Letnik 5 / številka 1 / 2022 ISSN 2630-4449 Prekmuriana Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino ISSN 2630-4449 Prekmuriana Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Letnik 5 / številka 1 Založila in izdala: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota Za knjižnico: mag. Klaudija Šek Škafar Urednik: Marko Vugrinec Oblikovanje: Matej Končan Jezikovni pregled: Jože Vugrinec, Julijana Vöröš Fotografija na naslovnici: Plečnikov načrt krilnega oltarja (arhiv PIŠK Murska Sobota) Fotografije: Marijin list, PIŠK MS, Peter Krečič: Das Ljubljana von Plečnik (1991), Dejan Süč, Marko Vugrinec, Stopinje (2018) Tisk: Tiskarna aiP Praprotnik d.o.o. Naklada: 200 izvodov December 2022 Revija je brezplačna. Izdajo revije podpira Ministrstvo za kulturo RS. Prekmuriana Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Vsebina Uvodnik .................................................................................................................................................................................4 Kulturno-zgodovinski utrinki ......................................................................................................................7 Jože Vugrinec: Plečnik v Prekmurju; tudi v soboški knjižnici. V poklon in zahvalo arhitektu Jožetu Plečniku ob njemu posvečenem letu 2022 .........................................8 dr. Albert Halász: Janoš Slepec (1872-1936). Življenje in delo ..........................................................................12 Dejan Süč: Življenjska zgodba murskosoboškega tiskarja Márka Grünbauma ...........................................20 Dejan Süč: Življenjska zgodba tiskarja Béle Wellischa ........................................................................................24 Spomini ...................................................................................................................................................... 29 Jože Vugrinec: Jože Ftičar (1930-2017). Ob profesorjevi 5. obletnici smrti ..................................................30 Dogodki, projekti in nagrade .................................................................................................................... 33 Jana Balažic: 21. strokovno posvetovanje potujočih knjižnic in festival bibliobusov ..................................34 Metka Celec: Noč v objemu ljudskega izročila ........................................................................................................38 Gabrijela Sečkar: Druženje v Domu starejših Rakičan .........................................................................................40 Jana Balažic: Panonska hiša – preplet preteklosti in sodobnosti .....................................................................42 mag. Klaudija Šek Škafar: Nagrada Združenja splošnih knjižnic v roke PIŠK Murska Sobota ................48 Literarni utrinki ......................................................................................................................................... 51 Jože Vugrinec Pregled zgodovine Prekmurja: preteklost Prekmurja od prazgodovine do konca 20. stoletja. ...............52 Julijana Vöröš Življenje in delo Štefana Barbariča ............................................................................................................................54 Julijana Vöröš Mateja Gaber: Svet, kot iz škatlice vzet .....................................................................................................................56 Julijana Vöröš Norma Bale: Ptice dronovke/Ftice dronovke ..........................................................................................................58 Julijana Vöröš Kostas Hatziandoniu: Agrigento ..................................................................................................................................60 Julijana Vöröš Alfred Matiš: Potočnjekovi.............................................................................................................................................62 4 Prekmuriana Uvodnik Ob iztekajočem se postpandemičnem letu 2022 je pred nami nova, že 5. številka kultur- no-zgodovinske revije Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota, Prekmuriana. Revija je v letih svojega izhajanja z objavljenimi prispevki bralcem in obiskovalcem osrednje kulturne usta- nove v Pomurju nudila ne samo širjenje obzorja o preteklosti njihove pokrajine, temveč je prinaša- la tudi informacije o najpomembnejših dogodkih, ki so zaznamovali njen kulturni utrip. Morda na prvi pogled drobna knjižica v času, ko tiskana dela ob vse bolj naprednih tehnoloških orodjih izgubl- jajo svojo vrednost, ne pritegne toliko pozornos- ti.... Toda omenjeno trditev spremeni dejstvo, da je kot neke vrste bilten PIŠK Murska Sobota làhko dostopna vsakomur, ki jo obišče. Njena vsebina pa poskuša biti čim bolj zanimiva. V letošnji številki Prekmuriane je na začet- ku prispevek prof. Jožeta Vugrinca, dolgoletnega direktorja PIŠK Murska Sobota, o delovanju naj- večjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika v Prekmurju. Plečnik je v preteklem stoletju s svojim delom veliko prispeval k prepoznavnosti pokraji- ne, saj je v sodelovanju s takratnim prekmurskim klerom uspel realizirati marsikateri načrt. V po- vezavi s knjižnico, ki hrani nekaj koresponden- ce s takratno prekmursko duhovščino, naj ome- nimo njegovo zasnovo glave najpomembnejšega lokalnega versko-političnega tednika Novine in zasnove naslovnic nekaj številk Kalendarja Srca Jezusovega. Ker letos (2022) praznujemo 150 let rojstva tega največjega slovenskega arhitekta, mu je posvečen tudi osrednji prispevek v njej. V nadaljevanju nas dr. Albert Halász sezna- ni z življenjem in delom prekmurskega duhov- nika Janoša Slepca. Slepec je bil v prvi polovici 20. stoletja dekan murskosoboške dekanije, naj- več zaslug pa ima pri povečanju in dograditvi sta- re murskosoboške cerkve v novo, obsežnejšo. V prispevkih, ki mu sledita, se Dejan Süč ukvarja z življenjem in delom dveh znanih prekmurskih ti- skarjev s konca 19. in začetka 20. stoletja Márkom Grünbaumom in Bélo Wellischem. Pred 5. leti pre- minulega prekmurskega pesnika in profesorja slo ven skega jezika Milana Vincetiča se spominja- mo tudi z izborom nekaterih njegovih pesmi, ki smo jih umestili med posamezna poglavja. V mnogočem spregledani prof. Jože Ftičar, ki mu je posvečen Vugrinčev spominski zapis, je veliko prispeval h kulturnemu razvoju svoje do- mače pokrajine, čeprav je večino svojega življe- nja preživel izven nje. Kot jezikoslovec je s svojimi prispevki redno sodeloval pri osrednjem pomur- skem zborniku Stopinje; izdal pa je tudi nekaj svo- jih del, med njimi najbolj znano serijo nadaljevanj v prekmurskem narečju Za nápršnjek vedrine. Za današnji pomen knjižnice – seznanitev njenih obiskovalcev in bralcev – so najpomemb- nejši zapisi štirih avtoric, ki so hkrati zaposlene v njej: Metke Celec, Gabrijele Sečkar, Jane Balažic in mag. Klaudije Šek Škafar. Le-ti odstirajo njen današnji življenjski utrip: dogodke, ki se tedensko vrstijo, projekte, ki jih knjižnica izvaja, in priznan- ja, ki so jih za svoje delo in prizadevanja prejeli. Knjižnica je namreč s svojimi prostori tudi prostor živahne izmenjave: kot osrednja kulturna ustano- 5 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino va zagotavlja različnim deležnikom s tega pod- ročja možnost predstavitve, promocije in izmenja- ve mnenj. Hkrati različnim obiskovalcem, posebej še ljubiteljem kulture in knjig, nudi prostor sreče- vanja in seznanjanja z njo, poleg drugih osnovnih funkcij, ki jih ima – izposoje knjig in gradiva. Publikacijo zaključujejo predstavitve ne- katerih literarnih del, ki so izšla v letošnjem in preteklem letu. Dela in odlomke iz njih je zbrala Julijana Vöröš, tudi zaposlena v knjižnici. Vsem obiskovalcem Pokrajinske in študijske knjižnice želimo v prihajajočem letu 2023 obilo sreče in zdravja, hkrati pa veliko novih spoznanj in prijetnega branja ob prebiranju nove številke Prekmuriane. Marko Vugrinec, urednik Kamen poka v kamen iz sten pohajajo sekire če jih nakrha, nisi varen odslej ni več izbire Kamen poka v kamen brez vsake brazgotine če ne zraste, moraš zraven od tod ni več pokline Milan Vincetič: Oprezanje, Arka, 1987, str. 7 7 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Kulturno-zgodovinski utrinki 8 Prekmuriana Jože Vugrinec Plečnik v Prekmurju; tudi v soboški knjižnici V poklon in zahvalo arhitektu Jožetu Plečniku ob njemu posvečenem letu 2022 Jože Plečnik, največji slovenski arhitekt prejšnjega stoletja, je bil rojen 22. januarja 1872 v Ljubljani, umrl pa 7. januarja 1957 v rojstnem mestu, v 85. letu starosti. V mesecu januarju letos je torej minilo 150 let od njegovega rojstva in 65 let od smrti. Ker je v svoji umetniški ustvarjalnosti kar nekaj umetnin in oblikovalskih stvaritev po- daril tudi nam, prebivalcem prekmurske pokraji- ne, smo mu dolžni tudi mi poklon in zahvalo, pa to ne le v tem letu, temveč tudi v naslednjih, v vsem času, ko bodo njegova dela (o)stala med nami, in s tistimi ljudmi ob reki Muri, ki bodo prišli za nami. Slovenija se mu je poklonila in zahvalila za njegovo ustvarjalno življenje z vsega spoštova- nja vredno gesto, ko je letošnje leto proglasila za Plečnikovo leto. To je – med drugim – utemeljila z naslednjim: »Plečnik je zaradi svojega edinstve- nega in celostnega pristopa k oblikovanju stavb in prostorov postal pomemben vzor in navdih za sodobno arhitekturno produkcijo po vsem sve- tu.« Sporočilo poleg Ljubljane, katero je Plečnik s svojimi deli »prenaredil« iz nekdaj dokaj obrob- nega mesta v eno od arhitekturno najbolj zanimi- vih, lepih srednjeevropskih mest, 1 saj je Ljubljana 1 Samo nekateri izredni njegovi ustvarjalni dosežki v našem glavnem mestu: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubl- jana, ljubljansko pokopališče Žale, Tromostovje, Plečnikov danes eno od najlepših glavnih mest držav v tem prostoru, sporoča še naslednje: »Plečnikovo delo zunaj Ljubljane je bilo posvečeno zlasti cerkveni arhitekturi, vključno s kapelicami in znamenji, de- loma tudi drugim arhitekturnim nalogam v mes- tih, denimo v Kranju, Celju, Kočevju, Kamniku in predvsem na podeželju.« V prej citiranemu tekstu naši, prekmurski kra- ji sodijo pod pojem »podeželje«. A je véliki arhitekt Jože Plečnik ustvarjal velike stvari tudi »na pode- želju«. Ustvarjalno zelo uspešno ni bil povezan le z rodno Ljubljano, Prago na Češkem, Dunajem v Avstriji in Beogradom v Srbiji, s prej omenjenimi mesti v Sloveniji, temveč – kot že nakazano – tudi s Prekmurjem (in – bi danes lahko domiselno do- dali – s svojimi Zapornicami na reki Ljubljanici bli- zu današnjega Prekmurskega trga v Ljubljani). Za Prekmurje je ustvaril kar nekaj umetniških del. Ta so: župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini, zidana med leti 1924 in 1927, glavni oltar župnijske gotske cerkve v Martjancih, to je oltar far- nega svetnika sv. Martina, postavljen 1925. leta, in tudi v Martjancih – nagrobni spomenik duhovnika in martjanskega župnika Jožefa Horvata, pa nag- robni spomenik zbiratelja ljudskega blaga Števana Küharja v Bratoncih, oba postavljena leta 1932. Istega leta kot Horvatov in Küharjev nagrobnik je izpod arhitektovega peresa nastal načrt za gla- vo tednika Kleklovih Novin Slovenske krajine, leto kasneje pa naslovnica Kalendara Srca Jezusovoga; torej naslovne strani periodičnega tiska, ki ga je urejal in izdajal upokojeni duhovnik Jožef Klekl st. (1874–1948) v Črenšovcih. Iz srede 30. let obsta- ja razglednica za Klub prekmurskih akademikov, v stadion, cerkvi v Šiški in na Barju, Ljubljanske tržnice, Za- pornice na reki Ljubljanici ob Ambroževem trgu in (zdaj tudi) Prekmurskem itd. 9 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino zvezi s katero bo še govora, zadnje njegovo delo pa sodi v leto 1955, to je načrt za strop cerkvene ladje župnijske cerkve Marije Vnebovzete pri Gradu na Goričkem. V našem uvodnem, kratkem pregledu smo našteli vse Plečnikove arhitekturne oz. umetniške in oblikovalske podvige v prekmurskem zemlje- pisnem prostoru. Zanje se mu moramo zahvali- ti tudi soboški knjižničarji, naši uporabniki, finan- cerji in vsi ljudje, ki jim je pri srcu umetnost, bese- dna, oblik o v alsk a, slik ar sk a, kipar sk a, arhi tek tur - na … Skratka vsi, ki jim veliko pomeni vse, kar je lepo. Med Plečnikovimi umetniškimi stvaritvami so sicer tiste, ki so posredno ali neposredno ve- zane na Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota iz arhitektovega ustvarjalnega prekmur- skega ciklusa manj (pre)pozna(v)ne, pa so za našo zgodovino, nacionalno zavest in ne nazadnje za bogatost soboške knjižnice zelo pomembne. Po vsem slovenskem knjižničarskem in šir- šem kulturnem svetu je namreč znano, da je Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota bogata z domoznanskim gradivom, z domoznan- sko zbirko. 2 Poleg knjižnih in drugih raritet sodijo vanj tudi časniki, prekm.: novine. Tako je za prej omenjenega črenšovskega duhovnika in izdajatel- ja prekmurskega periodičnega tiska Jožefa Klekla st. arhitekt Plečnik zasnoval naslovne glave za Kalendar Srca Jezusovoga in za Novine Slovenske krajine. Kalendar začne izhajati s Plečnikovo na- slovnico v letniku XXX, to je v Kalendarju za leto 1933, in izhaja z njo še v nadaljnjih dveh letnikih, v XXXI. in XXXII. letniku (za leta 1934 in 1935). Z 2 Vanjo spadajo poleg knjig, časopisov, časnikov, izrezkov iz njih, rokopisov, zapuščin idr. tudi likovna zbirka pomurskih slikarjev, zbirka disertacij pomurskih doktorjev znanosti, prekmurska »hungarika« idr. let nikom XXXIII (leto 1936) urednik Plečnikove na- slovnice, ki predstavlja Kristusa z vrisanim prebo- denim srcem, ne objavlja več, in to ne vse do let- nika XXXVI (koledar za leto 1939). Nato jo ponov- no uporabi za naslednja dva letnika – za XXXVII. in XXXVIII. letnik v letih 1940 in 1941 – in samo še v zadnjem letu izhajanja, v letu 1944, v letniku XXXXI. Vmesna letnika XXXIX in XXXX za leti 1942 in 1943 sta spet brez Plečnikove naslovnice. Zakaj taka urednikova ravnanja s Plečnikovo zasnovo naslovnice Kalendara Srca Jezusovoga, nam ni moč razložiti. Domnevamo lahko, da je bil Klekl st. ne le preveč samovšečen pisec besedil, temveč tudi oblikovalec slikovnega in drugega grafične- ga oz. likovnega gradiva v edicijah, ki jih je urejal in izdajal. Naj k temu dodamo le še, da sta v zad- njem letniku izhajanja (letnik XXXXI v letu 1944) Kristusova podoba in napis modificirana, najbrž ne s Plečnikovim dovoljenjem. Napis pa urednik iz knjižne zveze VEČNI KRALJ spremeni v nareč- no, prekmursko obliko z madžarskim črkopisom – VECSNI KRÁL. Novine Slovenske krajine pa so dobile Plečnikovo naslovnico že leto poprej, in sicer s 13. št. XIX. letnika z dne 27. marca 1932. Črke prve sestavine besedne zveze »Novine« so bile bele na črni podlagi in veliko večje od naslednjih v be- sedni zvezi »Slovenske krajine«, ki so bile črne na beli podlagi in napisane v spodnji vrsti. V črkah in ob njih pa okraski. Novine so to Plečnikovo na- slovnico nosile do konca izhajanja v letu 1941. Tri Plečnikove umetniške stvaritve v Prek- murju so čisto oblikovalskega značaja. Poleg dveh prej omenjenih, ki jih soboška knjižnica v vseh iz- vodih poseduje, je še ta, da je za Mursko Soboto napravil očrt za spomenik starejšim prekmurskim pisateljem in ga prikazal na razglednici Kluba 10 Prekmuriana prekmurskih akademikov (gl. omembo v uvodni točki), ki pa ni bil nikoli realiziran. Spomenik prek- murski knjigi v obliki knjige je sicer bil napravljen in postavljen v soboški park, vendar njegov sno- valec ni bil Plečnik; stoji ob sprehajalni poti, ki pe- lje od centra mesta mimo njega in umetnega je- zerca proti gradu. Poleg prej omenjenih Kleklovih edicij Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota poseduje tudi dve dopisnici, ki ju je Plečnik napi- sal upokojenemu duhovniku Jožefu Kleklu st. (eno zagotovo njemu, za eno pa ne vemo točno, ali je naslovnik on). Tisto, ki jo lahko prepoznamo, je da- tirana z dne 17. III. ‘35, sporoča pa naslednje lepe želje: »Visokočastiti gospod! Ganjen po Vaši veliki ljubeznivosti se Vam od srca zahvaljujem. Gospod Bog blagoslovi Vas in vse Vaše delo. Ozdravite srečno in nadaljujte z duhovniškim ognjem boj za ohranitev Vaših ljubih Prekmurcev. To Vam prisrčno želi za god in Vas spoštljivo pozdravlja Vaš Plečnik« 3 3 Plečnikova čestitka Jožefu Kleklu st. za njegov godovni dan, v času, ko sta že nekaj časa sodelovala pri oblikovanju naslovnic za Koledar Srca Jezusovega in Novin. Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, ki bi jo morali po vsem njenem boga- tem gradivu, podarjenem in nakupljenem v zad- njih nekaj desetletjih, po izrednem razvoju v tem času, regionalnih zadolžitvah in sodelovanju s slovenskimi območnimi knjižnicami, s sosednjimi knjiž nicami enakega poslanstva na Madžarskem, Hrvaškem, v Avstriji in na Slovaškem poimenovati krajše, kot Pomurska knjižnica Murska Sobota, hra- ni poleg prikazanega ustvarjalnega dela arhitekta Jožeta Plečnika tudi vse monografije o njem, ki so izšle v Sloveniji. Zato je prav, da smo se vélikemu Slovencu in vélikemu slovenskemu arhitektu ob 150. obletnici njegovega rojstva zahvalili za vse, kar je postoril za našo domovino in našo pokrajino, tudi v reviji Prekmuriana, ki jo izdaja Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Literatura in viri: Arhitekt Jože Plečnik v Prekmurju: posvetovanje Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva 25. in 26. septembra 1977, Moravske Toplice, Ljubljana 1998 Kalendar Srca Jezusovega, Črensovci 1933–1944 Novine Slovenske krajine, Črensovci 1932–1941 11 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Plečnikov načrt krilnega oltarja (arhiv PIŠK Murska Sobota) Razglednica arhitekta J. Plečnika (arhiv PIŠK Murska Sobota) Portret in podpis arhitekta J. Plečnika (Krečič, 1991) 12 Prekmuriana dr. Albert Halász Janoš Slepec (1872–1936) Življenje in delo V murskosoboški krstni knjigi 1 je rojstvo Janoša Slepca, 2 oz. v latinščini Joannesa, zabe- leženo na dan 14. junija leta 1872, krst pa dan pozneje, 15. junija. Oče, prav tako zapisan kot Joannes Szlepecz, je bil inquilini, oz. najemnik, po drugih virih Ivan, in je bil kovaški mojster, 3 ime matere je bilo Juliana Czigány. Najverjetneje je iz- hajala iz markišavske plemiške družine Czigány. 1 Krstna knjiga župnije Murska Sobota od 1. 1. 1871 do 31. 12. 1882. 2 Madžarsko Szlepecz János, slovensko tudi Szlepecz Ja- nez. Zasledimo ga kot Szlepec Ivan oz. Ivan Szlepec, madžar- sko tudi Szlepec Iván. V nadaljevanju bomo uporabili zapis imena in priimka v knjižni slovenščini, razen pri citatih. Vsa ostala imena bomo navajali, kot so zapisana v navedenih vi- rih. Omeniti velja, da je na nagrobnem spomeniku v Murski Soboti njegovo ime zapisano v latinščini (Joannes), priimek pa v madžarskem črkopisu Szlepecz, kot ga je sicer sam uporabljal vse življenje. V svoji oporoki (objavljeni v Novinah 9. avgusta 1936, št. 32, str. 2) je v uvodu naveden kot Szle- pecz Ivan, v prepisu oporoke (župnijski arhiv Murska Sobota, v nadaljevanju ŽaMS, Oporoka Pi 60/36, I. O. 230/36 z dne 19. 2. 1935, prepis je z datumom 1. 12. 1943), pa Szlepecz Janez. Originala ne poznamo. 3 V viru Géfin str. 409 je Szlepecz Iván omenjen kot kovaški mojster, oče Jánosa Szlepcza, v drugem viru, Jekelfalussy str. 994 prav tako kot kovač, neki Szlepecz János str. 1726 pa kot tkalec. Smej str. 37 očeta navaja prav tako kot kovača. MéV, 9. avgust 1908, št. 32, str. 3 omenja požar pri kovaškem mojstru Ivánu Szlepczu, do katerega je prišlo 1. oktobra zve- čer okoli 22. ure v Lendavski ulici. Zagorel je skedenj, poln sena, ki pa so ga gasilci hitro pogasili, tako da se ogenj ni raz- širil. Več dokazov je pričalo o tem, da je bil požar podtaknjen. Naslov bivanja staršev ob rojstvu otroka je na- veden v Murski Soboti pod št. 49. To je današnja Lendavska ulica, pozneje je tam stala železnina Heklics. Zakoncema se je rodilo več otrok, toda živ je ostal samo Janoš, ki je, prav tako kot oče, uporabljal ime Ivan. 4 Ivan je namreč sopomenka Janezu oz. Janošu. 5 Omembe vredno je, da sta bila krstna botra Florianus, oz. Florian in Jozepha, oz. Jožefa Sohár, z zapisom nobiles, torej plemiškega rodu, prav tako iz Markišavec, verjetno v sorodstvu, zagoto- vo pa v tesnih družinskih stikih z materjo Janoša, Jožefo Czigány. Janoš Slepec je gimnazijo obiskoval v Kőszegu. Lokalni časopis Muraszombat és Vidéke je 1888 objavil vest, da si je nekaj dijakov, med njimi tudi on, prislužilo nagrado sklada za tuje- jezične dijake, ki so se izkazali v učenju madžar- skega jezika. 6 To nam dokazuje, da je bila njego- va materinščina prekmurščina. Bil je aktiven že v svojih mladih letih, za dobrodelne namene je na- stopal v raznih dijaških predstavah, kadar so zbi- rali sredstva za bolnico v izgradnji, 7 ali za uro v zvoniku cerkve. 8 V letu 1892 ga po uspešni ma- turi omenjajo kot novega študenta teologije, ki je uspešno opravil sprejemni izpit na županijski 4 Kot Ivana so ga zapisali v Novinah 30. avgusta 1931, št. 35, str. 4. 5 Janez in Ivan izhajata iz grškega imena Johánnês, Jôán- nês, ta pa iz hebrejskega Jehohanan, skrajšano  Johanan  z nekdanjim pomenom »Jahve (Bog) je milostljiv, se je usmi- lil«. Ime je teoforično (tj. da ima sestavino Bog) in so ga pr- votno dajali v zahvalo Bogu, ki jim je dal dolgo pričakovanega otroka. V: Keber, 1996. 6 MéV, 15. julij 1888, št. 29, str. 2. 7 Najava MéV, 19. avgust 1888, št. 34, str. 3. 8 Najava MéV, 4. avgust 1889, št. 32, str. 3, in članek MéV, 25. avgust 1889, št. 35, str. 2. 13 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino škofiji v Sombotelu. 9 Novomašnik je postal leta 1896. Muraszombat és Vidéke je o tem obširno poročal. 10 Slepec je ostal kot družbeno aktiven član mesta in skupnosti. Bil je član, podpornik, vrsto let tudi pomožni blagajnik murskosoboškega do- brodelnega ženskega krščanskega društva, ki je delovalo pod pokroviteljstvom ovdovele grofice Gézáné Gróf Szapáry. 11 Društvo je delovalo pred- vsem v prid enakopravnosti žensk. 12 Slepec je bil tudi član drugih društev, npr. državne lige za zaščito otrok, 13 priložnostno je po potrebi igral v ork es tru, 14 pel v pevskem zboru. 15 Kot cenjen me- ščan je sodeloval v mnogih organizacijah za dob- robit mesta in okolice. Med drugim je bil tudi član predstavništva v županiji. Zvest je ostal tudi ljubiteljski dramski dejav- nosti. Postal je blagajnik pri zbiranju sredstev za harmonij katoliške šole. Za predstavo učencev te šole so namreč pobirali vstopnino in donacije. 16 Prav tako najdemo njegovo ime med donatorji do- brodelnih nabirk za razna društva 17 in bolnico 18 . Prodajal je vstopnice za dobrodelno predstavo učencev, pri kateri so zbirali sredstva za šolske 9 MéV, 10. julij 1892, št. 28, str. 3. 10 MéV, 16. avgust 1896, št. 33, str. 2. 11 MéV, 24. oktober 1897, št. 43, str. 1–2; MéV, 13. novem- ber 1898, št. 46, str. 2–3; MéV, 19. november 1899, št. 47, str. 2–3 ipd. 12 MéV, 27. november 1904, št. 47, str. 2. 13 MéV, 17. marec 1907, št. 2, str. 2. 14 MéV, 17. marec 1901, št. 11, str. 2. 15 MéV, 20. november 1898, št. 47, str. 2; 22. julij 1900, št. 29, str. 2. 16 MéV, 18. december 1898, št. 51, str. 2. 17 MéV, 25. avgust 1901, št. 34, str. 2. 18 MéV, 22. november 1903, št. 47, str. 2–3. potrebščine katoliške šole, 19 prispeval sredstva na koncertu šolarjev 20 in še kaj. Kot član predsedstva za izgradnjo bolnice je sodeloval s takratnim univerzitetnim asistentom Lászlom Takátsem, poznejšim arhitektom nove katoliške cerkve, nato je bil član vodstva bolnice. 21 Leta 1913 pa je v bolnici, ki so jo zgradili s prosto- voljnimi prispevki, posvetil bolnišnično kapelico. 22 Rdeči križ so v mestu ustanovili prav tako leta 1913, v vodstvu pa spet najdemo Janoša Slepca, tokrat kot enega izmed dveh podpredsed nikov društva. 23 V društvu je bil še naprej aktiven član, še posebej pri oskrbi ranjencev v času prve sve- tovne vojne. 24 Že leta 1906 ga omenjajo kot pod- pornika družin rezervistov. 25 Na pobudo mestnega vodstva so leta 1907 v okviru murskosoboškega dobrodelnega društva žensk pričeli zagotavljati prehrano šolarjem iz revnejših družin, ki v šoli niso imeli sredstev za kosilo. Po vsem mestu so uglednejše ženske zbi- rale vsaj po eno žlico juhe za 44 kosil. Slepec je omenjen med tistimi, ki so zagotavljali štiri kosila na teden. 26 Slepec je leta 1905 v lokalnem časopisu Muraszombat és Vidéke omenjen kot murskoso- boški kaplan, ki se že vrsto let ukvarja z mislijo o izgradnji nove rimskokatoliške cerkve. Avtor, ki 19 MéV, 12. december 1903, št. 50, str. 3; MéV, 20. decem- ber 1903, št. 51, str. 3. 20 MéV, 26. februar 1905, št. 9, str. 3. 21 MéV, 16. junij 1907, št. 24, str. 2. 22 MéV, 12. januar 1913, št. 2, str. 2–3. 23 MéV, 12. januar 1913, št. 2, str. 3. 24 MéV, 13. februar 1916, št. 7. str. 3., v prevodu: Mayer– Molnár 2008. 25 MéV, 22. april 1906, št. 16, str. 2–3. 26 MéV, 20. januar, 1907, št. 3, str. 2. 14 Prekmuriana je podpisan s psevdonimom »eden izmed mno- gih« predlaga, da ga zaprosijo, naj vzame zade- vo v svoje roke in prične z zbiranjem sredstev za gradnjo. Z idejo gradnje nove cerkve se je javnost ukvarjala že dlje časa, 27 saj so bili verniki mnen- ja, da je obstoječa cerkev premajhna in dotraja- na, zaradi česar bi lahko prihajalo tudi do nesreč. A ideje, pobude in celo idejne zamisli so ostale le pri besedah. Avtor članka je izpostavil dejavnost evangeličanov, ki bodo svojo cerkev pričeli graditi kmalu. V načrtu pa je bila še izgradnja sinagoge. Verjetno je šlo tudi za neke vrste tekmovalnost. 28 26. decembra leta 1905 se je v katoliški šoli z do- voljenjem škofa in s sklicem dekana dr. Ferencza Ivánóczyja končno le izvedla skupščina katoliške skupnosti, ki je ob prisotnosti 240 članov odloči- la, da bodo v Murski Soboti zgradili novo katoli- ško cerkev, za katero bodo dali pripraviti načr- te in izračun stroškov. Imenovali so tudi izvršni odbor za izgradnjo nove cerkve. Za predsednika so izvolili župnika Ferenca Gáspárja 29 in posvet- nega predsednika Pongráca Póslayja iz Murske Sobote. Zapisnikar in blagajnik je postal kaplan Janoš Slepec. Med člani so bili tišinski dekan dr. Ferencz Ivánóczy in drugi predstavniki katoliške skupnosti. Izvršni odbor je dobil nalogo, da do- loči lokacijo nove cerkve, da naroči izdelavo na- črtov in stroške gradnje, da zagotovi izvajalce za gradnjo in za notranji interier, da poskrbi za iz- vedbo vseh del, da na koncu izgradnje poroča o 27 MéV, 8. maj 1898, št. 19, str. 1–2. 28 MéV, 21. maj 1905, št. 21, str. 2–3. 29 Slovenska ves (Tótfalu, danes Rábatótfalu), 17. januar 1843–Murska Sobota, 15. januar 1906. V: Római Katólikus Egyház: Anyakönyvek, 1785–1895. Magyar Országos Levél- tár, Film 700908. Istvánfalu (Števanovci), danes Apátistván- falva). Mrliška knjiga, Murska Sobota, od 1. januarja 1900 do 31. decembra 1917. poteku gradnje in poda finančno poročilo s pisni- mi dokazili. Grof László Szapáry, zavetnik verske skupnosti, je po več pozivih vernikov obljubil, da bo za izgradnjo zagotovil toliko sredstev, kolikor jih bodo prispevali verniki, razen ostalih plemi- čev. Določili so tudi, kdo in na kakšen način, v ka- teri višini bodo plačali stroške izgradnje in ime- novali odbor za zbiranje prostovoljnih prispev- kov. Zapisnik skupščine so razglasili v cerkvi in ga poslali škofu v potrditev. Objavljen je bil tudi v časopisu Muraszombat és Vidéke. 30 Toda Ferenc Gáspár, ki je po dolgem nagovarjanju vernikov in posredovanju Slepca pri grofu za pridobitev nak- lonjenosti k izgradnji le privolil v aktivnosti za za- četek gradnje nove cerkve, je večkrat izjavil, da ga bo to spravilo v grob. Ni vedel, da se bo to res zgodilo. Nekaj dni po skupščini je namreč umrl. Ko je nesel zapisnik v podpis grofu Szapáryju, se je nekoliko dlje zadrževal na prostem, zaradi če- sar se je prehladil in dobil pljučnico. 31 Preminil je 15. januarja 1906. Slepec je postal začasni vodja žup nije, nato je bil do pridobitve dovoljenja od za- vetnika Lászla Szapáryja in imenovanja za župni- ka s strani škofa nadomestni župnik. 32 O izgradnji cerkve in njeni posvetitvi govori več virov, 33 med drugimi Slepčevo podrobno poročilo o celotnem poteku gradnje v publikaciji Nevtepeno poprijéta Devica Marija (pozneje Marijin list) leta 1911, 34 30 MéV, 14. januar 1906, št. 2, str. 1–2. 31 MéV, 21. januar 1906, št. 3, str. 1–3. 32 MéV, 18. marec 1906, št. 11, str. 3. 33 Npr. Žižek 2012, Slepec 1910 in 1911 in časniki kot Muraszombat és Vidéke, Nevtepeno poprijéta Devica Marija. Pobožen meszecsen liszt (pozneje Marijin list). 34 Szlepecz 1911a, tu Slepec napačno navaja datum, 27. 8. 1910 (na soboto), verjetno gre za pomoto. Pravilno je 28. 8. 1910, kot je zapisano v MéV, 28. avgust 1910, št. 35, str. 1. Svečanost je bila v nedeljo, 28. avgusta, ko je izhajal tudi 15 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino kjer je sicer objavljal predvsem verske vsebine, in v Gradbenem dnevniku (Építési napló), ki ga hra- ni župnijski arhiv Murska Sobota. Iz teh izhaja, da je izgradnjo spremljalo mnogo težav, predvsem z zagotavljanjem finančnih sredstev in materiala za izgradnjo. Slepec je izpostavil, kako nejevoljno so nekateri krajani zagotovili svoj delež prispevka, bodisi v finančnem ali prostovoljnem delu. Skrb za uresničitev velikega načrta je slonela izključno na njegovih plečih. Temeljni kamen so položili 28. avgusta 1910. 35 V njega so v steklenem valju namestili ustanovitveni list, ki je bil umetniško napisan per- gament z zgodovino cerkve in zgodovino gradnje, zapisnik o odločitvi za izgradnjo, o pričetku del in stroških, tednik Muraszombat és Vidéke z 28. av- gusta 1910 ter več razglednic s slikami mesta. 36 Cerkev je načrtoval znameniti arhitekt murskoso- boškega rodu László Takáts, ki je leta 1916 umrl na fronti. Prvo sveto mašo so imeli v sicer nedo- končani cerkvi že 3. decembra 1911, 37 na prvo adventno nedeljo, ko se pričenja cerkveno oz. li- turgično leto. Takrat so bile dostavljene tudi orgle, izdelane v Budimpešti po načrtih arhitekta cerkve Takátsa. Posvetitev nove cerkve so začeli načrtova- ti že spomladi 1912. 38 O sami posvetitvi cerkve je Slepec pisal v junijski številki lista Nevtepeno MéV, ki so ga položili v časovno kapsulo. Sicer objava članka o polaganju temeljnega kamna in namestitev v kapsuli ne bi bila možna. Enako poroča MéV , 4. september 1910, št. 36, str. 1–3. Pravilno pa je tudi tukaj: Szlepecz 1911b. V tem članku je podroben opis celotne gradnje. 