F. Bezlaj
O ETIMOLOGIJAH
IN  ETIMOLOGIZIRANJU
Najbolj kočljivo področje v jezikoslovju je gotovo etimologija. Celo v najboljšiia etimoloških slovarjih bomo lahko zasledili na kupe spodrsljajev vseh vrst. Nikjer ni hiperkritičnoist bolj na mestu kot pri iskanju porekla besed. Zaupanje v kakršnokoli avtoriteto je že samo po sebi napaka.
Vendar to iskanje ni diskreditirano in celo v vzhodnih državah, kjer je še pred nekaj leti prevladovala skepsa o vrednosti etimologij, se danes intenzivno lotevajo raziskovanja izraznega fonda. Za slavistiko je ta preobrat več kot samo pomemben, saj se na vseh koncih in krajih porajajo novi etimološki slovarji; v strokovni literaturi se množe revizije ustaljenih mnenj in v evidenco prihaja vedno več novega, doslej neznanega gradiva iz posameznih slovanskih jezikov. Težišče današnjega etimologiziranja pa ni več v rekonstrukcijah indoevropskih korenov, saj so generacije pred nami izčrpale že malodane vse, kar se je dalo rekonstruirati s pomočjo regularnih glasoslovnih zakonov. Danes nas mnogo bolj zanima sistematično raziskovanje živega izraznega fonda v posameznih jezikih. To pa zahteva tudi drugačnih osnovnih principov in delovnih metod.
Ako bi vzeli v roke samo našega Pleteršnika in ga primerjali z vso resno strokovno etimološko literaturo, ki jo je mogoče zbrati, najsi bo že domača ali tuja, ki se dotika slovenskih leksičnih problemov, bomo na vsaki strani našli vrsto besed, o katerih ne vemo malodane nič. Regularne, pomensko jasne izvedenke etimologa seveda ne zanimajo, povedo mu le, kako je osnova v jeziku zasidrana in razširjena. Na tisoče pa je besed, ki nas spravijo v zadrego.
101
Včasih je sumljiva glasoslovna plat besede, včasih njen pomen. Ni vedno lahko ugotoviti, kje je konec ene besedne družine in kje se začne druga. Niti slavistične povezave niso tako enostavne, kakor bi se zdele na prvi pogled.
Osnovni slovenski besedni fond je vendarle slovanski in šele kadar slavistična analiza popolnoma odpove, smo opravičeni, da iščemo paralel pri ne-slovanskih sosedih. To je pravilo, ki bi ga moral upoštevati vsakdo, ki poskuša razložiti katerokoli slovensko besedo. Ne moremo se strinjati s takšnim načinom etimologiziranja, kakor smo ga srečali v lanskem letniku JiS v anketi, ki se je razvila o besedah pušeljc in šopek. Akademik I. Grafenauer je slovensko čop in šop »der Schopf, das Büschel« avtoritativno proglasil za izposojenko iz nem. Schopf (JiS IV 222). Zadostovalo miu je, da je pogledal 70 let starega Pleteršnika in ga eventualne slovenske paralele sploh niso zanimale. Za njim se je oglasil D. Ludvik (JiS IV 252), ki se mu je čop zdelo slovansko, šop pa gotovo nemško, izposojeno ne iz novovisokonemškega Schopf, ampak iz srednjevisokonemškega schoup, z bavarskim dolgim o namesto diftonga ou.
Gotovo je slovensko škop, skopa, škopnik iz starovisokonem. scoup »Bund, Büschel«, šop pa je tako težko ločiti od čop, da bi se že iz metodoloških nagibov težko odločil iskati za vsako od teh besed različno poreklo. V isitem pomenu kakor čop in šop najdemo pri Pleteršniku tudi dialektično čup (s sumljivim dolgopadajočim naglasom) in čoprun. Ni mogoče dvomiti kljub različnemu osnovnemu vokalu, da te besede ne bi bile sorodne s pomensko enakimi rusko čuh, čup, čupak, čupr, čuprina, ukrajinsko čub, čuper, cupryna, poljsko czub, češko čub, čupek, srbohrvaško čupa, čuperak itd. Kar se tiče alternacije č : š, opozarja Slawski (SEP I 127) na staropoljsko razmerje szupryna : czupryna in slovensko čop : šop. Besedna družina, ki je etimološko gotovo sorodna z nem. Schopf (a tudi s Kaupe »ptičja perjanica«) iz osnove *(s)key.p-, *(s)keub- s samo slovanskim in germanskim zanesljivo ugotovljenim sorodstvom. Vokalične in konzonantne diference govore bolj za ekspresiven razvoj.
