Grofov jagar. Povest iz domačih hribov, 8 Čez nekaj časa se je jagar podal navzdol k Žlebu, kjer je imel shranjene otrobe s soljo, in gamsi so skakljali za njim. Ta dan je obiskal vse staje in natrosil živalim soli, gamsi pa so se povsod veselo prerivali okoli njega. Na večer je zlezel še na ono stran čez snežišče in v hipu je bilo kakih petdeset gamsov okoli njega. Razdal jim je še zadnjo sol in se pogovarjal in šalil z njimi kakor z ljudmi. »Gamsi so zvesti in hvaležni,« je govoril napol živalim, napol sam zase; »ljudje pa so hudobni. Zdaj ostanem za vedno pri gamsih, k ljudem ne pojdem nikoli več. Mojih gamsov in mojega Ojstrca mi nihče ne more vzeti; drugega mi pa treba ni.« Bil je lep, topel večer. V vrhovih je pihal jug. Mogočno in počasi je zahajalo sonce za Ojstrc, iz dolin pa so lezle temne sence. Posamič in v malih gručah so se za črnimi pečinami usedali gamsi. Spodaj je bila že noč, Ojstrc pa je še žarel v večerni zarji. Z lačnimi očmi je strmel jagar v razžarjeni vrh; ko pa je sij ugasnil, si je položil vrečo, v kateri so bili otrobi in sol, pod glavo in se je stegnil po dolgem tako. da mu ie bil Ojstrc pred očmi. Vse naokoli je bilo tiho, čuti je bilo le klokanje gamsov in šumenje vod. Za jagra je bila to najlepša pesem, ki ga je zazibala v dremoten sen; po treh nemirnih nočeh je prvič zopet zaspal. Toda miru tudi v spanju ni našel. Hude sanje so ga obhajale in mu stiskale srce. Zopet je bil tam nad Šmarskimi pečmi in pred njim ob mecesnu je visela nad brezdnom Veronika. Iznenada se je mecesen zamajal, korenike so popustile, dekle je zakričalo: Ježeš Marija! — Skočil je k nji, da bi jo prijel, da bi jo rešil. Držal jo je že, tedaj mu je zdrknila iz rok in treščila v globočino in mecesen zanjo in nanjo... Znojen od groze je planil pokonci, široko zastrmel in videl — da, tik pred seboj jo je videl: Veroniko ... Ne, njen duh je bil, bel ko sneg, ogromen, strašno velik; ob glavi ji je bil mesec in ji je svetil na bledo, mrliško lice ... Kaj hočeš, Veronika ? Saj ti nisem nič storil! ... Vstal je in se tresel, zavedel se je in spoznal, da ni duh, ampak Ojstrc, ki mu izza vrha vzhaja mesec. Tedaj je stisnil zobe, da so zaškripali. Dva gamsa sta blizu njega vstala in stopila tesno k njemu. »Kaj vidva ne počivata? Saj vidva sta brez greha; vidva lahko mirno spita. Jaz pa sem morilec . ..« Zeblo ga je, da je trepetal. Počasi je lezel proti Hudim pečem. Ko se je jelo daniti, je začutil lakoto. Vrnil se je v svojo votlino in hlastno pojedel krajec kruha in hlebec sira. Potem je zopet dolgo sedel na robu in gledal v dol. Kaj pa to? Ali se tam ne plazijo ljudje? Da, šest moških — sedem jih je, tudi ženska je med njimi. Kljub bistrim očem ni mogel spoznati, kdo da so. Previsoko gori je bil. Gotovo iščejo njega. Prijeti ga hočejo. Ha, tem dedcem bi bil lahko kos! Ko zajce bi jih nagnal. Ko bi jih le še več ne bilo v zasedi kje skritih!... Pazljivo jim je sledil in jih ni spustil iz oči. Videl je, ko so stopili k njegovi koči in se nekaj časa tam okoli motovilili, potem so zlezli na drugi strani v hrib in ga od tam klicali na vse strani. Ah, ti so mu pravi, ki mislijo, da je tako ob pamet, da se jim bo oglasil! Na to lahko dolgo cakajo! Lezli so sem in tja, nazadnje pa so se podali na ono stran planine. Tu in tam je zažvižgal gams čuvaj tn kakor sence so švignile bežeče trope na varno. Popoldne so se biriči vrnili k Hudim pečem, tiekaj časa so še stikali okoli, proti večeru pa so Be podali v dolino. Grofov jagar je ostal nekaj dni v votlini in si ai upal iz nje. Tedaj pa se je vreme sprevrglo. Mrzel Bever je zapihal, nebo so pokHli sivi oblaki. ielo ie deževati, ponoči pa se je usul sneg, tretji dan pa je bila planina že vsa bela. Za jagra je bilo nevarno. Jesti skoraj ni imel več kaj, pa tudi drugače mu je bilo za zimo in sneg marsičesa treba. Ako bi sneg do kraja zapadel, bi mu ostala edino še pot na Šmarje in Kaplo odprta. Preživeti bi se še mogel, ko bi šel na strel. Toda razen garosov tu gori ni bilo bogve ka.i zverine Gamse pa je imel preveč rad, in rajši, ko da bi katerega teh ustrelil, bi bil od gladu umrl... Ali ni bilo najbolj pametno: pot pod noge pa hajd čez mejo? Danes še more, jutri morda že ne bo mogel več. Tam za mejo se mu ni bati biričev. Taro v kakem mestu, kakor jih je že pri cirkusu nekdaj spoznal, bo našel pozabo in mir... Toda če gre, mora za zmeraj zapustiti svoje gamse, ki so mu ljubši kakor Ijudje, in zapustiti mora svojo planino, ki je njegova ... Tega ne more, saj brez teh mu ni veselja več na svetu, ne veselja, ne obstanka ... Ali res ni drugega kaj? Tedaj se je nečesa spomnil. Kmetu Visočniku na Lužah je nekoč rešil dva junčka iz sJvalovja; tedaj mu je ta dejal, da mu bo dobroto povrnil, kadar bo kdaj mogel. K Visočniku pojde, ta ga bo vzel čez zimo, posebno še, če mu za to plača. Denar.ia ima grofov jagar, da, in plača lahko. Saj se tudi z ničimer laža ne ubraniš izdajstva kakor z denarjem.^(Dalje sledi.) |