SLOVENKA
GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA
Vsebina: Razporoka. (Dr. Aleš Ušeničnik.) — Nekaj kritičnih misli o vzgoji naše ženske inteligence. (Dr. Angela Piskernik.) — John Ruskin o ženi. (Aforizmi.) — Visoka pesem. (Silvin Sardenko.) — Kmetijsko-gospcdinjske šole. (Ing. A. Vedernjak.) — Družina. (France Bevk.) — Mladenki. (M. J. Gorenjka.) — Za dr. Krekom! — Naš jug.
(France Bevk.) — Zapiski.
Izhaja 15. dan vsakega meseca. — Naročnina 12'— K letno. -Posamezna številka stane 1'20 K, — Odgovorna urednica: Ivanka Klemenčič. — Rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina na upravništvo:
»SLOVENKA"
Ljubljana Jugoslov. tiskarna.
Eetnik I. — Zvezek 2.
r i i i ? i t i f i v f f f t t j
a
W.i
a 1. številko „Slovenke" nam je došlo mnogo reklamacij, dasi-ravno so bile odposlane. Vzrok je ta, ker naše pošte še vedno ne delujejo tako, kot bi bilo želeti. Sedaj nam je prva številka pošla, in novim naročnicam žal ne bomo mogli več postreči s 1. številko. Vendar to ne bo celote kazilo, ker 1. številka nima z drugo nobene zveze. Naročnina znaša zato do konca leta samo še 11 kron, katera naj se pošilja po poštnih nakaznicah, ker nam čekovnih položnic poštno ravnateljstvo še ni dostavilo. — Če številke ne dobiš, ti ni treba pisati dopisnice, temveč vzemi kos papirja, velikega približno kot dopis-in napiši nanj takole:
niča
iReklamacija!
2. številke „človenke" nisem prejela. — Naročnica: I. I. (natančen naslov in pošta).
Uprava
„Slovenke"
Bjubljana,
iJugoslovanska tiskarna.
Nato vrzi reklamacijo brez znamke v poštni nabiralnik.
Uprava „Slovenke".
r v v f t v f i i i t i f i i f ]
immmmmmmmmmm	m_11,1
SLOVENKA
GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA
LETO I. V LJUBLJANI, DNE 15. FEBRUARJA 1919. ŠTEV. 2.
Razporoka.
Dr. Aleš Ušeničnik.
V Nemški Avstriji močno delajo na razporoko. Združili so se svobodomiselci, nemški liberalci in socialni demokratje. Le s težavo se krščanski socialci še upirajo. Tudi v Jugoslaviji je »Hrvatska Njiva« že sprožila to zahtevo. Z državno postavo naj bi se omogočila popolna zakonska ločitev, tako da bi se žena lehko z drugim možila in mož z drugo ženil.
Za svobodomiselce je razporoka le en del celotnega programa. Njih program je — razkristjanjenje vsega življenja. Zato križ in verouk iz šol; zato prisega iz sodišč; zato varstvo Cerkve iz postav; zato tudi razporoka, da se javno zanika zakramentalnost krščanskega zakona.
Tej zahtevi so se že pridružile tudi nekatere žene. Že pred vojsko se je ustanovilo na Dunaju društvo »katoliških ločencev«, ki odločno zahtevajo od države razporoko. Svobodomiselci so jih veseli, saj delajo obenem za njihove namene, a Cerkev jih je žalostna, ker ve, da jih bo najbrž za vselej izgubila. Žena more biti za razporoko le, če jo mikajo nove zveze. Saj vnanje ločitve brez nove zaveze tudi Cerkev vedno ne obsoja. A to uči in to brani Cerkev, da vez ostane, • dokler je »smrt ne pretrga«. Če se torej taka žena zopet poroči, bo nosila večno razdejanje v svoji duši. Vez prejšnjega zakona je menila pretrgati, vest ji bo vedno govorila, da jo še veže; zavezala se je drugemu možu z novo vezjo, vest ji bo vedno govorila, da je ta zaveza le prešuštna. Nazaj ne bo mogla; kjer je, je prešuštnica. Tako bo nazadnje klela sebe, Cerkev in Boga.
Ne pravimo pa, da bi misli o razporoki ne mučile kedaj tudi žene, ki ji je vera srčna stvar. Tudi v duši take žene nastane časih notranje razprtje z mukotrpnim vprašanjem: zakaj? zakaj je zakon v
vseh razmerah nerazvezljiv? ali mora biti tako? aH ne bi bilo časih bolje, ko bi mogla iti žena svojo pot in on svojo pot, on, ki je ne ljubi, ki ji je pogazil zakonsko zvestobo, ki ji je uničil življenja srečo? Ah, kako je življenje trdo in sirovo! Kako drugače si je mislila življenje v zakonu. Kje so ljubezenske sanje mladih dni, ko je sanjala dekjica o dragem bitju, čigar srcu bo zaupala vse svoje skrivnosti, na čigar srcu bo izjokala vse svoje gorje?
Zakaj torej Cerkev ne dovoli razpo-roke, in kaj naj taka žena počne?
Zakaj Cerkev ne dovoli razporoke? Zato, ker je ne more. Zato, ker je Kristus, nje ustanovitelj ni dovolil. Gospodovo srce je pa bilo tako polno nežnega sočutja za človeško trpljenje, da bi bil gotovo tudi razporoko dovolil,, če bi bilo to dobro. Saj se mu je smilila žena, ki so jo dobili v prešuštva in jo privedli predenj, da bi jo obsodil. A ni je obsodil, le dejal je: pojdi in nikar več ne greši. Pa bi se mu ne smilila žena, ki so ji drugi štrli zakonsko srečo! Ako torej Kristus razporoke ne dovoljuje, mora biti v zakonu samem taka postava, da je nihče rušiti ne sme.
Mi se mnogo premalo zavedamo, kaj je zakon. Zakon prvotno ni namenjen samo sreči dveh, ampak sreči človeštva. Zato, ker je narava hotela doseči svoj prvi namen, ki je, zagotoviti človeštvu življenje in vzgojiti človeški rod, zato je razločila spola, zato je položila v človeško srce tisto močno koprnjenje po ljubezni. A prav to koprnjenje po ljubezni priča, kakšen bodi zakon po postavi narave same. Kako se kaže ta ljubezen? Prvo je, pravi tako lepo Francoz Paul Janet, da obeta večno zvestobo. Brez obljube večne zvestobe se zaročenca drug drugemu ne upata govoriti o ljubezni. Ta srčni glas
je glas narave, ki hoče nerazdružljiv zakon. Ta večnost je seveda le tista, ki more biti v mejah tostranskega življenja. Ako smrt loči srca, je mogoč tudi drugi zakon. Nekatere svete očete je ta misel o večni zvestobi tako prevzela, da sploh niso bili za drugi zakon. Vendar ga Cerkev ne obsoja, dasi ji je manj po godi.
Kaj pa hoče narava s to večnostjo? Najprej hoče zagotoviti otroku mater in očeta. Ljubezen na obroke bi lehko vrgla nebogljeno dete na cesto, ali bi celo zamorila življenjsko kal, preden se je mogla razviti v ljubo detece. A narava ne misli samo na dete. Dokler ni deček mož, dokler ni deklica žena, potrebujeta očetove skrbi in materne ljubezni. Najboljša vzgoja domača vzgoja, tuji ljudje jo le težko nadomeste. Razporoka bi mnogokrat raztrgala vse te nežne vezi, ubila otroku mladost, umazala dečku in deklici čiste spomine na mater, na očeta, zamorila v srcu mladeniča, mladenke spoštovanje do svete skrivnosti življenja. Razporoka bi zanesla v človeško družbo razdevajoč strup, ki bi počasi uničil in razdrl prvo stanico naroda in človeštva, rodbino in družino.
Toda kar dela narava, ne dela le po vnanje in površno. Ko je hotela zagotoviti detetu življenje, otroku vzgojo, rodu bodočnost, je hotela to tako zagotoviti, da bi v otrokovi sreči tudi oče in mati bila srečna. Zato je spola tako ločila, da drug drugega dopolnjujeta, da je težko možu brez žene, težko ženi brez moža. Zato je položila v moža neko temno teženje, da želi živeti v svojem rodu. Zato je ozarila trpljenje materinstva s čudovito lepoto in ga omilila z neznano ljubeznijo do otroka. Razporoka raztrga tudi te vezi in seže tako z odurno krutostjo v srčne globine človeškega bitja. Zlasti za ženo bi bila razporoka največkrat globoko ponižanje. Veliki krščanski mislec, sv. Tomaž Akvin-ski, menih, je resno opozoril na to. Žena mati časih zgodaj ovene, ko mož še ohrani neizčrpano življensko silo. Če bi narava dovoljevala razporoko, bi lahko gnala moža ta sila proč od žene in rodbine, in žena bi ostala sama, prepuščena prevari in bedi življenja.
Ali si ne mislimo zakona navadno preveč po vnanje, kakor da je vez samo neka ljubezenska pogodba? Kaiko drugačna je o zakonu zamisel narave, to je, njega, ki je Stvarnik narave! Ko je Adam prvič ugledal Evo, pravkar ustvarjeno, je
spoznal tudi skrivnost moža in žene. »Zato — je dejal — bo zapustil človek očeta in mater in bo živel s svojo ženo in bodeta dva eno bitje!« Ko je Kristus govoril o zakonu, je ponovil te besede in dostavil: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči!« Zakon je po namenih narave tako globoko, tako srčno, tako bitno telesno-duhovno združenje, da raztrga bitje, kdor raztrga zakon. Razporoka je greh zoper naravo!
Seveda kljubuje še vedno tisti najtežji ugovor: Če je zakon srečen, da, a kaj, če je nesrečen? Ali ni tedaj bolje razporoka kakor pa zakon, ki je pekel?
Tu se moramo spomniti neke besede, ki je nam navadno dosti tuja, a ki brez nje ne moremo razumeti življenja. Ta beseda se glasi — odpoved. Ne ustrašimo se je! Odpovedi je dosti na svetu, neradovoljne, a tudi radovoljne. Odpoved je zapisana v knjigi življenja deklici, ki je uboga, nelepa, pohabljena. Ali je mar sama tega kriva? Ne, in vendar se bo morala odpovedati vsemu tistemu ko-prnjenju po ljubezni, ki ni v nje srcu nič manj močna kakor v drugih srcih! Odpoved — to geslo si pa radovoljno izbere tudi sto in sto zdravih, lepih in zaželjenih deklic, redovnic, usmiljenk, misijonark.
Še ene besede se moramo spomniti, ki nam je le preveč tuja, a ki je ena največjih in -najlepših skrivnosti v življenju človeštva: glasi se trpljenje za druge, n a-domestilno trpljenje. Vse krščanstvo je izšlo iz takega trpljenja. Kdor pa le malo pozna samostansko in redovno življenje, ta ve, da se ta skrivnost letod z ljubeznijo neguje. Toliko- in toliko bitij, ki se jim smeji življenje z vsemi miki in obeti, žrtvuje svojo srečo, da živi za srečo drugih. Pravzaprav ni dobro rečeno: žrtvuje svojo srečo; žrtvuje le srečo tega sveta, a v življenju za srečo drugih najde tudi čistejšo in popolnejšo svojo srečo!
Zakaj govorimo o teh tako tujih rečeh? Zato, ker tudi v nesrečnem zakonu rešilna beseda ne more biti razporoka, ampak le odpoved in žrtvujoče se trpljenje. Narava je hotela nerazdružljiv zakon prvotno radi sreče vsega človeštva. Seveda je hotela tudi srečo žene, a vendar to le drugotno. Ta sreča mora biti podrejena prvemu in najvišjemu namenu. Če torej žena radi svoje krivde ,ali brez svoje |krivde kdaj te sreče ne najde, mora ostati kljub temu zakon nerazvezljiv! Tedaj mora žena žrtvovati svojo srečo sreči človeštva! Zakaj če
se zakonska vez razrahlja, tedaj gorje človeškemu rodu! A razrahljala bi se, kakor hitro bi predrle naravno postavo človeške izjeme. Strasti, ki jih poraja razbrzdan spolni nagon, so tako silne, da jih ne udrži več nobena človeška postava, če se je le ena človeška postava uprla naravni postavi. To priča zgodovina. Kjer je postava dovolila razporoko v enem slučaju, tam je človek prisilil postavo, da se je vdala tudi v drugih slučajih. Že sama možnost razporoke, je dejal modri državnik papež Leon XIII, je veliko zlo: »Kriva je lehkomiselnih zakonov, nestanovitnosti in omahljivosti v zakonu, podpira needi-nost, neti strasti in mami v nezvestobo; kvarna je varstvu in vzgoji otrok, razdeva rodbinsko življenje, seje sovraštvo in neslogo v družine, ponižuje čast žene.« Raz-poroka izhaja iz nravne izkvarjenosti in povečuje nravno izkvarjenost. »Statistika dokazuje — pravi italijanski sociolog Mor-selli — da je tesna vez med razporoko na eni strani in najhujšimi pojavi človeške duše na drugi strani; ti pojavi so: zločin, samomor, blaznost, prostitucija.« Najža-lostnejše posledice pa ima razporoka za ženo. V romanu »Un divorce« (Razporoka) Francoza Pavla Bourgeta ločena in nanovo civilno poročena žena kolne postavo o razporoki, to »zločinsko postavo, kateri se je slabotna ženska v skušnjavi vdala, to postavo, ki uničuje družinsko in versko življenje, postavo anarhije in nereda, ki ji je obetala svobodo in srečo, ki ji je pa, kakor že toliko drugim, donesla le sužnost in bedo.« Zato bi se morale žene prve upreti vsem nakanam zoper krščanski zakon. Vse, kar obeta razporoka, je samo videz in prevara,
Seveda je težko nesrečni ženi v nesrečnem zakonu. A tu ni druge rešitve kakor odpoved. V odpovedi zmaga, iz zmage notranji mir in sreča v Bogu, naj si bo trpljenje še tako veliko!
So nekatere žene, ki se v takem trpljenju po vnanje ločijo od moža in žive same samotno življenje. Cerkev jih ne ob-
soja. So pa močne žene, ki tudi tega nočejo, ki vztrajajo, naj pride, kar pride. Pred oltarjem so obljubile možu večno zvestobo, in to zvestobo hočejo sveto čuvati, naj pridejo nanje še tako težke preizkušnje, Mož je pijanec, mož jo pretepa, mož je vdan grdim navadam — taka žena molči in trpi. Pa zakaj se ne loči? Radi Boga ne, pravi, radi otrok, pa tudi radi moža ne. Potem bo še slabši. Morda bo pa Bog sprejel nje trpljenje, da reši njega. To so svetnice-mučenice, skrite ljudskim očem, a veselje nebes. To je najlepša daritev, ki edina more očuvati človeštvu neoskrunjeno svetišče rodbinskega življenja.
