LETO II. (VOL. II.) MAY, 1910 ŠTEV. (No.) 5. Izdaja Družba Sv. Rafaela v New Yorku.—Published by St. Raphaels Society of New York, 135 E. 2d St. Po odloku nadškofa JOHN FARLEY-ja je "Ave Maria" cerkven list in družba Sv. Rafaela cerkveno pripoznana in priporočena. v Veleč. Monsignore Fr. J. Buh. častitemu; dolgoletnemu duhovnemu voditelju in župniku, sedaj sivolasemu starčeku, pokazali, kako zelo ga ljubijo, kako zelo znajo ceniti njegovo neumorno delovanje za njih duševne koristi. Velečastiti Monsignore je pa tudi velezaslu-šen za splošne sloveske katoliške koristi v Ameriki. Ustanovil je "Amerikanski Slove nec," ki izhaja v Jolietu, 111. Med slovensko duhovščino je tudi najbolj priljublje na oseba. Zato so ga hoteli imeti ob tej priliki v Jolietu, da so mu pokazali svojo udanost in svojo ljubezen. Oba tedanja slovenska škofa sta bila navzoča; mil. g. škof Trobec in mil. g. škof Stariha. Po leti je veleč. Monsignore odšel domov v staro domovino, da se tudi doma poveseli tega dogodka sredi svojih drazih sorodnikov in prijateljev izza mladih dnij in objednem da pokaže, da je vkljub dolgim letom vendar ohranil še pristno slovensko srce in tudi ljubezen do svoje drage slovenske domovine. Nazaj grede se je veleč Monsignore oglasil a nekaj dnij tudi v New Yorški naselbini, kjer so mu rojaki priredili malo pozdravno \ eselico. Veleč Monsignore F. J. Bull je valezaslužen mož med ameriško slovensko duhovščino. N'jegov škof v Duluthu, Minn., ge je imenoval generalnim vikarijem svoje škofije, sveti Oče so ga imenovali svojim častnim komornikom Monsignorjem, t. j. odlikovali so ga s častjo, s katero odlikujejo le najbolj zaslužne duhov nike. Bog ga je pa odlikoval s krono čas titljive starosti in mu dal dočakati redko slovesnost poddesetletnice mašništva. Velečastitega Monsignorja, ki je tudi častni predsednik naše Rafaelove družbe, želimo, .da i>i dobri Bog tudi nadalje še ohranil mnoga leta v tej čilosti in zdravju, kakor do sedaj, da si tudi pri Bogu v nebu zagotovi visoko stopinjo časti in slave! Še nam je v spominu znamenita slovesnost, ki se je vršila predlanskem najprej lily, Minn., potem v Jolietu, 111. in v rojstnem kraju_ veleč. Monsignora na Kranjskem, namreč zlati jubilej, zlata maša veleč. Monsgrja Fr. J. Buha. Ro jaki v Ely so vse storili ob tej priliki, da so Odličnega slovenskega rojaka, častitljevega starčeka, mnogo zaslužnega duhovnika, katerega sliko danes prinaša list "Ave Maria" — kdo ga ne pozna? Samo Tebi Naj Povem. Sestra Elizabeta. Kam naj neseni svojo srečo z dušo polno koprnečo? Kje se bo srce odprlo, brez zavisti name zrlo, ko mi sije solnčni žar? Mati, le pred tvoj oltar. . . Samo tebi naj povem! Kam naj neseni svoje rane, od sovražnih sil zadane? Kam naj grem, da roka mila, bo sočutje vanje vlila brez grenkosti in prevar. Mati, le pred tvoj oltar.. .. Samo tebi naj povem! Kam naj neseni boli vroče, tihih križev trnje žgoče? Kam naj grem, kje biva duša, ki sočutno me posluša, ko besni skrbi vihar? Mati le pred tvoj oltar.. . Samo tebi naj povem! Kam naj neseni solzo vsako? Kje srce kdaj srečam tako, da 1)0 solze mi sušilo, da bo mojo bol hladilo? Kam naj v tugi grem vsigkar Mati, le pred tvoj oltar... Samo tebi naj povem! Slovenska Naselbina v Ely, Minn. Piše J. J. Peshell. Odlični slovenski duhovnik zlatomašnik in Monsignor F. J. Buh, katerega sliko danes prinašamo v našem listu, je posvetil precejšen del svojega življenja delovanju in skrbi za župnijo v Ely, Minn. V Ely so se začeli delavci naseljevati nekako 1887. 