ZGODOVINSKI ČASOPIS 1 • •, lo«*^ HCTOPHMECKHH HCYPIHA HISTORICAL REVIEW LETNIK XXVIII LETO 1974 ZVEZEK 3-4 IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO LJUBLJANA Zgodovinski Časopis Ljubljana XXVIII/i974 Zv. 3-4 Sir. 213-428 Zgodovinski časopis je glasilo Zgodovinskega društva zu Slovenijo Sedež uredništva: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 SL žiro računa SDK 50101-678-40040 Zamenjave (OGMCIII.I, Exchanges): Zgodovinsko društvo za .Slovenijo Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 Založba in uprava: Državna založba Slovenije 01000 Ljubljana, Mestni trg 26 Redakcija tega zvezka je bila zaključena 20. 1. 1975 Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira Ta zvezek so uredili: dr. Ferdo Gestrin, dr. Bogo Grafenaucr, dr. Vasilij Mclik, dr. Peter Petru, dr. Miro Stiplovšek, Bogo Slupan, dr. France Skerl, dr. Jože Sorn, dr. Fran Zvvitter Odgovorni urednik: dr. Vasilij Mclik Tehnični urednik: dr. Miro Stiplovšek Zalaga Držuvna založba Slovenije v Ljubljani Financira Raziskovalna skupnost Slovenije Tisk AERO Celje 1975 TOZD grafika ZGODOVINSKI ČASOPIS HCTOPHMECKHn >KYPHAA HISTORICAL REVIEW XXVIII 1974 IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO LJUBLJANA zconoviNski čASOPIS \\vm n:*A.4.*.211 22. Ignacij Voje POSLOVANJE DUBROVNISKIH TRGOVSKIH DRUZB NA BALKANSKEM POLOTOKU V DRUGI POLOVICI XV. STOLETJA Referat na tretjem mednurodnem kongresu za proučevanje jugo- Tzhadnc Evrope v Bukarešti 4.—10. septembra 1974. V svojem referatu nameravam opozoriti na nekatere specifičnosti pri poslovanju dubrovniških trgovskih druib na področju Balkanske- ga polotoka v drugi polovici XV. stoletja. Ker so se v Dubrovniku po- godbe o ustanavljanju trgovskih družb sklepale pred notrajem in re- gistrirale v notarskih knjigah, predvsem v notarski knjigi Debita no- tariac (knjige zadolžnic), luhko na podlagi podatkov v Dubrovniškcm arhivu ugotovimo koliko trgovskih dru/b je bilo v posameznih letih ustanovljenih, v katerih krnjih in deželah so dražbe delovale, kateri družbeni sloji so sodelovali v trgovskih družbah kot družabniki (so- ciji). Nadalje lahko proučujemo višino vloženega kapitala, predmete investicij, trajanje trgovskih družb, delitev dobička in podobno. Komenda kot predhodnica trgovskih družb in trgovske družbe kot višja oblika tehnike trgovskega poslovanja, so v jugoslovanski histo- riografiji sele v zadnjem času deležni večje pozornosti ter podrobnejše znanstvene obdelave. Predvsem bi opozoril nu nekatere pomembnejše teoretične študije o nastanku in razvoju komende in trgovskih družb. S to problematiko se poleg zgodovinarjev ukvarjajo tudi pravni zgodo- vinarji. O piranski komendi v 14. stoletju v svoji razpravi zelo po- drobno razpravlja Fcrdo Gcstrin.1 Komendo označuje kot pogodbo o investiciji in hkrati pogodbo o službi oziroma delu. Ko analizira gra- divo piranskega arhiva zaključuje, da je komenda po svojem bistvu, kakor tudi po svoji formi ena od oblik srednjeveških trgovskih družb. Prvo študijo o dubrovniški komendi in drugih oblikah trgov- skih družb je napisal Gregor Crcmošnik* Njegovo delo je v nekaterili pogledih zastarelo, ker ni upošteval komparativnega gradiva. Pogodbo >collcgantia< v dubrovniškcm pravu v obdobju beneške oblasti je s pravne strani obdelala Jelena Danilovie.1 Opozarja predvsem na spe- cifičnosti dubrovniške kolegancije ter ugotuvlja večjo povezanost z 1 Frrdo (Jcslrin. i'iran»ka komenda T M itoletju. pri«p*Tfk k problemu tehnike trfoiine * iredniem veku, lU/pravr SAZU V, Ljubljana l%6, »Ir. 241-268. ' Crc-for Cremoinik. Naia Irjovacka drufttva u •rednjem veku. Glasnik zrmaljikof muzej«. «. XXXVI. Sarajeto |V24, »Ir. fft. ' Jelen« Danilovil, O ugovoru .inIlriMiniiK u dubrovačkom pravu u periodu mlelafke «la«ti. Zbornik filoiofikioc fakullrtu. |T. Xl/1. Hrtijtrtid 1979, »Ir. 'Jtfi—Mil. 215 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 bizantinskim pravom kot z beneškimi pravnimi predpisi. Komenda kot pomorska institucija zanima dva avtorju V. Brujkoviča4 in A. Mari- novien.s Kompleksneje se je lotil obdelave dubrovniškili trgovskih družb v dubrovniško-Icvantinskem prometu Bariša Krekič, ki je skušal na podlagi dubrovniškega gradiva prikazati obseg in vrednost tega pro- meta/ O poslovanju trgovskih družb razpravljajo v svojih delih še Ivan Božič,7 Momčilo Spremie.* Mirjanu Popović-Radcnković,1 Jorjo Tadić,10 Ignacij Vojc11 in drugi. Potrebno bo sistematično pregledati dubrovni- ško arhivsko gradivo, ki vsebuje ogromno podatkov o trgovskih druž- bah, da bomo dobili zadovoljivo sliko o razvoju in delovanju dubrov- niškili trgovskih družb v posameznih obdobjih oziroma na določenih geografskih področjih. Na celotni gospodarski razvoj Dubrovnika so v veliki meri vpli- vale ekonomske razmere v njegovem balkanskem zaledju, kot tudi one v deželah ob Jadranskem morju oziroma Sredozemskem morju. V or- ganizaciji trgovine so Dubrovčani uvajali principe in oblike, ki so znani kot metode zgodnjega kapitalizma. Te elemente najdemo tudi v nekaterih vejah dubrovniškega gospodarstva, predvsem v kreditni trgovini in v organizuciji trgovskih družb. Med zelo zapletena vprušunju pri proučevanju ekonomskega in posebej trgovskega udejsivovanju primorskih mest spadajo vprašanja povezana z nastankom trgovskih družb. V Dubrovniku se v XV. sto- letju uveljavljajo višje oblike tehnike trgovine: kolegancijc (»collc- guntia scu societase; oba izrazu se upornbljatu kot sinonima) in kom- panije (»compagnin«). Pomembno mesto v trgovini z bulkauskim zaledjem imujo trgov- ske družbe. Dubrovniški trgovci so se radi oprijeli ugodnosti, ki so jih nudilo sodobne oblike trgovanju. Trgovske družbe so ustannvljuli z nu- menom, da bi združevali finančna sredstva, du bi zmanjšuli riziko pri potovanjih in da bi hitreje prišli do dobičku. Dubrovčani so poslovali nn Bulkauu ali individuulno uli združeni v trgovskih družbah. Najobičajnejša je bila kolegancija (>collcguntiu<). Eden uli več članov družin' so ostajali v Dubrovniku, medtem ko je eden od družabnikov bival in poslovul v nekem trgovskem nli rudar- skem centru v Srbiji ali Bosni. Od tu so imeli ruzpredene trgovske mreže po celotnem Balkanu. Vsak socius je imel točno določene obvez- nosti, vsi pa so bili v stalni medsebojni zvezi. Vloge v denurju nli trgov- ski robi so bile včusih enake, v večini primerov pa različne. Zelo po- gosto je šel nu pot nnjširomnšnejši družabnik, kajti potovanje in trgo- * V« HraJković, Kaz,°j POmonkog provo na DOioJ obali, 1'oiuoriki zbornik, 1962, sir. 439. • A. Marinovie, Pomorsko pravni propisi sredovječnog dubrovačko* »toutn. Pomorski zbornik, 1, 1963, tir. 413. vinom, 1480—1300, Istorijski ;:', n!., hr. 1—4, lleoirrnd 1932, atr. 3—19. *• Jorjo Tadie\ Istorij« Dubrovnika do polovine XV veka, Inforijski Caioim, kni. XVIII, Beograd 1972, sir. 26-29. " Iffoacij Vojc, Arifrntiim dr elamn, Utorljlkl čusopii, kni. XVI—XVII. Boofnd 1970, sir. 30—40. 216 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Tanje s tujim denarjem oziroma robo je njegov edini prispevek k skupnemu poslu in osnova za udeležbo pri delitvi dobička. So tudi primeri da trnktntor vlaga svoj del kapitala, ki pn je ponavadi manjši po vrednosti. Včasih potujejo vsi člani družbe, vendar v različne smeri. Eden gre z delom vloženega kapitala na Balkan, drugi pa posluje v Ita- liji. V XV. stoletju se že pojavljajo plačani predstavniki družbe faktor- ji«. Plačilo njegovih dnevnic prevzamejo vsi elani trgovske družbe. Celoten čisti dohodek se je po pravilu delil na enake dele, včasih v različnem razmerju med članom družbe, ki je ostal v Dubrovniku in članom, ki jo posloval izven njega. Običajno je v pogodbi določeno, da se najprej iz mase izloči denar oziromu vrednost robe, šele nato se deli čisti dobiček, V primeru neuspeha pa izguba. V drugi polovici XV. stoletja je veliko Število trgovskih družb usta- novljenih z namenom, da trgujejo s suknom na področju Balkanskega polotoka. Nagli vzpon velikega števila sklenjenih trgovskih družb po letu 1430 je odraz naglega razvoja tekstilne proizvodnje v samem Du- brovniku. Manufaktura sukna je veliko prispevala k splošnemu eko- nomskemu razvoju Dubrovnika, ker je dajala dragocen artikel za iz- voz. To je omogočilo hitrejšo akumulacijo kapitala in ustvarjanje več- jega bogastva. Istočasno je pritegnilo tudi kapital iz tujine. Do prve krize v proizvodnji dubrovniškega sukna pride okrog leta 1460. Do tega časa so dubrovniško sukno v okviru trgovskih družb v velikih količinah izvažali v Bosno11 v precejšnji meri pa tudi v Srbijo.15 Socius traktans se je v pogodbi običajno obvezal, da bo sukno, ki mu je bilo poverjeno, prodal po najboljši ceni in denar od prodaje inve- stiral m illis trafficis et mercantiis de quibus michi melius videhiturc. Iz takšnih splošnih formulacij ne zvemo, kakšna roba je bila predmet investicije. Včasih dobimo odgovor na to vprašanje posredno. Ko so delali družabniki neke trgovske družbe leta 1452 obračun poslovanja, je navedeno, da je traktator investiral izkupiček od prodaje sukna v srebro." Na podlagi ohranjenih podatkov lahko predvidevamo, da je bil do šestdesetih let XV. stoletja cilj velikega Števila trgovskih družb, ki so delovale na področju Balkana, investirati vložen denar ali sred- stva od prodaje trgovske robe v srebro. Čeprav so napadi Turkov in fevdalna anarhija ovirali trgovanje t deželami dubrovniškegu zaledja, so dubrovniški trgovci kljub riziku sklepali trgovske družbe z name- nom, da trgujejo v Bosni in Srbiji. Kriza v dubrovniški manufakturi trnja okrog 10 let. Povzročilo jo je približevanje Turkov dubrovniškim mejam in zmanjšan uvoz volne iz Katalonije. V tem času, predvsem po letu 1463, ko pade Bosna pod turško nadoblast, je trgovski promet z Bosno in Srbijo v okviru trgov- skih družb skoraj popolnoma ustavljen. Po letu 1470 pa se situacija v "J DrbiU nolnriac. knj. XIV. fol. 119' — 2. VIII. 142-»; Ibld. XIV. fol. V92' -- 18. III. 14V); ibid. Icnj. XVI. fol. 25* - 21. V. I433| Ibld. fol. 7 - 16. III. 14"; |bld. XIX. fol. 152 - 12. II. 1440; Dircrna nolarinr, knj. XXXI. fol. 99 — 19. VII. 1446; IM». not. knj. XXVI, fol. 175 - 24. VIII. 1451. •U>rb. not. knj. XIII. 268 — 28. II. 1421: Ibid. knj. XXII. fol. 74, 74' — it. II. 144%; Ibld, fol. 79 + 79* — 26. II. 1445; ibid. knj. XXVI, fol. 14' — 16. IX. 1450; Ibld. fol. |62 - IM. VI. 1451. H Ibid. knj. XXVII, fol. 165 - 14. XII. 1452. 217 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 tem pogledu bistveno spremeni. Promet 2 balkanskim področjem v okviru trgovskih družb doseže kulminacijo med 1470. in 1490. letom. Leta 1469 je dubrovniški notar registriral 16 trgovskih družb v katerih se kot smer potovanja navaja Srbija, Bosna ali Terra Firma. Naslednje leto formirajo Dubrovčani 12 trgovskih družbi katerih družabniki po- tujejo na področje Balkana, medtem ko je leta 1471 ustanovljenih 18 taksnih družb. V naslednjih letih je notar registriral vsako leto okrog 10 trgovskih družb, katerih cilj je bilo trgovanje na področju Balkan- skega polotoka. V okviru teh trgovskih družb zavzema sukno kot vložen kapital zelo pomembno mesto. Družabniki vlagajo domače dubrovniško sukno, pa tudi razne vrste tujega, predvsem italijanskega sukna. Izvoz sukna na balkansko področje se v okviru trgovskih družb iz leta v leto po- večuje. Kot smer potovanja se v pogodbah zelo pogosto navaja širši pojem »Terra Firma«, v osemdesetih letih XV. stoletja pa prevladuje formulacija »ad partes Turchorumc ali >ad loca Ttirchormuc. Z raz- širitvijo osmanskega imperija na balkanski prostor, je nastalo na Bal- kanu prostrano tržišče in enoten carinski sistem. Zagotovljena je bila večja varnost pri trgovanju. V okviru osmanskega imperiju so mogli sedaj dubrovniški trgovci svobodneje in brez omejitev plasirati svoje proizvode. Potrebe po tkaninah so se v deželah Balkana zelo pove- čale, a prav Dubrovčani so bili tisti, ki so z lastno suknarsko proiz- vodnjo in povečanim uvozom tujih tkanin zadovoljili to potrošnjo. Ko se v pogodbah trgovskih družb omenja kot smer potovanja > lena Firma« ali »loca Turchorum« potem lahko to pomeni, da je mišljeno bližnje uli daljnje dubrovniško zaledje. To pomeni, da bi pri določanju smeri potovanja lahko tolmačili, kot da gredo družnbniki trgovat v Srbijo, Bosno ali pa še naprej v vzhodnejše dežele Balkana. Vsekakor niso bili sociji sedaj omejeni na eno samo državo ali pokra- jino, kot so v pogodbuh trgovskih družb do šestdesetih let točno pre- cizirali. Smer potovanju »ad locu Turchorum« luhko pomeni, kot je razvidno iz nekuterih pogodb, področje Srbije,15 pa tudi potovanje v Sofijo." Izredno veliko dubrovniškega in tujega sukna so Dubrovčani izva- žali preko trgovskih družb v Srbijo. Po turških osvojitvah so Dubrov- čani postopoma prevzeli skoraj vso trgovino srbskih dežel, ki se je od- vijala preko Dubrovnika z zahodnim svetom. To dejavnost potrjuje tudi delovanje nekaterih trgovskih družb. Izredno razvejanost poslo- vanja pojasnujetu dve trgovski družbi, pri kuterih deluje del družab- nikov V Italiji, drugi del pa v Srbiji. V obeh primerih sociji vlagajo v družbo večje količine sukna, dubrovniškega in italijanskega (firen- tinsko in mantovsko) ter ga pošiljajo na prodajo v Srbijo. Izkupiček nato investirajo v robo, ki je iskana v Italiji." Tudi pod Turki se je srbsko gospodarstvo povezalo z ekonomijami Italije in preko nje z zuhodno Evropo. Zahodu so primanjkovale razne surovine, ki so jih » ....I pnrtM Turchorum in Servinm«, Drh. not. knj. IJII, fol. 4' — 1489; fol. 160' — 1490. " IhiH. knj. \I.I\. fol. IVI — h. III. 14X4. » Ihitl. knj. I.VII. fol. 176" + 177 — 24. II. 1496; ihiil. knj. IX fol. S? - 2. IV. 1900. 218 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 nudilo balkanske dežele. V balkanskih deželah pa je zahod naseli nova tržišča, še kako potrebna za prodajo proizvodov obrti in innnufnktur. V Bosni so bili pogoji za normalnejši gospodarski razvoj nekoliko ugodnejši kot v Srbiji pred padcem pod turško nadoblast, toda za za- hodni svet ta dežela ni imela tisti ekonomski pomen, pa tudi ne interes, kot pa je imela Srbija. Poljedelstvo je bilo slubše razvito z izjemo ži- živinoreje v vzhodnih in jugovzhodnih področjih (Hercegovina). Zato so bile v Bosni rude najpomembnejša izvozna roba, zn katero se je za- hod najbolj zanimal. Bosna se kot cilj potovanja trgovskih družb ome- nja največ v zvezi z investiranjem vloženega kapitala v svinec,'8 sre- bro1" in kože.30 Pri uvozni trgovini je Bosna zaostajala za Srbijo. To dokazuje manjše število sklenjenih trgovskih družb, katerih cilj je prodaja sukna v Bosni. V nekaterih pogodbah trgovskih družb se ome- nja, dn imajo družabniki svojo trgovino v Vrhbosni (današnjem Sara- jevu), kjer prodajajo vloženo sukno.21 Dubrovčani so bili zelo aktiven dejavnik v nekaterih panogah go- spodarstva v Bosni in Srbiji. Delovali so v mnogih rudarskih in trgov- skih centrih v Bosni in Srbiji, kjer so bili med seboj povezani v ko- lonijah. Tudi v obmejnih mestih južne Ogrske in v mestih ob severni meji Srbije so obstajale Številne kolonije Dubrovčanov. Tako so po- vezovali med seboj nekatere predele Balkana in Ogrske. V trgovskih družbah se namreč v drugi polovici XV. stoletja vedno pogosteje kot cilj potovanja omenja Ogrska. Tudi v teh pogodbah se Ogrska vključu- je v nekatere obsežnejše podvige trgovanja na relaciji Oricnt—Italija. Navedel bi primer trgovske družbe, ki sta jo sklenila leta U80 Jakša Božidarevic in Nikola Ostojić imenovan Bakrović. Nikola je vložil 1500 dukalov, Jakša 1000 dukatov. Jakša se je obvezal, da bo kot traktator potoval >ad purtes Asir, videlicet Brusamc, kjer bo kupoval robo, ki pride v poštev za prodajo v kraljevini Ogrski. Z orientalno robo. ki jo bo prinesel Jakša v Dubrovnik, bosta oba družabnika odpotovala na ,Orgsko, kjer jo bosta skušala prodati pod najboljšimi pogoji. Izku- piček bosta ponovno investirala v drugo trgovsko robo, ki jo bosta transportirala v .Senj in od tu oba ali eden od njiju odpotovula v Italijo >ad partes Abruci sen Marchiec22 V trgovini z Ogrsko je lahko prišlo (udi do težav in ovir. To dokazuje pogodba o trgovski družbi, ki je bila sklenjena leta 1488. Dragic Vukašinovie cimator (obrezovalee suk- na) je potrdil da je prejel od Dragica Vukanovica sukno v vrednosti J00 dukatov. S suknom bo Vukašinovie odpotoval v Sofijo, kjer bo z omenjeno robo trgoval. Dodana je opomba, da ne sme trgovati >ad confinie Hungari aut in aliis locis suspcetis de latronibus et guerris«. Prav tako se je obvezal, da ne bo ničesar prodajal na kredit ali tiho- tapil, kar bi bilo v nasprotju z zakoni turškega imperatorja.23 Prav ta ;; [Ud. kaj. xi.vin, foi. *u - \y u, u«i; ibid. knj. MI. M. 76* - iv xi. IWR. .D mJrSU . k,,i* XXXIX- fo1- *'• KJ l2*'. I« - i«"°; »M. t»i. xxxvui. fol. M. »• 44, «', W. H3 .89 *V-» I4ttl umi. knj. LIH. („I. 64, 86 - 1400; il.id. knj. I.IV, fo|. 122' - 1492; ibid. kuj. I.\, fol. 7\ 74', 79 — I4'*V w Ibiil. knj. I.IV, fol. «', 54 - 1491. !! '!'!*!• W XHyfV, ,nl.'.!RV,+ ,8° - ,R- XU' i47b- kr,i' WIi fol. lil' - 4. X. 1494. » Jlml. knj. KI.VIII, fol. »' + u — 2. VIII. 1480. u Ibid. knj. U, fol. 228' + 229 — 24. III. 219 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1*74 prepoved v pogodbi dokazuje na povezavo med Bolgarijo in Ogrsko v trgovskih poslih, ki so se odvijali s posredovanjem Dubrovčnnov. Iz konca XV. stoletja imamo podatek, da so na Ogrsko preko trgovskih družb transportirali >vestes turehorum«.24 Vedno več trgovskih družb se po letu 1470 usmerja v Sofijo20 in Skopje,28 kamor med drugim izvažajo večje količine sukna. Podatki v trgovskih družbah nesporno dokazujejo, kakšen pomen predstavlja v izvozu na balkansko tržišče domače dubrovniško in tuje italijansko sukno. Izvoz različnih vrst sukna iz Dubrovnika na pod- ročje Balkana se poveča v času, ko so postali Turki absolutni gospo- darji skoraj celotnega Balkanskega polotoka. To pa je področje, na katerem so Dubrovčani največ trgovali in kamor so izvozili večji del svoje suknorske proizvodnje. Vsa dubrovniško kopenska in pomorska trgovina se odslej zelo intenzivno razvijata in pri tem izkoriščato med drugim tudi turško pacifikacijo balkanskega področja. Dotaknil bi se še enega vprašanja, ki ga je potrebno v zvezi s tr- govskimi družbami razčistiti. V pogodbah trgovskih družb se zelo red- ko precizira v katero robo bo traktator investiral izkupiček od prodajo sukna, oziroma v kakšno robo bo investiral vložen denar. Običajno se V pogodbah navaja splošna formulaciju, kot na primer: >ct extractum dietorum pnnuorum si rnichi videbitur debeo investire in illis rebus et mercantiis de quibus et pro ut michi melius videbitur ... et extractum dietorum panuorum sive investitam dietis cxtractis truducerc Ragu- siimi-.27 Iz nekaterih pogodb vseeno izvemo direktno ali indirektno v kakšno robo bo traktator na Balkanu investiral kupital. Zelo pogosto se kot predmet investicij omenja vosek.28 V neki pogodbi trgovske druž- be iz leta 1484, v kateri se obveže traktator, da bo s suknom potoval v Skopje, bo izkupiček od prodaje suknu investiral >io argento, aut in ecrris. aut in pipere, aut in pcllibus tinetis et in nliud investiri non possint«.1* Seznam trgovske robe je bil v tem primeru precej obsežen. Od surovin se večkrat kot predmet investicij omenja srebro.30 Po- sebej to velja za potovanje v Bosno. To se dogaja kljub prepovedi s strani turške države, da se srebro skupaj s Še tremi artikli ne sine izvažati brez dovljcnja. Zato ni čudno, če v nekaterih pogodbah najde- mo klavzule, v katerih se naglasa, da traktator ne sme izkupička inve- stirati v srebro.31 V nekaterih pogodbah trgovskih družb prevzemajo traktatorji ob- vezo, da bodo izkupiček od prodaje sukna, oziroma kapital investirali » Ibld. knj. IA, fol, 100 — 10. IV. 1493, t • .2J.I.I,i'.'ik-2'. XUX;J0!' 1.";,160' - ,4H4: >t,aa »talionr in Sophin«. knj. Lil. M. 121 - 1489; knj. I.III, fol. 7V - 1490: knj. I,IV, fnl. it + n\ 3H - 1491. S '!'!*!• knj- 1 XI-'X- fo1- I«' - M*- knj. I„ fol. (,* + 7 - 1484; knj. I.I. fol. m - 1487. '!«• kni' Iv/21' 23, - «*•; knj. I.llf. fol. 160" - I4')0 rlc. " Ud. knj. XLIX. fol. 31' - 1482; knj. I.X, fol. 53', 60', bi - 1500. » Uiitl. knj. I., fol. (.' + ;. 1484. » Ibld. knj. XI.V, fol. 62' + 63 - 1476. >' »invnlirc in IjUljdj« Ta pripovedka, na katero spominja freska v prezbiteriju ljubljanske stolnice, dovolj jasno označuje zvezo dveh zna- menitih dogodkov. Isto potrjuje tudi naš kronist Valvasor,1 ko poroča, da je Ene j Silvij že takrat, ko je bil kardinal (1456 — 1458), nasvetoval cesarju, naj ustanovi škofijo v Ljubljani. Če Valvasor pripisuje Eneju V tej zvezi prvi predlog, moramo reči, da je kardinal le v konkretni obliki predlagal, kar je cesar že davno želel izvršiti. Preteklo pa je še nekaj let, preden je stvar dozorela.c 1 Dr. Josip Gruden, Cerkvene rarmere med Slorenci T petnajstem utolelju in ustanovite* ljubljanske ikofije, I.nililjana, 1908, utr. 41 M. 1 Janer Vajkar«) Valvasor. Die Khre de* HezogtumB Rraio, VIII.. *tr. 653. 223 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Cesar Friderik III. je izdal listino o ustanovitvi ljubljanske ško- fije v Gradcu dne 6. decembra I461,*1 pape/ Pij II. pa je ustanovo nove škofije potrdil z bulo, izdano v Picnci dne 6. septembra 1462.4 Vsebina obeh listin nas v predmetni razpravi zanima le v toliko, da sta med dotacijami nove škofije določeni župnija sv. Miliaela pri Pliberku (v nadaljevanju Snubci pri Pliberku) s pripadajočimi vikariuti in žup- nija sv. Nikolaja pri Beljaku (v nadaljevanju Smiklavž pri Beljaku) s pripadajočimi vikariati. prvo v dotacijo škofovi menzi, druga kot beneficij škofijskemu kapillju. K župniji Šmihcl pri Pliberku so spa- dali vikariati Pliberk. Crna in Clobosnica in župnija Vogrče. Vikoriot Globasnica je bil že kmalu po ustanovitvi škofije priključen prostiji Dobcrlo vas, v vikariatu Pliberk pa sta nastali pri podružničnih cer- kvah Mežica in fient Danijel v drugi polovici 18. stoletja samostojni župniji. K nndžupniji Šmiklnv/ pri Beljaku pa so spadali vikariati Šcnt Rupert, Dvor, Skočidol in I,ipa. ?.v tukaj naj omenim, da je bil sedež Dadžupnije Smihel pri Pliberku kmalu po ustanovitvi ljubljanske ško- fije prenesen iz Šmihcla pri Pliberku v mesto Pliberk, zaradi cesar bomo v bodoče imenovali ta cerkveni okoliš plibcrško okrožje, okoliš Šmiklnvske župnije pa beljaško okrožje. Kaj je dovcdlo cesarja oziroma papeža, da sta novo ustanovljeni ljubljanski škofiji priključila tudi ti dve koroški cerkveni okrožji? Za to odločitev je bila v obeh primerih vsekakor merodajnn dediščina po celjskih grofih. Glede pliberškega okrožja so važni podatki, kako je živel in deloval v naših krajih Ene j Silvi j Piccolomini, poznejši pa- pež Pij II.5 Rojen leta 140> je po končanih humanističnih študijah stopil leta 1431 v službo kot tajnik kardinalu Capranica. s katerim je prišel na koncil v Basel. Po smrti kardinala Capranica je postal taj- nik baselskega zbora. Ko je cesar Friderik III. bival leta 1442 v Boslu, je sprejel Eneja Silvija v svojo službo in ga vzel s seboj v Dunajsko novo mesto. Leta 1444 je s cesarjem prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko. Leta 1445 je Encj Silvij, star že štirideset let, stopil v du- hovniški stan in prejel od cesarju več cerkvenih beneficijev, med dru- gimi tudi župnijo sv. Pankracija v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Ta župnija je bila nudžupnijn za cerkveno okrožje Slovenj Gradec, spadala pa je neposredno pod jurisdikcijo gornjegrujske opatije, po- sredno pa pod akvilejsko patriarhijo. Nadžupnik v Starem trgu pri Slovenj Gradcu je bil od nekdaj tudi nadžupnik in škofijski komisar zo plibcrško cerkveno okrožje. Encj Silvij pa ni nikoli sam upravljal župnije v Starem trgu, dobival je le del njenih dohodkov in imel tam svojega namestnika-vikarja. Opatija Gornji grad pa je spadala pod patronat celjskih grofov in ko je prevzel cesar njihovo dediščino, je prevzel tudi patronatske pravice nad vsemi cerkvami gornjegrajske opatije. Ko je bila tudi opatija Gornji grad s cesarsko ustanovno listino in papeško potrdilno listino dana v dotacijo škofovi menzi, je bila s > PonolM liitine r Z|roc]oun«krm zborniku, prilogi k »I.nibachrr »ibcc^nnblat!«, Št. I *tr. 6 in II. 2 itr. 18. * I/virnn liMiiui v Škofijami arhivu I.jubljann (v nadaljevanji SAI.j.). Tonalit » »Zroilovin- skem zborniku*. «ir. 112 H. ' • * Dr. Josip Gruden, I. c, lir. M u. 224 ZGODOVINSKI CAMH'IS XXVIII 1074 tem dana v dotacijo tudi župnija šmihel pri Pliberku s pripadajočimi vikuriati, ker je od nekdaj spadala pod škofijski komisariat nadžupnije Stari trg pri Slovenj Gradcu. To je bilo znano tako cesarju kakor tudi papežu Piju II. kot nekdanjemu župniku te nadžupnije in sta iz tega razloga priključila tudi pliberško cerkveno okrožje ljubljanski škofiji. Kar pa zadeva beljaško cerkveno okrožje, navaja koroški zgodo- vinar Moro," da so celjski grofje kot zastavni gospodje gospoščine I.nndskron, ki je izvrševala odvetniške pravice nud vsemi župnijami, spndajočimi pod to gospoščino, preložili že pred letom 1437 sedež nad- župnije in sv. Rupertn (Scntrupcrt, Sanct Rupcrt am Moos) k cerkvi sv. Nikolaja, ki je ležala na levem bregu Drave v mestnem pomirja bnmberškcga mesta Beljaka, da bi tako lažje izvrševali svoje pravice zaščite in nadzorstva nad cerkvijo, ki je ležala v pomirju beljaškega mesta; v mestu Beljaku je bil namreč sedež dvornega namestnika bam- l>erškegu škofa, celjski grofje pa so stremeli za tem, da bi tudi v tem delu Koroške pridobili čim več pravic. Zgodovinar Moro meni, da je z ozirom na zgornje ugotovitve tudi lažje razumljivo, zukaj je cesar Friderik III. te nekdaj celjske župnije poklonil kapiteljski menzi novo ustanovljene ljubljanske škofije v dotacijo. Temu mnenju se priklju- čuje tudi pisec te razprave. Papež Pij II. je z bulo z dne K), septembra 1462, izdano štiri dni potem, ko je z bulo potrdil ustanovitev ljubljanske škofije, izvzcl ljub- ljansko škofijo iz jurisdikcije oglejskih patriarhov in solnograških nad- škofov ter jo podredil neposredno apostolski stolici v Rimu.7 Ta odlo- čitev je naletela na hud odpor oglejskega patriarha in solnograškcga nadškofa. Nastali so spori pri prevzemanju posameznih župnij, poseb- no v beljaškem cerkvenem okrožju, kar opisuje zgodovinar Josip Gru- den, ki tudi meni, da je ustanovitev novega cerkvenega središča v juž- nih avstrijskih deželah križala politične interese beneške republike.8 Tu naj bo še omenjeno, da je cesar Ferdinand I. z listino, izdano na Dunaju dne 26. maja 1533, podelil ljubljanskemu škofu naslov kne- za — princeps, kar je bilo za tedanje fevdalne in družbene razmere velikega pomena, ker je bil s tem ljubljanski škof dvignjen med naj- višje plemstvo v državi. Naj pojasnimo še nekuterc pristojnosti škofijskih organov in župnij. Pri škofijskem ordinnriatu v Ljubljani je delovalo škofijsko sodišče, imenovano škofijski konzistorij. Predsednik tega sodišča je bil sam škof, če je bivol v Ljubljani, v njegovi odsotnosti pa generalni vikar. Prisednikov je bilo na razpravah običajno pet do šest in to iz vrst ljubljanskih kanonikov in iz vrst menihov ljubljanskih samostanov. Škofijsko sodišče je bilo pristojno za vse spore, kjer je tožila ali bila tožena kaka oseba duhovniškega stanu ali kaka cerkvena ustanova. Nadalje je bilo to sodišče pristojno za vse spore iz rodbinskega ali zakonskega prava razen sporov glede dedovanja. V dobi, ki jo opisu- • ErllalcnUKfl rum hiMorm-hrn Allas d«I (iitrrrfichischfii AlnrnUnilrr. Klarrnfurt 1958. 8. Trii Ktirntrn. lir. 44 H, 1 Zgodovinski iliornik XI. 9, itr. 129. • Dr. Jo*ip (.m.!, ii, |a c. Mr. 47 M. 225 ZGODOVINSKI CASOI'IS XXVIII 1974 jemo, je namreč prevladovalo versko življenje in mišljenje, državne in avtonomne oblasti so priznavale zakon kot zakrament in s tem cerkvene oblasti za pristojne razsojati v zakonskih in rodbinskih sporih. Zato so v vseh naših deželah v tej dobi bili v zadevah zakonskega in rodbin- skega prava merodajni predpisi zakonov (kodeksa) rimsko-kutoliške cerkve. Dcželska in mestna sodišča kakor tudi sodišča deželnih stanov Kranjske, Koroške in Štajerske so na prošnjo škofijskega sodišča dajala pravno pomoč pri izvršbi pravomočnih sodb tega sodišča. Škofijsko sodišče je bilo tudi prizivna instancu zoper sodbe in odločbe, ki so jih izdajale cerkvene ustanove, to je župnije, vikariati, beneficiji, župne in podružnične cerkve v zemljiških sporih svojih zemljiških podložnikov. Škofijsko sodišče je bilo nadalje pristojno za kazenski pregon zoper vse osebe duhovniškega stanu in zoper vse zemljiške podložnike cerkvenih ustanov razen v tistih primerih, kjer je bila po zakonu pred- pisana smrtna kazen. Ko so nastali v začetku 16. stoletja dvomi in spori glede pristojnosti cerkvenih sodišč v kazenskih zadevah, je cesar Maksi- milijan I. izdal dne 7. aprilu 1510 v Augsburgu ukaz, kako je v cerkve- nih zadevah tolmačiti besedi >Pluctt vnd Malcfiz<. Cesar je ukazal, naj bodo posvetna sodišča pristojna kazensko postopati le zoper tiste cerkvam podložne osebe, ki so pregrešile kazniva dejanja, ki se kaznu- jejo >am Halss vnd Leben<, to se pravi, take zločine, ki se kaznujejo s smrtjo.* Škofijski ordinuriut je sprejemul v službo tudi ljubljunske odvetnike in solicitatorje deželnih stunov, da so zastopali interese škofije na prav- dab pred deželnimi in držnvnimi instancami, sestavljali pogodbe in bili navzoči na razpravah škofijskega konzistorija.10 1. novembru 1607 je bil zastopnik škofije odvetnik Jurij Byttorfcr za letno plačo 20 goldi- narjev. 1. septembru 1608 je bila sklenjena pogodba med škofom To- mažem Hrenom in odvetnikom Gregorjem Zurler za dobo treh let in za letno plačo 25 goldinarjev. Leta 1612 je v škofijski službi odvetnik Friderik Zwingman zu plačo 25 goldinarjev, 1. januarju 1614 pa sklene škof Tomaž Hren najemno pogodbo z Urbanom Langsdorffcr, Sclirun- nen — Solicitntoren des Herzogtums Krain, za letno plačo 12 goldi- narjev. Leta 1632 zustopa interese škofije odvetnik Junez Putschur (Bučar), leta 1646 odvetnik dr. Ivan Dienstmun za plačo 50 goldinarjev, 1650 Andrej Škcrpin za plačo 20 goldinarjev, 1654 do 1656 odvetnik dr. Martin Ettenaur za letno plačo 50 goldinarjev, 10. februarja 1657 pa sklene škof Oton Friderik Buchhcim pogodbo z dr. Janezom Anto- nom Kunstl, des I.andes Kruin geschworenen Schrunnenadvokatcn, za plačo 50 goldinarjev. Leta 1658 najdemo v listinah ime odvetnika Matjažu Bildstuin, 1. fcbruurja 1661 je bil sprejet v službo Junez Spar- ber, Solicitator in Crain, leta 1670 zopet isti, 1685 pa odvetnik Johnnnes Fabcrius. Ljubljanska škofija pa je imela od časa do časa svoje pravne zastopnike tudi izven Kranjske predvsem v Gradcu, kjer je bil sedež vlade notrnnjeuvstrijskih dežel. Tako je biln sklenjena dne 25. febru- • KapitcIjaU arhiv Ljubljana fr nadaljevanju KALj.), faic. 199/7. w KALj.. fa*c. 97/10, 97/16 in 97/27. 226 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 arja 1636 v Solnogradu pogodba med škofom Otonom Friderikom Huehheim in odvetnikom Baltazarjem Pcildenstein iz Gradca, da zasto- pa ljubljansko škofijo v sporih, ki so nastuli na Štajerskem. Znesek honorarja v pogodbi ni naveden, pač pa se naj napravi ob koncu leta obračun. 8. avgusta 1661 je isti škof sklenil pogodln) z odvetnikom Johannom Thcobaldom Frankom iz Gradca. ,Ob podpisu pogodbe je prejel odvetnik 50 goldinarjev na račun. Da bo delo teh pravnih zastopnikov bolje razumljivo, naj bo pri- kazana vsebina pogodbe, ki jo je dne 24. aprila 1655 sklenil škof Oton Friderik grof Puhaimb z dr. Martinom Ettcnauerjem, registratorjem pri kranjskih deželnih stanovih: Prisostvuje naj škofijskemu konzisto- riju, vodi naj seznum spisov, ki se nanašajo na pravde pred konzisto- rijem in če bo potrebno, noj prevaja latinske spise na nemščino, pred- vsem v primerih pritožb. Honorar znaša polletno 25 goldinarjev, od- povedni rok pa je trimesečni. Do bo delo teh pravnih zastopnikov lažje razumljivo, nnj bo navedena še vsebina pogodbe, ki jo je sestavil dne 11. februarju 1609 odvetnik Gregor Zurlcr med škofom Tomažem Hre- nom in rezbarskim mojstrom (Bildschnitzcr) Petrom Hofferjcm v Ljub- ljani: Mojster naj ostane še nadalje na delu pri škofu za tedensko plačo 1 goldinar 30 krojcarjev, tri hlebce belega kruha in dva hlebca črnega kruha, razen tega bo dobivul redno dnevno hrano ter vsak dan po tri poliče vina: to vino lahko ali vsak dan popije ali ga dobi skupaj po vedrih v sodčku. V dobi. ki jo opisujemo, so vse župnije pliberškega in beljaškega okrožja upravljali vikarji, ker je imel v pliberškem okrožju župnijske pravice škof sam, v beljaškem okrožju pa škofijski kapitelj. Edina izjema je bila župnija Vogrče. Za to župnijo je imel namreč deželni knez ob priliki namestitve novega župnika prezentucijsko pravico. Ker je bil deželni knez tudi rimski cesar, so se župniki v Vogrčah vedno podpisovali paroehus cacsarcus — cesarski župnik. V pliberškem okrož- ju je nastavljal vikarje škof, v beljaškem pa škofijski kapitelj v Ljub- ljani. Ker so bili vikarji le namestniki župnika, jih je lahko škof ali kapitelj odstavil, če so se pregrešili ali nemoralno živeli. Kakor bomo videli v nekaterih primerih, je lahko vikarja, ki se je kakorkoli pre- grešil, odstavil tudi lastnik gospoščine, ki je imela nad dotično župnijo putronntskc ali odvetniške pravice. Dotični vikarji pa so imeli v takih primerih pravico do pritožbe nn škofijski ordinariat. Vikarji so morali plačevati škofu oziromu škofijskemu knpitlju letno dotacijo, ki je bila odmerjena po dohodkih dotične župnije in so morali vsako leto polagati obračune o svojem gospodarjenju, ki so jih morali prinesti s seboj na škofijske sinode. Škofijske sinode so se obdržnvale, če ne vsako leto pa vsaj vsako drugo leto za štajerske župnije in za pliberško okrožje v Gornjem gradu na dan sv. Doroteje, to je tretjo nedeljo po veliki noči, za kranjske župnije in za beljaško okrožje pa v Ljubljani. Župniki in vikarji so se morali obvezno udeleževati teh sinod in prinašuti s seboj razen gospodurskih obračunov tudi statistične podatke o številu svojih faranov ter o številu rojstev, smrti in porok v posamezni župniji. 227 ZGODOVINSKI CASOI'IS XXVIII 1974 ko so bile pri Župnijah ža vpisovanje teh podatkov vpeljane matične knjige. Ti podatki so v demografičnem pogledu tako zanimivi, da bodo prikazani za vsako župnijo posebej. Posebno vlogo in to bolj važno in odgovorno kot danes so imeli pri posameznib župnib in podružničnih cerkvah in cerkvenih ustanovah cerkveni ključarji, ki so skupno z župnikom oziroma vikarjem uprav- ljali premoženje dotičhe cerkve ali cerkvene ustanove. Vsaka župna cerkev, vsaka podružnična cerkev in vsak cerkveni beneficij je imel svoje premoženje, ki je obstajalo po navadi iz dohodkov ene ali več podložnih kmetij. Dohodke v denarju so shranjevali v posebni skrinjici, v katero so shranjevali tudi urbarje in druge listine, ki so bile v zvezi z dotičnim cerkvenim premoženjem. Ključi za te skrinjice so bili dvojni; en ključ je hranil župnik ali vikur, enega pa eden obeh ključarjev. Ce je bil patronat ali odvetništvo cerkve v rokah gospoščinc, v katerega okoliš je spadala dotična župnija, je ta gospoščina soodločala pri uprav- ljanju dotičnega cerkvenega premoženja in je imel v teh primerih upravitelj te gospoščinc shranjen tretji ključ za cerkveno skrinjico. Cerkveno premoženje je bilo namenjeno za popravilo cerkve in za nakup masnih potrebščin. Upravitelji cerkvenega premoženja so se morali vsako leto enkrat sestati k obračunu in so škofijski vizitatorji imeli ob priliki vizitacij župnij strogo nadzorstvo nad tem, ali so bili cerkveni računi vseh ustanov dotične župnije obračunani. Medtem ko je bila služba cerkvenih ključarjev več ali manj častna, le ponekod so jim priznavali manjše dohodke v denarju ali naturalijah, je bila služba cerkovnika plačana. Dolžnost cerkovnika je bila, da je bil navzoč pri službi božji kakor tudi pri vseh drugih cerkvenih opra- vilih, kot pri krstih, porokah in pogrebih. Farani so morali plačevati za ta cerkvena opravila določeno štolnino v denarju ali naturalijah tako župniku kakor tudi cerkovniku. Bogatejše župnije so imele tudi svojega orgnnistn, ki je bil po navadi učitelj dotičnega kraja. Uradni jezik za dopisovanje med škofijskim ordmariatom in med župnijami je bil latinski, zato so se morali mladeniči, ki so se posvetili duhovniškemu poklicu, tega jezika dobro naučiti. Pred ustanovitvijo ljubljanske škofije je mnogo mlndcničcv iz naših krajev študiralo na univerzah v Italiji, v Padovi, Bolonji in drugih italijanskih mestih, pa tudi na Dunaju, po ustanovitvi ljubljanske škofije pa so se mladi bogoslovci usmerili bolj na študij v alpskih deželah. Ljubljanska ško- fija je imela svoje semenišče za duhovniški naraščaj v Ljubljani, pro- stija in samostan jezuitov v Dohrli vasi na Koroškem je od leta 1601 dalje vzdrževala svoj duhovniški seminar v Celovcu, kjer je, kakor bomo videli, študiralo razen Korošcev tudi mnogo dijakov iz Kranjske in Štajerske, mnogo Slovencev iz vseh treh dežel pa je nadaljevalo svoje študije teologije in filozofije v Gradcu in na Dunaju. V kapitelj- skem arhivu ljubljanske škofije je ohranjena kopija ustanovne listine škofa Tomaža Hrena z dne 28. januarja 1628, s katero je podaril znesek 2000 goldinarjev z namenom, da se naj od letnih obresti tega kapitala v znesku 120 goldinarjev vzdržuje šest dijakov iz ljubljanske škofije. 22S /(.DDOVINSKI CASOI'16 XXVIII IVT4 ki naj na dunajski višji gimnaziji študirajo retoriko.11 Škof Toma/. I Iren je leta 1606 ustanovil tudi v Gornjem gradu morijanišče (collegium inarianum), v katerem naj 6 do 12 duhovnikov, ki so končali študije, prakticira za bodoče službovanje. V uvodu naj bo še povedano, du je bilo v dobi, ki jo opisujemo, prebivalstvo razdeljeno v stanove, zaradi česar je bila razlika med po- sameznimi sloji prebivalstva v socialnem in družabnem pomenu tako velika, da ni vplivala le na življenje posameznika, temveč na vse javno, kulturno in politično življenje na vasi, v mestih, v deželi in v državi. V zvezi s to ugotovitvijo bo obrazložen policijski red, ki ga je izdal cesar Leopold I. dne 12. oktobra 1673 v Gradcu za vse notranjc-avstrij- ske dedne dežele.15 Ta uredba v uvodu navaja, zakaj je bila izdana: Zato, da bi se odpravilo škodljivo zapravljanje. 2e 22. marca leta 1659 je bil izdan javen patent, s katerim je bil prepovedan nakup drago- cenega blaga, ker se je z njim delal ncprikladen luksus v oblačilih in pri pojedinah; določila tega patenta pa niso bila uspešno izvajana zaradi nemirov na Sedmograškem in zaradi nevarnih turških vojn. Zaradi nakupovanju dragega blaga v inozemstvu gredo tudi velike vsote denarja v inozemstvo in zaradi tega mnogi ljudje obubožajo. Tega pa so krivi nižji stanovi, ker se prebogato oblačijo in zaradi tega višji stanovi, ki bi se radi bolj skromno oblačili, tega ne morejo (sic!). S tem policijskim redom so 1 > i I i vsi prebivalci z izjemo treh najvišjih slojev prebivalstva, to je visokegu plemstva, višjega duhovniStvo in pravih dvornih svetovulcev, razdeljeni v pet razredov. Za vsak razred posebej je bilo predpisano, katere osebe spadajo v ta razred, kako se smejo te osebe oblačiti, kak nakit smejo njihove žene imeti na sebi in koliko denarja smejo v vsakem razredu trositi na poje- dinah. Kot primer, kako velika je bila razlika med posameznimi sloji, naj navedem tole: Osebe, ki so spadale v prvi razred, so smele pri porokah in pri pogrebih porabiti skupaj z nakupom vina največ 100 goldinarjev, osebe iz petega razreda pa pri porokah in pogrebih skupaj s pijačo največ 10 goldinarjev. Za prekrške tega policijskega reda so bile predpisane visoke kazni, nadzorni organi pa so imeli tudi pravico, da so smeli pri porokah in drugih pojedinah pregledovati kuhinje, ali se predpisi pravilno izvajajo. Za našo razpravo je važna ugotovitev, da so bili učitelji, cerkovniki in drugi cerkveni služabniki, nadalje kuharji in kuharice uvrščeni v četrti stanovski razred, medtem ko so cerkveni podložnik] in zemljiški podložniki fevdalnih gospoščin, kmečki posli in dninarji kakor tudi ves ostali prolctarat bili uvrščeni v najnižji peti stanovski razred. * Valvasor opisuje Plibcrk takole: >Mcsto, grad in gospoščina Pliberk leži v spodnji četrti Koroške med Velikovcem in Guštanjem v ravnini ob potoku Bistrica, ima lepe njive in travnike ter prijetne hribčke. Ne daleč od mesta stoji nu malem hribčku sredi polja nova cerkev. " KALI., tnnc. 152/4. » KALj.. tanc. 71/7. 16 Zfodoriukl Euopb _> »o. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII |974 knmor se vršijo iz mesta velika romanja (Valvasor ima tu v mislili cerkev Božjega groba, ki je bila v času, ko je Valvasor opisal te kraje. Šele zgrajena, kakor bomo pozneje videli). T-eta 1473 so Turki okoli Plibcrka vse pobili, leta 1487 so zopet razdejali vse okoliške cerkve in vasi. Leta 1239 je imel v Pliberku svoj grofovski SC(]cž vovbrški grof Viljem drugi (Graf von Starhand und Hamburg) in njegova žena, hčerko Mninliarda pl. Kainaeb. Ko je rodbina vovbrškili grofov izumrla. so gospoščino Pliberk z več drugimi gospošeinnmi podedovali grofje PfannenberŠki. Mesto in gospoščinn Pliberk sta se nekdaj imenovalo Auffeiutein po njenih lastnikih grofih Auffenstcin. Ko je ta rodbino leta 13% izumrla, sta mesto in gospoščina prišla zopet v last Ilnbshur- Žanov in je mesto še danes dcžclno-knežjc. Grad in gospoščina sta pozneje prišla v last Ambrozija grofa Thurna in je sedaj njihov hislnik Franc Ludvik grof Thurn.<13 Župnik Singcr omenja Pliberk v zvezi z rodbino grofov Auffcnstein in piše tole: »Rodbina Auffenstcin je imela posestva na Štajerskem in Koroškem. Na Koroškem so imeli grudovc Pliberk, Guštanj. Crna. Železna Kapla, Seeburg (grad severno od Poreča ob Vrbskem jezeru) in I rebinje. Leta 1368 so bili zaradi veleizdaje oblegani v gradu Pliberk in sta bila oba tedanja lastnika Konrad in Friderik obsojena na do- smrtno ječo. Vsa posestva so jima bila zaplenjena in so prišla v last deželnega kneza. Konrad je umrl v zaporu, njegov brat Friderik pa je bil po osemindvajsetih letih ječe izpuščen, postal je duhovnik in je umrl leta 1398 kot kanonik v Rcgcnsburgu. Tako je prišla tudi gospo* ščino Pliberk leta 1368 v last Ilabsburžaiiov.c14 Jaksch in Wuttc opisujeta zgodovino deželskega sodišča, gospoščine. mesta in župnije Pliberk takole:15 »K deželskemu sodišču Pliberk sta spadali deželski sodišči Guštanj in Crna, ki sta bili od 16. stoletja dalje stalno združeni s pliberškim deželskim sodiščem. 'I udi krvno sodišče je ugotovljeno od 16. stoletja dalje, verjetno pa je obstajalo že poprej. Gavge so stale južnovzhodno od Pliberka ob cesti proti Guštanju. Pliberk je bil od 12. stoletja dalje sedež istoimenske rodbine vovbrških ministeriolov. Pliberk se je prvotno imenoval Ljupicdorf; to ime izvira iz slovenske besede >ljubc, kar bi se v nemščino pravilno prevedlo z >Minne*. Starejši grad je bil torej Minnenberg, mlajši pa Pliburch = Bleiburg. To ime pa nima nikakc zveze s svincem, temveč je moralo ravnotako nastati iz besede ljub. Dne 29. julija 1292 je grof Ulrik III. Vovbrški obljubil solnogrn- škemu nadškofu Konradu, da mu da med drugimi tudi gradovu Pliberk in Spodnji Dravograd v zastavo, če izpusti vojvodovega sina Ludvika iz ujetništva. Ko je leta 1322 rod Vovbržanov izumrl, je prišel Pliberk v last grofa Ulrika Pfannenl>erškegaf ki je leta 1332 zastavil Pliberk z delom Guštanja in z Vovbrami Konradu pl. Auffcnstein. Medtem " Janrz Vajknrd Valvasor, Topngraphie Ka'rnlcn*. 