Ali je taka daritev nemogoča? Težka je, a nemogoča ni. Najmanj nemogoča je krščanskim ženam, saj je Kristus tudi zato vtisnil zakonu zakramentalnost, da bi leta dajala božjo moč v težkih preizkušnjah življenja.
Ne torej razporoka, ampak vedno bolj živa zavest o zakramentalnosti krščanskega zakona! Tu je potrebna reforma. Tu je treba, da moški in ženske, da vsa naša vzgoja zastavi vse sile. Več spoštovanja do skrivnosti spolnega življenja, več spoštovanja do žene pri moških (boj sirovosti, boj pijanstvu, boj spolni razbrz-danosti, boj prostituciji), a tudi manj lehko-miselnosti in mehkočutnosti, več resnobe in več zavesti o resnobnem pomenu zakona, več zrnisla za dolžnost in, če treba, tudi odpoved pri ženskah (boj sentimentalnemu čtivu, boj ljubezenskemu igrač-kanju, boj uživanjaželjnosti in mehkužni nedelavnosti). Če bo ženska srca prevzela globoka resnoba zakonskega življenja, bo manj nesrečnih zakonov, a več čiste, tihe in blažene rodbinske sreče. Ako bodo pa kljub temu v ta ali oni zakon kruto posegle nesrečne razmere, bo taka žena sredi stiske in muke z božjim mirom v duši po-nižnovdano molila tisto najlepšo molitev, ki jo je učil Gospod: Zgodi se tvoja volja! In njeno trpljenje bo zanjo in za druge zveličalno trpljenje.

Nekaj kritičnih misli o vzgoji naše ženske
inteligence.
Dr. Angela Piskernik.
Politični preobrat v Evropi je razrušil ravnovesje našega socialnega stanja in kar čez noč nas je postavil pred vprašanja, katerih razrešitev sili naše pojmovanje in mišljenje v povsem drugo smer.
Žena naj nastopi v javnosti in sodeluje v javno korist, tista žena, ki jo je doslej vodil mož kot vodi mati otroka, katero je ravno radi njene naivnosti obožaval, delal za njo in celo mislil za njo, žena, katere območje ni segalo preko domačega ognjišča in ki je bila dražestna in mamljiva v svoji nedoslednosti, nesamostojnosti in duševni površnosti. Globino srca ji razjedata še danes strast in zavist.
Ni sama kriva, da je tako, kriva je njena vzgoja, ki se je vršila s pregrešno lahkomiselnostjo po načelu manjvrednosti. Ne mislim govoriti o pomenu moža in žene s svetovnega vidika; to je vprašanje zase. Omeniti pa moram, da se je godila ženi velika krivica že samo s tem, da je sodobni svet ob samem naglaševanju in poudarjanju materinstva povsem pozabil, da je vsled socialnih razmer na eni strani ogromnemu številu deklet možitev sploh onemogočena in da na drugi strani tiči v ženi energija, ogromna energija, ki je tudi materinstvo ne izčrpa in ki zahteva pre-tvoritve in preosnove v praktično uporabljivo moč. Ne morem se otresti misli, da spijo take duševne sile v ženi še od po-četka stvarjenja in da dozdaj ni bilo človeka, ki bi jim dovolil, da se zbudijo. Rodile so se te sile ob rojstvu dekleta in so umrle ž njim, ne da bi le oživele.
Da je ženski spol povprečno ravnotako inteligenten kakor moški, o tem nam po izkušnjah zadnjih let skoraj ne kaže dvomiti. Ne verniki, ne neverni znanstveniki nimajo povoda za tak dvom; prvi ne, ker bi bilo Bogu težko predbacivati nepravičnost — in tako duševno zapostavljenje bi bila velika krivica napram bitju z dušo — drugi ne, ker nimajo absolutno jasnih protidokazov. Res je, da se izražajo duševne sile obeh spolov v različnih smereh, kar je umevno radi različne konsti-tucije, a vsota vseh teh sil je približno enaka.
Če smo si na jasnem o teh temeljnih predpogojih za vsako izobrazbo in če si predočimo nujnost nalog, ki naj jih pomaga reševati naša žena v najbližji bodočnosti, moramo obžalovati, da nismo ustvarili že prej okolja, iz katerega bi jemali in črpali ženske moči. Na razpolago nam je za prvi hip in za prvo silo samo nekaj izjem, nekaj naobraženih žena, ki so se kljub obstoječim razmeram razvile same v samostojno in preudarno osebnost. Njim zaupamo! v fem kritičnem momentu svojo usodo, njim, ki so pretežni vzrok, da se zrcali nezmožnost drugih tem jasneje, in ki bodo, upoštevajoč ta gorostasni razloček med maso in izjemo, gotovo našle sredstev dovolj za premostitev globokega prepada. Naša skrb pa naj bo, da dobimo čimpreje dobrih, vsestransko naobraženih vzgojiteljic ženske mladine in da se v dosego tega najnujnejšega cilja modernizira vzgoja deklet povsod, kakor v družini tako tudi v šoli in po zavodih.
O vzgoji v družini in šoli hočem govoriti samo mimogrede, ker razpravljajo mnogo in temeljito o njenem preustroju pedagogi; z Ivečjim poudarkom mislim osvetliti internate.
Vzgoja naših deklet mora biti povsem druga, kakor je bila doslej. Mi rabimo značajev, ne igrač, globoko naobraženih, ponosnih in samozavestnih žen, ne plitvih, površnih punčk. Parfuma ne rabimo in pudra, ne umetnega smehljaja. Po prizadevanju vzgoje naj spozna žena sama sebe, svojo vrednost in vrednost svojega dela, pogumno naj stopi pred javnost in zahteva naj plačilo, ki je ne bi poniževalo. Opira se naj na zaklade in bogastvo svoje duše in njen smeh bo bolj prisrčen in naraven in njene oči bodo žarele vse lepše in čistejše. Njeno življenje bo brez intrig in laži in brez tistih notranjih vibracij, ki zakrivajo resnično stanje njenega srca. Ženo, ki jo je bilo dozdaj mogoče samo ljubiti, ne razumeti, bo ljubil mož tembolj, ker jo bo razumel.
Načelo delitve dela med možem in ženo in zlasti dolžnosti, ki jih javnost nalaga danes našemu ženstvu, zahtevajo
nadvse smotrno vzgojo naših deklet. Dalekosežna kakor njih delokrog in širo-kopotezna mora hiti tudi njih vzgoja, Naloga pedagoga je, da z matematično natančnostjo dožene v vsaki posamezni nahajajoče se in snivajoče mladostne sile, da jih vzbudi, neguje in jači in da privzgoji dekletu voljo, vdejstvovati te svoje moči v občni blagor. Privesti mora dekleta do popolne duševne samostojnosti, do popolnega razumevanja njegovih nalog kot član človeške družbe. Pod vplivom vzgojitelja naj se izvrši preobrazba različnih nevkro-čenih nagibov v kristalnočist značaj,
Najnaravnejša in zato najprikladnejša in najboljša vzgoja je domača. V družini se vrši vzgoja otrok takorekoč samoob-sebi in mimiogrede. Vzgojni sredstvi sta medsebojna zaupljivost in ljubezen, ki jih interes za gojencev napredek venomer stopnjuje, zlasti še tam, kjer starši niso samo roditelji, ampak tudi prijatelji otrok. Najnujnejša podlaga ti vzgoji je popolna naobraženost staršev, kajti sama skušnja starejših dandanes ne zadostuje več. Pota, ki jih mora hoditi mladina, so vsa druga, nego sta jih hodila pred 20 leti oče in mati. Naša doba je v presnavljanju in vse se maje okoli nas. Kar nam je bilo včeraj skoraj zakon, je danes samo še prestana teorija, ki jo k večjemu omenimo v zgodovini dotičnega predmeta. Razvoj je vse-povsodi, silovit razvoj, ki ga komaj utegnemo beležiti, kaj še razumeti. Velikanski napredek v znanosti (ustvarja drug|e socialne in gospodarske razmere, ki stavijo čisto določene zahteve na posamezne člane človeške družbe. Kdor ne razume teh zahtev in nima dosti časa za poglobitev v nove kulturne pojave, ne more dovršiti vzgoje otrok in zlasti ne vzgoje deklet; tako razumemo, zakaj je popolna domača vzgoja samo še ideal. Roko v roki s šolo se da marsikaj doseči; ker pa je šola istotako potrebna preosnoVe in je vse njeno delovanje povsem zastarelo ali pa se, kar tiče pouka ženske mladine, sploh še ni pričelo, tudi ta skupna ne-modernizirana vzgoja ne more privesti do cilja. Sicer pa moreta vzajemno delovati šola in dom samo v slučaju, da je v trgu ali mestu, kjer je dekle doma, tudi šola, ki jo obiskuje.
Pretežna večina naše srednješolske ženske mladine ni iz mesta. Hočem govoriti o vzgoji le-teh, ki jih pošilja naše kmetsko ljudstvo in naše 'uradništvo na deželi v šole v trdnem prepričanju, da bo
dekle po dovršeni izobrazbi zahteve slojev, iz katerih je vzraslo, bolje razumelo in bo mladino bolje vzgajalo. Mislim predvsem na vse one, ki so v prvi vrsti poklicane, da kot matere doma ali kot učiteljice na deželi širijo omiko in smisel za omiko, organizirajo ženstvo in mu podajajo v lahko prebavljivi obliki tudi znanstveno hrano.
Za vzgojo teh deklet pride v prvi vrsti vpoštev zavod, katerega vzgoja je po mojem prepričanju tudi edino Inado-mjestilo in dopolnilo' domače vzgoje. Da se ravno ta vzgoja v zadnjem času ni obnesla in da so že nekaj let dajali starši svoja dekleta rajši v privatne hiše na hrano in stanovanje, temu je krivo dejstvo, da se zavodi, zlasti samostanski zavodi, tudi najnujnejšim novim zahtevam niso znali prilagoditi. Samostansko zi-dovje je visoko in neprodirno in svet dr-dra v avtomobilih in zrakoplovih okrog in preko njega. Novo življenje se pa samo tu in tam povzpne čez ograjo in vrže kako žlahtno misel sredi vrtnih rož. Misel pa, ki jo je porodil svet, zamrje sredi nežnih rož, če ni ravno za zavod iz ekonomičnih ozirov uvaževanja vredna. Tako napeljujejo v internatih vodovode, električno razsvetljavo in še marsikaj drugega, kar je v zvezi z moderno praktičnostjo.
In vendar je v prvi vrsti način vzgoje, ki bi se moral modernizirati z ozirom na zunanji razvoj. Starši so upravičeni to zahtevati in ta zahteva je minimum. Zavod, ki prevzame dekleta v vzgojo, mora skrbeti za njegov duševni in telesni razvoj z vzgojevalnimi sredstvi, ki so istodobno spoznana za najboljša in najuspešnejša.
Ker se še noben način vzgoje ni tako obnesel kakor versko-nravni, zato polagam veliko važnost na vzgojo po samostanih. Vse izobraževanje bi bilo prazno in puhlo, če v človeški duši ni mogoče oživeti naziranja, da je človeško življenje samo prehodna doba, da ni istinitost, ampak pripravljanje k višjemu, breztelesnemu življenju. Tako nekako pravi Forster.
Ni še preteklo dosti časa, kar so imeli samostanski zavodi velikanski ugled in ko so vzgajali najplemenitejše hčerke kateregakoli naroda. Stali so na višku kulture in starši so jim zaupali svoja dekleta v prepričanju, da se vrnejo izobražene nad povprečno mero; danes pošilja
večina hčerke samo zato v samostan, ker je nekoliko ceneje.
Kje tičijo vzroki tega žalostnega pojava? Ko pišem odgovor na to vprašanje, beležim spomine iz srednješolskih dni. Gotovo se je tekom 11 let že tudi v internatih marsikaj kulturi na ljubo in korist spremenilo; nedostatki pa, ki jih mislim tukaj omeniti, so menda še povsod ostali.
Prvi vzrok nezanimanja za samostanske zavode kot vzgojevališča je bržkone ta, da so samostanske vzgojiteljice postale od same bojazni za duševni blagor svojih gojenk preozkosrčne v verskem oziru in ne delajo nobene razlike med deklicami, ki mislijo stopiti v samostan, in onimi, ki jih vzgajajo za svet. Taka taktika je neplodna in popolnoma pogrešena, kajti zlasti v verskem oziru škodi vsako pretiravanje. Treba je vedeti, da se versko čustvo ne da mehanizirati.
V ozki zvezi s prvo točko ali pa neodvisno od kateregakoli drugega vzroka je neizrabljanje in zapravljanje časa. Čas je vendar edini kapital, katerega so deležna dekleta vseh slojev, in iz lastne izkušnje je slehernemu znano, kako se vsaka zamujena minuta pozneje bridko maščuje. Umno izkoriščanje časa je prvi predpogoj za vsako duševno kulturo. Po povprečnem dnevnem 5 urnem pouku v šoli, — ki pa na razum tudi ne stavlja vedno posebnih zahtev (telovadba, risanje, petje, ročna dela) in radi tega duševno ne utrudi — je vsako dekle še večurnega učenja zmožno; duševna neagilnost, lenoba se privzgaja dekletom tam, kjer jim kratijo čas in jim jemljejo priliko vežbati svoje moči. Če si za šolo dovršila delo, dobro; s tem pa še ni rečeno, da se smeš vdajati lenobi. Tukaj prične območje nadzoroval -ne sestre, katere naloga je, da vzbuja v gojenkah zmisel za delo in jih enomer spominja na veliko važnost vsestranske izobrazbe. Ona sama naj bo vešča več jezikov, in njena izobrazba mora biti vsaj taka, kakor najboljše učiteljice na dotič-nem zavodu.
Da se dekleta za današnje razmere dovolj naobrazijo, morajo torej imeti več časa na razpolago. Njihova duševna zmožnost je ogromna in greh je, če ji ne ustre-žemo. Gojenke, ki so se naučile v samostanih poleg šolske tvarine tudi nekaj gospodinjstva in jezikov ali glasbe ali risanja itd., so ponos samostanov in najboljša reklama za internate.
