K VI \( IOTHEI mi AIR •»ti kralje« ( y if Ji'ii £} ■'!* ir N KAMN OTISKARN J CA EDUARDA S1EGER NA DUNEJ1-' OS) (SO Oe je vpeljanje kakiga poboljšaniga poduka v naših učilnicah doslej na skorej nepremaglive saderge in silne prolivnosti, ki iz ljubezni do starih navad izhajajo, naletalo, ne bo inende nihče tajil, ker je pri takih rečeh gotovo ravno taka, kakor z terdim kmetam, ko se mu od po- boljšanja kmetije govori. Kakor se ta z tem tolaži, de tudi njegov oče in ded nista drugači delala in de sta vendar živela; ravno tako menijo, de bi tako ne! tudi nekteri učitelji, de so z doveršenjem detovodskiga poduka (padagogischer Curs) ali z tem, de so službo dobili, že na konc učenosti in omi- kanja prišli, ali se pa z tem tolažijo, de uče, kakor so se oni učili. Pri poduku v pisanju pa še ta zuderžek pristopi, de se navadno meni, de ta poduk je le nekaki priveržik, in de se vsak, kdor le kaki dve čerki kakor si bodi narisati zna, že med popolnama izurjene učitelje pisanja šteje. Moji deželani, kteri me poznajo, mi ne bodo zamerili, de to tako naravnost povem, posebno ker še pristavim, de pri vsi svoji goreči ljubezni do lepopisa sim vender še le pozno spoznal, de med Iepopisarjam (Schonschreiber) in med učiteljam lepopisa (Schonschreiblehrer) je grozno velik razločik. To srečno spoznanje mi je tudi napčnost našiga načina pri poduku lepopisa spoznati dalo, in me na kako poboljšanje misliti prisililo. Ves ta način (Methodej če se mu sme tako reči — je to le, de se otrokam pokaže, kako imajo pri pisanju život in pero deržati (pa 4 obdvoje večidel napčno), in de se jim potem čerke eno za drugo iz predpisa, ki se jim predpoloži, ali pa iz Table, pisati da. Tabla se pa veči del ne napiše pričo otrok, de reveži še ne vidijo, kako učitelj podobe čerk risa, kje jih začne, ali kje jenja. — To in potrebno razglaganje poglavnih čert ter obstojnih delov in njih sklado v podobe čerk i t. d. mora revni otrok sam znajditi. Revež tapa in tapa v tami, dokler pravo podobo dotapa! In ko se učitelj (ako ni to čez njegovo moč in znanost) poslednjič vender kej popra¬ viti vda, že meni, de je svoj poduk do donca dognal. Je leto način poduka? je le to poduk?! — Tako se učene in prihodni učitelj pisati učita. Temu se navadno še nič ne popravlja in se ne navaja prav sedeti in pero deržati, ker se meni, de to že sam zna; namesto tega pa se mora nekoliko^ (ne vselej nar boljih in pravih) vodil, za poduk iz glave učiti. Pa že slišim nektere svojih součileljov zabavljati.- „Čemu način?" — „de se človek le pisati nauči!" — „Jez jih poznam veliko, ki prav lepo pišejo, desiravno so se le po starim učili." — Res je — in v čast Slovencov naj bo rečeno, de se med njimi veliko lepih in, tako reči, prav možkih rokopisov najde. Pa smem vprašati: komu se ima to v zaslugo pripisati, učitelju ali pripravnosti in velikimu pridu učenca? — in kdaj so se ti krepki lepi rokopisi izurili? Večidel še le v možkih letah, ko se je šolski pis, kakor mu zaničljivo pravijo, po mnogi dolgi vadbi v lepiga krepkiga spremenil. Možtvo posamesniga človeka in celiga naroda se kaže, de tako rečem, v možkim pišu. Krepko je Slavjana možtvo, krepak njegov rokopis v podobah in čertah. Z tem pa nočem kratko nikar lepopisarjov razžaliti; temuč le čez napčni način tožim, ki je kriv, de se tolikanj dragiga časa potrati, in z šolskim učenjem vender ne doseže, kar bi se bilo po pripravnim pametnim načinu doseči moglo. Ljubi Gospodje součitelji! povejmo jo le naravnost, de smo se doslej le večidel napčnih starih navad deržali, de smo druge posne¬ mali, brez de bi bili vodili zakaj in