1. iz mesta Tower, ki je nekako 21 mil oddaljeno proti zapadli. Tedaj je še vodila do Ely le pešpot, po kateri so morali prvi naseljenci hoditi vso to pot peš. Toda že leto pozneje je bila speljana železnica. Prvi rudnik, ki je začel delovati, je bil Chandler. Kmalu so jih odprli več na zemljišču, kjer je sedaj rudnik "Pioneer." Ne dolgo potem so odprli rudnik "Pioneer," potem "Zenith," potem "Savoy" in "Sibley." Misijonsko skrb tega kraja je takoj od začetka oskrbil Velč. Monsignore sam. Prvi katoliški otrok je bil tu krščen 1. 1888., namreč hči kapitana rudnika "Pioneer." L. 1889 so bili pa že krščeni trije slovenski otroci, namreč Katarina Vertin, Mat. Judnič in Jožef Lamuth. Sv. maša je bila v zečtku več let v raznih privatnih hišah, navadno vsaki mesec enkrat, ko je sem prihajal Veleč. Monsignore iz Tower-ja, kjer je te daj imel svojo župnijo. Dalj časa je bila sveta maša zlasti v hiši rojaka Franceta Lozarja na "Camp" cesti. V tem je pa število katolikov pridno rastlo. Vedno bolj se je kazala potreba lastne v cerkve. Podjetni in navdušeni gospod Buh se je takoj lotil z navdušenjem tega dela in 1. 1890. je bila cerkev že dodelana. Škof James McGolrich iz Dulutha jo je slovesno posvetil v čast Svetemu Antonu Padovanskemu. Tedaj je prišel tudi veleč. Monsignore za stalno stanovat v Ely in tu ustanovil prvo župnijo. Tedaj je bil krščen tudi prvi zvon za cerkev. Od tedaj so se pa začeli pred vsem Slovenci naseljevati v ta kraj. Saj je naše ljudstvo v jedru zdravo in verno in hoče tudi v Ameriki tako ostati. Zato gredo rojaki najraje v kraje, kjer je tudi slovenska cerkev, kjer morejo opravljati tudi svoje verske dolžnosti. Pa tudi drugi katoliki so pridno prihajali sem. Tako je v par letih postala cerkev premjhna za obilno župnijo. Vleč. Monsignore se zopet ni strašil truda. Pogumno je šel na delo in čez deset let potem je bila že nova cerekev dodelana na nasprotni strani tedanje, stare cerkve. Nova cerkev je krasna stvaba s tremi oltarji. Tudi to cerkev je slovesno blagoslovil škof iz Dulutha. Tedaj sta bila krščena tudi dva nova zvona, tako da so sedaj trije lepo ubrani zvonovi v zvoniku. Kot posebnost ima cerkev tudi stolpno uro, ki je narejena 11a Kranjskem. Naredil jo je Janez Brunskole iz Veršiča št. 18 pri Semiču na Kranjskem, leta 1902. Cerkev je za vse narodnosti v Ely. Veleč. Monignore pridiguje v slovenskem in angleškem jeziku. Spoveduje pa v slovenskem, toraj v vseh slovanskih jezikih, v angleškem seveda, v nemškem, francoskem, laškem in indijanskem. 40 urno pobožnost imajo navadno križev teden vsako leto. Slovencev v Ely je nekako nad 1000, včasih več, včasih manj, kakor je že delo. Prvo slovensko podporno društvo za Ely je bilo vsta-novljeno v Tover. Društvo sv. Cirila in Metoda, ki je postalo ogeljni kamen J. K. Jednote, toraj znano pod štev. 1. Poleg tega društva May, 1910. 35 je še in druzih društev, možkih, mladeniških in ženskih, pripadajočih raznim jednotam, deloma samostojnih. Iz Ely opravlja velečastiti Monsignore misijonsko postajo v Wintonu, kjer je vsaki mesec enkrat sveta maša. Kakor prvi slovenski ameriški misijonar, škof Baraga, tako ima Veleč. Monsignore posebno ljubezen do Indijancev. Se sedaj v poznih svojih letih ne opusti meseca, da ne bi šel po enkrat med nje v Wermillion Govern. School, kjer ima za nje službo božjo. Indijani ga zato ljubijo kot svojega očeta. "V dvajsetih letih ne bo več Jezusovega kraljestva," je rekel zloglasmi Volter, a ko je minulo 20 let, je padel sam v grob (umrl 1. 