Pomanjkanje časa za učenje rodi različne izgrede, in nespametno je misliti, da so dekleta, ki prebijejo več časa v kapeli nego v učilnici, najboljša. Nasprotno. Spominjam se, kako je večina našega razreda pod vplivom in pritiskom vzgojiteljic bila »nadvse pobožna in pridna«. V šoli so nas stavili za zgled, češ, pobožne so in vendar v šoli prve. Me pa smo osramočene sedele po klopeh in gotovo se je vsaka zavedala svoje nemoralnosti. Sestra pač ni vedela, da smo se učile med mašo za šolo (v svojo opravičbo moram reči, da pač samo veronauk, ne drugih predmetov!), da smo ponoči vstajale in študirale pri najslabši svetlobi brleče sveče, včasih celo samo pri luninem svitu na mrzlem hodniku ali v temnem podstrešju; ni vedela, da cele noči nismo spale, ker smo delale v postelji svoje spise. Koliko za-hrbtnosti, hinavstva, skrivanja, laži in ne-pokornosti radi očitnega ali nemega pritiska od zgoraj! Koliko prehlajenja, bolezni in živčne razdraženosti radi verske prenapetosti v nekaterih samostanih!
Velika pomanjkljivost v vzgoji naših deklet je nadalje zabranjevanje vse prostosti, to se pravi, vzgoja brez vsakega zaupanja v poštenje deklet. Kako naj pride gojenka do lastne sodbe, do lastne volje, do razumnega hotenja in logičnega končnega ukrepa, če ji ni dana možnost niti prostega mišljenja? Zvonec ob steni in migljaj vzgojiteljice nadomestita vsa vzgo-jevalna sredstva. Dekle slepo uboga, brez vsake misli sledi ali mora slediti dan za dnevom ukazom drugih. Posledica je, da je gojenka poslušna in ubogljiva, a nima trohice samostojnosti. Njena duša nima nobene prožnosti in nobene moči za krotitev čustvenih nagibov, tudi tistih nediscipliniranih nagibov ne, ki zatrejo vsako paketno razmotrivanje in stavijo hladen raium v ozadje. Vse, kar je pri dekletu dobrega, je le pogojno, vsa vestnost, točnost in vztrajnost je zavisna od trenutnega razpoloženja in odnošajev napram vzgojiteljici.
Tukaj naj omenim nedostatek, ki tiči v cenzuriranju pisem. Od šestnajstega ali sedemnajstega leta naprej bi morala biti korespondenca prosta, ne samo za to, ker prebiranje pisem krši pravico deklet in žali njih nravni ponos, ampak tudi za to, ker ruši ta način nadziranja družinske vezi in prepreči odkrito občevanje med starši in odraslimi otroci. Dobro vzgojeno dekle bo tudi glede ostale korespondence pazljivo. Torej dobro vzgojiti!
Samostanska šola je navadno dobra, morda najboljša glede mnogovrstnosti učnega materijala, in znanstveni uspeh je vsikdar dober. Goji se ravno znanje na račun gojitve volje, in marsikje brez vsake skladnosti z višjimi duševnimi in socijal-nimi interesi. Nihče ne ve spojiti vednosti z resničnim življenjem, in ko je mladi učiteljici treba nastopiti službo, ji je vse novo in vsak pojav pride nepričakovan. Vzgojiteljica rada pozabi, da tudi mladenka do devetnajstega leta nikakor ni v sebi zaključena individualnost, temveč bitje, ki se še vedno duševno in telesno razvija in ki v gotovih vprašanjih tudi zdaj še rabi tuje pomoči.
Današnja samostanska vzgoja je naivno enostranska, v gotovih slučajih skoro-da protinaravna. Srce me boli, ko se spomnim mladostnih blodenj v samostanu, tistega idealnega norenja za učiteljicami in součenkami, ki zatre vsak zmisel za resno in naravno ljubav. Seksualnih vprašanj te vzgojevalnice iz napačne sramežljivosti ali sploh ne prerešetavajo ali pa gredo preko njih z neko pomilovalno gesto, češ, kako je to vse nizkotno in nevredno pridnega dekleta. In vendar vzgajajo mladino za svet, za ravno tisti svet, v katerem se vrši večno pomlajanje človeštva.
Nravnost človeštva je pretežno za-visna od popolne ali površne, oziroma le delne vzgoje deklet. Prepričana sem, da bi bila dosledna pozitivna vzgoja našega inteligentnega ženskega naraščaja že davno izkoreninila najtemnejši madež ženskega vprašanja, prostitucijo. Odgovornosti za ta družabni nedostatek ne nosijo samo moški, tudi ženstvo je sokrivo, ker se tega vprašanja ogiblje, ker je popustljivo in — nevedno.
Jako hvaležno polje v versko-nravni vzgoji deklet je vzpodbuda k resnicoljubnosti, Laž je grda ženska navada, najsi bo nezmiselna konvencijonelna laž, najsi bo laž iz malodušnosti in strahu. V internatu,
kjer živijo dekleta različnih sposobnosti in različnih naziranj zgolj po načelih drugih, po načelih, ki so čestokrat ravno nasprotna njihovim lastnim, se laž kaj rada udomači in z njo vred hlimba in hinavščina. Če bi si smelo dekle urediti svoje življenje samostojneje in samovoljneje, če bi mu več zaupali, bi laž ne uspevala, kajti dekle samo bi prišlo do spoznanja, da laž ponižuje osebnost in izpodkopava vsak čut za čast in poštenje.
Poleg versko-nravne in umske vzgoje naj zavzema prvo mesto estetska — lepo-znanska. Umetniško čustvovanje je važno, kajti nihče ne more slediti prosveti svojega časa, če ne pozna sodobne literature in ne sme posečati umetniških galerij, razstav, gledaliških predstav in koncertov: v umotvorih se mu razkrije duša narodova. Tudi v penzijonatu samem je treba gojiti godbo, petje in ne v zadnji vrsti — ples, ki je potreben za lepo kretanje in dober nastop. Ko bo zastavil internat svoj korak tudi v to njemu tako tujo smer, ko novosti ne bo obsojal, temveč jih upošteval kot odsev prosvete, ko se bo celo sprijaznil z važnostjo vsakovrstnega športa (drsanja, plavanja itd.), takrat bo tudi zopet vzcvetel, ker je uvidel nujnost moderne vzgoje, ki je edino praktična in pravilna za sodobne razmere.
Cilj vzgoje vedno določa narodno in socialno stanje ljudstva, v katerega območju se internat nahaja. Najvišji smoter pa mora biti značaj dekleta in samostojnost v najširšem pomenu besede. Samostojna dekleta so bila doslej skoraj ču-desni pojavi, ker so se morala osvoboditi proti volji vzgojiteljice, celo v boju ž njo in bila mnogo kaznovana in zapostavljena.
Nova doba nam narekuje tako vzgojo, ki bo omogočila ustvariti zaželjeno duševno okolje, kjer se bo rešilo enkrat za vselej nadvse resno in važno žensko vprašanje v korist in procvit naroda in družine.
John Ruskin o ženi«
Aforizmi.
I.
Vsi modri in dobri možje šestih stoletij so si edini v tem: da Bog predvsem sovraži lene in brezsrčne ljudi, da je njegova prva zapoved »delaj, dokler ti sveti
luč«, in druga »bodi usmiljen, dokler imaš usmiljenje«.
»Delaj, dokler ti sveti luč«, posebno dokler ti sveti zlata jutranja zarja. Neum-ljivo mi je, da stari ljudje nikdar ne govore mladini o dragocenosti mladostnih
dni. Polni čustvovanja tarnajo in tožijo po lastnih odbeglih dneh; mnogokrat jih pametno zamolče, grajajo vsako mladostno razposajenost. Drugi mladini vse dopuščajo, tretji ne store nič. Le redkokdaj vodijo nje pota s prijaznimi nasveti. Spomni se tedaj vsaj mene. Spomni se, da sem te svaril, da sem ti povedal vsaj jaz, kar so opustili drugi: da si ustvarjaš srečo svojega življenja na tem in onem svetu sama v svoji mladosti. Imela boš toliko, kolikor si boš pripravila sama, stala boš tam, kamor boš stopila sedaj. — Bog ne daj, da bi biH tvoji dnevi polni tuge in teme. Mladost naj živi sebi in drugim v radost. 0 kako veličastna je zlata glorija vzhajajoče zarje! Taki naj bodo tvoji mladostni dnevi. — Odpri latinski besednjak. Poišči besedo »solennis«, in vtisni si to besedo globoko v spomin — v dušo in srce. Sleherni dan reže globoke brazde v njivo tvojega življenja. Ogibaj se zla, ne radi posledic, delaj dobro, pa ne radi plačila. Ne misli, da bo tam, kjer sedaj seješ osat, dozorel žlahten sad. Nebo ne dela takih čudežev. Tako ni ustvarjen svet. Jed je vedno taka, kakor si jo pripraviš. Vsako tvoje dejanje gradi ali podira srečo prihodnjih dni.
II.
Lepo je le ono žensko lice, na kateremu počiva tisti svečani mir, ki je porojen v spominu srečnih dni in živi ob otroškem zaupanju v še lepšo bodočnost.
Oskrbite najprve dekletu pravilno telesno vzgojo. Pripravite posodo, ki bo vredna in močna dovolj, nositi prožen duh, prežet s plemenitimi čustvi. Potem pa ji odprite predale naše vede na stežaj, da bo nekoč umevala moževo delo, da ga bo zvesto podpirala. Ne napolnite z znanostmi njene glave, ublažite pa ž njimi njena čustva, razbistrite nje um. Mar hočeš živ slovar? Kaj imaš od tega, če ti nje ustnice blebetajo vse mogoče jezike, ako pa ne zna prijazno ogovoriti samotnega tujca in ne ume poglobiti se v milino njegovega materinega jezika. Ne ote-žuj ji uma z vsemi mogočimi stvarmi — privedi pa jo vsaj po eni stezi naše znanosti doi praga tiste ponižne resnice, pred katero tudi najpogumnejši modrijani klonijo glavo v zavesti, da smo in ostanemo otroci, ki ob bregu nabiramo pisane kamenčke. —
Majhne vrednosti je, če ti nje usta na-štejejo vsa mesta in ti opišejo njih lego, ali pa vse zgodovinske številke in vse znamenite vojskovodje. Uči jo pa, da se bo znala poglobiti v tiste zgodovinske momente, ki tvorijo življenje njenega ljudstva, njegovo srečo, njegovo propast. Pokaži ji pa tudi, kako majhen drobec je svet, v katerem živi, katerega ljubi, v primeri z vesoljnostjo, v kateri živi naš Bog in katero ljubi njegovo očetovsko srce. Reci ji, naj s tisto gorečnostjo, s katero bo nekoč molila za svojega moža in svoje dete, prosi za vse, zlasti za tiste, ki so zapuščeni in teptani in ki nimajo nikogar, ki bi jih ogreval s svojo ljubeznijo.
III.
Ne bom poskušal, kaj in koliko naj bere mlado dekle; pomnite le eno: kadar izbirate našim mladenkam čtivo, bodisi romane, pesmi ali pa zgodovinske spise, ne iščite, koliko slabega je v njih, temveč koliko dobrega. Kar slabega straši po sicer dobri knjigi, kar je vanjo zašlo nevede in nehote, plemeniti dekliški duši nikdar ne bo škodovalo. Pisateljeva pu-hlost pa ji teži misli, njegove ljubeznjive budalosti jo vlečejo v blato. Ne ponujajte ji najnovejših romanov in najmodernejšega časopisja, odprite ji pa na stežaj vrata stare klasične knjižnice. Ob dolgih deževnih dneh jo postavi pred predale, kjer se vrste spisi naših klasikov ter jo prepusti samo sebi. Sama si bo poiskala, česar rabi nje duh; bodi uverjen — ti tega ne znaš. Vidiš, to je ravno, kar ti hočem povedati: dečka lahko klešeš, kakor trdi mramor, če je posebne vrste, udarjaš po njem kot po brunu in lik se ti bo posrečil. Dekliška duša pa • klijc kot cvetica. Brez solnca umira, sahni kot narcisa, zaprta v zaduhli sobi, pada in se onečasti, če jo v usodnih trenutkih prepustiš samosebi. Klesati, v verige vklepati pa se ne da. Hoditi mora sama svoja pota, če hočeš, da se ji bosta razvila telo in duh v krasno celoto. Znova ponavljam: puščaj jo v staro knjižnico, tako brez skrbi, kakor spustiš mlado srno na polje. Bolje kot umeš to ti, se bo izognila škodljivim zeliščem. Poiskala si bo tudi trpkih in bodičastih, če ji prijajo — morda ravno takih, katerih se ni dotaknila tvoja najlahnejša misel,
M. T.
■GikSGiKSGSSiG^S)-
Visoka pesem.
Silvin Sardenko.
Pot je moj v bajni bil namenjen vrt;
ko sem stopil tja, našel sem — zaklenjen vrt.
Lilija,
lep je beli tempel tvoj:
izza vrtnih mej vidim, sije diven soj.
Pel bi rad. Vem, Devica, kraj je svet:
vendar zdaleč vsaj vencev naj ti spletem pet.
Vse noči.
Kadar v pozni noči vrt se več ne zgane,
tistikrat moja misel vstane, k tebi se pride radovat.
Topli so trenutki. Milost spi v očeh božjega miru — rosna mesečina pada po vrteh tihega gradu.
Da se z božjo roso prostor v moji sobi
napoji, okna bom odpiral milostni svetlobi vse noči.
Knežja hči.
Trubadur pod visdkim gradom —
spev je moj pred zakladom čudežnih oči.
Tih lazur. Morda gornje line
se odpro, in utrne se z višine žarek milosti.
Sedem ur. Noč je preminula in pesem strun. Ali si me čula, knežja hči?
V duši čutim.
V jasni gori jutranjice so zapeli glasni zbori.
Lahno mimo. Jaz ob zboru, zbor ob meni: Pobegnimo!
Iti globoko so se ptice skrile, v šumo črnooko.
Ena, slutim, skrila se je globlje. Tisto v duši čutim.
Sladke vezi.
Mojemu srcu ni dano,
biti prikovano tesno na drugo srce.
Ali s teboj sem se sklenil. Kdaj se bom razklenil? Nima večnost tistega dne.
Vrgle so vame tvoje oči tople poglede — sladke vezi.
Iz dežel izvoljenih.
Srečal sem življenje,
• V žarkem je vozu sedelo in pelo:
— Ti, ki gledaš z žejnimi pogledi prisedi
eno uro veselo!
Pohitiva skoz šume,
skoz duš skrivnostnih trume.
Videl boš Stvarnika
in najlepšo stvar,
spoznal stvarjenja moč
in življenja dar. ■—
Prisedem.
Začutim Madonin dih iz dežel izvoljenih.
