjajoč ponavljajo, na priliko: Za otrokom: Sine moj, sinko moj! grančice moja! hči moja! Hčercice moja, rožice moja, lepa kitice moja! Tanka jelvice moja!  rano moja!
Za očetom: Caco moj, dobri čacko moj !  velo dobro moje!
Za mater o: Mila majko moja, mila i draga majcice moja!
Za bratom: Bratac moj, brajne moj!
Za sestro: Sestrice moja, mila sestro moja! dobra prijatelica moja! Za možem: Druže moj!  mužu moj! rano moja! Serce moje! veliko dobro moje, boru moj! Z onim, kar pa narekajoč zlagajo — milo opevajo tugo in žalost,   da   so  rajnega   zgubile,  da jim  je up zginul, kako teško in mučno bojo brez njega živele, prosijo svoje umerle,  da mu pridejo naprot,   prosijo   tega, da on jih lepo pozdravi, da jim pove,  kako jako za njim žalujejo itd.
Dokler bolnik boluje, se plačejo #), pa po splohni šegi še ne narekujejo ; kakor se pa duša od telesa loči, počnejo vse hišne ženske male in velike kuševajoč merilca na ves glas narekovati; nato pridejo tud sosede, da ga pomagajo žalovati, ter se ne dajo od njega ločiti, posebno ki so najbližnje žlahte, dokler jih druge ženske po sili proč neizvlečejo , da ga preoblečejo in na mizo ali daske polože.
O tem času, dokler mertvi v hiši leži, vzdigne večkrat ena ali druga svoje narekovanje; ali kader ga v trugo devajo, ga pokopat nesti, padejo vse z rokami
*) Tukaj plakati weinen, na priliko: kega serce ne boli, oči mu se ne placu, razločujejo od jokati (od joh!) wehklagen brez solz5 na priliko: joče as ga zub boli.
in obrazi na-nj , ter včasi glavo nekoliko vzdigovaje in z rokami pleskajoče narekujejo, ktera bolje zna. Merliča oženjenega koj doma pokrijejo in v trugo zabijejo, neože njenega pa, kjer se je še stara navada ohranila, nosijo v odperti trugi, ter ga pokrijejo, kader ga imajo v grob položiti; kjer z njim počivajo, se narekovavke koj okolo truge vsujejo, ter padejo s sklopljenimi rokami in obrazi na trugo, in narekujejo, kakor tudi po vsem poti, tako tudi v cerkvi; molče samo med merlicami (biljami = viglia = vigilia) in med s. mašo; kader pa duhoven zapoje: ?)os!obodi me gospodi" (libera), počnejo spet, ktera jačje more, padši z obrazi in rokami na trugo, narekovati, dokler jim ga nosci ne odnesejo do groba. Ko pa nosila h grobu na tla polože, koj koj potežuč ena drugo proč beže, kakor da ne bi mogle nikakor gledati telesa svojega dragega in milega v grob položiti in s černo zemljo pokriti, ter domu grede zmirom narekujejo in plačejo, kar še doma včasi ponavljajo. Svečo oljenico, ki je pri meriiču gorela, nesejo gorečo iz cerkve domu, in jo puste še ki dan goreti. Po Lovranščini pa denejo k oljenici še blagoslovljene vode, v ktero polože malo kruha, kar potle v ogenj veržejo.
Ako je pokopališče blizo cerkve, kamor k službi božji hodijo , začnejo pridši blizo groba spet narekovati, ter stoje tako plakajoč nekoliko časa; po božji službi pa, zagrabši s pestjo blagoslovljene vode škrope grob, (tudi drugi radi grobe svojih rajnih tako poškropljajo) in narekujejo, dokler jih druge žene proč ne popeljejo; in tako edine na grobu narekovanja pevajoče je naj mi-leje poslušati. Merliča spremljajoče ženske pa ne narekujejo samo tega zdaj umerlega, ampak tudi druge, vsaka svoje, za kterim jih jačje serce boli; tud se včasi starim ubogim ženam kaj daruje ,   da   gredo   narekovat.
Naj mileje se pa Slovanu stori, viditi in slišati gospe in gospice (na otocih namesto gospodične) iz bogatih hiš, kjer se od kakih 50 let sem redko ilirska beseda sliši, ko jim kteri mili in dragi umre. Kadar ranjeno serce vse drugo preobiada, lepo milo ter milo čisto ilirski narekovati začnejo in s tem kažejo, da jim Bog je slovansko kri v serce vstvaril.                J. V.