1778 v Parizu), cerkev pa je slavnejša, ko kdaj poprej. Ko ie cesar Julijan preganjal kristjane, vpraša nekega dne: "Kaj dela tesarjev sin?" — "Krsto za-te," mu odvrne cerkveni oče Bazilij iz Cezareje. Kmalu .potem je Julijan, jeden najstrastnejših Jezusovih nasprotnikov, moral 11a bojnem polju smrtno ranjen priznati, da je bil brezuspešen njegov boj zoper Jezusa. „Zma-gal si Galilejec!" je zaklical v zadnjih trenutkih svojega življenja. Krsto mu je pripravil Galilejec in jo še vedno pripravlja vsakemu nasprotniku. Tudi najhujši nasprotnik se mora naposled vdati ter s svojim propadom potrditi, da je Jezus, ki je svoje kraljestvo vkljub najhujšim zaprekam in oviram ohranil do danes, to, kar je sam rekel: "Sin Božji, — pravi Bog," ali kakor nam kliče apostol Pavel: "Jezus Kristus je ravno isti včeraj in danes in na veke." Kdor noče tega priznati, mora pa skusiti. Koledar Za Mesec Majnik. !. Cel ta mesec, je posvečen češčenju pre-blažene nebeške Matere Marije, katero tako radi nazivamo "Kraljica maja." Najlepši je v celem letu! Komu drugemu ga naj damo, kakor ravno ljubi materi — Mariji. Večer za večerom se bodo zbirali verniki doma v stari domovini in tudi tu po ameriških katoliških cerkvah okrog podobe Marijine in vsaki dan prinašali novih cvetic, novega zelenja, da iz-duhti in izcvete in izzeleni pred Njo, ki je Mati Božja, začetnica nebeške pomladi milosti in odrešenja za človeštvo, ki je roža duhovna. "Ave Maria", bo odmevalo iz tisoč in tisoč grl, bo izkipevalo iz tisoč in tisoč src dan na dan. Rojak. Marija je tudi tvoja mati! Tudi ti si tako potreben njenega varstva, njene pomoči. Kaj druzega je tvoja dolžnost, kot da daš tudi ti ta mesec Mariji, kot da tudi ti združiš SVOJ glas, s temi glasovi, da združiš svoje srce s temi srci in oznanjuješ slavo in čast Mariji, tvoji nebeški materi. O, naj ne mine večer da bi vsaj kaj malega ne storil ali ne zmolil Njej v čast! II. Posebni prazniki ta mesec bodo: 1. 5. nedelja po veliki noči. Jezus uči učence moliti. Karkoli boste Očeta prosili v mojem imenu, vse Vam bo dal, ker ne boste sami, ki prosite, ampak sem jaz z Vami. Spomin sv. Filipa in Jakopa, apostolov. Prva nedelja v mesecu popolni odpustek za vse, ki prejmejo sv. zakramente. 2. Sv. Atanazy, veliki cerkveni učenik in škof Aleksandrijski. Silno veliko je prestal preganjanja, ker se je vsikdar z vso odločnostjo potegoval za sveto vero in njene resnice. Sv. cerkev ga imenuje "catholicac fidei propugna tor acerimus," "najdoločnejši branilec katoliške vere." Zlasti se je boril zoper krivovero Ari-Jcvo. Njegovi nasprotniki so poskusili vse, da bi ga uničili. Cesar Julijan odpadnik je poslal za njim morilce, ko je bežal v nekem čolnu. Ko je videl, da jim ne bo mogel uiti, obrnil je svoj čoln in njim nasproti veslal. Ti ga niso spoznali in so ga vprašali, ako je Atanazij s svojim čolnom že daleč. "Ne," je rekel, "Prav blizu Vas je! Le hitite za- njimi" Zbežal je v Aleksandrijo, kjer je ostal do smrti Julijana. Umrl je poln zaslug za nebesa in za sveto cerkev. , 3. Najdenje sv. križa. Sv. Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, je dala na gori Kalvariji kopati, da bi poiskala, kje je zakopano sv. orodje, katerega so se rabeljni posluževali pri križanju našega Gospoda. Res so tu našli vse orodje in tri križe. Da bi spoznal, kateri je pravi križ Kristusov, dotaknil se je Jeruzalemski škof z vsemi tremi križi neke na smrt bolne osebe, ki je pri dotiklaju s križem Kristusovim takoj priči ozdravela. Kraljica je sezidala na mestu velikansko cerkev in tam shranila del križa. Drugi del je nesla seboj v Rim kot dar svojemu sinu Konstantinu. Pri tej priliki je izdal Konstantin na-redbo, da nihče več ne sme biti kaznjevan s križanjem. 