Mimo plavajo tvoji sni.
Jutru segel sem v zlate peroti: Smem v planine s teboj na vas? Gori predramiva mojo nevesto, rani z enim jo svojih las!
Žarki vabijo, Vstani, nevesta! Začudena odpiraš oči. Mimo plavajo beli golobje —-mimo plavajo tvoji sni.
Nikoli.
Odkar si ti s pogledom očarljivim pogledala k spominom mojim živim: — Odkod in kam jih vodi pot nestalni, v odeji časih beli, časih žalni —
ckameneli so postali kipi.
En sam spomin se s toplimi utripi
bori in vije k tvojemu prestoli:
Jaz sem Madonin, ne umrem — nikolL
Odnikoder.
Vedel sem ,da ljubiš v molk pogreznjene samote. Dvignil sem se, kakor ti na vzvišene planote.
Holm med holmi sem bil oklenjen od samot; otok z otoki sem stal v morju lepot,
Pred menoj je božji dan razodel življenja oder. Solnce ... svatje . ., strune .. . vse —• tebe pa duša ne zazre — odnikoder
Tebe ni.
Zapeli so šmarni zvonovi čez visoke vrhe: »Ona gre.«
Pohitel sem, da ti pripravim pota v nebeške vasi nedolžnih otrok.
Pohitel sem, da ti postavim sredi detinske vasi mlaj visok.
Vsi so prišli s toplo silo tvoji spevi in otroci z limbarji v drhteči roci — Tebe ni.
Kje odsevaš Zvezda?
V sobotnih nočeh poslušal sem pesem na vasi. Odmaknil sem polkno počasi: Tvoj odmev? Tih odmev odmevov. Kje odmevaš, Himna ti?
V detinskih očeh časih pogled sem izgubil, v divni sem blesk se zaljubil: Tvoj odsev? Bled odsev odsevov. Kje odsevaš, Zvezda ti?
Ti, ki si samo Ena.
In če te ne bo nikoli,	Moje hrepenenje
kam uklenem svoje boli?	se opoteka
Ni tako je težke grude	na samotni poti;
sredi polja,	ni ga človeka,
ni tako je silne rude	da seže mi naproti
sredi gora,	z mehko roko.
Ali dvigniti me more
ena samo. Pridi, ti, ki si samo Ena!
Češčena.
Vse noči, knežja hči, v duši čutim sladke vezi iz dežel izvoljenih. Mimo plavajo tvoji sni.
Nikoli odnikoder tebe ni.
Kje odsevaš, Zvezda? Ti, ki si samo Ena: Češčena!
■S3©<5
Kmetijsko-gospodinjske šole.
Ing. A. Vedernjak.
Splošnih in kmetijsko-gospodinjskih šol smo sicer že preje imeli v malem številu, a te s sedanjim ustrojem niso več popolnoma v soglasju. Vojna nas je poučila in pokazala smernice, po katerih je na novo urediti ves kmetijski pouk, osobito! še kmetijsko ' gospodinjsko šolstvo. Če hočemo, da nam daje rodna zemlja dovolj živeža, je treba vse sile napeti, da povzdignemo poljedelsko produkcijo.
Med vojno je kmetovala in trpela žena, in vendar, dasi strokovno neizobražena, dosegla razmeroma prav lepe uspehe pri kmetijstvu. Po vojni bo pa zopet glavno torišče njenega delovanja v hiši, v ožjem gospodinjstvu. Kmet mora produci-rati in pridobivati, a žena mora pridobljeno zbirati in skrbno porabljati. Od gospodinje je odvisna domačnost, od tega pa zopet zadovoljnost, zvestoba in veselje do dela vseh sostanovalcev. Gospodinja ima v svojih rokah dobrobit cele hiše. Da bo pa mogla gospodinja dandanes vsestransko popolnoma zadostiti vsem svojim dolžnostim, treba ji je strokovne izobrazbe; saj je ženska bolj dovzetna za pouk in nasvete, kakor so moški.
Strokovna izobrazba je pa za kmečko ženo tembolj potrebna, ker je njen delokrog bolj obsežen, kakor vseh drugih žena: ona proizvaja vrednosti, je varčna in skrbna gospodinja, ona nam vzgaja otroke. Te tri točke je treba na vsak način ob ustanavljanju novih in preustroju starih šol vpoštevati. Razen vseh hišnih in kuhinjskih del ter pranja se mora kmečko dekle tudi teoretično in praktično izvež-bati v onih kmetijskih panogah, v katerih se je že pred vojno udejstvovala, in to so: vrtnarstvo, , prašičereja, , perutninarstvo, kunčjereja, reja telet, predelovanje in prodaja domačih izdelkov. Druga važna naloga kmečke žene pa bo "vzgoja otrok in zdravstvo1. Tudi v tem treba praktičnega in teoretičnega pouka.
Glavni namen gospodinjskih šol je praktični pouk. Teorija naj prakso utemeljuje, razloži, praksa pa to, kar teorija uči, uporablja, vežba in dokazuje. Za to je treba šole s posestvom v izmeri srednje kmetije. Na vsak način naj bo gospodinjska šola v zvezi z internatom, ki predstavlja družino, v kateri delujejo gojenke.
Končni smoter vzgoje in izobrazbe naj ne bo ta, da bi bila žena enakovrstna, ampak enakovredna možu.
Ustroj šole.
Šole morajo^ biti stalne in vsaj v bližini prometnih središč, kar je v korist go-jenk, njih staršev in zavoda samega. Nestalne, potujoče gospodinjske šole imajo sicer nekaj vabljivega, manjka jim pa predvsem najboljše učno sredstvo: praktično gospodinjstvo in internat. Tudi na stroških se pri potovalnih gospodinjskih tečajih nič ne prihrani, ker mora vsak okraj, kjer se ima vršiti tak tečaj, vedno z novimi stroški začeti. Tudi gredo navadno takoj po teoretičnem pouku gojenke domov in se ne seznanjajo s prakso in ne vživajo prednosti skupne družine, internata. Ne smemo pa-takih potovalnih tečajev zamenjati s kratkimi specijelnimi tečaji (uporaba in vkuhavanje sadja, zelenjadi itd.), kateri tečaji imajo povsem drugo nalogo.
Učna doba.
Kar se tiče časa, kako dolgo naj traja vsak tečaj, bi bilo seveda najbolje celoletna šola. Iz raznih razlogov se pa morajo taki tečaji navadno skrajšati, pa ne pod 6 mesecev; v tem času se morejo doseči povoljni uspehi, ako so učne moči na razpolago ter so gojenke splošno dovolj izobražene, česar pa pri nas še ni! Da se povzdigne tudi splošna izobrazba, je treba za dekleta sprememb v ljudskih šolah; tudi zanje bo treba nadaljevalnih šol po zgledu deških. Da bodo uspehi povoljni, je treba marsikaj sprememb pri naših gospodinjskih šolah.
Učne moči.
Ker je delovanje na kmetijskih šolah težje, kakor na mestnih, je treba dobrih učnih močij. Dosedanje učne moči izhajajo večinoma iz meščanskih krogov, uradniških in veleposestniških družin, ter nimajo pravega upogleda in zadostnih izkušenj glede kmetskega življenja in delovanja. Treba je leta in leta med kmeti živeti, da se spozna njihova duša. Šele potem je delovanje med njimi uspešno. Učne moči, ki naj bodo popolnoma strokovno,
teoretično in praktično izvežbane, se morajo popolnoma vživeti v kmetijske razmere in morajo biti tudi za pouk sposobne. Treba je pa, da imajo predvsem priliko, da se vsestransko izobrazijo, imeti morajo predvsem znanje v kmetijskem gospodinjstvu.
Teoretični usposobljenostni izpit, ust-meni in pismeni, se kaj hitro napravi, to pa še ne zadostuje. Ako hoče žena izvrševati poklic gospodinjske učiteljice, treba ji je praktičnega znanja v kmetijskem gospodinjstvu. Težišče vsega ženskega delovanja je domače ognjišče. Od učiteljice gospodinjstva se mora zahtevati, da z uspehom poučuje le malo izobražena kmet-ska dekleta. Ona mora vedeti, kaj rabi bodoča kmetica - gospodinja iz zdravstva, pri vzgoji otrok in strežbi bolnikov. Praktično mora poučevati dekleta v vrtnarstvu, uporabi mleka, svinjereji in perut-ninarstvu. /Znati mora praktično! kuhati, prati in krpati. Važna je priprava dobre in okusne navadne kmečke hrane iz pri-prostih sredstev, katere nam nudi kmetija. Da se vse to znanje doseže, je treba najmanj dveletne poskusne dobe pod vodstvom strokovno že izvežbanih moči z zadostnimi izkušnjami. Država mora skrbeti, da se morejo bodoče učne moči izučiti na kmetih, in ne v mestih, kjer so razmere in navade vse drugačne kakor na kmetih.
Pouk.
Pouk je treba v marsičem preustro-jiti. Vstop v gospodinjske šole naj bo dovoljen kmetskim dekletom z že izpolnjenim 16. letom; mlajše gojenke nimajo še pravega zanimanja za irazno učno snov, kakor n. pr. oskrba in negovanje otrok. Praktičnega pouka se dotaknem le glede najvažnejših točk.
V kmetijskih gospodinjskih šolah je treba vzgajati pridne, delavne in izobražene kmetice in kmetske posle, ne pa mestnih kuharic. S pravilnim poukom se njihovo mišljenje ne okuži, poglobe se v kmetijstvo, dobe večje veselje zanj in ostanejo to, kar so bile: kmetice. In ravno to se hoče s kmetijskimi gospodinjskimi šolami doseči, ker je ravno izseljevanje kmetskih deklet bolj' »razširjeno kakor moških; to pa moramo zabraniti!
Ne tort in finega peciva jih učimo, ampak kako se speče tečen, dober domači kruh! Ni jim treba vedeti, kako se čistijo bele glacerokavice, kako se servijete na krožnike umetno polagajo in drugo tako. Učijo se naj, kako se priprosta obleka v redu drži, popravljajo nogavice in lika perilo. Treba jim je pouka, kako se doma pridelano najbolj racionelno, gospodarsko porabi in proda. V gospodinjskih šolah se morajo naučiti, kako se oblači, kopa, pita dojenček, kako se njemu in drugim bolnikom streže v boleznih, in še drugo tako.
Število šol.
Ustanove se naj vzorne kmetijske gospodinjske šole v zvezi s sedanjimi kmetijskimi šolami, kjer imajo dovolj učnih sredstev in potrebno posestvo. Kakor pa bo treba pomnožiti strokovne šole *za kmetske sinove, tako bo treba tudi za dekleta večjega števila gospodinjskih šol.
Naloga države je, skrbeti za potrebni pouk ženskega naraščaja. Ako hočemo imeti ženo, ki naj bo pridna, zvesta družica in gospodinja ter mati, se mora najprej sama izobraziti; potem bo še le znala druge vzgajati. Izobražena žena skrbi za zdravje in zadovoljnost družine, ki tvori podlago občinam in močni državi!
Družina.
Slika iz našega begunstva. France Bevk.
Vlažna noč je padla na zemljo. Na novo zapadli sneg ob barakah se je cedil, umazana voda je polzela v razmehčano gaz, pretakala se po poti in se nabirala v kaluže, — On pa je bežal, bežal, bos, s hlačami do kolen, gologlav; ničesar ni
videl, ne neba ne zemlje; samo dve siv-kasto beli vsporedni progi sta mu kazali smer kot v neskončnost in se tam nekje zožili v neprodirno temo. Tuintam je sijala skozi okna svetloba na pot, kot bi planil preko žarka v zopetno temo, ki se
je tiščala na lica, na roke ... Mislil ni ničesar. Hotel je naprej, kolikor mogoče naglo, nekam tja v temo. Premrle roke so držale nekaj mehkega, belega in tiščale k sebi, na prša, in bilo mu je, da ga greje z neizmerno toploto.
»Kdo?« je zarežala straža iz teme in se premaknila tik ob voglu dolge barake.
Ni je slišal, bežal je dalje. Gorkota je planila v lica in v zaplavele noge, nič več ni zeblo. Čutil je samo, kako so se stopala pogrezala v nekaj! mehkega, žve-kajočega med prsti, kako je štrcalo po nogah, po obleki, za vrat, na glavo. Zadel je ob nek predmet in omahnil za hip; potem je dirjal dalje in se ni zmenil, da ga je zaskelelo na čelu, da je obrisal nekaj spolzkega . . .
Ko je dospel na prag »domače« sobe, je oostai. Slabo razsvetljen prostor je ležal v polmraku. Od sten, polic, razobe-šenih predmetov, bornih postelj, so vstajale sence in se skrivnostno družile z z ozadjem. Okoli brleče svetilke se je širil pisan kolobar, ki je žgal v oči. Iz pečice v kotu je padal pas svetlobe po tleh, po raztreseni slami in par kosih obleke. V bližini pečice je bilo postlano ležišče, pogrnjeno z uboštvom, na katerem je ležalo telesce petletnega otroka, zagrnjenega v pisano krilo; videl se je samo voščenobled obraz s plavkastimi ustnicami. Napol odprte oči so bile, kot bi sanjale, in usta, kot bi hotela še v zadnjem trenutku nekaj povedati.
Poleg je čepela na tleh mati, ki je dojila malega otroka: hlastno jo je grabil z rokami; gledala je nepremično v tla preko mrtvega telesca nekam v brezizrazen nič. Čisto v kotu ob peči je ždel na pru-čici ded s sklenjenima rokama. Bil je gluh. Medle, sive oči so hlastno iskale po prostoru, izraz njegovega obraza je bil čudno plah.
V drugem kotu sta čepela starec in starka na svojih sedežih: druga družina, ki se je naselila v tem prostoru. Starec je imel dolgo brado in je bil zavit v črno, debelo suknjo. Starka je trepetala, zavita v ruto do nosa in s praznimi čeljusti neprenehoma nekaj žvečila; pri tem opravilu se je čudno zgibal njen nagubani obraz. Gledala sta skoraj ves dan drug v drugega; le včasi sta se ozrla v ta kot in s solznimi očrni zopet drug v drugega. Kadar sta molila, sta vzdihala neprestano.
Vrata so bila odprta in nihče ni zapazil dečka. V svoji enajstletni pameti je
naglo preudaril položaj, in bilo mu je, kot da so mu noge prirastle. V kolenih, v prsih in glavi je trepetalo, in tega trepetanja ni hotelo biti konca. Tisto mehko, ki je nosil na prsih, je stisnil še bolj, v bolesti, tako, da je zahreščalo: prestrašil se je in malone spustil na tla. Zagrabil je nato še huje in pritisnil na obraz ... Ne jok ne smeh ni bilo, kar se mu je izvilo iz prsi,
Ded je uprl vanj nemirne oči, mati se je prestrašila, otrok je zakrožil z ročico, onadva v kotu sta se ozrla. Mati je dejala z lahnim trepetom v glasu.