16R6. " Štefan Sinecr, Kultur- und kirchrnirc*chichtc de* obe m? . t s li b s ren Roienlalci, Drkannt RoKfff, 1955, •tr. £». ..." Aujrmt pl. Jnk«erg, sta ostala Pliberk in Guitanj v rokah Anffensteinov. Dne 15. maja 1361 so dali Auffensteini grad Pliberk z deželskim sodiščem kakor ludi grad Gu- šlanj ter ozemlje v Mežici. Orni in Javorju deželnemu knezu kot fevd- nemu gospodu nazaj. Od tepa časa dalje je bila usoda Plibcrka. Gli- štanja in Črne povezana med seboj. Po padcu Anffensteinov so prišle vse tri gospošeine v last deželnega kneza. Leta .1381 so bile vse tri gospošeine zastavljene plemenitemu Tvbein, 1489 je upravljal gospo- ščino Pliberk s Crno Reinprechi pl. Reichcnburg, medtem ko je bil Guitanj leta 1458 v zastavni posesti Friderika Vari, 1489 Friderika Lamberger in 1491 Konrada Aucr. Sele v letih 1510 in 1512 so bile vse tri gospošeine zastavljene Apoloniji, vdovi po Julijami grofu I .odronu, leta 1523 pa so prišle te gospošeine v zastavno posest njene hčerke Ane Marije in njenega moža Andreja barona Ungnnd. Leta 1601 pa je bilo pospošeina Pliberk prodana Ivanu Ambrožu grofu Thurmi.c Poglejmo še. kaj pravita Jaksch in Wuttc o mestu Pliberk samem: >7.e v listini z dne 9. maja 1228 se omenja krnj Pliberk kot forum in je v listini že tudi imenovan iudex fori. Pliberk je dobil mestne pravice dne 15. novembra 1570 od avstrijskih vojvod Albrehta NI. in Leopolda III. Pliherški mestni pravni red je dobesedno enak pravnemu redu mesta Sent Vid iz leta 1338. le določbe o rokodelcih in gostilničarjih so v pliberškem mestnem redu nove. Plibcrško meščanstvo je prejelo pravico do izvolitve mestnega sodnika iz svojih vrst šele leta 1393 od vojvode Albrehta III. Leta 1573 je prišlo med zastavnim lastnikom gospošeine Pliberk in med pliberškim meščanstvom do spora zastrnn mej mestnega pomirja, ker je zastavnik priznal mestno pomirje le znotraj mestnega obzidja. Nadvojvoda Ferdinand II. je leta 1596 odločil in spor v prid meščnnstva.c Župnija Pliberk se omenja že leta 1241, je pa v tem času podružnica prafare Smibel pri Pliberku, kar je izkazano Se za leto 1362.u Tudi ob nastanku ljubljanske škofije leta 1461 je župnija Pliberk Še filiala župnije Šmihel, kmalu nato pa je prevzela župnija Pliberk vodilno mesto za pliberško eerkveno okrožje, ker se pliberški vikarji podpisu- jejo v 16. stoletju že stalno kot škofijski komisarji. Še nekaj besed o etimologiji imena Pliberk, nemško Bleiburg, v času naših zapisov v arhivskih virih dosledno pisano Plevburg, nekaj- krat tudi Plevberg. Krnnzmnver trdi pri razlaganju koroških krajevnih imen tole: »Leta 995-1000 ime Liupicdorf, tj. vas Slovenca Ljubeka. 1228 Pliburch; ni pa izključeno, da ima to ime dvojni pomen, ali grad ob svinčenem hribu ali pa izhaja beseda iz srednjevisokonemške besede blide, tj. »vesel, ljubek1. Primerjaj Liupic s slovenskim .ljub', na kar spominjajo imenu sosednjih krajev Libič, Libučc, ki so v zvezi z bese- dami .ljub', nemško ,licb\ ter izginula, listinsko dokazana Minneburg. sestavljena iz besed minnc - ljub in grnd.c17 Ali ima Kranzmayer prav ali ne, prepuščam presoji etimologov. 14 Srmnlizcm krtke fckofijp /a leto 1911, CCIOTCC " flMTh.in! i. r.iii/iii.iv.r, ( IrtMi.uiiriil.iH h TOD Kiifl -nfrn, II. Icil, Klajcnfiir« 195«. str. U. 231 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII \'I74 /IIJUUI cerkev v Pliberku je biln posvečena apostoloma Petru in Pavlu. V cerkvi je bila kapela sv. Janeza Krstnika, s katero je bil združen beneficij sv. Janeza Krstnika. Za ta beneficij je imel deželni knez prezentncijsko pravico. Ta beneficij je donaSal beneficiatu pre- cejšnje dohodke, kakor to izvemo iz popisa inventarja, ki pa je sestavil dne 9. junija 1586 Viljem pl. Methniz. takratni zastavni lastnik gospo- ščinc Pliberk. na ukaz koroškega deželnega vicedoma Ivana pl. Hasfreja ob priliki prevzema tepa beneficija po takratnem pliberškem vikarju Janezu \Volfu. ki ga je za ta beneficij prezentiral nadvojvoda Kari. Inventar je obstajal: 1. Iz stare zidane hišice v mestu v blizini župnišča, ki pa se vsa s streho vred podira, z vrtom poleg nje. 2. Iz šestili podlož- niških kmetij in dveh domcev. Ilube posedujejo Janez (iros, Blaž Seg- meister ali Weit, Andrej Kaleh. I.amprct Kristan, Ioni Glinšek in Kašpar Vunčelejk. domca ob potoku Bistrica pa Valentin Kralj in Va- lentin Podlipnik. 3. V kapelici ni ničesar drugega kot dva medeninasta svečnika in nekaj raztrganih prlov.18 Okoli pliberške farne cerkve se je razprostiralo mestno pokopališče, ki je bilo obzidano. Na enem delu pokopališča je bila postavljena kostnica. V njej je bil oltar sv. Mihaela in se je tu vršila služba božja le enkrat na leto na dan sv. Mihaela 29. septembra. K pliberški župniji je spadalo deset podružnic in sicer I. Cerkev Marijinega oznanjenja v Nonči vasi (Kinersdorf, omenjena leta 1489). 2. Cerkev sv. Marjete na Dobravi (Šmarjcta, Si. Margareten am 1'orsi, omenjena leta 1430). ">. Cerkev sv. Andreja v Spodnjih Minirali. 4. Cer- kev sv. Bartolomoja v Srednjih Libučnh. F>. Cerkev sv. Jurija v /gornjih Libučah. 6. Cerkev sv. Sebastijana v Dobu (Aich). 7. Cerkev Božjega groba pri Cirkovčah (sezidana med leti 1670 do 1680). 8. Cerkev sv. OŽbolta v Mežici (v drugi polovici 18. stoletja postane samostojna žup- nija). 9. Cerkev sv. Danijela v Sen t Danijelu (postane istotako v drugi polovici 18. stoletja samostojna župnija). 10. Cerkev sv. UIrika na Strojni. V pliberškem gradu se je nahajala grajska kapela, pri kateri so grofje Auffenstcini ustanovili leta 1362 beneficij sv. Pavla, ki je bil združen z dohodki iz temu beneficiju dodeljenih podložnih kmetij, /a časa reformacije so v tej kapeli pokopavali protestante in je bila leta 1620 na novo posvečena, kakor bomo pozneje videli. Župnija Pliberk je bila po svoji velikosti in po številu faranov ena največjih koroških župnij. Koroški zgodovinar Gotbert Moro navaja pri opisovanju zgodovine vseh koroških župnij,19 da župnija Pliberk meri 75.69 km2. Pri tem pa ni upošteval, da so k župniji Pliberk takrat spadali tudi predeli, ki ležijo sedaj na jugoslovanskem ozemlju, ij, Mežica in Seni Danijel. Zgodovinar Moro izpušča pri opisovanju zgodo- vine koroških župnij tudi vse ostale župnije, ki se sedaj nahajajo v Jugoslaviji. Število faranov se je sukalo, kakor bomo pozneje videli. " KAI.j., fail, " Gotbert Moro, Kriaiitrrunjjrn zimi hiftorischu Atlm ilrr "»lermcliischen Alpenlatider, VIII. knjiga, Dekanat Bleiburg, Pf, S t. J'cler umi I'.ml in Bleiburg, -\r. 139 •>. 232 /<;oi)OVI\Nkl ČASOPIS XXVIII 1074 med 4000 do 3000. po odcepu Župnij Mežica in Šent Danijel v drugi polovici 18. stoletja pa med 5.200 do 3.500. Dne 28. februarja 1562 je prejel Gregor l.uthomus. vikar župnije Smihel pri Plihcrku. od ljubljanskega škofa Petra pl. Scebach pismeno naročilo, naj instalira svojega brata Matijo l.alomusa, pripadnika ljub- ljanske škofije, za stalnega vikarja in komisarja župnije Pliberk in naj ga zapriseže ter vpelje v službo. Za stroške naj porabi 16 goldi- narjev iz dotacije, ki jo mora plačevati vsako leto na dan sv. Doroteje Škofijskemu ordinariatu. Hrata Gregor in Matija I.atomus sta se pra- vilno pisala Latomič, kar izhaja iz listine z dne 30. novembra 1570. ohranjene v škofijskem arhivu v Ljubljani.20 Iz te listine tudi izhaja, da je bil Matija Latomuj premeščen iz Pliberka za mestnega župnika v Gradec, obdržal pa je tudi v svojih rokah vikariat v Plihcrku, kjer je imel do svoje smrti svojega namestnika. Uvod te listine se glasi: >Ich Mathias I.atomich. fiirstlicher Durehleichtigkeit Caplann Pfarrcr zu Griitz. perpetuierter Vicarius et Commissnrius zu Pleiburg, nuch benc- fieiat nuf Sanct Catarina Pcrg ob Pleiberg. Bckhcnnc .. .< Matija La- tomič je imel torej v Gradcu visoke funkcije, saj je bil tam dvomi kaplan in mestni župnik. Matija I.atomus. ki je torej imel razen župnije v Gradcu in vika- riata v Plihcrku v svojih rokah tudi beneficij sv. Katarine v Smihelu pri Pliberku. je imel stalne spore z zakupnikom gospoščine Plibcrk. baronom Davidom Ungnadnm, ki si je prilaščal pravice odvetništva nad cerkvenimi ustanovami. V pismu z dne 25. maja l>71, naslovljenem na svetovalec in komisarje zastavljenih gospoščin na Koroškem v Ce- lovcu se Matija I.atomus pritožuje zoper zastavnega lastnika gospoščine Plibcrk Davida Ungnnda v zadevi plačevanja odvetščinc in v zadevi polaganja cerkvenih obračunov, v kar se upravnik gospoščine Plibcrk neupravičeno vmešava. V pritožbi navaja, da se mu kot zemljiškemu gospodu podložnih kmetij, ki spadajo k župni cerkvi, k podružnicam, k beneficiju sv. Katarine in k beneficiju sv. Janeza Krslnikn. dela Škoda in da je tako ravnanje v nasprotju z določili ustanovnih listin Cesarja in papeža o ustanovitvi ljubljanske škofije, ker so vsa cerkvena posestva izločena iz jurisdikcije posvetnih oblastev. Ce si 1'ngnad lasti upravljanje odvetništva, noj to vrši le ad defendendum, ne pa tudi nd dominnndum, to se pravi, naj izvršuje zaščito cerkvenih ustanov, nima pa pravice, da si iz tega lasti kake dohodke.-1 Spor med plibcr- škimi vikarji in med gospoŠčino Plibcrk glede izvrševanja odvetništva in glede polaganja cerkvenih računov se je vlekel še desetletja, kakor bomo videli. Baron David 1'ugnad, ki je postal po smrti svoje matere vdove Ane Marije Ungnad zastavni zakupnik gospoščine Pliberk, je bil lastnik grada in gospoščine Zonok (Sonncg) nad /jlarjo vasjo in je bil vnet protestant. Leta 1570 je sestavil na ukaz deželnega kneza oz. deželno- knežjih komisarjev zastavljenih gospoščin v Celovcu nov urbar gospo- " SAI.j., li.tinr. " KALI., fi.se. 55/7. 233 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1074 ščinc Pliberk." Ta urbar ni zanimiv le po svoji obsežnosti, temveč tudi po svoji vsebini. V njem so poimensko navedeni vsi gospošeini Pliberk podložni kmetje z navedbo krajevnih uradov in županstev ter kraja bivališča vsakega posameznika. Pri vsaki hubi je naveden njen obseg po številu dnevnih kopov (Tagbau) in to ločeno za njive in travnike. navedeno je število konj. goveje živine in drobnice, ki jo je smel dotični kmet prezimovati, navedeno je, ali ima dotični kmet pri svoji kmetiji gozd ali pa mora drva za kurjavo kupovati, navedene so dajatve vsake kmetije v denarju (zakupnina in davki) in v živilih in končno je nave- deno, komu mora dotična Iiuba plačevati desetino. Gospoščinn Pliberk je imela leta 1570 okoli 3*50 podložnih kmetij, ki so bile porazdeljene v vseh treh dcžclskih sodiščih Pliberk, Črna in Cuštnnj. Tudi meje teh treh deželskih sodišč so v urbarju točno opisane, kar dokazuje, da je bila gospoščina Pliberk lastnik vseh treh deželskih sodišč. Teh ">*>0 pli- berški gospošeini podložnih kmetij je imelo v svojih hlevih 167 konj. 3277 glav goveje živine, 2916 glav drobnice (koz in ovc) ter 1383 svinj. Pliberika gospoščina je imela razen zgoraj navedenih podložnih kmetij na Koroškem še osem podložnih Inih v okolici Maribora in sicer v Kam- ilici pod sv. Urbanom. Pri teh kmetijah je imela gospoščina Pliberk zemljiško-gosposke pravice po gorskem pravu (Pcrkrccht), to se pravi, da so morale te kmetije dajati gospošeini poleg drugih dajatev še da- jatve v vinu. Teh osem kmetij je moralo dati vsako leto v pliberški grad 151 veder vina, vedro merjeno kot vodno vedro (Wnsscrcimer). Vodno vedro je merilo nekaj čez 17 litrov vina, tako t\t\ je znašala vsa dajatev pet startinOV vina. V urbarju je bilo tudi določeno, da je mesto Pliberk zadolženo spraviti to vino iz Maribora do grajske kleti brez odškodnine. Ker pa so bili meščani oproščeni takih dolžnosti, je inesto naložilo to tlako kočarjem, ki so živeli v mejah mestnega pomirja. Pliberški kočarji so prejemali za to prcpcljavo od gospoščine pijačo, sir in kruh in so smeli v grajskih gozdovih pobirati odpadlo suho vejevje, kolikor je mogel vsak posameznik nesti na glavi domov. V urbarju so opisane tudi pravice do lova in ribolova, ki so bile opisunc v posebni razpravi," Drugi zanimivi vpisi v tem urbarju so Še naslednji: V mestu Pliberk je bilo nekdaj 11 mesnic, danes so le še 4. Vsak mesar mora dajati v grad vsako leto 36 funtov loja, grajski upravitelj pa je dolžan, dn vzdržuje in popravlja mesnice. Ugotovi se naj tudi, ali so tisti meščani, ki so na krajih, kjer so prej stale mesnice, sezidali hiše, dolžni, da oddajo letno 36 funtov loja v grad. Kar se tiče gostiln, obstaja v območju pliberškega deželskega sodišča običaj, da mora oseba, ki nima starih pravic do izvrševanja gostilniške obrti in ki hoče točiti vino, dajati grajskemu deželskemu sodniku letno eno tele ter 15 do 20 krajcarjev. Najbolj važen pa je za našo razpravo vpis v urbarju v zadevi plačevanja odvetščine, ki se glasi: >V urbarju so navedeni plačniki odvctščine, ki so zemljiški podložniki gospoda llaimerja, cerkve v Libeličah, v Nonči vasi, pliberškega župnika in drugih cerkva. Ti u SALj., U»c. 98/3. » Anion Svetin«, I-ov in ribolov v Me2i.i se pliberškemu vikariatu priključil šmihelski vikariat ali kak drug beneficij, ker pliberski vikar zaradi visokih izdatkov ne more izhajati s svojimi dohodki."5 Sesti ljubljanski škof Konrad Glušič, ki je vladal od leta 1571 do 1578, je prišel peto nedeljo po veliki noči leta 1574 v Pliberk na vizi- tacijo. Prihodnji dan, v ponedeljek, je bral slovesno mašo in opravil birmo, ki se je nadaljevala tudi popoldne po obedu. Ljudstva se je nabralo ta dan v Pliberku okoli 3000 oseb, navzoča pa sta bila tudi opat iz Dobrlc vasi pater Bartolomcj in opat iz Velikovca Gregor Latomus, bivši vikar v Šmihclu pri Pliberku. Ko je škof poizvedoval, ali se razširja v Pliberku ali okolici protestantizem. mu je bilo zagotov- ljeno, dn se o tem ne sliši, le mestni pisar in neki meščan z imenom Sprainzer sta odpadnika; mestni sodnik in člani mestnega sveta pa so škofu ustno in s svojim delovanjem dokazali, da so v vsem zvesti sveti katoliški cerkvi. Pač pa je škof ugotovil, da živijo vikar kakor tudi oba kaplana v konkubinatu; vse tri je škof strogo posvaril, naj takoj prenehajo s takim življenjem in jim zagrozil, da ne bodo le razrešeni upravljanja cerkvenih služb, temveč bodo kaznovani s hujšimi kaznimi, zaporom in odvzemom vseh beneficijev.2* Bila je to doba reformacije, ko so protestantski duhovniki imeli pravico do poroke in so jih tudi katoliški duhovniki začeli posnemati. Vikar Janez Fabri je moral biti potem res kazensko odstavljen ali premeščen, ker najdemo proti koncu leta 1574 v Pliberku za vikarja Janeza \Volfa, ki je potem služboval na tem mestu več kot 50 let. Kmalu po nastopu svoje službe poroča vikar \Volf v obširnem pismu škofu v Ljubljano o razmerah v svoji župniji. Med drugim na- vaja, da je hotel sedanji zastavni zakupnik gospoščinc Plil>crk Ilauss tudi mestno farno cerkev spraviti pod svoje odvetništvo. Proti temu * KALj.. fa«r. 84/55. » Golbert Moro, I. c. Urpf. Si, Mirbnrl ob Bleiburg, lir. 155. * KALj.. fn«. 22/2. 235 /(.ODOVIVSKI CASOIMs XXVIII 1974 se je mesto pritožilo na deželnega kneza, ki je pritožbi ugodil in odločil v prid mestu. Će hi dobili gospod Ungnad in njegovi graščinski upra- vitelji pravice do odvetništva, bi pritegnili vse župnije in cerkvene ustanove na sel>c in bi ostale cerkve prazne. Tako so npr. vpisali v župniji Smihel pri podružnični cerkvi v Večni vasi v svoj urbar pravico do odvetništva in celo davkov ne plačujejo deželnim stanovom, temveč v grad ?,onck.17 Škof Konrad Glušič je v zvezi s tem pismom poslal dne 13. decem- bra 1574 pismo zastavnemu zakupniku gospoščine Pliberk Krištofu pl, Hauss in ga prosil, naj se ne vmešava v cerkvene račune farne cerkve v Plibcrku in njenih podružnic, kar počenja iz domnevne pravice do odvetništva, in ga opozoril, da je po ustanovni listini ljubljanske škofije predvidena kazen 100 mark čistega zlata za tistega, ki hi delal proti predpisom te ustanovne listine.2* 22. februarja 1581 piše vikar Janez Wolf zastavnemu lastniku gospoščine Pliberk Ivanu pl. Hauss v zadevi plačevanja desetine in odvetsčine od strani podložnikov župne cerkve in l>cneficija sv. Janeza Krstnika v Plibcrku. Kar zadeva plačevanja desetine, ho podložnikom zapovedal. naj izpolnijo svoje dolžnosti, kar pa zadeva plačevanja odvetsčine. pa ho pri podložnikih ugotovil, ali so te dajatve sploh kdaj plačevali. Ko je bila njemu pred leti izročena po škofijskih komisarjih uprava župnije in kapele sv. Janeza, ni bilo govora o kakem odvetni- štvu, ki hi ga naj imela gospoščina Pliberk. Zato tudi ne more priznati kot odvetnika župnij«' nikogar drugega kot svojega gospodarja, ljubljan- skega škofa.29 \ isti zadevi piše škof Janez Tavčar iz svoje rezidence v Gornjem gradu dne 22. septembra 1581 deželnemu knezu nadvojvodi Karlu, da je prišlo v območju ljubljanske škofije do mnogih neprijetnih nesporazu- mov med duhovščino na eni strani in meo! sodnimi in zemljiškimi go- sposkami na drugi strani, ker si poslednje lustijo domnevne pravice do odvetništva nad župnijami s tem. da sestavljajo cerkvene obračune v svojih gradovih ali upravnih poslopjih brez navzočnosti župnikov, vi- karjev in kaplanov in postavljajo za cerkvene ključarje osebe, ki ne pripadajo katoliški veri. Škof prosi deželnega kneza, naj z javnim patentom odpravi te nepravilnosti, ki so v nasprotju z ustanovno listino ljubljanske škofije.30 Ponovno piše vikar Janez Wolf dne 2". junija 1587 deželno-knežjim komisarjem v Celovec, da so bili podložnik! beneficiata sv. Janeza Krstnika v Plibcrku nepravilno vpisani v urbar gospoščine Pliberk glede plačevanja odvetsčine. ker teli dajatev podložniki od pamtiveka niso plačevali. Prepis tega pisma pošlje vikar \Volf 31. julija 1 "87 škofu Janezu lavčarju, ki je bival takrat V Gradcu kot namestnik deželnega kneza, in ga prosi, naj bi dcžclnokncžjim komisarjem, ki sestavljajo za gospoščino Pliberk nov urbar, ukazal, da odpravijo te nepravilnosti B KAI.j.. Nuc. -,VT. M KAI.j., ffluc. 55/11. » KAL].. fow. 55/12. » KAI.j.. fnv. 55/15. 236 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 tudi iz razloga« ker bo prišlo pri gospoščini Pliberk morda do sprememb v lastništva.*1 In res jo prišlo nekaj let pozneje do spremembe lastništva grada in gospoščinc Pliberk. S pismom z dne 24. aprila 1601, izdanim v Grad- CU, je avstrijski nadvojvoda Ferdinand prodal grad in gospoščino Pli- berk Ivami Ambroziju tfmf'i in baronu Tliurnu (Hannss Ambrosius Graf vnd Frevlierr von Thurn vnnd zurn Crcuz) z vsemi zemljišči in gozdovi, ki so pripadali tej gospoščini. Iz kupne pogodbe so bile izvzete le pravice do zakladov in rudokopov, duhovni fevdi, cerkve ter vse dispozicije o religiji posameznih cerkva in kar je s tem v zvezi. Na- dalje so bile iz kupne pogodbe izvzete npelacije ter vse druge fevdne in oblastne pravice, ki jih ima deželni knez nad imenji deželanov. Kupnina je znašala osemdesettisoč goldinarjev rensko-nemške veljave, goldinar računan po 15 reparjev ali 60 krajcarjev, ki jih je kupce z današnjim dnem plačal v roke dvornega zakladnika Nikolaja Tschan- digo.81 Kupnina je bila tudi za tedanje razmere izredno visoka. Če pri- merjamo tedanjo vrednost npr. ene krave, ki je znašala okoli 10 goldi- narjev, z današnjo vrednostjo krave, bi znašala današnja vrednost kupnine nad tri milijarde starih dinarjev. Po visokosti kupnine je tudi razvidno, kako obsežna je bila v tistih časih gospoščina Pliberk. Iz dopisa vikarja Janeza Wolfa z dne 8. avgusta 1602 škofu To- mažu Hrenu, ki je zasedel ljubljansko škofijsko stolico leta 1598. iz- vemo, da je pred prodajo gospoščinc Pliberk grofu Thurnu imel to gospoščino v zakupu doktor Hauenhalt. ki je imel od deželnega kneza pooblastilo, da v njegovem imenu ščiti tudi cerkve. Kako je to odvet- ništvo izrabljal, nam pove gornji dopis vikarja Wolfa, v katerem po- roča škofu, da so cerkveni ključarji javno priznali, da je zakupnik pobiral cerkveni denar kar iz skrinjic; v Sent Danijelu je pobral 15 goldinarjev, v cerkvi sv. Ilirika na Strojni dva zlata dukata, pri sv. Nikolaju v Dvoru 15 goldinarjev, pri sv. Jakobu v Mežici okoli "50 goldinarjev, v cerkvi sv. 1'lrika v Večni vasi kar 140 goldinarjev, pri cerkvi sv. Andreja v I.ibučah pa ves davek od enega leta. Tudi je jemal od cerkvenih njiv in travnikov, ki se oddajajo v zakup po za- kupnem pravu, primŠčino z izgovorom, da mora to obračunati z vice- domom. Ob koncu tega pisma sprašuje vikar Wolf škofa, kdaj bo prišel v Pliberk posvetil grajsko kapelo, da bo lahko pravočasno razglasil njegov prihod v cerkvi." Dne 6. maja 1605 piše grof Ivan Ambrož Thurn škofu Tomažu Hrenu z Dunaja v zadevi svojega protestantskega oskrbnika v Radov- ljici in v zadevi pliherških cerkva. Grof meni v pismu, da se škof, ko preganja oskrbnika, drži italijanskega pregovora, da kdor konja ne more tepsti, tepe sedlo. Koliko sto in sto oseb je v Ljubljani še pred vašo škofovsko rezidenco, ki niso katoličani in se proti njim ne postopa s tako naglico kot zoper mojega oskrbnika. V deželi je še mnogo go- » KAl.j., rate. H/IT. " SAI,j„ U%c. inn. » KAL)., r«»e. 9VI8. 237 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 spodov in dcžclanov. ki živijo bliže Ljubljani in proii njim ne teče nikak postopek. Sicer pa .škofu izdana instrukcija o protireformaciji ne daje škofu pravice postopati zoper uslužbence gospodov in deže- lanov. Grof prosi, naj škof z izgonom oskrbnika počaka vsaj tako dolgo, dokler sam ne pride nazaj v deželo, ker mora oskrbnik polagati njemu še obračune treh let. Kar se pa tiče pliberških cerkva, sporoča grof škofu, da je vrnil cerkvam cerkvene skrinjice, želeti pa je, da bi denar, ki ga je pustil v skrinjicah, skrbno čuvali; kar se tiče odvetništva in cerkvenih podložnikov, ki so z dajatvami in roboto inkorporirani gospo- Ščini. se teh pravic ne more odreči, prosi pa škofa, naj zaradi tega ne dolži oskrbnika kake nepokorščine.34 V letu 1606 pride med pliberškim grajskim upraviteljem Jurijem Priigglcrjcm (tudi Princkhlcr )in pliberškim vikarjem Janezom \Volfom do intenzivnega dopisovanja v zadevi plačevanja odvetščine od strani cerkvenih podložnikov. 14. januarja piše oskrbnik vikarju, da cerkveni podložnild kaplanije SV. Janeza in podružničnih cerkev v Nonči vasi, v Sen t Danijelu in v Hinkolah od časa. kar je lastnik gospoŠeine grof Ihurn, to je že pet let, ne plačujejo dajatev i/ odvetništva, ki ga izvršuje gospoščina Plibcrk nad temi podložnik i, kakor je to zabe- leženo v urbarjih. Vikar se naproša, da Z vso strogostjo pozove pod- ložnike, naj poravnajo petletne zaostanke in tudi za naprej vsako leto pravočasno odštejejo te dajatve. Ponovno piše oskrbnik 30. septembra, da bo proti podložnikom postopni z rubežem, če v roku osem dni ne plačajo zaostankov. Vikar VVolff odgovarja na ti dve pismi s pismom od 5. decembra, da se ni nikoli branil dajati gospoščini, kar ji gre, da pa v ustanovni listini beneficija sv. Janeza Krstnikn, izdani od bratov Konrada in Friderika Auffenstcinskih, ni o tem ničesar zabeleženega. Tudi glede podložnikov navedenih podružničnih cerkev navaja vikar za vsako cerkev posebej njen pravni položaj in vztraja na tem. kar je v cerkvenih zakonih zapisano, da tisto, kar je bilo bogu posvečeno ali v pobožne namene, ne sme rabiti zn splošnost. Na to pismo odgovarja zopet grajski upravitelj Priiggler, da podložniki zato nočejo plačevati dolžne odvetščine, ker umrli pl. Metnitz. ki je imel gospoščino Pliberk pred dvajsetimi leti v zakupu, teh dajatev ni izterjeval. Znano pa je, da so bile te dajatve vpisane tudi v starem grajskem urbarju, sestav- ljenim pred sto leti. Zato prosi grajski upravitelj ponovno vikarja, naj vpliva na podložnike, da bojo te dajatve poravnali, da jih ne bo treba rubiti.35 3. januarja 1613 piše škof Tomaž Uren grofu Ivanu Ambrožu Thurnu in se mu zahvaljuje, da je bil v zadnjih dveh letih, ko je v pliberški okolici posvečal nekaj cerkev, na grofov ukaz sprejet v pli- berškem gradu v goste. Škof omenja v pismu tudi grajskega upravi- telja Ostennana V Radovljici, ki ga je hotel škof svoj čas zaradi prote- stantizma izgnati, pa ga je na prošnjo grofa Thurna favoriziral in se je bil grof škofu za to uslugo zahvalil. Nadalje omenja Škof Hren v » KAI.j., fosc. 76. » KAL]., f«*c. 55/1** in 55/20. 238 /CODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 pismu grnjsko kapelo, ki jo je dal prof Thurn na novo sezidati. Skof sicer hvali, da je nova kapela nad vse lepa, na primernem mostu in bolje zidnim kot prejšnja, kritizira pa, da je v novi kapeli postav- ljen Je en oltar, medtem ko so l>iJi v stari trije. Skof je rade volje pripravljen to kapelo na prošnjo škofa posvetiti.3' Plibcrški vikar Janez Wolf je postal leta 1618 kanonik ljubljanske škofije. Na to mesto ga je prczcntirnl deželni knez nadvojvodu Ferdi- nand II. s pismom od 30. junija 1618. Ljubljanski stolni kapitelj je obstajal iz prosta, dekana in deset kanonikov. Razen enega kanonika. ki ga je imel pravico prezentirati škof, je vsc ostale prezentira! de- želni knez. Vikar \Volf pa kljub imenovanju za kanonika ni zapustil pliberške župnije do svoje upokojitve. Konec leta 1618 je prišlo med vikarjem Wolfom in med grofom Ivanom Ambrožem Tliurnoin ponovno do spora v zadevi plačevanja odvetšeine od strani cerkvenih podložnikov župne nadarbine in pod- ložnikov beneficija sv. Janeza Krstnikn v Pliherku. Vsaka od teh cer- kvenih ustanov je imela po vpisih V urbarju po Štiri podložnike, ki 80 bili dolžni dajati tole odvetščino: podložniki beneficija vsak po štiri l)eliče, dve kokoši in 20 jajc, podložniki župne nadarbine pa eden mernik ovsa in 20 jajc, eden enega kozlića in eno gosko, dva pa po eno kuro. V pismu z dne 19. oktobra 1618 zahteva grof Thurn od vikarja \Volfa. 63 Friderik in Konrad Auffensteinska. Kar se tiče dcželnokncžje resolu- cije, se je ta izvršila per mala nnrata (po zlobnem pripovedovanju). Baroni (Jngnadl so bili namreč prvi, ki so prinesli luteranstvo na grad ?-onek in na gospoščino Pliberk in je to storil Andrej Ungnad. ki je tudi v grajski kapeli pokopan in so v njej postavili potestantske na- grobne spomenike. Sveto pismo je bilo na mnogih krajih preganjano. Ce I>i bili Ungnndi mogli vse cerkve in vse kapele inficirati z luteran- sko krivo vero in Če bi bili mogli pridobiti zn sebe vse cerkvene usta- nove, bi to bili storili. Ko vikar Wolf odklanja pravico gospoščine Pliberk do pobiranja odvctščine od cerkvenih zemljišč, omenja med drugim, da je imela katoliška cerkev vedno defensores ct fundatores (branitelje in ustanovitelje), pn tudi spoliatores ct pertubatores (plcni- teljc in prekucuhe). Grof Ivan Ambrož Thurn je na to vikarjevo pismo » KALj.. U*c. 62/19. 239 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII |VT* takoj odgovoril in nu dolgo in široko obrazložil svojo pravico \ sir. 369 M. 241 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 .skini vikarjem v zakup. Zakup&ina je znašala za oba beneficija 100 goldinarjev letno neben einem nalben Zenten sehoner Harreiaten (poleg pol funta lepega prediva). Razen lega je moral zakupnik poravnati iz dohodkov beneficija vse davke in druge dajatve.41 V naslednjem bodo prikazani dohodki beneficija sv. Janeza Krst- nika v Pliberku za leto 1636. ki so poučni tudi zaradi tega, ker nas se- znanijo s takratnimi cenami nekaterih kmetijskih pridelkov. Ta be- neficij je imel v posesti šest podložnih kmetij in dva domca, ki so morali letno oddajati naslednje: Zakupnino f 5 kr. 9 d — Davek f 28 kr. 17 d — Vojaški prispevek (RUsfgeld) f 13 kr. 20 d - Sodnijski prispevek f — kr. 26 d 1 Dvojni vojaški prispevek f 13 kr. 20 d — 36 mernikov rži, vsuk po 10 reparjev f 49 kr. — d — 47 mernikov ovsa, vsak po 6 reparjev f 33 kr. 15 d — 2 in 1/2 mernika iti 6 meric stročja, vsak po 2 f f 5 kr. 30 d — 70 piSeancev, vsuk po 3 kr f 3 kr. 30 d — 12 pustnih kur, vsaka po 6 kr f 1 kr. 12 d — 44 svinjskih plee, vsako po 13 kr f 21 kr. — d — 320 jajc. vsako po 1 novčič f 2 kr. 10 d — skupaj f 174 kr. 9 d 1 Namesto rohote plača vsaka kmetija po 5 f in vsak dorocc pO 2 f 30 kr f 33 skupaj f 209 kr. 9 d 1 Od tega je odšteli davke in vojaške dajatve f 34 k r. 57 d — ostane f 144 kr. 12 d 1 Razen tepa j. julija v Preboldu in v Trbovljah, 8. julija v Mozirju. 9. julija na Sladki gori, 10. julija v Podčetrtku in v sv. Petru pod Svetimi gorami, II. julija v Podsredi. Kozjem in Pilštnnju, 12. julija na Planini, 19. julija biva škof v Šoštanju, Starem trgu pri Slovenj Gradcu in v Slovenj Gradcu in pride 20. julija popoldne v mesto Pliberk. kjer so ga ex ordine visitationia (po predpisih vizitacij) pričakali s proce- sijo. Po kratkem opravilu v cerkvi je odšel v župnišče, kjer je pre- gledal urbarje in zapiske o inventarju župne cerkve, podružnic in benoficijev in še isti dan dal poklicati predse cerkvene ključarje. To sta bila mestni sodnik Andrej Guethold in meščan Alfonz Maeher. prišlo pa je še več drugih meščanov, ki so škofu poročali, da vikar v redu izvršuje svoje dolžnosti in da živi dostojno. Prosili so Škofa v imenu meščanstva, če bi smeli prihodnji dan priti k njemu v avdien- co, v kar je škof privolil. Pri avdienci so najprej škofu čestitali v imenu mesta k imenovanju, potem pa ga prosili, če bi smeli imeti tudi med tednom večkrat peto mašo in pete večernice in da bi se vršilo ob ne- deljah in praznikih bogoslužje tudi v nemškem jeziku. Škof jim je od- govoril, da to ni ravno Iako težaven problem, da bi se mu ne moglo ugo- diti, posebno, če imajo to zapisano v ustanovah. Drugo vprašanje me- ščanov je zadevolo popravilo pogorele župne cerkve in kapele. Vpra- šali so škofa, ali* je beneficiat dolžan prispevati k tem popravilom. Škof jim je odgovoril, da je to brez dvoma razvideti iz ustanovne li- stine. Ker pa so bile te listine pri meščanih zaradi požara uničene, bo treba pogledati, ali ima te listine bencficiut Stopar, če ne, bo treba pogledati v gornjegrajskem arhivu.43 « KALI., fnsc. M/l. « KAL]., fa*c. 51/9. 243 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 19:4 Iz prošnje meščanov, da bi se smel v župni cerkvi brati evangelij tudi v nemškem jeziku, smemo sklepati, da so se vršile v mestu Pliberk do leta 1641 vse službe božje v slovenskem jeziku. Nato je pozval škof na zaslišanje domaČega vikarja Janeza Pcrdiču, ki je izjavil, da je rojen v Gornjem gradu, da je duhovnik 22 let, od tega je služboval tri leta v Gornjem gradu, devet let pri sv. Petru v Ljubljani UD deset let je na tem položaju v Pliberku. Ordinatus ud titulum collegii Nfariani Obcrburgi (potrjen na naslov marijanišea v Gornjem grad). Tu naj bo omenjeno, da je morala vsaka oseba, ki je v takratnih časih hotela postati duhovnik, pred posvećenjem pred- ložiti potrdilo kakega bogatega zasebniku ali pa kake posvetne ali cerkvene ustanove, da je le-ta pripravljena preživljati dotično osebo v starosti, ko ne bi mogla več izvrševuti svojega poklica. To je bilo nekako prvo znano obvezno starostno zavarovanje. Vikar Perdič je še poročal škofu, dn je študiral retoriko, kazuistiko pa privatno. Deželi plačuje letno 326 goldinurjev nu davkih, v Gornji grad pa letni obrok dotacije škofiji v znesku 112 goldinarjev in tri libre piperis. 2tipna nadurbinu ima 21 podložnih kmetij. Kmalu po tej škofijski vizitaciji je prišlo pri župniji Pliberk do osebne spremembe. Kaj je dalo povod, da je bil vikar Perdič od- stavljen ali premeščen, iz arhivskih virov ni razvidno. Njegov nasled- nik nu viknriutskem mestu v Pliberku je bil Sebastijun Pichler. ki mu je dul kanonik Stopnr leta 16-14 beneficija sv. Katarine in sv. Janeza v zakup. Leta 1647 je tožil vikar Pichler šmihelskega vikarja Križcju, ker že pet let ni plačal znesku 36 goldinarjev, to je ene tretjine obroka, ki ga mora plačevati pliberšku župnija škofiji kot dotacijo. Ta dolž- nost šmihclskc župnije je izhajala iz časov škofa Konradu Glusiču, ko je bil del pliberške desetine odstopljen šmihelski župniji. V tožbi je vikar Pichler tudi navedel, da mora vzdrževati dva knplana in učite- lja, medtem ko šmihelski vikar nima takih obveznosti.44 V pliberški župniji sta bila nameščena stalno po dva kaplana za- fudi razsežnosti župnije in zaradi števila furunov, ki jih je bilo 4000 in tudi več. Eden obeh kaplanov je moral imeti izpit za curam nni- marum (dušobrižništvo). One 30. upriln 1647 je npr. napravil pri nnd- župniku in škofijskem komisarju v Starem trgu pri Slovenj Gradcu kuplunski izpit takratni kaplan v Pliberku TomaŽ Bnnko (tudi Vunko). 7. junuurja 1630 je prosil pliberški vikar Sebastijun Pichler škofa, ali bi ga smel nadomeščati knplan Rupert Rudnikur, ker je zbolel in ne more več opravljati službe v duhovnih zndevuh. Drugi kaplan je bil takrat v Pliberku Jurij Rudolf. V zvezi z boleznijo vikarja Pichler- ja je bilo njegovo službeno mesto v Pliberku razpisano. Za to mesto so prosili Jurij Stcrgur, kupinu v Slovenj Gradcu, Tomaž Dunko, bivši kaplan v Pliberku in sedanji vikar v Crni, ter celjski kaplan Prešeren. V zvezi s temi prošnjami je škofijski ordinnriat v Ljubljani pozval nadžupnikn in škofijskegn komisarja v Brnsloveuh Filipa Terpina, ki je leta 1634 postal generuliii vikar ljubljanske škofije in potem zasedal " KALj., fnsc. 134/3. 244 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 (O mesto vrsto let, da da svoje mnenje o prosilcih. Tcrpin je priporočal kaplana Jurija Stergarju in je pisal tedanjemu general- nemu vikarju Francu Maksimilijanu škofu Peiincnskcmu med drugim tole: Eo quod Slavigraecii in germanica et slavoniea lingua cxcreitatus est, quid etiam Pleyburgcnsis paroehia rcquirit (ker se je v Slovenj Gradcu dobro izuril v nemškem in slovenskem jeziku, kar zahteva tudi pliberška župnija). Navadil se je tudi običajev in pravnih razmer me- ščanov, ki so slične v Slovenj Gradcu in v Pliberku, v duhovnih za- devah pa se ne zahteva večje izbirčnosti niti v enem niti v drugem teh mest. Kar se tiče upravljanja cerkvenega premoženja, je imel v Slovenj Gradcu v posesti beneficij sv. Katarine in je vladal nad nje- govimi zemljiškimi podložniki v najtežjih časih brez pritožb. Kar se pa tiče tekočih sporov, ima na Koroškem, kjer je študiral, mnogo so- šolcev in prijateljev, ki mu bodo lahko svetovali." In res je bil za vikarja v Pliberku imenovan Jurij Stergar, ki je služboval na tem mestu 40 let, kakor bomo videli. Takoj po nastopu službe mu je dal kanonik Stopnr oba beneficija v zakup pod istimi pogoji, kakor jih je imel vikar Pichlcr. 16. junija 1651 je dobil za dobo enega leta kaplansko mesto v Pliberku Matija Stcrmicer na priporočilo patrov jezuitov v Doberli vasi. Leta 1653 pa je bil imenovan za kaplana v Pliberku Tomaž Vi- dovec. Marca leta 1652 je bila izvršena generalna vizitacija vseh župnij pliberškega okrožja.48 Generalne vizitacijc župnij je odredil škofijski ordinariat približno vsakih dvajset let, razen teh vizitacij so pregle- dovali poslovanje župnij škofje ob birmah, vsaki dve leti pa je moral pregledati župnije tudi škofijski komisar. Za plibcrško okrožje je bil to nodžupnik v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Vizitatorji so pre- jemali od škofije točna pismena navodila, kako naj na teh vizitncijah poslujejo. Ko prebiramo vizitacijske zapisnike, se ne moremo zadosti načuditi delu, ki ga je opravil posamezni vizitator v enem dnevu. Pri župnih cerkvah in pri podružnicah je moral najprej opisati stanje cerkve in posameznih oltarjev, nato ves inventar dotične cerkve, potem je moral pregledati urbarje, ugotoviti finančno stanje ter znslišati cer- kvene ključarje. Vse to je zal>eležil v zapisniku v latinskem jeziku. V enem dnevu je pogosto pregledal po tri cerkve, ki so bile ena od druge oddaljene pogosto v težavnem hribovitem terenu. Ko je prišel vizitator, po pisavi sodeč je to bil škofijski komisar in vikar v Braslovčah Filip Tcrpin, dne 18. mraca 1652 iz Slovenj Gradca v plibcrško župnijo, se je najprej ustavil pri podružnični cerkvi v Sent Danijelu (ccclesia curuta S: Danielis in Montc, qaae filialis est ad Parochiam Ss: Appost. Petri ct Pauli Plcvburgcnsis). Ugotovil je tole: Urbar te podružnice je izkazal 60 krav in 120 ovc, podvrženih dav- kom. Cerkev ima šest podlo/nikov. ki plačujejo deželi 46 goldinarjev « KAL;., fosc. 68/1. ** KAL].. fanc. 52/10 in 52/11. IT Zgodovinski {'a*opis M?J ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 davka. Ti podložniki morajo delati rohoto le pri popravilih cerkve, kar se pu redko zgodi in to le po nasvetu pliberškega vikarja. Pač pa mo- rajo plačevati rohoto v denarju, če pa nastane potreba pO ročnem delu, se jim denar vrne. Razen tega je cerkev v posesti Sest travnikov, ki donašujo v celoti Vocavi ludivetricein dom. Joa- nem Khurmuss virom bonorum moruni, ct latinae et germanioae linguae et seripturae ct musicne peritum, etiam organistam .. .c, kar bi se po slovensko glasilo takole: Dal sem poklicati učitelja gospoda Janeza Kur- meša, moža lepega vedenja, veščega latinskega in nemškega jezika v govoru in pisuvi kakor tudi podkovanega v glasbi, ki je tudi org.i- nist... V cerkvi ima odrejen poseben prostor, kjer igra na orgle in s petero dečki poje pri mašah in večernicnh ter pri drugih cerkvenih ceremonijah. Učencev ima okoli trideset; večina njih se uči latinščino in nemščino, petero se jih uči glasbo, dva pa aritmetiko. Študiral jo filozofijo na Dunaju in postal Baccalaurcus philosophiue. Ko je bil vprašan o svoji plači, je odgovoril, da ima nekaj malega. Ima pa mož- nost preživljanja, ker je meščan in ima poleg hiše tudi polja in gozdo- ve, ki ga vzdržujejo. Kot učitelj ima plačo od mesta v znesku 24 gol- dinarjev, obede pa dobiva pri vikarju ali namesto obedov 24 goldi- narjev. Razen tega dobiva od župne cerkve 4 goldinarje, od osem podružnic, ki jih redno obiskuje na dan posvečenjn in na dan patro- nata, pa od vsake po pol goldinarja. Prosi škofa, naj bi dovolil povi- l7* 247 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Sanje tega honorarja na en ali dva goldinarja. Bratovščina sv. Nikolaja mu tudi daje po en goldinar letno, kar je dovolj, ker imajo le enkrat na leto cerkveno opravilo. Službo organ ista pa opravlja brezplačno in to delo podarja cerkvi, ker za to službo ni predvidene plače. Pač pa prosijo meščani, naj bi za zidavo orgel izdal škof ukaz, naj vsaka podružnična cerkev plača pet do deset goldinarjev, meščani pa bi bili pripravljeni prispevati po svojih možnostih, da bo učitelj, ki je tudi organist, na orglah igral. Vizitator je označil učitelja za gospoda, ker je bil meščan in akn- demično izobražen. Učitelj Kurmcš je bil brez dvoma koroški Slovenec, ker je vizitator posebej naglasih da je vešč tudi nemškega jezika. Pri službi božji se je tako v župni cerkvi kakor tudi pri podružnicah pelo v slovenskem jeziku, kar smemo sklepati po ugotovitvah iz leta 1641, ker so šele tega leta prosili pliberški meščani škofa za dovoljenje, da bi se v nedeljah smela enkrat vršiti služba božja tudi v nemškem jeziku. Končno je vizitator pri župniji Plibcrk pregledal še beneficij sv. Janeza Krstnikn in ugotovil, da ima ta beneficij v zakupu domači vikar za letno zakupnino 50 goldinarjev in za en stot lanu, plačati pa mora sam deželi vse davke in druge dajatve, kar je znašalo v letu 1651 61 goldinarjev 3 reparje in 20 novčičev. Prihodnji dan, 20. marca 1652, je vizitator najprej pregledal podruž- nično cerkev v Nočni vasi (ecclcsia Bcatae Virginis Mariae in arena sive im Sandthauss, epiac ineorporata est cum urbario Ecclcsiae Parochiali ad Blcvburg), kar pomeni, da je bila ta podružnica z urbarjem vred inkorporirana župni cerkvi v Pliberku. Pri tej podružnici je obsta- jala bratovščina prvotno sv. Florijonn, sedaj Device Marije, ki je imela 100 članov, od katerih je vsak plačeval letno dva krajcarja, imela pa je še 7 krav in 15 ovac, podvrženih dajatvam. Razen tega je imela ta bratovščina v lasti nekaj njiv, ki so dajale dva goldinarja zakupnine, davkov pa je plačevala 44 krajcarjev. Nato je vizitator odšel k podružnični cerkvi sv. Jakoba v Dobu (Ecclcsia S: Jacobi in Aich). kjer sta cerkvena ključarja Andrej Svetic in Martin Iložar izjavila, da ta cerkev nima nikakih dohodkov razen enega travnika, ki daje en goldinar zakupnine. Tisti dan se je vizitator ustavil še na pliberškem gradu, kjer je pregledal tamkajšnjo kapelo (Ecclcsia S: Spiritus, sanetorum npostolo- riun Petri ct Pauli in Cnstro Illustr. Domini Comitis Ilenrici I.udovici de 'Iurris, sitac suprn BIcvburgensum). Ugotovil je, da je to kapelo dne 20. decembra leta 1620 posvetil apostolski vizitator Sikstus Car- canus in da je vsakoletno proščenjc v tej kapeli bilo preloženo na binkoštni praznik. Nadalje je vizitator ugotovil, da je bil med pokoj- nim grofom Ivanom Ambrožem Thurnom in med ljubljanskim škofom dne 19. decembra 1620 sklenjen dogovor, da zapusti grof ustanovo v znesku 500 goldinarjev. Od obresti tega zneska naj prejema vsako- kratni pliberški vikar 50 goldinarjev letno, mora pa za in honorar brati vsak petek v gradu mašo, če pa bi bil kak petek zadržan, pa na kak drug dan v tednu. Original tega dogovora je vizitator priključil vizitacijskemu zapisniku. 