Po Ludviku, ki je svoj čas tudi splošno slovansko kolk poskušal razlagati kot nemško izposojenko (SR IX 192), bi morali ločiti besede kakor na primer čepiriti se, čopiriti se in šopiriti se ali čoba, čuba in šoba na več različnih izhodišč, kar pa gotovo ni potrebno. V prvem primeru je lužiškosrbsko tudi šepjerič so. Naj si bodo etimološka mnenja o teh besedah še tako različna (glej Vasmer, REW III 347; Slawski, SEP I 128; Machek, ESC 69), vsi avtorji so vendarle složni, da spadajo skupaj, le da so doživljale različne ekspresivne spremembe. Čoba, čuba, šoba »Lippe, Lefze, Mund«, šobiti se itd. je sicer še vedno brez zanesljive etimologije; le sbhrv. je čuba »Lippe, Mund«; zdi se tudi ekspresivna beseda in je verjetno sorodna s č. čumak »rilec«.
Tudi slovanski besedni fond je doživljal obsežne, radikalne spremembe in šele v okviru celotne besedne družine z vsem slovanskim sorodstvom je mogoče pojasniti marsikatero slovensko besedo. Nevarno pa je operirati z izoliranimi besedami. Svoj čas je na primer Kelemina slovensko cäklja, ceklja »močvirje« skušal spraviti v zvezo z italij. secca (SR VIII, 85). Mnogo bliže je češko cäk »luža« in čakati, poljsko cackač si§ »broditi po vodi, škropiti« itd. Ako si ogledamo številne slovanske reflekse iz te zelo ekspresivne osnove, ki je preko pom.ena »brizgati slino« razvila celo glagole, kakor je češko čvachat, slovensko čvekati itd., nam ta besedna družina ne bo več povzročala resnih težav. Treba pa je glasoslovno in semantično ugotoviti vmesne stopnje.
Veliko vlogo igrajo pri etimologiji različna besedna križanja. Ako si ogledamo slovenska pridevnika z enakim pomenom žarek, žarčen in žaltav,
102
se nam na prvi pogled zdi, da imamo opraviti z dvema različnima osnovama. Slovansko sorodstvo pa nam vendarle pokaže skupen izvor. Z istim pomenom najdemo rusko želknutb, belorusko jelkniič, poljsko žolknač, češko žluknouti poleg ruskega pridevnika elkij, ukrajinsko j'dkyj, jelkyj, ylkyj, belorusko jölkyj, poljsko jelki, ilki. Najbolj verjetno izhodišče je praslovansko *jbl-bfcT> poleg *jeltfc'b; razširjeno s prepozicijo jtz- in deloma naslonjeno na žolč je dalo te pravkar naštete glagole. V slovenščini bi pričakovali *žalek < *jb2-ji>l'b?c'b; to se je psihološko preveč približalo osnovi žal, zato se je beseda po eni strani naslonila na žar (žarek), po drugi pa na žoZt (žaltav). Izhodni pridevnik pa je verjetno ohranjen v rastlinskem imenu ilka, sekundarno tudi ilika »aconitum napellus« in »angelica silvestris« (< * jbl'bkä). Slovensko gradivo samo potrjuje pravilnost Kofinkove in Machkove etimologije (glej druga mnenja pri Vasmer, REW I 396 in I 416). Ne bi pa prišel daleč, kdor bi poskušal razložiti posebej vsako posamezno od teh besed.