»Primož ... Primož .,, ali si — prinesel?«
Ni odgovoril. Za hip je še strmel v voščeno bledi obraz. Nato se je zganilo v njem, kot plamen v slamo. Z drobnimi, naglimi koraki je planil k posteljici, pritisnil oni nredmet na mrtvo telesce, na glavo, izgrebel iz cunj mrtve roke in pritiskal vanje.
»Cirilček! ... O, Cirilček! Na, zajčka) na! Kot živ je, no, kot živ je, gleda ... celo, celo glas da od sebe. Kaj bo dejal ata, Cirilček ,,. kaj bo dejal ata? Saj sem ti prinesel zajčka., , saj — sem ti ■—- — prinesel---«
Te besede so se trgale skozi jok, podoben obupnemu tuljenju v smrtni grozi, krčevitemu, neznosnemu v svoji prostosti, da je odmevalo od tenkih sten in sezalo v mozeg in dušo.
Cirilček se ni zganil. Ročice so omahnile in oči so zrle vanj, kot bi izpraševale. Bel zajček, sedeč na zadnjih nogah, oblečen v mehko volnenino, s steklenimi očmi, mu je ležal na prsih, tako nem, kot on.
»Cirilček ... glej, prinesel sem ti. .. na, na, na! — Kaj bo dejal ata? . ..«
Ded je razločil nerazločen šum, gledal in se nemirno premaknil z razprtimi usti, kot bi na vsak način hotel razumeti. Mati je položila jokajoče dete v stran, sklenila roki za hip, potem je prijela Primoža in ga pričela tresti — reči ni mogla prvi hip ničesar.
V hipu je Primož utihnil. Utrujenost in gorkoto je začutil v udih. Popadel je zajčka, zavihtel ga in zagnal v kot, v temo in smeti.
»Tam bodi! . ., Tam bodi! Ti... ti., .«
Stiskal je roki. — Nato je zdrknil izmučen na tla. V glavi ga je tiščalo, kot bi rastel črv v njej. Umaknil se je k steni, sključil se v dvoje gub in se naslonil na levo stran telesa, objel koleno, in oči i» ustnice so šepetale.
»Oh, ti moj Bog!« se je slišalo iz kota in vzdih se je spremenil v šepetajočo molitev, z glavo nagnjeno v stran.
Potem je bilo vse tiho. Tiho zunaj, tiho v sobi. Mrzel zrak in tema sta se premikala tiho. Ne tiktakanja stenske ure, ne prasketanja ognja, ne koraka straže zunaj, ne vetra ni bilo čuti. Še tisto v prsih vseh, v očeh vseh je molčalo in tiščalo, tiščalo, težilo, samo da ubije slednji glas, ki bi pričal, da živi v prsih nekaj...
Otrok na odeji je utihnil in zaspal; mati je zopet gledala v tisto nerazumljivo točko na tleh; ded pa je gledal, gledal, kot da hoče na vsak način razvozljati, pa je izgubil nit miselnega razvoja. Kot da je tudi matere groza te tihote, je pogledala na sina skozi rdeče obrobljene oči in vprašala: »Kje si dobil zajčka?«
»Zajčka?« je pomislil, zrl in ni odgovoril, ker je slutil, da vprašanje ni veljalo njemu, ampak nemi grozi, ki je napolnjevala mrliški prostor. Vendar je sam pri sebi pomislil še enkrat: »Zajčka?«
---Ko so se peljali v vlaku, trdo
natlačeni drug ob drugem, z žalostnimi pogledi, jokajoči, gledajoči na čudne tuje pokrajine, mesta, vasi, na čudne ljudi — takrat je zagledal Cirilček kmetico, ki je nesla belega zajčka, živega, s črno liso na glavi, ki je gledal z velikimi očmi v svet. »Mama, zajček!« je zaklical in se je prijel za krilo. »Mama, zajček!«
Vlak se je premaknil in odpeljali so se, zajček pa je šel s Cirilčkom, letel poleg vlaka, čez hribe in ravnine, prikazoval se v sanjah in v žalosti: »Mama, zajček!«
»Tiho! Kupila ga bom!« Dasi je vedela, da ga ne more kupiti.
Ko so se ustavili v tujem kraju z nerazumljivo govorico, v čudnem stanovanju, da niso vedeli, kje naj ležijo, kje kuhajo, kaj jedo, ni letel zajček dalje, tam se je ustavil, v tisti čudni deželi. Jakob, ki je bil starejši in ki je že hodil v šolo, je vprašal: »Mama, ali smo že, na Kitajskem?«
Takrat so se zasmejali prvič od tedaj, ko je zagorel jugozapad v čudnem ognju, ko so mrzlične roke zagrabile otroke in par cunj in so hiteli — neznano kam.
Kot da so postali večni romarji in ni konca . . . Ko so jih zopet naložili na vlak in jih peljali drugam — je šel zajček za njimi, dasi so odšli popolnoma tibo in v noči. Tam se je ustavil zopet — pa šel je zopet za njimi in se spet ustavil. . , Ro-
manja ni bilo konca. Cirilček ga je tiščal v prsih — najdragocenejšo svojo željo .,.
Primož se je stresel. Tihota ga je predramila iz spominov. Neko posebno bolečino ima tišina, kadar hoče srce, da bi vpilo in prevpilo vse. Ozrl se je. Ded je gledal vanj in namignil z roko, kot da hoče nekaj, brezzobe čeljusti so bile odprte. Primož se je primaknil.
»Ali... ali.. .« je kazal ded s prstom na mrtvo telesce in gledal široko: »ali, ali je mrtev? Ali je umrl?«
»Je,« je pokimal Primož. Starček je še vedno gledal z odprtimi usti, kot bi pričakoval še nečesa; nato je sklenil zopet roki in pogledal na mrliča.
»Oh, ti moj Bog!« je zavzdihnilo iz kota. Mati se je dvignila za hip in zopet zagrebla glavo v dlani. Plamenček v luči je trepetal in se kadil. V voščenem obrazu je zapazil Primož nekaj, grenkemu nasmehu podobnega. Krog oči in nosa se je plazila senca.
Kdaj se je pričelo to umiranje? Kot da piska čudoviti podganji lovec iz pravljice na srebrno piščalko. Procesija otrok se zgrinja iz barak... Piska tujina, nje grozni obraz in zrak in trda romarska pest. »Mama, domov!« Pa umrje. »Mama, domov!« Pa zopet umrje. »Mama, kje pa je tu solnce?« In že ga ni...
Kaj je dejal oče tedaj, ko se je poslavljal? Nikdar preje ga Primož ni slišal jokati, in tako neznano težko je, če se oče joče, tisočkrat težje, kot če joče mati. Takrat je jokalo vse, drevje in kamenje. »Nikdar več vas ne bom videl.« Stal je na pragu in butal z glavo ob podboje vrat. Mislil je na lastno smrt. Primož pa ga je prijel za roko: »Še vse, še vse boste — videli,« Zbežal je ...
Legel je prvi otrok in v vročici stegal roki, jokal, vpil, bledel: »Mama, mleka!« Ko je umrl, je legel drugi, potem so ležali vsi po vrsti, po tleh, po slami: »Mama, češenj!« — Tretji: »Mama, kruha!« Četrti: Mama, fig!« In vedno isto: Primož je stisnil v svoja prsa, še z rokama se je prijel, da bi se ne utrgalo in ne našlo poti na dan. Mati je jokala in potem strmela v neko točko na tleh —- vedno enako. Ded je gledal nerazumljivo in vpraševal v presledkih: »Ali je umrl?« Še vedno ni razumel.
V sobo sta se naselila starec in starka in se stisnila brez mrmranja v desni kot. Umirajoča družina ni rabila cele sobe.
Ko je zaklical peti, Cirilček: »Mama, zajčka!« se je v Primožu čudno zganilo.
Vsakdo izbere nekaj nemogočega, kot da je potem v tej želji utemeljena smrt. Čutil je trdo očetovo desnico v svoji roki. Planil je naenkrat in zbežal.. .
Sosedi v vasi, bogatejši kot ti, so morali potovati isto pot. Imeli so otroke, in eden izmed otrok je imel narejenega zajčka, lepega, tako zelo enakega živemu. Ali so ga prinesli s seboj? Bežal je, da vidi.
Ko je stal v sobi oddaljene barake, v razsvetljenem prostoru, je zagledal zajčka v kotu. Prvi hip ni mogel povedati, in ko je povedal, so gledali, in otrok, čegar je bil zajček, ga ni hotel dati. »Kaj bi z zajčkom?«
»Prinesem ga nazaj. Dam kaj drugega.« — »Daj, no, daj!« — Pa otrok je vpil, ni dal zajčka. Primož je šel in stal pred barako v snegu, vrnil se: »Pa vendar bi rad zajčka,« Zdelo se mu je, da sliši Ci-rilčkov klic in da leži očetova trda roka na srcu. Pokleknil bi bil, prosil s povzdig-njenima rokama. Pa je zopet šel.
Ko je zopet stal pred barako, je prihitela za njim starejša hči: »Na, zajčka!« Objel bi jo bil, se zahvalil, poplačal stotero z enim samim pogledom. Z obema rokama je zgrabil zajčka in ga pritisnil na prsi ter zbežal domov ., .
No, zdaj je zajček v kotu. Pa zajček je postranska stvar, zato ga je zagnal v kot. Voščeno bledi obraz se je smehljal.
V nogah in na čelu ga je skelelo, v glavi in v prsih ga je tiščalo. V telesu je čutil pijanost,
»Če se vrne oče, ali se bo ustavil z brašnjem na razvalinah hiše in butal z glavo ob golo kamenje?«
Tihota je bila neizmerna, kot bi hotela vse utajiti, obenem vse poplaviti, zadušiti. Starec in starka nista več šepetala molitve, zadremala sta. Plamenček v luči ni plapolal več, enakomerno je gorel in se kadil v dolgo, sivo črto. Najbolj tih in najbolj grozovito miren je bil mrlič.
Ded, ki je bil zadremal, se je zdramil. Dotaknil se je Primoža in njegove oči so gledale tako nemirno begaje kot preje. Zopet je pokazal s prstom na Cirilčka in pridušeno vpil kot vedno: »Ali je umrl?«
»Je!«	„
»Kaj?« je zijal in ni odmaknil kažo-čega prsta.
»Umrl je!«
»Aha!« je pokimal, da razume. Pomislil je nekoliko, nato se sklonil zopet in del Primožu roko na ramo: »Ali Ja-
neza ... ali očeta ni?« Pozabil je, da je sin pri vojakih.
Primož ni odgovoril. Stisnil je ustnice in trepetal. Starček je mislil, da je bil v teh ustnicah odgovor in je nemo pokimal, da razume.
Zopet tihota. Ne dreves, ne vode, da bi šumela, Le tihoto da bi ubil s pestjo, a niti senca se ne zgane, kaj da bi šele za-šumela,
Postalo mu je nejasno, in čeravno je imel občutek, da sanja, je videl vse pred seboj, voščeno bledi obraz, mater... V vratih se je prikazala senca, dva resna obraza je razločil, nekaj ostrega, svetlega.,, Tihota se je razklala.
»Ali smo hudodelci?« je planil. »Ali smo hudodelci?« Vsi so ostrmeli. Ostri bajoneti so se svetili. »Ali nismo vaši? Ali smo,,,« mala pest je udarila -— »hudodelci? ---«
Cirilčka ni bilo več. Na istem ležišču je ležal Primož. Telesa ni bilo skoraj več, samo dvoje velikih oči je sijalo in zdelo se je, da od trenutka do trenutka rastejo.
Mati je slonela ob njem. »Kaj bi rad?«
»Očeta,« je dejal in se prestrašil, kot da je v tej besedici in želji že nekaj zapisanega. »Ali piše?«
»Dolgo ne piše. Kaj bo dejal?« Pa se je ustrašila velikih oči, ki so ta trenutek zrastle še bolj in ji hotele prebosti do srca.
»Jaz ne smem umreti,« je dejal pritajeno in oči so bile še večje, »In tudi — pišite očetu, da nisem umrl. Ali boste?«
»Bom!« In ni jokala. Gugala je na kolenih dojenčka, ko se je prebudil v tem.
Nekaj trenutkov sta molčala, velike oči so gledale na strop, otemnel od vlage. Roka je potegnila preko čela. Mal glasek je piskal. Ded je napravil kretnjo z roko, kot bi hotel vprašati: »Ali je umrl?«
»Pa— to. Tisti mlinček v potočiču, ki sem ga naredil, s stopami in dvema kolesoma, naj bo Jožkov, ker je Cirilček umrl, nobenega drugega! Voziček naj ima tudi in gugalnico na češnji.«
»Da. Ampak, dejal si, da . ..«
»Ne, saj res,« so se začudile oči. »Toda — jaz ne bom rabil, velik bom.«
Zopet so gledale oči v strop in tihota je udarjala minuto na minuto,
»Star ni lepo biti, Kaj misli ded? Ali ni bil vojak že pod Radeckijem? Vprašajte?« Oči so začudeno gledale na deda.
»Ali niste bili že pod Radeckijem?« je vpila mati in ded se je zganil in po-sluhnil,
»Ali niste bili vojak?«
»Ne vem,« je odkimal in zevaje mislil na zmisel teh besed, ki se mu je zdel silno tuj.
»Vse je pozabil,« je omenil starec iz drugega kota.
Mati je stisnila dete, zastrmela v točko na tleh, kot da je v nji tok njenih misli.
»Nikdar ne pozabim! Pozabita fant in dekle, otroci... Očetje, matere, družine, hiše, vasi ne bodo pozabile. Od severa do juga se borimo, zmagujemo, padamo. Kolikokrat je že zapečatena v mojih prsih vsa bridkost izgnanstva in tujine, bede in smrti. V kri bo prešla, v kri, in otroci bodo, prišedši na svet, v joku govorili to, govorila še drevesa, travniki, polja. No, vas vprašam, ali nismo dovolj pretrpeli?«
Starec v kotu se je okrenil, gledal venomer in ni dejal ničesar. Ded se je po-smejal in pokimal. Čudno, bebasto, kot preteklost so se režale brezzobe čeljusti. Primož je upiral oči na mater: Sopel.je težko, zmočil ustnice, trudnost ga je mamila.