35 MéV, 28. avgust 1910, št. 35, str. 1; 4. september 1910, št. 36, str. 1–3. 36 MéV, 4. september 1910, št. 36, str. 1–3. 37 MéV, 3. december 1911, št. 49, str. 3. 38 MéV, 7. april 1912, št. 14, str. 2–3. poprijeta Devica Marija. 39 Za sprejem škofa je bil načrtovan 25. junij, posvetitev je bila določena za 26. junij, za birmo pa naslednji dan, vendar so vse skupaj morali prestaviti zaradi bolezni sombotel- skega škofa Jánosa Mikesa. 40 Posvetitev z veliko slovesnostjo, ob prisotnosti škofa Mikesa in du- hovščine, se je zgodila 26. julija 1912, birma pa dan pozneje. 41 Nedvomno je največje delo in za- puščina Janoša Slepca, ob njegovi zelo aktivni de- javnosti v takratni murskosoboški skupnosti, iz- gradnja nove cerkve. S tem seveda cerkev še ni bila dokončana. Nove zvonove je dobila šele leta 1925. Pripeljali so jih z vlakom 1. avgusta, posvetili pa so jih nas- lednji dan ob 8. uri zjutraj. Prvi in največji zvon so poimenovali sv. Trojica, drugega sv. Marija, tretje- ga sv. Nikolaj, ki je tudi zavetnik cerkve, in četrte- ga sv. Jožef. 42 Kot duhovnik je bil zavzet za izobraževa- nje in je sodeloval pri vseh dejavnostih, kar se šolstva tiče, tudi pri prizadevanjih za postavitev sred nje šole. O začetnih aktivnostih poročajo 17. septembra 1911. 43 Navajajo ga tudi kot aktivne- ga člana pri pobudi za izgradnjo in donatorja za ta namen. 44 Bil je član izvršnega odbora za ustano- 39 Slepec 1912. 40 MéV, 16. junij 1912, št. 24. str. 2. Imel je vnetje slepiča in operacijo. 41 MéV, 28. julij 1912, št. 30, str. 1–4. O vsem je podrobno poročal tednik Muraszombat és Vidéke, ki je običajno izhajal na štirih straneh, tokrat pa je izšel na šestih. Objavljen je bil celostranski slavnostni uvodni pozdravni nagovor bralcem, članek o arhitektih in dobrodelnikih, podroben opis trodnev- nega dogajanja, in izpod peresa Janoša Slepca zgodovina stare cerkve. 42 Mörszka krajina–Muravidék, 16. avgust 1925, št. 32, str. 3. 43 MéV, 17. september 1911, št. 38, str. 1. 44 MéV, 15. oktober 1911, št. 42, str. 1–3. 16 Prekmuriana vitev srednje šole in se za podporo zavzemal pri grofu Lászlu Szapáryju. 45 Šolo so odprli 12. sep- tembra leta 1913. 46 Po smrti dekana dr. Ferenca Ivanóczyja je škof János Mikes na mesto dekana istega leta jeseni imenoval Janoša Slepca. 47 Slepec, ki je govoril več jezikov, je kot duhov- nik pridigal in poučeval tudi v prekmurščini, saj se je zavedal, da ob uradnem jeziku, madžarščini, večina vernikov govori le slovensko. To je počel ne glede na to, kaj si je o tem mislila takratna oblast, ki pa tovrstnega početja ni rigorozno sankcioni- rala. Bil je neomajen duhovnik, ki je služil ljudem tudi v novi državi. Kljub temu, da je uradni jezik postala knjižna slovenščina, je še naprej vztrajal pri uporabi prekmurščine. Časopis Muraszombat és Vidéke kot dragoceni vir zgodovine Prekmurja, je izhajal med leti 1884–1919 in 1941–1945. V vseh teh letih, predvsem v prvem obdobju, je bilo ime Janoša Slepca omenjeno več kot 400-krat. 48 Predvsem v zadnjih letih prve svetovne voj- ne in v letih po njej 49 so bili ljudje ob Muri soočeni z načrti sprememb dotedanjih državnih mej in s prehodom pod novo državno oblast. To jih je ned- vomno razdvajalo, o čemer pričajo takšni in dru- gačni načrti razmejitve, avtonomije in skrb neka- terih predvsem o negotovi prihodnosti zaradi po- litičnih sprememb. V tem času so bile tudi verske skupnosti in njihovi duhovni voditelji postavljeni pred velike izzive. Slepec, namestnik sombotel- skega škofa, je sprva ravnal v skladu s pričako- vanji svojih nadrejenih in dela prebivalcev za oh- 45 MéV, 10. december 1911, št. 50, str. 3. 46 MéV, 14. september 1913, št. 37, str. 1–2. 47 MéV, 21. september 1913, št. 38, str. 3. 48 Novine, 30. avgust 1931, št. 35, str. 2; Muravidék, 30. avgust 1931, št. 35, str. 2. 49 Npr. Göncz 2019, 2020, in drugi. ranitev stanja in državne ter cerkvene ureditve izpred vojne. 50 Zaradi tega je bil, tako kot mnogi drugi, preganjan tudi on. 51 V nasprotju s tem pa so ga nekateri imeli za simpatizerja nove drža- ve južnih Slovanov. Leta 1919, v času razglasitve Murske republike, je bil nekaj dni kot talec celo zavezan, da se dnevno oglasi pri takratnih obla- steh, rdeči straži. 52 Škof Mikes je bil v letih prve svetovne voj- ne in tudi pozneje v stiku z župnikom in dekanom Slepcem. Leta 1919 je obiskal pokrajino ob Muri in Mursko Soboto, kjer se je srečal z verniki, vid- nejšimi meščani in redovnicami – tokrat zadnjič. V Turnišču se je srečal s slovenskimi duhovniki, obiskal je tudi Cankovo, v Beltince pa kljub name- ri ni šel, ker župnik ni mogel zagotoviti potrebne- ga reda, saj so bili krajani naklonjeni priključitvi k Jugoslaviji. 53 Zanimalo ga je predvsem, kaj lah- ko stori za svoje vernike v prevratnih časih. Ker Mikes tu ni več mogel opravljati svojega dela, je Janoša Slepca 28. avgusta 1919 imenoval za vi- karja, torej za namestnika škofa, 54 1922 pa za ča- stnega kanonika. 55 30. julija 1930, ko je pokrajina že spadala pod Mariborsko škofijo, pa ga je knezoškof Andrej 50 Magyarország, 22. oktober 1918, št. 247, str. 5.; Az Uj- ság, 22. oktober 1918, št. 247, str. 6. 51 Magyarság, 1. oktober 1921, št. 232, str. 3. Vsem, ki so nasprotovali priključitvi k Jugoslaviji, je grozila deportacija v delovna taborišča v Makedonijo. 52 Göncz 2001. 53 MéV, 9. februar 1919, št. 4, str. 3. 54 Pismo Mikesa 3300/1919 z dne 28. 8. 2019, v katerem obvešča Slepca, da ga na podlagi kanona Codex J. C. 366 do preklica imenuje za namestnika škofa na tistih območ- jih, ki so oz. bodo spadala pod novo državo. ŽaMS, pismo 3300/2019 z dne 28. 8. 1919. 55 Budapesti Hírlap, 27. junij 1922, št. 144, str. 7. 17 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Karlin imenoval za konzistorialnega svetnika ma- riborske lavantinske škofije. 56 Področje današnje- ga Prekmurja je mariborski lavantinski knezoškof Andrej Karlin od sombotelskega škofa Mikesa po odločitvi Rima namreč prevzel 1. 12. 1923. To je škof Mikes Slepcu sporočil v dopisu št. 3381/1923 z dne 25. 11. 1923. Škof se je obenem v tem dopi- su zahvalil Slepcu za njegovo službo škofijskega vikarja v zadnjih dveh letih. 57 Škof Andrej Karlin je prav tako 25. novembra 1923 Janošu Slepcu poslal pismo o priključitvi k mariborski škofiji, kjer je zapisal, da o njego- vi dejavnosti ljubljanska oblast nima najboljše- ga mnen ja. Povedal je, da je bil sam v podobni si- tuaciji, zato popolnoma razume njegovo duševno stanje. Zapisal je tudi, da je pet let dovolj dolga doba, da svojo naravnanost spremeni: »… Ako pa bi navzlic mojim očetovskim nasvetom mislili, da se Vam je nemogoče navaditi naših novih duševnih razmer, boste kot poštenjak vedeli, kaj Vam je stori- ti«. Škof Karlin, ki je bil nekaj časa škof v Trstu, 58 je za razliko od drugih oblastnikov ne samo ve- del, ampak tudi razumel, da je tukajšnja duhov- ščina morala biti podrejena Ogrski in takratnemu škofu, zato je ne glede na svoj iskreni zapis izka- zal potrpljenje in vsem dal možnost, da se prila- 56 Géfin 1935. Tu je sicer zapisano, da je bil Slepec za na- mestnika škofa Mikesa imenovan 6. septembra 1919. 57 ŽaMS, pismo 3381/1923 z dne 25. 11. 1923. 58 Andrej Karlin (1857–1933) je bil leta 1910 imenovan za tržaško-koprskega škofa. Posvečen je bil v Trstu 1911. Za- radi političnih trenj ga je papež jeseni 1919 razrešil. 1923 je bil imenovan za lavantinskega škofa v Mariboru. Po razme- jitvi po prvi svetovni vojni je dele tujih škofij, tudi 18 župnij v dekaniji Murska Sobota in Spodnja Lendava iz sombotelske škofije sveta stolica izročila apostolski administraciji lavan- tinskega škofa. Slovenska biografija, Karlin, Andrej. https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi266522/ godijo novim okoliščinam. Ob prvem obisku kne- zoškofa Andreja Karlina v Murski Soboti, 12. maja 1924, ko je opravil prvo vizitacijo in birmo, je mes- to pripravilo veliko svečanost. Slepec ga je z du- hovščino pričakal pri cerkvenih vratih v svečani opravi kanonika in s križem v roki. Nekateri medi- ji cerkvi očitajo, da sprejem ni bil tako pompozen, kot v času škofa Mikesa, 59 nasprotno temu pa ne- kateri poročajo, da je bil prvi obisk skrbno načr- tovan in visokemu gostu primerno pripravljen. 60 O vizitaciji so sicer bolj podrobna navodila izda- li tudi na škofiji v Mariboru z dopisom knezoško- fovega lavantinskega ordinariata dne 23. marca 1924. 61 V kako nehvaležnem obdobju je živel, pričajo njegove besede v časopisu Jutro leta 1929, kjer so o aktualnih vprašanjih tistega časa povprašali ne- katere ugledne meščane. Slepec je odgovoril zelo kratko: »Pod Madžari so mi očitali jugoslovenstvo, sedaj mi pravijo, da sem madžaron. Nisem ne pri demokratih ne pri klerikalcih in komaj se morem ganiti. Sezidal sem cerkev, sezidal župnišče in ho- tel bi imeti samo popoln mir, da se posvetim delu v cerkvi, da ta čim bolj napreduje.« 62 Janoš Slepec je umrl 29. junija 1936, v 64. letu starosti, zaradi kapi, le nekaj mesecev po smrti svoje matere, na katero je bil zelo nave- 59 Slovenec, 17. maj 1924, št. 113, str. 3. 60 Mörska krajina–Muravidék, 18. maj 1924, št. 20, str. 2–3. Zapisan je podroben potek od prihoda do odhoda škofa, celo meni slavnostnega kosila pri Slepcu. Razkošno kosilo je za- jemalo francosko juho, haše z gobovo omako, ledvično pe- čenko, šparglje z maslom, puding iz mandljev, purana s sola- to, kompot, sladoled, nek desert, rdeča vina grofa Szapáryja iz Doline in dr. Škrilca iz Globoke, arhivska vina iz Vaneče, kavo, maraskino in domačo slivovko. 61 ŽaMS, dopis z dne 23. 3. 1924. 62 Jutro, 18. avgusta 1929, št. 192, str. 8. 18 Prekmuriana zan. 63 Zapisali so, da je imel veliko srce, nikoli ni obsojal in obtoževal, pač pa vedno prizanašal in zagovarjal. V nekrologih ga opisujejo kot visokega, mogočne postave in človeka, ki so ga cenili tudi pripadniki drugih veroizpovedi. Bil je skromen, materialnih dobrin ni kopičil. 64 V oporoki 19. fe- bruarja 1935 je zapisal, da svoje premoženje za- pušča cerkvi in si želi skromen grob. Kot župnik mu je sledil Jožef Vojkovič. 63 Slovenec, 24. december, 1930, št. 293, str. 3. 64 Murska krajina, 5. julij 1936, št. 27, str. 3; Slovenec, 1. julij 1936, št. 147, str. 4; Amerikanski Slovenec, 23. julij 1936, št. 145, str. 1; Slovenski gospodar, 8. julij 1936, št. 27, str. 4; Delavska fronta, 4. julij 1936, št. 27, str. 2. Janoš Slepec (Vir: Pomurski muzej Murska Sobota) 19 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Bibliografija Časopisni viri in druga periodika (kot v sprotnih opombah) Amerikanski Slovenec Budapesti Hírlap Delavska fronta Jutro Magyarország Magyarság Marijin list MéV = Muraszombat és Vidéke Mörska krajina–Muravidék Murska krajina Novine Slovenec Az Ujság Arhivski viri: (kot v sprotnih opombah) Krstna knjiga župnije Murska Sobota od 1. 1. 1871 do 31. 12. 1882. Mrliška knjiga, Murska Sobota, od 1. januarja 1900 do 31. decembra 1917. Római Katólikus Egyház: Anyakönyvek, 1785–1895. Magyar Országos Levéltár, Film 700908. Župnijski arhiv Murska Sobota (ŽaMS), Oporoka Pi 60/36, I. O. 230/36 z dne 19. 2. 1935, natipkan prepis je z datumom 1. 12. 1943. ŽaMS, pismo 3300/2019 z dne 28. 8. 1919 ŽaMS, pismo 3381/1923 z dne 25. 11. 1923. Spletni vir: Slovenska biografija: Karlin, Andrej. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi266522/ Druga literatura Géfin Gyula (ur.): A szombathelyi egyházmegye története III. 1777–1935. Történelmi névtár. Szombathely, 1935. Göncz László: A muravidéki szlovénok és a Mura mente helyzete 1918 őszétől a Tanácsköztársaság létrejöttéig. V: Frank Tibor (ur.): Századok, 2020, št. 4, str.725–772. Göncz László: Muravidék, 1919. A proletárdiktatúra idősza- ka a Mura mentén és a vidék elcsatolása. V: Gyurácz Ferenc (ur.): Vasi Szemle, 2001. št. 2, str. 147–167. Göncz László: Prekmurje in območje Dolnje Lendave od je- seni 1918 do priključitve h Kraljevini SHS. V: Pisnjak Atilla (ur.): Lindua, 2019, št. 21, str. 31–45. Göncz László: Szlepecz János (1872–1936) – Muraszombat nagytekintélyű esperesplébánosa. V: Határon innen, határon túl : tanulmányok Tilcsik György 60. születésnapjára, str. 137-146) Jekelfalussy József (ur.): Magyarország iparosainak és ke- reskedőinek czím- és lakjegyzéke. Budapest, 1892. Keber, Janez: Leksikon imen. Izvor imen na Slovenskem. Celje, 1996. Kuzmič, Franc: Objave kanonika Janoša Slepca v prek- murskem periodičnem tisku. Stopinje. Letn. 43 (2014), str. 124–127. Mayer László–Molnár András (ur.): Források a Muravidék történetéhez - Szöveggyűjtemény. 2. kötet, 1850–1921./Viri za zgodovino Prekmurja. Zbirka dokumentov. 2. zvezek, 1850– 1921. Szombathely–Zalaegerszeg, 2008. Szlepecz, János: Z zgodovine szobocske cérkvi. V: Bassa, Ivan (ur.): Nevtepeno poprijéta Devica Marija. Pobozsen meszecsen liszt. 1910, št. 5, str. 141–146. Szlepecz, János: Szobocska nova cérkev. V: Bassa, Ivan (ur.): Nevtepeno poprijeta Devica Marija. Zmozsna Goszpá Vogrska. Pobozsen meszecsen liszt. 1911a, 7, št. 4, str. 105–108. Szlepecz, János: Predgovor cerkvenoga zidanja. V: Bassa, Ivan (ur.): Nevtepeno poprijeta Devica Marija. Pobozsen meszecsen liszt. 1911b, 7, št. 11, str. 293–323. Szlepecz, János: Poszvecsüvanje cérkvi. V: Bassa, Ivan (ur.): Nevtepeno poprijeta Devica Marija. Pobozsen meszecsen liszt. 1912, št. 6, str. 182–188. Smej, Jože: Cerkev v Soboti (1071–1971). V: Smej, Jožef (ur.): Stopinje 1972, št. 1, str. 20–63. Žižek, Mateja (ur.): Utrinki iz stoletne zgodovine Stolnice v Murski Soboti. Murska Sobota, 2012. 20 Prekmuriana Dejan Süč Življenjska zgodba murskosoboškega tiskarja Márka Grünbauma 1. Uvod Ime Márka Grünbauma se v prekmur- ski zgodovini omenja predvsem kot ime usta- novitelja prve tiskarne v Murski Soboti. Márk Grünbaum je namreč v obdobju razcveta tiskar- ske dejavnosti, katere posledica sta bili tudi tis- karni Ernöja Balkányija v Dolnji Lendavi ter tis- karna Béle Wellischa v Monoštru, ključno vpli- val na tok zgodovine pisane besede, saj je knji- ge in ostale tiskovine, do tedaj rezervirane za me- ščanstvo in aristokracijo, približal tudi splošnemu prebivalstvu. Ravno zaradi tega si Márk Grünbaum za- služi mesto med najpomembnejšimi osebami iz kulturnega življenja Prekmurja. Pričujoči članek predstavlja njegovo življenjsko zgodbo ter zgodbo njegovega sorodstva. 