4. Sv. Monika, mati sv. Avguština, spokor-nika in velikega škofa Kartaginskcga. Z go rečimi molitvami in s stanovitno molitvijo, zlasti pa s tihim in udanim prenanšanjem trpljenja je sprosila spreobrnenje svojemu možu Patriciju in slednjič tudi svojemu sinu Au- gustinu. Ko je šel iz doma, šla je v daljni Milan za njim in tam toliko časa hodila za njim in molila, da ga je pripravila na pravo pot. Krasen zgled je vsem našim kraščanskim materam. 2., 3. in 4. so prošnji dnevi. (Križev teden.) 3. Vnebohod Gospodov. Ta praznik je tudi za Ameriko zapovedan praznik in pod smrtnim grehom smo dolžni biti pri sveti maši. 0. Prvi petek. Pop. odp. 7. Sv. Stanislav, škof Krakovski in mučenec. Kralj Boleslav ga je smrtno sovražil, ker je javno bičal njegovo grdo in razuzadano živ ljenje na dvoru. Najel je morilce, ki so ga umorili in njegovo telo razkosali in raztrosili po polju. Toda čudovita svetloba okrog vsakega koščka sv. telesa je pokazala koščeke, da so našli celo sveto truplo, ga skupaj pobrali in častitljivo pokopali. 8. 6. nedelja po Veliki noči. (Križeva nedelja.) Jezus obljubuje svetega Duha, katerega bo poslal svojim učencem, da jih bo vsega učil. kar jim treba kot oznanovavcem sv. evangelija znati in vedeti. 15. Binkostni praznik. Prihod svetega Duha na Apostole. 17. Sv. Paskal Bajlonski. frančiškan, patron častivcev in bratovščin sv. Rešnjega Telesa. 18. Kvaterna sreda. Zapovedan post. 20. Kvaterni petek. Zapovedan post. 21. Kvaterna sobota. Zapovedan post. 22. Praznik Presvete Trojice in prva nedelja po binkoštih. 24. Praznik Marije Device Pomočnice Kristjanov, ali "Marije Pomagaj!" Po slavni zmagi kraščanskega orožja zoper Turke pri Edinadskih otokih, ki se je izvojevala očitno edinole po priprošnji prebl. Device Marije, je papež Pij V. dodal v litanije klic "Pomoč kristijanov, prosi za nas!" Pod papežem Pijem VIII. je bila sveta cerkev v velikih stiskah in preganjanju. Papež sam je moral bežati iz Rima pred druhaljo. V tej stiski se je zatekel zopet k Mariji za pomoč in jo tudi dobil. Iz hvaležnosti je potem zau-kazal, da naj se po vsem svetu 24. maja praznuje poseben Marijin praznik pod tem imenom. Tudi Slovenci imamo posebno zaupanje do Marije pod tem nazivom. Krasna božja pot v srcu naše domovine, katere sliko nosi tudi naš list na svojem čelu, priča o tem. 2G. Praznik presvetega Rešnjega Telesa. Najlepši izmed vseh v letu. Kako slovesno ga praznujejo v domovini! Krasne in veličastne procesije imajo na prostem, po mestnih ulicah. Vse, kar more, se združi z namenom povzdigniti slavje nebeškega Kralja Jezusa, ki hoče biti zakramentalno med nami navzoč v svetem Rešujem Telesu. 31. Sklep šmarnic. Uboge Sirote! Mati — o sladka beseda za vsakega zemljana! Blagor se otroku, ako ima dobro mater poleg sebe. Kako ga čuva! Kako materino zanj skrbi! V vseh nadlogah življenja, v vsaki nesreči, če ga ves svet zapusti, mati mu gotovo ostane zvesta do zadnjega. Gorje pa človeku, zlasti gorje otroku, ako zgubi enkrat to svoje ljubeče bitje! Vso njegovo nesrečo izražujemo z besedico "sirota." Imej še več bogastva, imej še več svetnih dobrin, imej še več sreče, še več dobrih prijateljev — zastonj! Ako matere nimaš, si sirota. Tisoč najboljših