kako, in de smo od svojih učencov ravno to terjali. — 5 Zdaj je doba, de se zdramimo in začnemo po pameti delali! — Stara obleka se nam večne prileže, časi terjajo že dolgo drugo; zato¬ rej pretresajmo umno kar nam novi časi podajo , in ohranimo kar je dobriga. Častivredno je pri starim ostati, dokler se kej boljšiga ne najde; tode dolžnost je po popolnamosti hrepeneti; tedej tudi nam podane načine pretresovati, in ako jih bolj pripravne najdemo kot naše dozdajne na¬ vade, se jih terdno poprijeti in jih vpeljati. Ako bi bili vsi ljudje zrnirej pri starim ostali, bi se mogli mi še zdej z kožami divjih zverin ogrinati, srovo meso jesti in žito med dvema kamnama drobiti i. t. d. Naše učilnistvo (Schulwesen) je v marskakim oziru za drugim— posebno pa za nemškim — zaostalo. Čas je, de se zbudimo in dela poprimimo! Svitli Cesar, visoko ministerstvo nas dramijo. — Moj namen je vam nekoliko svojih skušinj pri Iepopisanju podeliti in vam pričo zdrave pameti le en korist mojiga načina za poduk v lepopisu opomniti — ta je: ročnost, urnost in prosta gibčna roka, ki se po njem namest težke in okorne naših učencov zadobi. In to je pri pisanju gotovo nar važniši, ker, ako ima učene roko in vsak poteglej v svoji moči, mu gotovo ne bo težko vsako podobo posnemati in izobraziti. To se pa tolikanj ložej doseže, ker se gibčnost in okrepčanje roke pri poglavnih čertah in pri pravih obstojnih delih vsih čerk zado- biti iše. In ko se to dvoje ima, je urni rokopis gotov. Kakor se morajo spomin in um, in vse dušne moči zložno izobraževati, ravno tako se mora pri poduku v pisanju z osnovo čerk roka mehaniško vaditi, de krepka in gibčna postane, podobe, kterih se je duh navzel, napravljati ali posnemati. Po starim načinu se gleda le nato, de se čerke brez prevdarka mehaniško risajo ali pišejo; brez de bi se za pripomočke, ki so pri vsakimu rokodelu potrebni ali saj koristni, maralo; brez de bi se skerbelo, roko lahke, proste in ročne gibčnosti navaditi, in jo kakor gre, v pi¬ sanje vpeljati, in brez de bi se na pametno, redno zlaganje poglavnih čert in čerk iz njih obstojnih delov mislilo. Namen mojiga pričijočiga načina je pa ta le: 1) naravno prosto gibčnost mlade roke z pripravnim in umu otroka primernim gibanjem voditi in v pisanje vpeljati; 2) roki v mehaniško posestvo posamesnih obstojnih delov in poglavnih čert z pripravno dolgo vadbo pripomagati; in 3) potem še le iz tih delov in čert z pravim zlaganjem ali skladanjem podobe čerk izobraževati. To delo je ob enim tudi dušno in terja urno oko, pravi prevdarik in čisti okus (Geschmack), kar je treba potem malo po malim zmirej bolj omikovati. Lahka in prosta gibčnost roke pri pisanju—in tedej tudi nje izurenje — tirja, de se život, roka in pero prav in pristojno deržf. Zakaj kakor se priprosti kmet in vsak rokodelc pri svojim delu nekakih mehaniških pripomočkov derži; ravno tako je treba, de si pisar prizadeva, pri svojim mehaniškiin delu život, roko in pero pristojno deržati, de mu ne le delo bolj od rok gre, temuč tudi de se prehitro ne vtrudi; druge ža¬ lostne nasledke, ki se mladiinu pisarju naključiti znajo, ako života prav ne derži, zamolčim. Život, roko in pero prav deržati naj pridjani risi uče, in v tem oziru naj bo še ta opomba zadosti, de život se mora pri pisanju prav naravno, neposiljeno deržati, in de roka mora popolnama prosto na mizi ležati, de se lahko in brez zabave na vse kraje, kakor je treba gible. Po legi roke se ravna lega piša; zatorej se naš namen, poglavne čerte in obstojne dele čerk roki v mehaniško posestvo pridobiti, tolikanj ložej doseže, kolikor