2. Márk Grünbaum Márk ali Markus Grünbaum je bil rojen 6. oktobra 1852 v Nagykanizsi staršema Martinu Grünbaumu ter Fani Steiner. Družina Grünbaum je bila revna judovska družina, ki jo je pot konec osemnajstega stoletja popeljala iz Csabrendeka proti Kapolcsu in od tam do Nagykanizse. Nagykanizsa je bila sredi devetnajstega stoletja pomembno regionalno središče, ki je slovelo po svojih sejmih in je bila ravno zato privlačna za ju- dovske trgovce in kramarje. O mladosti Márka Grünbauma ni veliko po- datkov. Kar gotovo vemo je, da je bil vsaj od 5. marca 1878 že v Murski Soboti, tedaj se je na- mreč poročil z Marie Hirschel, hčerko murskoso- boškega trgovca Alberta Hirschla. Ob poroki leta 1878 je bil že naveden kot izu- čen tiskar, kljub temu pa se je leta 1879 kot urad- nik zaposlil na murskosoboškem okrajnem gla- varstvu. Tiskarska izobrazba in zanimanje za de- javnost sta ključno pripomogli k temu, da je že kot zaposlen v prostem času na stiskalnici izdeloval kopije. Leta 1883 je bil med pobudniki časopisa Murska Sobota in okolica (madž. Muraszombat és Vidéke). Leta 1890 je postal tudi urednik časopisa, skozi celotno obdobje pa je z novimi tiskarskimi stroji posodabljal svojo tiskarno. Sčasoma se je ob tiskarstvu pričel ukvarjati tudi z založništvom. Márk Grünbaum je bil spoštovan in cenjen član murskosoboške družbe. Bil je ustanovitelj in prvi predsednik Samoizobraževalnega društva mla- dih obrtnikov, pri Židovskem ženskem društvu je bil zapisnikar skupščin in opravljal druge zade- ve, ki so bile povezane s pisanjem. Bil je tudi bla- gajnik židovske občine in navdušen član pevske- ga društva. Ob profesionalnem življenju se je poveče- vala tudi družina Márka Grünbauma. Nedolgo po poroki, 8. januarja 1879, se jima je z ženo Marie v Murski Soboti rodila hčera Franziska, 15. juni- 21 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Zaznamek o poroki Márka Grünbauma in Marie Hirschel (Vir: Poročna matična knjiga murskosoboške izraelitske skupnosti, 1878, zapis številka 110.) Vpis datuma rojstva Grünbaumove hčerke Franziske (Vir: Rojstna matična knjiga murskosoboške izraelitske skupnosti, 1879, zapis številka 559.) Vpis datuma rojstva Grünbaumovega sina Ignácza (Vir: Rojstna matična knjiga murskosoboške izraelitske skupnosti, 1880, zapis številka 591.) Vpis datuma rojstva Grünbaumovega sina Friderika (Vir: Rojstna matična knjiga murskosoboške izraelitske skupnosti, 1881, zapis številka 627.) 22 Prekmuriana ja 1880 sin Ignácz ter 16. novembra 1881 hčerka Friderika Grünbaum. Leta 1894 je Márk Grünbaum na podlagi do- voljenja notranjega ministrstva št. 33.545 spre- menil svoj priimek in priimek svoje družine na »Gondos«. Po nasvetu prijatelja se je leta 1897 preselil v Nagykanizso, kjer pa se mu zadeve niso finančno izšle in že maja 1898 so se njego- ve stvari znašle na dražbi. Novo priložnost je po- iskal v Budimpešti, kjer je do smrti opravljal delo v tis k ar stvu. Márk Gondos oz. Grünbaum je umrl 8. junija 1914 v Budimpešti. Nazadnje je živel v 6. okrožju na ulici Podmaniczky številka 39. Prijavitelj nje- gove smrti je bil sin Ignácz Gondos. Tiskarsko dejavnost v družini je nadaljeval že omenjeni Zapis o smrti Márka Grünbauma (Vir: Smrtna matična knjiga Budimpešta, 6. okrožje, 1914, zapis številka 982.) Zaznamek o priselitvi sina Ignácza z družino v Združene države Amerike (Vir: New York Passenger Arrival Lists (Ellis Island), 1892–1894, Roll 3037, vol. 6920–6921, 16 Oct 1921–17 Oct 1921 > slika 667 od 898) sin Ignácz, rojen leta 1880 v Murski Soboti, ki je bil član večine pomembnejših tiskarskih zdru- ženj na Madžarskem. Oktobra 1921 se je Ignácz s svojo ženo Paulo ter hčerko Emilio z ladjo S.S. Kroonland iz Antwerpna odpravil v Združene dr- žave Amerike. Le dve leti kasneje je družini sina sledila tudi vdova Márka Gondosa, Marie Hirschel, z ladjo S.S. George Washington, ki je izplula iz pristanišča v Bremnu. 15. avgusta 1923 je vstopila na Ellis Island pri starosti 65 let. Kot največja zanimivost pri tej poti se pojavlja ime v stolpcu, kjer so pot- niki navedli ime najbližjega sorodnika, živečega v mestu, od koder potnik prihaja. Maria Gondos je navedla ime žene Mikse Gondosa, ki je živela v Óbudi, na Lajos ulici 73. 23 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 3. Miksa Gondos Ime Mikse Gondosa je v zgodovini tiskar- stva na Madžarskem prav gotovo eno najbolj zna- nih. Rojen je bil kot Miksa Grünbaum 8. februarja 1840 v kraju Kapolcs. Po zaključku srednje šole se je dodatno izobraževal v Parizu, na šoli za uči- telje Alliance Israélite Universelle in nadaljeval na šoli za jezike École nationale des langues orienta- les vivantes. V času bivanja v Parizu je med dru- gim jezike učil tudi otroke pravosodnega minis- tra Adolpha Crémieuxa. Iz Francije se je preselil v Maroko, kjer je opravljal delo pomožnega učitelja, 1869 pa se je vrnil v Budimpešto. Od leta 1877 je poučeval francoščino v Budimpešti. Zaznamek o priselitvi Marie Hirschel v Združene države Amerike (Vir: Vir: New York Passenger Arrival Lists (Ellis Island), 1892–1924, Roll 3356, vol. 7676–7678, 23 Aug 1923–26 Aug 1923 > slika 411 od 1094.) Zapis o smrti Mikse Gondosa (Vir: Smrtna matična knjiga Budimpešta, 3. okrožje, 1920, zapis številka 61.) Že v mladosti se je ukvarjal z vprašanjem stenografije oz. hitrega pisanja. Aktivno se je posvečal zlasti Gabelsbergerjevemu načinu ste- nografije in prevodu njegovega modela v razne jezike. Leta 1896 je v Murski Soboti izšlo njego- vo delo »Sténographie turque d'après le systèm universel de Gabelsberger appliqué à la langue turque«, v katerem je model Gabelsbergerjeve pi- save apliciral v turškem jeziku. Miksa Gondos je umrl leta 1920 v Budimpešti in nesporno je bil on tisti, ki je za tiskarstvo in s tis karstvom povezane dejavnosti navdušil svoje- ga brata Márka Grünbauma oz. Gondosa. 24 Prekmuriana Dejan Süč Življenjska zgodba tiskarja Béle Wellischa 1. Uvod Porabski tiskar Béla Wellisch je prav goto- vo ena ključnih osebnosti iz kulturne zgodovi- ne Porabja, saj je s svojim delom ter prisotnostjo pustil neizbrisljiv pečat v pokrajini. Kljub temu, da so se ohranila številna dela, ki so bila natisnjena v tiskarni Béle Wellischa, pa je dejstvo, da o njego- vem življenju vemo izjemno malo oziroma skoraj nič. Ključna vprašanja, kot kdo so bili njegovi star- ši, kje je pokopan, zakaj se je odločil za tiskarsko dejavnost in ali danes še živijo njegovi potomci, tako na žalost kljub njegovemu pomenu ostajajo neodgovorjena. Nesporno dejstvo medtem ostaja, da je dru- žina Wellisch zaznamovala založniško in tiskar- sko dejavnost v Porabju v obdobju druge polovice 19. stoletja, ko sta dejavnosti, med drugim zara- di vzporednega gospodarskega razvoja regije, do- življali svoj razmah tudi na območju Železne žu- panije. Govorimo o obdobju, v katerem je prišlo do nastajanja kopice tiskarn tudi na območju današ- njega Prekmurja, npr. tiskarne Márka Grünbauma v Murski Soboti ali tiskarne Ernőja Balkányija v Dolnji Lendavi. Prvi tiskarji so bili znanilci nekega novega časa. Odigrali so ključno vlogo pri informi- ranju in opismenjevanju prebivalstva tistega časa. Legendarni koledar »Dober Pajdás Kalendárium«, ki je svoje mesto našel v mnogokaterem domu v Porabju in Prekmurju, je luč sveta ugledal ravno v tiskarni Béle Wellischa, tako kot še mnogokatera druga tiskovina. 2. Adalbertus Wellisch Béla Wellisch je bil rojen pod ime- nom Adalbertus Wellisch dne 5. junija 1867 v Szombathelyu staršema Adalbertusu Wellischu in materi Catharini Steindl. Slavni porabski tis- kar je bil torej poimenovan po svojem očetu, ki je bil po poklicu »compactor«, kar v latinščini označuje tiskarja. Družina je bila rimokatoliške veroizpovedi in starša sta živela v Szombathelyu, v hiši številka 194. Kot botra sta pri rojstvu Adalbertusa navede- na Joannes Danzinger, po poklicu »compa«, kar bi lahko označevala »compactorja«, torej tiskarja ter najverjetneje njegova žena, Catharina Velis, oba rimokatoliške veroizpovedi. Vpis rojstva Adalbertusa Wellischa (Vir: Rojstna matična knjiga Szombathely, leto 1867, folija številka 546–547, zapis številka 145.) 25 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino O delu Béle Wellischa je ostalo veliko ma- terialnih dokazov, veliko manj podatkov pa je o njegovem življenju. Časopisi tistega obdobja ga omen jajo predvsem kot tiskarja in založnika ter se posvečajo njegovi dejavnosti, veliko manj infor- macij pa izvemo o poteku njegovega življenja. Desetletja dolgo ni bilo jasno, kje točno je Béla Wellisch umrl in kje je pokopan. Sedaj lah- ko končno povemo, da je umrl 6. decembra 1919 okoli 16. ure v kraju Eger na Madžarskem. Zapis o njegovi smrti med drugim navaja, da je bil premi- nuli trgovec s knjigami, rimokatoliške veroizpove- di, star 47 let, sin Béle Wellischa in že preminu- le Katalin Steindel. Vzrok smrti je bilo popuščanje srca. Pri zapisu je zanimivo predvsem, da je zapi- sovalec napačno navedel starost Wellischa, Béla Wellisch je bil namreč leta 1919 star 52 let. Pomemben vir za rodoslovne raziskave so tudi osmrtnice. Tudi po smrti Béle Wellischa je v njegovi tiskarni nastala osmrtnica, ki navaja, da je v 53. letu življenja ter 26. letu poroke po daljšem trpljenju v Egru umrl Béla Wellisch, lastnik tiskar- ne in trgovec s knjigami. Pokojnik je bil pokopan 8. decembra v Egru. Med žalujočimi so navedeni: • vdova Bélané Wellisch, roj. Anna Hauer, • hčerki Juliska in Rózsika, • sestri Irma Wellisch (Károlyné Körmendy), Karolina Wellisch (Károlyné Zsolnay) in brat Sándor Wellisch. Zapis o smrti Béle Wellischa (Vir: Smrtna matična knjiga Eger, leto 1919, folija številka 133, zapis številka 796.) 26 Prekmuriana 3. Sorodstvo Béle Wellischa V Szombathelyu se je rodilo kar nekaj otrok Albertusa – Béle Wellischa starejšega oz. sester in bratov Albertusa – Béle Wellischa mlajšega. Matična knjiga v Szombathelyu tako med drugim navaja zapise rojstev otrok: • Victor Wellisch, rojen 19. julija 1865 v Szombathelyu, hiši številka 124, sin tiskarja Albertusa Wellischa in žene Cathar. Steindl, rimokatoliške veroizpovedi. Botra pri rojstvu sta bila Joannes Danzinger in Cathar. Velisch, rimokatoliške veroizpovedi. Rojstvu Victorja Wellischa je sledilo rojstvo že omenjenega Béla Wellischa leta 1867, zatem pa rojstvo prve hčere Béle Wellischa starejšega. • Maya Aloysia Wellisch, rojena 17. avgusta 1869 v Szombathelyu, v hiši številka 194, hčerka tiskarja Albertusa Wellischa in žene Cathar. Steindl, rimokatoliške veroizpovedi. Botra pri rojstvu sta bila Joannes Danzinger in Cathar. Velisch, rimokatoliške veroizpovedi. Naslednji zabeleženi zapis navaja Paulusa Emericusa Wellischa. • Paulus Emericus Wellisch, rojen 9. januar- ja 1878 v Szombathelyu, v hiši številka 188, sin tiskarja Adalbertusa Wellischa in žene Cathar. Steindl, rimokatoliške veroizpovedi. Botra pri rojstvu sta bila Emericus Simon in Cathar. Velisch, rimokatoliške veroizpovedi. Zadnji najdeni zapis o rojstvu otroka Adalbertusa – Albertusa – Béle Wellischa navaja roj stvo sina Stephanusa Joannesa Wellischa. • Stephanus Joannes Wellisch, rojen 19. juli- ja 1879 v Szombathelyu, v hiši številka 188, sin tiskarja Adalb. Wellischa in žene Cathar. Steindl, rimokatoliške veroizpovedi. Botra pri rojstvu sta bila Joannes Danzinger in Cathar. Velisch, rimokatoliške veroizpovedi. Zanimivo je, da rojstva nekaterih oseb, naš- tetih na osmrtnici Béle Wellischa iz leta 1919, niso bila najdena. Tako zapisov rojstev Irme Wellisch, Karoline Wellisch in Sándorja Wellischa v roj- stnomatični knjigi župnije v Szombathely niso bila najdena. Ni mogoče popolnoma izključiti možnos- ti, da se je družina zaradi tiskarske dejavnosti očeta selila in so bili tako otroci rojeni kje drugje. Da pa so osebe nesporno obstajale, dokazuje zapis o rojstvu Jolán Márie Körmendy 25. avgusta 1894 v Szombathelyu. Jolán Mária je bila hčerka uradnika Károlya Körmendyja in Irme Wellisch. Zanimivo je, da sta bila botra pri rojstvu ponovno János Danzinger, tokrat naveden kot gostilničar, in Karolina Wellisch. 27 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Zapis o rojstvu Victorja Wellischa (Vir: Rojstna matična knjiga Szombathely, leto 1865, folija številka 514–515, zapis številka 189.) Zapis o rojstvu Maye Aloysie Wellisch (Vir: Rojstna matična knjiga Szombathely, leto 1869, folija številka 25–26, zapis številka 129.) Zapis o rojstvu Paulusa Emericusa Wellischa (Vir: Rojstna matična knjiga Szombathely, leto 1878, folija številka 203–204, zapis številka 129.) Zapis o rojstvu Stephanusa Joannesa Wellischa (Vir: Rojstna matična knjiga Szombathely, leto 1879, folija številka 235–236, zapis številka 271.) Zapis o rojstvu Jolán Marie Körmendy (Vir: Rojstna matična knjiga Szombathely, leto 1894, folija številka 58, zapis številka 422.) 28 Prekmuriana 4. Zanimivosti Med otroci Adalbertusa Wellischa starejšega je poleg Béle Wellischa potrebno posebej izposta- viti še leta 1865 rojenega Victorja Wellischa. Victor Wellisch je bil namreč vsaj kratko obdobje ob kon- cu devetnajstega stoletja tiskar v Szombathelyu. Razglednica iz tiskarne Victorja Wellischa (Vir: Szombathelyi Evangélikus templom. Gyalogsági laktanya. Bagolyvár. Izdaja Verlag Wellisch Victor, Steinamanger, 3158. Hrani Zempléni Múzeum.) 29 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Spomini 30 Prekmuriana Jože Vugrinec Jože Ftičar (1930–2017) Ob profesorjevi 5. obletnici smrti Jože Ftičar se je naródil v Gomilicah na dó- linskem delu Prekmurja 10. aprila 1930. V rod- nem kraju je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa v Murski Soboti. Študij slavistike je končal na ljubljanski univerzi. Že kot študent je zbiral na- rečno gradivo po dólinskih vaseh: za Slovenski lingvistični atlas (SAZU Ljubljana) in za Atlas slo- vanskih narečij (Moskva). Po končanem študiju je bil najprej lektor za slovenski jezik pri dveh film- skih institucijah (pri Triglav in Viba filmu), nato pa največ delovnih let preživel – vse do upokojitve – pri nacionalnem radiu in televiziji (danes RTV). V prostem času je pisal in prevajal, to največ iz mad žarščine. Z ženo Marico si je postavil miren dom v Mekinjah blizu Kamnika. Umrl je 30. apri- la 2017. Ves čas svojega življenja je tudi literarno ustvarjal. Največ svojih umetniških in strokov- nih stvaritev je objavljal v katoliškem zborniku Stopinje, pri katerem je bil član uredniškega odbo- ra 23 let, od leta 1994 pa vse do smrti. V Stopinjah, pri katerih je bil eden od najzvestejših in najbolj plodovitih sodelavcev, saj ni samo pisal vanje, ampak je mnoge tudi opremil z umetniškimi foto- grafijami (prve in zadnje strani platnic idr., saj je rad fotografiral), je že od leta 1980 pod psevdoni- mom Štrkov Joužek (tudi Jožek) najprej v mnogih nadaljevanjih priobčeval v prekmurskem narečju oz. v njegovem domačem govoru zanimive zgod- be iz svojih otroških in mladostnih let. Te zapise je izdal v knjigi v dveh delih z naslovom Za nápršnjek vedrine (I. del leta 2004, II. 2006). S prej omenjeni- mi nadaljevanji in s knjigama nam je zapustil bo- gatost dólinskega prekmurskega narečja in boga- to podobo nekdanjega dólinskega Prekmurja. Od njegovih strokovnih objav je vredno ome- niti vsaj dve: Izseljenski besednjak prekmurščine (Zbornik soboškega muzeja 11-12, Pokrajinski muzej, Murska Sobota 2008, str. 31-39) in Dijaki soboške gimnazije v primežu vojne in okupacije (Stopinje 2014, str. 130-132). V prvi njen avtor po- drobno prikaže trojezični prekmursko-hrvaško- -angleški slovar duhovnika Ireneja Petričaka iz 60. let prejšnjega stoletja, vendar je besedilo os- talo v rokopisu. Kar je velika škoda, saj po Ftičarju pomeni najobsežnejši slovar prekmurskega be- sedišča do tistega časa. Nastal je v dveh knjigah v Illionisu v ZDA med medžimurskimi in sloven- skimi izseljenci. Druga objava pa nam v dveh na- daljevanjih (drugo v Stopinjah 2015, str. 123–129) prikaže generacijo soboških dijakov, ki so sodelo- vali v prekmurskem vojnem času proti okupator- ju, torej del domače zgodovine v II. svetovni vojni v času madžarske okupacije. V Stopinjah je prof. Ftičar objavil tudi celo vrsto kratkih poročil, ocen o monografijah, bro- šurah, zloženkah idr., ki so bile vsebinsko vezane na