248 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Naslednji dan, 21. marca, je vizitator začel z dolom pri podruž- nični cerkvi sv. Jakoba v Mežici (ccclcsia curafa S: Jakobi Apost. ct Valentini praesbiteri ct Martvris). Ugotovil je, da pri tej cerkvi obstaja bratovščina v spomin umrlih, ki je obhajala vsako leto svoj praznik na dan mrtvih. Duhovnik je dobival na ta dan za hrano 45 krajcarjev, razen tega so obdarili na ta dan 15, največ pa 20 rcvežev. Bratovščina je imela 128 članov, od katerih je moral vsak prispevati na leto dva krajcarja. Razen tega je imela bratovščina 6 krav in 60 ovac. podvr- ženih cenzusu. Nato je vizitator zaslišal oba cerkvena ključarja Matijo Pritov/nika in Baltazarja Steržcta, ki sta izjavila, da izkazuje cerkveni urbnr 35 krav in 161 ovac, podvrženih dajatvam. Nadalje poseduje cerkev pet podložniških družin in dva podložna domca, ki služijo cerkvi 58 goldinarjev, 26 krajcarjev in 3 novčiče. Davka so plačali leta 1651 40 goldinarjev, 3 roparje in 15 novčičev. Ključarji so še prosili, naj bi dal škof dovoljenje, da bi se vršile pri tej podružnici poroke, toda brez prejudica plibcrškcmu vikarju. V zvezi s to prošnjo naj bo ome- njeno, da je veljal v dobi, ki jo opisujem, nepisan zakon, da so so morala vsa cerkvena opravila pri krstitvah, porokah in pogrebih vršiti pri farni cerkvi. Izjema od tega pravila so bili pogrebi pri tistih podružnicah, ki so imele svoje pokopališče, pri krstih pa, če je bil v dotični podružnični cerkvi s škofovim dovoljenjem postavljen krstni kamen. Ker je Mežica oddaljena od Pliborka okoli 12 kilometrov, nas prošnja cerkvenih ključarjev ne sme začuditi. Take in podobne proš- nje faranov iz Mežice in Scnt Danijela so se ponavljale in so ti dve podružnici dosegli, da sta v 18. stoletju postali samostojni župniji. Iz Mežice se je vizitator podal še isti dan v Libučc, kjer so ob- stajale tri podružnične cerkve. Pri cerkvi sv. Jurija v Zgornjih Li- bnčah sta cerkvena ključarja Bartolomcj Desetnik in Martin Stropnik izjavila, da izkazuje urbar te cerkve 24 krav in 28 ovac, podvrženih cenzusu. Razen tega ima ta cerkev v posesti osem njiv, ki služijo pet goldinarjev. V letu 1651 je plačala ta podružnica tri goldinarje in šest roparjev davka. Pri podružnični cerkvi sv. Bartolomeja v Srednjih Libučah je tamkajšnji cerkveni urbar izkazal dve podložniški dru- žini in enega kajžarja. šest njiv in on travnik. Vsa ta posest je tej cerkvi donnšnla letno 33 goldinarjev in 40 krajcarjev, leta 1651 pa so plačali na davkih 24 goldinarjev in 4 reparje. Cerkev je imela ius laudemiornm ter 10 krav in eno ovco, podvrženih dajatvam. Corkvonn ključarja sta bila Jakob Lcsjak in Valentin Aber. Končno je pregledal vizitator ta dan še podružnično cerkev sv. Andreja apostola v Spod- njih Libučah, kjer je izvedel od cerkvenih ključarjev Jurija Ostcr- mnna in Jurija Slaviča le to, da se vršijo pri tej cerkvi obligatne maše, ker je ccclcsia curanda. S icm dnem je bila vizitacija župnije Plibcrk v letu 1632 končana. Vizitator je moral potem vizitacijski zapisnik poslati škofiji v Ljub- ljano in je škofijski ordinariat na podlagi ugotovitev vizitatorja izdal vikarju pismene odredbe (constitutiones), kaj bo treba pri posameznih cerkvah storiti in popraviti. Naj bo tu navedeno le eno izmed navodil plibcrškcmu vikarju: Lastnik pliberškega gradu grof Thurn je prosil 249 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 za dovoljenje, da hi smel napraviti iz svojega stunovanja vhod do oratoriju v grajski kapeli, da hi imel lepši pogled v kapelo. Škofijski ordinariat je naročil vikarju, noj ohvcsti grofa, da škof ni pristojen izdajati takih dovoljenj in naj grof vloži prošnjo v Rim. Leta 1658 so farani podružnic Šcnt Danijela in Mežice vložili na škofijski ordinariat v Ljuhljani tole prošnjo: Od svojega vikarja smo prejeli navodilu generulne vizitucijc iz letu 1652, ki jih zvesto izpol- njujemo. Moramo pa škofu potožiti svoje težave. Od fare smo zelo oddaljeni in je pot čez hribe v Pliherk tcžuvnu, ki juh temu pa mornmo nositi novorojenčke v Pliherk h krstu. Letos pozimi je en otrok na poti v Pliherk zmrznil in je tukoj po krstu umrl. Zaradi tega ljudje tudi ne morejo dohiti botrov. Prosimo škofa, da dovoli postaviti v njihovih cerkvah krstne kamne, da hi smeli vsaj novorojenčke doma krstiti.47 24. julija 1658 toži pliherški vikar Jurij Stcrgar v pismu škofu, kake težave ima pri administraciji župnije zarndi priskutnih D upor- nih sosedov in pruvi v pismu »miliiia est vita hominis sopar tcrrnmt (življenje človeka na zemlji je borba). Prosi škofa za dovoljenje, da hi smel vložiti tožbo, ker je upravitelj pliherške gospoščine storil silo nad podložnikom pliherške nadurhinc, ko mu je znplenil hrez vzroka voz s kravo, ko je peljal na njivo gnoj. Kot svojega pravnega zastopnika navaja vikar celovškega odvetnika dr. Janeza Zavriča.48 Iz te prošnje sledi, da vikarji niso smeli sami vlagati tožb na višje instance brez dovoljenja župnikn-škofu. 8. decembra 1661 sporoči škof Oton Friderik Buchheim pliberške- mu vikarju Juriju Stcrgarju, da je v Ljubljani umrl kanonik in mestni župnik Jakob Stopar in da je cesar s pismom z dne 22. septembra 1661, izdanem v Ebersdorfu, prezentira! za naslednika Stoparju pri bene- ficiju sv. Janeza Krsiniku v kapeli župne cerkve v Plihcrku vikarja Jurija Stergarja. Škof je istočasno pooblastil magistra Leonarda Julija iz Celovca, da investira Stergarja na tu beneficij." Med leti 1660 in 1662 je Studiralo teologijo nckuj sinov pliberSkih meščanov, pri čemur je imel nekaj zaslug brez dvomu zgoraj opisani pliherški učitelj Kurmcš. To izvemo iz krstnih listov, ki jih je izdal v teh letih pliherški vikar. Dne 15. oktobra 1660 izda vikar Jurij Stcrgar rojstni list za teologa l.eonurda \Vroyli (Brojli), rojenega 1. de- cembra 1637. Starši so bili meščan Florijan Vrojlič in žena Jern. Krstil gn je vikar Janez Perdič, priče pa so bile Virgilij Sukart in Eva Kar- tah. 16. septembra 1662 izda vikar Stcrgar rojstni list za teologa Ju- rija Ricdla, sina meščana Matije Riedla in žene Uršule. Krščen je bil dne 3. uprilu 1639 po vikarju Janezu Pcrdiču. Botra sta bila Jurij Rudolf in Katarina Grascr. 17. septembra 1662 je vikar Stcrgar napisni krstni list za Tomaža Rischlaffa, rojenega 20. decembra 1637 v Pli- hcrku. Starši so bili Nikolaj Rischlaff, pliherški meščan in žena Uršula. Krstil gn je vikur Jnncz Perdič. Priče Tomaž Cerčcj in Marija Kciser. Na koncu rojstnega lista je vikar Stcrgar napravil pripombo, da smatra " KALj., fasc. 1WV *« KALi.. fasc. 9V44. « KAL}., fasc. 162/7. 250 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Rischlaffa za vrednega, da -sprejme tonzuro in štiri nižje redove.'0 15. oktobra 1662 pa poroča generalni vikar ljubljanske škofije Filip Tcr- Pin škofu, da je prosil Andrej Guthold iz Plibcrka, ki študira v Gradcu teologijo in je prejel dne 11. junija 1661 red akoluta, da bi smel biti v Gradcu posvečen še na ostale redove. Generalni vikar poroča škofu, da je Gutholdu izdal to dovoljenje razen dovoljenja za posvetitev v duhovnika. Istočasno poroča generalni vikar škofu, da je tudi Plibcrčan Leonard Brojli na tem, da bo posvečen v duhovnika. Je sicer mož majhne rasti, odgovarja pa korajžno in dobro.51 Vsi ti štirje Plibcrčani so bili skoro iste starosti in so tudi skoro istočasno končali svoje študije. V pismu z dne 30. oktobra 1664 poroča vikar Jurij Stcrgar škofu v Ljubljano, da je imenoval po premestitvi pliberškega kaplana Jakoba Penza v Šoštanj na njegovo mesto Andreja Gutholda, sina mestnega sodnika v Pliberku, za katerega namestitev je prosil tudi njegov oče in drugo sorodstvo. Vikar prosi škofa, da to imenovanje potrdi, ker je prosilec odličnega vedenja in zelo izobražen mož.52 Ze pred temi štirimi pliberškimi teologi pa je končalo večje šte- vilo Pliberčanov teološke študije in so postali duhovniki. 22. novem- bra je izstavil vikar Sebostijan Pichlcr dokaz o zakonitem rojstvu za Toma Wanko, sina pliberškega meščana Wankota in njegove žene Eli- zabete. 7. septembra 1654 je izstavil vikar Jurij Stcrgar rojstni list za Ivana Machcrja, rojenega 12. oktobra 1630. zakonskega sina Tvann in Uršule Machcr. Krstil ga je kaplan Jakob Lonšie, botra pa sta bila Markus Ravnah in Helena Mihclič. 9. septembra 1654 je vikar Stergar izdal rojstni list za Andreja I^)ja, rojenega leta 1628 kot zakonskega sina I.ukasa in Susnne Loj. Krstil ga je vikar Janez Wolff, botra po sta bila Pankracij Drobež in Eva Priolet. 19. aprila 1659 pa je vikar Ster- gar izstavil rojstni list za bodočega duhovnika Simona Grila. rojenega 18. septembra 1636. Krstil ga je vikar Perdič, botra pa sta bila Šte- fan Konauff in Marina Pučcl.53 Za temi pa sem ugotovil še dva Pribcrčana, ki sta študirala teo- logijo. 26. oktobra 1665 je izstavil Henrik Ludvik grof Thurn in Valc- sassina titulum mensac za Matijo Mcžana, 8. junija 1672 pa je izdal mestni svet v Pliberku titulum mensoe teologu Matiji Paša, sinu po- kojnega meščana in usnjarja Urbana Puša in njegove žene Katarine.54 V pismu z dne 30. oktobra 1664 na škofijski ordinariat poroča vi- kar Stcrgar še o svoji krivdi v zadevi poroke dveh zakoncev, ki sta l>ila med seboj v sorodstvu v četrtem kolenu, po cerkveno-pravnih pred- pisih sta bila bratranec in sestrična. Kakor je bilo že v uvodu pove- dano, je moral vsak škof po nastopu službe dobiti od papeža po- oblastilo, da je smel dispenzirati zakonski zadržek sorodstva ali svn- štva 3. ali 4. stopnje. Dobili pa so škofje taka papeška pooblastila k za tiste primere, v katerih je bilo dokazano, da sta oba zaročenca revna in si služita kruh z delom svojih rok. Dispcnzo tega zakonskega • KALj., fasc. 157/26. " KALj., f„c. »7«. u KAI.j., fo*c. 74/8. ? KAD., ffl^c. 4Vi. M KAI.j., fasc. 47/7. 251 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 197* zadržku bogatili slojev prebivalstva si je pridržal papež sam, ker je bila taka dispenzu vezana z visoko takso. V predmetnem primeru se vikar Stergar v pismu opravičuje, da je pomotoma poročil dva zakonca, za katere je naknadno ugotovil, da sta si v sorodstvu, Slo je za nekega potujočegu potepuškegu krojaškega pomočnika, ki je hotel že pred tem prevarati patre jezuite v Doberli vasi in komendatorja na Rcl>crci, da bi ga poročili, pa se mu to tam ni posrečilo. V pliherški okolici se je naselil pri kmetu Simonu Studciičniku, faranu župnije Plibcrk, in se izdajal za njegovega nezakonskega otroka. Studenčnik je prišel nekega dne z dvema možema v župnišče in vprašal vikarja, ali sme ta klatež, ki se je izdajal za njegovega nezakonskega sina, poročiti neko sorodnico Studcnčnika. Vikar Stergar je v dobri veri. da sta ženin in nevesta med seboj v sorodstvu v 5. kolenu, v to pri- volil in jih je 21. julija poročil. Nuknadno se je izvedelo, da je ta klatež prevaril kmeta Studcnčnika, vikarja Stcrgarja in celo svojo last- no ženo, ker je imel že poprej ljubavno razmerje z njeno sestro, ki je z njim pričakovala otroka. Ker se je vse to v javnosti kmalu izve delo in da ne bi prišlo do večjega škandala, je vikar Stergar odredil, du morata zakonca do nadaljnjega živeli ločeno lako dolgo, dokler pride škofijsko dovoljenje za sklenitev tega zakona. Vikar prosi škofa, naj prošnji ugodi, ker so vsi prizadeti fara ni njegove župnije. Škofijski ordinariat je na to pismo odgovoril že 4. novembra in je pohvalil vikarja, da je odredil ločeno življenje obeh zakoncev. Naročil pa je vikarju, naj pošlje dokaze o tem, v kakem sorodstvu sta oba zakonca, ali po očetih ali po materah, ker bi bila ločitev zakoncev tem- bolj potrebna, če bi se izkazalo, da gre za več zakonskih zadržkov.55 Kako se je ta zadeva končala, pa iz listinskih virov ni bilo mogoče dognati. Leta 1664 je umrl škof Oton Friderik grof Buchhcim in je novi škof Jožef grof Rahatta prevzel dne 14. septembra 1664 funkcijo naj- višjega sodnika ljubljanske škofije. Kmalu za tem priporoča grof Nikolaj pl. Roscnberg v pismu škofu Rabatti, naj dovoli prodajo neke kmetije, ki je bila v lasti bratov- ščine Rešnjega telesa v župniji Pliberk. baronu Matiji pl. I.ichtcn, v kar je že privolil pokojni škof Oton Friderik. Škof Rahatta naroča v pismu z dne 3. decembra 1664 pliberškemu vikarju, naj poroča, kaj je pokojni škof v tej zadevi ukrenil in ali se je ta prodaja izvršila v sporazumu z bratovščino ali brez njene vednosti, ali je in trans- akcija v korist bratovščini, ali je bila vrednost kmetije precenjena po nepristranskih osebah in ali je sedaj ugoden trenutek za to, da bi ta odprodaja služila pobožnim namenom bratovščine. Ko bo škof prejel te podatke, bo lahko odgovoril grofu Roscnhcrgu.5*1 Spomladi leta 1666 je v mestu Plibcrku izbruhnil zopet hud požar, ki je upepelil tudi župnišče. Vikar Stergar prosi v pismu z dne 22. maja 1666 škofa, naj mu za ponovno zgraditev župnišča spregleda « KALj., '"c. 67/12. » KALj., fnsr. 67/3. 252 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 plačilo letne dajatve kongruc v znesku 30 goldinarjev. Zupniščc pa še letn 1668 ni kilo nn novo sezidano, ker je vikar Jurij Stcrgar še 11. maja 1668 naslovil na škofa prošnjo za pomoč pri graditvi župniŠča. V zvezi s tem požarom je vikar Stcrgnr dne 16. septembra 1667 poročal škofijskemu ordinnriatu. da je bil eerkveni stolp v požaru leta 1666 tako porušen, da pa ho treba do tal podreti in na novo sezidati. V te namene prosi v svojem imenu in v imenu cerkvenih ključarjev, naj do- voli, da prodajo eno podložniško hubo in porabijo izkupiček pri zi- davi stolpa. Vikar je dobil tale odgovor sklepa škofijskega konzistorija: Ker so določene visoke kazni zoper tiste, ki odtujujejo cerkveno pre- moženje, kakor je to predpisal papež Pavel II. in je to potrdil tudi tri- denski koncil, se prodaja podložniškega posestva ne more dovoliti. Če- tudi je res, da je ta kmetija oddaljena od mesta Plibcrk tri milje in je cerkvi malo koristna, bi morali za tako prodajo i/poslovati dovo- ljenje papeža in deželnega kneza, kar je zvezano z velikimi težavami. Zato je bolje« da se bo stolp popravljal postopoma iz letnih dohodkov Župne cerkve.57 16. septembra 1667 se pritoži vikar Stergar pri ljubljanskem škofu, da so začeli pliberški meščani pobirati desetino od zemljišč, ležečih v zunanjem mestnem pomirju, ki so jih imeli več kot trideset let v zakupu, za sebe brez plačila zakupnine, češ da pravica do desetine v smislu veljavnih predpisov po tridesetih letih zastara. Škof je vikarju odgovoril, da se po cerkvenih predpisih desetine ne smejo in ne morejo dajati v zakup za daljšo dobo od trideset let, cerkev pa te pravice ne more izgubiti, ker ne zastara. Zato naroča vikarju, naj najemno po- godbo za prihodnje leto obnovi, če pa ne bi uspel, naj se posvetuje z dobro podkovanim odvetnikom, kaj bi bilo treba storiti, in naj pred vložitvijo tožbe pošlje pooblastilo za tega odvetnika v Ljubljano ali v Gornji grad v podpis.58 Iz leta 1667 je ohranjena imenjska vrednost zemljišč, ki so bila v lasti pliberške župnije ter pliberškc župne cerkve in njenih podruž- nic, kakor je bilo vpisano v deželni deski v Celovcu (vvicvicl Pfundt Ilcrrn Giilt cin jede possidiert): Funtov Roparjev Novci če v Župnija Plibcrk 71 7 8 Župna cerkev 22 1 3 Beneficij sv. Janeza Krstn. 10 5 — Cerkev sv. Danijela 9 — o Cerkev sv. Ulrika 5 1 26 Cerkev sv. Jakoba v Dobu — 6 9 in Vi Cerkev sv. Jakoba in Valentina v Mežici 8 — 23 Cerkev sv. Jurija 1 2 — Cerkev sv. Bartoloincju 5 4 — Cerkev sv. Andreja 2 4 — Cerkev sv. Magdalene 1 2 — " KALI., fa»c. 67/* in 67/12. u KALj., f«c. 67/12. 233 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 (Obe cerkveni bratovščini Rcšnjcga telesa in sv. Nikolaja sta bili z župno cerkvijo Pliberk pod eno napovedjo.69 Po tej napovedi so po- tem odmerjali tudi davke in vojaške dajatve (Riistgcld). 12. februarja 1668 se je pliberški vikar Stergar pritožil zoper vi- karja Primužu Pecra v Smihclu, da za leto 1667 še ni poravnal dotacije škofiji in zato tudi sam ne more poslati dolžnega prispevka. Škofijski ordinariat je šmilielskcmu vikarju naročil, da plača ta prispevek v roku 14 dni, ker je po vpisu v urbarju pliberškc župnije dolžan to storiti, če pa ima zoper pliberški vikariat kake ugovore, naj to stori v predpisanem roku. Ker pa je vikar Pecr medtem ugovarjal plačilu in prosil, naj se zadeva prepusti v odločitev sinodi v Gornjem gradu. ki bo obdržana na praznik sv. Doroteje po veliki noči, je škofijski or- dinariat izdal dne 17. marca 1668 tale dekret: Ker letos ne bo obdržana sinoda v Gornjem gradu, temveč v Ljubljani, se njegov ugovor ne more upoštevati in se mu v imenu škofijskega ordinariala strogo naroči, da takoj poravna dolžno in dosedaj običajno penzijo škofiji. Pliberškemu vikarju pa je ordinariat izdal istočasno dovoljenje, da izterja ta dolg in tudi stroške eksekucije potom rubeži s pomočjo posvetnih oblastev, če bi bilo to potrebno.60 V začetku leta 1667 je umrl pliberški kaplan Grilc. Za njegovo me- sto je prosil duhovnik Martin Žlcbnik, ki ga pa škofijski ordinariat ni nastavil, temveč mu naročil, naj prosi za vikariatsko mesto pri stolni cerkvi v Ljubljani. Za kaplansko mesto Grilca se je potegoval tudi drugi mestni kaplan v Pliberku Jurij Riedl in prosil, dn bi smel opra- viti v Gornjem gradu izpit iz dušobrižništva. Škofijski ordinariat je njegovi prošnji ugodil in naročil škofijskemu komisarju v Gornjem gradu, naj ga on in najstarejši gojenec Marijnniščn izprašata in mu iz- data potrdilo z veljavnostjo do prihodnje vizitacijc župnije Pliberk.61 Dne 16. januarja je izdal škofijski urad v nekem sporu navodilo, da cerkvenega premoženja ne predstavljajo niti župnik niti cerkveni ključarji sami, temveč predstavljajo v cerkveno-zemljiškili sporih prvo instunco po starih običajih ljubljanske škofije složno in skupno župnik in cerkveni ključarji. L marca 1670 je tožil Jakob Pevc, bivši kaplan v Pliberku in se- danji kaplan in spovednik pri ljubljanskih nunah, pliberškega kaplana Mihaela Stcrgarja na plačilo polletne kolektore v znesku 47 goldinarjev 8 krajcarjev. Škofijski ordinariat je izdal Mihaelu Stcrgarju dekret, da poravna v enem mesecu svoj dolg, v nusprotnem primeru bo kazen- sko poklican v Ljubljano in bo tu kontumaciran, dokler ne poravna dolga. Kaplan Mihael Stergar in njegov brat pliberški vikar Jurij Stcrgar nista bila med seboj v dobrih odnosih. Vikar je svojemu bratu kaplanu očital, da prepogosto zahaja v družbo plibcrških meščanov in da živi lahkomiselno. Vikar Stergar je zaradi tega dne 10. oktobra 1671 predlagal škofijskemu ordinariatu, naj brata Mihaela sprejmejo v Marijaniščc v Gornjem gradu, da se bo v starosti naučil tistih disci- " KALI., rase. hO/t. - KAI.L fa*c. 67/12. « KAI.j., f.nc. 67. 254 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 plin, ki se jih v mladosti ni naučil. Škofijski ordinnriat je vikarju Stergarju odgovoril takole: Več je vredno dohro razumevanje v skup- nosti kot oseba enega nepoboljšljivega človeka; da ne bi pokvaril s svojimi slabimi lastnostmi vse črede, se prošnji vikarja razumljivo ne more ugoditi. V sporu med Jakobom Pevcem in Mihaelom Stcrgarjcm v zadevi plačila dolžne kolektore pa je prišlo na razpravi pred škofij- skim konzistorijem v Ljubljani dne 18. septembra 1670 do poravnave, po kateri se je toženec obvezal, da poravna svoj dolg v živilih in sicer 16 in pol mernika pšenične moke in 35 mernikov ovsa.*2 20. januarja 1673 je vikar Stergar poročal generalnemu vikarju ljubljanske škofije Filipu Tcrpinu v zadevi dveh parov zaročencev, ki so prosili za dispenzo zakonskega zadržka krvnega sorodstva. V prvem primeru je šlo za dve osebi iz kmečkih krogov. Vida Gradišnika in Marijo Riva, ki sta bila med seboj v 4. oziroma v 3. kolenu v sorodstvu. Kot razlog zu poroko je Gradišnik navajal, da je dobrega vedenja in marljiv in da ima dobro kmetijo, ki jo namerava podariti nevesti kot doto, nevesta pa je revna brez premoženja. V drugem primeru pa je šlo za otroke pliherških meščanov. Klemcnt Jamnik je bil zaročen z Marijo Vernar, ki je v pričakovanju sklenitve zakona postala Z njim noseča. Poroko pa je preprečil nedostojen mladenič Jožef Puglič. ki je pomotoma tudi enkrat spolno občeval z imenovano Marijo, ker ni vedel. da je bila zaročena s Klcmentom Jnmnikom. Klement Jamnik in Jožef Puglič sta bila v krvnem sorodstvu 4. kolena, bila sta torej bratranca. Tudi Marija je mislila, ko je prišel Puglič ponoči k njej. dn to ni nihče drug kot njen zaročenec Jamnik, s katerim je bila vajena večkrat spolno občevati. Po izvršenem dejanju je pomoto prva opazila Marija ter je vsa ogorčena in nestrpljiva začela kričati in je jokaje zapustila sobo. Vikar Stergar je bil dal poklicali predse vse tri imenovane osebe in jih je v navzočnosti duhovnika Valentina Cnstallanijo ter Še dveh prič zaslišal. Vsi trije so pripravljeni pod prisego izjaviti, da se je vse to zgodilo po pomoti in so prosili, naj bi se v izogib javnega škan- dalu izdala Čimprej dispenza zakonskega zadržka sorodstva 3. kolena, da bi mogla zaročenca skleniti zakonsko zvezo. Generalni vikar je na ti dve prošnji odgovoril, da se bo v prvem primeru izdala dispenzo, čim bo vikar predložil dokaze o stopnji sorodstva. Za drugi primer pa je generalni vikar dal pojasnilo, dn v tem primeru ni potrebna nikaka dispenza, ker je v primerih spolnega občevanja potrebna dispenza le med sorodniki iz 1. in 2. kolena krvnega sorodstva (sic!).*3 Leta 1669 se je zopet vršila vizitacija župnije Pliberk. Vizitacijski zapisnik nam prikaže tole: Poklicani cerkveni ključarji Bartolomej Figon, Matija Guethold, Simon Kocianič, Bartolomej Anhuber, Tomaž Guetman in Matija Mohar so se pritožili, da se ob nedeljah služba božja prepozno začenja. Zaslišani vikar Jurij Stergar je izjavil, da je rojen v mestu Kranj, star je 55 let in 28 let duhovnik. Služboval je vedno v območju Ijuhljuuskc škofije in to dve leti v Svibnem, nato je bil 43 KALI., fn*c. 67 In 87/56. » KALj.. fn«.c. 73. H>> ZGODOVINSKI CASOI'IS XXVIII 1974 7 let vikar mesta Slovenj Gradec in 18 let v Pliberku. Študiral je logiko s kazuistike Njegovo življenje in obnašanje je vzorno in je dober pater familias. Pogorelo župnišec je dal lepo popraviti, da je njemu v čast in prijetno bivališče za goste. Tudi cerkev lepo popravljajo razen zidave novega stolpa. Zakristijo in svete posode vzdržuje vikar v naj- večji čistoči. Pri sebi ima mater, sestro in nečake. Župnija Šteje 4432 duš; za veliko noč so prejeli vsi obhajilo razen ene osebe, gospoda Crucigerja pl. Slaudach, za katerega se ne ve, kje se je izpovedal. Dohodki župnika so razvidni iz urbarja, ki je shranjen v Gornjem gradu. Vikar Stergar ima v posesti tudi beneficij sv. Janeza Krstnikn. ki mu donaša letno 200 goldinarjev dohodka. Meščani so naslovili na vladarja pismeno prošnjo, naj bi jim dovolil, da oni predlagajo benc- ficiata v primeru smrti prejšnjega za imenovanje. Škof izjavi, da je proti temu in bo prosil cesarja, da da pravico do predlaganja novega beneficiata njemu, ker bi meščani, če bi dobili tuko pravico, to izkori- stili sebi v prid in ne v prid cerkvi. Pri župniji Pliberk sta stalno na- meščeno dva kaplana. Vsak izmed njiju upravlja en del župnije s cele- briranjem maš, pridiganjem in oskrbovanjem zakramentov. Njihovi dohodki obstnjujo iz birc tako, da daje vsak kmet dogovorjeni del mernika pšenične moke in pol mernika ovsa, in iz štolninc za cerkvena opravila, in pride vsak kaplan na letni dohodek 100 zlatnikov. Hrano jima daje vikar. Prvi kaplan je Mihael Stergar, rodni brat vikarja, ki je bil že večkrat vizitiran. Svojo službo opravlja dobro, sicer je bil poprej na glasu, da je pokvarjen, sedaj se je pa poboljšal, kakor so to potrdili meščani sami ter cerkveni ključarji. Drugi kaplan je Jurij Ricdl, plibcrški domačin, star 29 let, duhovnik je štiri leta, od tega je bil eno leto in en četrt tislužbcn pri grajski kapeli, sedaj je drugo leto plibcrški kaplan. Titulom mensae je prejel od mestn Pliberk. Je dober, pameten in ljubezniv mož in svojo službo opravlja v zadovoljstvo vseh. Vizitator je na koncu še naročil vikarju Stcrgarju, naj začenja ob nedeljah službo božjo ob 7. uri, ker so meščani za to prosili.*4 V drugi polovici 17. stoletja je še cela vrstu mladeničev iz Pliberku in okolice začela študirati in se posvetila duhovniškemu poklicu. 8. sep- tembra 1654 je izstavil vikar Jurij Stergar krstni list za Gregorja Mi- heliča, sina pliberškcgu učitelja Jakoba Mihcliča in njegove žene He- lene. Rojen je bil 7. februarja 1630, krščen po kaplanu Scbnstijunu Pichlerju, botra sta bila Pankrac Vrabcš in Uršula Maher. 19. junija 1666 je postal duhovnik Plibcrčan Andrej Porthnus, star 24 let, ki je študiral retoriko v Judcnburgu in za katerega je prost v Spodnjem Dravogradu prosil za izpust iz ljubljanske škofije, ker je imel v Dravo- gradu obljubljen beneficij. Leta 1665 sta postala duhovnika dva Pliber- čana, in sicer Andrej I.nurc, ki je moral prositi za dispenzo za to, ker je štiri leta prekinil svoj študij, in Gregor Gradišnik, star 26 let, ki je postal diakon v Solnogradu leta 1663. Tu naj bo mimogrede omenjeno. tla je leta 1664 postal duhovnik Primož Stergar, brat pliberškega vikarja Jurija Stcrgarja in pliberškega kaplana Mihaela Stcrgarja, torej že •* KALj., f«?c. 21/16. 256 ZCODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 tretji Član družine Stcrgur iz Kranju, ki se je posvetil temu poklicu. 23. decembra 1675 je prejel tonzuro in .štiri nižje redove 23-letni Urban Shlap, PliberČnn, ki je v Celovcu nbsolvirul filozofijo in sedaj studira žc drugo leto teologijo, 12. decembra 1692 je bil izprašan za diakona Plibcrčan Andrej Schncidcr, rojen 14. oktobra 1672, ki je končal v Celovcu humanistiko iu filozofijo in je sedaj tretje leto slušatelj teolo- gije. 14. marca 1695 pa je napravil izpit za subdiakona Plibcrčan Jožef \\ indiseh, star 24 let, ki je prejel titiilum mensae od mesta Šcnt Vid. Leta 1677 je prejel nižje redove in tonzuro 21-letni Plibcrčan Jurij Schricnz, subdiakonat pa 24-letni Plibcrčan Jakob Rudolf, ki mu je dalo mesto Muta na Spodnjem Štajerskem tituliim mensae. Leta 1675 je bil posvečen v duhovnika Urban Slap, sin umrlega pliberškegu meščana Simona Slapa, rojen leta 1650. ki je študiral filozofijo v Ce- lovcu in nato tri leta knzuistiko ravnotam. Titulum mensae mu je dalo mesto Sent Vid ob Glini dne 1. februarja 1673. Glede obnašanja v življenju in njegovega značaja ga je priporočala kongregacija v Cc- lovcu.85 Vikar Jurij Sfergar je imel v začetku svojega službovanja v Pli- berku nekaj nevšečnosti, kar je razvidno iz tchlnc sinodalnili zupisni- kov: Na sinodi v Gornjem grudu leta 1653 so se pritožili Jurij Marin in njegovi bratje iz Šcnt Danijela, da je vikar Stcrgar po smrti njiho- vega stoletnega očeta Štefana zaliteval plačilo posiurtninc (Sterbcrecht) od kmetije, ki je >cinc frcigestiftete Ilubeiu. Sinoda je razsodila, da vikar, ki sicer zasluži pohvalo, ker Ščiti cerkveno premoženje, ne more zahtevati laudcmiuma od Imbe, ki spada pod deželno oblast. Na sinodi v Gornjem gradu leta 1655 pa je bil vikar Stcrgar naznanjen, da je zahteval za pogreb samomorilca (uruduziju 60 impcrialov. Na tej sinodi je vikar Stcrgar prosil tudi za dovoljenje, do bi smeli kaplani, ki hodijo ob nedeljah in praznikih maševati k podružničnim cerkvam, vršiti pri teh cerkvah poroke. Na sinodi leta 1659 pa je vikar Stcrgar poročal, da živi v Plibcrku že 14 let oseba, ki se noče izpovedati, ki je še vedno heretik in ga ni mogoče izpreobrniti. Nadalje poroča o nekem zakonu. kjer žena noče z možem spolno občevati. Kaj je sinoda v teh primerih sklenila, pa iz zapisnikov ni razvidno.6* Okoli leta 1670 je začel takratni lastnik gradu in gospoščine Plibcrk Prane Ludvik grof Thurn-Vnlesassina blizu cerkve naše ljube gospe v Nonči vasi na griču, imenovanem Holmec, zidati cerkev Božjega groba. 18. avgusta 1676 prosi grof 1 hurn v pismu škofa Jožefa Rabatto. naj dovoli nadaljevanje zidave cerkve Božjega grobu, ker ni že poprej prosil za to cerkveno dovoljenje. Ce tega dovoljenja ne bo dobil, bo vse zopet podrl. V pismu je tudi prosil, da bi se smelo do posvetitve Cerkve brati svete maSe pri strunskih vrutcih. 9. avgustu 1678 poroča grof Thurn škofu Habutti, dn jo cerkev, ki jo je dal graditi pri Svetem grobu, dograjena in prosi za dovoljenje, du bi se smela vršiti v cerkvi služba božju. Škof je nupisnl na prošnjo lastnoročno pripombo: >fiat 41 KALI., fo»c. 4VI. 47/8. 26/IB in 89/53. 44 KAI.j., f«»c it/9 in 41/12. 257 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 decretum et datur Ucentia debitis conditionibusc. Pa šele leta 1680 j** bilo na ponovno prošnjo grofa Thurna izdano od strani škofa defini- tivno dovoljenje za zgraditev cerkve Božjega groba. Z dekretom z <\t\c 4. oktobra 1680 je škof izdal poleg dovoljenja za izgradnjo »bazilike ad S: niiniruin Sepulcrum propc Kincrstorffc svojemu vikarju mesta Pliberk in komisarju tega okrožja Juriju Stergarju pooblastilo, da ob navzočnosti svojih furnnov, pa le iz mesta, ne tudi ostalih faranov (zaradi nevarnosti infekcije, ker je takrat v Pliberku in okolici raz- sajala kužnu bolezen), vzida po ritualu rimskih predpisov temeljni kamen. Istočasno je škof v tem dekretu naročil svojemu vikarju, naj zvesto izvršuje vsa cerkvena opravila pri procesijah in drugih prilikah sezidane cerkve, to pa le po pismenih odredbah škofa ali generalnega vikarja. Kar se tiče pravice patronata, bo škof odločil, čim bo pri tej cerkvi ustanovljen beneficij." Škof imenuje novo zgrajeno cerkev baziliko. Ta cerkev je po svoji velikosti in po svoji pokrajinski legi res veličastna. Zanimivo je tudi. du je bil temeljni kamen vzidan šele po izgraditvi cerkve. Tu naj bo še omenjeno, da koroški zgodovinar Gotbert Moro pri opisu župnije Pliberk meni, da so podružnično cerkev Božjega groba pri Nonči vosi sezidali leta 1761 pliberški meščani. Moro citira tudi vir, kje je dobil te podatke (Ginh., 7, str. 66). Ta podatek zgodovinarja Mora pa je ovržen z mojimi listinsko dokazanimi ugotovitvami, da je cerkev Božjega groba dal sezidati med leti 1670 in 1680 pliberški grof Franc Ludvik Thiirn-Valesassina,68 Kakor je že zgoraj pripomnjeno, je leta 1680 razsajala v mestu Pliberk in okolici huda kuga, ki je imela za vikarja Jurija Stcrgarja neprijetne posledice. 15. septembra 1680 piše koroški deželni glavar. tudi kaštelan in upravitelj vojvodine Koroške, pliberškemu vikarju tole: Ugotovljeno je, da hodijo pliberški kaplani, ki pomagajo inficira- nim osebam v mestu z bogoslužnimi opravili, izven mesta in tam oprav- ljajo službo božjo med zdravimi ljudmi. S tem prenašajo kugo med zdrave osebe. Cc se bo to še dogajalo, bo izdan mestnim stražam ukaz. naj privedejo kaplane s silo nazaj v mesto, kadar bi ga zapustili. Koroška deželna vlada je dolžila vikarja Stcrgarja, du je on kriv, če hodijo kaplani izven mesta podeljevat zakramente na kugi obolelim osebam v Mežici, Sen t Danijelu in Lihučah. Zaradi teh obdolžitev je ljubljanski škof odstavil Jurija Stcrgarja z vikuriatskegu mesta v Pli- berku. V zvezi s to odstavitvijo je takratni zastopnik ljubljanske škofije v Celovcu Wolfgnng Amadeus \Vollaehcr pisal dne 10. julija 1681 škofu Jožefu Rabatti, da prevzame krivdo v zadevi odrejanja cerkvenih opravil v okuženih krajih župnije Pliberk na sebe. Sodnik in mestni svet mesta Pliberk pu v pismu z dne 11. julija 1681 prosita škofa, naj pusti vikarja Stcrgarja, ki že več kot 30 let uspešno upravlja župnijo, na njegovem mestu. Škof je prošnji ugodil, ker nahajamo Jurija Stcr- garja do njegove smrti na vikariatskem mestu v Pliberku." *T KAI.j., fn*c. »nn>2 in U2/22. " Ciolbcrt Moro. I. c. »ir. 139 in KALI., faic. 21/2. " KALj.. fasc. 85/42. 258 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 V začetku leta 1686 je začel vikar Stergar bolehati, kar izvemo iz pisma Andreja Navodnika, nadžnpnika in škofijskega komisarja v Starem trgu pri Slovenj Gradcu tedanjemu generalnemu vikarju ljub- ljanske škofije Marku baronu Roscttiju, v katerem poroča, da pliberški vikar prosi, naj hi se mu dodelilo za pomoč pri opravljanju cerkvenih opravil nečaka Blaža Kilerja. Navodnik omenja v pismu, da Kiler ni prijatelj grofa Cezarja Thurnn in drugih plcmenitnšev, zato prosi škofa, naj s tem imenovanjem počaka, dokler ho ugotovljeno, ali se je Kiler s plemenitaii pohotni. Kiler potem res ni dohil kaplanskegn mesta v PlilM-rku, ker je vikar Stergar v pismu z dne 20. aprila 1690 ponovno prosil škofa, naj mu dodeli nečaka Kilerja za kaplana, ki ga priporoča tudi plibcrŠki grof v posebnem pismu. Pa tudi tokrat pliberški vikar ni uspel. Za kaplana v IMiberk je bil imenovan Matija Škof, Blaž Kiler pa je dobil kaplansko mesto v Starem trgu. 19. maja 1690 poroča novi nadžupnik v Starem trgu Janez Jurij Ernst škofijskemu ordinariotu, da je kaplana Matijo Škofa uspešno izprašal.70 V pismu z dne 30. junija 1687. naslovljenem na generalnega vikarja barona dr. Janeza Marka Hosettija v Ljubljano, se je pliberški vikar Stergar pritožil zoper upravitelja pliberške gospoščine, da dela raznim cerkvenim ustanovam škodo in krivico, kakor npr.: Gospoščinn Pliberk je dajala vsako leto pliberškemn vikarju en voz sena, sedaj pa že dve leti tega noče več duti. Šmihelski vikar je imel pravico, da vzame vsako leto v planini les zn kurjavo, sedaj pa gospoščina tega ne dovoljuje več. Gospoščina hoče hiti sodna instanca nad vsemi cerkvenimi pod- ložniki, jih citira in kaznuje, ne da hi o tem obveščala duhovščine. Gospoščina Pliberka si lasti lastništvo nad cerkvenimi njivami in je mnenja, da zadostuje, če prejemajo cerkve od njiv zakupnino, zemlja pa do je last gospoščine in da lahko z njo po mili volji razpolaga. Ko so v šmihelskcm župnišču imeli godce, je gospoščina Pliberka dala na župnijska vrata nabiti poziv, da morata priti hlapec in dekla na zasli- šanje v grad; ker nista prišlo, je dola gospoščinn hlapca, ko je delal na njivi, aretirati. Pliberški grajski upravitelj je v podružnični cerkvi Župnije Smihcl v Večni vasi dal pregledati cerkvene račune brez navzočnosti šmihelskcgn vikarja, kar je v nasprotju s cesarskimi genc- rnlijumi in je v navzočnosti večjega števila oseh dal nesramne izjave, da bo v bodoče pri pregledovanju cerkvenih računov grof sedel pri mizi. ljubljanski knezoškof pa pod mizo. Isti upravitelj je ozmerjal z žaljivkami župnika v Vogrčoh in ga v pismu dolžil laži. Pri cerkvi sv. Jakoba v Mežici je ta upravitelj dal poklicati Gregorja Kužniko zaradi izvršenega zakonoloma pred sebe in ker ni prišel, je dal temu podložniku na cerkvenem zemljišču zapleniti dva vola in jih odpeljati v Pliberk. Kaj je škofijski ordinariot v teh zadevah ukrenil, pn iz ohranjenih listin ni razvidno.71 Leta 1690 se je vršilo vizitacija pliberške župnije in je prejel vikar <>d škofijskega ordiiiariata tole odločbo: Vrata pokopališča se noj po- 78 KALI., Unč. 114/4 in 157A8. " KAI.J.. f«*c. 114/4. 259 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 pravijo, da se živina ne bo mogla pasti na posvečenem prošlom. Vikar naj nadzoruje kaplana, da ne ho hodil v mesto k meščanom na obede (sic!). Po starem običaju naj se vrši služba božja ob nedeljah poleti ob S. uri, pozimi pa ob 9. uri. Jutranji mašnik pa naj masuje pozimi ob 7. uri, poleti pa ob 6. uri. Dovoljeno je bilo, du podružnične cerkve pomagajo pri zidavi porušenega glavnega stolpa z zneskom 70 goldi- narjev; ta znesek se naj tako razdeli, da ne bo ena cerkev bolj obre- menjena kot druga.72 Iz tega sledi, du cerkveni stolp pliberške župne cerkve, ki je bil pri požaru leta 1666 porušen, leta 1690 Še ni bil dograjen. 14. februarja 1691 je nad/upnik in škofijski komisar v Starem trgu pri Slovenj Gradcu Janez Jurij Ernst poročul škofiji, da je pliberški vikar Jurij Stcrgar umrl in da je njegovemu nečaku B. Killerju naročil, naj ob prazniku sv. Jurija pride v Pliberk zaradi ureditve zapuščine. O tej zapuščini se je potem razvila med župnikom Ernstom in škofij- skim ordinnriatom obširna korespondenca. V pismu z dne 28. maja 1691 omenja nadžupnik Ernst že novega pliberškegu vikarja Andreja Krivica. Za plibcrško župnijo sta se potegovala med drugimi tudi kaplan Kumeš v Celovcu in vikar v Šmihelu Riedl. Vikar Riedl je bil po smrti vikarja Stergarja prezentiran od deželnega kneza za beneficij sv. Janeza Krst- nika v Pliberku in ga tudi dobil v posest. Ko je beneficiat Jurij Riedl v začetku leta 1696 umrl, je bil na njegovo mesto prezentiran duhovnik Andrej Rabinger in je prejel ljubljanski škof od cesarja dne 29. febru- arja 1696 nalog, da ga investira na to mesto.73 Dne 4. septembra 1696 je bila izvršena zopetna vizitacija župnije Pliberk. Vizitator je zabeležil v svoj zapisnik med drugim sledeče: Cerkvena ključarja Jurij Rabinger in Blaž Rumpler sta oba pliherška meščana, prvega je postavil na to mesto magistrat in je v službi dve leti, drugega pa je pred enim lelom imenoval vikar. Učitelj je Jožef Riedl, ki je v tej službi okoli 17 let. Nastavil ga je pokojni vikar Stcrgar. Za plačo prejema 24 goldinarjev od vikarja in ravno toliko od magistrata, 4 goldinarje dobiva od cerkve in nekaj honorarja od dečkov, ki jih poučuje. V nedeljah mora pomagati pri verouku, ki traja od 2. do 3. ure popoldne. Učitelj se je pritožil, da ga ne kličejo k pogre- bom, zaradi česar so prejudicirani njegovi dohodki na stoli. Vizitator je odločil, naj ta spor reši vikar. Pri opisovanju duhovščine je vizitator zabeležil tole: V Pliberku živi duhovnik Markus Skok, star 56 let, ki je končal gimnazijo v Celovcu in teološke študije v Gradcu ter bil ordi- niran na naslov samostana v Marcnbcrgu. Duhovnik je 34 let. Cerkveni ključarji mu plačujejo letno 64 goldinarjev iz ustanove Gregorja Juran- cikarja, stanuje pa v hiši pokojnega vikarja Riedla, ki je zapustil to hišo kot ustanovo za upokojene duhovnike, vzdrževati pa morajo to hišo pliberški meščani. Prvi kaplan je Andrej Bittner, doma iz Radov- ljice, ki je študiral gimnazijo v Ljubljani, filozofijo in teologijo pa v Celovcu; ordiniran je bil v Ljubljani na naslov gospoščinc Zusem. :i KAI.j., fmc. 166/1. '» KALj., fn«. 162/7. 260 ZGODOVINSKI ČASOPIS X X % £11 1"?4 Duhovnik je štiri lota, od tega 9 mesecev kot gojenec marijnnišča v Gornjem gradu, 9 mesecev je 1 >i 1 kaplan v Seni Pavlu, sedaj je tri leta V Plibcrku. Na hiri dobiva 38 mernikov pšenične moke in 30 mernikov ovsa, kar je prejšnje leto prodal za 100 imperialov. Za sire dobiva 12 goldinarjev, za krste od tistih, ki dajejo biro, 6 krajcarjev, od ostalih po 12 krajcarjev; pri cerkvi sv. Jakoba v Mežici dobiva od krsta 6 kraj- carjev in pol merice ovsu, od poroke pa 12 krajcarjev. Drugi kaplan je Jožef Krivic, Ljubljančan, star 32 let, ki je končal humanistične študije v Ljubljani, filozofijo in bogoslovje pa je študiral v Gradcu. V duhovnika je bil posvečen v Šcnt Andražu v Labotski dolini na naslov mesta Ljubljana. Duhovnik je 4 leta. prvo leto je bil v Gradcu. pol leta v Ljubljani, pol leta pri zasebniku Juriču. nato dve leti v Gornjem gradu in sedaj je pol leta v Plibcrku. Ima dohodke od kolek- ture, kar mu zadošča, in ima vse druge pravice kakor prvi kaplan. Prebiva v kaplaniji. hrano pa dobiva v župnišču. Naročeno mu je bilo. da mora dajati novoporočencem zajtrk in jih šele nato poročiti. Vikar je Andrej Krivic, Ljubljančan, star 37 let, ki je končal filozofijo v Gradcu, teologijo pa v Ljubljani, kjer je bil ordiniran na naslov samo- stana Marije Device v Kostanjevici. Duhovnik je II let, od tega je bil prvih 6 mesecev v Ljubljani, nato je, poslan od Škofa, potoval v Fran- cijo« kjer je ostal pet let in nekaj mesecev pri baronu Rauberju v SteinnartUi sedaj pa je šesto leto vikar v Plibcrku. Nima nobenega drugega beneficija, župnija pa mu donaša letnih 400 goldinarjev do- hodkov, stola pa 100 imperialov. Pri fari je 10 podružnic ter tri bratov- ščine in sicer sv. Rcšnjega telesa, Uozarije in sv. Nikolaja. Obhajilo je prejelo okoli 4000 oseb. faranov pa je okoli 5000.7* Po smrti Andreja Habingcrja, beneficiata beneficija sv. Janeza Krstnikn v Plibcrku je bil s pismom cesarja Karla VI. z dne 12. sep- tembra 1714 prezentiran na to mesto pliberški kaplan Bnrlolomej Mnchcr.75 Po smrti vikarja Andreja Krivica je zasedel mesto vikarja župnije Pliberk leta 1725 Franc Leopold pl. Schlangenberg, za njim pa leta 1765 Franc Jožef pl. Aichlburg. V uvodu je bilo povedano, da so morali župniki in vikarji prinesti nn vsakoletno sinodo v Gornjem gradu s seboj pismeno poročilo o gi- banju prebivalstva svoje župnije za preteklo leto. V tem poročilu so Morali hiti navedeni tile podatki: Število faranov, ki so tisto leto opravili velikonočno obhajilo (communicantes) in število faranov, ki se niso bili obvezani priti k obhajilu (non communicantes. to je bila mla- dina do 12 let), nadalje podatke o krstih, porokah in pogrebih dotičnega leta. V naslednjem bodo na tabeli prikazani ti statistični podatki o gi- banju prebivalstva pliberške župnije za tista leta, za katera sem našel taka poročila v kapiteljskem arhivu ljubljanske nadškofijc: 74 KALJ., UtC. 166/2. 71 KALj.. fasc. 38/54. M ZfOdovioikl EUOpil >((| ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Letnica Communi- cantes Non communi- Skupaj cantes Ilojstva Poroke Umrli 1665 4633 1669 4432 16% ok. 5000 1705 2000 153 23 48 1708 2700 149 38 53 1710 149 32 67 1713 2800 143 28 42 1714 4000 103 31 123 1715 ok. 3800 73 18 455 1716 3600 137 44 88 1718 3800 149 33 79 1719 3800 219 54 142 1721 ok. 3800 151 36 43 1723 3800 134 29 55 1741 3842 1100 4942 137 34 191 1747 3584 1000 4584 134 29 55 1750 3682 1008 4690 147 36 46 1752 3599 910 4509 146 40 80 1754 3199 1000 4199 170 34 51 1757 2650 950 3600 117 39 52 1759 2935 530 3465 126 21 93 1761 2956 1243 4199 129 40 57 1764 2492 696 3188 96 28 82 1765 2666 536 3202 115 23 113 1766 2688 654 3342 104 18 56 1767 2466 721 3187 96 29 92 1768 2434 805 3239 91 30 101 \7(><> 2863 731 3594 115 39 77 Medtem ko ne moremo smatrati, da so podatki o skupnem številu prebivalstva povsem točni, ker je moral vikar razdeliti prcbivulstvo po cerkvenih navodilih v communicantcs in non communicantes, sinemo sklepati, da so navedeni podatki o rojstvih, porokah in smrtih točni, ker so morali župniki in vikarji te podatke vpisovati v matične knjige. Iz tabele razberemo, da je imela župnija Plibcrk ob koncu 17. stoletja okoli 5000 prebivalcev. Leta 1715 je razsajala v mestu Plibcrk in okolici huda kuga, ki je terjala tisto leto 455 smrtnih primerov. Zanimivo je namreč vikarjevo poročilo na sinodi o teh smrlnili primerih. Naravne smrti je umrlo 61 oseb, zaradi kuge pa 394, od tega v mestu Plibcrk 236 oseb, na podeželju pa 97. Ker je bivalo v mestu Plibcrk v tistem času največ 600 ljudi, je za posledicami kuge umrla v mestu skoro polovica prebivalstva. I-c počasi si je prebivalstvo opomoglo od posledic kuge, ker izkaže statistika šele v letu 1741 zopet 4942 skupnega števila faranov. Po letu 1755 pa se je število faranov župnije Plibcrk zmanj- 262 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 •salo za približno eno tretjino, ker so v Mežici in Scnt Danijelu nastale samostojne župnije. Najbolj zanimivi pa so statistični podatki iz leta 1754.7" V tem letu so namreč vikarji morali poslati škofijskemu ordinariutu imenski seznam vseh faranov s podatki o bivališču, spolu, starosti in poklicu vsakega posameznika. Po starosti so razdelili prebivalstvo v tri skupine. v prvi so bili otroci od 1. do 7. leta, v drugi mladina od 7. do 12. leta in v tretji vse ostalo prebivalstvo. V mestu Pliberk samem je prebivalo leta 1754 711 oseb in sicer v 1. skupini 104, v drugi 91 in v 3. skupini 516 oseb. Od teh 516 odraslih oseb je bilo okoli 90 meščanov, ki so imeli tele poklice: 1 ranocelnik (pnder), 1 belilec platna (Wcissgurber), 1 medičar, 5 usnjarskih mojstrov, 2 mizarska mojstra, 5 zidarskih moj- strov, 12 gostilničarjev, od katerih so nekateri označeni le za točilcc piva in so verjetno tudi sami varili pivo, 9 krojaških mojstrov, 2 klju- čavničarska mojstra, 9 tkalskih mojstrov, 3 mestni muzikantje. 2 lovca. 5 mestnih tesarskih mojstrov, 5 mesarskih mojstrov, 9 čevljarskih moj- strov, 2 sodarja in tesarja, 1 sedlarski mojster, 3 barvarski mojstri. 1 va- rilec piva, 1 jermennrski mojster, 1 trgovec z belo posodo (Wcissgcsehirr- handler), 1 podkovski mojster, 4 pasarski mojstri, 2 klobučarska mojstra. 1 glažutar in 1 krznar. Mestni sodnik je bil leta 1754 Jožef Leikauff, ranocelnik v Pliberku. star 57 let. Njegova družina je obstajala z žene Terezije, stare 52 let in sina Ivana, starega 16 let, ki se je učil pri očetu runorclniŠtva. Od služinčadi so v seznamu navedeni kuharica Terezija, stara 18 let, prvi konjski hlapec Kašpar, star 28 let, volovski hlapec Blaž. 3S let. pastir Janez, 15 let, vajenec Jožef, star 17 let, kravja dekla Minka. stara 40 let in svinjsku dekla Elizabeta, stara 42 let. V njegovi hiši je stanoval še Ivan Snycrl, meščan in belilec platna, star 32 let in njegova mati vdova Ana, stara 65 let. Prebivalce hiše mestnega sodnika sem podrobneje navedel, ker nnm postane jasno, da so meščani v tej dobi imeli poleg obrti še lastna poljedelstva in se s temi pridelki pre- življali, ker nisem v seznamu ugotovil niti enega trgovca z živili. Mestnik župnik je bil vikar Franc pl. Schlangenberg, star 63 let. Kaplana sta bila Urban Tarmon, star 53 let in Martin Popler. star 38 let. Razen teh treh duhovnikov stn bivala v mestu še cesarski bene- ficiat Lttvrencij Jnusch, star 73 let in jutrnnjcmašnik Jurij Skuegg, star 35 let. Cerkovnik je bil Florijan Wriz, meščan in krojaški mojster, star 38 let, organist pa Mihael Varušck, star 42 let, ki je imel ženo Ano Marijo, staro 40 let in otroke Ano, 13 let, Janeza, 10 let. Terezijo. 