Mati pa je zaihtela: »Ali smo otroci? Karkoli — dovolj smo močni, da prestajamo usodo, dovolj šibki, da padamo, Naj-bridkejše: od groba do groba sto dni hoda ,,.«
Stiskala je otroka. Pridušeno ihtenje je potresalo telo. Sicer molk od stene do stene.
Ko so zazvenele stopinje in glas, so se zdrznili. Primožu so zablestele oči: », . . hudodelci, hudodelci,« potem jih je trudno obrnil v odejo in ni več pogledal kvišku.
»Koliko vas je tu notri?« je nastavil došlec konico svinčnika v rjavi zapisnik; za njim je gledala čez rame druga glava, bajonet se je svetil.
Nihče ni rekel ničesar. — Starec v kotu se je dvignil, brada se mu je tresla, zavijal se je tesneje v suknjo, ki se je dozdevala zelo ohlapna, z roko je potresal in kazal prste: dva ... trije ,., štirje .. . Nazadnje je dejal: »Šest nas je še, gospod, šest nas je.«
Pogled je meril Primoža, svinčnik se je sukal med prsti. »Pet vas je. Pet, Ali onega tam štejete?« Svinčnik je zapisal: »Številka 32: 5 oseb.«
Mati je mislila na dojenčka in bilo ji je, kot da čuti v krvi njegov klic. Primož pa je gledal v temno rožico na odeji, rožico s petimi peresci. Kot da se je srce oprlo nanjo.
»Še ena družina pride tja v tretji kot. Izpraznite ga, počedite! Tri osebe! Tedaj: družina Javornik: tri osebe, družina Klan-čič: dve osebi, družina Pristav: tri osebe. Skupaj: osem oseb.«
»In v četrtem kotu zajček,« je pomislil Primož, a ni pogledal kvišku — »in v kotu zajček, jaz nisem v številu.« Zganil se je in potegnil odejo nad glavo. Stisnil je ustnice, »Oče!« Ob sunkih v prsih so se skrčevale mišice, tiščal je . ,, zgrabil se z rokama v tla, da ne bi trepetal.
Iz tretjega kota so spravili ropotijo, pometli so, potem pa je prišla nova družina. Kovčeg in v veliko ruto zavezane cunje, široka blazina, dveletni otrok, bo-lehna žena-mati in nje črnooka in črno-lasa sestra, ki je tudi nosila črno obleko in imela temno polt. Par pogledov po prostoru, vzdih, pridušena vprašanja. Potem se je ustanovila v kotu. Položila je blazino po dolgem, potem počez, primerjali so kovčeg, kup cunj. Nazadnje je bilo vse dobro.
Bolehna ženska se je zavijala v rdeč plet in gledala tako. čudno, sovražno, skoraj s črno obrobljenimi očmi. Stregla je otroku, ki se je kisal in mu dajala v roke igrače, ki niso bile podobne igračam. Otrok jih je metal od sebe. Črnolasa ženska pa je vzela knjigo in gledala v njo, vsak trenutek ji je ušel pogled po prostoru. Njene oči so bile take, da jih ni mogel gledati nihče, da ne bi strepetal pred njimi.
Niti dnevna svetloba ni zatrepetala. Starec in starka sta bila obrnjena v steno. »Vode,« je hotel zašepetati Primož, pa je molčal. Gledal je v tretji kot, in ko so ga zadele tiste oči, silne kot očetov jok, je zamižal: »Oče!«
Dveletni otrok je capljal po prostoru in našel zajčka: »Mama, maček!« Mahal je ž njim, smejal se, capljal z nožicama: »Mama, maček!«
»Pusti, ko ni tvoje! To je bak! Pusti!« Otrok se je ustavil in gledal na mater in na vse ter ni mogel razumeti. »To je bak!«
»Naj ima!« se je hotel dvigniti Primož, pa se ni mogel. Glas mu je bil izpre-menjen in se je trgal iz grla. Otrok je pogledal na odejo, odkjer je prihajal glas in vsi drugi so pogledali tja. Otrok je skakal
in se smejal. Ded je razprl usta in pogledal na snaho: »Ali je umrl?«
Odkimala je in zastrmela v tisto točko, kot vedno. Nekaj groznega je ležalo v ozračju te tihote. Vse, kar je radostnega, želi večnosti, le bridkosti noče biti konca.
Iz kota se je začul naenkrat pretresljiv jok s svojim globokim vzrokom. Pridušeno podrhtevanje je bodlo kot ostrina, vilo se po prostoru, rilo v telesa in duše. Črnolasa glava se je zagrebla v knjigo. Vsi so strmeli za hip in potem zajokali tiho. Primož je zaprl oči in se boril.
»Brala sem povest o družini,« je dejala slednjič ona črnolasa v tretjem kotu in uprla oči, objokane in svetle po vseh. »Sede za mizo, bero, v peči gori, zunaj sneg... Zakaj pišejo take stvari?«
Hipen molk, kot bi ostrmeli vsi. Nato se je mati zravnala in gledala na dojenčka. »Družina? Kaj je družina? Ali to, kar raste? To, kar umira? Če manjka enega izmed vseh, ki so skupni, ali je to še družina? Če nima ne ognjišča, ne zemlje, ne veselja, ne ljubezni, ne ve za jutro, za večer, ne za praznik — je to še družina?«
Utihnila je. Globoka sapa vseh je pritrjevala. Ded je zijal, otrok je tipal zajčkove svetle oči iz stekla.
»Koga se bojim? Moža ali sebe, svidenja obeh? Ali naj se vrnem, če bom sama, popolnoma sama? Morda me ne bo več. Ali se ne bo zjokala še zemlja? Ne vem, če padajo možje ali padajo družine?
Ko pišem možu, rečem: ni družine! Ali se bo on vračal na dom? Koliko nas je bilo? Sto družin bodo spravili na en prostor: deset ljudi... in bodo brali imena.
Solzne oči so zrle brezupno v tihoto. Otrok je zapazil, da zajček cmevka, če ga stisne. Vzklikal je. Mati z dojenčkom je hotela še nekaj reči: »Saj ni mogoče . . . ni mogoče!«
Nekaj čudno težkega je čutil Primož v sebi in krog sebe. Želel je nečesa, sam ni vedel kaj. Ne češenj, ne zajčka — nekaj, česar ne more poznamovati in vendar živi... Očetova trda roka je božajoča ležala na prsih in nad tihoto.
»Mama, povejte, ali smo tudi mi sovražniki?«
Vsi s pogledi vanj. Mati je molčala, odprla usta in strmela v deda. Ta je mislil, da mu nekaj pravi, strmel je v navzoče, nato je odmajal z glavo.
»Jaz ne vem. Ali je umrl? Kaj je?«
»Ne, vi ne veste ničesar. In ti tudi ne,« je stisnila otroka, zazibala ga na kolenih, nato sklonila glavo čisto nanj in ga poljubljala. »Vidva otroka. Vidiva se povrneta ... vidva ... Vidva . ,.«
Starec je pokimal, kot da razume in oči so zopet begale po sobi, na starca, na starko, ki sta molčala, na Primoža, ki je zamižal in ni pogledal več ,..
»Mama, maček!« je vpil otrok od veselja.

Mladenki.
M. J. — Gorenjka.
Ah, le prisrčno se nasmej, dekle, ko prvič v svet namerjaš svoj korak. Saj zdaj ti radost še iz srca vre, ko v popju mladem gledaš v raj sladak.
Ne slutiš pač kam nova pot te vodi, ki s čela zvabi kdaj ti znoj rosan. Po glavi le ti misel sladka blodi: Ah svet je lep — in hod po njem krasan!
Kaj veš, da rože, ki cveto v življenju, pokriva trnje britko črez in črez, da bodeš trgala jih kdaj -v trpljenju, da mehka dlan ti okrvavi zares.
Ne piješ zdaj še grenkega pelina iz kupe, ki ti jo napil bo svet. Nič ne kali ti svetlega spomina, le z upom zreš v ta lepi — zali svet.
Zapoj prisrčno zdaj, zapoj, dekle, morda poslej ne bodeš nikdar več, če tudi tebi bo, kot meni je usode čas zadal prevare meč.

Za dr. Krekom!
Iz vsega početka smo si bili na jasnem, kako velike težkoče nas čakajmo z izdajanjem slovenskega ženskega lista. Ko bi bili Slovenci 50 milijonski narod, kakor so Nemci, Francozi i. dr., bi bila lahka reč. Treba bi se bilo le odločiti1, ali hočemjb izdajati ženski družinski list ali list za deklice do 16. leta ali pa moderno žensko glasilo za žensko 'izobra-ženstvo. V vsakem slučaju bi mogli računati1 na zadostnlo število naročnikov. A med pol-drugmilijonskimi Slovenci?! Tu bi se moral ženski list prilagoditi zahtevam samo na gospodinjstvo mislečih kmetskih in meščanskih mater in hčera, zahtevam delavk in uslužbenk, zraven pa vendar tudi zahtevam ženske 'inteligence, v kateri mora list koncem koncev iskati in najti svojo nravrio oporo. To je težka, vendar pa ne neizvedljiva naloga, samo razumeti jo je treba prav.
Uredništvo stoji1 na tem-le stališču: Nova doba stavi na ženstvo vseh stanov in slojev čisto nove zahteve in nal'oge, na katere je bila posebno Jugoslovanka vse premalo pripravljena. 1. V gospodarstvu, v kmetskem in meščanskem gospodinjstvu bo čimdaljebolj prevladovala tehnika, strtoj. Jugoslovani si' bomo morali svoje narodno gospodarstvo nanovo ustvariti in urediti po njem vse pridelovanje in p'oužitek. Tu bodo pripadle tudi1 žen-stvu nove, važne naloge. Tiste ročnosti in gospodarske vednosti, s katerimi je izhajala ženska v starih razmerah, nikakor ne bodo več zadostovale niti za ctom. 2. Nove gospodarske in družabne razmere silijo ogromno večino ženstva na pridobitno delo izven doma. Vse te ne morejo postati služkinje ali tovarniške delavke. 3. Živimo v stoletju otroka, in spodobi se, da se ženstvo tega zave. 4. puščata materinski liln pridobitni poklic v ženi še mnogo neizčrpanih sil, ki jih splošnost nujnta potrebuje. Zato je 5. prav, da je zmaga demokratične misli poklicala žensko tudi na politično polje, v zakonodajo in upravo. Tembolj prav, ker se 6. moški in ženski duh izpopolnjujeta in šele loba skupaj najdeta v vseh uredbah pravo zlato sredo. In 7. gredo ženski kot umnemu bitju kratkomalo vse pravice in svoboščine, katerih potrebuje, da more izrabiti vse svoje individuelne, posebne dušne in telesne zmožnosti in se razviti v osebnost.
Iz teh temeljnih dejstev izhaja ženskemu listu naloga, da ženstvu odpira pogled v novo dobo, nove dolžnosti: 1. odpira nove vidike o gospodarski in gospodinjski izobrazbi ženstva. Tu se resen ženski ltfst ne more pečati
s paberkovanjem iz gospodinjstva in prinašati »malo o kuhi, malo o snaženju, malo o vrtu za zelenjavo, pa o kvačkanju in vezenju s slikami p'o zgledu nemške »Madchen-Zeitung«,« kakor nam v pismu dobrohotno svetuje neka naročnica. To je tisti značilni stari ženski di-letantizem, ki se igračka z vsem mogočim, ničesar pa temeljitb ne zna in tudi resnim ne smatra. Temu diletantizmu moramo ravno napovedati najneizprosnejšo vojno.
Danes gre za to, da se dekle že v ljudski in nadaljevalni šbli začne seznanjati z gospodinjstvom, v katerem naj se potem izpopolni v gospodinjskih šolah i'n posebnih tečajih za posamezne gospodinjske vednosti, ozir. ročnosti. Razen tega mora vsaka ženska še sama skrbeti za izpopolnitev svoje strokovne izobrazbe s čitanjem strokovnih knjig in časopisov. Katera tako resno pojmi svoj gospodinjski poklic, ne bo iskala diletantskih paberkiov o svoji stroki v nestrokovnih listih. In vzbuditi v ženstvu tako resno pojmovanje o gospodinjski vedi in dolžnostih, potezati se za prebsnovo pouka v ljudski1 šoli in na učiteljišču na korist gospodinjstvu, za osnutje novih izobraževalnih možnosti v gospodinjstvu in kmetskem gospodarstvu — to smatramo za nalogb našega lista.
2.	Ženska v pridobitnem poklicu. Tu je zopet naloga ženskega lista opozarjati in zahtevati, da se ženski mladini omogoči temeljita strokovna izobrazba, da ženska ne bo povsodi' le delavka druge in tretje vrste, le podajalka, slabo plačana 'in prezirana, marveč polnovredna in dobro plačana delavna moč z vsemi pravicami, ki jih uživa kvalificiran delavec. Zahtevati moramo obveznih nadaljevalnih šol za dekleta, nakfonlitev vseh ustanov in ugodnosti, ki jih uživajo vajenci, tudi vajenkam, ustanovitev srednjih in v&okih strokovnih šol za ženske oziroma sprejem na dosedanje moške zavode. Naš list mora razpravljati o položaju in potrebah ženstva v raznih poklicih, o strokovni organizaciji in socialni zakonodaji.
3.	V stoletju otroka se mora ženski list pečati z umsko lijn srčno izobrazbo mater, skušati vzbuditi v ženstvu globok smisel za svetost materinskega poklica in družine, pečati se pa tudi z javno vzgojo mladine, z zakonodajo v varstvo mladine itd.
4.	Sedanja vojna je 'oziroma bo pustila toliko vsakojakega dušnega in telesnega gorja, da država in drugi poklicani činitelji še davno ne bodo mogli vsemu kaj. Tu je
treba v ženstvu vzbuditi socialni1 čut, smisel za socialno delo, bpozarjati na socialne rane in na potrebo socialne izobrazbe.
5. Politika — kakšno obširno polje! Predvsem mora ženski list braniti in zastopati zahtevo po ženskih političnih pravicah in v smislu 6. točke bistriti pojme o potrebi ženskega sodelovanja v politiki in zakonodaji zlasti v treh smereh: mirovne misli, treznosti in nravnosti, dalje v ljudskem in ženskem šolstvu, narodnem gospodarstvu, socialni zakonodaji.
7. Moramo zahtevati, da se odpravijo vse enostranske in krivične ovire, ki jih vsebujejo pisane postave in nepisani običaji, s katerimi se omejuje ženska v svobodni izvolitve poklica, iztobrazbi zanj in njega izvrševanju, bodisi1 to materinski ali pridobitni poklic ali sploh način življenja. Tudi z ozirom na žensko naj veljata v polni meri večni božji in naiorni zakon.