njegovo domačo pokrajino in katerih avtorji ali uredniki so bili Prekmurci. Tudi priložnostne, spo- minske zapise in drugo. V vsem času, ko je bil član uredniškega od- bora Stopinj in je moral prihajati na njegove seje v Prekmurje, ali ko je bil nekaj dni na počitnicah doma, v Gomilicah, je prišel na obisk v soboško Pokrajinsko in študijsko knjižnico. Včasih le na prijateljski pogovor v pisarno direktorja, z vpraša- 31 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino nji o njenem delu in napredku, kdaj tudi s kakim predlogom, največkrat pa s prošnjo, da smo mu izposodili kaj takega, česar v kamniški knjižnici ni mogel dobiti. Ali pa je on nam podaril kaj novega, posebnega. Delo pomurske regionalne knjižnice je spremljal zelo pozorno. Posebno ga je zanima- lo, kdaj bomo v Soboti dobili novo, prepotrebno knjižnično stavbo. Pravzaprav je poleg njega vse najznamenitejše prekmurske osebnosti zanimal prav problem rešitve premajhnega prostora z gra- divom bogate knjižnice. Tako npr. prof. dr. Franca Zadravca, prvega upravnika Študijske knjižnice Murska Sobota, univ. prof. na Filozofski fakulte- ti Univerze v Ljubljani in člana SAZU Ljubljana, dr. Antona Vratušo, visokega jugoslovanskega in slovenskega politika, tudi člana SAZU in (so) ustanovitelja Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije na Petanjcih, prof. dr. Vaneka Šiftarja, lastnika prej omenjenega posestva fundacije (z Vrtom spomi- nov in tovarštva) ter v prvih desetletjih prejšnjega stoletja predsednika upravnega odbora najmlajše študijske knjižnice na Slovenskem (tj. Študijske knjižnice Murska Sobota), tudi neke vrste sveto- valca takratnemu aktualnemu direktorju; pisa- telja Ferdo Godino, škofa dr. Jožefa Smeja, akad. slikarja Franca Mesariča, prof. Jožeta Hradila, oba urednika Pomurske založbe Murska Sobota, Jožeta Tenarja, direktorja Pomurske založbe Murska Sobota, mag. Gezo Ernišo, častnega škofa EC v RS itd., itd. (Vsi tu omenjeni so – žal – že po- kojni). Tudi rojak, prvi predsednik RS, Milan Kučan, se je problema pomanjkanja knjižničnih prosto- rov dobro zavedal in je knjižnici s svojimi darovi (najbrž tudi s sugestijami pomurskim županom in Ministrom za kulturo RS, v pripravi na gradnjo je bil to Jožef Školč) veliko pomagal pri gradnji. Z vsemi tu zapisanimi in mnogimi drugimi ljudmi se je vodstvo knjižnice srečevalo med leti 1982 in (s presledki med leti 2007 in 2012) vse do leta 2012, ko knjižnica ni le dosegla uspehov dru- gih območnih slovenskih knjižnic v Sloveniji, tem- več jih je (nekatere) tudi presegla (potujoča knjižni- ca, ki vozi gradivo celo v Porabje na Madžarsko, z odličnim sodelovanjem med madžarskimi in našo v dobro slovenske narodnosti na Madžarskem in madžarske v Sloveniji, z večjimi knjižnicami na Hrvaškem, Slovaškem in v Avstriji, z večino ob- močnih in osrednjih knjižnic v Sloveniji, posebej s pomurskimi v Lendavi, Ljutomeru in G. Radgoni itd.). Prof. Jože Ftičar je ves čas svojega življenja gojil ljubezen do lepe slovenske knjižne besede in do enako lepega prekmurskega narečja, ki je nad 200 let bilo tudi prekmurski knjižni jezik. Bil je človek slovenske besede in slovenskega člove- ka. Rodne pokrajine in njenih dobrih ljudi. Tudi so- boških knjižničarjev. Da je bil tak, da nas je imel rad, nas spoštoval in cenil, tudi potreboval, je takratnemu vodstvu soboške knjižnice potrdil skoraj vedno, ko je pri- šel domov, v svoje drago, rodno Prekmurje. Zato ne more biti čudno, da se je direktorju knjižnice in posredno tudi vsem soboškim knjižničarjem po njegovi, moževi smrti, soproga Marica Ftičar, že drugič zahvalila; tokrat s stavki, med katerimi smo nekatere manj pomembne za razumevanje našega prispevka izpustili: Mekinje, 11. 9. 2017 Spoštovani gospod profesor Jože Vugrinec! Lepo pozdravljeni! Bilo mi je milo pri srcu, ko sem prebirala Jožetovo pismo, ki Vam ga je napisal in 32 Prekmuriana poslal v mesecu marcu letos. To pismo je bilo nam- reč zadnje, ki ga je napisal. Pred tem že dolgo ni mo- gel pisati. Samo svoji nečakinji v Avstralijo je še pos- lal s težavo napisano pismo nekaj časa pred tem, ko je napisal tudi Vam. Kar preseneča me, da se je še vsaj toliko poglobil v preteklo dogajanje okrog so- boške knjižnice in ljudi, ki so najbolj zaslužni za tako uspešno vsestransko delovanje Pokrajinske in štu- dijske knjižnice Pomurja /..../. Dragi gospod Jože Vugrinec, bodite lepo pozdrav- ljeni v želji, naj vam bo poplačano vse, kar dobre- ga storite. Hvaležna Marica Ftičar 1 1 Jože Ftičar je pismo J. V. pisal v prvih dneh meseca mar- ca 2017, saj je na pisemski ovojnici odtisnjena štampiljka z datumom 8. 3. 2017. V pismu samem, napisanem z roko, datuma namreč ni; najbrž ga je – že hudo bolan – pozabil zapisati. Bomo pa pismo, ki ga omenja tudi soproga Mari- ca Ftičar, objavili v eni od naslednjih številk Prekmuriane, če bomo o prof. Ftičrju še pisali. Pa tudi njeno zahvalno pismo kot odgovor na sožalje, ki ga je knjižnica poslala njej ob smrti ljubljenega moža. prof. Jože Ftičar (Stopinje, 2018) 33 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Dogodki, projekti in nagrade 34 Prekmuriana Jana Balažic 21. strokovno posveto- vanje potujočih knjižnic in festival bibliobusov V Sloveniji trenutno deluje 13 potujočih knjiž nic, 11 bibliobusov in dve kombinirani vozili. Zaradi specifične narave dela, ki ga terja delo na potujočih knjižnicah, se zaposleni na njih srečuje- jo na strokovnih srečanjih. Ta potekajo izmenja- je se eno leto v Sloveniji, eno leto na sosednjem Hrvaškem. Srečanja so pomembna zaradi izmen- jave izkušenj in praks, s katerimi se ti knjižničarji srečujejo na terenu. So pa tudi priložnost za sez- nanitev z novostmi na področju tehničnega razvo- ja vozil in tehnologije, brez katere se danes delo na terenu ne more več opravljati. Na strokovnih posvetovanjih se na izbrano temo predstavljajo referati in pripravljajo okrog- le mize, kar udeležencem omogoča seznanitev z delom potujočih knjižnic v celotni državi, prav tako pa v tujini. Tako lahko rečemo, da posvetova- nja pomembno pripomorejo k razvoju potujočega knjižničarstva v Sloveniji. Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota je v sodelovanju s Sekcijo za potujo- če knjiž nice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije (ZBDS) 13. in 14. maja 2022 gostila 21. mednarodno strokovno posvetovanje potujočih knjižnic in festival bibliobusov. Srečanje je pote- kalo 13. maja 2022 v Murski Soboti in 14. maja 2022 v Beltincih. Cilji posvetovanja so bili: • poudariti pomen delovanja potujočih knjižnic v sodobni družbi, • spodbujati razvoj obstoječih in snovanje novih storitev potujočih knjižnic, • spodbuditi razpravo o pomenu in mož- nostih snovanja novih bibliobusnih služb, • spoznati mednarodne izkušnje in vzpo- staviti partnerstva. Izbrana tema strokovnega posvetovanja je bila Delo s (posebnimi/zaključenimi) skupinami uporabnikov. Na omenjeno temo so bili predstav- ljeni referati iz tujine in domovine. Bibliotekarski kolegi iz Srbije, iz mesta Kladovo, ki se nahaja na skrajnem severovzho- du Srbije na obmejnem območju z Romunijo in Bolgarijo, so predstavili bibliobusno službo kot dejavnost, ki živi z ljudmi, ne poleg njih. S progra- mi, ki jih izvajajo, omogočajo vključevanje, spreje- manje različnosti, izboljšanje kakovosti življen ja in razvojne možnosti vsem obiskovalcem. Bibliobus je namenjen vsem, brez razlik. Z delovanjem bibli- obusne službe se trudijo razbiti predsodke širše populacije do ranljivejših skupin. Predstavniki iz Finske, iz mesta Turku, so predstavili lastne izkušnje sodelovanja potujočih knjižnic z mladimi bralci. Poudarek pri sodelovan- ju med šolami in potujočo knjižnico dajejo pred- vsem v usmerjanju učencev k uporabi knjižnice in krepitvi bralnih navad mladostnikov. Finska je ena izmed tistih držav, ki ima največ potujočih knjižnic v Evropi. Samo mesto Turku ima dve vozili, ki s sedmimi zaposlenimi oskrbujeta s knjižničnim gradivom mesto z okolico. 35 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Izmenjava izkušenj in dobrih praks po- membno prispeva k razvoju kakršnegakoli pod- ročja delovanja in tako je tudi s potujočimi knjiž- nicami. Lep primer dobrega sodelovanja so hr- vaške bibliobusne službe s španskimi potujočimi knjižnicami v provinci Kataloniji. S pomočjo pro- jekta Erasmus+ so hrvaški knjižničarji na bibli- obusih izboljšali storitve za odrasle uporabnike, predvsem na podeželju. To jim je uspelo v mes- tih Koprivnica, Križevci in Bjelovar. Zaradi potreb prebivalcev ustanavljajo novo bibliobusno službo v mestu Virovitica. Madžarski kolegi so prikazali bibliobus kot sobo pobega. Vsa dejavnost se izvaja kot igra, v katero je vključenih do sedem sodelujočih. Gre za tematske igre, ki se izvajajo med šolo in za- poslenimi na bibliobusu. Izvajajo veliko število različnih iger, ki imajo temelj v eni zgodbi. Na ta način vzpodbujajo bralce k obiskovanju potujo- če knjižnice, hkrati pa z igro povezujejo bralce in knjižničarje. V Sloveniji se pomen potujočih knjižnic izra- ža na različne načine. Vsekakor je potrebno pou- dariti, da so pomembne tako za posameznike kot za skupine. Predvsem mobilno oviranim osebam in osebam na podeželju je potujoča knjižnica v največjo pomoč, saj jim knjižnično gradivo pripel- je tako rekoč domov. Najmlajši so tisti, pri katerih se vzgoja bralne kulture začne, zato vse potujoče knjižnice v drža- vi posebno pozornost namenjajo predšolskim in šolskim otrokom. Ker pa v vsakem kraju, kjer po- tujoče knjižnice gostujejo, nimajo vrtcev, neka- tere izmed knjižnic (med njimi Goriška knjižnica Franceta Bevka) organizirajo pravljične ure za ot- roke kar na bibliobusu. Pomemben element obis- kovalcev je nadalje šolska mladina, za katero je značilna visoka fluktuacija. Da bi obdržali mlade člane, je potrebno vsako leto poskrbeti za nove vpise. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj dosega to na še posebej igriv način, saj v »otroškem« jeziku nago- varja 1. razrede osnovnih šol. Ta strategija zajema obveščanje, ustvarjanje stika, zgradbo odnosa in vzdrževanje odnosa. V Mestni knjižnici Ljubljana potujoča knjižni- ca obiskuje Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, ki je osrednja slovenska ustanova za celostno obravnavo gluhih in naglušnih otrok, oseb z go- vorno-jezikovno motnjo in oseb z motnjo avti- stičnega spektra. Obiskujejo tudi Center Janeza Levca, ki je vzgojno-izobraževalna ustanova za mladostnike s posebnimi potrebami in učence z motnjami v duševnem razvoju. S svojimi obiski uporabnike vzpodbujajo k branju in samostojnos- ti. Knjižničarji pa so opravili tudi tečaj slovenske- ga znakovnega jezika, da z uporabniki v omen- jenih zavodih lažje komunicirajo in vzpostavijo pristnejši odnos. Potujoča knjižnica iz Ljubljane obiskuje še Zavod za prestajanje zaporne kazni Ig, ki je edi- ni zapor v Sloveniji, namenjen izključno ženskam. Obiski potujoče knjižnice zapornicam omogočajo, da se po prestajanju zaporne kazni lažje vključi- jo v družbo, saj jim že stik s knjižničarji med obis- ki potujoče knjižnice kaže, da je mogoče vzposta- viti medsebojno zaupanje. Za obiske v domovih za starejše skrbijo tako, da razen izposoje gra- diva večkrat letno izvajajo tudi bralne čajanke. Posebno skrb namenjajo nakupu knjig z večjimi črkami in kratkim besedilom, natisnjenim na pa- pir brez sijaja. Kako pomembne so potujoče knjižnice za določene skupine uporabnikov, nam kaže pri- mer potujoče knjižnice Osrednje knjižnice Srečka 36 Prekmuriana Vilharja Koper, ki obiskuje Terapevtsko komu- no »Skupnost Srečanje« na Primorskem. Člani omen jene skupine se spopadajo z različnimi za- svojenostmi, zato je potujoča knjižnica tista, ki za- nje predstavlja stik z zunanjim svetom. Člani v ko- muni v času svojega bivanja v njej nimajo nobenih drugih izhodov in so v celoti samooskrbni, zato je knjižničar na potujoči knjižnica tista oseba, s ka- tero na nek način izvajajo biblioterapijo. Mariborska potujoča knjižnica obiskuje Varstveno delovni center Polž Maribor, v katere- ga so vključene odrasle osebe z motnjami v teles- nem in duševnem razvoju. Že sama kratica POLŽ nosi v sebi sporočilo: Pomagamo Osmisliti Leta Življenja. Potujoča knjižnica PIŠK Murska Sobota pa ima izmed 73 postajališč tudi dve postajališči v romskih naseljih in sicer v Pušči ter Vanča vasi. S tem, da obiskuje romski vrtec v Pušči, se tru- di približati knjižni jezik mladim Romom in jim na ta način omogočiti lažje vključevanje v družbo in šolo. Odstotek izobraženih romskih pripadnikov se v Sloveniji iz leta v leto povečuje. S pomočjo potujoče knjižnice se tudi ti otroci lažje seznanjajo s književnimi novostmi, posledično pa s tematika- mi, ki zaobsegajo širok nabor. S tem širijo obzorja in znanje, ki ga s pridom uporabljajo v nadaljnjem življenju in pri delu. Na koncu mednarodnega strokovnega po- svetovanja potujočih knjižnic je bila predstav- ljena še premična zbirka, kot posebna organi- zacijska oblika knjižnične dejavnosti. Na praksi Mariborske knjižnice so bile prikazane njene raz- vojne možnosti in prednosti za posebne skupine uporabnikov. Te zbirke so namreč lahko odličen družbeni poligon za vključevanje ranljivih skupin v knjižnične storitve. Na ta način smo zaposleni na potujočih knjižnicah v Sloveniji in tujini spoz- nali način dela z različnimi skupinami uporabni- kov v potujočih knjižnicah. Bili smo enotnega mnenja, da so potujo- če knjižnice v sodobni družbi, ki se trudi zagota- vljati enake možnosti vsem prebivalcem na vseh področjih, eden pomembnejših dejavnikov, ki lah- ko zadovoljujejo potrebo po kulturnih dobrinah. Z načinom dela, ki ga izvajajo potujoče knjižni- ce, je dostop do knjižnega in neknjižnega gradiva omogočen tudi tistim, ki iz različnih razlogov ne morejo dostopati do omenjenih kulturnih dobrin. So torej tiste, ki lahko zagotavljajo enake mož- nosti vsem prebivalcem in zmanjšujejo socialno izključenost. Delo s skupinami pa je le eden izmed nači- nov dela, ki ga potujoče knjižnice izvajajo. Pomen njihovega dela se je izkazal kot zelo učinkovit tudi med epidemijo Covid–19, ko so svoje poslanstvo lahko opravljale skoraj nemoteno. Na festivalu bibliobusov v Murski Soboti je sodelovalo 13 bibliobusov iz Slovenije, en iz Križevcev iz Hrvaške in en iz mesta Pécs na Madžarskem. V konvoju so se zapeljali po so- boških ulicah, mimo vzgojno–izobraževalnih ustanov, pred katerimi so jih z mahanjem priča- kali in pozdravili otroci. Na Slovenski ulici v sre- dišču Murske Sobote so se vsa vozila postavila na ogled obiskovalcem festivala. Na prireditvi so poleg domačinov iz Murske Sobote obiskovalce pozdravili še potujoči knjižni- čarji iz Ptuja, Maribora, Posavja, ki združuje knjižni- ce Krško, Laško, Brežice in Sevnica, potujoči knji- žničarji iz Kamnika in Domžal, Ljubljane, Novega mesta, Postojne, Ajdovščine, Nove Gorice, Tolmina, 37 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Tržiča, Kopra, mesta Pécs (HU), Križevcev (HR), Koprivnice (HR), Virovitice (HR), Vinkovcev (HR) in Splita (HR). Drugi dan srečanja smo se »potujočniki« ponovno v konvoju zapeljali iz Murske Sobote v Beltince, kjer smo se ob kulturnem programu na grajskem dvorišču predstavili tamkajšnjemu prebivalstvu. Vsem potujočim knjižnicam, ki si vsakodnev- no prizadevajo za