8 let in Feliksa, 6 let. Med uradnimi osebami, ki so prebivale v mestu, naj navedem Davida Marxa, mestnega pisarja (Statischrcibcr). Ahaca Krešeja. me- ščana in vnlpta (Burger und Lnndbot), Bartlmeja Stcinhausserjo, me- ščana in predstojnika urada (Burger und Ambtmnn) in Janeza Gutter- niga, sodneca in mestnega služitelja (Gerichts und Stattdiener). V pliher- škem gradu oziroma v grajskih poslopjih so prebivali Jurij Tierkli. " KALj., Unč. 117/7. '*' 263 zr.onoviNsKi čASOPIS XXVIII IIU upravitelj gospoščinc Plibcrk (Pflcger der Herrschafi Bleiburg), star 36 let, Ivan Pihold, nadgozdar (l'orstmeister der Ilerrschnft Bleiburg), slar 30 let. samski in njegova 90 let stara mater ter Maksimilijan Koper, pisar, star 27 let. V lovski hiši je stanoval lovec Jurij Radcr, v sodnijski hiši pa JoŽef Drušen, sodni služite! j, star 32 let. Nadaljnja zanimiva ugotovitev tega se/nama so rojstna imena osel) ženskega spola, tudi imena žen meščanov, ki so vpisana po slovenski izgovorjavi, kakor npr. Minka. Mojca. Spela. Lenka in Alenka. Meta ipd. Iz tega sledi, da so meščani, tudi tisti, ki so bili nemškega porekla, poročali Slovenke iz mesta in okolice in da je bila slovenščina poleg nemščine občevalni jezik meščanskih družin v mestu Pliherk. Na koncu naj ho še prikazano, da so v pliherški farni cerkvi in pri podružnici v Mežici in Sen t Danijelu poučevali slovensko mladino v slovenskem jeziku. To izhaja iz poročil vikarja 1'ranca Leopolda Schlangcnln-rga na škofijski ordinariat o gibanju prebivalstva, v ka- terih navaja tudi podatke o verouku, da prihaja ob nedeljah in praz- nikih v farni cerkvi k nemškemu verouku do 70 otrok, k slovenskemu pa do 100 otrok, v Mežici in v Sent Danijelu pa prihaja k slovenskemu verouku do 100 otrok. Leta 1761 poroča takole:77 *... ct etiam traditur doctrina christiana ud ccclcsiam parochialem, in qua divina peraguntur Schlavonico idiomate pariter certis diebus dominicifl ct festivis per annum. ad quam purvnli Schlavonici comparent ad summuni centume, leta 1763 pa poroča takole:78 >.... Uti etiam traditur doctrina christiann ad ccclcsiam parochialem, in qua divina peraguntur Schlavonico idio- mate, pariter omnibus diebus festivis ct domenicis ma\ime feria tertia pasehalis et in festo S. Michaelis, ad quam magni et parvi comparent ad summum 600: e\nminnntur et remunerantur Schlavonico idioma- te...*, to se pravi, da je tretji velikonočni praznik in na praznik sv. Mihaela prihajalo k farni cerkvi do 600 odraslih in otrok, ki so bili izprašani in nagrajeni v slovenskem jeziku. Tudi cerkveno petje se je vršilo tako pri župni cerkvi kakor pri podružničnih cerkvah v slovenskem jeziku, kar npr. dokazuje tole poročilo pliherŠkega vikarja: >... Domen i ca rcsurcctionis, qua pomeri- diano tempore ducitur processio ad filialem S. Andreae in Lovbach ubi schlavonico sermone cantantur vesperaec, kar pomeni, da se je na nedeljo Vstajenja vršila v popoldanskem času procesija k podružnici sv. Andreja v Libučah, kjer so se pele večernice v slovenskem jeziku.79 * Kake so bile prilike prebivalstva župnije Pliherk v dobi. ki jo opisujemo, v gospodarskem in socialnem pogledu? V mestu Pliherk samem je živel poseben sloj mestnega prebivalstva, meščanstvo, ki je bilo osebno svobodno, meščani so bili neposredno podložni le mestnemu sodniku, ki so ga volili i/, svoje srede, posredno pa je bilo mesto pod- " KAI.j.. fone. I4N/I. " KAI.j., fn«c. no/i. " KAL;.. fo*c. 129. 264 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1**74 ložno deželnemu knezu, ker je bilo mesto Pliberk eno izmed Štirih deželno-knežnih mest vojvodine Koroške in je smelo pošiljati svojega zastopnika k sejam deželnega zbora. Meščani so se preživljali z obrtno dejavnostjo, za svoje potrebe pa tudi s poljedelstvom. Hiše in zemljišča SO bila njihova last. V mestu samem je živelo 500 do 600 prebivalcev, le za leto 1754 navaja pliberški vikar v prikazanem seznamu 711 oseb. Od teh je bilo okoli 90 meščanov in če prištejemo k tem meščanom še njihove družinske člane, smemo sklepati, da je pripadalo v mestu k meščanskemu sloju okoli dve tretjini prebivalstva, ostalo prebivalstvo pa je spadalo pod mestni proletariat. Drugačen je bil gospodarski in socialni položaj podeželskega pre- bivalstva. Kmetje so bili podložniki posvetnih in cerkvenih zemljiških gosposk, zemlja, ki so jo obdelovali, ni bila njihova last. temveč so jo prejemali od zemljiške gosposke v kup ali v zakup. Po velikosti posa- mezne kmetije so jim potem predpisali zakupnino, davke in naturalne dajatve. Da so mogli oddajati predpisane dajatve v žitu. so morali sorazmerne dele svojega zemljišča posejati s pšenico, ržjo. ječmenom ali ovsom, da so mogli oddajati predpisano število glav perutnine in predpisano število jajc, so morali gojiti perutnino, da so mogli plačevati denarne dajatve, oddajati predpisano število hlebcev sira zemljiški gosposki in nakupovati življenjske potrebščine kakor obleko, obutev ter hišni in kuhinjski inventar, so morali gojiti živino, ži- vinoreja je bila v teh predelih Koroške v tistih časih glavni vir kmečkih dohodkov. Iz urbarja gospoščine Pliberk iz leta 1570 je, kakor smo v uvodu videli, razvidno. 7* Im Jahre 1570 setztc der dmnalige Pfandinhnbcr (les Sclilosses und der IFerrschaft Bleiburg Baron David Ungnad, Ligcntiimer des Schlosscs uiid dcr HerrtchaH Sonncg, auf Geheiss des Landesfttrsten bezw. dcr lnndcsfurstlichcn Kommissarc dcr rfandhcrrsehnftcn in KIngenfurt ein ncucs Urbnr dcr Herr- schaft Bleiburg auf, in dus cr iieuc Vogteigebiihren fiir die dcr Pfurreii unter- tanigen Baiicrn einschricb, das 7.11 langjuhrigen Z\vistigkeilcn z\vihchcn dcr Ilcrrscliafl Bleiburg einerscits und dem Bistum Ljubljana iind scinen Vika- riatcn nndcrseits fiilirle. Mit (lem Kaufbrief vom 'J4. April 1001 verkaufle Erzherzog Ferdinand das Sehloss und die Hcrrschnft Bleiburg dem Hans Ambrosius (irafen und l'rcilicrren von lliurn und zum Crcuz um 80000 (iulden. dai auch fiir die damaligcn Verliiillnissc eine sehr grossc Summc darstellte. Einer seinor Naclifolgcr, Franz Ludvvig Graf Thurn erbnutc zwi- selien den Jahren 1670 und 1680 die Kircbc Ileiligen Grab bci Kinersdorf. zirkn /wei Kilometer von Bleiburg entfernt. die mil Kinuilligung des dn- maligen l'iirslbiscliofs von Ljubljana (irafen Kaballa Fndc des Jalircs 1680 cingeueihl uurde. Dcr Kinucihung durflen auf (icheiss des BlSChoffl nur einigO Đewohner dcr Sladi Bleiburg tcilnelimeu. da im Jahrc 1680 eine Pcst- seuchc unter dcr Bevolkcrung dcr Sladt Bleiburg und ihrer UmgebuDg \viitcte. Kine noch verheerendere Pcslseuclie iiberficl Stadl und (Imgebung Bleiburgs im Jabre 1715, dcr fast die Ibilflc dcr Sladlbevolkcrung /um Opfer fiel. In den Sehlusscrluutcrungeii diescr Abliandlung ucrden die \virtschnft- lielien, sozinlen, kulturcllcn und nationaleii Vcrhaltnissc dcr Sladt Bleiburg und ihrer (Imgebung zwisehen den Jahren 1461 und 1787 erorterl. da im Jahrc 17H7 iufolgc dcr kirehlichcn Heformeii Kaiser Josef II. die /dm Kiirnt- ner I'farrcu aus dcr Ljubljuuucr Dio/esc nusgelosl und den Bistiimcrn (iurk and Lavant zugeteilt \vurderi. Unter den wirtsrhaftliclien Vcrliiiltnissen sci hier das Braucn des Slcinbiers erwahnl. mit dem sich nieht nur die Stndt- bcvolkening beschiiftigte. soue\verbszweig nach den Angabeii der Kiirntner Gcschiclitsforschcr in der Zeitschrlft Carinthia eine Besonderhcit des slo- \\cnischcn Tcilos Kamlens bildetc. Unter den sozinlen Vcrliiiltnissen die sozialen Ilnlcrsehiede zuischen der Sladt- und der Lundbcvolkerung erortert. bci den kullurellen Verhallnissen \vird die Tiitigkcil dcr (ieisiliehkeil und dcr Lehrerscliaft dnrgestellt, unter den nalionalen Vcrliiillnissen aber bringt diesc Abhandlung den Bewcis. dass die Bevolkcrung dieses Tciles von Kiirn- ten mit Ausnahmc einiger eingcuunderler und eingebiirgerter llnnduerkcr razcepu med staroslovenci in mladoslovenci1 snio ugotovili, da je do prvega političnega razcepa v slovenskem narod- nem gibanju in do samostojnega nastopa liberalne in klerikalne stranke prišlo zaradi splošnega razvoja liberalno-klerikalnih konfliktov v Av- striji, ko se liberalci na Slovenskem diferenciacije razen s kapitulacijo skoraj niso mogli izogniti. Nastanek slovenske liberalne stranke je po- kazal, da ne velja očitek nacionalnih nasprotnikov, da je pojem zaved- nega Slovenca identičen s pojmom reakcionarja in konservativca. Dal je tudi možnosti za svoboden razvoj kulturnih in nacionalno-političnih liberalnih konceptov. V notranjem razvoju slovenskega narodnega gi- banja pa je bil razcep verjetno prezgoden. Poleg tega je do njega prišlo v času zelo hudega pritiska s strani vlade, ki je na razne načine skušala oslabiti slovensko gibanje in zmanjšati njegovo parlamentarno zastopstvo. Negativne posledice razcepa so bile v takem položaju in v teh kratkih letih mnogo bolj opazne kakor pozitivne. Negativne posledice razcepa so se predvsem kazale v volilnih ne- uspehih. Novembra 1873 so izgubili Slovenci brez boja idrijski mestni mandat, maja 1874 je prešel v nemške roke kmečki slovenjgroški okraj, avgusta istega leta so znova izgubili kmečki brežiški okraj. Pri teh zadnjih volitvah je bila negativna vloga razcepa najbolj vidna. Po številu volilnih mož so imeli namreč Slovenci večino nad nemško stranko; bilo jih je najbrž 52 : 44. Toda pol jih je bilo liberalno, pol klerikalno usmerjenih. Ko so klerikalni volilni možje videli, da s svojim kandidatom ne bodo prodrli, se jih je sedem abstiniralo, devetnajst pa jih je glasovalo za nemškega kandidata Znidaršiča, ki je na ta način dobil 63 glasov in zmago nad slovenskim liberalcem Lončkom, ki jih je imel samo 26. Rajši so torej glasovali za narodnega in nazorskega nasprotnika kot za nazorskega nasprotnika iz vrst svoje lastne narod- nosti.2 V začetku leta 1873 so Slovenci izgubili večino v trgovsko-obrtni zbornici na Kranjskem. Izgubili so jo sicer ob hudem vladnem pritisku in raznih nepravilnostih, a izgubili so jo tudi zaradi strankarskih trenj. Klerikalci so trdili, da so poraza krivi Iil>eralci, liberalci pa, da je 'duhovenstvo naše večjidel roke križem držalo in nič storilo ob pravem času«.* 1 ZfodOTlukJ časopis 26, 1972, sir. OT—98. 1 Slmrn-.ki pfupndnr IH74, sir. 29". JOT. ' Sltivrntkt nnrod 16., 24. jnn. 1873. 269 ZGODOVINSKI CASOIMS XXVIII 1974 Potreba po skupni obrambi pred nemškim pritiskom, splošne težnje po slogi, ista ali podobna naziranja ob vstaji v Bosni in Hercegovini, konec velike protiklerikalne aktivnosti v dunajskem parlamentu in s tem splošno avstrijsko zatišje v libcralno-klerikalni vojski, vse to in morebiti Še kaj drugega je povzročilo končno pomirjenje in slogo na Slovenskem. Pri tem moramo poudariti, da tudi v času največjih sporov in konfliktov ni manjkalo posameznih skupnih nastopov, tako v deželnih zborih kot pri posameznih volitvuh in drugih akcijah. Razpor je bil najhujši v letih 1873 in 1874, blažil se je že proti koncu leta 1874, likvidiral pa v letih 1875 in 1876. Ta likvidacija se je na Goriškem okrog novega leta 1876 izvršila z razpustom obeh dotedanjih organizacij, ustanovitvijo novega skupnega društva Sloga in opustit- vijo klerikalnega glasila. Dasi se je govorilo tudi o združitvi časopi- sov in podobnih stvareh, pa v Ljubljani takega formalnega sporazuma ni bilo, zato govori Prijatelj o tihi slogi in tihem paritetnem premirju.4 Vsak tabor je ohranil svoje glasilo, liberalci Slovenski narod, klerikalci Slovenca. Lil>eralci so se sami tudi še naprej imenovali liberalce, čeprav bolj poredkoma. Glavni zunanji znak sloge je bil nedvomno vstop treh mladoslovenskih državnih poslancev Vošnjaka, Nabergoja in Pfciferjn meseca novembra 1876 v IIohcnwartov klub desnega centra, kjer so že ves čas sedeli staroslovcnci.6 Nemški liberalci so registrirali slogo na ta način, da že marca 1876 niso več izvolili Razlaga za namestnika zastopnika Kranjske v dele- gacijah, ampak so tudi to mesto zasedli s svojim pristašem.8 Razlag, ki je bi! v letih 1873—1875 tako aktiven, ki je bil tedaj glavni mlado- slovenski govornik glede cerkvenih vprašanj, je stopil zdaj popolnoma v ozadje in se ni več oglašal, večinoma tudi ni več hodil v parlament. Osamljen in bolan je umrl v starosti 54 let (junija 1880). Poleg Vošnja- ka. ki je imel glavne politične govore, in Hermana, ki se je še naprej oglašal s strastnimi, čudaškimi kritikami vladnega sistema, je večkrat govoril še Viljem Pfcifer iz Krškega, predvsem v gospodarskih za- devah. Leta 1877 je prišel po par letih v državnem zboru na vrsto osnu- tek, s katerim bi se delno ločila italijanski in nemški del Tirolske. Ta osnutek je propadel ob skupnem nastopu desnice, ki je odrekala držav- nemu zboru kompetence glede deželnih zadev, ter dela nemške levice. Mlndoslovenski poslanci, ki so bili svoj čas gradili svojo politiko v državnem zboru na sodelovanju z Ukrajinci in s tirolskimi Italijani,7 niso glasovali proti osnutku, kakor so proti glasovali Ilohcnvvnrt, stn- roslovenci in moravski Čehi, pač pa so se vzdržali glasovanja.8 Za ločitev italijanskega in nemškega dela, ki se jim je zdela pravilna, kakor je tudi zdaj nnglašal Slovenski narod, niso glasovali, ker jih je vezala klubska disciplina/ * I»an Prijatelj: Janko Kerinik, ojefa delo in doba, 2/3, Ljubljana 1914, itr. 78. 109. * Slovenaki narod 30. nov. 1876. * Stcnographiac.be Protokolle Uber dic Sitzungen det lin. der Abjcordnetcn, VIII. Sc«ion, •tr. 6762. 7 Vasilij Mclik: Razcep med »taroaloTcnci in mladosloTcnei, Zffodoviniki SftMpb 26, 1973, 'Sten. Protokolle VIII, »tr. B690, 8691. 270 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Po obnovi sloge so doživeli Slovenci še en strahovit volilni poraz, po rezultatih najhujšega od vseh, na deželnih volitvah na Kranjskem 1877. in izgubili za šest let večino v deželnem zboru, kjer so imeli zdaj samo 16 od 36 voljenih poslancev. Glavni vzrok poraza je bil ne- dvomno izreden pritisk vladnega aparatu. Boj se je odločil, kakor ved- no, v mestni kuriji, kjer sta bili nemška in slovenska stranka približno enako močni in je zato odločalo le po nekaj glosov. Od vseh uradni- kov na Kranjskem se jih je v mestni kuriji upalo le devet glasovati za slovensko stranko.10 Kmalu pa se je položaj spremenil. Ustavovcrna stranka, ki se je zelo odločno upirala zasedbi Bosne in Hercegovine, je prišla v konflikt z dvorom in vladno zunanjo politiko. Zato je že Auerspcrgova vlada, ki je bila po svoji demisiji v začetku 1878 ponovno imenovana, spre- minjala svojo notranjo politiko. Iz vrst ustavovernc stranke je pod- pirala tiste, ki so sprejemali njeno zunanjo politiko. Na Kranjsko je prišel v prvih mesecih 1878 nov deželni predsednik (Kallina), ki je vodil Ijubeznivejšo politiko do Slovencev. Se bolj se je pokazala nova smer ob deželnih volitvah na Štajerskem istega leta: v mestih so se pojavili proti nemškim liberalcem nekateri protikandidati, ki so bili sicer iste ustavovernc preteklosti, a na vladni liniji, in ti so zmagali s pomočjo vladnega aparata in Slovencev (Kada, Ehmcr). V dveh kmeč- kih okrajih sta se dotedanja nernškolibcralnn poslanca pobotala s slo- vensko stranko, ki ju je nato postavila na svojo kandidatno listo (Schmitt, Znidcršič). Slovenci so spet zmagali v vseh kmečkih volilnih okrajih. Naslednje državnozborske volitve 1879, že pod novo Strcmevrjcvo vlado, so pomenile novo slovensko zmago. Namesto dotedanjih 8 dr- žavnih poslancev so jih zdaj dobili 13. Slovenski volilni proglas je na Štajerskem posebej opozarjal nn ljudi, >ki so prej našim terjatvam kljubovali in stali v nam sovražnem taboru, a zdaj sprevidajo svojo pomoto in žele z nami spraviti sc<: sprejemal je ponuđeno nam pri- jazno roko, dasi je terjal postavnih poroštev za enakopravnost.11 Poli- tika postavljanja nemških kandidatov v slovenskih volilnih okrajih, kandidatov, ki bodo Slovencem pomagali, jim koristili s svojimi viso- kimi zvezami, politika, ki so jo bili začeli staroslovenci pred leti, se je zdaj v obdobju sloge nadaljevala v povečani obliki. IIohen\vurt. proti kateremu so bili nastopali mladoslovcnci pred šestimi leti, je bil zdaj soglusno izvoljen. Razen njega so Slovenci kandidirali in izvolili še vi- teza Schncida, barona Giidcl-Lannoyn in bivšega ustavoverca grofa Murghcrija, leto zatem pa še kneza \Vindischgratza. To pa je seveda tudi pomenilo sprejemanje previdne, zmerne politike. Volilni proglosi, ki so jih objavljali iz predstavnikov obeh taborov sestavljeni volilni odbori za posamezne dežele, so apelirali na volivec v obrambo narod- nosti, ne vere in narodnosti. Vendar pa govori narodni centralni volilni odbor na Kranjskem o državnopravni stranki kot naši in očita nem- * Slovrn-ki narod 19. maja 1R77. 11 Vasilij Melik: Volitve no Slovenskem, Ljubljano 1%), str. 21B. " Slovenski narod 21. jun. 1879. 271 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 škcmu lažilihernlizmu, »da zatira verske in narodno svetinje naroda slovenskega«, na Štajerskem pa izraža upanje, >o začetku vstaje so slovenski časopisi pozvali na zbiranje denarja in orožju zu pomoč borcem za svobodo.19 Za to zbiranje so 11 Slovenski naro'1 27. moja in 21. junija 1879. u Slovenski narod 7. junija 1879. 14 Prijatelj. v op. 4 cit. delo. str. OT. Prim. (udi v op. 26 citirano Trstcnjakovo pismo. " Janez Trdina: Zbrano delo 12. Ljubljana 1959, str. 41 (pismo 1. sept. 1877 Dra^otinu fludezit). u O vsem trm plrj disertacijo iz leta 1965 na filozofski fakulteti v Ljubljani, Petko Lukovič: Slovenci i ustanak u Hercegovini i Bosni 1871.—1878. godine. 272 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII V>U nastali posebni odbori, v katerih so bili staroslovenski in mladoalo- vcnski politiki. Iz vseh slovenskih pokrajin je prihajala pomoč v de- narju (okrog 10.000 goldinarjev), sanitetnem materialu, oblačilih pa tudi v orožju. Zaradi politike avstrijske vlade je bilo marsikatero delo pri /hiranju in organiziranju pomoči treba opraviti tajno. Nekaj desetin Slovencev je odšlo v Bosno in Hercegovino pomagat upornikom, pn tudi V Srbijo, kjer so se hoteli bojevali v srbski vojski proti Ilirkom. Kaj naj bi se zgodilo z Bosno in Hercegovino? Slovenci v celem povsem zavračajo možnost, dn bi ostala Bosna in Hercegovina turška in zahtevajo njeno osvoboditev. Tu pa se kažejo zlasti tri možnosti: samostojna ali avtonomna Bosna in Hercegovina, priključitev Bosne Srbiji in Hercegovine Crni gori ter priključitev Bosne in Hercegovine Hrvatski oziroma Avstriji. Vse te tri rešitve so za Slovence pozitivne. Ne moremo reči, da bi bile slovenske želje (ali pa tudi želje enega ali drugega nazorskega tabora) konstantne, čustveno ali razumsko vezane na eno samo varianto. Ne. ob glavnem smotru, osvoboditvi izpod 'I urkov. dajejo prednost zdaj eni zdaj drugi varianti, kakor se jim zdi. da se razvijajo možnosti, položaj in perspektive. To je politika, ki se prila- gaja situaciji, ki pn ni nenačelna, kakor bi morebiti kdo utegnil so- diti. Načela so namreč jasna, to je osvoboditev izpod Turkov, to je korist osvoboditve za vse južne Slovane, tudi za Slovence. Ze 3. avgu- sta 1875 piše Slovenski narod, da se naši bratje borijo za svojo svobodo in da »njihova pridobljena svoboda bode naša. ker. kar jeden del jugo- slovanstva narodne svobode privojuje. to pride nam vsem Jugoslova- nom v korist«. Prednost ene ali druge rešitve je podrejena temu edi- nemu načelu. Ko odhaja avstrijska vojska v Bosno in Hercegovino, izraža v ljubljanski čitalnici Vbšnjak »prepričanje, dn imajo naši slo- venski sinovi izvrševati en del iste svete naloge, za katero so se pred tremi leti vzdignili naši slovanski bratje v Bosni in Hercegovini, za katero so leto pozneje v krvavi hoj stopili Srbi in Crnogorci, in katero je v teku kratkih desetih mesecev sijajno v glavnih potezali rešil zma- gonosni meč rusko-slovanskih bratov; to je osvobojenjc Slovanov iz- pod barbarskega turškega jarma«.17 Prva možnost, da bi bila Bosna in Hercegovina samostojna ali avtonomna in dn bi se njeno prebivalstvo samo odločilo, kam hoče. se zelo pogosto naglasa, tako v Slovenskem narodu kot v Slovencu, pa tudi v govorih v državnem zboru. V državnem zboru je Vošnjak 6. no- vembra 1876 izrecno rekel: Prebivalstvo Bosne in Hercegovine ni blago brez gospodarja, treba je slišati njegovo mnenje, če želi priključitev k Avstriji, če sploh želi kako priključitev ali če želi ustvariti samo- stojno državno tvorbo.1" Mogli bi celo trditi, da je Slovencem ta re- šitev na podlagi samoodločbe prebivalstva najbolj simpatična, v koli- kor so seveda možnosti zanjo. Ideje o priključitvi Bosne Srbiji. Hercegovine Crni gori so na splošno v ospredju zlasti V času srbsko-turške vojne, preden je Srbija ,T Slovt :i 1.1 nnrnnaivnosti< svojih pogledov prav dobro čutili, v čem je bistvo problematike, ter se dobro zavedali obeh možnosti nadaljnje- ga razvoja. Tako je na primer Slovenec marca 1878 pisal v članku Ilirija Oživljena, kako naj bi se preuredila monarhija, kako bi bilo treba Bosno in Hercegovino povezati s hrvatskimi in slovenskimi de- želami v Ilirijo, ki bi segala od Beljaka do Trebinja in od Osijeka do Kotora in ki bi potem pritegnila tudi Srbijo. Toda, je poudarjeno v članku, za to mora Avstrija povsem opustili vso svojo dosedanjo po- litiko dualizma in narodnostnega zatiranja. Cc pa tega ne bo storila, če bo vztrajala na dotedanji poti, potem bo pridobitev Bosne in Herce- govine zanjo usodna in bo povzročila njen propad, jugoslovanski na- rodi pa se bodo združili okrog Srbije.8* Navdušenje za okupacijo Bosne in Hercegovine se torej veže s pogojem ureditve habsburške monarhije v državo, ki bo pravična Slo- vanom. Dostikrat se tudi aktivni politiki Avstrije na Balkanu postav- lja pogoj, da mora biti vsak njen poseg v soglasju z Rusijo. Avstrijska zunanja politika, tako menijo Slovenci, bi morala biti v sporazumu in prijateljstvu do Rusije. Ko se v avstrijskem parlamentu razvnema pro- tirusko razpoloženje nemške večine, poudarja Vošnjak, da bi bila vojna Avstrije proti Rusiji >udarcc s pestjo v obraz 16 milijonom avstrijskih Slovanov, bi bila začetek konca Avstrijec.13 In ko junija 1878. tik pred berlinskim kongresom, razpruvlja državni zbor o odobritvi 60 milijo- nov goldinarjev izrednega kredita, govorita Vošnjak in Herman edina proti odobritvi, zaradi zgrešene avstrijske zunanje politike nasploh in zaradi avstrijskega nasprotovanja sanstcfnnskcmu miru posebej.24 Rusija je od svojega vstopa v vojno proti Turčiji glavni junak dneva v očeh slovenskega človeka. Ne gre pa tu samo za Rusijo, gre za slovanstvo sploh. Prvikrat so Slovani nastopili kot Slovani, je po- udarjal Slane v Slovenskem narodu junija 1878 in ugotavljal, da je to primula veris, prva spomlndna cvetka slovanske novodobne energič- nejše zgodovine." >Osodo Slavljanov bodo topovi odločili,< je leto prej pisal Trstenjak.** Dogodki na Balkanu z rusko zmago so se zdeli Slo- vencem velik korak na poti reševanja slovanskega vprašanja, vpra- šanja, ki zdaj, po rešitvi italijanskega in nemškega, prihaja na vrsto, /di se, da je marsikdo na Slovenskem videl v rešitvi slovanskega vpra- šanja, to je, v zmagi slovnnstva, ki bo prišla prej ali pozneje, tudi re- šitev slovenskega in vsega avstrijskega vprašanja . Pokazali smo nekaj glavnih značilnosti slovenskega gledanja no balkansko problematiko v letih 1875—1878. Mnogo je osebnih sodb, različni koncepti M kažejo pri različnih dopisovalcih V istem časopisu. So seveda tudi razlike med Slovenskim narodom in Slovencem. V Slovencu se slovanski in jugoslovanski koncepti povezujejo tudi s ka- tolištvom, se naglasa vloga Avstrije kot katoliške države, je tudi mo- rebiti nekaj manj brezmejnega občudovanja Rusije. Posebej zn Jur- n Slovence 2. moren 1878. u Sten. 1'roiokolle VIII, ilr. 6W. » 1'ror In m mr. 12790-12804 (Vosnjak). 12907—12808 (Herman), oboje na seji 7. junija 1878. " Slovenski narod 15. junija 1878. ** TrstcDjakavo pismo i dne 10. marca 1877, Nafti zapiski <>, 1912, sir. 82. 273 ZGODOVINSKI C.VSOI'IS XXVIII i«»74 Čičeve članka V Slovenskem narodu je značilno srbofilstvo ler večje računanje na izvenavstrijsko rešitev jugoslovanskega vprašanja. Gre za odtenke, v celem velikih razlik med obema nazorskima talioromu ni. Meo1 pozitivnimi stranmi avstrijske okupacije Bosne se večkrat na- vajajo tudi gospodarske koristi, ki bi jih ali jih bodo od tega imeli Slovenci. Bosnu bi mogla dati kruha in zaslužka mnogim Slovencem, zlasti obrtnikom. Izrazi nuvdušenja nad zasedbo Bosne in Hercegovine se na svojevrsten način vežejo s poudarjanjem zdaj še bolj prebujene slovenske zavesti. V poročilu o taboru v Kojskem se poudarja »udnnost do Avstrije in s tem do Slovunstvu«.27 V letih najhujšega pritiska nemške liberalne vlade kakšnih po- membnejših progrumskih izjav na Slovenskem ni. Spet se pojavijo v zvezi z balkanskimi dogodki, zlasti leta 1878. Tu se drug poleg dru- gega pojavljata dva načrta, ki se ne izključujeta, pač pa dopolnjujeta: stari program Zedinjene Slovenije in pa prav tako stara misel o zdru- žitvi s Hrvatsko, toda zdaj ne več samo s Hrvatsko ampak tudi z Bosno, pojavlja se tudi beseda trializein.rf* Toda to so programi v časo- pisih. Uradni teksti se drže Zedinjene Slovenije. Tak je predlog adre- se, ki so ga predložili slovenski poslanci v kranjskem deželnem zboru 5. oktobra 1878, pa seveda zaradi takratne nemške večine v deželnem zboru ni bil sprejet. V tej adresi se predvsem izreku zahvala cesurju, da je po njegovem ukazu avstrijska vojsku zuscdln Bosno in Hercego- vino, >du izvrši imenitno zgodovinsko nalogo ter osvobodi kristjanske Slovane od krutegu turškegu jarmu«. Poudarja se goreča želja, naj se vsi Slovenci »združijo v eno administrativno in če mogoče državno- pravno celoto*. Pri tem se sklicuje predlog adrese na 1848. leto ter na adrese iz let 1870 in 1871. Predlog se pritožuje nad vladnim sistemom in ugotavlja, da ustava pod sedanjim sistemom ni obrodiln sadu, ki so ga nekateri tuko zaupljivo pričakovali, zlasti zaradi krivičnega vo- lilnega reda, ter prosi cesurju, naj pokliče na državno krmilo druge ljudi, da bo prišlo do enakopravnosti in miru med narodi.29 Tri tedne zutem je glasoval za Zedinjeno Slovenijo slovcnsko-hrvatski tabor v Dolini (27. oktobra 1878), 31. marca 1879 pa je omenjal Zedinjeno Slo- venijo Vošnjak v proračunski debati v državnem zboru." Tabore so skušali Slovenci orgnnizirnti že leta 1877. V Vodmatu nnj bi bil tabor s temo o rusko-turški vojni in o interesih monarhije na vzhodu. Ta skupna staroslovensko-mlndoslovcnska akcija pa je bila prepovedana. Tudi drugih taborov, ki so jih imeli s podobno temo v nučrtu, ni bilo. Leta 1878 so bili dovoljeni trije tabori na Primorskem: 31. marca v Kojskem, aprila v Kobaridu in 27. oktobra v Dolini pri Trstu. Vsi ti trije tabori so imeli dokaj drugačen značaj kakor tisti v letih 1868—1871. Njihova osnovna nota je bil protest proti italijanskim aspiracijam po slovenski zemlji, vsi izražajo predvsem vdanost Slo- vencev cesarju in izjavljajo, da Slovenci nočemo biti Italijani. Iz tega n Slovenski narod 4. aprila 1878. a Slovenec I. maja 1877. 19 Obravnave KI CAsOI'IS XXVIII 197* razloga nastopajo na taborih vladni zastopniki s prijaznimi in pohval- nimi govori. Podobno manifestacijo kot omenjeni trije tabori pred- stavljajo tudi kresovi ob vsej italijanski državni meji in nad Trstom ter Koprom na predvečer cesarjevega rojstnega dne.31 Če naj na koncu na kratko ocenimo to obdobje druge polovice se- demdesetih let 19. stoletja, moramo reči, da je bilo to neke vrste pre- hodno obdobje. To je bila zadnja doba velikega pritiska nemške libe- ralne stranke in vlade, ki sta si še mislili, da bo mogoče slovensko gibanje zatreti. To je bil začetek novega sistema sloge med klerikalno in liberalno smerjo, pa (udi začetek slabšanja gospodarskega položaja in krize na kmetih, pojavov, ki bodo v naslednjih časih še vse težji in težji. Z u s a in m e 11 f u s s u n g DIE SLONVENiSCHE POLITIK IN DER ZWE1TEN HALFTE I)KK SIEBZICEB JAUKE DES l«>. JAHHIIUNDERTS Dor Zeitraum der z\veiten Hiilftn der sieb/.iger Jahrc stcllt in der slo- \venisclien Enhvicklung geuissermussen einen Obergung dar. Es sind die letzten Jahre des starke D Orueks der Deutseliliberalen Purtei und Regierung, die noch mi die Moglichkcit der Unlerdriickung der slouenischcn natjunalcn Bcwegung gluiihtcn In die 1873 und 1877 bei Landtogsuahlcn und Hcichstogs- Wahlcn in Krain zuin letzten Mal (len Sieg davoiitrugcn konnten. Die Not- wendigkeil gemeinsamen Widerstands pečen den deutschen Druck. der aH* gemeinde Vvunsch nach Eintracht, das Endc der starken untiklerikojrn Tiitig- kcit im VVionor Reichsrafl und dami! allgemeine Bsterreichische WaffensHfl- sland im lihcral-klcrikalcn Krieg, gleiche oder iilinlielic Ansichtcn anliisslich des Aufstandes in Bosnien und der Herzegouina. hahen die ciulgiiltige Aus- sohung und Eintracht auch zwisclicn den sloucnischen Klerikalen und Libe- ralen crrmiglicht. Das vvichtigstc ausserliclic Anzeichen der neuen Eintracht War der Beitritl der liberalen Heiclistagabgcordneten in Hohenwarls Klub des recliten Zentrums im November 1876, in dem die Altslovvcnen se h on friiher Mitglicdcr gcuescn sind. Seit 1873 stelien fiir die Sloucnen die Ereig- nisse auf dem Balkan ilirer Wiclitigkeit nach an crster Stelle. Allc Sloueiieii ohne Unlerschiod begrUssen den Aufstand in Bosnien und der Ilcrzcgovvina und ulle Kricgc gegeu die Tiirken. Jeder tiirkenfreuiidliclie Slaat, jede tiir- kenfrenndliche Politiki die die tttrklsche Oberherrschaft anfrechtzuerhalten Iraehten. werden Terurteili Seit solnem Kric^sheitritt ist fiir die SIowcncn Kussland der llaiiplheld des KricgcK. Seine Sicge lussen die Hoffming auf den Sieg des Slaucntums \vie(leraufleben. der friiher oder spiiter cinlrctcn und aucli die Lttsung der s1o\venisclicii und der ganzen oslcrreichischcn Kroge mit sich hringen solile. Wegen des \Yidcrstundcs der verfassungstreuen Partci gegen die Politik der Bcsctzung von Bosnien und der Herzcgowino setzt ein Umsehvvung in der Hcgierungspolilik gegen c I i c^ Slovvenen ein: dieser inocht sich im neuen Landesprasidcntcn von Krain und in den I,andtagswahlen in der Steiermork bcnicrklmr. Im selhen Jahr koinint es nach Iiingcrer Penise wieder zu drei 'I uho rs (Volksversanunlungen) die Korderung nneh dem vereintem Sloucnien wird wieder luni: die Tubors sollen in crster Linie ein Protest gegen die italienisehen Aspirutioncn auf sloucnisclies Tcrritonum •ein. " Slotrnski narod 22. arfuita 1878. i*> ZgodoTlukl EuopU 277 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII I074A-4. ». JfcT-VtO Avguštin Malic SLOVENSKA POLITIKA NA KOROŠKEM V DRUGI POLOVICI SEDEMDESETIH LET 19. STOLETJA 0 slovenski politiki mi Koroškem v drugi polovici sedemdesetih let 19. stoletju je le malo napisanega. V Koroškem zborniku1 leta 1875—1879 seveda niso posebej obravnavana. Gcstrin-Mclik* in J. Pleterski3 v svojih delih omenjajo sodelovanje slovenskega gibanja z nemškim konserva- tivnim taborom. To sodelovanje slovenskemu gibanju ni prineslo po- zitivnejsih rezultatov. Število aktov v deželnem arhivu v Celovcu o slovenski politiki na Koroškem v letih 1875—1879 je zelo pičlo. Predvsem ti akti niso ob- sežni, deloma enostavno niso dostopni. Vsa druga je slika zn dobo pred letom 1875 in za čas po letu 1879. V letih 1875—1879 so izhajali na Koroškem slovenski listi: Besed- nik.4 Slovenski prijatelj, Kmetijski listi* in Slavjan.6 Nadaljnje infor- macije nam nudi nemško časopisje — predvsem Einspielerjeva lista Karntner Blati in Karntner Volksslimme. Seveda ne smemo prezreti slo- venskega časopisja izven Koroške. Slovencem nasprotno nemško čoso- pisje je zoniknlo obstoj slovenskega gibanja na Koroškem in s tem slovenske politike na Koroškem nasploh. Dosledno je ponavljalo teze deželnega odbora, ki jih je le-ta formuliral leta 1876 v protestnem pismu notranjemu ministru Tnoffeju.7 Deželni odbor je protestiral proti odloku notranjega ministra, ki bi bil slovenščini pripomogel v šolah in v uradih na Koroškem do večje veljave. Upoštevanje slovenščine v šo- lah in v uradih nn Koroškem so zahtevali slovenski državni poslanci. Protest koroškega deželnega odbora je imel uspeh. Po nasvetu notra- njega ministra stn ministrstvo za bogoSastje in pouk ter ministr- stvo za pravo takoj spremenila svoje stališče.8 Besednik je postni leta 1875 izključno glasilo DSM.* Iz listo, ki ga je urejeval Jože Gole, so izginila vsa poročila politične vsebine. Tudi Slovenski prijatelj v teh letih ni prinašal političnih poročil. Prav tako Slavjan v tem pogledu ni bil informativen. 1 Koroški zbornik. Ljubljana IM&. .... » Gcalrin-Mclik: SloTmaka ze;odorina 1792-1918, LJubljana I«*- • Pleteraki Janko: Narodna in politična zarc-it na koroškem, Ljubljana 190. Plcter»ki Janko: Slorenaka Coroika pred pr*o ivetoToo »ojno; jI. Koro.ki pleblKlt. Raz prave in članki. Ljubljana 1970. 4 Izhajal Ho konca 1878. ' I. 5. 1874 — 15. 2. 1877. • Izhajal do konca 1875. 1 KLA Pran. Fa»z. 76/1429 dr 1867. • a. a. O. • KLA Prat. Fa«z. !©W dr 1875. 19* 279 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1*74 Oblasti so zakone neizprosno izvajale, iako je na primer objava pesmi s socialno vsebino v Besedniku lakoj povzročila zaplembo lista.10 V pesmi je avtor slikal težave kinetskega človeka in obsojal postopanje biričev in davkarij. Cesar, ki vendar nima praznili rok, naj bi na pla- čilo davkov počakal. Biričcm naj se kmet upre, pravi avtor. Slovenski prijate] si je z objavo programa lista Karntner Volksstimnic nakopal tiskarsko pravdo.11 Andrej Einspieler in odgovorni tiskar tiskarne DSM sta bila obsojena.12 Kmalu zatem je bil Einspieler znova obsojen zuradi objave pridige s politično vsebino v Slovenskem prijntln.13 Drugačen je bil položaj Kmetijskih listov. Kot izrazito strokovni list ni mogel priti v težave z oblastjo. Prizadevanja za ustanovitev Kmetijskih listov segajo verjetno v dobo taborskega gibanja. Slovenski kmet je po svojih zastopnikih v Kmetijski družbi za Koroško zahteval ustanovitev slovenskega strokovnega kmetskegu lista. Kmetijska družba je list ustanovila po naročilu občnega zbora Šele leta 1874. Družba je denarno omogočila izid lista in pričakovala, da bo po ustanovitvi lista pristopilo družbi večje število slovenskih kmetov. Pričakovanje se ni uresničilo. Članstvo je naraslo zaradi ustanovitve lista le za 95 in 38 starih članov je zahtevalo slovenski list.14 Kmetijski lisii so bili le pri- loga nemškemu glasilu družbe. Novi člani družbe so torej dobivali oba lista. Na slovenskem področju Koroške je imela kmetijska družba veliko število članov. Procentualno nikakor ni zaostajalo za nemškim delom Koroške. Večina članov iz slovenskega dela Koroške so bili Slovenci. Ko je kmetijska družba razpravljala na občnem zboru letu 1876 0 nadaljnjem izhajanju slovenskega lista, so se izrekli zastopniki kmetov iz kmetijskih okrožij: Grabstcill, PodkloŠtcr, Dobila vas in Pli- berk za nadaljevanje lista. Pliberški zastopnik župnik Kuster je celo izjavil, da bo 3/4 članov pliberškega okrožja izstopilo iz družbe, ako bi le-ta ukinila Kmetijske liste. Za nadaljnjo izdajanje slovenskega lista se je izrekel tudi zastopnik okrožja AVolfsberg.15 Ukinitev slovenskega lista je predlagal občnemu zboru Tnurcr, za- stopnik kmetov iz Dellacha.1* Argumentiral je, du Slovenci itak razu- mejo nemški. Župnik Kuster mu je nasprotoval; zastopniki imenovanih okrožij, ki SO v poročilih družbe označeni kot slovenski, so menili, da pri znanih gospodarskih razmerah ni mogoče pričakovati večjega so- delovanju kmetov. Leto nuto je Tuurcr ponovno predlagal generalnemu zboru družbe ukinitev slovenskega lista.17 Tokrat je poudurjul, 74 sebcj podčrtal, da nihče izmed govornikov, ki KO govorili proti nadalj- njemu izhajanju slovenskega lista ni imel v mislih nacionalnega mo- menta. Pri glasovanju je prodrl Tnnrcr s 35 glasovi; 20 delegatov je glasovalo za nadaljnji obstoj Kmetijskih listov.18 Pri ukinitvi Kmetijskih listov je igral finančni aspekt gotovo svojo vlogo, ni hil pa edini vzrok ukinitve. Odgovorno uredništvo Kjirntncr Blatta je konec aprila 1875 prevzel J. Jereb.19 Dejanski urednik lista je bil seveda še naprej A. Einspielcr. Oblast je izvedla v tej zadevi preiskavo, ki po ni privedla do zažele- nega cilja. Začetka 1876 je A. Kinspiclcr list ukinil20 in marca istega leta ustanovil list Khrntncr Volksstimmc.21 V programu je omenil, do bo list zagovarjal načela enakopravnosti vseh narodov in jezikov v smislu § 19 državnega temeljnega zakona.21 Odgovorni urednik lista naj bi bil postal Krncst Snttingcr, ki gn oblasti niso akceptirale. RoRbachcr je prevzel založništvo lista. Odgovorni urednik JC postal J. Jereb. V ozadju je seveda deloval Andrej Einspielcr. Za publicistično delovanje A. Einspiclcrja pri Kiirntner Volksstimmc se je 1879 zanimalo ministr- stvo za bogočnstje in pouk.23 Matija Major je decembra 1875 naznanil oblastem konce trdnja- ve«. O delovanju tega političnega društva po letu 1873 ni poročil. Prvi predsednik Trdnjave se je preselil iz Koroške. O njegovem nasledniku Janezu Krasniku ne vemo ničesar. Leta 1877 je ukinilo svoje delovanje bralno društvo v Knpli ob Dravi. S tem so bili uničeni zadnji zametki slovenskega liberalizma nn Koroškem. Slovensko politično gibanje nn Koroškem v teh letih ni delovalo samostojno. Slovenci so sodelovali z nemškimi konservativci. Andrej Einspielcr je s svojim delom pomagal organizirati nemški konservativni tabor. V deželnem zboru je konsekventno zastopal načela enakoprav- nosti. Ko je A. Einspielcr organiziral v letih 1875—1876 katoliško-konsti- tueionolno slovensko društvo za volilni okraj Vclikovec in podobno dru- štvo zn Rož s sedežem v Borovljah o samostojni slovenskih politiki na Koroškem ni več sledu. Potrebno bi bilo nadrobno preštudirati delovanje Kmetijske družbe za Koroško v letih 1875—1879. Cela vrsta Slovencev je delovala pri tej družbi. Naj imenujem le okrajnega šolskega nadzornika Jožeta Ccrnutu, župnika v Pliberkn Valentina Kustcrjo. Johonna Obercggcrjn iz Pod- kloštra, Filipa Poschingcrja iz Borovclj, Mcglitscha iz Dobrle vasi ter profesorja Robido. Sicer je družba tožilo, da Slovenci ne plačujejo članarine in da zapuščajo družbo. To pa ni biln le specifična lastnost Slovencev. Število članstva družbe ni nazadovalo samo v slovenskih " K. «. O. *• KI.A Prfis. F««. iOVlOH de |f»n. , ., . -, , , . , , , , ,, .. w Leta 1876 -i.-. izSli dve ilevilki; naročniki lisi niso plačah in himpieler je i/dajanje ukinil " KI.A Prit. Fasi. 106/180 de 1876. , ... u Kinspielrr je 1861 obljubil, da te ur bo več ukvarjal i političnim časnikarstvom m se s lem relil diseiplinarnega postopka. 1865. jo Einspielcr prosil ministrskega predsednika, da mu xo- Pet dovoli delovanje na področju političnega Časnikarstva. Schmerlini; ie prepustil odločitev Ein- •1'irleriu. Očitno ministrstvo rn hogočastje in pouk o Schmerlinfovem koraku ni bilo seznanjeno. fl Kdrntner Blati Nr. 11/1879. 281 ZGODOVINSKI CASOriS XXVIII |97* delih dežele. Leta 1874 je imela družba 2723 članov, leta 1876 le 2486 članov. Nacionalnega vprašanja se Karntncr Blatt 1875 dotakne zelo redko. Splošne zahteve po enakopravnosti seveda ostanejo. List poroča o želji prebivalcev labodske doline, da se priključijo k Štajerski. Prebivalci so menili, da so s strani centralnih uradov v Celovcu v gospodarskem oziru zapostavljeni. Slovenci nič nimajo proti, je menil list in nada- ljeval, da centralni uradi skrbijo le za gornjo Koroško.24 O posebnem delovanju katoliškcga-konstitucionalncga slovenskega društva za volilni okraj Velikovcc ne moremo poročati. Društvo je imelo nalogo, da organizira in da podpre pri volitvah konservativne kandidate. Ob ustanovitvi društva je Karntncr Volksstimmc omenila, da je bil Einspielcr izvoljen od slovenskih kmetov-kntoličanov. V dru- štvu je aktivno deloval že omenjeni Mcglitsch. Tudi društvo v RoŽU ni bilo posebno aktivno. Oblast je vsako slovensko gibanje in vsako slovensko aktivnost za- tirala. To moremo trditi tudi ob primeru razdelitve občine Dobrin vas. Oblasti seveda niso navedle pravega vzroka razdelitve občine, marveč so trdile, da je občina za upravo prevelika. Kiirntner Volksstimmc je videla korak oblasti iz nacionalnega vidika. Občino Dobrlo vas so oblasti po Kiirntner Volksstimmc razdelile zaradi slovenskega urado- vnnja župana Samitzn,31 ki je bilo oblastem trn v peti. 1878 je nad 90 katehetov zahtevalo, da se naj v ljudskih šolah poučuje v zadostni meri v slovenskem jeziku. Šolarji niso znali brati slovenskih verskih učbenikov in kateheti so morali šolarje podučevnti iz slovenščine. Prošnjo oziroma zahtevo katehetov je podprl tudi celov- ški škof Valentin Wicry. Prošnja ni imela uspeha. Koroški deželni šolski svet je izdal 1878 brošuro28 o pouku nem- ščine na utrakvističnih šolah in nasvetoval, da se s poukom nemščine prične v prvem razredu ljudske šole in da se nemščina uporabi tudi kot poučni jezik že v prvem razredu ljudske šole. Karntncr Volksstimmc je o brošuri Koroškega deželnega šolskega sveta poročala in zavzela do nasvetov negativno stališče." Konec leta 1879 je list bralcem po- novno razložil, kaj terjajo Slovenci v zvezi z upoštevanjem slovenskega jezika v šolah in v uradih.28 Omenili smo že delovanje Slovencev pri Kmetijski družbi za Ko- roško. V letih 1875—1879 so morali igrati Slovenci pri tej družbi še pomembno vlogo. Člani družbe so se intenzivno ukvarjali s socialnim vprašanjem kmetskih poslov. Slovenec Mcglitsch je že leta 1850 precej točno napovedal, kdaj bodo na Koroškem postala socialna vprašanja kmetskih poslov aktualna.27' Diskusija o socialnih problemih kmetskih poslov ni potekala v slovenskem listu, marveč v nemškem listu družbe v Mittcilungcn iiber Gcgcnstandc der Ilaus- Land- und Forstvvirtschaft " Karnter Vo1k**limme Nr. 20/IST6. » Anlritnn* mir cr.*[>ruch«wri*en EinfUhruriK aloTmiachcr Kinder in die d*ut«che Sprnrlir. Ein praktikrščanski hišni red« po katerem bi morali biti posli in dninarji ter delodajalci katoličani.31 Orisal je naloge in pravice delodajalcev in delojemalcev. Istočasno se je zavzemal za Komoro pomožnih delavcev." Glavni vzrok revščine je videl v svobodi obrti." Se intenzivneje se je bavil A. Einspieler s socialnim vprašanjem v listu Karntner Volksstimmc. Menil je, da socialno vprašanje ogroža civilizirana ljudstva" ter da rešitev more nuditi le katoliška cerkev." S tem se je Einspieler oddaljil od stališča, ki ga je zastopal v Stimmen aus Inncrostcrrcicji, kjer je menil, da so družbene in politične spre- membe mogoče ne da bi se s tem kristjan prekršil zoper vero. A. Ein- spieler je videl socialno vprašanje kot prastaro, važno, kočljivo, ter moralno-vcrsko vprašanje." Seveda A. Einspieler ne podvomi o nedo- takljivosti lastništva. Ko Mitteilungcn stavijo vprašanje lastništva, Ein- •spielerjev list Karntcn Volksstimmc to negativno zabeleži in meni, da se je list Kmetijske družbe približal gledanjem prekucuhov.37 A. Einspieler je povezoval uboštvo širokih mas z brezbožnostjo." Ponavljal je svoja gledanja, da so svoboda obrti," razkosanost zemljišč40 in oderuške obresti41 vzroki propada kmetij in nastanka proletariata. sDennr vlada svete, je menil A. Einspieler v Karntner Volksstimmc in spisal, da triperesna deteljica: velekapital, vclcindustrija in ustano- -"' MillrilnnKcn Nf, 1 u. 2/1879. • Iz I.