Vse to so stvari, ki jih nova doba brezpogojno zahteva in ki se bodo uresničile, če ne z našim sodelovanjem, pa preko nas. Čas se ne da zadržati ne dozOritev misli v njem.
Gre torej za velike reči, za reči, ki tičejo vsega ženstva. 0 vsem tem je poklicano pisati edino žensko glasilo, ki ga imamo Slovenci. Gre le za to, da se vsa ta vprašanja obdelujejo v lcoliklor mogoče lahko umjljivi obliki. Seveda pa moramo ob tem tudi mi staviti na čitateljice gotove zahteve.
Citati človek — posebno mlad človek — niikoli ne sme zgolj za zabavo, marveč v svrho izobrazbe, razbistritve uma. Kdor bere vedno samo za zabavo, ta duševno poleni, otopi. Tudi duševne moči je treba gibati, napenjati in vežbati, da ostanejo močne in prožne. Človek, ki je nadarjen in stremljiv, četudi nima velike šolske izobrazbe, ljubi resno duševno delo, duševni napor, resno čtivo; takemu kmalu ne ugajajo več spisi, v katerih mu pisatelj duševne hrane ni le na drobno razrezal in sesekljal, marveč jo celo prežvečil. Dr. Krek je vednb povdarjal, da je treba za ljudstvo pisati tako, da se uči in sili samo misliti in o čitanii1 stvari dalje razglabljati. To je šele prava vzgoja in izobrazba, ki naj jo nudi tiskana beseda. V članku »Dr. Krek in ženska« smo čitali, kako težka predavanja je imel dr. Krek za delavke in vendar so ga umele. Ali poglejmo socialistične liste in spise: dasi sto namenjeni najširšim slojem, so vendar vedno na višini in pisani tako, da jih tudi izobraženec in nasprotnik
s spoštovanjem vzameta v roko. Tako se vzgaja, tako se izobrazuje ljudstvo, tako se poglobuje umevanje in pridobiva spoštovanje do misli in načel, ki jih kak list zastopa.
Ta visoki clilj si je postavila tudi »Slovenka«: naše ženstvo vzgajati k samostojnosti, značajnosti, blagosti in notranjemu poštenju, izobraževati ga, poglabljati v njem smisel za naravne in nravne dolžnosti in naloge žene, utirati mu pot do pravic, ki mu gredo po božji in natorni postavi. Prepričani smo, da je naše ženstvo v svoji večini dovolj nadarjeno in plemenito, da bo umelo in vedelo ceniti vlisoke cilje svojega glasila in mu bo z vso vnemb sledilo navzgor v kraljestvo resnice, dobrote in lepote. Ne poskušajte potegniti svojega glasila nizdol, ampak same se dvignite k njemu! Po trnjevem potu k zvezdam — k izobrazbi in spoznanju!
Sicer bomo pa po možnosti priobčevali tudi praktične stvari-. Vendar naj se ženstvo v tem oziru opira v prvi vrsti na strokovna dela, ki jih že imamo in ki so kot knjiga pri-ročnejša nego list: »Dobra kuharica«, »Gospodinjstvo«, »Živinoreja«, Perutninar«, »Vrtnarstvo«, »Mlekarstvo«; mnogo strokovnih knjig je izdala tudi1 Mohorjeva družba; »Kmetovalca« in »Domoljuba« mora itak imeti vsaka dobra kmetska hiša.
Sedaj pa pride tisti ugovor: »Kdo blo pa toliko trosil za knjige in časopise«! Da, v tem oziru smo Slovenci še zelo slepi. Večini se zdi denarja za knjigo ali časopis bolj škjoda, nego če bi ga kar naravnost v vodo zagnal, da alkohola, ttobaka in drugih takih »potrebnih« stvari niti ne omenjamo. In vendar nimaš od nobene druge stvari na svetu toliko resničnega in trajnega dobička kakor od dobre knjige, in vendar ni iztobrazba nikdar predrago plačana.
Tu naj navedemo večini za lep zgled pri-prosto tovarniško delavko: Zasluži le toliko, da se pošteno preživi, premoženja nima ni-kakega, a za knjige in častopise izda vsako leto približno 200 K! Zato pa tudi nekaj razume in ko je dobila 1. številko »Slovenke«, ni začela v njej iskati kuhinjskih in podobnih receptov, ni tožila, da je »previsoka«, marveč je iz vsega početka umela njeno vistoko poslanstvo in jo »s hvaležno ljubeznijo pritisnila na srce kot davno zaželjenega prijatelja«. Vsekakor je ta delavka izšla liz dr. Krekove šole in po dr. Krekovih stopinjah hočemo hoditi tudi mi!
Uredništvo.

Naš jug.
France Bevk.
O, oljke, ciprese in trte in polja s prezlatimi klasi in jutra s srebrnimi glasi, prebele steze v dehteče vrte!
Še v rožah nevgasle so sanje in v pesku nevmrle stopinje? Še vedno se kapljice sinje pršijo v naročje kotanje?
Prebele vasice so groblje, razrušene stene drhtijo ... kot rože nam rane gorijo, razjedajo globlje in globlje .
I dooooooooooo OOOOOOOOI
Zapiski.
IOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO'
»Slovenki«, Iz orlovskih krogov smo prejeli: »Slovenka«, pozdravljena! Orel in njegova »Mladost« te pozdravlja. Imamo pač veliko skupnega. Zato bo drug drugega podpiral, vspodbujal. Tudi tvoj cilj je: Zdrava duša v zdravem telesu. Istega imamo mi. Vendar si bila i ti potrebna, ker ti je odprta pot do ženskega srca vse bolj, nego moškemu! Odkrila nam boš svoje želje, svoje zahteve, svoje boli. Podpirali te bomo. Vemo, da si v božjih očeh enakovredna kakor moški. In vendar si dokaj različna od njega. Kje in kako hočeš udejstviti svojo enakovrednost in enakoveljavnost, to je tvoja stvar. Želje, ki jih imamo mi do tebe, ti borrto poročali. Danes le to: naša žena naj bo prvič verna, globoko verna, drugič v gospodinjskih in materinskih dolžnostih temeljito izvedena. Sedanji čas zahteva celih žena. Nii-li tako, »Slovenka«? Bog te živi! — Ta pozdrav iz orlovskih vrst nas zelo veseli. Da se strinjamo v ciljih, svedoči vsebina našega lista. A Orli naj drže obljubo in nas podpirajo. Na zdar!
Vseslovenska ljudska stranka za žensko volilno pravico. Na zborovanju zaupnikov V. L. S., ki se je vršilo 21. novembra 1918 v Ljubljani, je' bila sprejeta resolucija, ki zahteva volilno pravico tudi1 za ženske.
Izpopolnitev občinskih odborov z zastopniki delavstva. Narodna vlada SHS v Ljubljani je z naredbo od dne 15. januarja 1919 odredila, naj se v občinske odbore pokličejo zastopniki delavstva. Na Dunaju, v Celovcu in drugih nemških mestih so stranke poslale v občinske odbore tudi ženske, pri nas tega poguma še ni.. .
Treznost in nravnost, »Sveta Vojska«, društvo, ki vodi med Slovenci in Hrvati boj proti alkoholizmu, sirovosti in nenravnosti, je priredila 19. januarja 1. 1919. v ljubljanskem
»Unionu« velik tabor, na katerem so bile zastopane vse stranke in vsi stariovi. Narodno vlado sta zastopala dr. Lovro Pogačnik in Anton Kristan; prvi je naglasil, da se bo v preosnovani vojski SHS gojila treznost in plemenita izobrazba, drugi je zagotovil vso pomoč v boju proti alkoholizmu. Knezoškof dr. A. B. Jeglič je v pozdravnem pismu zagotovil, da bo duhovščina delo »Svete Vojske« krepko podpirala. Zastopniki Orlov, Sokolov, zdravnikov, učiteljev in dijakov so podali podobne izjave. Predavali so: Svetnik J. Kalan o povzdigi srčne kulture med Slovenci; učiteljica M. Koželj o vzgoji mladine k treznosti; srbski poročnik Živančevič o alkoholizmu in njegovih posledicah; reški kapucin p, Jero-nim Tomac o protialkoholnem gibanju med Hrvati; podpredsednik Nar. vlade dr. Žerjav
0	zakonodaji in alkoholizmu i. dr. Zborovanje je zapustilo vtis, da smo Slovenci za nravni preporod pripravljeni.
Za omejitev pijančevanja je izdala Narodna vlada v Ljubljani dne 9. januarja 1919 zelo strogo naredbo, ki določa: Točenje in nadrobna prodaja žganih opojnih pijač sta prepovedana. P'o gostilnah in kavarnah se do enajstih dopoldne ne smejo točiti nobene alkoholne pijače (vino, pivo, sadni iriošt), V L j u b-
1	j a n i smejo biti odprte gostilne do desetih, kavarne do enajstih zvečer, v drugih krajih gostilne do devetih, kavarne pa d'o desetih zvečer. Po teh urah ne sme biti nobenega gosta več v gostilni ali kavarni. (Kasneje je policijska oblast v Ljubljani policijsko uro še poostrila in smejto biti gostilne odprte samo do 8., kavarne pa do 9. ure zvečer.) Dve uri pred policijsko uro gostilničar ali kavarnar ni več dolžan da-
jati gostom alkoholnih pijač. Sploh gostilničar ali kavarnar ni dolžan enemu gostu dati več kakor pol litra vina ali en liter piva. Gostilničar gbstu ne sme odrekati hrane radi tega, ker gost ne pije. Kolodvorski bu-feti in restavracije v kolodfvorskih poslopjih smejo - biti za potujbče občinstvo odprti vso noč, toda glede točenja alkoholnih pijač veljajo zanje iste določitve kakor za gbstilne in kavarne sploh. Mladostne osebe, ki še niso dopolnile 17. l^ta svoje starosti, smejb hoditi v gostilne in kavarne le v spremstvu doraslih svojcev, varihov, rediteljev aH drugih nadzorovalnih oseb. Dovoljeno pa je mladoletnikom hoditi v gostilne in kavarne na potovanju v ta namen, da se nasitijo, in zahajati v stalno jedilnico, kjer redno obedujejo vsak dan. Javne veselice, plesi itd., uprizoritve vseh vrst (gledališke in kinematografske predstave, varieteji, glasbene zabave i. t. d.) se morajo končati najkesneje opolnoči. Ob tem času morajo biti dotični prostori že izpraznjeni. Vse ostale določbe § 2. te naredbe veljajo tudi za take prilike. Kazni za prestopke so zelb ostre in zadevajo tako gostilničarje kakor tudi goste.
Delokrog poverjeništva za socialno skrb Narodne vlade v Ljubljani, ki je ženskim interesom najbližji, je naslednji: skrb za mladino; skrb za vojne poškodovance in zaostale ro-dovince; socialno zavarovanje; obrtno delovno pravb in varstvo delavcev; posredovanje dela, skrb za ljudi brez dela in varstvo izseljencev; stanovanjstVo1; sodelovanje pri so-cialno-političnih stvareh obče in načelne narave, ki spadajo v področje drugih poverje-ništev — vse to v zmislu dosedaj veljavnih zakonov in naredb. Mimo tega so imenovanemu poverjeništvu izročene nastopne stvari: sodelovanje pri ureditvi in nadziranju izvršitve zapornih kazni nad mladostniki; skrb za odpuščene kaznjence; ureditev ciganskega vprašanja; organizacija in pospeševanje zasebne dbbrodelnosti in boj zoper beraštvo. Kolikor so te stvari še v rokah drugih uradov, se prevzemo dogovorno z vodji teh uradov.
Državno posredovalnico za delo in službe je ustanovila Narodna vlada v Ljubljani in s tem izvršila velevažno socialno delo, odi katerega bo imelo največjo korist posebno ženstvo. Osrednji urad posredovalnice je v Ljubljani in že posluje, po drugih mestih Slovenije se ustanove krajevne podružnice. Na čelu državne posredovalnice za delo je osrednja komisija za 'organizacijo delavnega trga, ki je podrejena poverjeništvu za socialno skrbstvo v Ljubljani. — V
osrednji komisiji so zastopniki poverjeništev za socialno skrbstvo, za javna dela, za industrijo in trgovino, voditelj osrednjega urada državne posredovalnice, osem do dvanajst članov in njih namestniki, od katerih mora biti polovica delavcev in polovica delodajalcev. Člane komisije in njih namestnike imenuje po-verjeništvo za socialno skrbstvo na predlog vseh delavskih strokovnih in delodajalskih organizacij, 'oziroma dokler teh ni, na predlog trgovskih in obrtnih zbornic; vladne zastopnike pa prizadeta poverjeništva. Na čelu krajevnih podružnic državne posredovalnice je krajevna komisija, ki je sestavljena iz voditelja podružnice, iz dveh do štirih članov in njih namestnikov, od katerih mora biti polovica delavcev in polovica delodajalcev. Člane komisije imenuje poverjeništvo za socialno skrbstvo na predlog osrednje komisije. Osrednji urad državne posredovalnice ima v prvi vrsti nalogo, da izravnava delavni trg, tb je, da obrača delavstvo iz krajev, kjer ni dela, v kraje, kjer nedostaje delavcev. Zaradi hitrega poslovanja se uredi v krajih, ki ne spadajo v okrožje kake krajevne podružnice državne posredovalnice, posredovanje za delo na ta način, da se uvedejo pri poštnih uradih dotičnih krajev potrebne tiskovine za delojemalce in delodajalce. Tiskovine, izpolnjene po strankah, mora odposlati poštni urad vsak dan s prvo pošto na osrednji urad državne posredovalnice. Vsi obrati, ki 'odpuste ali namerjajo odpustiti več kot pet delavcev naenkrat, so obvezani, da to takoj javijo pri-stbjni krajevni podružnici, kjer pa te ni, osrednjemu uradu v Ljubljani. Uradništvo pri državni posredovalnici imenuje poverjeništvo za socialno skrbstvo na predlog osrednje komisije. Vse pošiljatve in vsi telegrami, ki se tičejo organizacije delavnega trga, so poštnine prosti; 'odpraviti se morajo s prvo pošto in takoj dostaviti. Pri vseh uradih državne posredovalnice je urediti uradno telefonsko zvezo.
Društveno in shodno pravo. Nar. vlada v Ljubljani je z naredbama od 25. novembra 1918 razveljavila avstrijska zakona o društvenem in shodnem pravu in izdala nove določbe, glasom katerih je ustanavljanje društev in prirejanje shfodov prosto. S tem so odpravljene vse omejitve glede ženskega političnega delovanja, ki jih je vseboval stari avstrijski zakon.
