BILI SO MED NAMI Pavla Kovačič
Februarja 1967. leta je prišla na našo šolo mlada, triindvajsetletna socialna de-lavka. Zanjo je bila to prva služba, za nas pa prvo srečanje z delavko v svetovalni službi. To so bila leta, ko si je svetovalno delo šele utiralo pot v šole. Pavla Kovači-čeva je bila med začetniki.
Z vso zavzetostjo se je lotila dela — sve-tovanja, zdravstvenega varstva in vzgoje, prvih začetkov poklicnega usmerjanja, skrbi za šolsko prehrano, regresiranje pre-hrane za učence, vključevanja otrok v po-čitniške kolonije, sodelovanja z ZPM, delo z učenci v PO...
Učencem je bila svetovalka in prijatelji-ca, k njej so se zatekali v žalostnih in veselih trenutkih. Vedno je našla čas za Ijubeznivo besedo.
Bila nam je dobra kolegica in prijatelji-ca. Tudi mi smo v njeni delovni sobi našli tolažilno besedo ali pa prišli na kratek, prijeten klepet.
Delala je vse dni; razdajala se je na vse štrani. Njen delovnik ni bil omejen z ura-mi. Koliko popoldnevov je doma urejala administracijo, ker je v šoli za tako delo zmanjkalo časa. V popoldanskem času je opravila pota za šolo, učence ali druge, ker v dopoldanskem času tega ni mogla.
Ob številnih nalogah, ki so jo čakale, pa je osnovala družino. Bila je dobra žena in vzorna mati svojima otrokoma. Ko smo se lani vrnili s prvomajskih praznikov, je bila njena delovna soba prazna. Zvedeli smo, da je zbolela. Komaj smo verjeli, da je tisti dan ni med natni. Bolezen je bila hujša kot je sprva kazalo, a premagovala jo je z vero v življenje. Pogostokrat smo se videvali ali vsaj slišali po telefonu. Ves čas svoje bo-lezni se je zanimala za delo v šoli. Ko smo se vrnili z Didacte v Stuttgartu, so jo zani-male vse novosti. To so bile tudi zadnje novice. Kljub neomajni veri v življenje je bila bolezen močnejša, zdravstveno stanje se ji je močno poslabšalo in bolezen je premagala njen življenjski optimizem.
Bil je topel pomladanski dan, ko smo jo na ljubljanskih Žalah pospremili na zadnjo pot in njen grob posuli s cvetjem.
Velika vrzel je nastala v njeni družini, pa tudi v kolektivu naše šole je nastala praznina. Šestindvajset let njenega dela in množica njenih misli je vtkanih v življenje naše šole.
Delavci osnovne šole Oskarja Kovačiča, Ljubljana