hitrije otroke navadimo zmirej enako sedeti, ker vsaka preinemba v seji spremeni gotovo tudi lego in obličje piša, de se nikdar ne vstanovi in vterdi. Kako se pa roka malo po malim mehaniško izuri, kažejo nar bolj in prav očitno pridjani, v ta namen nalaš odločeni broji ali listi piša. De pa tudi tiste pridobim, ki so vajeni se terdno in neomajlivo stariga deržati, in ki bi vtegnili meniti, de beseda „izurenje roke, 1 - ki jo niso zna biti še nikdar slišali, ni druziga kot novoskovana prazna reč, je treba, de važnost tega izurenja tukej še bolj razjasnim. Kakor mora, kdor se brati uči, narprej čerke poznati, in se navaditi njih glasove prav izrekovati in jih zlagati, in še le potem iz zlo- 7 gov besede sostavljati; tako je treba tudi pri poduku v pisanju, de se roka gibčnosti navadi in polasti, prej ko zamore z njo v sred danih mej podobe izobraževati; ona se mora posamesnih poglavnib čert in obstojnih 'delov čerk naučiti, prej ko je v stanu jih v pristojne podobe skladati. De je taki poduk v pisanju, ki malo po malim napredova, ložejši in pametniši, ne bo, menim, nihče tajil; učitelja pa k boljšimu nači¬ nu spreoberniti, to je reč njegove vesti. Pisati se učimo, ne de bi čerke malali ali cele ure na kosič papirja za poskušnjo risali, teinuč de bi z urno roko za hitro miseljo hiteli. Na to moramo tedej pri poduku v pisanju gledati, k temu moramo roko mladiga pisarja pripravljati in navaditi. In ako se otroci zgodej. navadijo zavitke piša z hitrim prostim gibanjem roke sledili in se podob polastiti, jim bodo te gotovo tudi prihodnič v posestvu ostale, in prazna misel, de se pis z poznejim hitrim pisanjem gotovo pokaži ali spridi, bo overžena. Marveč se bo po tem načinu pis če dalje bolj omikal in bo če dalje lepši in prijetniši, kolikor se bo roka hitriga pisanja bolj navzela in krepkejši in urniši postala. To tedej je namen in obljubljen korist pričijočiga načina za poduk, ako se to, kar je bilo doslej od njega rečeniga, in kar se bo še reklo, na tanjko dopolni. De se pa od ene strani pričijoči način roke opraviči, in od druge strani častitljivi bravee od pristojnosti in važnosti primernih vadbinih čert prepriča; je potreba, de se na gibanje roke urniga hitropisarja ozremo in gledamo, kako on pisaje roko gible, in ktere njenih obstojnih delov pri temu gibanju rabi. Roka, ki na nohtu mezinca in na svoji lastni sredi sloni, derči lahko, neposiljeno, in neprenehama po celi dolgosti verste, in viditi je, de verh perstov in pesti cel sprednji del roke dela in se- gible. Naše za izurenje roke nalaš namenjene vadbe in vadbine čerte se morajo tedej po tej gibčnosti ravnati. Ako se život, roka in pero prav derži, se je take neprenehljive gibčnosti lahko navaditi, — tode roka mladiga pisarja, ki še ni po¬ kvarjena, se je ložej navadi, kot težka, okorno in po starim načinu že skažena. 8 Posebna zaderga te gibčnosti je to, če se roka, kar se pri otrocih pogostama zgodi; na člene perstov zavije, de bi naslednjo čerko z peresam dosegla, brez de bi se mezinc, na kterim sloni, naprej pomaknil. Na to napčnost je treba skerbno paziti. Odverniti jo, priporočimo to zlato vodilo: Roka , ki na mezincu sloni , naj zmirej v nespremenjeni legi gibanje peresa sledi. Potem takim morajo naše vadbe v pisanju ta dvojni namen imeti: a) de se roka v svojih, pri pisanju delavnih, obstojnih delili izuri, in bj de se malo po malim gibčnosti, ki je je po različnosti piša, poglavnih čert in obstojnih delov čerk potreba, navadi. Po temu dvojnimu namenu je treba vadbine čerte določiti in zbrati — in ta dvojni namen me je napravil, de sim pričijoče