zmanjševanje razlik med mes- tom in zaledjem, za širjenje in spodbujanje bralne kulture, za prebujanje terena za kulturo v širšem smislu, za oskrbovanje prebivalstva s knjižnim in neknjižnim gradivom vseh starostnih skupin ter za dvig(ov)anje bralne kulture na narodnostno mešanih območjih, želim, naj v prihodnje s svo- jo srčnostjo širijo obzorja uporabnikom in naj se ravnajo po načelu, da ni nemogočih poti. 38 Prekmuriana Metka Celec Noč v objemu ljudskega izročila Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota je v sodelovanju z Osnovno šolo II iz Murske Sobote izvedla dogodek z naslovom »Noč v obje- mu ljudskega izročila«. Čas, ki smo ga preživeli skupaj v knjižnici, je bil prežet z ljudskim izroči- lom, glasbo, pripovedovanjem in plesom. Mentorji smo skupaj z učenci noč delno prebedeli in delno prespali v prostorih knjižnice. Noč smo preživeli zelo zanimivo. Pletli smo košare (samo dno), ker bi za celo potrebovali kar nekaj ur. Naučili smo se ljudski ples Ob bistrem potočku je mlin, spozna- li pa tudi nekaj najbolj znanih prekmurskih ple- sov: šamarjanko, sotiš. Čisto na koncu smo pripo- vedovali ljudske pravljice. Eni smo pripovedova- li v prek murskem narečju, drugi spet v knjižnem jeziku. Naše druženje je bilo sproščeno, ustvarjalno in prijetno. Seveda tudi poučno. Učenci so z ve- likim zanimanjem spremljali potek izdelave ko- šare, potem pa so jo tudi sami pletli. Vsi učenci so bili navdušeni. Mogoče smo koga med njimi navdušili, da se bo v prihodnje udeležil podobne- ga srečanja v ohranjanju ljudskega izročila ter se tudi sam preizkusil v kakšni ljudski spretnosti. Gospod Jožef Horvat iz Lipovcev nas je ves čas motiviral in spodbujal pri pletenju iz šibja, prav tako so nas plesalci iz KUD Gornji Petrovci popeljali v svet ljudskega plesa. Večer smo zaključili s pripovedovanjem raz- ličnih ljudskih pravljic. Učenci so bili izredno us- pešni in iznajdljivi, saj so pravljico Gospod in hruš ka, ki jo je napisal Fran Milčinski, pripovedo- vali v prekmurščini. Ob tem smo se vsi prisotni zelo zabavali. Naslednji dan smo se s celotnim programom predstavili staršem učencev, ki so sodelovali pri projektu. Naša knjižnica se je za projekt odločila že leta 2019. Takrat je potekalo podobno srečanje kot sedaj, ki pa še ni postalo tradicionalno, ker ga je vmes za dve leti prekinila pandemija. Želimo in upamo, da se bo ta začetna zamisel nadaljevala v prihodnje neprekinjeno. Pojem slo- venstva ohranjajo šege, navade, običa ji, material- no in duhovno izročilo, zato imajo inštitucije, kot je Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, poleg izposoje knjig ter organizacije različnih kul- turnih prireditev tudi poslanstvo, da omogočajo mladim ohranjanje ljudskega bogastva in ga pre- našajo na mlade rodove. 39 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Pletenje košar ob dogodku »Noč v objemu ljudskega izročila« (arhiv PIŠK Murska Sobota, 2021) Ples folklore v PIŠK Murska Sobota ob dogodku »Noč v objemu ljudskega izročila« (arhiv PIŠK Murska Sobota, 2021) 40 Prekmuriana Gabrijela Sečkar Druženje v Domu starejših Rakičan V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota smo pred več kot desetletjem začeli z obis ki knjižničarja v Domu starejših Rakičan, kas- neje še v enoti Center za starejše Murska Sobota (od leta 2009). Ta naša srečanja smo izvajali enkrat mesečno, datum izvedbe smo prilagodi- li udeležencem srečanja. Ker smo se vsakokrat družili s knjigami, sem to poimenovala naše dru- ženje s knjigami. Spomnim se, kako sem na prvem druženju bila polna pričakovanj, kajti delati s starostniki je nekaj posebnega, saj so v skupini ljudje različnih zmožnosti. Zame je bilo to nekaj novega, a hkra- ti mi je dalo veliko koristnih napotkov za življen- je. Človek začne gledati na življenje z več plati. Starost nam je vsem neizogibna, vse nas čaka. V tem obdobju in v tem okolju potrebujejo oskrbo- vanci oz. starostniki toplo besedo, prijazen pris- top, razumevanje. Našega druženja so se v veči- ni udeleževale ženske, a se je med njimi znašel tudi kakšen moški, včasih več. Ženske so jim z ve- seljem prisluhnile, bili smo jih vsi veseli, vsako mnenje nam je bilo dragoceno. V tem okolju je po- membno, da so prisotni ljudje obeh spolov. Srečevali smo se dopoldan ob 10. uri. Knjige so bile naše spremljevalke, ki so nam pomaga- le pri različnih temah. V sproščenem vzdušju in vodenju so obujali spomine na mladost, družino, praznike, rojstni kraj, prijatelje … O vsem tem so znali veliko povedati. Predstavila sem jim knji- ge, ki smo jih uporabili na druženju. Tisti, ki so bili bralci, in tisti, ki so še bralci, so marsikatero knji- go prepoznali. Vsak udeleženec srečanja mora biti viden in slišan; nekateri skoraj niso hoteli biti slišani. Njihove življenjske zgodbe so bile različne, marsi- kaj so znali povedati o sebi, o svojem življenju. Na žalost pa mi knjižničarji nismo imeli dovolj časa, da bi jim lahko v celoti prisluhnili. Naše skupine so štele od 10 do 15 udeležen- cev. Obravnavali smo različne teme, kot so zdrav- je, starost, medgeneracijski odnosi, vrednote, lju- bezen, pregovori, vzgoja, narava … To pomeni, da smo o vsaki temi razpravljali, razmišljali, iskali odgovore, izluščili sporočilnost. Vsa naša druže- nja so bila literarno obarvana. Nismo pozabili na praznike in običaje v naši državi; nekateri so se spomnili še pesmi iz osnovne šole. Znali so upora- biti veliko starih prekmurskih besed, bogatili smo besedni zaklad. Vmes smo posegli še po poeziji (T. Pavček, N. Maurer, S. Kosovel, K. Destovnik Kajuh, J. Menart idr.). Poskusili smo potegniti glavno nit v pesmi. Zanimale so jih kratke zgodbe, pregovori, basni, pravljice za odrasle, poučne zgodbe, razne zanimivosti o znanih osebnostih … Vsakega obiska so bili/so veseli. Zavedam se, da potrebujejo prijazen pristop. Zelo sem bila zadovoljna, ko sem videla, da jih zanimajo različ- ne teme. Priznam, da sem imela občutek, da so starostniki v tej instituciji umirjeni, sproščeni, pri- jazni. V marsičem so odvisni od drugih, a najtež- je je ljudem invalidom (invalidski voziček). Težko je tudi ljudem, ki imajo resne težave z zdravjem. Moram povedati, da za njih zaposleni zelo dobro skrbijo, vsaj kar so videle moje oči in slišala moja 41 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino ušesa. V mesecu juniju, ko smo se srečali, smo zaključili s pesmijo Toneta Pavčka Nekaj je v zraku. Teh srečanj ne bom nikoli pozabila, kaj- ti vsako je bilo enkratno, neponovljivo, sprošče- no. Za slovo smo si podarili nasmeh in pomahali v pozdrav. Nekaj je v zraku. Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku. Čuti se. Sluti. Kot dih in drget. Kot šum in šepet v slednji minuti. Nekaj je v zraku. Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku. Tone Pavček 42 Prekmuriana Jana Balažic Panonska hiša – preplet preteklosti in sodobnosti V sklopu 32. dnevov evropske kulturne de- diščine in 10. tedna kulturne dediščine je bila v PIŠK Murska Sobota, v mesecu oktobru 2022, postavljena razstava z naslovom Panonska hiša – preplet preteklosti in sodobnosti. Namen razstave je bil prikazati posebnosti v sami gradnji cimpranih hiš ter materiale, s kateri- mi so hiše gradili. Dnevi evropske kulturne dediščine – EUROPEAN HERITAGE DAYS – so skupna akci- ja številnih evropskih držav pod okriljem Sveta Evrope in Evropske komisije. Slovenija je bila leta 1991 skupaj s še nekaterimi drugimi evropskimi državami med državami ustanoviteljicami – po- budnicami prireditve DEKD. Dnevi evropske kul- turne dediščine so množica dogodkov, primerov dobrih praks, skupnih akcij, ki nas opominjajo na pomen skupnostnega varovanja in skupne skrbi za dediščino, hkrati pa nas združujejo na podlagi dediščinskih vrednot. V letu 2022 je bila skupna tema držav, ki so- delujejo v projektu Dneva evropske kulturne de- diščine (Vz)trajnostna dediščina. Vsako leto zno- va prireditelji izberejo raznovrstne teme, s kate- rimi skušajo domači javnosti, Evropejcem in sve- tu predstaviti kulturno dediščino Evrope. PIŠK Murska Sobota v projektu sodeluje od leta 2015. V letu 2022 smo se v PIŠK Murska Sobota odločili, da bomo pod temo (vz)trajnostna dediš- čina predstavili panonsko hišo – cimpračo, saj se takšen način bivanja vse bolj vrača v naša življen- ja. To se kaže predvsem v izbiri gradbenih mate- rialov. Cimprane hiše so gradili iz avtohtonih ma- terialov, to so les, ilovica in slama. Ti materiali so bili na dosegu roke ljudem, ki so prebivali v pa- nonskem prostoru – panonski nižini. V ta prostor sicer ne spada le del Slovenije, temveč tudi deli naslednjih držav: Avstrije, Madžarske, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine, Češke, Slovaške, Ukrajine, Romunije. Panonska nižina pa je bila od nekdaj bogata z lesom, ilovico in slamo. Panonske hiše in vasi so bile večinoma gra- jene ob glavnih prometnih poteh, kot to lepo opi- suje Anton Trstenjak v svojem delu Slovenci na Ogrskem, kjer piše: »Ob dolgi, še precej zložni cesti, katera drži iz Dobrovnika v Bogojino, Martijance in Soboto, torej ravno v vznožju prekmurskih hribčkov, vrste se vasi: Filovci, Bogojina, Tešanovci, Moravci. To so podolgovate vasi, podobne so si kakor jajce jajcu. Hišica je tik hišice ob obeh straneh ceste, vsa- ka je obrnjena s »čelom« na cesto, a za hišico raso sadna drevesa, a dalje se razprostira polje. Le nizek plot je med hišicami. Ob koncu vasi stoji cerkvica. Lepših podolgovatih vasi si človek res ne more mis- liti. Tudi pred hišicami ob robu ceste razprostira se dolg plot kakor je dolga vas, tako da s ceste ne mo- reš drugače v hišo, kakor skozi uhod na »trnacu« ali skozi leso ali preko prélaza … Pred hišami so malone povsod brajde. In Slovenci se radi pečajo z bučelarstvom; vsak gospodar ima pred hišo roje …« Iz odlomka je med drugim moč razbrati, kako je izgledalo samo dvorišče cimpranih hiš in tudi to, da so se naši predniki, živeči na tem območ- ju, zvečine preživljali s poljedelstvom, vinograd- ništvom in čebelarstvom. 43 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Sama cimprača je bila zgrajena na svojsvtven način. Hiše so bile majhne; širina hiš je bila največ 4 metre, dolžina pa ni presegala 13 metrov. POSTAVITEV PROSTOROV Pri vstopu v hišo je bila na desni strani izba. IŽA je bila glavni prostor hiše. V stenah so bila okna, najmanj tri. Na dvoriščno stran sta gledali eno ali dve okni, in če je bila zadnja stena ob cesti, je tudi tam bilo eno okno. Strop je bil lesen. V starih cimpračah so vzbujali pozornost prečni tramovi z vrezano letni- co gradnje hiše in inicialkami gospodarja. Strop s tramovi ni bil nikoli ometan. Ponos prednje iže je bila kalna peč, ki je sta- la za vrati v kotu ob kuhinjski steni. Ob peči je bila gospodarjeva postelja, ob steni pa debele klopi. V cimprah so bili tu in tam še sklednjeki, žličnjeki, grablice; v starih zidinah je pogostokrat bil vgra- jen omárek ali okenček za dokumente. Kuhinja je bila osrednji prostor hiše. Nastala je iz veže. V njih so bile glinasta peč in ognjišče obenem, za gretje sobe pa je bila v sobi posebna kalna peč. V peči in pred njo so pekli in kuhali, zato so bile stene črne od dima. Luknja za dim je bila narejena le med dvema oknoma. Ker ognjišče ni zavzemalo večjega prostora, so del kuhinje oddelili v preklit, ki je postal pro- metno vozlišče v hiši. Iz njega so vodila vrata v prednjo ižo, po stopnicah ali lestvi na podstrešje, nadalje v klet ali zadnjo ižo, pogosto še v pivnico ali podzemno klet. Tla so bila iz gline. (Etnografija Pomurja, 1967) Poznani so bili štirje tipi prekmurskega doma: 1. Dom stoji v ravni črti, je stegnjen Vsi prostori so pod isto streho. Poleg kamre je najprej hlev, potem gümlo, sledi lev za zrnje, iz- med gospodarskih prostorov je samo hlev v se- stavu stanovanjske hiše, ostali objekti stojijo zase. 2. Hram na vogel, zatočen Gospodarski prostori so pravokotno na stano- vanjske prostore. V prehodu med obema traktoma je pojata, ki veže oba dela. Gospodarski trakt hrama tvori s stanovanjskim bolj ali manj oster kot. 3. Gospodarska poslopja stojijo zase V podaljšku stanovanjskega dela je v presledku majhna stavba, v kateri sta shramba in gümlo. Nasproti stanovanjske hiše so prostori za zrnje, lev, gnojišče in uta. Gospodarski prostori stojijo tudi pri domu na ogel samostojno. 4. Hram stoji v ključu Med obema krakoma je dvorišče, ki je od ces- te ograjeno s plotom. Ob plotu običajno stoji ku- kurčnjak. Pri takem domu je navadno v levem kra- ku iža s preklitom in künjo, na nasprotnem koncu dvorišča je kolarnica, v podolžnem traktu pa osta- li gospodarski prostori. Posebnost cimprač se je kazala tudi v postavitvi prostorov. 44 Prekmuriana V Prekmurju sta bila poznana dva tipa grad- nje kmečkih hiš; to sta: • butana in • cimprana hiša. Prva je bila izdelana tako, da je bila ilovica nabita med lesen opaž, pri drugi pa je bila kon- strukcija iz tesarsko obdelanih brun obložena z glino, v katero je bila primešana slama. Zunanji, spodnji del sten je bil zaščiten s sivo barvo iz pe- pela, preostali del pa z apnenim beležem. Za oba tipa hiš je bila značilna pritlična gradnja. Svoje do- move so Prekmurci pokrivali s slamo. To so poče- li na dva načina. Starejše je pokrivanje s šopami. Ržene snope, namenjene za pokrivanje, so: • zmlatili s cepci, • slamo prečesali z grabljami, • jo povezali v ritonje ali ritvinje in • jih zložili na podstin ob zadnji steni. Ko jih drugo delo ni priganjalo, so se loti- li pokrivanja. Iz ritvin so naredili šope, ki so jih navlažili in jih podajali pokrivaču na strehi. Ta je položil prvo šopo na lato, del slame zasukal v povreslo in šopo zvezal na lato. Drugo šopo je zvezal k prvi, obe s povres- lom povezal in slednjo pritrdil tudi k lati. Ko je do- končal prvo vrsto, je polagal drugi red, ki je se- gal daleč na prvega. Na taki strehi je klasje obr- njeno navzdol. Polagoma pa je pri slamnatih stre- hah prevladalo pokrivanje na »špric«. Pri tem na- činu je pokrivač šope razvezal in slamo na debelo razgrnil na late. Z dolgimi šibami ali raglami, ki jih je z vrbovimi gožvicami privezal na late, je slamo pritrdil na ostrešje. Ko je privezal zadnjo raglo k zadnji lati, je moral pokriti luknjo ob gožvici, da ne bi streha natekala. Pokril jo je z vetrnico, ki jo je pritrdil k rag- li, ne pa tudi k lati. Rep vetrnice je na drugi strani slemena upognil med dve vetrnici in ga s šprico pritrdil k strehi. Vetrnice so sestavljale lep venec in z njim se je streha končala. Med gradbenimi materiali so danes vedno bolj priljubljeni naravni in okolju prijazni materiali. SLAMA Slama se za gradnjo uporablja že na stoti- ne let. Značilnosti slamnate gradnje so naslednje: • je okolju prijazna, saj uporablja obnovlji- ve, lahko dostopne lokalne materiale, ki ne oddajajo strupenih snovi v ozračje; je energetsko učinkovita, kajti bale slame nudijo odlično izolacijo (tako toplotno kot zvočno); • slama je material, ki diha, kar omogoča naravno zračenje; • zmanjšuje uporabo drugih izolacijskih materialov, ki so lahko zdravju škodljivi; • že pri njeni izgradnji se porabi 10-krat manj energije, kot pri konvencionalni gradnji; • proizvodnja slame je obenem ekološko prijazna, energijsko varčna, ni odpadkov, zato se lahko uporabi v celoti. ILOVICA Ilovica velja za prvi material, ki