-.!..!., doline. " Kiirnlnrr Blati Nr. 2/1875. " Karntner Blati Nr. 3, 4, 6, 9, 10 u. 11/1875. " KUrntnrr Blall Nr. 23/1875. 11 Karntner Blatt Nr. 26/1875. M Karntnrr Volks«timine Nr. 39, 40/1876. » a. a. O. H Kiirntner Volkutimine Nr. 27/1878. 17 Karntner Volkutimine Nr. 8/1879. • Karntner Volkutimine Nr. 28/1878. • Karntner Volkulimme Nr. 29/1878. * Karntnrr Volkutimine Nr. 30/1878. 41 Kiirntner Volkutimme Nr. 31/1878. 283 ZGODOVINSKI ("ASOI'IS XXVIII 1974 vitvcnc mnhinnci je (li/ijo žezlo svetovne vlade v rokah. Ta triperesnn deteljica da uničuje kmetski stan, malo obrt in državo.42 Socialističnemu pihanju Andrej Einspielcr ni bil naklonjen. Ko so leta 1877 prodrli pri volitvah v Nemčiji socialni demokrati, je menil, da prozi s te strani nevarnost. Liberalcem je očital, da so nevarnost socialnih demokratov podcenjevali in s tem socialistično pihanje indi- rektno podpirali. On pa da je v svojih listih opozarjal nn nevarnost tega pihanja. Einspielcrja je motilo, da je vodja nemških socialnih demokratov Behel imenoval v parlamentu >'/entrimi< smrtnepn sovraž- nika socialne demokracije.43 Iz posebnih vidikov se je A. Einspielcr zavzemal za podporo sindi- katov. Konservativci naj bi podpirali sindikate in pomnpnli pri organi- ziranju delavcev.44 Mislil je, da bodo mogli konservativci nporabiti sindikate proti socialističnemu pihanju. A. Einspielcrja je motilo, da so socialni demokrati tolmačili nn svoj način nacionalna vprašanja in njih obravnavanje s strani vladajočega razreda. S tem, dfl so konservativni kropi priznavali »nacionalnost« kot faktor v političnem življenju, so preprečevali po Einspielcrjevcm mne- nju ustanovitev enotnega intcrnacionalnepa svetovnega delavskega dru- štva.45 Vselej se je A. Einspielcr zavzemal za izboljšanje gmotnega stanja delavstva in kmetov.48 Pisanje A. Einspielcrja o socialnih vprašanjih je težko oceniti. Nn eni strani zasleduje izrazito konservativne in reakcionarne cilje in vidi katoliško cerkev v vlogi rešiteljice socialnih vprašanj. Nn drugi strani nima dobrega mnenja o cerkveni hierarhiji, o »višjih forijih«.47 Na vsak način loči med naukom katoliške cerkve in delovanjem njenih pred- stavnikov. Cc bi hoteli gledanja A. Einspielcrja o socialnih vprašanjih natančneje analizirati, bi morali pregledati vrsto nemških listov.48 Sam se je navduševal za ideje in delo Kolpinga in v Celovcu ustanovil društvo rokodelskih pomočnikov — celovško Kolpingovo društvo. Nje- govo delovanje nn tem področju je dokumentirano.4* Mislim, da je prav. če omenim, da sta v teh letih na Koroškem Ignacij Robu in Andrej Komel ustvarjala slovensko vojaško termino- logijo. £) uporabnosti oziroma pravilnosti te terminologije seveda ne morem soditi. A. Komel je 1876 izdal gramatiko slovenskega jezika.60 V predgovoru je zavračal trditve o nizki razvojni stopnji slovenskega jezika. « Kiirnlner Volknilimrne Nr. 32/1678. u K ii miner Volksstimme Nr. 4/1876. 44 Kiirnlner Volknitiminc Nr. 33/1674. « Kiirnlner Volkmtimmc Nr. 34/1876. ** Kiirnlner VolkMtimme Nr. 22/1876. *' Arhiv lkofij*kcxn ordinariata v Celnvcu, akt: Einspielrr. • Ko*iyk, Kuri: IJeutschc Presne im 19. Jahrhunderl. Omrhirhlr drr dmt«chen Trene Teil II. Berlin 1966. .. . ,P,.<^,• !,Urr7: ''»{""tur und Politik. Ccschichte und I'roKrainine der politilch-literari»chen /nt -i hrifUu nn dculsrlirn Sprachroum ncil 1870, rreiblirg 1963. Schlnwe, Fritz: I.itcramchc /citsehrillen, Teil 1 n. II, Stutlgart 1862. • Arliiv Skofijakega ordinnriata T Celovcu, akt: Kinsplelcr. ... »* Komel, Anrirras: Kurz(tefaIIte nrnktiarhe Grammntik der nloTenhrhen Sprnche fUr Deutnebc. Mit l.esonderer BerUckuchliRiing der Militiir-Terminologie in den angevendeten Bei«pielen, KUgen- furt 1876. 284 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII l'C4 Z ii s a in m o ii f u s s u n g DIE SL0W£N1SCH£ POLITIK IN KARNTEN IN DEK ZWEITEN IIAI.rn; DEH SIEBZIGEU JAHKE DES 19. JAIIIUIUNDEKTS Dber die Blowenischo Politik in Kttrnten i" det zweiten Htilfte der Biebzigcr Jnliro \vnrdo hislic-r niclit viol gescfcricbcn. nueh die /alil clcr dlebczuglichon Akten im Lamlosnrcliiv isl nielit jjross. Auf Grond der Arclii- valien mul der slinvonischen umi deiitschen ZeitUDgen dieser Zcit crortert der Vcrfasser die politische Ttttigkeil der Ktirniner Slowenen and die Re- ffieningspolitik gegen die Sloueiien. Dio slouenisehe Nntionalpnrtei in Kiirn- ton vdrkto niclit BOlbstfindig, somlorn in Zusnmmonnrboit mit (Ion deiitschen Konsorvativon. Androns Einspieler vortrnt im Landtag kniiscqueiit das 1'rinzip dor nationalon Glciclibereelitigtmp. 285 /<;<>!><>YINSKI CASOI'ls XXVIII HC4/V4. ,. 'r v.r. Vlado ValcnčiČ ETNIČNA STRUKTURA LJUBLJANSKEGA PREBIVALSTVA PO LJUDSKEM ŠTETJU 1880* T. Ne ob vojaških konskripcijah do srede prejšnjega stoletja, ne ob poznejših ljudskih štetjih niso v Avstriji ugotavljali narodne pripad- nosti prebivalstva. Statistike, ki so v prvi polovici 19. stoletja izkazovale avstrijsko prebivalstvo tudi po narodnosti, niso imele za podlago izjav prebivaleev ob posameznih štetjih, ampak so bile izvedene v obliki nekakih uradnih anket, posamezni uradi so poročali O stanju na svojem področju. Za določanje narodnosti ni bila odločilna zavest prebivalstva o narodni pripadnosti, temveč njegova jezikovna pripadnost, ki je nekak zunanji, vidni znak narodnosti.1 Ob pripravljanju ljudskih štetij leta 1857 in 1869 se je sicer že obravnaval predlog statistikov. naj bi se vnesla v Števne obrazec rubrika, ki bi dala odgovor na vprašanje o jezikovni strukturi prebivalstva. Toda obakrat je bilo to vprašanje postavljeno kot vprašanje po narodnosti. Zoper tako vprašanje pa so l>ili na odločilnih mestih močni pomisleki, ker bi na odgovore mogla preveč vplivati subjektivna naziranjn bodisi prizadetega prebivalstva, bodisi Stcvnih organov, kar bi dajalo povod neljubim sporom. Tudi predlog, da bi namesto vprašanja po narodnosti postavili ncdol/.ncjSc vpraŠanjc po materinem jeziku oziroma jeziku, ki se govori v družini, ni bil sprejet. Vlada ni pristala na rubriko o narodnosti ali jeziku v vprašalnih obrazcih ljudskega štetja, ker se ji v času ostrih narod- nostnih bojev med narodi monarhije tako ugotavljanje iz političnih razlogov ni zdelo primerno.1 Na mednarodnem statističnem kongresu v Leningradu leta 1872 je bil sprejet program za ljudska štetja; po njem naj bi se države ravnale, da bi prišlo v statistiki prebivalstva do večje mednarodne enotnosti. Program je določal znake, ki naj bi se pri ljudskih štetjih ugotavljali; med bistvenimi znaki, ki naj bi bili obvezni, je bil tudi JCzik, ki se uporablja pri običajnem občevanju (la languc pariće). Sta- tistike mnogojezične avstro-ogrske monarhije je ta točka programa še * Razprava je bila pripravljena v okviru programa republiškega centra Medokodemijskega orlhorn /n zgodovino kolonizacije. 1 Fr. Zwillcr, PrcbiTaMvo no StOTOlkan od XVIII. »lolriji do današnjih dni. Ljubljana "H, *lr. Vt •], - . J G. A. Srhimmer, Grdankm Iba dlt Durchruhrung đtl nSch»lro VolluUhlOnf in Ottttr- r*ich. Stalie, toda potrebne bi bile še druge poizvedbe. Nurodnost ni taka lastnost, ki bi dopuščala individualno ugotovitev in bi se dala pri ljudskem štetju mehanično določiti, temveč more biti predmet zapletenega znon- stvenegu raziskovanja. Imel pa je Ficker za nujno, da se v monarhiji pri ljudskem štetju postavi vprašanje po jeziku prebivalstva, le pojem jezika bi bilo treba točneje pojasniti in določiti. Vprašanje v števnem obrazcu bi se moglo glasiti >jezik, ki ga osebo običajno uporabljat ali pa »materin jezike Fickcrju se je zdel izraz »materin jezik« manj primeren, ker bi ga morda zaradi prevelike vestnosti navedel tudi tisti, ki je svoj materin jezik davno opustil ter je po vplivu šole in okolja ob štetju dejansko uporabljal v družini drug jezik. Zato se je zavzemal, naj se pri ljudskem štetju vpraša za »družinski jezik«. Kot pojasnilo k vprašanju po jeziku naj bi se dodalo: Za vsako osebo naj se navede le en jezik kot družinski jezik in sicer tisti, ki ga oseba običajno upo- rablja v krogu družine. Pri osebah, ki zaradi mladosti, telesnih napak ali duševne nerazvitosti dejansko ne uporabljajo nobenega jezika, se navede jezik, ki ga imajo starši ali njihovi namestniki za družinski jezik. Nadalje je Ficker predlagal, naj navodila za števne organe vse- bujejo tudi določilo, da sme vpise v rubriki jezika na števnem obrazcu dopolnjevati ali popravljati le tisti, ki ga je moral izpolniti; vpise v vprašalnih polah, ki jih je izpolnil števni organ, bi smel dopolnjevati ali popravljati le po zaslišanju osebe, ki je dala podatke. Če bo števni organ imel pomisleke glede pravilnosti vpisa, se mora omejiti na to, da nunjc opozori družinskega poglavarja in s pojasnili olajša pravilni odgovor.8 Razumljivo je, da se statistiki niso več zavzemali za ugotavljanje narodnosti, ki so jo tako znotraj države, še bolj pa v primeri z drugimi državami različno pojmovali in se za statistične namene ni dala opre- * Ficker, n. o. m. str. 2W nI. 288 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 deliti kol pojem, ki hi bil vsem ennko razumljiv. V francoščini, angle- ščini in italijanščini razumejo kot narod (nution) državni narod in je narodnost (nationalite) identična z državljanstvom. Tudi v avstro-ogrski monarhiji so bili teoretiki, ki so narod istovetili z državo. Nekateri imajo za narod ljudstvo, ki ga združujejo skupni izvor, običaji in jezik nli pa označujejo narod kot jezikovno, etnično in kulturno skupnost.1 Vprašanje naroda in narodnosti jo bilo sredi prejšnjega stoletja, ko se je pri avstrijskih narodih narodna zavest med ljudstvom sele obliko- vala, zaradi družbenih in političnih razmer se posebej zapleteno. Na eni strani so bili >zgodovinski nurodic z vsemi družbenimi razredi in narodno kulturo v svojem jeziku, na drugi strani pa >nezgodoyinski narodi«, pri katerih so višji družbeni razredi uporabljali tuj jezik, med Slovenci nemški ali italijanski, in zato niso imeli kulture v lastnem jeziku.5 V upravi in javnem življenju je pri >nezgodovinskih narodih* vladal tuj jezik, zlasti v mestih se je uveljavljal vpliv tujega jezika. Narodnostna gibanja, ki so jih pospeševale obstoječe protislovne jezi- kovne razmere, so vodila do ostrih političnih bojev med avstrijskimi narodi, »zgodovinski narodi« so si prizadevali za utrditev in povečanje •pliva svojega jezika med >nezgodovinskimi narodi«, ti pa so se borili za vsaj delno javno priznanje in uveljavljenje lastnega jezika na svojem jezikovnem območju. Ob takih razmerah bi bilo ugotavljanje narodne pripadnosti poli- tično vprašanje, ki bi ga nekateri imeli za provokativno; odgovori hi niogli biti vsaj ponekod v veliki meri tendenciozni ter bi vplivali na pravilnost končnega rezultata. Zato je bilo s stališča statistikov gotovo Umestno, da so se zavzemali, naj bi se pri štetju leta 1880 postavilo vprašanje po materinem ali družinskem jeziku. Predsednik statistične Centralne komisije je zagovarjal ugotavljanje družinskega jezika, ki je sjcer na mestu, ako je namen ugotoviti razširjenost posameznega jezika. Ker pa je družinski jezik lahko različen od materinskega, ne pokaže vedno etničnega porekla, za njegovo ugotavljanje je materinski jezik primernejši. Statistika družinskega jezika bi koristilo politično, gospo- darsko in kulturno močnejšim narodom, ki so v večji meri asimilirali priseljence z drugih jezikovnih območij. Označevanje po družinskem jeziku bi tudi moglo zabrisati dejansko jezikovno pripadnost hišnih Poslov, rokodelskih in trgovskih vajencev in pomočnikov ter drugih °seb, ki so sicer v svoji domači družini uporabljale drug jezik, kot je [>il jezik družine, v kateri so živeli ob času ljudskega štetja. Družinski jezik torej iz več razlogov ne bi dal točne slike o jezikovni pripadnosti Prebivalstva, verjetno po bi bolj ustrezal kot »občcvalni jezik« (Um- Kangssprachc). ki ga je avstrijska statistika uvedla in uporabljala pri ljudskih štetjih od leta 1880 naprej. Pojem občevalnega jezika so od Vf*egu začetka različno tolmačili, na eni strani kot materinski jezik Oziroma kot jezik, ki označuje tudi narodno pripadnost, na drugi strani Pa kot jezik večine oziroma kot prevladujoči jezik okolja. Pri tem . . *0 raznih pojmovanjih nnroda g). K. Knrdrlj. RUTOJ dnvrnskcca narodnega vpraSanja, »• udtjii, Ljubljana 1970, *lr. 106 al. 1 Fr. Zwillrr, Nacionalni problemi * hob*bur«ki monnrbiji, Ljubljana 19*2, str. 32 II. 289 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 tolmačenju so prihajala do izraza nasprotja med »zgodovinskimi in >nczgodovinskimi< narodi; prvi so hoteli z večjo razširjenostjo svojega narodnega kot občcvalncga jezika dokazovati tudi večje narodnostno območje na škodo »nezgodovinskilu narodov, čemur so drugi seveda nasprotovali. Slovani so stalno zahtevali štetje po materinskem jeziku ali po narodnosti, Nemci pa so vztrajali na Štetju po ohčevulnem jeziku. Država je ohranila način štetja po občcvalnem jeziku »iz političnih razlogov, s katerimi nima statistika nič opraviti«, kot je to zapisal poznejši predsednik statistične centralne komisije K. Th. Inamu-Ster- negg. Vprašanje jezika je bilo razlog, da so avstrijska ljudska štetja bila v razmerah nacionalnih konfliktov podobna volilnim bojem.6 Vprašanje ali naj se pri ljudskem štetju leta 1880 ugotavlja jezik ali narodnost, je bilo postavljeno tudi v državnem zboru. Ob priliki, ko je bila na dnevnem redu odobritev proračunske postavke za stroške ljudskega štetja, se je češki poslanec Jaromir Celnkovsky, praški uni- verzitetni profesor, v svojem govoru obširno ukvarjal s tem vpra- šanjem. Zavračal je stališča statistikov Glattcrja, Kcletija in Fickorja ter se zavzel za individualno ugotavljanje narodnosti vsakega posa- meznika, subsidiarno pa naj bi se ugotovil še jezik, ki se uporablja v družini ali običajnem občevanju. Menil je, da bi vprašanje po dru- žinskem jeziku na splošno razumeli kot vprašanje po narodnosti in tako tudi odgovarjali. Vprašanje po družinskem jeziku predpostavlja, da se v družini uporablja le en jezik; so pa tudi utrakvistične družine. kjer se govorita dva jezika, pri takih družinah se po jeziku ne da sklepati na narodnost. To bi moglo ponekod dati napačno sliko o narod- nostnih razmerah. Cclnkovsky je kot primer navedel Trst, kjer so leta 1869 ugotavljali narodnost in je delež Slovencev ter Nemcev znašal 27,2%, leta 1875, ko je mestni statistični urad postavil vprašanje po družinskem jeziku, pa je ta delež padel na 23.2 %. Poslanca Čelakov- skega je zavračal Šlezijski poslanec Nemec Emil Snx, tudi praški uni- verzitetni profesor; bil je zoper ugotavljanje narodnosti, češ da so pravni filozofi in statistiki zelo različnih mnenj o bistvu in znakih narodnosti, ne jezik in ne plemenska pripadnost (Stammesangehorig- kcit) je določno ne opredeljujeta. Sax je tudi imel pomisleke zoper ugotavljanje družinskega jezika oziroma »languc parice« mednarodnega statističnega kongresa po občinskih organih. Ni jim zaupal, da bi svoj posel opravljali dovolj skrbno in nepristransko; mogli bi biti pod vpli- vom nacionalnega tiska, tudi bi brez dvoma družinski jezik istovetili z narodnostjo. Popisni organi bi mogli z vprašanji vplivati, da bi bil odgovor o družinskem jeziku tak, kakor ga želijo, npr. slovenski, čeprav mogoče nekateri družinski člani po rodu ne bi bili Slovenci; vpraševali bi npr., v kakšnem jeziku govorijo z otroci ali s hišnimi posli. Cc naj bi se ugotavljal družinski jezik, bi to morali opravljati nepristranski. v ta namen posebej izšolani števci iz krogov izobražencev, ki bi prišli v poštev tudi za ugotavljanje drugih takih statističnih znakov, katerih ugotavljanje je treba poveriti inteligentnejšim osebam. Predpisi zakona • Zwitter, Nacionalni problemi . . ., »it. 21. 290 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 o ljudskem štetju iz leta 1869 se Saxu niso zdeli več primerni, potrebno bi jih bilo prilagoditi novim zahtevam, zato je predlagal, naj vlada glede predpisov in obrazcev ljudskega štetja zahteva mnenje komisije izkušenih, nepristranskih strokovnjakov.7 II. Vlada (ministrski predsednik je bil grof Toaffc, ki je vodil tudi notranje ministrstvo) se je končno odločila za občcvalni jezik, čeprav jc statistična centralna komisija ostala pri predlogu družinskega jezika. Navodila ministrstva notranjih zadev o izpolnjevanju obrazcev ljud- skega štetja so glede rubrike občcvalncga jezika določala: Ta rubrika se izpolni le za osebe, ki so pristojne na ozemlju, zastopanem v držav- nem zboru. Za vsako osebo naj se navede jezik, ki ga uporablja v navadnem občevanju, vendar le enega izmed naslednjih jezikov: nemški, čcško-moravski-slovaški. poljski, rusinski, slovenski, srbo-hrvaški. itali- jansko-Iadinski, romunski, madžarski (toda ta le v Bukovini). Za osebe, ki zaradi mladosti, telesne napake ali ker niso duševno razvite ne "porabljajo nobenega jezika, naj se napise tisti izmed navedenih je- zikov, ki ga je glede na razmere šteti kot njihov občevalni jezik in ga napovejo njihovi starši ali namestniki staršev.8 Rubriku o občevalncm jeziku jc vzbudila pozornost tudi slovenske politične javnosti. Zo nekaj dni po objavi navodil je >Slovenski narod' prinesel uvodnik z naslovom »Prihodnje štetje Ijudij in Slovenci . Trdil JC, da vlada ustnvovernih Nemcev ob ljudskem štetju 1869 ni hotela postaviti vprašanja o narodnosti, ker bi se mogoče izkazalo, da je Nemcev manj. kot se misli. Sedanja vlada jc na ljubo liberalnim Nemcem uvedla rubriko o občevalncm jeziku, ne pu o narodnosti. Toda pod nheevalnim jezikom jc mišljena narodnost, zato naj vsak Slovenec. Četudi uporabijo drug občcvalni jezik, zapiše za sebe in za svojce slovenski jezik. Državni zbor je imel, ko jc to sklepal, le narodnost pred očmi. Paziti pa moramo, da z vprašanjem po občevalncm jeziku Slovenci ne izgubimo v korist Nemcev in Italijanov. Ker so šole nemške Jlji italijanske, govori mnogo Slovencev doma nli pri občevonju z dru- gimi tuj jezik. Vsi taki morajo navesti v rubriki jezika le materinski. Jo je svoj narodnostni jezik. Neizogibno je, da bomo z občevalnim Jezikom izgubili več tisoč Slovencev, zlasti v mestih in ob narodnostnih niejnh, toda glejmo, da bo to število omejeno. »Kdor neče biti črn re- n°gat, priznaj svoj rojstveni jezik, svoje rodno ime!«9 Glasilo nemške Ustavne stranke >I,nibachcr Wochcnblatt< jc bilo v vprašanju obecval- neKa jezika nasprotnega mnenja. >Narodovo< pisanje jc označilo kot "gitacijo in jc opozarjalo prebivalce mest in trgov pa tudi podeželja. ^ • / StenompMackfl Protokolle Ul.er dic SltSUfaa de* Haunes ilrr Abecordneicn d« o*ter- rr"-tmrWn Itri«|i,rotrs IX. ScMion, 7\ Sitiun* nm 16. April 1880. utr. 2U6 iT. TYYVI '0>ni znkonik M kraljevine in delele v državnem ibon zastopane. Leto I8K0. ko* **AVI. IOV Uko* ministritTa notranjih reči od 6. avgusta ISRO. Pouk kako napolnjevati nazna- •ttaleo, str. 37i si. ' Stovraftki narod 19. avfiista 1880, II, 169. uvodnik: Prihodnje Štetje Ijudij in Slovenci. 291 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 naj se ne pustijo /uvajali od političnih nasprotnikov, temveč naj pri ljudskem štetju potrdijo, da je na Kranjskem nemščina občcvalni jezik vsakega izobraženca« kakor je tudi v resnici." Ko se je ras ljudskega stelja približali je »Slovenski narode ponov- no opozarjal na politični pomen, ki pa bodo imeli rezultati ljudskega štetja glede obČevalnega jezika. Noši narodni nasprotniki si bodo pri- zadevali, da bi bilo število Slovencev čim manjše. Ker morajo Slovenci obiskovati nemške ali italijanske šole, jih mnogo govori ta dva jezika. Zato jih bodo hoteli vpisati kot osebe nemškega ali italijanskega obče- valnega jezika ter jih bodo dejansko šteli kot Nemce oziroma Italijane, čeprav trdijo, da Vprašanje po občevalnem jeziku ni vprašanje po narod- ni pripadnosti. Mnogo slovenskih izobražencev je poročenih z Nemkami in govorijo v družini nemško, vendar pa rod zaradi tega še ni poslal nem- ški. Dolžnost Slovencev je storiti vse, da pri ljudskem štetju ne bomo prikrajšani /-a vzgled naj bodo drugi narodi. Neinško-liberalni po- slanci so ii.i Dunaju razširili v tisočih izvodih propagandno knjižico, da bi bilo čim več navedb za nemški obče valni jezik. >Neues \Viener Tagblattc je zahtevali Slovcnski narod« je še v zadnjih dneh pred štetjem pozival Slovence, nuj vpi- šejo slovenščino v rubriki občevulnega jezika, ter zahtevni, naj pri štetju ne bi uporabljali nemških popisovalcev.12 Pod naslovom »Dic Volkszuhlung als nulionalcr Sport« je >Luibacher Wochenblutt« zavra- čal >NarodSIovenski narode), navajajo s svojim pisanjem ljudstvo k izigravanju namerava- nega ugotavljanju občevalnegu jezika in k napačnim navedbam. V količkaj izobraženih družinah na Kranjskem in v sosednih deželuh go- vorijo nemški. Zuto se bojijo, du bi štetje ta pojav pokazalo v večjem 10 Laibacher WochcnldaU, >. nvjtusl 1880. 11 Slovenski narod 5. drermbru IH*!), uvodnik: Prihodnji popi* Ijudij. » SlovcDiki narod 12., 16., 18.. 22., 28., M)., 31. decembra IKHO, 292 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII i")74 obsegu, kot so je domnevalo. To naj l>i zakrilo, do so vpitje po iztreb- ljenju nemškega jezikn in trditve o nerazumevanju nemščine v deželi v nasprotju z dejstvi. Še posebej je »Laibacher Wochenblntt< pozval pre- bivalstvo, da popisovalnc pole izpolni z vso natančnostjo. Omikani mo- rajo z dobrim vzgledom prednjačiti in poučevati manj poučene. Zlasti glede rubrike o občevalncm jeziku, ki ga narodni listi pogosto zelo iz- koriščajo, pričakuje od somišljenikov, da jo bodo vestno izpolnili, to je, dn bodo navedli tisti jezik, ki ga uporabljajo pri običajnem občeva- nju. Smešil pa je prizadevanje Slovencev, da bi ljudje navajali sloven- ščino kot svoj občevnlni jezik.13 V dncli, ko je potekalo štetje je ^Slo- venski narod« ugotavljal, da se mnogo ljudi ni zanimalo za njegova opozorila glede odgovora na vprašanje o občevulnem jeziku. »Mnogoteri hišni posestnik ali družinski oče je mislil, dn se v dotični rubriki vpraša, ali zna nemški nli ne zna in je vpisal sebe in otroke med Nem- ce, dasiravno poslednji ne znajo niti besedice nemškega, a on komaj za silo nemški tolčc.< Nemški obrtniki niso le za sebe vpisali nemški ob- čevalni jezik, temveč tudi za svoje slovenske hišne posle. Tudi za slo- venske zavedne uradnike so hišni gospodarji vpisovali nemščino, češ v pisarnah je občcvalni jezik nemški. »Slovenski nnrod< je menil, naj bi komisarji, ki bodo popisno pole ljudskega štetja pregledovali, po- pravili napake. Prijatelji slovenske stvari naj bi nepruvilnosti in neza- konitosti prijavili, da se popravijo.14 Glasovi iz političnega časopisja dokaj nazorno kažejo, kako je ta- kratna javnost obravnavala vprašanje občevolncgn jezika v rubrikah ljudskega štetja in kakšno stališče so v tem vprašanju imeli nn eni strani Slovenci, na dragi pa Nemci. V spisih o ljudskem štetju J8S0 ni uiknkih sledov, ki bi po njih mogli sklepali, da se je tedanja mestna uprava — bila je pod županom Antonom Lnschanom še v nemških ro- kuh — z vprašanjem obeevnlnega jezika kaj ukvarjala. Po zakonu o ljudskem štetju iz 1869 so morali v deželnih glavnih mestih, v obči- nah z lastnim občinskim statutom ter v občinuh, ki jim je okrajno gla- varstvo to nalogo posebej poverilo, štetje opraviti občinski uradi. V Ljubljani je opravil ljudsko štetje mestni magistrat. Ni verjetno, da so njegovi uslužl>enci kot števni komisarji dobili kakšno posebno in drugačno navodilo glede izpolnjevanja rubrike o jeziku, kot ga je vsebovalo uradno navodilo za izpolnjevanje popisovalnc pole, ki ga je prejel vsak stanovanjski najemnik. Naznunilnico (Anzeige- zettel) je moral izpolniti stanovanjski najemnik, če ni bil pismen, je bila to naloga hišnega posestnika ali njegovega pooblaščenca. Stcvni komisarji so imeli nulogo, da razdelijo predpisane tiskovine vsem hišnim gospodarjem in stanovanjskim najemnikom ter jih pri njih poberejo izpolnjene, torej niso imeli neposrednega vpliva na njihovo izpolnjc- vunje. Seveda je mogoče, da so strankam, bodisi na željo ali po svoji iniciativi, dujnli nasvete glede odgovora v posameznih rubrikah. Iz gradiva ljudskega štetja je mogoče po pisavi posneti, dn so tudi mestni 11 Lnibachrr WochcnbUll, 11. drrrrabra !"<>, J. in 8. januarja 1891. " SloTeniki narod 6. januarja lt*l. 20 ZfodoTbukJ ifasopi* 293 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVII! 1974 uslužbenci izpolnjevali naznanilnice; v takih primerili so bili hišni last- niki ali stanovanjski najemniki nepismeni ali pa pisanja premalo vešči in so ta posel prepustili mestnim uslužbencem. Naloga mestnega magi- strata je tudi bila, tla se prepriča, ali je vrnjeno gradivo popolno in v redu izpolnjeno; poskrbeti je moral za dopolnitev ali za popravek morebitnih napak. Pri tem so mogli mestni organi v večji ali manjši meri vplivati na vsebino vpisov v naznanilnicah in gotovo je, da so precej posegali ravno v rubriko občevulnegu jezika. Vendar njihov poseg ni imel namena, da bi sprcminjul odgovor stranke, temveč je šlo za popravek nepravilnih ali nejasnih vpisov. Precej številni so bili namreč med stanovanjskimi najemniki in hišnimi lastniki, ki so zapisali zase ali za svoje družinske člane in druge stanovalce več občcvalnih jezikov. Mnogi vprašanja po občevalncm jeziku sploh niso razumeli, mislili so, da morajo navesti vse jezike, ki so jih poznali. Dokaj pogosti so bili primeri, da sta bila kot občevalni jezik v družini navedena slovenščina in nemščina, deloma iz že navedenega razloga, ker vprašanja niso prav razumeli, deloma pa tudi zato, ker so v družini dejansko uporabljali oba jezika. Ta drugi razlog je bil pri tedunjih jezikovnih in družbenih razmerah popolnoma razumljiv, saj dvojezične družine v krajih z več narodnosti niso izjemen pojav. Odvetnik Alfonz Moschc, pozneje član ljubljanskega občinskega sveta, zaslužen v boju za rabo slovenskega jezika pri sodiščih, izdajatelj >SIovcnskcga pravnikac, eden med po- budniki za gradbo Narodnega doma, je zase in svojo rodbino navedel kot občevalni jezik slovenščino in nemščino, nemščina je bila pozneje prečrtana. Nek carinski uradnik je k odgovoru po občevalncm jeziku v naznanilnici napisal pripombo, da se v njegovi družini govori nemško, italijansko ter slovensko in je zato pri posumeznih družinskih članih navedel materin in ne občevalni jezik. Nekdo pa je v rubriko obČcval- nega jezika odločno zapisal: z Nemci nemški, s Slovenci slovenski. Vpis več občcvalnih jezikov pri isti osebi ni bil v skladu z navodilom o iz- polnitvi naznanilnice, po tem navodilu se je moral navesti za osebo le en občevalni jezik. Zato so magistratni organi, ki so pregledovali izpolnjene naznanilnice, prečrtali odvečne občevulne jezike in pustili le enega. Iz gradiva se ne vidi, ali so bili ti popravki izvedeni po zasli- šanju prizadetih oseb, oziroma ali so mestni uslužbenci po lastni pre- soji in vednosti odločali, kateri občevalni jezik naj se upošteva. Kolikor je bila odločitev prepuščena mestnim organom, je bilo seveda mogoče, da rezultat ni vedno ustrezal volji prizadete osebe ali dejanskemu stanju. Vendar posegov s črtunjem odvečnega občevalnega jezika ni bilo toliko, da bi bistveno spremenili končno številčno razmerje, in tudi niso bili enostranski v korist določenega jezika. Na nekaterih naznanil- nicah odvečni občevalni jezik ni bil črtun, ostala sta vpisana dva jezika, slovenski in nemški. Tudi so bili sicer nekateri vpisi občevalnega jezika popravljeni, sodeč po pisavi so nckuteri stanovanjski najemniki in hišni posestniki sami popravljali navedbe. Prvotno vpisan jezik so prečrtali in vpisali drugega. V nekaterih primerih je zaradi takih popravkov težko razbrati pravi občevalni jezik. 294 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 19:4 III. »Laibacher Zcitung« je 24. marca 1881 objavila za Ljubljano rezul- tate ljudskega štetja o občevalncm jeziku. V Ljubljani so 31. decembra 1880 našteli brez vojaštva 24.618 prisotnih oseb. od ieh je bilo pristojnih v avstrijskih deželah 23.971. Po občcvalnem jeziku, ki je bil upoštevan le za avstrijske državljane, se je prebivalstvo razdelilo:15 slovenski 18.313 nemški 5.422 italijanski 138 češki 87 poljski 6 srho-hrvatski * romunski 1 23.971 Po končnih rezultatih, v njih je všteto tudi vojaštvo, je Ljubljana konec 1880 imela 26.284 prebivalcev, od teh je bilo 24.824 pristojnih v avstrijskih deželah, 1.168 v ogrskem delu monarhije. 5 v Bosni in 287 v inozemstvu. V avstrijskih deželah pristojni so imeli občcvalni jezik:16 slovenski 18.845 nemški 5.658 italijanski 172 češki 136 poljski 7 srbo-hrvatski 5 romunski 1 24.824 Takoj po objavi rezultatov v >Laibachcr Zcitung« je L Tavčar v »Slovenskem narodtu z zadovoljstvom ugotovil, da so v Ljubljani prebi- valci s slovenskim občcvalnim jezikom v veliki večini, glede 5.422 oseb z nemškim občcvalnim jezikom pa je pripomnil: >AIi med njimi je gotovo tudi večina slovenskega rodu, ki se pa zdaj sramuje domače svoje zibcli.c Koliko rodovin je. ki imajo korenine kje na deželi, pa se delajo, kot bi bili predniki Nemci.17 Nemci so bili z rezultatom nezadovoljni. >Laibachcr Wochenblattc je sicer pisal, da ga ne preseneča, ker po vsem, kar se je dogajalo, ni bilo mogoče pričakovati ugodnejšega. Narodnjaki, tj. Slovenci, so stati- stiko falzificirali. Se pred objavo rezultatov ljudskega štetja — verjetno sc je že izvedelo, da v Ljubljani ne bodo takšni, kot so želeli Nemci — " Lailuichcr Zcitunir, 24. marca 1681, sir. 591. " Lailiach. Sla(MtiSlovenskemu narodu« jc >I,aibachcr \Vochcnblalt« očital, da skuša kovati kapital iz rezultatov štetja. Pred ljudskim štetjem je pozival neodločneže, naj se v lasten prid priznajo za Slovence, ker da bodo tako imeli velike materialne koristi. K članku signiranom z Dr. I. T. (Ivan Tavčar) je pripomnil, da ta pisec navadno podpisuje svoje članke s polnim imenom in ni brez razloga uporabil v tem primeru le začetnici. Polno ime bi moglo pasti v oči nepristranski bralki, ki pozna pisca le po nemškem ohčevnlnem jeziku, kajti I. Tavčar bi mogel z mirno vestjo, ne da bi bilo njegovo narodno čustvo količkaj prizadeto, v rubriko občevalnega jezika vpisati nemščino.18 Pri vprašanju občevalnega jezika v statistiki prebivalstva so se izražala in uveljavljala med seboj nasprotujoča stališča. Ne moremo dvomiti, da se jc prebivalstvo Ljubljane pri ljudskem štetju 1880 pri navedbi občevalnega jeziku odločalo po večini po narodni pripadnosti. Bili pa so gotovo tudi strogi formalisti, ki so se ravnali po navodilih in dejansko navedli jezik, ki so ga uporabljali v navadnem občevanju, dasi so se mogoče šteli k drugi narodnosti in ne k tisti, ki jo jc pred- stavljal občevalni jezik. Morda je bil tipični predstavnik takih pri- merov upokojeni okrajni sodnik Valentin Schustcrschitz, rojen v občini Smlednik, ki jc v rubriko občevalnega jezika zapisal >navadno nemški« (gcvvohnlich dcutsch). Za sinove Ivana (poznejšega deželnega glavarju), Justa in Alojzija Šustcršiča jc navedel slovenščino. Razpravljanje o občcvalncm jeziku in ohranjeno gradivo štetja nam torej dokazujeta, da odgovori na to vprašanje niso bili enakovrsini. Enakovrstni odgovori pa niso bili mogoči, ker so različno tolmačili pojem občevalnega jezika. Bile so tudi precej številne osebe slovenskega materinskega jezika, za katere jc bil vpisan nemški občevalni jezik, ker so kot hišni posli, rokodelski ali trgovski vajenci in pomočniki, kot stanovalci, npr. dijaki, ali iz drugega razloga živele bodisi v dejansko nemških družinah ali pa v družinah slovenskega rodu, ki so iz kateregukoli razloga navedle nemščino kot svoj občevalni jezik. Pri prikazu etnične strukture Ijub- " I.nilmrhcr \VoclicnbIult, 23. janunrja in 2. apriln 1&81. 2% ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII io74 Ijonskcga prebivalstva s podatki o občcvalncm jeziku moramo računati z oincnjenimi divergenenmi med občevalnim jezikom in narodnostjo in je zato treba za presojo etnične pripadnosti pritegniti tudi podatke o domovinski in rojstni pripadnosti prebivalstva * tujimi občevalnimi jeziki. Pri osebi, ki se je priselila v Ljubljano od drugod in je zanjo izkazan nemški občevulni jezik, je mogoče po njeni domovinski in rojstni pripadnosti presojati« ali je verjelno. da je občevala! jezik tudi njen materin jezik. Ce je bila oseba z nemškim ali drugim tujim obče- valnim jezikom rojena na čistem slovenskem jezikovnem območju, zlasti kje na agrarnem področju, in je tom imelu tudi domovinsko pravico, smemo z vso upravičenostjo domnevati, da je bil njen materin jezik slovenski in da je bila slovenskega rodu. Objavljeni podatki ne zadostujejo za kritičen prikaz etnične struk- ture v Ljubljani. Zato je bilo treba ohranjeno gradivo ljudskega štetja 1880 na novo obdelati.19 Izpisane so bile družine in posamezne osebe s tujim občevalnim jezikom; za vsako osebo pa so bili upoštevani znaki: spol, rojstno in domovinska pripadnost ter poklic. Upoštevanje vseh teh znakov pri prebivalstvu tujega občcvalncga jezika omogoča presojo o njegovem etničnem poreklu ter o njegovi morebitni drugačni socialni in gospodarski strukturi v primeri z domačim, slovenskim prebival- stvom. Na isti način kot osebe s tujini občevalnim jezikom, pristojne v avstrijskih deželah, so bile pri tej obdelavi gradiva obravnavane tudi osebe, pristojne v ogrski polovici monarhije, Bosni ter tuji državljani. Dasi po navodilih zn štetje pri teh osebah ni bila potrebna navedba občcvalncga jezika, je bila pri večini ta rubrika izpolnjena. Čeprav SO mestni organi pri obdelavi naznanilnic vpis največkrat prečrtali, je vendar mogoče tudi to kategorijo prebivalstva razporediti po občcvol- nem jeziku in ostane le manjši del v skupini brez občcvalncga jezika. Pri ponovni obdelavi gradiva je bilo ugotovljenih, izvzemši vojo- Stvo, 3566 oseb s tujim, to je neslovenskim občevalnim jezikom, ki so imdc domovinstvo v avstrijskih deželah, ter 687 oseb, pristojnih v ogr- skem delu monarhije, v Bosni in v inozemstvu. Te številke se razloču- jejo od rezultatov, ki so bili objavljeni v statističnih publikacijah. V rezultatih statističnih publikacij je vsebovano aktivno vojaštvo, ki so &a štele vojaške oblasti; mestni mugistrnt ni prejel gradiva tega štetja, zato podatkov o vojaštvu ni bilo 00 voljo. Po objavljenih podatkih je štela Ljubljana z vojaštvom 26.284, brez vojaštva pa 2-1.618 oseb, bilo je torej 1666 vojakov, ki so jih popisale vojaške oblasti. Manjše razlike •so tudi med podatki, ki so dobljeni pri obdeluvi gradiva, ter med po- datki magistrata, ki jih je objavila >l.aibaeher Zeitung« nekaj mesecev Po štetju, kjer vojaštvo ni bilo upoštevano. Te razlike so posledica napaki ki jih ni mogoče izključiti ne zu prvotno in ne za sedanjo po- novno obdelavo gradivo. Predvsem so posledica nejasnosti in nepolnosti Vpisov v statističnih obrazcih, ki so mogl$ biti razlog za različno tolma- . " Gradivo brani Utftnl arhiv v I.juliljnni j i f Varil ! nh XII, Sltliltleai popisi za mr«lo ''jubljann. ljudsko Jlctje 51. ilcrrinlirn IKRO. Gradivo, narnnuilrtire % n/iuuni /hranili nn/nnnilnir M pOMnetoe bilt, je urejeno po ulicah in raiTfUeno v 2"* mapah po tbecednem redu uličnih 297 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 čcnjc odgovorov v rubrikah. Včasih sta za isto osebo vpisana dva obče- valna jezika, ne da bi mestni organi pri kontroli enega črtali. Pri po- novni obdelavi je bil v takem primeru upoštevan na prvem mestu na- vedeni jezik, ni pa znano, kateri jezik so upoštevali magistralni organi pri prvi obdelavi. Precej pogoste so bile nejasnosti glede začasne prisot- nosti ter začasne in stalne odsotnosti posameznih oseb. Kljub črtanjem in popravkom po mestnih organih je ostalo večkrat dvomljivo, kako naj se razume vpis v teh rubrikah. Začasno prisotne ter stalno odsotne osebe za prikaz etnične strukture niso upoštevane, pač pa začasno odsotne. Taki dvomljivi primeri so tudi vzrok nekaterih razlik. Ravno tako odgovori v rubriki državljanstva pri tujih državljanih niso bili vedno pravilni in nedvoumni. Več tujih državljanov, ki so se poročili z avstrijskimi državljankami, je za ženo in v Avstriji rojene otroke navedlo domovinstvo v avstrijskih deželah, dasi so žena in otroci imeli očetovo državljanstvo. Največkrat so sicer bili toki podatki popravljeni, včasih pa tudi ne. Kolikor so bile ugotovljene nedoslednosti, so bile pri sedanji obdelavi napake popravljene. Zaradi omenjenih in tudi še dru- gih nejasnosti in dvoumnosti pri odgovorih v rubrikah statističnega obrazca ni mogoče pričakovati popolne skladnosti z vsemi številkami prvotne obdelave. Prebivalstvo s tujim občcvalnim jezikom, pristojno v avstrijskih deželah, se je razdelilo na naslednje skupine: moški ženske skupoj nemški 2493 2864 5357 italijanski 67 74 141 češki 52 29 81 poljski hrvaški 4 2 6 1 1 2 Indinski i 1 2617 2971 "SS V primeri z rezultati štetja, v katerih je upoštevano vojaštvo, ima gornji pregled 301 osebo manj z nemškim občcvalnim jezikom, 31 manj z italijanskim in 55 oseb manj s češkim občcvalnim jezikom. Pretežni del razlike med prvotno in sedanjo obdelavo gre torej na račun vojaštva. IV. Za presojo etnične strukture prebivalstva se ne smemo zadovoljiti le z občcvalnim jezikom kot znakom za narodno pripadnost, temveč je potrebno pritegniti tudi rojstno in domovinsko pripadnost, ki nam moreta marsikaj pojasniti glede porekla prebivalstva in materinega je- zika. Pri osebah, ki so navedle tuj občcvalni jezik, npr. nemški, smemo brez oklevanja podvomiti v njihovo tujo narodno pripadnost, če ugoto- vimo, tla so bile rojene in so imele morda tudi še domovinsko pravico 298 zr.onoviNSKi čASOPIS XXVIII 1974 na popolnoma sklonjenem slovenskem ozemlju; po vsej verjetnosti je bila slovenščina njihov materin jezik. Podobno velja za osebe, ki so prišle iz dežel, kjer je prevladovalo npr. slovansko prebivalstvo, pa so v Ljubljani priznale nemščino kot svoj občcvalni jezik. Za razporeditev prebivalstva po rojstni in domovinski pripadnosti nekdanja avstrijska upravna razdelitev ni primerna. Na eni strani bi veliko število dežel pregled delno kompliciralo, na drugi strani ne bi bila posebej izkazana Slovenska Štajerska, kar je vsekakor potrebno, če hočemo zajeti posebej osebe, ki so prišle v Ljubljano s slovenskega jezikovnega območja. Zato so posebej navedene dežele, kjer so živeli Slovenci, tako Kranjska, Pri- morska, Slovenska Štajerska, ki je ločena od nemškega dela dežele, in Koroško, kjer sta narodnosti, slovenska in nemška, v veliki meri po- mešani in se taka ločitev ni dala izvesti, ker bi bila preveč zamudna. Za Kranjsko so podatki ločeno navedeni za Ljubljano, za pretežni slo- venski del dežele ter posebej za Kočevsko v obsegu tedanjega sodnega okraja, kjer je tedaj prevladoval nemški jezik. Kot posebni jezikovni območji so izkazane avstrijske nemške dežele, nemški del Štajerske, Spodnja in Zgornja Avstrija, Salzburg in Tirolska z Vorarlbergom, ter češke dežele Češka, Moravska in Slezija. Dalje sta v pregledu deželi Dalmacija kot hrvaško in Galicija kot poljsko in rusinsko (ukrajinsko) jezikovno območje. Ogrski del monarhije je prikazan z dvemi območji. Hrvatska s Slavonijo in Reka ter Ogrska s Scdmograško. Od tujih držav sta posebej izkazani Nemčija in Italija, druge države so zajete skupaj. Prebivalstvo nemškega občcvalnega jezika se je po rojstni pripad- nosti razdelilo: mošk i ženske skupaj T% Ljubljana 84r» 1182 2027 37.8 Kočevsko 76 44 120 2,2 preostala Kranjska 442 607 1049 19,6 Kranjska skupaj 1363 1833 3196 59.6 Slovenska Štajerska 157 195 352 6.6 Primorska 100 86 186 3.5 Koroška u-» 126 271 5.1 avstrijske nemške dežele 340 307 647 12.1 reške dežele 236 148 384 7.2 Dalmacija 16 7 23 0.4 Galicija 13 U 24 0.4 Hrvatska s Slavonijo, Reka 34 38 72 1.3 Ogrska s Scdmograško 33 53 86 1.6 Nemčija 30 24 54 1.0 Italija 16 18 34 0.6 druge države 3 6 9 0.2 neznano 7 12 19 0.4 2493 2864 5357 100.0 Razčlenitev prebivalstva z nemškim občevalnim jezikom po rojstni pripadnosti kaže. da znaten del ni bil rojen na nemškem jezikovnem območju. V Ljubljani je bila sicer tedaj precej številna nemška manj- 299 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1*74 sina, vendar je gotovo, da je Ml nemški občcvalni jezik izkazan za marsikaterega, ki je bil slovenskega porekla. Tako smemo sklepati po mnogih slovenskih priimkih nemško govorečih oseb. Na Kočevskem rojeni so bili gotovo pretežno Nemci, izključeno pa je, da so bile nem- škega pokolenja vse osebe z nemškim občcvalnim jezikom, ki so bile rojene na Kranjskem zunaj Ljubljane in Kočevskega in so predstavljale skoraj petino ljubljanskega nemškega prebivalstva. V tej skupini so mogli biti Nemci le izjeme, večina je bila slovenskega rodu; deloma gre za ponernčence, deloma za hišne posle, rokodelske in trgovske va- jence in pomočnike in razne stanovalec, ki so živeli pri nemških dru- žinah in so zanje vpisali nemški občcvalni jezik. Med rojenimi na Slovenskem Štajerskem je bil določen odstotek oseb nemškega poreklo. v spodnještujerskih mestih in trgih so bile močne nemške naselbine, od koder se je priselil marsikateri Nemce; podeželje, ki je dalo večino pri- seljencev, je bilo slovensko in večina na Slovenskem Štajerskem rojenih oseb je bila slovenskega rodu. Pri priseljencih iz Primorske so mogli le posamezniki biti Nemci, nekaj je bilo Italijanov, največ pa Slovencev. Na Koroškem rojene osebe je bilo mogoče zaradi narodnostno mešanih okolišev in krajev le približno razdeliti na slovensko in nemško jezi- kovno območje. Po teh ugotovitvah je bila v slovenskih krajih Koroške rojena nekako tretjina koroških priseljencev, dve tretjini sta prišli iz nemškega jezikovnega območja. Med rojenimi Korošci so bili Nemci v večini, toda precejšen odstotek je gotovo bil slovenskega pokoljenja. V avstrijskih nemških deželah in v Nemčiji je bilo rojenih 13.1 % ljub- ljanskih prebivalcev, ki so priznali nemščino kot svoj občcvalni jezik. Dotok iz čisto nemškega območja je bil dovolj močan, da je krepil nemško manjšino v Ljubljani. Pri osebah, rojenih v čeških deželah, je treba upoštevuti, da so bila tam nekatera območja nemšku. ponekod pu so bile močne nemške manjšine. Le individualno ugotavljanje, ki pa ni bilo izvedljivo, bi pokazalo, kdo je bil rojen v češkem in kdo v nemškem ali po narodnosti mešanem kraju. Iz gradiva se vidi, da je precejšen del prišel iz čisto čeških krajev, mnogokrat tudi češka imena in priimki kažejo na češko poreklo in češki materinski jezik. Nemški občcvalni jezik so navedli glede na tedanje ljubljanske jezikovne raz- mere mnogi Čehi, ki so prišli na Kranjsko kot državni in drugi javni uslužbenci. Posamezniki od njih so se pozneje poslovenili. Omembe vreden je primer tovarniškega tkalca iz Moravske, ki je v češčini iz- polnil statistični obrazec in je kot občcvalni jezik zase in ženo, ki je bila tudi iz Moruvske, napisal: nemški in moravski. Mestni popisovnlni organ je moravski jezik prečrtal in je ostala nemščina, dasi raba češčinc pri izpolnjevanju obrazca dokazuje, da je bil v tem primeru ta jezik občcvalni in gotovo tudi materin jezik. Skupino v čeških deželah rojenih oseb z nemškim občcvalnim jezikom moremo torej le delno prištevati k nemški narodnosti. Nemščino kot občcvalni jezik so izkazale tudi osebe rojene v Dalmaciji, Galiciji, na Hrvatskem, v Reki. nu Ogrskem ter v Italiji. Ker so to dežele, kjer so prevladovali drugi jeziki in ne nemščinu, je skoraj gotovo, da njihov materin jezik ni bil vedno nemški. dasi je bilo v posameznih primerih tudi to mogoče. 