delo zlo¬ žil ; tode treba ga je častitlivimu bravcu prav razjasniti, ker mu je način še ves nov, in ker bi mu vtegnilo nemogoče biti, iz mertvih čert na¬ men, ki sim ga va-nje djal, in vrednost vsake posamesne vadbine čerte vganiti ali spoznati. Zatorej menim de je treba pred vsim drugim različne čerte in poglavne obstojne dele čerk, posebno kar potegleje zadeva, sploh ogledati. Desiravno je podob čerk pri njih različni spremembi veliko, je vender njih obstojnih delov, iz kterih se skladajo, le malo, in na te je treba pri pervih vadbah, ki so le za izurenje robe namenjene, posebno gledati. Vse čerte se dele, ako se na gibanje roke gleda, v povodnoravno ali ledno (horizontal) Tab. II. a; v poprekino po legi piša (6); in v podolgato-okroženo (jajčasto) (c c'); ktera se nadalje po svojim zavitku v okroženo od desne proti levi (d d') in nasproti od leve proti desni (e e'j deli. Ako se pa na podobo čert gleda, se delč v ravno tanjko («); v ravno debelo (6); in v podolgato-okroženo (jajčasto); in ta se po legi svoje dolgosti spet razdeli v poprekino (c), in v povodnoravno (c'). 9 Iz tako malo enojnih pervin sc vse poglavne čerte in vsi obstojni deli čerk, in iz tih potem vse podobe čerk skladajo in izobra- ževajo; tode k temu se bomo pozneje povernili. Zdaj hočemo le poprej v misel vzete poglavne potegleje dobro prevdariti, ker se naravnimu na¬ predovanju bolj pristoji, de roko mladiga pisarja gibčnosti navadimo in jo za različne potegleje pripravimo in izurimo, prej ko jo zamoremo in smemo z izobraževanjem čerk mučiti. Vse te potegleje kaže naš pervi pisni list v pristojnih vadbinih čertah, kterim je tudi nemška, zastran svoje rabe tolikanj važna čerta I) pridjana. Po tej se. mladi pisar dvojniga gibanja roke in vsili čertnih zanjk navadi. Te vadbe so tedej sploh urenje roke in perva podlaga prihodniga poslopja, in zato zaslužijo, de se jih prav po vrednosti ceni. Roka pisarja, ako hoče od eniga konca verste do druziga derčati, se mora ledno majati ali gibati, in na to gibanje je treba skerbno gledati. Zlo važno je, de se ga mladi pisar navadi, ker sicer le z veliko težavo roko od ene čerke do druge premika, in velikokrat še ene čerke napraviti nezamore brez de bi prenehal. To je pri lepopisu, 'in še bolj pri hitropisu gotovo velika in zlo škodljiva napčnost, in učitelj naj si jo na vso moč zatreti prizadeva. Ta naša vadbina (povodnoravna) čerta, kakor tudi naslednje pisovadbe pervih sedmerih listov z dolgimi vezavnimi čertami, in deleč saksebi, so namenjene roko v potegleje, kolikor je treba, okrepčati, in pa tudi mladiga pisarja zgodej brez podčert pisati navaditi. K temu je pa treba, de se take pisovadbe tudi pozneje napredovajo. Drugi poglavni gib je popre/mi po legi piša, in se v podanim pervim listu v ravni debeli čerti, v čerti \y, in v podoglato-okroženih čertah, ki so na obeh koncih pridjane, kaže. Poslednjih se roka pisarja od zgorej dolej, ali pa nasproti od spodej gor vadi. Ko se mladi pisar tega potegleja navaja, je treba posebno gledati, de ga z gibanjem cele roke, in ne le samo z skerčanjem in z istezanjem perstov izpelje, kakor 10 je po starim načinu navada, po kterim otroci pri poznejih poteglejih zgorneje in spodneje dolgosti doseči ne zamorejo. Zatorej je treba že perve vadbe v tako dolgih poteglejih napraviti, de jih otroci zgol iztezanjem perstov doseči nemorejo, temuč de so prisiljeni celo roko majati ali gibati. Izurenje roke k lahki, neposiljeni in neprenehljivi gibčnosti je, tako reči, živlenje poduka v lepo- in hitropisu. Zatorej sim si posebno prizadjal, vse posamesne vadbine čerte