prijateljev ti ne odtehta ene dobre matere! Po svetem krstu nas je vse sv. katoliška cerkev prerodila v otroke božje. Tako je postala naša druga mati, mati za dušo, kar je telesna mati za telo. Mati sv. katoliška cerkev — gotovo tudi sladka beseda za vsakega pravega kristjana! V vseh stiskah življenja, v vseh nadlogah, v vsem svojem gorju, ako ga vse zapusti, mati sv. katoliška cerkev ga ne zapusti! Pri njej najde vsikdar in v vsaki težavi pomoči in tolažbe. Gorje pa, oj stokrat gorje katoliškemu kristjanu, ako je enkrat to svojo mater zgubil! Postal je v duhovnem oziru "sirota." Njegovo gorje je veliko! Naj ima svetnih dobrin, koli- kor hoče, matere le nima. Imaj naj bogastva še več, matere pa le nima. Imaj naj še več svetnih prijateljev, matere pa le ni. Prišli bodo dnevi, prišle bodo ure, ko ga bode vse zapustilo in ako matere ne bode poleg, gorje mu! — na smrtno uro namreč mislim! Kam naj gre tak siromak po tolažbe v gorju? Kam po pomoči v nesreči- Da, sirota je, kdor mima svete cerkve za matere. Dne 22. maja bo oni strašni dan, dan nesreče in gorja za vsakega slabega katolika, ki ne bo opravil svoje velikanoqne dolžnosti, ker ta dan se oropa sam sebe najdražjega zaklada na zemlji — matere sv. cerkve. Postal bo nesrečna sirota. Velikanočna dolžnost je namreč ukazana pod zapovedjo izobčenja dokler se ne opravi. Zato naj bi se odrekel cerkven pokop vsakemu, ki bi te dolžnosti ne spolnil in umrl brez svetih zakramentov. Dragi čiatelj, kako je s teboj? Ali boš ta dan tudi ti tako nesrečen in se oropal svoje skrbne matere sv. cerkvne, postal nezvest njenim zapovedim? Hočeš biti tudi ti ta dan izobčen iz svete cerkve? Nikar! Še imaš čas! Potrudi se! Opravi velikanočno spoved! Saj je to le tebi v korist! Ali ne misliš narediti tega? O potem pa veljajo o tebi se posebno besede: uboga sirota! May, 1910. "AVE MARIA" 37 Stara Zgodba, Vendar Vedno Nova. Rilo je v slovenski naselbini v Riverside, o velikanočnem času, tisti dan pred prihodom slovenskega duhovnika v naselbino, ki je prihajal, da da svojim rojakom priliko za sveto spoved in velikanočno sveto obhajilo. Pred saloonum rojaka Bohača sešla sta se prijatelja izza mladih nog, oba krepka slovenska fanta, da bi jili bil cesar gotovo vesel, ko bi mu ne bila o pravem času popihala čez mejo v deželo svobode. "Slovenskega gospoda bodmo dobili jutri v Riverside. Ali že veš?" praša Janez prijatelja Jožeta. "Kaj? Slovenski f.. pride zopet sem? Kaj pa je tega treba sem?" "Da bomo velikanočno spoved opravili!" "Da, da. Pa da Vam Vaše žepe malo zlajša za nekoliko tolarčkov! Beži, business je business!" "Business gori, business doli! Če pride duhovnik sem radi denarja, je to njegova reč. Sam bo dajal odgovor od svojega življenja. To meni ni nič mari. Jaz vem, da ga rabim in da sem vesel, da pride, da bom mogel svojo spoved v svojem materinem jeziku opraviti." "Jaz pa nič! Če tudi nisem že 8 let bil pri spovedi." "No vidiš, potem si ga pa osemkrat boli potreben, kakor jaz, ki sem bil lani zadnjič." "Saj nimam kaj povedati! Kradem ne, ubil nisem nikogar, hudega nikomur nič nisem storil, pomagam vsakemu rad, kaj naj potem še povem?" "O, ti si dober, zelo dober!" odgovori tovariš, "Vidiš, jaz sem pa grešnik in bi bilo komaj, da grem vsaki dan k spovedi in vselej bi imel dosti povedati. Sicer tudi jaz nisem nikogar ubil, nikomu nič ukradel, nikomu nič hudega storil, saj upam, da ne. Toda zapovedi božjih je deset, ne samo tri. Poleg teh je še 5, tu v Ameriki celo šest cerkvenih