300 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 197« Razčlenitev prebivalstva z nemškim občevulnim jezikom po jezi- kovnih območjih knže, du je bil znaten del rojen v krnjih in deželah, kjer HO prevladovali drugi jeziki. Tudi če vzamemo, da so vsi v Ljub- ljani rojeni z nemškim občevulnim jezikom imeli nemški materin jezik, je več kot četrtina nemške skupine prebivalstva bila rojena na pretežno slovenskem območju in je po vsej verjetnosti pripadala slovenski narod- nosti. Upoštevajoč rojene v drugih nenemških deželah pa pridemo do zaključka, da je skupina nemškega občcvalncgu jezika dobila vsaj tretjino pripadnikov iz drugih jezikovnih območij. Primerjava med spoloma kože, da stu imelo različen delež pri pre- bivalstvu nemškega občevalnega jezika. Na splošno so prevladovale ženske; zlasti je bil visok njihov delež v skupini oseb rojenih v Ljub- ljani. V vsej nemško govoreči skupini je bilo 53,5% žensk, od rojenih v Ljubljani pa kar 58.3%. Ženske so prevladovale tudi med osebami nemškega občevalnega jezika, ki so bile rojene na Kranjskem zunaj Ljubljane in Kočevskega ter na Slovenskem Štajerskem; od drugod je bilo povečini več moških. Glavni vzrok večjega števila žensk je bil najbrž v različni starostni strukturi obeh spolov. Med moškimi nemškega občevalnega jezika, ki so bili rojeni v Ljubljani, je bilo 51,8% starih nad 14- let, med ženskami jih je bilo v tej starosti 63.1%. Od drugod na Kranjskem rojenih moških jih je bilo 81,5% v starosti nad 14 let, žensk pa 89,1 %. Ker so pod vplivom tedanjih jezikovnih razmer starejši ljudje v večji meri uporabljali nemški jezik, je potem razumljivo, da je bil ženski delež med nemško govorečim prebivalstvom višji. Po domoviustvu se je prebivalstvo z nemškim občevalnim jezikom rnzdelilo: moški ženske skupaj v % Ljubljana Kočevsko 1143 144-> 2586 48.3 77 53 130 2.4 preostala Kranjska 335 480 815 15,2 Kranjska skupaj 1555 1976 3531 63.9 Slovenska Štajersko 146 161 307 5.7 Primorska 104 72 176 3.3 Koroška 136 95 231 4,3 avstrijske nemške dežele 281 288 569 10.6 češke dežele 24") 252 497 9.3 Dalmacija 10 5 15 0.3 Galicijo 15 9 24 0.5 neznano 1 6 7 0.1 2493 2skranjski«, drugi so zapisali kar >slovanski<. Mož, ki je bil iz Moravč, je kot svoj občcvalni jezik navedel slovenščino, za ženo, ki je bila iz Pisec na Bizcljskcm, pa je zapisal >Windisch<. Zlasti pri pre- prostem in manj poučenem prebivalstvu so bili pojmi o jezikovni in narodni pripadnosti deloma še nejasni in nerazčiščeni. Pozneje so se razmere spremenile; spremembe so bile puč združene z naraščanjem slovenske narodne zavesti in zavesti o pripadnosti k slovenski jezikovni skupnosti ter tudi z naraščajočim uveljavljanjem slovenskega jezika v javnem življenju. Nekaj takih sprememb naj ilustrirajo konkretni primeri oseb, ki so bile leta 1880 izkazane z nemškim občevalnim jezikom, pa so se pozneje uveljavile kot Slovenci v našem kulturnem in javnem življenju. Z eno izjemo so bili vsi prizadeti tedaj v otroški dobi in niso sami vplivali na vpise v statističnih obrazcih. » Reicta-G^ftz-BUtt fUr da* Kaiserthum Otiterrrich. Jahrganf 1861, K. 105, »Ir. Ufl il. 302 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII »974 Vilko Baltič, sin dcželnosodncga uradnika, ki je bil doma s Krke, je kot upravni uradnik v Jugoslaviji postal veliki župan v Ljubljani, bil je tudi predsednik Pokojninskega zavoda v Ljubljani; pozneje je postal podban in ban v ju/mli banovinab države. Josip Dostal je postal ravnatelj škofijske pisarne in umetnostni zgodovinar, njegov oče rojen v Spodnji Šiški, je bil hrnnilnični uradnik. Josip Mantuani, muzejski ravnatelj, umetnostni in glasbeni zgodovinar, je bil sin krojača, ki je bil rojen na Hrvaškem. Oče Frana Milčinskcga, pravnika in slovenskega pisatelja, je bil po rodu Ceh, poročen je bil s Slovenko, po poklicu je bil davčni uradnik, zase in za vso družino je kot občevalni jezik priznal nemščino. Alfonz Paulin, botanik, je bil sin oskrbnika na Turnški graščini pri Lcskovcu; ob času ljudskega štetja je bil realčni suplcnt; gospodinja, ki je pri njej stanoval, je tudi navedla nemški občevalni jezik. Ob ljudskem štetju 1910 je Paulin zase, za mater in sestre izkazal slovenščino kot občevalni jezik. Anton Skumovič, univerzitetni profesor prava, je bil sin upokojenega oficirja; rojen je bil na Kapeli pri Raden- cih, kjer je oče imel vinograd; ob času ljudskega štetja je Skumovič obiskoval v nemškem razredu gimnazijo v Ljubljani. Fran Windischcr, generalni tajnik zbornice za trgovino, obrt in industrijo, gospodarski publicist, mecen umetnosti, je bil rojen v Postojni; njegov oče, rojen v Kranju, je bil davčni uradnik. V rubriki občcvalncga jezika je bilo prvotno pri vseh družinskih članih vpisano >deutsch und slovenischc, slovenščino je pozneje popisovnlni organ rdeče prečrtal. Poseljen primer je bil Rihnrd Zupančič, kot matematik je postal profesor ljubljanske univerze. Bil je rojen Ljubljančan tako kot tudi njegov oče, ki je bil po poklicu tovarniški uradnik. Ob ljudskem štetju 1880 je bil njegov priimek vpisan kot Suppantschitsch. Rihnr Zupančič je ob ljudskem štetju letn 1931 navedel kot svoj materin jezik slovenski, materin jezik njegove žene, ki je bila iz Avstrije, je bil nemški; oba sta bila pravo- slavne vere. Med okupacijo v zadnji vojni je Zupančič zopet postal Nemec.2' Med osebami z nemškim občcvalnim jezikom so bili leta 1880 pri nemških trgovcih in mojstrih živeči trgovski in obrtni pomočniki, ki pa so bili rojeni na slovenskem jezikovnem območju. Ko so nekdanji pomočniki postuli samostojni trgovci in obrtniki, so se priznavali za Slovence in se uveljavili v slovenskih trgovskih in obrtniških organiza- cijah. Mnogi dijaki, med njimi več učiteljišnikov, iz slovenskega jezi- kovnega območja so stanovali pri nemških gospodinjah oziroma druži- nah, izkazani so bili z nemškim občcvalnim jezikom. Za marsikatere teh dijakov se more ugotoviti, da so se pozneje priznuvali za Slovence. Med dijaki z nemškim občcvalnim jezikom sta bila tudi brata Maks in Edmund Pabiani iz Kobdilja pri Štanjelu; Maks je postal arhitekt, ki je napravil osnutek regulacijskega načrta za Ljubljano in načrte za več ljubljanskih stavb. Spremembe v strukturi jezikovne pripadnosti, ki so se izražale v prehajanju od nemškega k slovenskemu občevalnemu jeziku, so v nekaj 31 V. M.-k, 1/ ktljiRF •[.nmii.ov. I juMjnna 1970, atr. 475 *1- 303 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 letih širjenja slovenske narodne zavesti zavzele večji obseg. Leta 1880 so OSebc z nemškim ohčcvalnim jezikom, skupuj z vojaštvom jili je bilo 5658, predstavljale 21,5% v Ljubljani prisotnega prebivalstva. Deset let pozneje, ob štetju leta 1890, jih je bilo 5127 oziroma 16.8% prisotnega prebivalstva. Italijanski občevnlni jezik je leta 1880 izkazalo 141 oseb. Po rojstni pripadnosti so se razdelile: moški ženske sk upaj Kranjsko Primorsko Koroško avstrijske nemške Dalmacija Reka Ogrska Italija dežele 4 42 1 14 1 1 4 4 55 1 5 1 8 8 97 1 15 0 i i 12 67 74 141 Od oseb, rojenih na Primorskem, jili je bilo največ iz Trsta, nato pa iz nemških avstrijskih dežel (iz južne Tirolski-). Verjetno je bilo oseb italijanske narodnosti oziroma z italijanskim materinim jezikom več. kot jih je izkazovala statistika. Marsikdo, ki je bil rojen na popolnoma nli deloma italijanskem jezikovnem območju, je navedel nemščino kot obče- vulni jezik. V skupini češkega občevalnegn jezika je bilo 81 oseb, po rojstni pripadnosti so bile razdeljene na: moški ženske skupaj Kranjsko češke dežele Dolnja Avslrija Galicija Dalmacija Hrvatska Ogrska 3 6 9 44 17 61 1 i 2 1 1 1 1 2 2 4 1 2 3 52 29 81 Skupina češkega jezika bi bila preeej močnejša, če bi bile v njej upoštevane vse osebe češkega materinega jezika. Razčlenjevanje skupine nemškega občcvalncga jezika je pokazalo, da je bilo v tej sku- pini precejšnje število oseb iz češkega jezikovnega območja. 'Tudi po imenih in priimkih se je dalo ugotoviti, da so marsikateri Čehi bili izkazani z nemškim občevalnim jezikom. Med takimi je bil tudi Anton Nedved, učitelj glasbe in glasbeni vodja nemške filhannonične družbe; v števni obrazec je zase vpisal kot občevalni jezik nemščino, za svoje tri hčerke pa nemški in slovenski, slovenski je bil potem črtan. Nedvčd je postal upoštevan skladatelj slovenskih pesmi; Fran Šuklje zatrjuje v 304 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 197« svojih spominih, cnccv. Od Hrvatov je bilo precej obrtnikov, zlasti frizerjev. Poleg poslovenjenih Čehov in Hrvatov ter njihovih družinskih članov so bili še primeri zlasti obrtnih pomočnikov in vajencev teh narodnosti, ki so živeli v družinah sloven- skih mojstrov in je bil zanje vpisan slovenski občcvalni jezik. Za take primere bi mogli postaviti vprašanje ali se je to zgodilo z njihovo ved- nostjo in privolitvijo. Priseljenci drugih narodnosti so le izjemoma prevzeli slovenščino. Se največ takih primerov je bilo pri Italijanih, po poklicih so bili sla- ščičarji, brusači in razni drugi obrtniki. V primerjavi z vsemi prebivalci tujega porekla je bilo število ti- stih izmed njih, ki so priznali slovenski občcvalni jezk, preneznatno, da bi moglo njihovo upoštevanje znatneje spreminjati splošno sliko etnične strukture ljubljanskega prebivalstva. Tuko jezikovno prilaga- janje pa je nadaljnji primer, ki kaže, da se etnično poreklo dostikrat ne da ugotoviti na osnovi jezika. Ravno tako je jezik nesposoben za določanje narodnosti v družinah z družinskimi člani raznih ohčcvalnih jezikov. Med temi niso le dru- žine, v katerih stn mož in žena bila različnega materinega jezika in stu navedla tudi različna občcvalna jeziku, temveč so bili pogosti primeri, dn je zu nekatere otroke bil izkazan npr. slovenski, za druge pa nemški jezik. Družin z različnimi občcvalnimi jeziki za posamezne družinske člane je bilo 224, od teh 172 slovensko-nemških. Upoštevane so vse dru- žine, tako pristojne v avstrijskih deželah kakor zuunj njih. Družinski člani slovensko-nemŠkih družin so se po občevnlncm jeziku razdelili: očetje matere otroci skupaj slovenski nemški 35 120 114 58 257 106 406 284 skupaj 155 172 363 690 V mešanih slovcnsko-ncmških zakonih so nnjvcčkrnt očetje izku- zovuli nemški občcvalni jezik; šlo je predvsem za priseljene Nemce, ki 21 Zgodoriaiki .'..•;.. 3Q9 zr.onoviNSKi čASOPIS XXVIII 1974 so se poročili s Slovenkami. Pri otrocih teh mešanih zakonov je močno prevladoval (70%) slovenski jezik. Glede na tedanje jezikovne raz- mere v Ljubljani ter glede na položaj, ki ga je imela nemščina v jav- nosti in v soli. je tak rezultat vreden upoštevanja. Znotruj jezikovno mešanih družin je prihajalo do raznih kombina- cij, nekatere so razumljive, druge l)i se dale razložiti najbrž le. če bi poznali konkretne družinske razmere. Ni povsod obveljal jezik enega izmed staršev in niso isti jezik prevzeli vsi otroci. V primerih, ko ni bil za vse otroke izkazan isti jezik, se je dogajalo, da je bil za starejše otroke vpisan nemški jezik, za mlajše slovenski. Starejši otroci so bili morda že v kakšni službi, kjer so govorili nemško, ali pu so obiskovali šolo. kjer so se učili tega jezika, zato je bil naveden kot njihov obče- valni jezik. Pri deželnem predsedniku Winklerju je bil pa obraten primer, za starše in pet starejših otrok je bil Vpisan slovenski, za tri- letnega sinu in enoletno hčerko pa nemški. Oba najmlajša sta bila ro- jena na Dunaju; v družini je bila otroška vrtnariea z nemškim obče- valnim jezikom. Morda je bil to razlog, da je bila najmlajšima pripi- sana nemščina. Bile so tudi družine, v katerih se je jezik otrok ravnal po spolu, sinovi so imeli nemški jezik kot oče, hčerke slovenski po ma- teri. Ne manjku pa primerov, ko so starši priznavali zase nemški ob- čevalni jezik, za vse otroke pa so vpisali slovenščino. Druga najpogostejša kombinacija mešanih družin je bila nemško- itulijunska, bilo je 14 takih družin. Za matere je bila povsod izkazana italijanščina, za 7 očetov pa nemščina. Od otrok je 26 imelo nemščino, 10 italijanščino za občeval ni jezik. Sledila je slovcnsko-italijanska ozi- roma slovensko-ladinska skupina. V 15 družinah je slovenščino izka- zovalo 6 očetov in 9 mater, italijansko ali ladinsko pa 9 očetov in 6 mater. Slovensko-češka ali poljska skupina je štela 10 družin, v vseh so očetje izkazovali češki ali poljski jezik, matere in vseh 2> otrok pa slovenski. Pri 5 slovensko-hrvaških družinah so le očetje bili hrvaškega jezika, 4 matere in 4 otroci pu slovenskegu. Ostule skupine so bile še nemško-češke. nemško-hrvuške in češko-itnlijunskc, ki pa je vsaka štela le po par oseb. V nemško-češki je bil zu otroke vpisan le nemški, v nemško-hrvaški hrvaški, v češko-italijauski pu italijanski obče valni je- zik. Svojevrsten je bil primer družine, v kateri je oče imel poljski, mati italijanski, 4 otroci pu nemški občevalni jezik; razlog za nemški obče- valni jezik pri otrocih je iskati brez dvomu v obisku šol 7. nemškim učnim jezikom. VI. Pri obdelavi gradiva ljudskega štetja iz letu 1880 zu poklicno struk- turo prebivalstva s tujimi občevalnimi jeziki ni kazalo nasloniti se po- polnoma na poklicne grupe, ki jih je uporabila statistika pri objavi re- zultatov. Razčlenitev po poklicnih grupah je bila drugačna kot pri na- slednjih ljudskih Štetjih in za nase namene ne ustreza v celoti. Zato so izkazane nekatere posebne poklicne oziroma družbene skupine, ki so bile značilne ravno zu jezikovno strukturo prebivalstvu. 310 zconoviNSki čASOPIS xxvm 19:4 V nnznanilnicah (statističnih obrazcih) ljudskega štetja sta bili ru- briki za podatke o poklicu in o položaju v poklicu oziroma v službe- nem razmerju. Po navodilih naj I>i se v prvo rubriko vpisal poklic in vrsta poklicai obrt, vir preživljanja oziroma zaslužka. V drugi rubriki pa bi bilo treba odgovorili na vprašanje, kakšen je položaj v poklicu, ali gre npr. za posestnika, zakupnika, delavca z letno, mesečno, dnevno plačo, ali za tovarniškega podjetnika, poslovodjo, delavca, ali za moj- stra, pomočnika, delavca, učenca, dninarja v obrti, ali lastnika, knjigo- vodjo, pomočnika itd. trgovine, ali za hišnega posla itd. Odgovori na vprašanja v obeh poklicnih rubrikah so bili mnogokrat pomanjkljivi in nejasni, zlasti na vprašanje po položaju v poklicu jih mnogo ni znalo odgovoriti. Posebno pri številnih osebah, ki so navedle obrtniške pokli- ce, npr. mizar, ključavničar, se po vpisih ni dalo ugotoviti, ali so bili Samostojni mojstri ali pomočniki ali morda delavci v tovarnah. Objav- ljena statistika je sicer izkazala po poklicnih skupinah samostojne, urad- nike in poslovodje ter delavce, vendar so verjetno magistralni organi veliko teh podatkov sami prikrojili po lastnem znanju in ne po nepo- polnih vpisih v vprašalnih obrazcih. Na podlagi podatkov v obeh poklicnih rubrikah je bilo prebival- stvo razdeljeno po poklicnih skupinah, ki so navedene v naslednjih pregledih, znotraj poklicnih skupin pa je razporejeno glede na njihov položaj v poklicu. K tej razdelitvi je potrebnih nekaj pojasnil. Poleg poklicne skupine obrti in industrije je izkazana Še skupina »Šivilje, pletilje itd.« V tej skupini so Še krojačice. modistke in osebe. ki 80 se ukvarjale z ženskimi ročnimi deli. To so bili pogosti ženski poklici, vendar je dvomljivo, če je V vseh primerih Šlo za pridobitno dejavnost. Najbrž je bilo delo šivilje ali pletilje mnogokrat omejeno le na domačo družino. Gostinstvo je izkazano v posebni skupini: stati- stika ljudskega štetja ni imela te skupine, bila je vsebovana v skupini obrti in industrije. Skupaj z renlniki so tudi osebe, ki so navedle le. da so zasebniki, ne da bi označili vir preživljanja. Med renlniki je bilo bilo več plemiških hčera, označene so bile kot >Stiftsfriiulein . prejemale so razne njim namenjene ustanove. V skupini državnih in drugih jav- nih služb so zajeti tudi poštni in telegrafski uslužbenci ter vojaški u- službenci. kolikor so bili pač popisani skupaj s civilnim prebivalstvom. V posebni skupini so vsi. ki so bili zaposleni pri železnici; izkazalo se je. da je mnogo železniških uslužbencev navedlo tuje občcvalnc jezike, zalo je umestno, da so ločeno prikazani. Ločeno so izkazani ubozni picskrbovnnci, to je osebe, ki so prejemale« največkrat od mestu, ubož- no podporo in jim je ta bihi v celoti ali delno vir preživljanja. \ sta- tistiki prebivalstva za leto 1880 so bili ubožni preskrbovunci verjetno vsebovani med upokojenci. Posebno skupino sestavljajo zasebni urad- niki: precej oseb je označilo kol poklic zasebni uradnik, knjigovodja. poslovodja ali podobno, ne da bi bilo navedeno, ali gre za uslužbenca v trgovini, tovarni uli kje drugje. To je bil razlog, da je treba lo sku- pino ločeno izkazali. Isto velja za šibko skupino delavcev, ki verjetno sodijo v skupino »dninarjev s spremenljivo zaposlitvijo; statistike iz letu 1880. Tudi maloštevilni hišniki in hišnice ter postreščki in postrežnice V\ ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 so uvrščeni v posebno skupino, ker jih v droge skupine ni mogoče raz- vrstiti. V skupini prostili poklicev so odvetniki, notarji, zdravniki ter inženirji, kolikor je razvidno, da niso bili nikjer uslužbeni. Med za- sebnimi učitelji so največ učitelji in učiteljice jezikov ter glasbe. Precej raznolika in številna je skupina gledaliških igftlccv, pevcev, glasbe- nikov itd., med njimi so tudi muzikanti, ki so godli po gostilnah, in razni artisti. Svojo skupino imajo dijaki in dijakinje, ki so živeli v raz- nih internatih in učnih zavodih, ter tisti ljubljanski dijaki, ki so stano- vali pri dijaških gospodinjah in ljubljanskih družinah. Njihova pri- sotnost v Ljubljani je bila v zvezi s študijem; ker so bili pri njih tuji jeziki sorazmerno močneje zastopani, jih je potrebno izkazati posebej, posebni razlogi za bivanje v Ljubljani so bili odločilni tudi za skupini bolnikov v bolnišnicah in kaznjencev v jetnišnicah in v prisilni de- lavnici. Osebe v posameznih poklicnih skupinah so razporejene še glede na njihov položaj v poklicu na štiri podskupine. V prvi podskupini so osebe, ki so opravljale poklic in so torej bile pridobitno zaposlene, ter osebe z lastnimi dohodki. V drugi podskupini so zajeti hišni posli, v tretji gospodinje, v četrti pa vzdrževani družinski člani. Pogosto je bilo v isti družini pri več ženskih družinskih članih vpisano, da so go- spodinje ali da pomagajo v gospodinjstvu. V takih primerih je le ena izkazana kot gospodinja, druge so med vzdrževanimi družinskimi člani. Vzdrževani družinski člani so bili predvsem otroci, vmes so tudi odrasle osebe, ki za nje ni bil naveden nikak poklic. Poklicna struktura prebivalstva z nemškim občevalnim jezikom, ki je bilo pristojno v avstrijskih deželah, brez aktivnega vojaštva, je razvidna iz naslednjega pregleda. Poklicne skupine Zaposlrni, owbe x dohodki Osrbe r znvndih, dijaki« stanovalci IIitn i posli Gospo- dinjo V*drie- Jrrnni drniiruki člnni Skupaj Obrt in industrija 386 26 138 231 781 Šivilje, pletilje itd. 153 18 171 Trgovina 258 34 73 160 523 Gostinstvo 106 9 23 51 189 Hišni in drugi posestniki Kcntniki, zasebniki 70 17 24 32 143 175 24 19 44 262 Državne in druge javne službe 386 51 249 435 1121 Železnica 149 7 119 200 475 Javni in drugi • upokojenci Ubo/ni preskrbovanci 327 31 126 226 710 48 1 5 13 67 Zasebni uradniki 116 3 51 88 238 Delavci 16 1 3 20 Hišniki, postreščki 17 3 2 22 Prosti poklici 28 5 19 50 102 Zasebni učitelji 32 2 5 39 Gledališki igralci. pevci, glasbeniki itd. 51 3 11 7 ' 72 312 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Redovniki, redovnice 32 32 Dijaki v zavodih in Da stnnovonju 196 106 Holniki v bolnišnici 28 28 Kaznjenci 82 82 Urez navedbe 48 1 2 11 62 Skupaj 2398 306 212 865 1576 5357 Najštevilnejšo skupino so tvorili državni in drugi javni uslužbenci, skupaj z družinskimi člani so predstavljali 20% nemško govorečega pre- bivalstva. Kako izredno visok je bil in delež, pokaže primerjava z de- ležem vseh javnih uslužbencev in njihovih svojcev v primerjavi s celot- nim prebivalstvom, izvzemši aktivno vojaštvo. V objavljeni statistiki ljudskega štetja 1880 so bili javni uslužbenci upoštevani v naslednjih skupinah: aktivni dvorni, državni, deželni in občinski uradniki in nji- hovi svojci, vojaštvo, učiteljstvo, višje zdravstveno osebje, uradni sluge ter žandarmerija in drugo varstveno osebje. V skupinah učiteljstvn in višjega zdravstvenega osebja niso bili le javni uslužbenci, temveč tudi zasebni učitelji in zdravniki, ki so opravljali le privatno prakso. Ker v teh dveh skupinah ni mogoče ločiti obeh kategorij. BO vsi skupaj upo- števani kot javni uslužbenci, zaradi česar je njihov delež izkazan v pri- meri z vsem prebivalstvom nekoliko višje, kot je dejansko bil. Aktivno vojuštvo ni upoštevano, ker ga ni tudi v našem pregledu nemško go- vorečega prebivalstva. V navedenih skupinah javnih uslužbencev z nji- hovimi svojci jo bilo 2618 oseb ali 10,6% navzočega prebivalstva brez aktivnega vojaštva.22 Pri prebivalstvu z nemškim občevnlnim jezikom je vsaka peta oseba pripadala skupini javnih uslužbencev, pri vsem ci- vilnem prebivalstvu po le vsaka deseta. Močno prevladovanje nemško govorečih oseb med javnimi uslužbenci je bilo posledica tedanje jezi- kovne prakse v javni upravi in v šolstvu ter političnih razmer, ki so v njih Nemci imeli prednost pri zasedanju raznih uradniških mest. Pod vplivom jezikovnih in političnih razmer so tudi javni uslužbenci ne- nemškega materinega jezika uporabljali nemški občevalni jezik. Se močneje so osebe z nemškim občevnlnim jezikom prevladovale v skupini upokojencev, ki je predstavljala 13,2% nemško govorečega prebivalstvo; ob štetju je bilo v Ljubljani skupno 1346 upokojencev, ustrezajoči delež od celotnega prebivalstva, izvzemši aktivno vojaštvo, je znašal le 5,5%. V •kupini upokojencev so bili predvsem bivši javni uslužbenci in njihovi svojci, zato veljajo glede prevladovanja Nemcev oziroma nemško govorečih oseb isti razlogi kot za skupino javnih u- službcnccv. Ker so bile v skupini upokojencev soruzmeromo starejše osebe, ki so bile v prejšnjih časih pod še močnejšim vplivom nemškega jezika, je razumljivo, do je pri njih razmerje še bolj v prid prebival- stva z nemškim občevnlnim jezikom kot v skupini javnih uslužbencev. Od večjih poklicnih skupin so imeli med nemško govorečimi višji od- stotek železniški uslužbenci s svojci (8,9%) in trgovino (9.8%), glede na vse prebivalstvo sto bila ustrezajoča deleža nekoliko nižjo; skupino » Slali.tičoi podatki ljudskega itriJl I8R0 po poklicih »o Tzeli U publikacije »Uibacb. Sfatiitiicher Bericht ...«, ki j« bil« na¥edrna T opombi 16. 313 ZGODOVINSKI CASOIMS XXVIII 1974 osebnega in blagovnega transporta po kopnem (razen železniških u- službenccv je zajemal zasebne prevoznike) je Štela s svojci 1844 oseh oziroma 7,5%. skupina trgovine pa 1972 oseh oziroma 8% ljubljan- skega prebivalstva. Za železniške uslužbence velja deloma isto, kar je bilo rečeno za javne uslužbence sploh, deloma je bila tudi potreba po določenih strokovnih kvalifikacijah, ki jih domačini niso imeli, razlog, da so prišle od drugod osebe s tujim, predvsem nemškim ohčevalnim jezikom na službena mesta pri železnici. Močnejšo udeležbo nemškega prebivalstva v trgovini moremo razložiti deloma z zvezo, ki je bila med socialno in med jezikovno oziroma narodnostno strukturo prebivalstva. trgovina je predstavljala imovitejšo plast, ki so bili v njej Nemci močneje zastopani. Trgovski poklic je bil v mnogih družinah že tra- dicija, ta pa je segala nazaj v čase, ko je bil značaj Ljubljane Se močneje pod vplivom nemščine. Trgovina je eden izmed poklicev, ki so najbolj v stiku z občinstvom in javnostjo; zunanje, javne jezikovne raz- mere so odsevale tudi v jezikovni praksi oseb prizadetega poklica. V skupini dijakov, stanujočih V zavodih in pri družinah, jih je bil velik del s slovenskega jezikovnega območja. V nekaterih internatih, ki so bili v rokah Nemcev, so zu vse gojence, tudi za tiste drugih na- rodnosti oziroma materinega jezika, navedli nemški občevalni jezik. Tudi v nemških družinah oziroma v družinah, ki so priznavale nem- ščino za občevalni jezik, so za dijake-stanovalce vpisali nemščino. Bol- niki v bolnišnicah ter kaznjenci v jetnišnicuh in prisilni delavnici so bili izkazani vsak s svojim materinim jezikom, v teh zavodih ni bilo enotnega občevalnega jezika. Druge tuje jezikovne skupine ljubljanskega prebivalstva z domo- vinstvom v avstrijskih deželah so izkazane po poklicih v skupni tabeli. Ker so te skupine maloštevilne, so osebe, ki so pripadale posameznim poklicem, navedene le v skupnem številu, ne da bi ločili pridobitno pre- bivalstvo in osebe z dohodki od vzdrževanih. Poklicne skupine Italijanski Cciki Poljski Hrvaški Obrt in industrija 20 11 1 Šivilje, pletilje itd. 2 Trgovinu 6 3 Gostinstvo j Hišni in drugi posestniki i 2 Hcntniki 8 1 j DrZavne in druge javne službe 11 35 11 2elcznica 13 9 \ Javni in drugi upokojenci 16 3 \ Uhožni preskrbovanci 3 Zasebni uradniki 1 3 Delavci 2 Prosti poklici 5 4 Gledališki igrulci, pevci, glasbeniki itd. 2 Dijaki v zavodih in na stanovanju 33 2 Kaznjenci 23 Brez navedbe 2 3 Skupaj 141 81 6 2 314 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 197« Za osebe z italijanskim občcvulnim jezikom sta bili značilni dve močnejSi skupini, dijaki in kaznjenci. Premožnejše italijanske družine na Primorskem in v Dalmaeiji so pošiljale svoje otroke v ljubljanske šole. zlasti na realko. Mahrovo trgovsko šolo ter v nršnlinsko samostan- sko šolo. predvsem z namenom. 1I Kin- wohnern hatten 75.1% slowonischc, 2"*.v/0 deutsclic 0.9% ilnlicnischc und 0.7% nndcrc ('ingniigssprurho. Mil licrilCKsichUgung dcr DatOH iihcr dic GobUrtigkeil und Beimatzuslttndigkoii kOnnon wir von don Pcrsonem, wclche doutsch uls Umgangsspracho angogeban habon, otwa 1400 als SIowcnen und etwa 100 als llnlicncr. Kroatcn oder Tsrlicclicn haltcn. Nacfa dioS6f Korrcklur enlfiel von dcr Bavttlkorung ohnc Miliiiir auf dio SIowoncn fio.s0/^. auf dic DeuUchen 16.4% und auf dio Angehdrigen Ubrigor Nationon (hauplaHchlich Italiencr. Tschcchcn und Kroalcn) 2.8 °/o. 319 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII I974/V4, «•. 321—346 Vera Kržišnik-Bukič MIHAJLO ROSTOHAR IN »NAPREDNA MISEL« »NAPREDNA MISEL - časopis za napredno knlturoc — je izha- jala kot dvomesečnik tik pred prvo svetovno vojno. Prvi letnik — 1912 je tiskan v Krškem, dragi — 1913/14 pa v Pragi. Izdajatelj in urednik ji je bil ves čas dr. Mihajlo Rostohar, centralna osebnost časopisa, ne samo kot najplodnejši pisatelj člankov, ampak kot ionski vodja. Da uredništva časopisja, še posebno v tistem času, niso dopuščala v svojem časopisnem prostoru uveljavljati idejno nasprotnih stališč, je povsem razumljivo. Do skrajnosti dosledna med tem časopisjem je Napredna misel: ves čas poje v en glas, zares v en sam glas. Rostohar je sicer »Ob zaključku prvega letnika«1 povedal, da je narekovala nastanek Napredne misli splošna potreba po napredni kul- turi, vendar se zdi, do to ni bil edini vzrok. Se enega je indirektno razložil Rostohar sam v drugi številki drugega letnika. Tega menda niti ne bi povedal, če ga ne bi izzval »neki član uredništva Vede« (po vsem sodeč gre za dr. Bogumila Vošnjaka). Leta 1911, ko je začela iz- hajati revija Veda, je bil namreč Rostohar eden njenih štirih urednikov. 2e po prvem letniku pa je izstopil. Pravi, da je »njegov izstop zakri- vilo nelojalno in netaktno nastopanje tega urednika napram njemu in I>a nevzdržljive razmere, ki so vladale med založništvom in uredniškim odborom oziroma njegovimi Člani«. Dodaja še, da mu je uredniški od- bor priznal, da je funkcijo upravičeno odložil. Kot dokaz navaja eks- cerpt poslanega mu dopisa s to vsebino ter podpisom Dr. Alberta Kra- terja, ki nastopa v nadaljnjih številkah Vede kot nekakšen »urednik brez portfelja«. Opisane razmere v Vcdinem uredništvu so Rostohorja torej navedle k izstopu. To se je zgodilo v začetku januarja 1912. Ker pa je Rostohar kmalu zatem istega leta ustanovil, začel izdajati in urejevati Napredno misel, se zdi, da jo je ustanovil prav v zvezi s svojo odtujitvijo Vedi. Verjetno se je že tedaj kazalo načelno neskladje, med njim ter urednikom Vede Bogumilom Vošnjakom in publicistom Knaf- Hčcm, s katerima v Napredni misli potem veliko polemizira. Pa tudi sam vsebinski ustroj Vede ga mogoče ni tako privlačil. Medtem, ko je bila Veda, lahko bi rekli, strogo znanstvena revija in je s tem ciljem obravnavala široko problematiko (državoslovjc, politika, sociologija, politična ekonomija, pravo, kulturna in splošna zgodovina, slovstvo, filozofija, psihologija, pedagogika, umetnost, prirodoslovje), 1 >Naprcdna misel«, 1912, 1. I., ZT. 6. ilr. 244. 321 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 gre pri Napredni misli za politiko, sociologijo, vsaj kar je Rostoharjc- vega. So pa zastopani (udi članki o gospodarstvu, se bolj pa o šolski politiki in — čeprav bolj v malem — o dogodkih, ki 80 bili zn Slovence važni. Iako se je vendarle uspešno dokazovala kot kulturni organ. Hostohar v Napredni misli ni pisal s področja psihologije, čeprav je bila 10 njegova ožja specialnost.2 Očitno je želel tu izražati svoja stališča predvsem o politično družboslovnih vprašanjih. Rostohar ni izoblikoval svojega nazora Šele ob izstopu iz A ede. Kot zrel mož si je tedaj dokončno uredil spoznanja in predstave o družbe- nem življenju, vendar kali tega datirajo daleč nazaj, še v zadnja leta prejšnjega stoletja. Kot srednješolec se je v ljubljanskem literarnem in izobraževalnem (kasneje političnem) društvu Zadruga preizkušal v pesnikovanju. Vendar je to kmalu opustil. Navdušile so ga nove stvari. Narodno čustvo in opozicija proti tedanjim javnim razmeram na Slo- venskem sta prevladala v njegovem duševnem življenju. Narodno radi- kalna taktika, ki jo je v Slovenskem listu zastopal Kobler, je navduše- vala mladino, tudi Rostoharju. iMcni je duh Zadruge kjer je vladal Koblerjev vpliv, probudil narodno čustvo in ga razvnel do skrajnih mej fanatičnosti«.3 Ze od tedaj naprej — to so bila leta 1895/96 — sta na- rodno vprašanje in narodno stališče centralna os njegovih političnih izvajanj. V tem smislu se je udeleževal kranjskega srednješolskega giba- nju. Razočaranje, ki ga je doživel na Hrvatskem ob shodu slovenskih in hrvatskih »Nadaševc,4 ko je zahteval, naj se v Novi Nadi. kot je bilo že na predhodnem shodu v Ljubljani določeno, priobčujejo sestavki slovenskih Nadašev v slovenščini, a so ga Hrvatje zavrnili, češ da so Slovenci le planinski Hrvatje, je še poglobilo njegovo narodno čustvo in ljubezen do materinega jezika. Obenem so se on in njegovi somiš- ljeniki streznili v jugoslovanskem navdušenju in intenzivneje začeli de- lati doma. Z narodno idejo se je Rostohar predstavil tudi društvu Slovenija, ko je prišel študirat na Dunaj. Po konfliktih s starejšimi študenti so mlajši. Prijatelj, Derganc. Zupanič. Kerjančič in drugi z Hostohnrjem vred s svojimi nazori v »Sloveniji« le zmagali. Slovenijansko geslo »Vse za svobodo!« so zamenjali z novim »Iz naroda za narod!«. Opozicionalci so izstopili iz društva, narodno radikalna struja je zmagala in njene ideje je širil Rostohar potem v Gradcu, kamor je moral oditi študirat zaradi bolezni. Sluvenijunski program se je medtem na Dunaju izpo- polnjeval, pruvnik Gregor Zcrjnv pa je s tovariši osnoval leta 1901 Omladino, list narodno radikalnega dijnštva. Ta je izhajala potem do prve svetovne vojne. Ko je deloval v Gradcu, je Rostohar občutil po- manjkljivosti slovenijunskega programu. Socialna demokratična ideja se mu je zdelu premalo jasno izražena. Po sestanku z Žerjavom v Ljub- ljani, še posebej pu po prvem shodu narodnoradikalncga dijaštva v Trstu leta 1903, je dobil program struje določno vsebino. Podroben re- ferat tržuškegu shoda je izšel v knjižici »Iz naroda za narod*. Prva ' Lcla 191! je ;. • • .1 kol prvi Slovrnre docrnl piiholorije n« praiki univrrzi ' !>_.•-. i let v Birtiji. NM |9lVU i. II., IT, 1. lir. 16. 4 »Novo Nadat, dijaiki liM, ki jv izhajal v Zagrebu. 322 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII io;* in glavna torku programa se plaši, da je nacionalizem njegovo izhodišče in cilj. \a vseli shodih je seveda izhajalo mnogo resolucij o praktičnem dijaškem življenju — .saj jo bilo izboljšanje življenjskih pogojev di- jakov tako rekoČ glavna naloga gibanja — toda na tem mestu nas za- nima politični in svetovni nazor, ki si gn je ustvarila struja, ker je vse- kakor vplival na Hostoharja pa tudi na duh Napredne misli. Temelji so bili položeni v Trstu. Na nadaljnjih shodih, v Celju 190? in Ljubljani 1909, ko je gibanje doseglo višek, so se poglabljali. Resolucije, ki so jih sprejemali, so odgovarjale na aktualna vprašanja. Se v Trstu se je dijaštvo izreklo za slovensko univerzo v Ljubljani ka- kor tudi za splošno, enako in tajno volilno pravico. Glavni principi narodnoradikalnega dijaštva so bili: dosledni demokratizem — zaradi česar so tako močno poudarjali nadslrankarstvo ali izvenstrankarstvo. ker je po njihovem resnična svoboda misli v stranki nemogoča — anti- klerikalnost; samoizobrazba: samopomoč; neutrudno obrambno delo, ki so ga praktično opravljali posebno potem, ko so se polastili vodstva Družbe sv. Cirila in Metoda; z njim v tesni zvezi princip drobnega kulturnega dela med množicami; zadali so si nalogo povzdignili in raz- širiti ljudsko izobrazbo in prerodi t i slovensko inteligenco v duhu ab- solutnega nacionalizma, demokratične ideje; vdihniti inteligenci voljo in moč do delavnosti. Zahtevali so slovensko narodno avtonomijo in pri- znavali vsakemu narodu pravico lastnega zakonodajstva in samouprave v vseh kulturnih in narodno gospodarskih zadevah (tako je na primer zahteval Žerjav avtonomijo in samoupravo za sporni balkanski deželi Makedonijo in Bosno in Hercegovino). Bili so za najtrdnejše stike z na- prednim dijaštvom drugih jugoslovanskih narodov. Resolucija drugega shoda v Celju celo pravi, da »snuitrn kulturno jedinstvo jugoslovanskih narodov za potrebno ;5 seveda pri tem niso mislili ilirizma. saj je Žer- jav vedno poudarjal le vzajemnost, kot jo predpostavlja slovanska mi- sel, za katero se je navduševal tudi Hostohar. K tretjemu shodu narod- noradikalnega dijaštva. ki naj bi pretresal predvsem jugoslovansko vprašanje, je med drugimi poslal pozdravno pismo Dr. Henrik Turna, kjer pravi, da je narodni radikali/cm v bistvu istoveten s socialno demokracijo, le da Še posebej poudarja narodno obrambno delo. >Vsa struju dijaštva je v bistvu socialno demokratična in ime, narodno ra- dikalno, je neopravičeno.** Tumn vzpodbuja dijaštvo. naj se zavzema za intcrnacionalnost in intcrkonfesionalnost ter svari — to mu je bil mogoče tudi glavni namen - dijaštvo pred »faktičnim narodnim radi- kalizmom, kar bi bilo za Jugoslovane največje zlo:. Hostohar si je ustvaril svoje življenjsko prepričanje kot privrženec narodnega radikalizma. Kmalu po tržaškem shodu je postal gimnazijski BUpleni in se ni več aktivno udejstvoval v mladinskih krogih. Leta 1907 se je v Pragi z vso odločnostjo zavzel za ustanovitev slovenskega provi- zorija na praški univerzi, česar pa žal slovenska delegacija v parla- mentu ni podprla; s svojimi prispevki v Omladini pa je še večkrat ' ><>ni!.ifliii.u IV 1907/8 lir. U". • lOinlndina« VI. I9OT/10. »tr. 158—160. ysh ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 posegel v dijaško življenje. Narodni radiknli/.em mu je ostal vodilo za naprej tudi še potem, ko je po ljubljanskem shodu začelo narodno radikalno gibanje upadati, njegovi pristaši pa se razpršili. Starešinstvo se je hotelo politično udejstvovati in je zaradi tega moralo pristopati k strankam, k Narodno napredni in Jugoslovanski socinlnodemokrutični. En del starešinstva pa, ki je hotel na idejah narodnega radikalizma ustanoviti svojo stranko, ni uspel, mogoče tudi zato ne, ker se je struja že od sumega začetka postavljala na vzvišeno nadstrankarsko stališče. Trenja med starešinstvom in dijnštvom so poglabljala nesoglasja že sicer ne več enotne struje. Velik del dijaštva se je pridružil preporodov- ccm. Tako je prenehala obstajati struja leve liberulne dijaške mladine. V uvodni besedi k Napredni misli ugotavlja Rostohar, dn so Slovenci nosproti Nemcem v hlapčevskem položaju, gospodarsko in politično. Odkar se je Slovenec moral odreči svoji narodni veri in kulturi, pa je postal v duševnem oziru hlapec Rima. Tudi slovenska politika je hlap- čevska. Slovenski politični boji se odvijajo s težnjo, katera stranka se bo Nemcem bolj prikupila, kdo bo lojalnejši hlapec, in zanemarjajo ob tem glavnem vodilu prave slovenske koristi. Napredne vrste stngnirajo. Prvi vzrok te krize je njihovo pesimistično nnziranjc, da ni mogoče širiti naprednih idej med preprostim kmečkim ljudstvom, drugi vzrok pa vidi Rostohar v tem, da je med samo inteligenco premalo načelne jasnosti. >Slovenskc napredne vrste peljati z načelno jasnostjo iz sedanje krize •— ven do novega navdušenja zu napredne ideje, iz katerih naj črpa veselje do dela za končno popolno zmago napredne misli nn Slo- venskem, to je nnš cilj.<7 Verjetno se je Rostohnrju zdelo najbolj potrebno obrniti se najprej proti najmočnejšemu političnemu faktorju na Slovenskem, snj je kritiko katoliškega naziranja narodnosti podal takoj v prvem sestavku Na- predne misli. Kot predmet analize in kritike je Rostohnrju rabila Mah- ničeva razprava Naša narodnostna izpoved, ki jo je tedaj ponovno izdal Aleš Ušeničnik. Mnhnieevn definicija naroda in narodnosti pravi: >Narod je skupina ljudi, ki izhajajo iz istega rodu. govore isti jezik in se po posebnih svojstvih in običajih ločijo od drugih ljudi.<8 O narod- nosti pa: >Ako vse navedene znake izločimo iz posameznih narodov, udruživši jih v pojem, dobimo idejo narodnosti. Narodnost potemtakem izraža obsežek vseh onih lastnosti, po katerih se narod kot tak loči od vsakega drugega naroda. Za glavni znak narodnosti se dandanes smatra skupnost jezika.«8 Zanimivo pa je, da Rostohar sam ni niti v polemikah z Ušeničnikom niti v polemikah z drugimi v Napredni misli nikjer podal svojih definicij naroda in narodnosti, temveč se je vedno zadovoljeval le s kritiko drugih, ob čemer je seveda bogato razvijal svoje poglede, toda nikoli v jasni, popolni obliki na enem mestu. Mo- goče je temu vzrok njegovo stremljenje po totalni resnici in se je bal, da tudi njegova definicija ne bi bila ubsolutno točim. To bi bilo mogoče sklepati po njegovem >priznanju, du je problem narodnosti sila težaven.« 1 NM. I. I., ZT. I, »Ir. 3. • Več luči, itr. 156. • lito. 324 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Rostohar zavrača Mahniča, da je narodova značilnost, da je to večja skupina ljudi« ker so narodi (ako veliki kot mali; s primeri Francozov, Italijanov, Angležev, Špancev navaja, da gre pri vsakem med njimi za različen izvor, pa vendar je narod V rancozov ali narod Italijanov..., danes popolnoma priznano dejstvo. Tudi jezik ni odločil- nega pomena, saj se Judje, razkropljeni po vsem svetu in govoreč različne jezike, kljub temu čutijo eno celoto, čutijo pripadnost svojemu judovskemu narodu. Kritizira tudi element iposebna svojstva«, ker so lc-skupnili svojstev«. Proti Malmičevcmu naziranju o izvoru naroda, po katerem je vsak narod imel svojega Adama — pa menda tudi pramater (dodal Rostohar) — navaja sociološka raziskovanja, ki dokazujejo, da so narodi produkt socialne asimilacije prvotnejših socialnih enot, o ka- terih ni več zgodovinskih podatkov, tako da znanost izgublja realna tla pri nadaljnji analizi. Pravilno nasprotuje Rostohar svetopisemski trditvi, da je bil prvotno na vsem svetu en jezik, ki ga je Bog za kazen zaradi neposlušnosti smeđe] in so tako nastale različne govorice. Rosto- har dokazuje, da so mnogi jeziki produkt asimilacije šele v srednjem veku. Na nadaljnjih primerih, tako ob dolžnosti ljubiti svoj narod, kaže Rostohar na napačnost Mahničeve analogije. Rostohar >se čudi«, kako to, da se vera in cerkev, ki po Mahničevem zapovedujeta ljubiti svoj narod, nista zanj resnično zavzemali, temveč so to vlogo prevzemali prav njeni nasprotniki. Mahničeve pojme o narodu in narodnosti Rosto- har v celoti zavrača kot -skupino absurdnosti«. Temeljna misel in ten- denca razprave Naša narodnostna izpoved je, da vera vsebuje in podaja vso resnico, zato morajo biti narodni interesi podrejeni verskim oziroma cerkvenim. Rostohar zaključuje kritiko Mahničcvih nazorov: >Edino merodajno stališče za presojanje upravičenosti in vrednosti narodnosti je vprašanje: če ima narodnost sploh kak pomen za civilizacijo in kulturo aH ne, in v kakšni meri. Po dosedanjih rezultatih narodnost- nega gibanja se da upravičeno soditi, da ima narodnost v tem oziru večji pomen kakor vera; končne sodbe o tem vprašanju danes še ni mogoče izreči. To pa je nesporno, da ima narodnost kot civilizatorična in kulturna sila vsaj isto vrednost, kakor jo ima vera.«10 Nadaljnji konflikt med >narodno radikalnim prvakom«11 Rostohar- jem in UšeniČnikom pomeni Rostoharjeva analiza narodnosti, objavljena v Omladini11 in Ušcničnikova kritika.13 Rostohar pravi v Omladini: >Iz spoznanja, da je človek socialno bitje, da je socialnost njegovemu življenju svojstvena, izhaja postulat nravnosti kot princip življenja. Nravnost je rcgulativ življenja, kot taka nam je najvišje načelo. Nrav- nost pa ima svoj pravi smisel v socialnem življenju poedincev in njena najmočnejša korenina je ravno narodno čustvo. Narodno čustvo nam je najgloblji in najmočnejši vir nravnega ojačenja in zato stavimo narod- nost tudi v praktičnem življenju na prvo mesto in narodne dolžnosti » NM, 1. I., «T. 1, Ur. J6—17. " Tako ga pogojno Imenuje UirniČnik T >Casu< 1912, 1. VI., tir. 63. » >Omlaclina< 1911/12, 1. VIII. ilr. U7-I55. u Dr. RosloharjcT narodni radikaliirm in vera, »Cas«, 1912, ilr. 61—«. 22 Zgodovinski časopis 3*3 ZGODOVINSKI CASOrtS XXVIII 1974 smatramo za najvišje dolžnosti. Mi poudarjamo narodnost ravno zaradi tega, ker hočemo postati v narodu in z narodnostjo nravno popolni ljudje. Nravnost in narodnost sta torej v tako ozki zvezi, da ju realno uiti ločiti ne moremo: nravnost in zato tudi narodnost so načela našega življenja. Z narodnostjo se hočemo povzdigniti na višjo stopnjo nravne popolnosti. To je smisel našega narodnostnega načela in v tem duhu hočemo prerojiti slovensko družbo.Klerikalec ho odgovoril: meni je verski interes oziroma interes cerkve prvi, temu se podrejajo vsi drugi; narodni radikalec bo rekel: narodni interes mi je najvišji, temu so vsi drugi podrejeni ali z drugimi bese- dami: narodna dolžnost je prva, tej se klanjajo vse druge: (socialni demokrat bo rekel: stanovski interes proletariata mi je glavni, vsi drugi interesi so postranski). Ravno v tem je bistvena razlika glede nozirauju o narodnosti med klerikalcem, socialnim demokratom in narodnim radikalccm«. Očitno je tako sklepanje logično in pomeni zato Ušcnič- nikov odgovor v Času vsekakor samovoljnost: .