in podobe čerk pristojno in tako zediniti in zvezati, de jih je lahko z neprenehljivim poteglejem posnemati, kar posebno od pervih sedmerih listov velja, kterih poglavni namen je, roko mladiga pisarja tako izuriti, de se poteglejov in podob mehaniško polasti. Ker so tedej imenovane vadbe pervih sedmerih listov le namenjene, roko naših pisarčikov sploh izuriti in jo malo po malim v potegleje piša vpelati, je treba paziti, de se. roka nikakor ne posili, temuč de v poteglejih popolnama prosta ostane, in de se njene naravne proste gibčno¬ sti nikakor ne zatira, temuč de se ona le vodi ali vlada. Zatorej je treba, de se te vadbe brez podčert in brez vse zaderge narprej na kamna- tih tabelcah in potem v nena čer tanih bukvicah pričnejo in izpeljujejo. Ko začnejo otroci roko nekoliko v svoji oblasti imeli in jo po volji gibati,, zamorejo k drugi številki (Nro. 2) prestopiti in te vadbe med širokimi čertami napredovati. Pri tih in pri nasledujih vadbah mora učitelj začeti od svojih učencov že več tirjati, in jih, kolikor se po njih pripravnosti da, priganjati, na podobo, na lego in na daljnost paziti. De se pa mladi pisar ne presili, in njegova pazljivost preveč ne razdeli, in de se od druge Strane roka pri lahkimu potegleju ohrani, je po moji misli dobro in prav potrebno, naslednje pisovadbe do Nro. 8 kolikor je moč v rahlih poteglejih izpeljevati, ker vsaki pritis lahko gi¬ banje zaderžuje in tudi podobe kazi. Otroci se v svojih lelah podob posamesnih obstojnih delov in čerk z vednim ponovlenjem ložej ni gotoviši navadijo, kakor ako bi se jim še tolikanj vodil (Regeln) mlatilo in trobilo; ker ako otrok cele ure ali še clo cele tedne roko po eni podobi v prostim potegleju gible, se roka podobe, polasti, to je, podoba izhaja iz navajeniga giba sama od sebe. II In to je tista urnost v pisanju, ki si jo morajo tudi odrašeni pridobiti in brez ktere ni mogoče hitro pisali. Otroci imajo časa, in v svojih letih tudi potrebne poterpežljivosti dovolj, si jo pridobiti. To de, žalibože! večkrat je viditi, de otroci po štiri do šest let pišejo in se pisati učč, in de vender kar eniga potegleja, kar ene podobe prav napraviti ne znajo. Zakaj neki ne?— Zato ker so zmirej od eno podobe do druge lazili, gibanje roke vedno spremenjevali, in zatorej ne časa ne priložnosti imeli, roko eniga ali druziga potegleja prav privaditi. Sicer pa tudi nemarno, počasno gibanje roke ni pripravno, se poteglejov in podob polastiti in navaditi, temuč le prosto in bolj hitro gibanje, ker v takih poteglejih se roka, de tako rečem, zave, kaj dela; v nemarnih, počasnih pa neobčutljiva ostane. Namen naslednjih pisolistov, vzajemno do sedmiga, je tedej zgol le ta : roko pisarčikov v podobe, ki jih ti listi kažejo, vpeljati, in nje gibčnost z dolgimi vadbami brez ovira na priličnost in razmero podob izuriti. Priličnost in razmere podob se dajo, tako reči, same od sebe, in so nasledki praviga enakošniga gibanja v hitrim potegleju. Na kar je treba pri izobraževanju čerk o, c, e, a, d, g paziti, ki se od navadniga loči, je iz tih pisobrojov lahko spoznati, zatorej le še opomnim, de se je izobraževanja podob po tem načinu ložej navaditi, in de se jih hitropisaje ložej izobraževa. Posebno se je po pričijočim na¬ činu čerke o lahko navaditi, ako se spodnji del prevleče, ker se roka z tem enakošniga gibanja tako navzame, de tudi brez velike pazljivosti pri pervi podobi ostane. Če se večkrat prigodi, de ta ali uni malih učencov, ko se mu kaka podoba pokaže, ni precej v stanu jo napraviti, naj se učitelj nikar ne ostraši, temuč naj mu jo vdrugič, tretjič pokaže