zapovedij, in vem, da bova imela precej dolg račun od celega leta. Tega spaka — grehov namreč — se človek tako lahko naleze, kakor berač mraza." "Beži, beži, kaj ti res verjameš, kar duhovni pripovedujejo v cerkvi? To je njih služba in morajo take. O dušah govore, na tolarje pa mislijo!" "Kaj mislijo, ko nam govore iz prižnice, tega ne vem, ker še nobenemu nisem v glavo videl, da bi mogel brati njegove misli. Vem pa gotovo, da nas uče samo to, kar je v svetem pismu!" "Brrrr, to je vse "humbug." Kdo je pa videl Boga, ali kdo je videl hudiča? Jaz pravim, ko bi bil Bog, bi me že kaznoval, ko bi bil pa budič, bi me že vzel, saj sem že vse storil, ker sem le mogel!" "Ti sam sebi nasprotuješ! Preje si rekel, da ne greš k spovedi, ker nimaš ničesar povedati, sedaj pa praviš da si vse storil, kar si le mogel hudega storiti!" "Ej, s teboj se ne bam prepiral! Jaz trdim, ni Boga, ni večnosti, ni ničesar!" "Prav imaš, tudi moja narava, moje telo bi želelo, da bi bilo tako. Pa ni! Dokaži mi, da mi ne bo treba umreti, pa si me pridobil za svoj nauk in jaz tudi ne bom šel letos in nikoli več k spovedi." "Umreti! Kaj umreti? Umrli bomo vsi!" odgovarjal je dobrovoljček v zadregi. "Vidiš. To je pa ravno, kar mene straši. Lahko je reči, ni Boga, ni večnosti, ni hudiča! Toda umreti bo treba. In kaj pa potem? Pa dokaži, da ni po smrti ničesar več! Če mi to dokažeš, pa sem tvoj." "Od kod pa ti veš, da je večnost?" "Moja pamet mi pravi in naprej in naprej trdi kakor gotovo tudi tvoja tebi! I11 enako trdi pamet vseli ljudij, vseh narodov, kolikor jih je kdaj bilo. Še celo divjakov, ki niso imeli duhovnikov, da bi jim bili to povedali ali v mladosti pri krščanskem nauku vtepli glavo. Pa ko bi tudi to ne bilo! Za me kot katolika je poglavitno spričevalo svete vere, ki me tako uči. "Ej, pustiva to! Ti pojdi k spovedi, če hočeš, jaz pa ne bom šel! Pojdi greva na vso to jezo raje "enega" pit!" "Zakaj pa ne? Toda preje mi moraš obljubiti, da boš jutri prišel vsaj k pridigi in k maši, če že ne greš k spovedi!" "Naka! Tega pa že ne!" "Kakor hočeš, pa tud danes jaz ne grem s teboj v saloon." "Bodi no pametn, in pusti me pri miru! Saj sem ti rekel, če hočeš trikrat 11,1 dan pojdi, mene pa pusti pri miru!" "Saj te bom! Samo to mi obljubi, da greš z menoj vsaj k pridigi. Zaradi tega te še ne bo konec! Gospod je znan kot izvrsten govornik." "Naj bo, 110! Pa le radi 4voje sitnosti. Jaz ostanem pri svojem!" "Toraj boš šel k pridigi?" "Bom!" "No, zdaj pa dam za "enegn," le pojdiva!" In odšla sta v saloon rojaka Bohača. * * * "Kam se ti pa tako mudi! Počakaj 110, greva skupaj!" nagovori Jože svojega prijatelja Janeza, ki je tiho zamišljen odhajal iz cerkve proti domu po opravljeni sveti velikanočni spovedi. "Zakaj pa ne, kar hitro stopi, bi rad šel popoldne v tovarno, da ne bom celega dne zgubil, ko imam revne stariše!" odgovori mu to- variš vidno zveseljen, ko je videl po maši Jožeta iti k spovednici in potem pobožno prejeti sveto obhajilo. "Hvala ti, da si me pregovoril sinoči, da sem šel v cerkev danes. Zelo sem ti hvaležen." "Me veseli!" "Pridiga je bila kakor nalašč za me!" "Me veseli." "Pa veš, kje sem tudi bil?" "Ne vem, kaj misliš?" "Pri povedi sem bil." "Me veseli!" "Da, prav si sinoči rekel, ko bi umreti ne bilo treba, bi človek še nekako odlašal! Tako pa vidim, da sem bil nespameten norček. Sedaj bom pa bolj pameten!" "No, tako je prav! Sedaj sva pa še bolj prijatelja!" "Malo teško je šlo po tolikih letih iti k spovednici. Tako nekam