-•Dilema: narodni radi- kalec se bori za narodni interes, klerikalec pa za verski interes, je sofizem. Podstavlja namreč zmotno misel, kakor du je verski interes v nasprotju z narodnim interesom« — tega Kostohar v predhodnem ni trdil — »resnica pa je, da je religija najbolj vitalni prir.cip prave narodne blaginje. Kdor torej poudarja primaren pomen religije, ta ne zanikuje narodnih interesov, marveč le kaže, kje je narodnim interesom najboljše jamstvo.« Uscničnik torej vendarle priznava primarnost vere.15 »Ml .klerikalci' ljubimo narod in ker ga ljubimo, zato mu branimo in mu bomo branili do krvi nujdražjo kulturno dediščino, vero, zakaj z vero izgubi naš narod prvi in zadnji temelj svojega bitja. Dandanes se pravi vzeti narodu vero, vzeti mu Boga, a brez Boga nima narod nobene opore več v bojih življenja, brez Boga izgubi tudi nravnost, svojo življenjsko silo in dr. Tostohar sam priznava, da je nravnost socialen postulat in .princip življenja'. Brez principa življenju torej tudi ne bo življenja.« Rostohurjevu izvajanja izravnavu Uscničnik s »praznimi mamjami« in »narodnimi frazami«:, ki da so ljudstvu do tedaj samo škodile. »Ne v narodnem čustvu, temveč v religioznih idejah je najgloblji vir nravnega ojačanja. Dodajmo le še to: kdor reši reli- giozni problem negativno, to je. kdor zanika Boga in posmrtnost, temu nihče več ne bo dopovedoval, du nima pravice ustvariti si nebes na zemlji, in če ne more do nebes razen preko nurodnosti, bo poguzil tudi narodnost.«1* Zadnji stavek je značilen primer kutoliške ideologije. Grožnja, ki ji je podlaga sum Bog. je verjetno prepričljivo delovala na širše druž- bene neprosvetljcnc plasti. Rostohar pu pobija trditev, do je religija " To birt\o je zajeto ic T knjižici »Iz narodu za narod* — programu narodno rudikulnrp.i dijaSlva. « V claoku Vera in narodnost »Ca««, 1912, 5. zr., »tr. 579-W0 to tudi izrecno izpoveduje. M »Cas«. 1912, «tr. 6V r ' 326 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1074 najboljše jamstvo narodnim interesom. Navaja primer,17 kako duhovnik v narodno Ogroženem kraju 0 slovensko večino faranov najprej razlaga v cerkvi krščanski nauk slovensko, potoni pa mu — ker nemškutnrski renegntje zugroze, Ali je res samo katoličan pravi Slovenec, ali nismo pravi Slovenci tudi protesten t je in ti. ki ne verujejo v dogme? Katere narodnosti so potem vsi ti ljudje, ki jih je rodila slovenska mati. nko ne slovenske? In kdo ima pravico metati jih iz naroda? Morda klerikalci ali celo dr. Ušcničnik sam?« Nesmiselnost >Ušeničnikovanja< dokazuje s primerom nemškega narodu, ki je veroizpovedim pretežno mešan. Ušcničnik je seveda odklonil Rostoharjevc napade in obtoževal Rostoharjev narodni radikalizam.1* Namigoval je, da so si tujci. Nemci in Italijani, mogoče osvojili »Rostohnrjcvo filozofijo, ko delajo Sloven- cem krvavo krivico. Delajo namreč le dobro in pravo, če v imenu in interesu svoje narodnosti zatirajo druge narode.« Ušcničnik tu ponavlja, kar je izrekel že v prvi številki Časa: da je namreč Rostoharjeva teorija le teorija Nietzschejevega »nadčloveku*, prenesena na narod — kar sme Nietzschejev »nadčlovek«, to sme narod in tako Rostoharjev narodni radikalizem ocenjuje kot nemoralen, nesocialen in protinaroden. Za majhne narode pa, kot smo Slovenci, je v političnem oziru tudi zelo škodljiv, ker bi nas moral že nagon samoohranitve siliti nn to, da v političnih in narodnih bojih poudarjamo krščansko načelo. Mogočni nurodi bodo uspeli namreč tudi v nasilnem boju. slabotnejši pa, kot smo mi, bi v takem boju propadli, zato ne izgubljajmo smisel za nravno in versko načelo.« Ušcničnik obžaluje darvinizem v politiki in svari Avstrijo pred nevarnostjo, ki ji preti, če se ne zedini ob verskem načelu, kajti habsburška ideja in misel Palackega, ki sta Avstrijo vzdrževali v preteklem času, nimata več prave moči. Prav tako je potrebno bolj poudariti versko načelo nn kulturnem polju in v javnem življenju, kjer se je treba odločno postaviti v bran laizaciji države, to je razkristjevanju socialnih ustanov, in ateizmu, ki prodira v zasebno življenje, saj to so napadi na krščanstvo, nn bistvo človeške kulture. »Večnih ciljev ne more duti ne narodnost, ne gospodarska moč, ne narodno bogastvo!« :•* 11 NM II. 1. IT. 2., Utrnitnik pa narodnoM, str. 75. " Uleničilk; Ca*. m2. IT. i., tir. 4. " Utrnitnik: Coi. *tr. 378—\H0 Ver« in narodnost. 327 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 2c v tem stavku se kaže diametralna nasprotnost med obema sodob- nikoma. Medtem ko Rostohar v nekaterih točkah svoje kritike Ušcnič- nika pač nekoliko pretirava, ko uporablja eklektično metodo, pa je pri ocenitvi katoliškega narodnega načela zelo jasen in zadene z dokazi iz praktičnih domačih razmer njegovo bistveno slabost. Po Ušeničniku se lc-to glasi:20 >Vsi narodi morajo moliti k istemu Bogu ,Očc naš!', zato bi morali biti vsi narodni boji le tekme bratskih narodov, ki bi imeli poleg vseh vsebin živo zavest višje skupnosti.c Res je sicer izražena v stavku pogojnost, a Rostohar to versko načelo kljub pogojnosti od- klanja, sklicujoč se na dejstvo, da nemški katoličani zatirajo slovenske, pa čeprav »molimo z njimi vred k istemu Bogu ,Oče naš!'.« Sicer pa Napredna misel ne podcenjuje verskega vprašanja. Nu njenih straneh ga obravnava dr. Fran Loskot. Položaj vere in verskega življenja podaja predvsem s sociološkega vidika, seveda v skladu s celotnim duhom Napredne misli. Analizira stališče, ki ga imajo do vere (poudarja: do konfesionalne vere z vsemi njenimi dogmami, obredi in cerkvenimi institucijami) njeni pristaši in zastopniki kakor tudi njeni nasprotniki, ki številčno rastejo. Pravi, da je ogromna večina ljudi na- sproti konfesionalni veri docela brezbrižna, da zapuščajo verske organi- zacije; da usiha nekdanji fanatizem; »sploh se vse življenje laicizira«, kar je posledica predvsem izvenšolske vzgoje v širšem pomenu besede, to je javnega mnenja in novejše literature; pri nekaterih se javljajo »razjedajoči dvomic, dosti pa je tudi tistih, ki smatrajo vero »za nekaj škodljivega, celo nevarnega tako za posameznika kakor za družbo in hočejo, da se jo docela odpravi in zatre. To naziranje črpajo iz lastnih izkušenj in iz zgodovine, ki govori, da so se cerkve postavljale in se postavljajo proti kulturnemu razvoju, kakor hitro se začne oddaljevati od dogem, proti idejam demokratizma, ki nezadržno prodira med člo- veštvo, skratka proti napredku. Nastala je torej vsestranska globoka »verska kriza«.11 Cerkev, po Loskotu, reagira povsem napačno. Postaja vse agresivnejša. Prepoveduje vernikom stik z moderno kulturo in zna- nostjo, propagira vero s tiskom in se poslužuje orožja kot so laži, po- smehovanje, obrekovanje nasprotnikov in končno politike, s pomočjo katere bi se zopet rada polastila nekdanje vodilne vloge v državi. Pri tem cerkev nizko pada in »se verstvo sumo ropa svojega vzvišenega značaja.« Loskot pojasnjuje vzroke verske krize. Predvsem so krive zunanje oblike verstva (med katere Loskot prišteva tudi predstave), ki se pro- glašajo za nedotakljive, se ne spreminjajo in se tako ne prilagajajo, temveč nekako zaostajajo in ne zadovoljujejo več vse kulturnejšega človeka. Prcživelost teh oblik se kaže v teoretičnem in praktičnem oziru. Krščanska vera na primer uči, tla je Bog sprva človeku v raju in pozneje na Sinajski gori razodel temeljne postave nravnega življenja, toda zgodovina pojasnjuje, kako je človeštvo le polagoma in z velikim naporom prihajalo k čistejšim in višjim nučelom narave, v praktičnem w i;.šcni£nik: Cas, 1912, Nali hoji in krltansko načelo ilr. 5. 31 NM, dr. Franc Loikot »Verska kriza, 1. I., ZT. 1,, ilr. 18—23. 328 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Ozira pa moderni človek ne more razumeti, kako si je mogoče osvojiti Boga z obredi. Loskot tudi pove, kaj je treba storiti. Potrebna je reforma. Najprej je treba odstraniti vse zastarelosti, toda ne samo to, potrebno jih je tudi nadomestiti z novimi predstavami in oblikami verskega čustva. >NaIoga in dolžnost izobražencev je, da pouče najširše sloje ljudi znanstveno o nastanku, razvoju in razpadu verskih predstav in oblik.c22 Tako dobi ljudstvo moči in poguma, da se odreče vsemu, kar v verskih nazorih ne odgovarja več duševnemu razvoju človeštva. Čeprav je slišati še nekaj groznega, >da bo človeku popolnoma zadostovalo živeti v svojih potomcih in kot del vesoljstvac, pu je upati, da mu more postati, osvo- bojenem dogmatskih zaprek, občutek pripadnosti k lepoti narave sladak. »Človeštvo ne izgubi nikdar verskega čustva, toda to, kako ga bode izražalo, bo v harmoniji z vedo in humnnitcto.t23 Za boljšo osvetlitev verske krize je NM prevzela iz neke tuje revije anketo24 o tem, kako moderni misleci gledajo nu versko krizo. Evolucijski razvoj, reforme, zmernost so značilnosti ne samo Loskotovega pisanja, temveč vseh pri- spevkov v Napredni misli. Za Rostoharja lahko rečemo, da je bil ortodoksni narodni radikalec. To dokazujejo polemike, ki jih je vodil s tovarišem iz struje, dr. Leonom Brunčkom. Rostohur je obžaloval sklep25 eksekutive narodno radikalnega dijo- štva, do je socialni demokrat lahko član narodno naprednih organizacij, in trdi, da to zdaj struji škodi. Načelno je nasprotoval tudi Brunčku, ki je zagovarjal, da lahko narodni radikolee postane član socialno demo- kratične stranke.28 Rostohur sicer priznava, da narodno radikalna struja ni nikoli storila kakega obveznega sklepa glede vprašanja, v katere stranke sploh sine vstopiti narodni radikalec po končunih študijih. obsoja i)o, da bi vstopali narodni radikali v socialno demokratske vrste, ker je socialna demokracija napovedalo narodnemu radikalizmu boj že v Trstu ob njegovem prvem shodu, s čimer je hotel povedati, kako dolgotrajna so že nasprotja med obema stranema. Rostohar stoji na stališču, da so merodnjna za vstop v konkretno stranko progrnmatična načela, ki jih le-ta zastopa, in ne strankina praksa. Pravi: >Pri vstopu v koko stranko je treba predvsem uvnževuti. če se njen program strinja z načeli narodnega radikalizma ali ne, taktika in praksa stranke pa pride šele v drugi vrsti v poštev in sicer v negativnem smislu, lahko se namreč strinjam z načeli stranke, pu njena praksa mi brani, da vanjo vstopim.«27 Brunčko pa trdi, da je >ob primernem upoštevanju pro- grama< praksa stranke odločilna pri vstopanju narodnega rodikalca v kako stranko.28 Brunčko govori o sebi, da je resnični narodni radikalec " lato. *tr. 64. u lito, tir. 66. M NM. I. I., IT. 9, str. 120-125 F. Lakoti Verdu kriz« in moderni misleci. » Dr. Mihajlo Roilobar: Brunčko T teoriji in prakii. NM, 1. I., »tr. 78-79. * Omladina, I. 1911, *». I., itr. 2—10, I,ro Brunčko: Narodni in forialni moment v nairm programu; Omladina, I. 1911, it. 2-6, Leo Brunčko: Socializem, drmokratizrm, nacionalizem in narodno radikalni program. " Rostohar, NM, 1. 1., str. 79. » Omladina, Brunčko: O teoriji In prakti, 1. IX., 1912/, 19, ilr. 10. 329 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 in smatra za potrebno komentiranje programa, katerega da si razlaga enako kot Rostoliar. Čuti blizkost do soeialne demokracije, ker misli. da sta si nurodni radikalizem in socialna demokracija podobna. Kot dokaze navaja: Socialna demokracija nastopa drugače kot pred dvema, tremi desetletji, ko je marksizem v celoti obvladoval njen program in prakso. Je za reforme družbene produkcije in je torej opustila revolu- cionarno metodo in nalaga proletariatu podpirati in pospeševati tak razvoj. Otresla se je vsakega fatalizma in vsake vere v nasilni prevrat družbenega reda (tudi narodni radikalizem smatra reforme kot izpopol- njevanje). Spoznava pomembnost duševne strani socializma, razumeva važnost narodnosti in narodnostnih bojev in opušča internacionalizam." Na vsa Brunčkova izvajanja Rostoliar trdi. da je >za presojo strankinih načel sploh merodnjen njen program in oficialne interpreta- cije tega programa, ne pa njena praksa ali privatni nazori nekaterih strankarjev«.30 Rostoliar argumentira svoje stališče, češ, odstopanja od programa so posledica konkretne situacije. Na primer: >Ko se je socialno demokratična stranka zvezala s klerikalno v Mostah in ji pomagala do zmage nad narodno napredno stranko, je s tem očitno podprla kleri- kalizem proti narodnim in naprednim stremljenjem.« Ali smo morda upravičeni iz tega sklepati, da se je slovenska socialna demokracija v tem slučaju odrekla svojih načel in se strinja z načeli klerikalne stranke?31 V podobnem dialogu je Rostoliar oporekal tudi Knafliču, ki je izražal isto naziranje kot Brunčko. II Pomembnost Rostoharja se prav pokaže v odnosu, ki ga je imel do jugoslovanskega vprašanja. Jugoslovanska misel je bila v desetletju pred prvo svetovno vojno (posebno pa po aneksiji Bosne in Hercegovine ter ob balkanskih vojnuh) eden najvažnejših problemov, ki so se postav- ljali pred slovensko politiko in vsaka stranka je bila prisiljena do nje zavzeti svoje stališče. Za narodni radikalizem je bilo to brezdvomno najvitalnejše vprašanje. Temeljna programska točka, »narodnost je prva dolžnost, njej se klanjajo vse druge«, je morala pokazati svojo moč v praktičnem udejstvovanju. Rostoliar je s svojim prizadevnim delom do- kazoval pravilnost narodnostnega načela v Napredni misli, medtem ko se je narodno radikalna struju načelno že delila. Po tretjem shodu leta 1909 se začne strujina orientacija polagoma nekako izgubljati. Vzrok so vstop starešin v slovenske stranke in že omenjeni konflikti v struji. Medtem ko so se tisti radikalci, ki so se približali ali vstopili v Narodno napredno stranko, zavzemali za jugoslovansko misel, čeprav nedosledno, pa je tisti del dijaštva (in to je bil pomemben del), ki se je priključil preporodovcem, kategorično zahteval boj za jugoslovansko združenje. " Omladina, I. 1911, ftt. 2-6. w NM, Itostohar: BrunCko v teoriji in praksi, I. I., IT. 5, str. 150. " Isto, str. Hi—152. 330 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Redki narodni rndikalci so ostnli no svojih prvotnih pozicijah. Programu najzvestcjši je ostal Kdor je proti dr. Rostoharju, ne more biti narodni radikalcc v smislu dosedanjih tendenc struje. Dr. R. interpretira edino pravilno narodno-radikalna načela, gesla in prave... Zato ni čuda, da struja propada... velik del narodnih radikalcev je pustil dr. R. na cedilu; okrog njega je ostalo le par neznatnih političnih analfahetov in mutcev.c Kot rečeno, se je Rostohar srečal z jugoslovanstvom prvič, ko je lu! še srednješolec v Kranju. Bridkega razočaranja, ki ga je doživel na Hrvatskem oh shodu slovenskih in hrvatskih >nndnšcv«, ni nikoli pozabil. V Napredni misli je o jugoslovanskem vprašanju objavil vrsto pomemb- nih člankov: Jugoslovanstvo,33 Balkanska vojna,34 Na dan z resnico!,35 Aforizmi o slovanski vzajemnosti,36 Naš narodni problem,37 Mir,38 Slo- venska kriza.39. Času primeren odgovor," Ali so južni Slovani Narodna enota?.41 V rubriki referatov, pregledov, kritik in polemik ter raznega pa najdemo: Ušcničnik in jugoslovanstvo. Polemika slovenskega časo- pisja. Preporod. Slovenska misel in panslavizmi. Preporodna surovost, K obnovljenju ilirizma na Slovenskem, Justifikacija, Protest, Denuncia- cija časopisja. Simptomi reakcionarstva, Srbsko-bolgarski spor. Bolgarski akademiki so govorili o jugoslovanski mladini. Slaba duševna hrana. Beseda o naprednosti. Kritična metla, K sporu za narodnost Makedonije, Vojna med balkanskimi zavezniki in njene posledice. Neveseli simptomi. Apostoli jugoslovanstva. Nesmiselna resolucija. Jugoslovanska lektira. Et meminisse iuvabit. Neokusna agitacija. Slovenskega Naroda ilirska propaganda in narodno-napreden program. Anketa o jezikovnem pri- bliževanju Jugoslovanov. Na podlagi analize Rostoharjevih izvajanj v Napredni misli v letu 1912 pa izhaja sklep, da je dr. Mihajlo Rostohar prvi Slovenec, ki je javno zavzel znanstveno stališče do slovenskega in jugoslovanskega vprašanja. Cankar je svoje misli o jugoslovanskem vprošanju prvič javno izrazil leta 1913, v svojem predavanju >Slovcnci in Jugoslovani«, 12. aprila v ljubljanskem Mestnem domu. >Slovenecc je tedaj (14. aprila 1913) zapisal: >Predavanjc >Slovenci in Jugoslovani«, ki ga je imel Cankar v soboto v Mestnem domu, je privabilo precej občinstva. Saj je danes na redu jugoslovansko vprašanje in kdo bi ne hotel poleg drugega čuti nazadnje tudi Cankarjevo mnenje o tem«. >Slovcnec« pravi »nazadnje«, torej Cankarjevo mnenje o jugoslovanskem vprašanju prej ni bilo javno znano. Slovenska historiogrofija se strinja, da pomeni Cankarjevo preda- vanje »Slovenci in Jugoslovani* vrh vsega, kar je bilo pri nas pred prvo svetovno vojno rečeno o jugoslovanskem vprašanju. Zato je treba " Ix proSkih krorov, Zarj«. 8. IV. 1913, u NM, I. I., XT. 3, str. III—119. M NM. l. I., xv. 4. itr. 145-130. " NM. I. I-, xv. 5. sir. I"—198. w NM. 1. I., IT. 3. Ur. 218-221. " NM. 1. I., xv. I. nlr. 245-2T*. » NM. 1. M., /T. l. itr. 1-4. " NM, I. II.. xv. I, utr. 5—11. * NM, I. II., XT. 3. o(r. 123—132. " NM, I. L xv. 3, *\t. 132-141. 331 ZGODOVINSKI CASOI'IS XXVIII 1974 navesti Cankarjevo oceno o Rostoliarjcvcm odnosu do jugoslovanskega vprašanja kot dokaz, da je Rostohar pravilno razumel jugoslovanski problem. Ivan Cankar je v svojem znamenitem predavanju42 >Slovcnci in Jugoslovani« govoril...: >Zadnjič je mlad znanstvenik dr. Rostohar, napisal v svojem listu >Naprcdna misel« jako pameten članek. Razložil je. kako da je neokusno in umazano, kako se vsa slovenska javnost obupno obeša za rcnegatsko surko Stanka Vraza; nadalje je še namignil, da bi bilo dobro, če bi se spomnili, da na slovanskem jugu nimamo samo Lozengrada in Kumanovega, temveč, tako rekoč in brez zamere, tudi Maribor, Ljubljano in Trst. Navsezadnje pa jo je Rostohar — in v tem se je skazal pravega in pristnega Slovenca — polomil. V svojem pra- vičnem srdu zoper gobezdavc in protikulturnc nposteljne vrazovanja je namreč šel ter je mimogrede pozdravil Berchtolda in njegove Albance. Morda se Rostohar že kesa, da je to storil; zato mu bodi odpuščeno. Grof Berchtold je brez težave prestal že toliko klofut, da mu en sam Rostoharjcv kompliment tudi ne bo škodoval.« Med Rostoharjcm in Cankarjem ni znana nobena korespondenca. Njuna politično-filozofskn orientacija je bila zelo različna. Cankar je bil socialni demokrat, Rostohar narodni radikalec. Sele po vojni je za- pisal tudi on: >Pravo pojmovanje narodnosti vodi k socializmu«.4* Ob Cankarjevem soglasju je Rostohar razveseljen zapisal: >Ni mo- goče že danes trditi, da je ves slovenski narod obsodil moja izvajanja o ncoilirizmu, ker je znano da ogromna večina naših znamenitih kul- turnih delavcev zastopa popolnoma moje stulišče; tako na primer se je literat Ivan Cankar, kateri je govoril gotovo v imenu več od njih, pri predavanju v Mestnem domu v Ljubljani strinjal z mojim nazirnnjem glede današnjega jugoslovanstva in to z odobravanjem vsega občinstva.«44 Cankar je nnš največji pisatelj. Njegovo življenje, njegovi nazori so pač bolj raziskovani, lahko bi rekli do potankosti razčlenjeni in nam dostopnejši. To je verjetno vzrok, da naše zgodovinopisje ob obravna- vanju zgodovine jugoslovanskega vprašanja na Rostoharju največkrat pozablja.45 Članki, ki jih je pisal Rostohar v Napredni misli o jugoslovnnstvii, niso zgolj teorija, temveč so imeli v takratni situaciji istočasno pomen agitacije. >Ako danes govore o jugoslovanstvu in o jugoslovunskcm vprašanju,« piše Rostohar, >mislimo pri tem splošno na združenje ali narodno zedinjenje južnih Slovanov aH na njih spojitev v eno kulturno celoto ali pa na politično združenje v enotno jugoslovansko državo. Združenje južnih Slovanov na narodni podlagi je ideal jugoslovanskih romnntikov in je zasnovan na splošno razširjenem, pa neutemeljenem nazoru, da smo Slovenci, Hrvati in Srbi krvno eden in isti narod jugoslovanski, katerega je razcepil zgolj slučaj zgodovine. Klerikalci tostran in onstran Sotle mislijo vedno le na združenje katoliških Hrvatov in Slovencev « Zarja, 15.—15. IV. 1911. " Za non socializem, Ljubljana 1922, sir. 2. ** V Pragi izhajajoči Narodni listi «t. 169, tudi Veda 1913, str. 503-504. 41 Razprava Lojzeta Udcta, Slovenci in jugoslovansko Tpraianje iz 1. 1967 je T tem poglrdu izjemna. 332 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 ali >plnninskih Hrvatov« toda nič nočejo slišati o združenju s pravoslav- nimi Srhi. Stremljenje klerikalizma za jugoslovanskim edinstvom ni na- rodno gibanje, ampak cerkveno — politično gibanje, ki izrablja ideal narodnega edinstva za svoje posebne namene. Klerikalec podreja na- rodnost svojim verskim interesom in bo vedno pripravljen narodnost žrtvovati, če to ustreza njegovim versko političnim interesom; zato je ideja jugoslovanskega edinstva jako nevarno orožje v rokah klerikaliz- ma na Slovenskem... Voditelji socialno demokratičnega delavstva vi- dijo jedro jugoslovanskega vprašanja v specifično stanovskih interesih proletariata na slovanskem jugu in hočejo z združenjem vsega jugo- slovanskega prolctariata razrešiti problem jugoslovanstvn. Da bi social- na demokracija pri tem zasledovala narodno politične tendence je naiv- na misel, ki je tendencam socialne demokracije popolnoma tuja.« Ro- stohar nadaljuje: >Ce si ideal jugoslovanskega edinstva. kakor si ga je zamislila jugoslovanska romantika starejše in novejše dobe ogledamo bližje, vidimo, da, prvič, s teoretičnega stališča ni stvarno utemeljen in visi tnkorekoč v zraku, da je, drugič, s praktičnega vidika — fantom, ker je ncizvršljiv, in tretjič, je s stališča specifično narodnih interesov Slovenstva kot narodne individualnosti nesprejemljiv.«" Rostohnr od- klanja filološko teorijo, da so jugoslovanski jeziki deli nekoč enotnega skupnega jezika Jugoslovanov, še posebej pa iz nje izhajajoči sklep o krvni sorodnosti, ki ga obsoja kot neznanstvenega. Kot dokaz navaja primere močne sorodnosti italijanskega in romunskega jezika, čeprav so Romuni slovanske krvi, prav tako sta dva naroda. Američani (asimila- cijski produkt več krvnih elementov) in Angleži, istega jezika. Po drugi strani pa na primer govore različno Lužiški Srbi in Prusi, ki so bili nekoč z Lužiškimi Srbi en narod. > Južni Slovani nimamo niti košček kake zgodovinske tradicije, ki bi vsaj z znanstveno verjetnostjo izpri- čevala krvno sorodnost Slovencev, Hrvatov in Srbov. Stvarna utemelje- nost nazora o naši krvni sorodnosti je zgolj fiksna ideja, ki jo je splodil napačen sklep iz jezikovne in deloma tudi kulturne sorodnosti Sloven- cev in Srbo-Ilrvntov.«47 Ker meri Rostohur veljavnost kakega ideala z njegovo praktično vrednostjo in z možnostjo njegove realizacije in pa da bi vplival pred- vsem na širšo javnost, razčlenjuje stanje, ki bi nastalo ob jugoslovan- skem narodnem zcdiiijciiju: >Urcsničevanjc jugoslovanskega edinstva je mogoče Je tako, da eden narod asimilira drugega, to se pravi, da poedin- ci tega naroda sprejmo jezik onega in se začno čutiti kot njegovi člani. Z njim asimilirani izgubi tudi svojo eksistenco, dočim jo nsimilirajoči narod ohrani in jo še okrepi. Konkretno rečeno: dvoje južnoslovnnskih narodov se mora asimilirati tretjemu in izgubiti popolnoma svojo na- rodno eksistenco, 5o hočete imeti enoten jugoslovanski narod ... V pra- šanje je, kateri izmed teh narodov I>o prostovoljno položil svojo glavo na žrtvenik jugoslovanskega edinstva.«48 In medtem ko smatrajo Srbi, da se jim morajo asimilirati Hrvati in Slovenci, Hrvati, da se jim mo- ** IuROftlovan*tvo, itr. 112—113, " (»to. itr. 115. * Jiij[oilov«ii»lvo, itr. 117. 333 ZGODOVINSKI CASOIMS XXVIII 1974 rnjo asimilirati Srhi in Slovenci, pa Slovenci še sami ne vedo, kaj ho- čejo z jugoslovanskim cdinstvoin. Drugačno varianto jugoslovanskega jedinstva je podal Rostohar v članku »Naš narodni probleme. Druga možna pot ne hi hila nova, v praksi so jo na primer prehodili Italijani. Vzajemna asimilacija rim- skega, langohardskega in apeninskih narodnosti je rezultirala v itali- janski narod, v katerem pa so njegove sestavine izginile, se stopile. »Iz česa je italijanski narod nastul, je za današnji živi narodni or- ganizem irelevantno. S tem, da so se ohranili jezikovni in kulturni frag- menti, s tem se naroda še ne ohrani. To ne izraža histva narodnosti. In zopet vprašam, ali se homo mi Slovenci, Srhi, Hrvatje in Bolgari kot narod rešili v takem novem jugoslovanskem narodu? Odgovor je lahek. Ker nov jugoslovanski narod drugače ne more nastati, kakor tako, da prej Slovenci, Srhi, Hrvatje in Bolgari naenkrat prenehamo eksistirati kot narod, je pač jasno, da nam v jugoslovanskem edinstvu ni mogoče iskati rešitve slovenskega naroda.<" Rostohar zaključuje misel: »Narod- no-mislečcmu Slovencu mora hiti ilirstvo ali jugoslovanstvo ravno tako zoprno, kakor mu je nemško ali italijansko mislece Slovenstvo. Zato smo odločni nasprotniki jugoslovanskega edinstva oziroma »ilirizma«, narodnega kakor kulturnega, kajti kultura je vsebina in fundament narodnega življenja. Brez kulturnega življenja ni tudi narodnega živ- ljenja. Kdor žrtvuje narodno kulturo, svoj kulturni jezik, žrtvuje tudi narod.«" Pomembne so tudi misli: »Pač po smo za politično edinstvo, za to, da z združenimi političnimi močmi lažje hranimo svojo narodno indi- vidualnost in se kot narod razvijemo kdaj na najvišjo stopnjo kulturne višine. Razume se, da moremo hiti Slovenci za politično edinstvo le pod tem pogojem, če se nam garantira popolna svohoda razvoja svoje narod- ne individualnosti, kajti sicer nima politično edinstvo zu nas nobene vrednosti... Tuko edinstvo je še vprašanje daljše hodočnosti. Ampak v današnjih razmerah je mnogo realnejše vprašanje južnoslovanske vza- jemnosti, politične kakor kulturne... To hi hilu aktivna južnoslovan- ska vzajemnost, vzajemnost dela. Dela potrehujemo, ne romantičnih fraz.Ju#oslovani nitma eden narod, ampak le več ali manj sorodni narodi. Res je le to, da sta si slovenski in srho-hrvaški jezik najbližja, tako, da nam ni treba je- zika vzajemno pačiti, ker se tako lahko dobro razumemo. Ta jezikovna sorodnost ne more imeti, kakor smo že poudarili, nobenega drugega praktičnega pomena kakor tega, da je s tem danu možnost politične in kulturne vzajemnosti, to se pravi, dana je možnost, da se Slovenci in Srho-Hrvatjc kot enakovredni narodi v svojih kulturnih in političnih stremljenjih vzajemno podpiramo, tako, da bomo Slovenci kot narod v svojem dosedanjem razvoju napredovali in dosegli z vzajemno bratsko pomočjo lažje svoj najvišji narodni cilj: izrazito slovensko kulturo in na- rodno politično svobodo. Ako nam jugoslovanska ideja tega ne more *' N:i-'. narodni problem, str. 211. *° JuKoslovanatvo, str. 119. « lilo. 334 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 datii potem nima za slovenski narod nobene realne vrednosti. In na dru- gi sirani podpiramo Slovenci po svoji moči Srhe in Hrvate v njih strem- ljenju po dosegi svojega najvišjega narodnega cilju, lako si mislim pravo jugoslovansko vzajemnost. Edina taka vzajemnost se da združiti s slovensko narodno zavestjo. Za tako jugoslovansko idejo smo se vedno zavzemali in se zavzemamo kljub vsem izrodkom jugoslovanske ideje v ilirizmu.«51 To so poglavitne misli člankov »Jugoslovunstvo« in »Naš narodni problem«, ki sta izšla v »Napredni misli« leta 1912. Članek »Slovenska kriza«, ki se je nanj oprl Cankar, je izšel v začetku leta 1913. Bistvo vseh treh člankov je enako. Z jugoslovanskim vprašunjem se je Rostohar ukvarjal predvsem za- radi aktualnosti. Ni se omejil na negacijo ilirstva, temveč je podal tudi konkretne predloge za rešitev slovenskega narodnega vprašanja. »Rešitev našegu narodnega problema obstoji prvič v tem, da siste- matično gojimo narodno zavest med najširšimi sloji slovenskega narodu in tako privajamo vedno širše mase v narodno življenje, iz katerega bodo črpale odporne sile proti odnnrodnjevulnim vplivom; drugič v tem, da delamo za vzrast narodne kulture, ki se more razvijati le v smislu slovenske nurodne individualnosti« zato je treba v prvi vrsti delovati na izpopolnjevanje slovenskega šolstvu od najnižje do najvišje vrste; tretjič v tem, da delamo na to. da končno dosežemo narodno avto- nomijo, ki nam bo dajala moč, z večjim uspehom braniti naše narodne meje in s smotrnim zakonodajstvom pospeševati splošen naroden raz- voj; četrtič pa v tem, da vršimo trezno gospodarsko delo, ki bo omogo- čilo, da našim ljudem ne bo treba iti v tujino iskat si kruha, ampak ga bodo našli doma. In tu rečemo: slovensko gospodarsko '/Avljen je se mora industrializirati. V tem vidimo tudi rešitev našega izseljevalnega vprašunja.«43 Vse v duhu gesla »Iz naroda za narod!« Neposredni boj je Rostohar v »Napredni mislit namenil novoilirstvu. Polemiziral je z Uieničnikom, Vošnjakom, KnafliČem, s preporodovci, kritiziral Ilešičevo, Koštialovo izvajanje, nastopil proti panslavizmu, proti pisanju slovenskega liberalnega časopisja, še posebej proti »Slo- venskemu narodu« in še kaj. Brez pretiravanja je mogoče trditi, da je on največ in najjasneje nastopal proti jugoslovanstvu v ilirskem smislu pred prvo svetovno vojno. V članku >K obnovljenju ilirizma na Slo- venskem« opozarja, da je izraz novoilirizem bolj naziv, ki pa obsega več smeri: »Nekateri namreč vidijo končni cilj njih stremljenja v po- litičnem edinstvu Jugoslovanov, katerega predstopnju je trializem; ne- kateri vidijo pravi cilj ilirizma v brezpogojni asimilaciji Slovencev s Srbo-llrvati — to smer zastopa posebno dr. Ušeničnik — nekateri zopet hočejo sodelovati za enkrat le na jezikovno-kulturno združenje vseli Jugoslovanov v zavesti, <\n bo temu neobhodno sledilo narodno " Na S narodni problrm ilr. 2*1. » lulo, str. 252. 335 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 zcnotcnjc t. j. nastanek nekega novega jugoslovanskega naroda. Torej v histvu tudi narodna asimilincija, samo da so izbrali za to drugo me- todo.c« Z Ušcničnikom je Rosiohar o jugoslovanstvu polemiziral v »Na- predni misli« dvakrat in to kar najostreje. Rostoliarjcvc argumente proti spojitvi in asimilaciji Slovencev s Srbo-IIrvati je Useničnik takole za- vračal: >Ce torej Slovenci in Hrvatje še nismo en narod, zakaj bi ne mogli postati en narod? Politična formacija, ki bi na to vplivala, ni nemogoča, pa ni da bi morala biti enostranska, temveč je lahko vza- jemna. Izmed kulturnih dobrin bi morali žrtvovati Slovenci pač le jezik, pa »individualnost«. Narodna »individualnost« pa je le tedaj ne- kaj pomembnega, ako je narod sam zase močan, da se lahko kulturno vsestransko razvija. A tak naš narod ni... Hrvatski jezik je lep in bogat in z našim soroden kakor narečje z narečjem. Ako torej edinstvo jamči, da bi narod lahko krepko razvijal vse sile krščanske kulture, nima ideal edinstva pač nič absurdnega. Žrtvovali bi le svojo neznatno individualnost, da bi živeli življenje mogočnejšega naroda in našli v njem le povišano svojo individualnost.«55 Zbližanje slovenskih in hrva- ških klerikalcev je prišlo v tistem času še posebej do izraza po skupnih sestankih v Opatiji septembra in v Ljubljani oktobra 1912. V zvezi s tem je zanimiv Ušcničnikov argument v Času: »Sicer Hrvate in Srbe druži jezik, Slovence in Hrvate pa jezik loči... Toda nam se zdi mnogo večjega pomena kot jezik vsa duševna kultura. To pa Srbe in Hrvate loči, Hrvate in Slovence pa druži.«5* Rostohar primerja Ušcničnikn s Stankom Vrazom, ko Ic-tn sprašuje, koliko izvodov slovenske znanstveno knjige se med Slovenci proda. Rostohar slavi Prešerna, ki se s takimi vprašanji ni ukvarjal, temveč je za svoj narod požrtvovalno delal. »Zgodovina je dala Prešernu prav. Pokazala je namreč, do je mogoča slovenska literatura, ki se je v ne- verjetno kratki dobi tako krasno razvila, kakor pri nobenem drugem narodu. Slovenec Prešeren je bil naroden optimist, je veroval v bodoč- nost svojega naroda, Ilirec Stanko Vraz je bil naroden pesimist in je postal rajše slovenski uskok, kakor ga je Prešeren prav dobro karak- terizirah«" Rostohar priznava, da so razmere za razvoj znanosti ne- ugodne, toda ne sme obupovati, ne sme se, kot pravi, zatirati sloven- skega meščanstvo, nosilnega stebra slovenske kulture, Ljubljana se mo- ro industrializirati, v Trstu, Gorici in Celju ter Mariboru kakor tudi v drugih obmejnih mestih se morajo slovenske manjšine razvijoti, pred- vsem pa morajo Slovenci dobiti svojo univerzo, kulturno ognjišče; ob uresničitvi vsega tega Rostohar ne dvomi o veliki rasti slovenske zna- nosti. V članku »Useničnik in jugoslovanstvo« kritizira Rostohar Usc- ničniko predvsem zaradi njegovega stališča o razmerju med vero in narodnostjo. Rostohar je moral polemizirati tudi s Slovenskim narodom, urad- nim glasilom slovenske liberalne Narodno napredne stranke, katere pro- M Rosiohar: K obnovljenju llirizma na Slovcniktm NM, 1. I., itr. 503—301. » Cas, 1912, itr. 487—488. * Cas, 1913, Slovenci in Hrvati, 431—441. v Ulcnifnik in jugoiloranatvo, NM, 1. I., itr. 181—182. 336 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 gram se je sicer še najbolj ujemal z njegovimi stališči do narodnega vprašanja, soj je obsegal med drugimi tele postavke: >Narodno napred- na stranka hoče politično organizirati slovenski narod na temelju na- cionalizma, demokratizma in svobodomiselnosti. Končni smoter stranke je, da pribori narodu svobodno nacionalno življenje in kulturno blago- stanje na podlagi povzdige duševne izobrazbe, gospodarsko osamosvo- jitev in socialno pravičnost na podlagi enakopravnosti vseh stanov. Stranka zahteva vsled tegu kot temeljni postulat slovenskega naroda na- rodno avtonomijo, katere končni cilj bodi zedinjena Slovenija in združi- tev s Hrvatsko. Od države zahteva predvsem glede slovenskih pokrajin priznanje in uveljavljanje popolne enakopravnosti slovenskega jezika v uradu in soli. uvedbo slovenskega notranjega uradnega jezika, enotno in samostojno organizacijo vsega slovenskega šolstva na podlagi sloven- skega učnega jezika, ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani in vseh potrebnih slovenskih strokovnih sol. Stranka uvideva, da je slovensko ozemlje preveč eksponirano in naš narod premajhen, da bi zamogcl s samopomoejo doseči zoper vse sovražnike zadostno zavarovano samo- stalnost; zategadelj hoče slranka iskati pomoči v intenzivnem kultur- nem in gospodarskem zbliževanju in združenju z ostalimi slovanskimi narodi, zlasti pa jugoslovanskimi.cM S tem programom se je Rostohar Strinjal. Nanj se je skliceval, ko je tudi >Slovcnski narode začel z ilir- sko propagando in trdil, da je jezikovna združitev slovenščine s srbo- hrvaščino »najrealnejša pot za približanje duš in ustvarjanje enega na- roda ... ta ni narodnjak, kdor pri nas zasebno ali javno nasprotuje takemu jugoslovanskemu mišljenju in postopanju.<*• >Slovcnski narod« je Rostoharja napadal in ga prcdstovljal kot brezpogojnega nasprotnika jugoslovanske ideje. Rostohar pa je ugotavljal, da pri »Slovenskem naroduc svojega lastnega programa ne razumejo in ga ne jemljejo resno. Opredelil je ac enkrat svoje stališče: >V resnici se borimo le proti jalovemu jngoslovanstvu. Ako pn ne drvimo slepo za vsakim klovnom jugoslovnnstva, zato še nismo nasprotniki jugoslovanske misli. Hočemo v jugoslovanskem gibanju več resnobc ... Mi od jugoslovanskega giba- nja zahtevamo in pričakujemo, da nošo slovensko narodno zavest poživi, naše narodne sile okrepi in nam da nove življenjske sile. Zato upa- mo v j u g o s 1 o v a n s t v o in se navdušujemo zanj. Vsa- ko drugo Jugoslovanstvo pa kot zavedni Slovenci in realni Jugoslovani odklanjamo. Da, sem naj- prej Slovenec in Ic kot Slovenec hočem biti Jugo- slovan, kdor izmed nns pa postavlja Jugoslovanstvo nad Slovenstvo, ni slovenski narodnjak. To je moj odgovor.«60 Rostohar zavrača tudi argument >nckaterih slovenskih časopisov«, ki so se zavzemali za ilirizem, češ da je sodoben tok življenja, ki ga je treba podpirati, kdor ga zavira, se nima pravice imenovati napred- nega. > Tudi bolezen je razvoj organizma, ampak razvoj, ki eksistenco organizma ogroža. Ali bo morda zdravnik pasivno zasledoval ta razvoj u NM, I. II., Razno, itr. 143. n i»to. - lito, »Ir. 144—145. 337 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 197* in ga ne bo skušal zadržati? Smrt je tudi neka faza razvoja v življe- nju, pa vendar se ji upiramo, kar moremo, skušamo ta razvoj zadržati, kolikor se le da. Ali smo vsi skupaj torej reakcionarni po naravi? ... Tudi nemskutarstvo je pojav in prcžnlostcn razvoj socialnega življenja na naših mejah. Ali pa se nemškutarstvu, zato ker je tudi neki razvoj. Sploh ne smemo ustavljati? Ilirizem je podoben razvoj, ker hoče nas narod na jugoslovanski podlagi odnnrodnjevati ... Kdor pa ilirizem podpira, ta uničuje narodno življenje in je reakcionar, četudi si nadeva ime naprednjaka.cei Povsem konkretno je nastopil Rostohar proti profesorju Franu Ilešiču. Ta zagovornik ilirizma na Slovenskem je tedaj priobčil v Slo- venskem narodu članek »Razvoj slovenskega knjižnega jezika v jugo- slovansko sinerc. V njem je naštel okrog sto izrazov, ki da jih je slo- venščina sprejela iz srbohrvaščine. Pozdravljal je tak razvoj, češ proč s tistimi besedami, ki jih pozna nekaj ljudi v kakšni zakotni slovenski vasi, ki pa so Slovencem sicer neznane. >Ce se že uvede beseda, naj se uvede beseda, ki je razumljiva sedem milijonom ljudi (vsem Srbohrva- tom).rutinirunc pa francoskega izvora. Srbohrvatskost priznava Rostohar osemindvajsetim besedam in pravi, obžalujoč njihovo uporabo v slovenskem jeziku, da je treba kar po slovarju seči, če jih hočemo razumeti in da bo treba uporabljati besednjak, če se bo jezik razvijal v ilirsko smer. »Zakaj pišemo slovenske knjige, izdajamo revije in časopise? Zato, da vsi Slovenci od inteligentnega pa do preprostega kmetica in delavcu lahko berejo in se izobražujejo brez slovarjev!«65 Priznava, da se piše nu Slovenskem v že zelo izkvarjeni slovenščini, a z veseljem pripominja, da se bralci pritožujejo nad tem pojavom celo v izrazito jugoslovanskem Dnevu.*4 Najglasnejši odmev pa je tedaj sprožila znana anketa »Vede*.*5 Dr. Bogomil Vošnjak trdi, da misel jugoslovanske ankete ni bila mlajša od same revije.** Prav ta duh v uredniškem krogu je bil najbrž resen razlog Rostoharjeve odtujitve. Anketa je bila prvič objavljena v zadnji šesti številki drugega letnika, 1912. Potem je v letu 1013 Veda objavljala od- govore dvaintridesetih intelektualcev (dvajset Slovencev, deset Hrvatov, en Srb, en Čeh). Značilna so nekatera vprašanja: »Kako razmerje si želite med Slovenci in Hrvati? Ali vas zadovoljuje današnje razmerje? Ali je okrožje slovenskega jeziku dovolj veliko, da se morejo uspešno razvijati vse panoge književnosti? Ali je želeti, du se ruzviju slovenski jezik povsem neodvisno od hrvatskega? Ali je želeti, da Slovenci po- vsem opuste svoj jezik?<" in tako naprej. Zanimivo je, da govore av- torji ankete le o Hrvatih, čeprav je res, du se v nadaljnjih vprušu- njih pojuvljutu tudi termina srbolirvatski in srbohrvaščina. Rostohar *' Beseda v naprednosti. KM, 1. II., str. 46. •* Nil, I. II.. »tr. 54. « lito. itr. 55. •* Dan 26. VII. 1915. ** Prim. L. Ude. o. c. •* Dr. Bogomil Votnjuk, Studije k problemu jiigosloviiuke narodne misli. Ved« 1913. »tr. 524. »' Veda, 1912, »tr. W7. 338 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 v časopisu odgovarja na anketna vprašanja. Pravi le: >Pogrcšamo v anketi bistveno stvar, namreč točno določitev cilja, katerega naj zasle- duje približevanje slovenskega jezika k srbo-hrvaščini. kajti od formu- laciji' tega končnega cilja je odvisen tudi odgovor na anketna vpraša- šanjn.c88 Zato zahteva od >gospodov reprezentantov novoilirskega gi- banja« pojasnilo, v čem se novoilirizem razlikuje od bivšega ilirizma. Polemiziranje z urednikoma Vede Knafličem in VoŠnjakom je pre- hajalo že v osebno napadanje, oba sta. skupaj z Ušeničnikom, Rosto- liarja celo obdolžila denunciacije. Filolog Ivan UM-11,11 je s svojo razpravo v >Vcdi« O sorodstvenih razmerah južnih Slovanov08 poskušal dokazati, da so južni Slovani ena jezikovna celota, etnična ali plemenska enota, da so bili prvotno en narod, ki se je po diferenciaciji sčasoma zdrobil in izgubil enotnost, ker pripada trem veram, piše v treh književnih jezikih, nastopa s štirimi imeni (Slovenci. Hrvati, Srbi, Bolgari) in živi v sedmih državah, kar vse so momenti, ki zavirajo novo združenje v eno narodno enoto, kar Jugoslovani po Koštialu se vedno so. Opirajoč se predvsem na znan- stveno etnografsko delo prof. dr. Lubornira Nicdcrlcja. Rostohar KoŠtiulu ugovarja in pravi: >Slovenci smo danes izrazita, samostojna narodna individualnost, narod, ki ne predstavlja več enotnega plemena, ampak je socialna tvorba asimilacije iz več heterogenih slovanskih in ncslovan- skili rodov ter plemen; smo torej perfekten narod v sociološkem po- menu... Južni Slovani v historični dobi nismo nikoli bili niti plemenska niti narodna enota, ampak, kakor daleč moremo zasledovati njih zgodo- vinski razvoji jih nahajamo jezikovno diferencirane in plemensko po- mešane... Iz plemensko raznovrstne mase so v historični dobi nastali: narod Slovencev, narod Srbov. Hrvatov in narod Bolgarov na ta način, da je v velikem asimilacijskem procesu prišel na površje slovanski element s svojo tesno in močno socialno organizacijo — zadrugo, ki je bila vedno najmočnejša zaščita slovanskih narečij in stare slovanske kulture... Slovenci. Srbi — Hrvatje in Bolgari smo torej trije dovršeni narodi, iz katerih ni mogoče več ustvarjati enotnega naroda vseh Jugo- slovanov, ne (hi bi morali prej razbiti sedaj obstoječe narodne indivi- dualitete70 Makedonce je Niederlc (in z njim tudi Rostohar) oprede- ljeval kot Bolgare. Polemiko s Koštialom Rostohar zaključuje: >Mi vidi- mo bodočnost južnih Slovanov ne morda v ubijanju sedanjih narodnih individualitet in stvarjanju novega enotnega naroda vseh Jugoslovanov, tudi ne v formalnem zvarenju sedanjih narodnih jezikov, ampak v skupni narodni nevarnosti ter v skupnih interesih narodnih, kulturnih, političnih in gospodarskih.< Zadnja Rostoharjeva misel je pomembna. Rostohar je pojmoval jugoslovansko misel kar najširše, videl je bodoč- nost južnih Slovanov v neki enakopravni skupnosti Slovencev, Srbov- Hrvatov in Bolgarov. Zaradi svojega naziranja. da mora biti >zacnkrat< slovenska politična orientacija navezana na obstoj Avstrije, se sicer " NM. I. I.. nomo lir. 219-240. •• VMIO. »OH, %U. 572-5%. M NM, i. II.. Ali IO ju/m Slovani narodna enola, ilr. 159-140. 