ga je človek lahko oblikoval. Kot gradbeni material ima števil- ne pozitivne lastnosti, od ekoloških, trajnostnih do tistih, ki so ugodne za zdravje stanovalcev, saj je: • zelo hidrofobna (ima visoko sposobnost uravnavanja vlage v prostoru), nase veže 45 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino prekomerno vlago iz zraka ali obratno, ko se zrak v prostoru izsuši, v prostor od- daja vlago; • ustvarja prijetno mikroklimo; • je toplotni in zvočni izolator in ne povzro- ča nobenih zdravju škodljivih emisij, prav nasprotno, iz zraka celo absorbira škod- ljive snovi in neprijetne vonjave; • ilovica tudi preprečuje nastajanje plesni in ne vsebuje nobenih kemičnih dodat- kov oz. konzervansov. Ilovnati omet je idealen za sodobne siste- me stenskega gretja, saj je temperaturni prevod- nik. Ima dobro akumulacijo toplote, saj do določe- ne mere zadržuje temperaturo ter jo seva nazaj v prostor. Tako ustvarja naravno toploto in obču- tek udobja v prostoru. Hkrati pa ilovnati ometi ne povzročajo alergij, saj struktura sama celo uniču- je alergene. Pomembna lastnost gline je absorpcija ali vpojna moč. Zaradi svoje vpojne moči lahko gli- na vsrka določene radioaktivne elemente in s tem čisti okolje v naši neposredni bližini. Deluje pro- tivnetno in antiseptično. Ima veliko absorpcijsko, antiseptično in terapevtsko moč. Ilovnat omet šči- ti pred električnim sevanjem, ki ga oddajajo elek- trični aparati v prostoru. Atmosfera v objektu iz gline je izjemno ugodna in zdrava. LES Naši predniki so natančno vedeli, kdaj je treba sekati, da bo les zdrav in bo kljuboval vre- menskim vplivom. Še danes najdemo vrsto lese- nih zgradb, ki brez sodobnih kemičnih zaščitnih sredstev stojijo že stoletja in dlje. Les sekamo pozno jeseni, pozimi ali zgodaj spomladi, ko se po njem ne pretakajo življenjski sokovi. Drevesa moramo posekati v pravi luni. V času, ko ni vegetacije med polno luno in mlajem – v stari luni. Les, ki ga uporabimo za utrjevanje terena (piloti), pa sekamo spomladi in poleti med mlajem in polno luno. Les ima takrat največ svo- je vlage in ko ga vgradimo, vanje ne more prodreti tekočina. Tako se zaščiti pred trohnenjem. Zdravilne lastnosti lesa so naslednje: • velja za naravno in najbolj zdravo gradi- vo, ki ugodno vpliva na človeka; • zelo dobro vpliva na ugodje v prostoru; • ima relativno majhno toplotno prevod- nost, zato pri gradnji ne prihaja do pro- blematičnih toplotnih mostov; • na otip je topel, odvod toplote je majhen; • akumulirano toploto zadržuje, kar vpliva na temperaturo površine; • neobdelan les absorbira vlago iz zraka in absorbira škodljive pline v zraku. Lesne zidne obloge in stropi delujejo kot »tretja koža« in omogočajo dihanje, torej nepretr- gano naravno zamenjavo zraka v prostorih. V le- seni hiši je zrak obogaten z majhnimi ioni, ki raze- lektrijo škodljive in agresivne velike ione iz prahu in bakterij in tako očistijo zrak. Les je primeren za učinkovito zaščito pred zdravstvenimi okvarami zaradi radioaktivnega sevanja. V zadnjih letih se ozaveščenost o pomenu narave in naravnega stopnjuje. Prebivalstvo zno- va daje pomen estetiki, praktičnosti in zdravju ter ekologiji. Sodobna naravna gradnja nadaljuje raz- voj tradicionalne naravne gradnje, v kateri prebiva človeštvo že od svojih začetkov. 46 Prekmuriana Zakaj naravna gradnja? • Ljudje smo naravna bitja in najbolje se počutimo v naravi. • Narava nam nudi vse, kar potrebujemo za življenje. Hiša naj človeka z naravo povezuje in ne ločuje. • Naravna gradnja nudi človeku celostno gledano najboljše, najprijetnejše in naj- bolj zdravo bivalno okolje. • Zasleduje cilje, kako z najmanj truda, materialov, časa, dela in posegov v nara- vo ponuditi človeku celostno gledano najboljše možno bivalno okolje. Kjerkoli na svetu smo, si lahko iz lokalnih mate- rialov zgradimo optimalno bivališče. V krajih z žitnimi polji se uporablja slama. V Sloveniji imamo izobilje lesa, slame, ilovice in kamna. Stavbe, narejene na način naravne gradnje, se pravno in zakonsko tretira kot vse ostale stavbe. Objekti imajo pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje, vgrajeni materiali in sistemi gradnje so certificirani in testirani. Zagotovljena je zdrav- stvena, požarna in potresna varnost. Danes težko najdemo popolnoma ohranje- no hišo, takšno, ki obstaja v svoji prvotni podobi. To pa ne pomeni, da teh hiš ni. Vedno pogoste- je srečujemo tudi primere čudovitih rekonstruk- cij starih butanih in zidanih hiš, vse več pa je tudi novogradenj z vmesnimi citati tradicionalnega. Nekateri v tem vidijo proces postopnega vračanja k človeku prijazni arhitekturi. Ljudska arhitektura panonskih hiš je del lastne kulture Prekmurcev in smo z njo genet- sko povezani. Priča o gmotnem, družbenem in duhovnem prizadevanju človeka v določenih ča- sovnih obdobjih. Danes je dediščina lahko še ved- no del našega življenja (v sodobni obliki). Ne sme- mo je razumeti le kot oblike preteklosti, ampak predvsem kot obliko sedanjosti in sodobnosti z r azsež nostjo zgodo vine. Magdina hiša v Filovcih 47 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Magdina hiša v Filovcih Novodobna cimprača v Moravskih Toplicah Maketa cimprače z razstave 48 Prekmuriana mag. Klaudija Šek Škafar Nagrada Združenja splošnih knjižnic v roke PIŠK Murska Sobota Letošnji Teden splošnih knjižnic se je pričel 14. novembra in zaključil 18. novembra z Dnevom splošnih knjižnic v Krškem. Na dogodku so bile podeljene nagrade Združenja splošnih knjižnic za najboljše projekte, ki na poseben in inovativen na- čin zbližujejo knjige in bralce, ter nagrada za naj- boljšega ustvarjalca bralnih priporočil na portalu Dobreknjige.si. Izmed trinajstih prijavljenih projektov je ko- misija pri Združenju splošnih knjižnic izbrala tri, ki kažejo inovativen pristop k strokovnemu knjiž- ničarskemu delu oziroma k oblikovanju storitev za uporabnike. Nagrado za najboljši projekt slovenskih sploš nih knjižnic za inovativen pristop k stro- kovnemu delu je prejela Pokrajinska in študijska knjiž nica Murska Sobota za projekt Katalogizacija judovskih molitvenikov in obrednih knjig iz obdob- ja od 1779 do 1942. V obrazložitvi nagrade so zapisali: »Knjižnica je v okviru projekta Katalogizacija judovskih mo- litvenikov in obrednih knjig iz obdobja od 1779 do 1942 katalogizirala skoraj 100 enot molitveni- kov in obrednih knjig, ki so bile v lasti judovskih družin, živečih na območju Prekmurja do začet- ka druge svetovne vojne oz. do deportacije v kon- centracijska taborišča, in osnovala Judovsko zbir- ko. Zbirka vsebuje molitvenike in obredne knjige v hebrejskem, madžarskem in nemškem jeziku ter jidišu in so dragocena zapuščina prekmurske judovske skupnosti. S katalogizacijo je knjižnica omogočila raziskovalno delo na tem gradivu, z os- novanjem zbirke pa se poklanja spominu nekdan- jega dela svoje skupnosti in gradi zavest o kulturi in preteklosti svojega kraja. Pri katalogizaciji jezi- kovno, vsebinsko in kronološko posebnega gradi- va v sistemu COBISS se je knjižnica soočila s šte- vilnimi izzivi, ki niso del njene vsakdanje prakse, in pri reševanju ubirala še neuhojene poti. Rešiti je morala vprašanja transkripcije, dela z nezna- nimi jeziki, problematiko identifikacije gradiva in druga. Uspešno jim je bila kos ob povezovanju s številnimi zunanjimi sodelavci, vključno s stro- kovno podporo Izraelske nacionalne knjiž nice. Pomemben rezultat projekta je novo osnovana zbirka, ki bogati kulturno dediščino Pomurja. Z vpisom v sistem COBISS je na razpolago razisko- valcem in vključena v širši kontekst predstavit ve kulturne dediščine, s potujočo razstavo pa se še širi njena prepoznavnost.« Nagrado Združenja splošnih knjižnic sta pre- jeli še Knjižnica Lenart za projekt Od pobude lač- ni morda? Do knjige ke‘mo jeli? in Mestna knjiž- nica Ljubljana za projekt Bedimo z Leonardom – Noč v Mestni knjižnici Ljubljana. Prvo priznanje za najboljšega knjižničarja, ustvarjalca bralnih pri- poročil na portalu slovenskih splošnih knjižnic Dobreknjige.si, je prejela Jana Maja Valentinčič, bibliotekarka iz Mestne knjižnice Ljubljana. 49 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Prejem nagrade (Arhiv Posavskega zbornika) Priznanje za projekt (PIŠK Murska Sobota) Je že na tem da pokislí jesen ulice in trge in lahkožive prste nataknjene spletične ki baronu čistih let speštavajo pozavno in zdaj je kot potem in za stoletje davno Milan Vincetič: Pripevi, 2017, str. 44 51 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Literarni utrinki 52 Prekmuriana Jože Vugrinec Pregled zgodovine Prekmurja: preteklost Prekmurja od prazgodovine do konca 20. stoletja. Ur. Andrej Hozjan. Murska Sobota : Pomurska akademska znanstvena unija (PAZU), 2021 Večavtorska strokovna monografija PAZU je v lanskem letu izdala strokovno mo- nografijo Pregled zgodovine Prekmurja s podnas- lovom Preteklost Prekmurja od prazgodovine do konca 20. stoletja, vsebinsko bogato delo osem- najstih avtorjev oz. soavtorjev objavljenih tekstov. Uredil jo je prof. dr. Andrej Hozjan, ki je razen zah- tevnega uredniškega dela opravil še veliko težje – vsebinsko usklajevanje in povezovanje dognanj, ugotovitev in sklepov več avtorjev v enem članku. Hozjan je tudi avtor ali soavtor petih prispevkov v njej. Poleg treh uvodnih zapisov (Mitja Slavinec: Pregled zgodovine Prekmurja, Andrej Hozjan: Od Zgodovine Prekmurja do Pregleda zgodovi- ne Prekmurja, Metka Fujs: Prekmurje – podoba prostora in ljudi) monografijo sestavlja še enajst člankov. Razvrščeni so v dve obsežni poglavji: I. Prekmurje od prazgodovinskih dob do konca 20. sto- letja in II. Prekmurje v književnosti, umetnosti, arhi- tekturi in ljudskem kulturnem izročilu. Kot je že iz njunih naslovov razbrati, je zgodovina Prekmurja (deloma tudi Porabja, tega v članku Slovensko Porabje 1920–2000 avtorjev Marije Kozar-Mukič in Dušana Mukiča) prikazana predvsem v I. poglav- ju. Na osnovi arheoloških izkopavanj in najdb so najprej strokovno, zanimivo prikazana prazgodo- vinska obdobja naših krajev pa čas do konca an- tike izpod peresa Irene Šavel. Ostali del tega po- glavja (razen že omenjenega prispevka o Porabju) zapolnjujejo obsežni, a vsebinsko zgoščeni članki, ki prikazujejo našo zgodovino od začetka srednje- ga veka do konca 20. stoletja. Pri treh od štirih – Srednjeveško Prekmurje. Od zgodnjeslovanske po- selitve do bitke pri Mohaču, Prekmurje v 19. stolet- ju in do priključitve h Kraljevini SHS ter Prekmurje od priključitve h Kraljevini SHS do konca 20. stolet- ja – je veliko soavtorjev (npr. zgodovinarka Metka Fujs, arheolog Branko Kerman in drugi, pa člani PAZU Darja Kerec, Attila Kovács, Klaudija Sedar in drugi). Pri vseh je soavtor tudi Andrej Hozjan, prav tako član PAZU. Brez soavtorstva je njegov tekst Prekmurje v novem veku. Od bitke pri Mohaču do konca 18. stoletja, po vrsti tretji v tem poglavju. II. poglavje, ki ni čista zgodovina, je pa v njem odlično prikazana zgodovina prekmurske sloven- ske in porabske slovenske književnosti (Franci Just: Književnost Prekmurja in Slovenskega Porabja), potem književnost in publicistična dejav- nost avtorjev madžarske narodnosti (Lajos Bence: Literarna in publicistična dejavnost madžar- ske narodne skupnosti v Sloveniji), umetnostno- -zgodovinski spomeniki in dosežki pri nas (Janez Balažic: Bistvene poteze umetnostnozgodovinske podobe Prekmurja med romaniko in koncem 20. stoletja). To poglavje zaključujeta Franc Obal s prikazom arhitekture Prekmurja v 19. in 20. sto- 53 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino letju ter Jelka Pšajd s prekmurskim ljudskim izro- čilom. Na koncu knjige je seznam avtorjev z njiho- vimi kratkimi življenjepisi. Žal je prav pri teh nas- talo nekaj nerazumljivih napak (npr. ob priimku Franca Kuzmiča je zapisana dubleta Küzmič, po- manjkljiv je življenjepis Alojza Šteinerja idr.). Monografija Pregled zgodovine Prekmurja prinaša veliko že znanega, a tudi precej novih spoznanj o preteklosti ozemeljskega prostora med rekama Muro in Rabo in življenja v njem. In to vse od začetka srednjega veka do konca prejšnje- ga stoletja. Pomeni bogato osnovo za nastanek celovitega, strnjenega prikaza zgodovine v tem prostoru. Bogati jo tudi raznoliko slikovno gradivo s spremnimi besedili (fotografije, zemljevidi idr.). Škoda, da ne prinaša daljšega zapisa s področja knjižničarstva, saj je soboška pokrajinska knjižni- ca poleg domoznanske zbirke v knjižničarskem svetu znana še z drugimi bogatimi zbirkami (npr. zbirka dr. Alfreda Šerka, zbirka doktorskih diser- tacij članov PAZU, zbirka darov prvega predsedni- ka RS Milana Kučana, raznolika zbirka del litera- ta Branka Šömna, likovna zbirka idr.) in s pisnimi zapuščinami pomembnih osebnosti prekmurske zgodovine (npr. dr. Avgust Pavel, pisatelj Miško Kranjec, Maistrov borec Jožef Godina idr.). 1 1 Od sredine 50. let prejšnjega stoletja in vse v naš čas je z ustanovitvijo Študijske knjižnice njena naslednica – Pokra- jinska in študijska knjižnica Murska Sobota – v svojem razvo- ju dosegla raven vseh regionalnih knjižnic na Slovenskem, nekatere celo presegla (poleg prej omenjenega še z rastjo števila gradiva, uporabnikov, s strokovnim kadrom, s potujo- čo knjižnico, ki izposoja gradivo tudi v Porabju, z odličnim so- delovanjem z madžarskimi knjižnicami v dobro prekmurskih Madžarov in porabskih Slovencev, kot gostiteljica pomemb- nih prireditev v državnem merilu, npr. Oko besede z nagra- do večernica, s Pravljičnimi večeri za odrasle in z drugimi dejavnostmi; pa seveda z izgradnjo nove knjižnične stavbe, Škoda tudi, da strokovno delo z različnimi, bogatimi vsebinami, kakršna monografija o prekmurski zgodovini je, ne prinaša tudi recenzij prof. dr. Boža Repeta in dr. Laszla Gönca. Za sklep: PAZU je ob pomoči lucidnega ured- nika izdala v vsebinskem in oblikovnem pogle- du zelo pomembno delo za poznavanje prekmur- ske zgodovine. Vredno ga je vzeti v roke, pozorno prebrati, premisliti njegove vsebine in postati po- nosen človek na svoje poreklo, če izhajaš iz pros- torov in časov, ki so v njem obravnavani. Skratka – zbornik pomeni pravo osnovo za nastanek ce- lovitega, strnjenega, strogo zgodovinskega pri- kaza prekmurske zgodovine. Njen avtor bi mo- ral biti razgledan, bister, s politiko neobremenjen zgodovinar. 2 ki knjižničnim delavcem dobro delo omogoča, uporabnikom vseh starosti pa poleg gradiva in informacij nudi tudi dobro počutje). 2 Zgodovinar, ki bi objektivno prikazal zgodovino krajin Prekmurje, Porabje in Radgonski kot, tudi njihovih nekdan- jih in sedanjih ljudi, razmer in pripadnosti teh ozemelj trem današnjim državam. 