i. t. d. dokler se roka v potrebni poteglej vda. In če tudi to ne zda, naj mu roko prime, in naj jo vodi kakor dana podoba tirja, dokler se sama mehaniško po nji gibati zamore. Ko pa otrok enkrat pristojno gibčnost dobi, je tudi v stanu roko zmirej hitreje gibati, se poteglejov polasti, in tako ponovlenje stori, de tudi podoba zmirej boljši in lepši prihaja. n V resnici, veliko veselje je, ko se je cela derhal otrok v polegleje pripravila, gledali kako vsi na enkrat po eni podobi enako roke giblejo. K poznejimu ponovlenju podob, ki so se jih otroci tako navadili, ni učitelju druziga treba, kot vkazovati in napovedati, kaj de imajo pisati. Na primer: Zdaj naredite vsi spodej okroženo — zgorej okroženo — iz obeh zloženo, spodej in zgorej okroženo čerto. Zdaj bomo vsi pervo in drugo čerto skupej naredili (po načinu naših pisolistov). Kakšino podobo smo z tem zadobili? Čerko n. — Zdaj naredite tedej vsi čerko n. Ako pa pervo čerto čerke n dvakrat narisamo in potem še drugo čerto pridenemo, kakšno podobo naredimo takrat? Čerko m. — Tako naj uči¬ telj pri vodbah v posamesnih obstojnih delih in čerkah, in poslednjič tudi pri njih zvezi med seboj napredova. Po takih vadbah bodo otroci gotovo cil in konc dosegli, in lake vadbe jim bodo prijetniši, in bodo radost in veči ljubezen do pisanja v njih obudile, kot vedno posnemanje podob z navadnimi nemarnimi potegleji, pri kterih jim persti in roka oterpnejo. Jez bi bil popolnama srečen, ko bi častitlivi bravec korist pričijočiga načina le napol tako spoznal, kakor jo jez po skušnji poznam, ker potem bi mi ne bilo treba dvomiti, če sim ga prepričal in spreobernil, ali ne, temuč bi mu kot pravimu nasledovavcu z veseljem po bratov¬ sko roko podal. . Otroke enakošniga gibanja roke v potegleju vaditi, so nekteri lepopisarji, nekakšin način na vdare (Tact) priporočevali, kteri v tem obstoji, de se pri vsakim« potegleju, kakor pri vojakih, kadar se hoditi uče, pri vsakimu prestopu, Eno šteje. Po tem načinu bi imela čerka i tri vdare, in šteti bi se moglo tako le: eno (za pervo tanjko čerto), dve (za debelo čerto) in tri (za končno čerto). Cerka tn bi imela z pričetno in z končno tanjko čerto 7 vdarov, i. t. d. — Ta način zna pri posamesnih podobah koristen bili, tode ga tako razširili, de bi se še clo Dictando po vdarih pisalo, kakor so nekteri lepopisarji kotli, je gotovo smešna reč. 13 Dolge čerte, ki podobe med seboj vežejo, kakor naši pervi pisolisli kažejo, so namenjene, roko, kolikor je treba, okrepčati in v po- tegleju izuriti, ker roka le v obširniširn gibanju potrebno krepkost zadobi. V tem oziru naj velja to vodilo: kolikor stabejši, teže j si in okorniši je roka pisarja, toliko obširni & naj bodo nje gibi, in ti naj se manjšajo, kakor roka ložejši in urniši prihaja. Zatorej bo gotovo treba take pisovadbe še kej časa napredovati in saj v časih ponovljati, desi- ravno jih naslednji listi že v vozki zvezi kažejo. Razlaganje poglavnih čert in poglavnih obstojnih delov čerk. Dozdaj je bil naš posebni namen, roko mladiga pisarja v lahkim, prostim in terdnim gibu izuriti; zatorej so naše vadbe kolikor je moč v prostih čertah brez kakiga pritisa in brez podebelanja (jSchattirung) napravljene. Zdaj pa, od osmiga broja naprej, je hočemo tudi z pravo de¬ belostjo soznaniti, ktero je treba vselej z lahkim pritisam vgibljiviga peresa, in ne, nikdar ne, z popravljanjem narediti. Otrokam, kteri so se poprejšnih vadb prav navzeli, in gibanje roke v svojo oblast dobili, ne bodo naslednje vadbe več težke, in uči¬ telju bo le treba, podobe, ki niso — se ve de— popolnatna godne, zmirej bolj olikovati in lepšati, in otrokam vadila podob razlagati. Zatorej jih moramo tukej bolj na tanjko v misel vzeti in razjasniti. Vse podobe čerk tega piša se naslanjajo na pet enojnih (cinfache) poglavnih obstojnih delov, ki jim poglavne čerte pravimo. 