čudno mi je bilo pri srcu. Pa sem si misli, "če so drugi prestali, bom jaz tudi" in šel sem! "Ko bi bil vedel, da je spoved tako lahka, tudi če mora človek teško butaro nesti seboj k spovednici, bi bil pa gotovo že lani šel." I11 vesela sta si segla prijatelja v roke. Eden vesel, da je storil dobro delo usmiljenja na svojem mladeniškem prijatelju, drugi vesel, da je opravil zopet enkrat dobro spoved in se po dolgih letih zopet spravil s svojim Bogom in porovnal z njim račun, ki je bil že precej velik... Oba pa srečna in zadovoljna, kakor pred leti, ko sta kot dečka tam v daljni gorski vasici v domovini hitela po prvem svetem obhajilu domov... O res: Blagor jim, ki so čistega srca! KATOLIŠKI ŠKOF KOLONIZATOR V AMERIKI. Marca meseca prišla je 11a parniku Lapland v Ameriko cela kolonija novih naseljencev iz holandskega. Bilo je to 21 holanskih katoliških družin, ki so pripeljali seboj žene, otroke, hlapce, dekle, poljsko orodje, vse poljske potrebščine, da še celo svojega župnika in učitelja so si seboj pripeljali iz starega kraja. Skupaj je bilo nekako 100 odraščenih oseb. Ena družina je imela sama skupaj 15 oseb. Z naseljeniškimi oblastmi seveda niso imeli ničesar opraviti, ker so taki naseljenci le dobro došli in si jih stric Sam le želi, ker drugače ga že skrbi, kaj bo dal svojim nezmernim družinam jesti. Duluthski škof McGolrick se je namreč že dolgo časa bavil z mislijo, kako bi dobil iz Evrope dobrih, katoliških družin, ki bi prišli sem kot poljedelci, ter bi se naselili v severnem delu Minncssote, kjer leže še nezmerne ravnine neobdelane. Poslal je Holandskega duhovnika Rev. A. Van der Houpelna v domovino, da je pridobil te kmete za naselitev v Ameriki. Ta kolonija je pa samo mali del teh, kateri še pridejo sem z enakim namenom. Naselili so se v bližini Butler, Minn. Tu dobi vsaka družina velikosti primerno 40 do IGO akrov zemlje. Na vsakem prostoru stoji že hišica. V slučajih, ko izseljenci niso imeli dovolj denarja, da bi si tu potrebne živine nakupili, se je škof zavezal vsakemu posoditi do 500 dol. Večina so pa že seboj dovolj denarja prinesli. V naselbini je že cerkvica, šola in župnišče. Pregovorili so si namreč svoja dosedanja duhovnika, da sta se jim pridružila in prišla sem ž njimi in ostaneta tudi tu še nadalje njih duhovna voditelja. Največ se bodo novodoš-leci pečali z mlekarstvom, s čimer so se tudi v domovini že največ pečali. Rafaela. ti Družba $t>. May, 1910. "AVE MARIA" 39 Spomini Iz Pota. Piše urednik. Sicer potovanje po Ameriških mestih in naselbinah ni nič posebnega in je vse tako enakomerno. Vsedeš se na vlak zvečer. Vlak od-drdra z neznansko brzino in zjutraj si par sto mil daleč. Povsod srečuješ enake obraze, enake razmere. Malenkostne so spremebe v ozemlji. Vendar sem si zabiležil nekatere spomine, katere nameravam podati čitateljem. Ne mislim, da so posebno zanimive, da povedo Bogve kaj posebnega. Morda bodo pa koga le zanimale. Ako pa nikogar, naj pa ostane saj dober namen. Kakor lani, tako je Družba sv. Rafaela oglasila tudi letos, ako katera naselbina želi dobiti za velikonoč duhovnika, da naj se oglasi. Lani je obiskal vse kraje č. g. predsednik Rev. J. Tomšič sam. Za letos je pa odredil, naj bi šel urednik. Č. g. župnik v Thomas je tudi prosil, da bi gospod bil, če le mogoče, že veliko nedeljo tam, ker tedaj pridejo tudi od daleč iz "kamp" k maši in bi ob tej priliki lahko opravili svojo spoved. Seveda smo tudi to radi ustregli in veliki petek je urednik odšel proti W. V. s