Nedeljski in prazniški počitek v obrtnih obratih je upostavila Narodna vlada v Ljubljani z naredbo od 28. novembra 1918.
Osemurnl delavnik, ki ga je delavstvo že tolikb desetletij zaman zahtevalo, je uvedla
Narodna vlada v Ljubljani z naredbo od dne 30. decembra 1918 za vsa državna, občinska in zasebna podjetja tvorniškega značaja.
Ženskim pomožnim močem bivše avstro-ogrske vojske, ki so ostale ob razsulu brez službe in sredstev, je dovolila Narodna vlada v Ljubljani z naredlbo od 30. novembra 1918 enomesečno plačo kot milostnb podporo, ne da bi sprejela s tem nasproti dotičnim uslužbenkam kakršnekoli obveznosti, ki jih je imela do njih prejšnja vojaška uprava.
Kinematografe je podržavila Nar. vlada v Ljubljani; dohodki pojdejo v sklad za invalide. Glavno pa je, da bo mogbče iz kinematografov pomesti nesnago, ki zastruplja ozračje, v katerem iščejo zabave najširši ljudL ski sloji.
Obči pokojninski zavod za nameščence je
ustanovila Narodna vlada v Ljubljani za celo Slovenijo.
Pomanjkanje stanovanj. Vsled splošnega pomanjkanja stanovanj je Narodna vlada v Ljubljani z naredbo od dne 17. januarja 1919 odredila, da se popišejo vsi odvišni ali ne neobhodni potrebni prostori in stanovanja v zasebnih hišah in v slučaju potrebe zasežejo.
Podpora nezaposlencem. Narodna vlada v Ljubljani je 23. decembra 1918 izdala naredbo, glasom katere dbbi vsaka oseba, bodisi moški ali ženska, ki je brez lastne krivde ostala brez dela in zaslužka, državno podporo. In -sicer dobe mladostne bsebe do 18. leta po 1 K 20 vin., ženske po 2 K in moški po 2 K 50 vin. na dan. Kdor hoče dbbiti podporo, se mora zglasiti pri županstvu, na magistratu ali pri javni posredovalnici svojega bivališča in predložiti izkaz o domovinstvu, potrdilo župnega urada o nepreskrbljenosti in potrdilo zadnjega delodajalca, da pri njem zanj ni dela; to poslednje pa le, akfo je mogoče.
Čipkarske tečaje in njih učiteljstvo kakor tudi pletarske tečaje in njih učiteljstvo na slovenskem ozemlju (tudi na zasedenem) je narodna vlada prevzela v svojo oskrbo. Učiteljstvo je začasno uvrstila v status Ljubljanske državne obrtne šole, kii1 je obenem prevzela vrhovno vodstvo čipkarskih in pletar-skih tečajev.
Proti spolnim boleznim. Ob razsulu bivše avstro - ogrske armade je pretila velika nevarnost, da se spolna kuga, ta šiba celih rodov, ne raznese po mestih in vaseh. Zato je Nar. vlada SHS 13. novembra izdala strogo naredbo, da se morajo vsi vojaki zdravniško preiskati in 'oboleli oddati v bolnišnico. Konec naredbe se glasi: »Pomožne ženske moči, ki so bile zaposlene pri armadi, se morajo
dati istotako zdravniško preiskati, ker bi se sicer ne smele sprejeti v nobeno službo. Vsem tem vojaškim uradnicam in uslužbenkam se torej naroča, da se dado pri svojem zdravniku-zaupniku preiskati; ta zdravnik naj jim obenem izda svoje izpričevalo.« — To je naj-žalostnejše poglavje te zločinske vojne.
Oskrbovalnica za matere in dojenčke se je otvorila v Ljubljani, Bethovnbva ulica št. 15, III. nadstropje. Oskrbovalnica je brezplačna in odprta za stranke vsak dan od 2. do 3. ure.
Volilno pravico v občinske zastope je priznala ženskam čehoslovaška narodna skupščina v novem občinskem volilnem redu, ki temelji na splošni volilni pravici s proporcem.
Ženska volilna pravica na Poljskem. Za volitve v ustanodajni zbor na Poljskem so dali ženskam aktivno volilno pravico, ne pa pasivne.
V ustavodajno skupščino na Nemškem je
je bilo izvoljenih 33 žensk, in sicer 15 socialnih demokratinj, 4 neodvisne socialistinje, 6 pristašinj katoliškega centra in 4 nemško-na-rodne ljudske stranke.
Kako lahko majhna ženska postane velika? Veliko čudnih stvari je pokazala vojska — vendar takih čudežev, da bi bila ljudi podaljšala, pa le ne dobimo. Marsikoga je prikrajšala za glavo, nogo itd. — raztegnila pa je le žepe vojnih dobaviteljev. In vendar nam je ravno Vojni čas prinesel neko važno sredstvo, ki zlasti ženske povečuje. Katero neki? Poglejmo ves proces tega čudežnega »povečanja«. Navadno ženske obsojajo kot manj vredne od moških — te so bolj na nizkem — moški na visokem. Ne mislim ravno na telesno visokost, saj je znano, da rastejo, tudi med ženskami, »prekle« — in med moškimi lazijo »palčki« — mislim predvsem na dušno visokost — ali drugače povedano — na stopnjo srčne izobrazbe. Brez te srčne blagosti ostane največja žena — nizka — in obratno dvigne ta srčna blagost najnižjo žensko v višave. Žalibog, da so in da še marsikatere ženske povzdigujejo samo »visoke pete« in velike delajo le velikanska peresa oskubljenih letalcev. — Na drugi strani pa lahko rečemo: Hvala Bogu, da v marsikaterih, navidezno neznatnih, ponižnih telesih prebivajo velike duše. Poznajo se te velike duše zlasti po usmiljenju do revežev. Usmiljeno, dbbrohotno srce dviga žensko in jo stori veliko. Zlasti dnevi, v katerih živimo, bi nam lahko pokazali veliko takih visokih src. Seveda ostane marsikaj dobrega skritega, vendar, če je taka dobrohotnost urejena, pokaže krasne rezultate. Torej bilo bi treba dobrodelnost organizirati. Kako? Pri nas se je poskus tako-le
izpeljal — in hvala Bogu — posrečil. Če ni drugače mogtoče, se v »Izobr. društvu« zasnuje ženski odsek z določenim imenom: recimo Dobrodelni odsek. Vpišejo se članice, izvolijo zaupnice, določi odbor in delokrog. Pa kakšen bodi ta delokrog? Lahko je zelo obširen: bolniki, reveži, zanemarjeni otroci, časniki itd. — vse to lahko spada v delokrog omenjenega odseka. Vendar bo za večji okoliš zadostoval omejen delokrog. Tedenske seje so nujna zahteva. Na njih naj se obravnava: stanje bolnikov, potreba postrežbe, določitev postrežnic, podpore revežev, nadzorstvo nad mladino, časopisjem itd. — Če ima odsek le količkaj zmožne moči, naj se potrudi, da bo pomagal sestavljati ljudem najrazličnejše prošnje, ki jih zahtevajb vlade kar na kupe. Sploh vse, kar koristi poštenju in sreči ljudstva; vse naj se podpira, za vse naj se agitira. — Ko bi se dekleta in sploh ženske zavzele nekoliko bolj za krščansko ljubezen do bližnjega, bi bilo manj groznih posledic poganske ljubezni, ki uničuje poštenost, in marsikatera navidezno majhna, bi postala lahko velika — ne sicer po telesu — to je postranska reč — pač pa po duši — in visokih duš v ponižnih telesih rabimo v prvi vrsti tudi v Jugoslaviji.
T. F.
Za ureditev poselskega vprašanja. Social-nodemokratična zastopnica v začasnem štajerskem deželnem zboru Marta Tausk je s svojimi poslanskimi tovariši vložila predlog, naj deželni svet predloži zakonski načrt za ureditev službenega razmerja hišnih pomočnic in pomočnikov na podlagi teh-le načel: Stari po-selski red iz leta 1857. se razveljavi. Poslej je službeno razmerje poslov delovno razmerje, kakor velja za vse druge proste nastavljence in delavce. Za pogoje službene pogodbe ni več merodajen »svoboden« dogovor, marveč se mora delojemalec zakonito zavarovati, in sicer predvsem s postavno omejitvijo vsakdanjega delavnega časa, z določitvijo najmanjšega prostega časa za lastne opravke in vsakoletnega dopusta. Vsak hišni nastavljenec mora imeti zdrav prostor, kjer spi in kjer more biti v prostem času nemoteno sam s seboj. Od časa do časa naj komisija, v kateri so enako zastopani službodajalci in službojemalci, na podlagi vsakokratnih draginjskih razmer določi najnižje plače. Hrana mora biti zadostna in zdrava in jo morajo uslužbenci dobiti pred jedjo službodajalca aH pa med jedjo, Poselska
knjižica se odpravi. Spore, ki nastanejo iz službenega razmerja, rešuje obrtno sodišče, v katerem morajo biti enako zastopani službodajalci in službojemalci. Zasebno posredovanje služb se prepove; službe posreduje edinole javna izkazovalnica dela. — Vse te zahteve so popolnoma utemeljene in bodo nedvomno po-vsodi prodrle.
»Gospodinjstvo«. Navodilo za vsa v domačem gospodinjstvu važna opravila. Šolam in gospodinjam sestavila S. M. Purgaj, biVša voditeljica »Gospodinjske šole« v Ljubljani. Zdravstveni del spisal dr. Fr. Dolšak. Ta knjiga, ki nam je ' bila tako potrebna, kakor lačnemu kos kruha, je ravn'okar 'izšla v drugi, pomnoženi zdaji. Pouka željna dekle in žena najde v njej vsaj v glavnih potezah vse, kar mora gospodinja in mati znati in vedeti. Prvo poglavje govori b temeljnih lastnostih dobre gospodinje: vernosti, rednosti, snažnosti, varčnosti in delavnosti. Drugo poglavje podaje praktična, lahko umljiva navodila za krojenje ®n šivanje obleke in perila, za pletenje nogavic, pranje, škrobljenje in likanje perila, pranje belega, pisanega in volnenega blaga in čiščenje madežev iz obleke; krojenje pojas-nuje veliko slik. Tu je posebno važen odstavek: »Kako naj se oblačimo?«, ki1 v besedi in sliki opozarja na škodljivost pretesne obleke. V tretjem poglavju najdemo navodila za sna-ženje sob in sobne oprave, čiščenje raznih vrst tal, kuhinjske posode itd. Četrto poglavje obravnava razsvetljavo, peto kurjavo in kurivo, šesto hrano — zelo temeljito in ob-širn'o, važen je zlasti tudi odstavek o konser-viranju živil —. Sedmo poglavje je posvečeno mlekarstvu, osmo vrtnarstvu, deveto perut-ninarstvu, deseto domačemu knjigovodstvu, enajsto vzgoji v domači hiši. Drugi del knjige je posvečen zdravstvu, kjer se v besedi in sliki seznanimo z ustrojem človeškega telesa, z boleznimi in poškodbami, s postrežbo bolnikom ter prvta pomočjo v sili, z alkoholizmom in jetiko ter bojem proti njima in končno s skrbjo za dojence. Na 296 straneh je obdelana v knjigi ogromna snbv jedrnato, točno, zanesljivo. Kar knjiga uči in svetuje, je suho zlato. Zato cena 12 K nikakor ni previsoka; gospodinja, ki se bo ravnala po teh navodilih, bo prihranila vsako leto na stotine kron, v njeni hiši bo cvetela sreča, zdravje in blagostanje. Knjiga se naroča v Jugoslovanski knjigarnli1 v Ljubljani.


Priporočamo sledeče knjige: ^
Nova izdaja. Navodila za vsa.v domačem gospodinjstvu važna opravila. Šolani in gospodinjam sestavila S. M. Lidvina Purgaj. Knjiga je tako izpopolnjena, da bo ustrezala v vseh gospodinjskih vprašanjih. Cena še ni znana, vsekakor pa jo naznanimo v prihodnji številki.
Pleiuieis, Slovensko kuharico • natis
izpopolnila in predelala S. M. Feliciia Ka-linšek, šolska sestra in učiteljica na »Gospodinjski šoli". Velika izdaja s slikami stane vezana K 18'—. Ta izdaja »Slovenske kuharice" prekaša po svoji obsežnosti in praktični razvrstitvi vsa podobna dela in vpošteva najrazličnejše potrebe in razmere.	:.:
Dr. Dostojen, Pravila zo oliko.
Navedena knjiga nam daje navodila, kako na-stopajmo, da izpolnimo pravila olike in dostojnosti, da se priljubimo ljudem. Tega, vse slučaje družabnega občevanja in vse sloje vpoštevajočega, zelo praktično sestavljenega navodila za lepo vedenje ne more pogrešati noben Slovenec. Knjiga stane broširana K 3'—.
Kiintzle, Zdravilna zelišča. Sr
nam nudi najboljša, najcenejša ter najpripro-stejša sredstva, s katerimi si zdravje pridobimo ali okrepimo. Kot glasnik takih naravnih zdravil je navedena knjižica neprecenljive vrednosti. Stane broširana K 1"—.j	:.:
Majdič, Nasvetijza hišo in dom.
V tej knjigi je zbranih polno praktičnih nasvetov, kako pametno gospodariti. Delo vsebuje nasvete o kmetijstvu, vinogradništvu, ži-vinorejstvu, sadjarstvu in čebelarstvu. Obširno poglavje je namenjeno tudi domačemu zdravljenju. Knjiga velja broširana K 5'—, vezana K 7-—.	:.:
Trunk, Amerika in Hmerikanci.
Ta izborna knjiga nas seznani z našo mogočno zaščitnico Ameriko. Snov je izredno obširna in temeljito obdelana. Opisuje gospodarske, politične in kulturne razmere silne velevlasti. Avtor nam predstavi v obširni razpravi tudi njeno preteklost. — S številnimi ilustracijami opremljena knjiga stane lepo vezana K16'
Knjige dobite v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani.
TI1MIIT
I Ljudska posojilnica v Ljubljani
• v lastnem domu Miklošičeva cesta 6 ; obrestuje hranilne vloge po čistili
3Mo
! Ljudska posojilnica v Ljubljani je največja slovenska posojilnica in je imela koncem I. ISIS. nad 43 milijonov kron vlog in nad 1 milijon 100.000 H rezervnih zakladov.
1 Ljudska posojilnica stoji pod ne-; posrednim državnim nadzorstvom.