14 Te so : (Tab. I J.) a) ravna spodej zavita, (1.) b) ravna z g-o rej zavita, (II.') c) iz obeh zložena ravna, zgorej in spodej zavita, (III.) d) podolgato-okrožena (jajčasta) (IV.), ki se vzaperto in vnezaperto, in spet v okroženo od desne proti levi (d, d 1 ) in nasproti od leve proti desni (e, e‘) razloči. Perva ima nar veči debelost na spodnji tretjini svoje visokosti na levi, druga pa na zgornji tretjini na desni; in e) iz dveh četertin podolgato-okroženc zložena, dvojno zavita poglavna čerta (V.), ki je nar težejši, in ki se večidel pri velkih čerkah rabi. Verh tih je treba še popolnama ravno in povsod enako debelo čerto (1), čerto, ktere debelost rase (2), in čerto, ktere debelost se manjša (3) v misel vzeti. Pri tih je treba posebno na to gledati, de zmirej ravne ostanejo in se nikakor ne zgerbijo. Nar težejši je tudi odra- Šenim pisarjem čerta (2) in malokdej se prav vredena najde. Iz tako malo obstojnih delov se vse velke in male čerke, bodi si iz enojnih podob, ali pa po njih pristojnim skladanju izobraževajo, in po vsi pravici se sme reči, de tisti, ki jih popolnama pozna, narejati ve, in popolnama v oblasti svoje roke ima, se je že skorej vse naučil, in de mu ne bo zlaganje podob nobene težave več delalo. Kar prave enojne (einfache) podobe in njih zlago v čerke zadene, kažejo pisolisti in pričijoča Tab. II. dovolj — skorej vse. Zatorej hočemo le še, kar je nar potrebnišiga opomniti. Pri poglavnih čertah (I. II. III. in 1.) gre posebno na to gledati, de njih ravni del povsod enako debelost zadobi, ki jo je treba z 1 5 enakošnim rahlim pritisam peresa napraviti. Ravno tako je treba čerte, kterih debelost rase (2) ali se manjša (3) z malo po malim terdšim ali z malo po malim rahlejim pritisam narejati. Okroževanje tih in poprejšnih čert ni, samo na sebi, scer ravno težko, ker so se ga naši učenci že v pervih listih navadili; vender je treba tudi že bolj izurjenim pisarjem veliko umetnosti, take čerte povsod, zgorej in spodej, z popolnama enakimi okrožleji in z nežnim prestopam iz debele v nar tanjši čerto narediti ali izpeljati. Zatorej naj učitelj posebno pri že bolj izurjenih učencih nar bolj na to gleda, de se te čerte kolikor je moč takb izpeljujejo, ker to je posebna podlaga lepote in kinča tega piša. Na to okroževanje se okrožleji čerk n, c in e naslanjajo, in se morajo po njem ravnati, vender pa z tem razločkam, de so ti okrožleji na spodnji tretjini visokosti nar debeliši, ravne čerte pa se v šestini srednje visokosti čerke i zavijejo. Za vse okrožleje (zavitke) velja to vodilo, de morr.jo, ko do čerte verste pridejo, že zgorej in spodej popolnama tanjki biti. V slavjanskim pišu se rabijo, ali kot poglavni, ali pa kot več ali manj potrebni deli čerk, posebno podolgato-okrožene čerte, zatorej jih hočemo tukej bolj pazljivo ogledati. Poglavni obstojni del so v podobi O zaperle ali nezaperte (/F. d.), in morajo, naj bodo velike ali majhne, vselej enako primero viso¬ kosti imeti in enakošno debele biti. Ta primera, ki pa ni terdno vodilo, se spremenjava med 1:2 in 1:3 (širokost 1. dolgost ali visokost 2 ali 3). Navadni pis se bolj poslednje derži, zato ker je za hitropis pripravniši. Po tej čerti se naslednje čerke delajo : čerka o sama na sebi, in v zvezi z drugimi obstojnimi deli, kakor a, d in g , čerke c in e ka¬ kor tudi velke čerke