železnico B. & O. do Cumberlanda, Md. Večerni vlak pride v Cumberland nekako ob pol petih zjutraj. Iz Cumberlanda v Thomas pa odide prvi vlak šele ob 7. uri. Da bi se malo odpočil, deloma umil in pripravil za na-daljno pot, zavil sem jo v bljižni hotel. Tu mi je pa dotični uradnik napovedal, da gre vlak ne ob sedmih, ampak ob pol devetih. Seveda sem mu vrjel in se lepo odpočil do osmih. Pridem na kolodvor in zahtevam listek za Thomas. Uradnik me pogleda in da listek s pripombo: "Toda prvi vlak sedaj gre v Thomas še le <>l> :t. popoldne!" Pogledam ga začuden. "Da, to je W. V. R. R. vlak, toda ne gre v Thomas!" Najbrže je bil klerk v hotelu zaspan in ni razumel, kateri vlak mislim, in mi je napačnega povedal. Kaj mi je sedaj kazalo druzega kot počakati do treh popoldne. Malo dolga bo, vendar se bo že potrpelo. Tako sem prisiljen ostal v mestu Cumberland in dobil dovolj časa, da sem si ga ogledal. Cumberland je malo, vendar jako čedno mestece, lliše so jako čedne, seveda večinoma lesene in so zvrstene v mali dolinici med zelenimi, precej strmimi, a ne visokimi grički, deloma se vspenjajo po malih strminah na obeh straneh, kar da mestecu jako lepo in prikup-ljivo lice. Zlasti griček nad postajo W. Md. železnice je krasen. V mestu so tri katoliške cerkve in je tudi sedež dekanata za ta okraj. Glavna cerkev je cerkev sv. Patrika (Patricija), kjer stanuje dekan, druga je nemška župnija Sv. Petra in Pavla katero vodijo očetje kapucini in tretja je Marijina cerkev. Vsaka teh cerkva ima svojo farno šolo. Prvo vodijo sestre Notre Dame, drugi dve pa Uršulinke. Šolskih otrok imajo skupno okrog 1000. V mestu imajo tudi Šolski bratje svoje višje izobraževališče za dečke, "La Salle Institute" s 75 dijaki. Posebno veliko je v mestu nemcev. Da se bližamo krajem, kjer tudi stotine našega slovenskega ljudstva pomaga kapitalizmu kovati zlate cekine, se vidi že na postaji v Cumberland-u. Na kolodvorskih vratih je nek rojak preganjal dolgi čas čakanja s tem, da je potožil: "O, kako je v Cumberlandu teško čakati na vlak!" No, sem si misli, naj brže se 11111 je kaj enakega pripetilo, kakor meni danes. Takoj je bila to mala tolažba! Tudi na steni v čakalnici drugi z velikim "živio" pozdravlja mimo idoče sotrpine. No, kaj pada, en "hudič" mora pa tudi bili na steni, kar pa najbrže ni nič hudega, saj ga zvečine bero le tujci in ne vedo koga to pomeni. Vožnja iz Cumberlanda v Thomas je silno dolgočasna. Vije se ob mali vodi po ozki dolinici, ki se sem pa tja malo razširi, med griči Allegheny pogorja. Še pred nedavno je moral tu biti neprodirni stoletni gozd, katerega je pa kruta sekira podrla. Najbrže ga je kapitalizem semlel in skuhal v popir. Pozneje je deloma tudi ogenj še storil svoje in povžil, kar je kapitalizmu ostalo lesa. Kar je drevja, je še mlado in malo. Pogled na te kraje je zlasti po zimi silno žalosten! Oko se nekam utrudi te žalostne enakomernosti, da človek raje vzame v roke časnik in se zatopi v dnevne novice ter si tako krajša dolg čas. Od časa do časa srečuješ zapuščene lesene bajtice, bivše "kampe," kjer so siromašni izseljenci, morda tudi slovenski, iskali po mukotrpnem dnevnem delu počitka in zavetja. Zlasti bogati so ti griči premoga. Vse polno je rovov ob celi progi na levi in desni. Mala kopica lesenih hišic, vse enako velike, vse enako narejene, vse enako barvane — kompa nijske delavske hiše — nekaj rovov in mestece "town" je zase. Morda dve milji dalej zopet tako. Eno miljo ali malo več dalej, zopet tako. In