Slovensko nasamüriti se »ein finsteres Gesicht machen« poleg nasamariti koga je že Miklošič, EW 311 pravilno spravljal v zvezo z rus. smuryj. Sorodne tvorbe so srbohrvaško nasumoriti, nahumoriti in rusko muchörithsja. Vse to so ekspresivne tvorbe iz splošnoslovanskega chmara, chmura »oblak, žalost, skrb« itd. Po odpadu začetnega h- smo dobili slovensko muräv, murävec »der Schmollende« poleg mureti »eine finstere Miene machen«; n. pr. še slovaško mari se mi. Po prehodu hm- > sm- kakor v rus. smuryj ali češkem smura in zamenjavi -r- > -I- (češko chmuliti, slovaško chmulit ša) smo dobili slovensko smuliti in dalje cmuliti, tudi mulo kuhati. Enako imamo cmeliti se poleg cmeriti se, cmera in cmela, čeprav so zadnje oblike že bliže prav tako razširjeni ekspresivni osnovi, ki jo imamo v ruskem chnyriti> »jokati«, dial. tudi chmykat^. V slovenščini je ogromno število izvedenk tipa cmerdati, cmendrati, cmehtati, omeniti, cmevati, cmeškati, cmevkati, cmigati, cmihati, cmiziti poleg cmeriti, cementi, koroško nemško tschemeren, štajersko nemško zmeren itd. Ekspresivni razvoj in besedna križanja sta ustvarila celo serijo variant, za katere je pri dovolj podrobnem iskanju na razpolago zadovoljivo število paralel v različnih slovanskih jezikih.
Posebno pri rastlinskih imenih je mnogo takšnih primerov; čeprav jih tukaj ni povzročila ekspresivnost sama po sebi, ampak samo pretrgana zveza ¦ z osnovo, po kateri je nekoč rastlina dobila svoje ime. Za grm »euonymus« imamo v slovenščini poleg številnih ljudskih imen kakor trdoleska, kapčevje, kozličevje; itd. tudi kozji presnec, kozji preslec, kozji prosnic. Pomensko in glasoslovno tega ne moremo ločiti od poljskih imen przmiel, przmielina poleg trzmiel, trzmielina. V drugih .slovanskih jezikih se javljajo variante z začetnim b~; sbhrv. hršlenka, češko brslen, staročeško hrsniel, hršlen, hfslen, rusko brusklen, bruslina, brusklet, beresklet (-d), beresdrenh, berezbrek, bružmeli>, bruchmelh itd. Zaradi nemških imen Spindelbaum, Spindelstrauch in srednje latinskih fusarius, jv^anus, francosko fusain iz fusus »vreteno« bi bilo mogoče sklepati, da tiči tudi v slovanskih imenih osnova prfslen'b, slovensko preslen »Spinnrocken«, toda analogije in križanja so zabrisale vsako možnost primerjanja. Ugotovimo lahko samo še zvočno podobnost imenske skupine in nič drugega. Podobno je tudi slovensko prežlej, prezlej, preslej »linum crepitans«, ki se poljsko imenuje praglec, prz§dlec, češko len prahly, slovaško pa bršIen, bršlan; osnova je ista kot v glagolu prezati se »aufspringen« (o semenih). Slovensko bršljan, bršlen, bršlin, brščel. bršček itd. »Hedera«, sbhrv. brstan, br-stran, brštan, bolgarsko brešljan, brašljan, češko bfečtan, slovaško brečtren,
103
beSträn, ukrajinsko celo procytan itd., gotovo nima nič opraviti s temi imeni kljub včasih čudoviti zvočni podobnosti. Ako so v slovenščini imena maprika, metprika, matprika »viburnum lantana« poleg dobrika, dobrovita, brovnika, brogovita, dobrovitovna, dobroletovna, dobrotlika in hudika, hudobika, hudo-letovina, hudoles(ovina) itd., nam tudi srbohrvaška imena veprika, leprika, meprika, lemprika »viburnum tinus« ne branijo, da moramo verjetno izhajati iz *nedobrovita, *hudo-vita, kar pa je doživelo poleg haplologije še celo vrsto besednih križanj, analogij in metatez.
Takšne primere bi bilo mogoče nizati v nedogled. Tudi v slovanskih jezikih se je sorazmerno le majhen del živega izraznega fonda razvijal po regularnih glasoslovnih zakonih. Nismo pa v slavistiki posvečali toliko pažnje glasos!ovnim iregularnostim kakor n. pr. v romanistiki. Ne bomo jih našli nič manj in bodo prav tako zanimive. Obsoditi pa je treba značilni slovenski izolacionizem pri etimologiziranju. Kar ni na prvi pogled jasno slovenskega porekla, proglasimo po navadi za germansko ali romansko izposojenko, pa čeprav delamo pri tem še takšno nasilje glasoslovnim zakonom. Slovenski izrazni fond je treba najprej sistematično preiskati s stališča slovanske kompa-rativistike. Šele potem si bomo lahko ustvarili kriterije, kaj je zašlo v jezik po drugi poti.