O, C, G, E in D ravno takd tudi zadnja čerta čerk H in M. Izobraževanje tih čerk ne bo otrokain težko, ako se—kar podobo in debelost zadene—njih podlage, to je, te poglavne čerte prav navadijo. V pervo vadbo za-njo in za vse druge podolgato-okrožene nam služijo vadbine čerte perviga pisolista. Izobraževanje podob kaže dovolj Tab. II. 16 Kar pa debelost zadene, je treba dobro gledati, de nje nar prikrajniši meje zmirej popolno in napeto-podolgato podobo prihranijo in se nikakor ne pohabe in ne zgerbijo kakor v Tabeli (.Fig. d, e in 2‘) z pikami napravljene čerte kažejo, in kar je zlo navadna napčnost. Podolgato-okrožene čerte ravno tega iztoka ( d‘ d '9 so pričetni potegleji v čerkah C, G, E , L, S, kakor tudi v čerkah A, It/ in N (d'") je končni poteglej in obrani svojo podogalo-okroglo podobo. Vse te se narejajo ali prav tanjke ali le napol debele, in se razločijo od perve podolgato-okrožene (d) po veči ležni dolgosti. Poteglej (d") pri čertah A, M in N se začne tedej spodej, in ne zgorej kakor je sploh navada. Vsaka čerka se začne tako, kakor jo je ložej z enim poteglejem narediti brez prenehati; kar se tudi iz debelosti vidi, ktera pravi pritis peresa kaže. Podolgato-okrožena, ki se nasproti od leve proti desni, ali od spodej gor izpeljuje, je tudi različne podobe in lege (Tab. II. IV. ' eeO in se rabi vpervi legi (IV .9 pri izobraževanju čerk s, k in z (IV."); v drugi (e) je večkrat z drugimi poglavnimi čertami zedinjena (II. in III. Fiy. e'9, in v podobi (e'") je pričetni poteglej pri Z in pri veliko drugih čertah; v tretji (e'J se rabi kot pravi obstojni del za izobraževanje eerk P, B in R. Temu gibu se bliža povodnoravni poteglej zgorej nad čerkami F in T in na spodnjim delu čerk L in D, ki je prav za prav iz (e 1 in d 9 zložen. Desiravno je otrokam večkrat zlo težko, to čerto, kakor gre krepko izpeljati; se je vender z pomočjo tolikanj pristojne, povodnoravno zvernjene vadbine čerte {) (Fig. o ‘/ d 0 v nekoliko minutah lahko popolnama navadijo. * Ta in vse druge vadbine čerte naj bodo vselej v velikih podobah napravljene, de se more po njih cela roka gibati, ker se le tako od vadb pravi korist zadobi. * Izvod poteglcjov in podob bolj dokazati, sim znamnja pervih samostojnih podob z kazalam (' " ) pridjal. 17 Če učitelj različne podolgato-okrožene (jajčaste) podobe po tem načinu prav poočiti, jih bodo otroci ne le kmalo zapopadli, temuč jih tudi v posestvo roke zadobili. Zdaj pride na versto še poglavna čerta (T r .), ki se v slovenskim in tudi v drugih piših tako pogostama rabi, in ki je, kar ne samo podobo, temuč tudi debelost zadene, gotovo nar bolj težka. Ona je iz dveh nasproti zavitih četertin podolgato-okrožene (jajčaste) zložena, in se da otrokam z dokazanjem te zlage nar pristojniši poočititi. Ko se jo otroci uče, naj delajo narprej zgornji, potem spodnji del, in poslednjič oba skupej. V pervo vadbo, roko v tem dvojnim gibu izurili, se da čerta I) posebno z bolj obširnišimi zanjkami prav koristno porabiti. Ta poglavna čerta je nar debeliši na sredi, pa velikokrat tudi nekoliko spodej, nikdar pa ne zgoraj srede. Najde se v trojni legi, in še clo vsa tanjka {Big. F.) V poslednji podobi se rabi pri čerkah Z in K; v nagnjeni debeli podobi pri čerkah B, D, F, H, I, K, L , P, R, S, T; bolj ravna pri M in F, in nar bolj po koncu pri N. Kar je bilo do zdaj rečeniga, je mende zadosti, de bravc z pomočjo pridjane Tabele in pisolistov posamesne obstojne dele in njih zlago v podobe čerk popolnama spoznati zamore. Primere malih čerk med seboj kaže njih zedinenje v ( Fig . 4.) in pa zedinenje podob (/77