54 Prekmuriana Julijana Vöröš Življenje in delo Štefana Barbariča. Ur. Vesna Mikulič. Ljubljana: Slovenska matica, 2021 Druga najstarejša še delujoča slovenska za- ložba Slovenska matica je v zbirki Odstiranja lansko leto izdala spominski zbornik ob stoletnici rojstva literarnega zgodovinarja Štefana Barbariča. Širši javnosti gotovo premalo znani univerzitetni pro- fesor, urednik in ravnatelj Slovanske knjižnice v Ljubljani, je bil po rodu iz Prekmurja. Med vojno je študiral slavistiko v Budimpešti. Ker mu je bila madžarščina domača že iz otroštva, se je brez te- žav in z delovno vnemo loteval študija ter si nabi- ral znanje pri uglednih profesorjih. Madžarščino je kasneje s pridom uporabljal pri raziskovan- ju prekmurskega slovstva in prevajanju iz mad- žarščine v slovenščino. Po vojni se je odločil za vrnitev domov in študij dokončal v Ljubljani, kjer ga je pred vojno že začel. Monografija odstira nje- govo življenjsko pot, medvojni študij v Budimpešti, usodo, ki ga je doletela med "čistkami" na ljub- ljanski univerzi konec petdesetih let, profesu- ro v Zadru, doktorat v Zagrebu in kasneje povra- tek v Ljubljano, kjer je zapustil viden pečat dve- ma pomembnima humanističnima ustanovama, Slovenski matici in Slovanski knjižnici. Posebno poglavje v knjigi je namenjeno Bar- baričevim prevodom iz madžarščine, sklepa pa so spominski zapis hčerke, tudi priznane sla- vistke Nade Barberič Naskov. V zborniku je navedenih veliko virov, ki bodo v pomoč marsikateremu raziskovalcu. Posebno vrednost pa daje celoti bibliografija avtorjevih znanstvenih in prevodnih del. Natančen bralec bo morda tu in tam zaznal kakšno neskladje med posameznimi avtorji, ki so najbrž pisali vsak zase in ob tem črpali iz različnih virov. Tako npr. urednica dr. Vesna Mikulič v uvod- nem poglavju navaja, da je bil Barbarič po konča- nem študiju profesor na gimnazijah v Ljubljani in Črnomlju. V resnici je bil v Ljubljani zgolj priprav- nik, profesor pa nato v Črnomlju in na Ravnah na Koroškem, kakor navajajo drugi avtorji in hčer- ka v zaključnem poglavju. V prispevku dr. Toneta Smoleja, ki se sklicuje na arhive Filozofske fakul- tete v Ljubljani, zasledimo podatek, da so mu v Ljubljani priznali vse budimpeštanske semestre, medtem ko hčerka Nada Barbarič navaja, da so mu od petih opravljenih semestrov priznali zgolj dva. Podobnih neskladij je še nekaj. Škoda tudi, da so grafi v prispevku Nade Košič Humar, ki pri- kazujejo Barbaričevo delo v Slovanski knjižni- ci, odtisnjeni dokaj drobno in tudi barvno precej nerazvidno. Spominski zbornik, ki bi ga morali prebra- ti ne le tisti, ki so profesorja poznali, ampak tudi vsi kasnejši študentje in diplomanti slavistike in komparativistike. 55 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Odlomek: Tako se skozi monografijo, ki nas povede po vseh postajah Barbaričeve zelo razgibane in vča- sih zapletene življenjske in poklicne poti, pokaže, da je bil dr. Štefan Barbarič izjemno pomembna osebnost za literarno zgodovino in znanstveno ter kulturno življenje slovenskega in širšega južno- slovanskega in slovanskega prostora. Tega je bo- gatil s svojo neizmerno predanostjo knjigi, kot ro- jeni Prekmurec pa je vanj prinašal posebno senzi- bilnost za stik različnih kultur in književnosti. (Iz spremne besede Vesne Mikolič, str. 11) 56 Prekmuriana Julijana Vöröš Mateja Gaber: Svet, kot iz škatlice vzet. Pekel: Zavod Volosov hram, 2022 Dr. Mateja Gaber oz. Škrabanova Matejka, po rodu Sobočanka, je lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V priču- jočih zapisih, ki so nastajali v času pandemije, je najprej strnila svoje spomine na otroštvo v Murski Soboti do konca gimnazijskih let. Nato pa pripo- ved vodi skozi svoja študijska leta vse do današ- njih dni. Poglavja so naslovljena s Ko izgovorim besedo ... In res se pod sleherno "besedo" skriva nostalgičen košček njenega odraščanja v prek- murskem mestu. Avtorica svoj rojstni kraj do- sledno naslavlja Sobota, tako kot je to običajno med domačini in se izogiblje pridevnika Murska, ki Prekmurcem nemalokrat vzbudi rahlo vsiljen priokus. Zdi se, kot bi se znašli med Proustovimi junaki. Podobno kot je znamenitemu francoske- mu pisatelju okus magdalenice na usta polagal lastne, že dolgo pozabljene spomine, tudi Mateji Gaber sleherna izgovorjena beseda iz pozabe prikliče spomin. Spomin na osebe, ki jih ni več ali so se z leti spremenile, na dogodke, ki se ne bodo več ponovili. Kot zapiše v sklepu, ob vsakem obi- sku Sobote še vedno išče ljudi, kakršne ima v spo- minu, dokler se ne zave, da so se ti povsem spre- menili, da torej išče nekaj, česar v nekdanji podobi ne bo mogla več zagledati. Zanjo pa so še vedno takšni, kot bi jih vzela iz šatulje, na kar nas spom- ni že zunanja oprema knjige, takoj ko jo vzamemo v roke. Osebe so poimenovane s svojimi pravimi imeni, tako kot tudi zgradbe; in s tega vidika bo morda branje najprej zanimalo vse tiste, ki Soboto in njene prebivalce dobro poznajo. Kar pa nikakor ni nujno. Sedemdeseta in osemdeseta leta, v ka- terih je odraščala, so popisana tako, da jih zlah- ka doživljajo tudi drugi bralci. Je pa celota seve- da tudi poklon staršem, sestri, možu, hčerkam in vsem sorodnikom, ki so jo oblikovali na njeni do- sedanji življenjski poti. Spomine sklepata dva pri- jateljska zapisa ter esej dr. Milene Blažič, ki bese- dilo strokovno analizira z jezikovnega in literar- nega vidika. Svoj pogled na prebrano je na zadnji platnici dodal še dr. Matjaž Kmecl. 57 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Odlomek: Potem pa je prišla na dan Jenöjeva podjet- nost, ki je bila že ob rojstvu zapisana v horosko- pu. Iz malega soboškega podjetja Ustroj je nare- dil veliko podjetje Agroservis, to pa je tudi čas, ko je spoznal mlado nadebudno medicinsko sestro, ki je iz Ljubljane prišla v Prekmurje na prakso. V petdesetih letih je bila Sobota na drugem koncu sveta, od Ljubljane oddaljena 10 ur. Toliko je nam- reč potreboval vlak z lesenimi klopmi, da je opra- vil pot slabih 200 kilometrov. Danes je potovalni čas občutno krajši, a še vedno se zdi, da je Sobota nekje na obrobju in da živi neko svoje življenje, ki se ga prestolnica komaj dotakne. Po Soboti pride Lendava, še malo Madžarske, nato pa že Moskva. Ni čisto tako, a zagotovo se je tako zdelo mami, ko je prvič prispela v Prekmurje. A zgodba o mami je druga zgodba, tista, ko izgovorim besedo mama. (str. 42) 58 Prekmuriana Julijana Vöröš Norma Bale: Ptice dronovke/Ftice dronovke. Murska Sobota: Argo (knjižna zbirka Med Rabo in Muro), 2021. Knjižna zbirka Med Rabo in Muro je vsako- letni knjižni dar murskosoboške založbe Argo (nekdaj Franc–Franc) Slovencem v Porabju. Natisnjena je dvojezično, v knjižni slovenščini in porabskem narečju. Tokrat je deset zgodb prispe- vala Norma Bale, profesorica slovenščine in nem- ščine, ki slovenščino poučuje na gimnaziji v av- strijski Radgoni. Nekoliko zagoneten naslov bral- ca napeljuje na drone, plovila, ki so v zadnjih letih postala ljudem koristna iz mnogih razlogov. Kot zapiše avtor spremne besede, so droni nekak- šni ptiči, ki lahko vse vidijo in informacije pos- redujejo tudi ljudem, česar prave ptice ne zmo- rejo. Avtorica zgodb pa naslov pojasnjuje s svo- jimi izkušnjami. Zlasti z izkušnjami ob sobiva- nju v obmejnem prostoru. Glavne junakinje so ženske, učiteljice, ki se gibljejo v nekem obmej- nem prostoru, med Slovenijo in Porabjem, avstrij- sko Radgono in Gradcem ali hrvaško Istro, ob tem pa jih običajno neprijetne izkušnje z nasprotnim spolom pahnejo v osamo in samoizpraševanje o usodi, ki jim je namenjena. Čeprav so v neka- terih zgodbah celo višje rasti od nasprotnika, se ob srečanjih z njimi sprva počutijo nebogljene in prestrašene. Nazadnje pa se kljub vsemu izkažejo značajsko močne in samosvoje. Le v zgodbi Cena vrednot je glavni junak moški, ki se mora braniti pred muhami svojega nadrejenega. Tu je seveda še meja, ki na tak ali drugačen način dodatno vpli- va na ljudi. Je meja sploh potrebna? Se ne bi dalo živeti brez mej? Na takšna in podobna vprašanja Norma Bale ne daje dokončnih odgovorov; zgodbe so odprte in bralcu je prepuščeno, kakšno nadalj- njo usodo bo pripisal kateri izmed junakinj. Bralci, ki imajo izkušnje z dvojezičnostjo, se bodo najbrž lažje vživeli v posamezne zgodbe, za vse druge pa je branje vredno poskusa in razmisleka. V porabščino je zgodbe prevedel Dušan Mukič, fotografije pa je prispeval mladi fotograf Niko Prelec. 59 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Odlomek: Medtem ko pišem ta uvodni tekst, ugotav- ljam, da je moje celotno življenje označeno s pros- tori sobivanja in samoizpraševanja o (ne)zmož- nosti pripadanja. Lebdim nad zgodbami in jih po- pisujem, kakor sem jih občutila: včasih so zareza- le v meso, včasih so odplavale mimo. Nekatere so skoraj resnične, nekatere so izmišljene, kakšna je tudi iz sanj. Imena v kratkih zgodbah niso povze- ta po ljudeh, za katere bi vedela, da obstajajo, lite- rarni liki so skice mojega opazovanja in čudenja. (Iz avtoričinega uvoda, str. 18–19) 60 Prekmuriana Julijana Vöröš Kostas Hatziandoniu: Agrigento Maribor: Pivec, 2021. Prev. Klarisa Jovanović. Ob branju prvih strani sem se najprej spom- nila romana Houwelandtovi nemškega pisatelja Johna von Düffela. A sem kaj hitro ugotovila, da gre pri obeh avtorjih zgolj za podoben uvod, za pi- sateljski postopek, ki naj bi pri bralcu vzbudil na- peto pričakovanje. Če se pri Düffelu nato vse od- vija okrog razbite družine glavnega junaka in je dogajanje postavljeno v sedanjost, grški pisatelj zgodbo zasuče čisto po svoje. Ostareli zdravnik, že hudo bolan, vse svo- je življenje živi v mestu Agrigento na jugu Sicilije. Kraj so že pred tisočletji kolonizirali prebival- ci z grškega Rodosa. Med pradavnimi prebivalci Agrigenta, antičnega Akraganta, je bil slavni po- lihistor in filozof Empedokles. Zdravnik Pausania, ki ga imajo ljudje sicer radi, a ga zaradi nenavad- nih metod zdravljenja kdaj pa kdaj gledajo tudi po strani, že od nekdaj sestavlja zgodovino mes- ta in obenem zgodovino Sicilije. Njegova pripo- ved se zato bere kot nekakšna "zgodba v zgod- bi". Pausania pa ima po drugi strani še eno skriv- nost, za katero ve le njegov najbolj zaupni prija- telj. Skriva namreč nekdanjega mafijca, ki je na begu pred policijo in hkrati pred mafijsko organi- zacijo, ki ji je nekdaj pripadal. In tretja zgodba ce- lote se tiče Pausanijeve hčerke, ki živi v Rimu in vsako jesen obišče očeta. Njeno tokratno bivanje na Siciliji se najprej preplete z usodo nekdanje sošolke in kasneje z usodo sošolca z Rodosa, ki je bil že v študijskih časih zanjo več kot le sošolec. Se bosta njuni življenji združili? Roman je sestavljen natančno, zgodbe se prepletajo med seboj in druga za drugo vodi- jo v Agrigento. Tako kot je bil polihistor antični Empedokles, tako polihistorsko je grški pisatelj zasnoval in napisal svoj roman. S kopico zgodo- vinskih in umetnostnozgodovinskih dejstev, s ci- tati iz Empedoklovih del, izpisanimi v antičnem heksametru, z natančno izrisanimi ulicami mest na Siciliji, po katerih se gibljejo junaki. In to ne gle- de na dejstvo, da si je pri pisanju pomagal zgolj z vodniki in drugimi knjigami o Siciliji, otok pa sam obiskal šele kasneje. Prevajalka Klarisa Jovanović, ki že vrsto let prebiva v Prekmurju, je na literarnem večeru v soboški knjižnici bralce opozorila, naj roman be- rejo takrat, ko imajo res vsaj eno uro časa, sicer bodo ob kopici najrazličnejših dejstev vse prehit- ro obupali. Še bolje pa je, če ga berejo postopoma, poglavje za poglavjem ali celo stran za stranjo, saj jih bo le tako zajel duh antike in Sicilije. Kdor pa namerava Sicilijo obiskati, naj roman obvezno prebere v celoti. 61 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Odlomka: Dragi prijatelji, mi smo južnjaki. drugačen način razmišljanja, drugačen odnos do življenja. Podredili smo se, to že, a nismo izginili. Prilagodili smo se, to je vse, toda globoko v sebi smo še vedo isti. Otroški, sentimentalni, pobožni, a tudi suro- vi. Pravijo, da so severnjaki racionalni, da rojeva- jo znanstvenike in osvajalce, mi, ki nas baje zana- ša v metafiziko, pa iščemo čudeže in odrešenike, obožujemo tirane, junake, svetnike. Neumnosti. V bistvu smo mi tisti, ki ne prenašamo dogem in in- štitucij. Svet severnjakov je poln zakonov, ne naš. Pri nas je vsak posameznik zakon zase. (str. 260) V cerkvi s sinje modrimi stenami je stal oltar, umetelno izrezljan iz cipresovine. V kupoli je leb- del vonj po pinijah. Trepetajoča svetloba sveč ju je vabila k molitvi, za katero nista nikoli našla dovolj moči, da bi jo izrekla, in ju hkrati osvobajala bre- mena, ki ju je težilo. Drobni plameni večnih lučk so odsevali na svetniških podobah, vitke sence mar- mornatih kipov so padale na pilastre. Vsepovsod božji mir in milina. Benediktinec z videzom na- dangela ju je blagoslovil, ko sta zapustila cerkev. Veter se je, zmeden, zaganjal v spirale čipkastih oblakov, ki jim ni bilo videti konca. "Kako prav imajo tisti, ki trdijo," je dejal Linos, ko sta prišla iz cerkve, "da si dežela, ki ji vzameš vero, nikoli več ne opomore. Tu ne pomaga nobena ideja, nobe- na živopisana znanost. Takšno deželo prav kmalu prekrije puščava. V njej je vse brez smisla, ker je vse dovoljeno." (str . 300) 62 Prekmuriana Julijana Vöröš Alfred Matiš: Potočnjekovi Kupšinci: Zavod Droplja, 2021. Rudi Potočnjek, preprost kmet z Goričkega in rezervist starojugoslovanske vojske, je nekaj dni pred začetkom vojne vpoklican. Njegova vojaščina pa ne traja dolgo. Vojaki so poslani čez reko Muro na Štajersko, kjer jih hitro zajamejo nemške eno- te, jih razorožijo in kot vojne ujetnike razpošljejo v taborišča širom po Nemčiji in Madžarski. Večini uspe kaj hitro dobiti odpustnice in se kot civilisti vrnejo domov k svojim družinam, Rudija pa kar ne izpustijo. Kljub temu, da je v oskrbo sosedi pre- pustil kar šest, še skoraj povsem negodnih otrok. Rudi med svojo odisejado od enega do drugega delovnega taborišča, kjer se naleze vsakršne go- lazni, vztraja zgolj ob misli na to, kako se bo spet srečal z njimi. A čas mineva in ko se končno po dveh letih sredi zime vrne na domačijo, ga priča- ka grozljiva sprememba. Hiša je zametena s sne- gom, o otrocih pa ne duha ne sluha. Šele s po- močjo sosedov začne dojemati, kaj se je v resnici zgodilo. Toda njihovim tolažilnim besedam se ne vda. Vse sile usmeri v to, da bi svoje otroke znova pripeljal k sebi. Roman, ki obsega še tri nadaljevanja, je za- puščina nekdanjega murskosoboškega sodnika, po rodu iz Vidonec na Goričkem, kamor je pos- tavljeno tudi dogajanje. Spremna beseda omen- ja "kafkovsko ozračje" in res je v romanju osred- njega lika, najprej skozi taborišča in proti koncu prvega dela od enega do drugega urada novih, madžarskih, oblasti nekaj, kar bralca spomni na romana Grad ali Proces. V tem pogledu tudi dej- stvo, da se zadnje poglavje prvega dela odvija v vasi Grad na Goričkem, ni zanemarljivo. Branje je tekoče in ga ni moč odložiti kar tako. Dodatno na- petost vzbujajo zastranitve in skrivnost o Rudijevi ženi, ki se v prvem delu še ne razkrije. Kmečko življenje je opisano tako, kot so kmetje nekdaj v resnici živeli in bo zagotovo pritegnilo tudi mlajše bralce. V ozadju pa seveda tli druga svetovna voj- na, ki je bila v Prekmurju pod madžarsko oblastjo skoraj do konca drugačna kot drugje pod nemško. Kdor bo prebral prvo knjigo, bo rad segel po nada- ljevanju in prebral še ostale tri, ki segajo v čas po drugi svetovni vojni, vse do sedanjosti. 63 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Odlomek: Veste, gospod, nekaj vam bom sedaj povedal, pa nikar mi ne zamerite! Vsak siromak, pa naj ima še toliko otrok, želi imeti deco pri sebi, okoli sebe. Večji siromak je, bolj se jih oklepa. Siromak ljubi drugače, kakor se reče, in, kako naj povem, bolj s srcem in manj s pametjo. Tu je razlika. Sem prav povedal? Vi tega, gospod, ne morete razumeti. (str. 217)