359 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 nikjer ni izrazil zn federativno jugoslovansko združitev, n se iz vseh njegovih izvajanj le da povzeti, da si je jugoslovansko skupnost lahko zamišljal samo na federativni podlagi. Rostoharjcvi nasprotniki so hili številni, izhajali so iz vseh vrst slovenske inteligenec. Bil je nekako osamljen, lahko rečemo ekstremen v poudarjanju slovenskega narodnega principa. Zato je zanimiv njegov odnos do preporodovcev, ki so zahajali v nasproten ekstrem. Sodelavci Preporoda so še pred nastankom tega >Pokrajinskega glasila jugoslo- vanske mladine na Slovenskem* vodili z Rostohnrjcm polemiko v »Dne- vu«. V »Preporodu« so svoja stališča opredelili v članku »Zakaj hočemo biti Jugoslovani«.71 Pred veliko nemško nevarnostjo je »neobhodno iskati zavetja in to je mogoče samo pri Jugoslovanih.< Drugi važen vzrok je kulturni: »Nas žeja po višji, po najvišji kulturi in to moremo doseči samo kot člani kulturne narodne enote jugoslovanske«... Tretje: »Naše duševne in telesne sposobnosti so ostale brez koristi, ker smo majhen narod, ker je naša zgodovina samo robstvo in naša sedanjost sužnjost... Če postanemo Jugoslovani, prevzamemo nase junaško tradicijo naših južnih bratov, prevzamemo ž njimi vred velikanske naloge, ki nam jih daje ustvarjanje velike kulture jugoslovanske: to bo zopet zbudilo našo energijo.« 7.c po dveh številkah lista nastopa llostohar kar najostreje proti »domišljavim jezičnikom«: »Z mirnostjo lahko rečemo, da je ,Pre- porodovstvo' največji narodni in kulturni škandal, kar jih je bilo na Slovenskem od dob ilirizma.«72 Proti njegovim očitkom se uredništvo »Preporoda« že vnaprej brani: »Nismo .pokriti ilirci', ker nismo za asimilacijo Slovencev, Hrvatov in Srbov, razen v slučaju, če tako daleč privede razvoj sam. Smo za narodno ujedinjenje vseh Jugoslovanov. Smo za skupno administrativno celoto, torej za politično ujedinjenje vseh Jugoslovanov.« Nadaljnje pisanje preporodovcev je Rostohnrja vse bolj odvračalo in v Napredni misli prav kmalu prekine z njimi dialog, užaljen zaradi »njihove surovosti«. Indirektno pa je preporodovce kot »ilirce« še naprej obsojal, Je posebno, ko so se le-ti v imenu jugo- slovanskega edinstva izrekli za reciprociteto zagrebške in proti slovenski univerzi. Zanimivo je, da sta Rostohar kot Preporod, kljub razhajanju v osnovnih stališčih do jugoslovanskega vprašunja, odobravala Cankarja. Rostohar zaradi njegovega jasno protiilirskega stališča, preporodovci pa so ga častili predvsem kot »upornika, ki hoče revolucijo v slovenskih dušah«.75 Prav ob tem je vidna bistvena razlika med Cankarjem in Rostoharjem. Rostohar je do vojne vedno težil samo k legalnim me- todam, k evolucijski poti. Preporodovci so gledali v njem trmastega učenjaka, ki jo je, čeprav univerzitetni docent, docelu zavozil, »ker se je pač odtrgal od domače zemlje in ne živi z duhom naroda«74 in so se iz njega norčevali: »Napredno misel izdaja, urejuje, piše in bere dr. M. Rostohar.«75 » Preporod 1. I.. 1912. it. 2. 71 NM, 1. I., Razno 189—192. n Preporod, 1913, 11. 6, Nekaj Cankarja. 11 Preporod, 1913, it. 9, Naprcdoa miael in Domačin. " Preporod, 1912, It. 4. 340 /.CODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Rostohar pa je vztrajal pri svojem. Ko je sprejela >neka«78 ekseku- tiva narodno radikalnega starešinstva etnično nnitaristično resolucijo (»Slovenci, Hrvati in Srbi snio kompaktna jezikovna in etnična sku- pina...), je ogorčen zapisal: >Za svojo osebo že danes izjavimo, du bi ne lioteli imeti ničesar več opraviti z narodno radikalno strujo, v tre- nutku, ko postane ta nesmiselna resolucija eksekutive kar >jugoslovanski kredo* struje.« Ni povsem jasno, zakaj se ni obrnil Rosiolinr tudi proti etničnemu unitarizmu socialne demokracije, zlasti njene tivolske resolucije. Mogoče ga je pomirila kritika kulturno-jezikovnegn jugoslovnnstva tivolske re- solucije, ki je izšla prav iz vrst samih socialnih demokratov: dr. Henrika Turne dr. Antona Dcrinote, dr. Drugotinn Lončarja ter Albina Prcpe- lulia-Abditusa. Kakor proti ilirizmu je bil Rostohnr tudi proti panslavizmu. Za- vzemal pa se je za slovansko misel, torej misel harmonične solidarnosti, vzajemnosti vseh slovanskih narodov, katere cilj je njihova ohranitev, od največjega do najmanjšega. In v zvezi s tem je presojal tudi verski moment: >Vcrskn strpnost je glavni pogoj k realni slovanski vzajem- nosti. Zato ima slovanska misel nasprotnika v klerikalizmu, v katoli- škem kakor pravoslavnem. To čutimo južni Slovani, posebno Hrvatje in Srbi, to čutijo tudi severni Slovani, Poljaki in Rusi... Kdor je pre- pričan Slovan in kdor je pravi Slovan, ne more biti punslavist. Pan- slavizcm v mali izdaji je tudi ilirizem.c" S svojo strokovno specialnostjo, s psihologijo se Rostohar v Napredni misli sicer ni predstavljal. V boju proti ilirstvu pa je enkrat sumkrat uporabil tudi psihološke argumente. »Prvi in najvažnejši psihološki vzrok ilirizmn je narodna obupanost, ki ima v zgodovini našega naroda svoj glavni vir... Vsako poglavje naše zgodovine je obtožnica proti vladi, ki ni znala iz Slovencev nič druzega početi, kakor dn jih z nasiljem napravi za lojalne davkoplačevalec. Vsled tega je začela vera slovenskega naroda v pruvicoljuhnost avstrijske vlade pešati in vedno bolj se utrjuje prepričanje, da Slovenci kot narod nimamo v monarhiji nobene garancije za svoj obstoj. Daljši psihološki vzrok zo ilirsko gibanje nam je iskati v zmagoslavni vojski balkanskih Slovanov. Slovanska narodna duša je ideulna in je že po naturi zavzeta zn romantiko... Vse faze balkanske vojne so bile predmet vskdnnjih razgovorov tudi v uajoddaljenejših gorskih vaseh. Iz zavesti, da so naši bratski narodi na jugu zadobili zopet svobodo kulturnega in političnega samoodloče- vnnju, dočim se morajo Slovenci z naporom vseh sil boriti za nnjprimi- tivnejše narodne pravice, vendar ne morejo kliti kake druge ideje, kot resignacijn na dosedanji tradiciji... Ilirsko gibanje po svojih nnjglo- bokejših motivih ni nič druzega kakor klic po odrešenju iz obupnega položaja našega naroda. Kot tretji psihološki vzrok ilirizmu je omeniti okolnost, da slovenska narodna zavest še ni zadostno stabilizirana in n V Vedi, 1913, str. 506, kjer je resolucija tudi T celem podana, ne pile »neka«. Vsekakor pa U bcaedica pomeni, da nostohar kar nI mogel verjeli, da bi nekdaj njegova »truja rdaj tako nantopnla. n NM. I. I., Socialno polillcnl pregled, ilr. 235-236. 23 Zeodovins|.i CftMpU 3^f ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII V/7i da ji manjka ŠC danes trdno opora, menimo namreč slovenske srednje šole in visoko šolo, od koder izvira duševna življenjska sila vsakemu narodu. Ta kulturna slabost našega naroda se očitno kaže posebno v stremljenju po kulturnem združenju Slovencev z ostalimi Jugoslovani brez ozira na to, da postane naša narodna eksistenca v tem slučaju zelo dvomljiva .. .c77a III Preporodovci so v slovensko politiko vnesli element protiavstrijstva. Rostohar se je ob tem takole opredeljeval: »Kaj je za slovenski narod boljše, ali da Avstrija obstoja ali da razpade? Vzemimo zadnjo alter- nativo! Ker nimamo Slovenci svoje oborožene politične moči, ki v med- narodnih konfliktih odločuje* je povsem naravno, da se bo zgodilo z nami to. kar bodo hoteli drugi narodi, ki jo imajo. Na Slovenskem pa se dobi še danes tako naivnih ljudi, ki mislijo, da kakor hitro Avstrija razpade. Slovenci si ustvarimo nli svojo samostojno državo, ali pn se z ostalimi Jugoslovani združimo v eno veliko kraljevstvo, kakor bomo že hoteli. Tega pa ne pomislijo, da bi imela pri tem odločilno besedo Italija, ki bo zahtevala velik del slovenskih dežel za sebe in le en del bi morda pripadel k srbskemu kraljestvu. Slovenci bi bili tako raz- kosani, da bi bilo vsako narodno življenje nadalje nemogoče in bi «e v doglednem času deloma poitalijančili, deloma posrbili« deloma pa po- nemeili... Slovenske dežele so zarisane v mejah velike Italije. To je znana stvar. Da se brez Italije ne da razrešiti vprašanje delitve Avstrije, o tem so si Srbi kakor Hrvatje sami na jasnem. Mimogrede bodi na tem mestu omenjeno, da so se svoj čas vršili med nekim hrvaškim politikom in Ricciotti Garibaldijcm pogovori (o tem imamo informacije od avtentične priče) katerih rezultat je bil tu, tlu se Slovenci žrtvujejo Italiji zato, da se ostali Jufioslovuni, t. j. Srbi in Hrvatje, združijo v svojo neodvisno drŽavo. Mi Slovenci nuj bi bili torej duritven kozel zu uresničitev ideje jugoslovunskegu edinstva! Ce trezno premislimo po- ložaj, v katerem bi se nahajali Slovenci po razpadu monarhije, moramo si priznati, Ce Avstrija izpremeni dosedanji kurz svoje politike in se osamosvoji, kar se bo V dogledni bodočnosti vendarle moralo zgoditi, ako se bo zadostno ozirala na svoje gospodarske in politične interese, tedaj bo moč Nemčije zlom- ljena. tw Zaradi usode Slovencev se Rostohar boji razpada Avstrije, kajti »tedaj bo prišel tudi oni moment sporazuma o delitvi med Italijo in Nemčijo, o katerem italijanski sociolog prof. Michcls pravi, da je mogoč v dogledni bodočnost i.«h- Ta strah in skrb sta branila Rostoharju, da bi Uvide], da Avstrija nima možnosti za spremembo, ki bi upravičila njen nadaljnji obstoj. Razvojni dogodki oheh balkanskih vojn so pomenjali osrednje dnevno politično zanimanje Slovencev. Ljubljanski dnevniki »Slovenski narod«. »Dane, »Slovenec« in tržaška »Edinost« so posvečali vse svoje prve strani poročanju z balkanskih bojišč. Navduševali so se (»h zmagah bratskih južnoslovanskih narodov nad Turki. Široko je bila organi- zirana akcija pošiljanja denarne in druge raznovrstne pomoči slovan- skemu jugu. Tudi Rostohar je balkanski vojni vestno spremljal ter ju v Napredni misli komentiral. Srbija je v prvi balkanski vojni zavzela Albanijo. Prišla je do morja. Toda Avstrija seje s tem začutila ogroženo. n KriliU in polrmikn. »Ir. 2H4, NM, I. I., IT. 6. » NM. I. I.. »Ir. 2HV " NM, I. II.. AvMrija in Slovenci, str. 51. " lllO* »Ir. 52. »• •HI ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Med Avstrijo in Srbijo je ol> vprašanju Albanijo prišlo do nevarnega političnega konflikta. Rostohar tedaj vzklikne: Avstrija zahteva avto- nomijo Albanije! Avstrija, ki niti svojim kulturnim narodom ne privošči koščeka politične svobode, hoče avtonomijo Albanije, o kateri so vedela doslej eelo oficialna avstrijska poročila povedati le to, da prebivajo tam krvoločni in ropažcljni Arnavti, ki onemogočujejo vsak kulturen razvoj. Kdo naj razume politiko avstrijske diplomacije? Avtonomija Albanije ni nič drugega, kakor političen sofizem — ali smisla za prave interese monarhije in njenih narodov ni še nikoli pokazala ... Življenjska naloga naše monarhije ne ohstoji v tem, da razširi svoje meje do Soluna, ampak v tem, da nudi varno zavetje onim manj številnim nurodom, ki si vslcd svojega geogrnfičnega položaja ne morejo vzdržati svoje samostojne države. Avstrija se te svoje naloge še ni zavedla in vendar je v tem moralno utemeljena njena eksistenca.c83 Rostohar razvija svojo misel: »Ko so srbske čete zasedle Albanijo, se je avstrijsku diplomacija zaplela zaradi tega v oster konflikt s srbsko državo. Da je Srbija kot zmago- valka zasedla Albanijo, ozemlje osmanske države, mora videti v tem vsak objektiven presojevalec zgolj naravni razvoj vojnega konflikta. V enakem položaju bi bila Avstrija isto storila. Avstrija v sporu za Albanijo pretirava in iskala je očividno konfliktov. Mi smo to obsodili in priznali Srbiji pruvico do svobodnega pristopa k morju.c — > Avstrija pa ima gotovo velik interes na tem, da ostane Albanska obal, ki zapira z italskim polotokom izhod iz Jadranskega morja, nevtralna in da ne pride v (neomejeno — ta beseda je bila iz rokopisa po neprevidnosti stavca izpuščena) — posest njene največje rivalinje — Srbije. Cc bi postala vsa albunska obal srbska posest, bi bil hihko nnš izhod iz jadranskega morja na svetovni trg ogrožen. Trst, naša prva in edina trgovska luka bi izgubil ves svoj pomen in Avstrija bi bila pri- siljena iskati izhodišča za svoj izvoz preko Nemčije. Kaj bi sledilo iz tega za Avstrijo? Sledila bi njena naravnost vazalna odvisnost od nemške države. Avstrija bi bila primorana delati še bolj nemško poli- tiko, kakor jo dela danes. Pri tem bi pa največ trpeli avstrijski Slovani, predvsem Cehi in Slovenci. V interesu avstrijskih Slovanov je, da more Avstrija delati kolikor mogoče neodvisno politiko od Nemčije in Italije, zato se ne strinja z interesi avstrijskih Slovanov, da bi se Avstrija popolnoma spodrinila z Balkana. Mislimo, da tudi v interesu balkanskih Slovanov ni, da bi avstrijski Slovani izginili v nemškem morju. Zaradi tega bo D prid vsemu Slovenstvu, če Srbi začnejo upoštevati tudi živ- ljenjske interese avstrijskih Slovanov in zavzamejo zlato pot izravnave svojih in naših avstrijskih interesov.*9* »Mi Slovenci iz srca želimo Srbom najlepših uspehov tako, kakor smo se iz srca veselili njihovih zmag. Ali naš narodni interes, ki nas spoju je z bodočo usodo Avstrije, nam nalaga, du se postavimo na stran naše monarhije, v kolikor so o tem sporu tangirani njeni in naši živ- ljenjski interesi.*** » Balkantka vojna, I. I., *tr. 148-U9. •* Na dan z rrinico, NM. 1. I-, Ur. 197—198. " NM, 1. I., *lr. 197—198. 344 ZGODOVINSKI CASOriS XXVIII 1974 Rostohar je tako pisni iz svojega pojmovanja slovenkkega narodnega interesa in interesa drugih avstrijskih Slovanov. Slovensko časopisje pa je vse v p rek napadlo. Očitali so mu. da hoče avtonomijo Albanije in da je proti Srhom. Rostohar jo Čutil potrebo odgovoriti na napade in je svoje stališče se bolj natančno razložil. »Iz citiranega jasno sledi: 1. da politike avstrijske diplomacije v balkanskem konfliktu ne odobra- vam, 2. da sem brezpogojno proti samostojni albanski državi ali, kakor navadno pravijo, avtonomni Albaniji, pač pa ne morem odrekoti na- rodne avtonomije Albancem kot narodu iz etničnega stališča; narodno avtonomijo pa je treba ločiti od avtonomne državice. knkorŠno hoče diplomacija ustvariti iz Albanije, 3. da sem za prosti pristop Srbije k Jadranskemu morju, ne da bi jo omejeval na Drač! 4. da sem se izrekel le za nevtralnost albanske obali, ker je to v interesu naše mo- narhije. — Sem proti avtonomni Albaniji zato. ker sem prepričan, da bo albanska državica predme! stalnega nesporazumljenja in konfliktov med našo monarhijo in srbsko državo, kar bo le v škodo Avstrije in Jugoslovanov; sem proti avtonomni Albaniji tudi zato. ker vem, da bo in težko breme avstrijskih davkoplačevalcev in v korist Italije. To, kar Avstrija neobhodno potrebuje za varstvo svojih življenjskih inte- resov, bi se dalo doseči popolnoma s proglasitvijo in mednarodno gu- runeijo nevtralnosti albanskega obrežja, ki naj bi pa pripadalo de facto k ozemlju balkanskih držav. Albanci bi lahko dobili svojo narodno avtonomijo tudi V okvirju balkanskih držav. T one Zor n KULTURNA AVTONOMIJA ZA KOROŠKE SLOVENCE IN NEMŠKA MANJŠINA V SLOVENIJI MED OREMA VOJNAMA V dokumentu, ki ga je v začetku maja 1972 predložil koroški de- želni glavar deželnemu zboru, najdemo tudi opozorilo, da niso bili pO plebisciti! 10. okotbra 1920 sprejeti za koroške Slovenec nikakršni ukrepi, namenjeni »prnvi manjšinski zaščiti«.! Kot vemo. je bilo v drugi polovici dvajsetih let opaziti prizadevanja za ureditev položaja sloven- ske skupnosti s posebno kulturno avtonomijo, vendar pa za njuni ni stala težnja večinskih političnih strank po zagotovitvi narodnostnih pravic slovenski skupnosti, ampak v prvi vrsti pritisk nemških skupin izven avstrijskega prostora, zlasti pa Nemcev v Sloveniji in Jugoslaviji. O vprašanju kulturne avtonomije je bilo že marsikaj napisano.'- vendar Še vedno čakamo na dokončno obdelavo tega vprašanja, saj zadevna dokumentacija, ki jo hrani koroški deželni arhiv, še vedno ni dostopna zainteresiranim raziskovalcem. Znan je odgovor ravnatelja te institucije dr. \V. Neumnima dr. Theodorju Veilerju, da je v ostalem gradivo o Slovencem ponujeni kulturni avtonomiji iz leta 1927 na razpolago politikom«,3 ali z drugimi besedami: nedostopnost gradiva velja tako za znanstveno proučevanje kot tudi za neposredno prizadeto manjšino. Neposredni vzgib, da je prišlo v dvajsetih letih do zamisli o posebni kulturni avtonomiji za slovensko skupnost, je treba iskati predvsem v intervencijah predstavnikov nemške manjšine v Sloveniji pri odločujočih v Celovcu, da bi ti z ureditvijo položaja koroških Slovencev prispevali k izboljšanju položaja nemške manjšine v osrednji Sloveniji. Prizade- vanja te vrste najdemo že leta 1924, ko je predstavnik jugoslovanskih Nemcev predlagal takratnemu slovenskemu poslancu v rimskem parla- mentu dr. Josipu Vilfanu skupen obisk koroškim Slovencem, da bi tako prispevali k .modusu vivendi* na podlagi enakega postopanja s slovensko manjšino na Koroškem in nemško v Sloveniji. Čez dva meseca je dr. Kraft predlog ponovil.4 Konec leta 192> so zastopniki Nemcev iz Slovenije posredovali pri odgovornih na Koroškem za uredi- tev položaja koroških Slovencev, še posebej pa je tako prošnjo zajemala spomenica Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji, 1 1'riin. Kiirr.lncr Tucetrritunfr, V mnjo 1972, 110. > Npr. Tone Zorn, StnIUca komikih Mrunk fcIrUr kulturne »Tlonomije H koroške Slovence \ letih l°25-l%8. Z|ro7l, str. 271-277. » klritie Zeilung. 24. oktnlirn 1072. 224. _, ... • Tone Zorn, KoroKkl Slovenci v letih J42O-1930, v: Koroški plel>i»cit. Ijul.ljan* 1^0. »tr. 517. 347 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 poslana 8. januarja 1926 koroški deželni vladi. Spomenica jo uvodoma opozarjala Korošce, da jugoslovanske oblasti odklanjajo prošnjo Nemcev iz Slovenije za dosego državljanske enakopravnosti in pri tem kažejo na položaj Slovencev na Koroškem. Zato se zastopniki Nemcev iz Slo- venije znova, in jasno, obračajo na koroško deželno vlado, da bi z ure- ditvijo slovenskega položaja prispevala k zboljšanju položaja nemške manjšine v Sloveniji s pomočjo kulturne avtonomije: »Dajte slovenski manjšini na Koroškem možnost narodno-kulturnc samoodločbe in samo- uprave, dajte slovenski manjšini na Koroškem šolsko avtonomijo, po- polno kulturno avtonomijo!« Spomenica je Se opozarjala, du so Nemci v Sloveniji prepričani, x\a bo koroška deželna vlada našo pobudo in prošnjo dobrohotno presodila ter jo resno upoštevala pri rešitvi manjšin- skega vprašanja. Prepričani smo — je nadaljevala spomenica — da bosta vlada in ljudstvo Koroške storila vse. da se slovensko manjšinsko Vprašanje na Koroškem uredi v tistem duhu, ki je dostojen nemškega naroda..., kar pa predstavniki večinskega naroda niso izpolnili«.5 Cc upoštevamo položaj nemštva v habsburški monarhiji, se je položaj nemškega življa na območju Jugoslavije, in še posebej Slovenije. v marsičem spremenil. Predvsem je nemštvo izgubilo tisti vodilni po- ložaj, ki ga je imelo v nekdanji monarhiji. Po letu 1918 je še zlasti na območju Slovenske Štajerske prenehala z delovanjem vrsta nemških organizacij in društev, ali pn so ta prešla v slovenske roke. Se zlasti viden pa je bil premik na šolskem področju, kjer je nemščina izgubila svojo vodilno funkcijo. Pojavile so se tudi težnje po recipročni ureditvi položaja nemške manjšine v Sloveniji s položajem slovenske na Koro- škem. Tako je nastopanje nemškega nacionalizma proti koroškim Slo- vencem imelo negativne posledice tudi za položaj nemške manjšine v Sloveniji pa tudi na širšem jugoslovanskem prostoru. Se posebej je omeniti, da je jugoslovanska (SIIS) vlada na zahtevo prosvetnega mi- nistra Svetozura Pribičeviča 11. aprila 1924 razpustila osrednjo nemško kulturno orgunizacijo, imenovano Kulturbund ter zaplenila njeno dru- štveno premoženje. Razpust je bil uradno utemeljen s trditvijo, dn je Zveza prekoračila s pravili določen delokrog in da je pričela politično delovati. Nemški delegaciji pa je Pribičcvić pojasnil, da je bil razpust Kulturbunda povračilni ukrep zaradi preganjanja Slovencev na Koro- škem. Zdi pa se, da je bil ta argument naveden predvsem za pomiritev javnega mnenja v Sloveniji in da je bil glavni razlog za razpust iskati v dejstvu, da so predstavniki nemške stranke v Jugoslaviji prešli tega leta v opozicijo.0 Naj bo resnica taka ali drugačna, sugestije dr. Stcphnna Krafta Josipu Vilfanu leta 1924, moramo iskati prav v razpustitvi nemškega Kulturbunda. Prepovedi Kulturbunda, katerega delovanje je bilo vidno predvsem izven Slovenije (od 123 krajevnih skupin je bila le ena v Sloveniji in to na Kočevskem) je sledilo prihodnje leto več ukrepov proti dejavnosti domačih Nemcev. Tako je decembra 1924 slovenska I !&£??£! T č°rolkpm. Slovencu 7. januarja j„ y februari« 1926. Uuian Bibcr. Nacizem in Nemci T Jugoslaviji 1935-19*1, Ljubljana 1966. Kr. H. 348 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1T4 stran prevzela tnko imenovano »Celjsko hiŠOC, središče celjskih Nemcev.7 Za vzrok prevzema je bilo nakazano dejstvo, da je celjsko društvo »Deutscbes Hnust pri poslovanju prekoračilo svoja pooblastila (sta- tute).8 Veliki župan mariborske oblasti je prevzem utemeljil s tem. da bi moralo ob razpustitvi >Nemske hiše« njeno premoženje pripasti znani Siidrnarki. Utemeljitev še pravi, da je deželna vlada za Slovenijo 2. ju- nija 1919 prepovedala delovanje Siidmarke in njenih podružnic, ker da je »njih statutaritvn namen nasprotoval namenu Kraljevine Srbov. Hrvatov in Slovencev«. Zato je z odlokom z dne 18. decembra 19.24 sklenil izročiti premoženje >Neinške hiše« društvu >Celjski domc, ki ima namen >pospeševnti in pojiti idejo strpnosti in sporazuma med domorodnimi celjskimi slovenskimi in nemškimi meščani«.9 Določeni ukrepi so bili namenjeni tudi kočevarskim Nemcem, tako razpust njihovega šolskega in čitnlniškega društva.10 Februarja 1925 so oblasti razpustile zadnje tri razrede nemške gimnazije v Vrbasu, medtem ko se je v petem razredu te gimnazije uvedel izključno pouk v srbskem jeziku.11 Tej razpustitvi so sledili še drugi ukrepi na šolskem področju. Očitani ukrepi jugoslovanskih oblasti so odmevali tudi v Avstriji. 3. marca 1925 so v štajerskem deželnem zboru vložili nujnostmi vpra- šanje deželnemu glavarju, še zlasti pa je bil v tem času zanimiv odgovor avstrijskega kanclerja dr. Rameka na podobno vprašanje nekaterih koroških poslancev. Ko se je dotikal koroškega šolstva, je kancler govoril o veliki priljubljenosti takratnih utrakvističnih Šol med sloven- skim prebivalstvom. Dejal je tudi. da koroški Slovenci radi >upornb- ljajo* dvojezično ( = utrnkvistično) šolo, da bi se tako tudi njihovi otroci naučili enega svetovnih jezikov, se pravi nemščine. Ko je govoril o kritičnih glasovih do te šole, je izjavil, da >celotna agitacija (proti utrakvistični šoli op. T. Z.) ...ne izhaja od staršev, ampak od (sloven- skih op.) organizacij (namenjenih op.) osvoboditvi koroških bratov«. Na očitne glasove o neizpolnjevanju obveznosti do slovenske skup- nosti, je Kamele odgovarjal, da je Avstrija v šolskem vprašanju »po- polnoma izpolnila senžermensko pogodbo... tako da ima Jugoslavija komaj kako podlago za povračilni ukrep«. V odgovoru je tudi prote- stiral proti pisanju nekaterih jugoslovanskih časnikov, po katerih je iskati vzrok za zapiranje nemških šol v Jugoslaviji pri avstrijskih, oziroma koroških šolskih oblasteh radi njihovega nastopanja proti slo- venski manjšini, ki da menda ni v skludu z mirovno pogodbo. Ob za- ključku je še napotil vlado SHS, da se lahko, v kolikor meni, da so kršena manjšinska vprašanja, obrne na Društvo narodov. Govoril pa je tudi o možnosti medsebojnih, avstrijsko-jugoslovanskih stikov." Svctozar Pribičcvić je na Ramekovo pritoževanje zagotovil, da uki- nitev nemških paralelk no nekaterih jugoslovanskih gimnazijah ni imela 1 Cillirr Zeitunjf. II. januarja 1925, 4. I Prar lam. 15. in 18. januarja 1925, 5 in 6. • PffSf lam, 12. februarja 1925, 15. 10 Prav lam, 12. aprila in 6. aTguita 1925, 50 in 65. II Prar lam, 26. februarja 1925, 17. u ProT tam. 8. in 12. marca 1925, 20 in 31. 349 /CODOVI.NSKI ČASOPIS XXVIII 1974 značaja povračila za -neugoden položaj slovenske manjšine v Avstriji«, ampak da je hilo v ozadju tega ukrepa premajhno število potrebnih UČeilCeT. Se /lasti pa je med Nemci na Slovenskem odmevalo Pribičc- vićevo zagotovilo, da In l>ili tudi naši Nemci zadovoljni, če bi imeli namesto ljudskih šol z nemškim učnim jezikom utrakvistične šole takega tipa, kot so za Slovence v Avstriji«. Menil je tudi, da s>e »državljani nemškega jezika« ne morejo priučiti ldržavnega jezika' v čisto nemških šolah z državnim jezikom kot obveznim predmetom. Ob zaključku je še pribil, da se »argument, s katerim gospod zvezni kancler dr. Ilnmck opravičuje utrukvistične šole za Slovence v Avstriji, more popolnoma lahko uporabiti tudi za Nemce v naši državi, kjer je naš jezik (Nemcem) skorajda prav tako potreben, kot je avstrijskim Slovencem nemški'.'1 V proračunski debati v beograjskem parlamentu pa je Pribičevič kanc- lerjevo zagotovilo, da se koroški Slovenci nočejo učiti slovenščine in da so zato zanje slovenske Šole nepotrebne, polemično prenesel to izjavo na jugoslovanske Nemce, češ, »da se naši Nemci iz političnih interesov in ljubezni do te države (~- Jugoslavije) nočejo učiti nemškega jezika«.H Omenimo naj še izjavo jugoslovanskega delegata na takratni seji inter- parlamentarne unije, da »Jugoslavija lojalno izpolnuje prevzete obvez- nosti (na manjšinskem področju op.) in jih bo tudi v prihodnje-.!S II Že podana dejstva opozarjajo, da so jugoslovanske oblasti leta 1925 opravičevale ukrepe proti nemški manjšini tudi s postopki koroško- nemikega nacionalizma do slovenske koroške skupnosti. V ta čas pada tudi misel po ureditvi položaja posameznih evropskih manjšin s posebno kulturno avtonomijo, ki je, kot je znano, prišla iz Estonije ter našla pozitiven pomen v takratni evropski manjšinski organizaciji, znani pod imenom Kongresi evropskih narodnosti (manjšin). Med prizadevanji organizacije je bilo tudi priznanje pravic do samouprave manjšin na kul- turnem področju. Značilno je, da je na zasedanju kongresa tega leta v Ženevi dr. Franc Petek, predstavnik koroških Slovencev, govoril tudi o »morebitni« (Cillicr /eitung) samoupravi za koroške Slovence v okviru avstrijske države1* dejstvo, ki kaže, da je manjšina pričakovala podobno rešitev manjšinskega vprašanja. Na kongresu je tudi prišlo do posebnega dogovora med predstav- niki manjšin iz Italije, Avstrije in Jugoslavije. Priprave za ta »regio- nalni« sporazum so po besedah predstavnika nemške manjšine v Slo- veniji dr. Camilla Morocuttija segale še v april 1924, ko je bil pri- pravljen poseben »Osnutek za skupno varstveno akcijo manjšin« (Min- derhcitsvolker). Osnutek je med drugim pozival vse evropske manjšine k solidarnostni politiki na narodnostnem področju ter se zavzemal za » Prav tam. 12. rnnrrji 1921, 21. >* Prim. Cillicr /čilim«, 5. aprila 1925, 28. 11 Cillicr Zeitung, ">. novembra 1927, 69. '* Prim. Cillirr Zcitung, 29. novembra 1927, 67. 350 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 sodelovali jo med sosednjimi, regionalnimi manjšinami. Po Morociittijn je predsednik manjšinskih kongresov dr. Vilfan kol eden prvih pritrdil osnutku, ki so ga i/delali Nemci na Slovenskem. Prišlo je ludi do pismenih stikov med nemško manjšino v Sloveniji ter s sosednjima (slovenskima) manjšinama v Italiji in v Avstriji. Jeseni 1924 je bil tekst osnutka končno predelan ter spomladi 1925 natisnjen v Jeni pod na- slovom »Europa und die volkisehen Mindetheiten« (avtor C. Morocutti). Pismena diskusija o tekstu se je nadaljevala, končno pa je prišlo do obiska manjšinskih »voditeljev« Koroški, Gorici in 1 rstu. Nemci iz Slovenije so z nakazano pobudo nastopali tudi na ženevskem kongresu, kjer je prišlo do omenjenega sporazuma, la je obsegal sodelovanje sosednjih manjšinskih voditeljev iz Avstrije, Italije in Jugoslavije v »vseh važnih in skupnih manjšinskih vprašanjih«. Sem naj bi spadal »strogo statističen in na podlagi dokumentov: izdelan dejanski prikaz položaja posameznih manjšin; pripravila naj bi ga posebna paritetna komisija. Nadalje naj bi manjšinski voditelji iz vseh treh držav izdelali elaborate o skupnih aktualnih vprašanjih, tako 0 manjšinski šoli, ljud- skih štetjih in drugem; elaborat naj bi izdali skupno. Končno so se se dogovorili o rednih sestankih in razgovorih med zastopniki manjšin iz vseh treh držav. Po pisanju Morociittijn naj bi očrtnni sporazum obsegal pet izho- dišč. Prvo naj bi bilo jasno dokumentirano izhodišče ženevskih manjšin- skih kongresov, po katerem žele manjšine doseči svoje pravice le v lo- jalnem sodelovanju z vlado in oblastmi države, v katerih žive; zavra- čajo tudi vsak iredentizem ter vpliv no manjšinsko politiko preko meje. Drugič: regionalni sporazum naj omogoči večinskim narodom in vladam strokovno, pravično, predvsem pa demokratično ureditev manj- šinskega vprašanja. Tretjič: sistem uporabe lastnih državljanov druge narodnosti kot talce zn sorojake državnega naroda v sosednji državi »nasprotuje duhu evropske civilizacije in demokracije*. Prakticiranje sistema talcev tudi škoduje prestižu pristojnih vlad, ne da bi »karkoli koristil sorojakom ter lastnim manjšinam v sosednjih državah«. Četrtič: politika represalij do državljanov druge narodnosti gotovo ni v interesu prizadete manjšine. Petič: z regionalnim sporazumom ne bodo več vlade prisiljene z represalijami podpirati sorojake v sosednji državi, in konč- no: regionalni sporazum med drugim tudi omogoča lojalno in razume- vanja polno sodelovanje z večinskim narodom in z odgovornimi oblast- mi. Ob zaključku Morocutti vrednoti sporazum za enega najvažnejših in praktičnih sklepov prvega manjšinskega kongresa v Ženevi, ki da pomeni izhodišče za realno in uspešno manjšinjsko politiko.'7 Kot mo- remo presoditi, so pri »regionalnem sporazumu« poleg Nemcev iz Slo- venije sodelovali še južnotirolski Nemci ter predstavniki Slovencev s Koroške (dr. Petek) in iz Primorske (pač dr. Engelbert Besednjak in dr. Josip Vilfan). Iz dostopne dokumentacije žal ni vidno nadaljnje sodelovanje pred- stavnikov manjšin treh sosednjih držav. Med odmevi tega sodelovnnja 11 Pri«. Cillirr /ritunjr, 8. novembra 1927, 90. 351 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 pa ho vsekakor protest jugoslovanskih Nemcev oh takratnem fašistič- nem napadu nn tiskarno tržaške »Edinosti«.1' Upoštevajoč nastop dr. Petka na ženevskem manjšinskem kongresu se je moralo sodelovanje pokazati tudi ol> omenjenem apelu Političnega in gospodarskega dru- štva za Nemce v Sloveniji celovški deželni vladi o ureditvi slovenskega vprašanja s posehno kulturno avtonomijo (/.lasti na šolskem področju). Morebitna vloga koroških Slovencev pri pripravi apela iz dokumen- tacije ni vidna, z gotovostjo pa lahko rečemo, da je aktivnost slovenskih predstavnikov na ženevskem kongresu apel vsaj pospešila, če že ne pogojila. V tej smeri je še posebej zanimivo Morocuttijevo opozorilo, dano tik pred ženevskim kongresom.,B Opozorilo uvodoma podčrtuje. da se nemški voditelji v Sloveniji zavedajo, da imn zanje »koroško manjšinsko vprašanje odločilen pomen« pa tudi to, da ne le Nemci na Slovenskem, ampak tudi »sosednji manjšinski voditelji iz Gorice in južne Tirolske priznavajo, da sta obe manjšini, Slovenci na Koroškem in Nemci v Sloveniji, med seboj usodnostim povezani*. Položaj Nemcev v Sloveniji se je po njegovih besedah vedno primerjal s položajem Slo- vencev na Koroškem. Tudi odgovorni uradi v Jugoslaviji imajo >do- zdevno tlačenje in brezpravnost« koroških Slovencev za pretvezo za od- klanjanje zahtev jugoslovanskih Nemcev po enakopravnosti. Pri tem se je Morocutti skliceval na usmerjenost slovenskega tiska, pa tudi ano- nimno publikacijo takratnega Manjšinskega inštituta v Ljubljani Ca- rinthiaticus »Položaj Slovenaca pod Austrijom i položaj Neumen u Kra- ljevini Srba, Hrvata i Slovenaca«, Ljubljana 1925 (tudi v nemškem je- ziku). Ocenjeval je, da ta publikacija govori o tlačenju in brezprav- nosti slovenske manjšine na Koroškem, kakršnega nima nobena druga manjšina v Evropi, medtem ko imajo Nemci v Sloveniji in v Banatu vse tiste pravice, ki se jih manjšina lahko le želi. V nadaljevanju opo- zarja, da je na omenjenih »regionalnih« razgovorih v Ženevi veljala beseda predvsem aktualnemu vprašanju politike represalij in še pose- bej vprašanju sosednjih manjšin na Koroškem in v Jugoslaviji. Ob tej priložnosti je vodja nemške delegacije Kraft v navzočnosti dr. Franca Petka ter »ostalih delegatov iz Jugoslavije, južne Tirolske in Gorice« poudaril, da je pripravljen zavzeti se za pravične in dejansko doka- zane zahteve koroških Slovencev. Ostali nemški zastopniki iz Jugosla- vije so v celoti soglašali z njegovo izjavo. Zavzeli so se tudi za ustano- vitev >paritctne« komisije, sestavljene iz nemških in slovenskih zastop- nikov, ki naj bi strokovno proučila položaj slovenske manjšine na Ko- roškem in nemške v Sloveniji. Rezultati komisije naj bi na podlagi >obojestranskc solidarne politike« služili podpori pravičnim zahtevam posameznih manjšin. Medtem pa je prišla iz Koroške \cst o socialno- demokratski pobudi namenjeni izboljšanju slovenskega položaja.10 Po tej pobudi sta bili 10. novembra 1925 ustanovljeni v okviru koroškega deželnega zbora dve komisiji: komisija za šolska vprašanja ter komi- sija za pritožbe, namenjena pritožbam narodnostnega, kulturnega in •• Prnr tnm. " Cillier Zeitung, 22. novembra 1925, 94. * Več o trm ,:i op. 2. 352 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 gospodarskega značaja iz območja narodnostno mešanega območja Ko- roške. Obe komisiji naj bi imeli značaj odborov deželnega zbora. Po daljši debati je deželni zbor predlog osvojil ter delegiral v obe komi- siji po enega predstavnika manjšine. Moroctitti je sklep deželnega zbora pozdravil, ustanovitev druge komisije pa označil za akt, ki je v celoti >v duhu naših ženevskih posvetovanj in v duhu našega regionalnega sodelovanja«. Menil je tudi, da koroški sklep ni le >akt kurtoazije«, ampak da »izraža voljo k stvarni manjšinski politiki«. Pričakoval je še, da bo enaka komisija ustanovljena tudi v Jugoslaviji, pri čemer je omenjal recipročnost. III Videti je, da je estonska uveljavitev kulturne avtonomije imela Še pred ženevskim manjšinskim kongresom odmeve med nemško manjšino v Sloveniji. V listu Cillicr Zeitung najdemo prvi zadevni odmev v do- pisu, poslanem iz Talina 1. marca 1925. V njem je posebej zanimiva označitev previđenoga predstavnika manjšine, imenovanega .Narodni svet, z >ncke vrste manjšinski parlament«. V zaključnem delu dopis med drugim podčrtuje, da je Estonija prva vzhodna državu, ki je uredila manjšinsko vprašanje. Prav zato, ker je majhna država, naj bi bila vzgled za vse ostale zahodnoevropske države. Pri orisu odmevnosti estonske ureditve med Nemci na Slovenskem pa izstopa razgovor dr. Morocuttija z novim jugoslovanskim prosvetnim ministrom Stjepanom Radićem, tik pred ženevskim manjšinskim kon- gresom. Na vprašanje o uveljavitvi kulturne avtonomije za manjšine, je Radič pritrdilno odgovoril: >Ali sem za kulturno avtonomijo naših manjšin v tujini? Prav gotovo! Iz tega mojega stališča samo po sebi izhaja, da boni... odločno priporočal kulturno avtonomijo tudi za manjšine v Jugoslaviji, ker se mora prav dvojna morala v manjšinskem vprašanju označiti kot največja škoda«.11 S Pribičevičevim padcem je nemška manjšina v Sloveniji upala, da pomeni Hudičev nastop izboljšanje položaja nemške skupnosti. V tem so manjšino podpirale tudi ustrezne Rodićcvc izjave. Med bivanjem v Mariboru je Radič 12. decembra 192"> sprejel deputacijo Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji; ob tej priložnosti so se predstavniki manjšine zavzeli zu lastno nemško Šolstvo z nemškimi uči- telji. Hudič jim je odgovoril, da vprašanje manjšinske šole gotovo ni le politično, ampak tudi kulturno vprašanje. Pri tem je opozoril na žalo- sten položaj Nemcev na južnem I irolskem. pa tudi nu položaj >Goriča- novc (primorskih) ter koroških Slovencev. Dejal je tudi, da je osebno daleč od tega, da bi se nemški manjšini povraćalo, kar je bilo drugod storjeno slovanskim manjšinam. Deputacija je Radiću tudi izročila spo- menico o problematiki nemškega šolstva v Sloveniji.21 V začetku leta 1926 je Morocutti pisal, da lahko postane manjšin- sko vprašanje Nemcev v Sloveniji in Slovencev na Koroškem, osrednje :i Cilllrr /riiunp, -*>. DOTcmbr« 1929, 93. " J'rnv Ura, 101. 353 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 vprašanje kulturnega pomena. Tu ne gre — je pisal — (oliko za iole in za uradni jezik, za društva in zborovanja..., ampak za »vprašanje praktične likvidacije nacionalizma sploh in za tvorno izoblikovanje in oživitev nadnacionalne sinteze med nem.štvom in slovenstvom v enot- nem okviru zapadno-germanskega kulturnega kroga«. Pisal je Se, da so Slovenci in Nemci s tem kulturnim krogom nedeljivo povezani. Iz te iskrene potrebe Nemci »tudi zahtevajo nacionalno kulturno samoodloč- bo in samoupravo... v Sloveniji'. Poudaril je tudi, da se Nemci >v svo- ji kulturni avtonomiji« ne bodo priključili vzhodnemu kulturnemu krogu balkanskih Slovanov (!). Nasprotno, nadaljevali bodo s tradicijo nemških duhovnih voditeljev, ki so se nadrobno ukvarjali z raziskavo jugoslovanske kulture ter takorekoč vpeljali jugoslovansko poezijo v svetovno literaturo. Nemške skupnosti se ne more oropati znpadno-gcr- manskih kulturnih dobrin ter ji vsiliti jugoslovansko kulturo, ('.lavna misel prispevka je seveda zagovor potrebe po uveljavitvi kulturne avto- nomije za nemško skupnost; zagovarjajoč tako avtonomijo je MorOCUtti pisal, da manjšinsko vprašanje v Sloveniji ni le življenjsko vprašanje za Nemce in »vsaj toliko* za Slovence, ampak tudi za slovensko manj- šino na Koroškem, ter s tem znova pokazal na očrtano povezanost polo- žaja nemške manjšine v Sloveniji s slovensko skupnostjo na Koroškem. Različnost obeh manjšin pa bi se po njegovem kazala v nemški pripad- nosti zapadno-germanskemu kulturnemu krogu, medtem ko se skuša (»tako je vsaj nedavno zahtevala slovensko-nacionalna strnil') »rcvolu- Cionirati koroške Slovence za jugoslovanski nacionalizem!''. Ob koncu prispevka je dr. Morocutti povzel osrednji del uvodoma omenjene spomenice Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji koroški deželni vladi; Cillior Zeitung je celotni dokument pred- stavila javnosti 17. januarja. Ob tej priložnosti je javnost izvedela, da so člani odbora in zaupniki nemške organizacije soglasno sprejeli tekst spomenice na seji dne 16. decembra 1<>25 (se pravi le nekaj dni potem, ko je deputacijo društva sprejel Stjepan Radič). Spomenica je opozar- jala na dejstvo, »da se vedno znova preslišijo ter zvračajo prošnje Nem- cev v Sloveniji za državljanske) enakopravnost z opozorilom na polo- žaj koroških Slovencev«'. Tudi Stjepan Radič je pri nedavnem obisku zastopnikov nemške manjšine opozoril na »šolske razmere slovenske manjšine na Koroškem*. Spomenica nadalje pravi, da zastopniki Nem- cev v Sloveniji pozdravljajo sklep koroškega deželnega zbora z dne 10. novembra 1925 o ustanovitvi dveh komisij za pritožbe in za šolsko vpra- šanje, dn bi proučile »razmere slovenske manjšine na KoroškeiiK. Iz- vemo tudi, da so konec novembra 1925 zastopniki nemške manjšine opo- zorili »kompetentne urade (Stollen)« na Koroškem o sklepih, ki so jih Sprejeli skupaj z dr. Petkom na ženevski manjšinski konferenci. Prosili so tudi za ureditev slovenskega manjšinskega vprašanja v duhu ženev- sko konference ter v »duhu narodne tolerance in iincionnlno-kulturno samoodločbe in samouprave Spomenica je pozivala koroško deželno vlado, da bi, sledeč baltskemu vzgledu, kot prvi zakonodajni organ »v vseh nasledstvenih državah zakonsko uredila in določila pravice koro- ških Slovencev«. Zakonska ureditev manjšinskega vprašanja na Ko- 354 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 roškem pa l>o (udi odločilno vplivala na priznavanje in uresničitev manjšinskih pravic za »sosednje nemške in dnigojezične manjšine. Zato zastopniki Nemcev v Sloveniji tudi naslavljajo koroški deželni vla- di citirano spomenico. Spomenico je tisk nemške manjšine pospremil z mislijo, da ho morda »zgodovinska zasluga nemške manjšine V Sloveniji« da je kot prva »podvzela prvi korak v tej smeri«. »Ta prvi korak (pa) je v tem. da apelira s pristno nemško objektivnostjo na pristojne vladne organe tuje nacije... ter jih prosi, da slovanskim manjšinam na svojem pod- ročju tudi formalno pripusti prakso ženevske resolucijec Na naslov osrednjega slovenskega tiska pa je bilo naperjeno zagotovilo, da so ; Nemci v Sloveniji... dokazali, da ne poznajo dvojne morale v manj- šinskem vprašanju in da to. kar pričakujejo za-sc. ne želijo le za so- rojake državnega naroda v tujini, ampak se (tudi) sami javno, navzven ter s poudarkom prizadevajo tudi zanje«. Pričakujejo še. da se bodo zastopniki koroških Slovencev v enakem duhu zavzeli za enako rešitev manjšinskega vprašanja v Jugoslaviji. W januarja je odbor Političnega in gospodarskega društva za Nem- oč v Sloveniji poslal tekst spomenice prosvetnemu ministrstvu v Beograd. Spremni dopis se je dotikal položaja nemške manjšine v Sloveniji, v nadaljevanju pa pozival k politiki narodnostne tolerance. Med drugim je podcrtavali da se bo z uradno prošnjo Nemcev na Slovenskem ko- roški deželni vladi »našla pot do mirne in sporazumne ureditve manj- šinskih problemov ne le na Koroškem, ampak bo (prošnja op.) imela odmevnost tudi v naši kraljevini C, Podobno obvestilo SO predstavniki nemške manjšine poslali tudi »zainteresiranim parlamentarnim oziroma deželnnzborskim zastopnikom sosednjih manjšin v Avstriji. Italiji in Jugoslaviji: koroškima Slovencema dr. Krancu Petku in Vinku Poljan- CUt predstavnikoma primorskih Slovencev dr. Josipu Vilfanu in dr. Engclhcrtu Besednjaku, južnima Tirolccma pl. Sternbachu in Heuth- Nicolussiju ter dr. Stephanu Kraftn za poslanski klub nemške stranke v kraljevini SHSc. Podobno kot dopis prosvetnemu ministrstvu, so tudi ta obvestila izražala upanje, da se bodo s to -moralno in idealno pod- poro koroškim Slovencem, z uradno in neuradno prošnjo koroški de- želni vladi*, našle poti ne le zn »mirno in sporazumno rešitev manjšin- skega problema na Koroškem*, ampak bo ta imela odmevnost tudi za Nemce >v kraljevini SI IS ter za manjšine v sosednjih državah.. Obve- stilo je v nadaljevanju povezovalo pobudo Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji z nedavnim ženevskim manjšinskim kon- gresom.-3 Ob objavi Spomenice je vsekakor dobro poučena graška I agespost 15. januarja 1926 pisala, dn v kolikor se bosta koroška deželna in av- strijska osrednja vlada odločili dati koroškim Slovencem šolsko in kul- turno avtonomijo, imajo avstrijski politiki še nadalje v rokah možnost pogojiti uveljavitev ^zakona o šolski in kulturni avtonomiji« z enakim ali podobnim zakonom za Nemce v Sloveniji. Ijst je tak postopek ozna- » OIM •pnmiio «Iopi*o je objavil« Cillicr Zrilung 17. januarja 1926, 3, 355 ZGODOVINSKI CASOIMS XXVIII 1974 čil za »pozitivno mornlno represalijo v najboljšem pomenu besede« ter pribijal, da »imajo tako slovenski politiki v SIIS usodo svojih bratov na Koroškem s celotno odgovornostjo v svojih rokah«. List pa je tudi že naštel zadržke pri ureditvi slovenskega vprašanja s kulturno avto- nomijo, saj je menil, da »ekstremno nacionalistična skupina koroških Slovencev, kljub lojnlnostni izjavi dr. Petka v Ženevi, noče ničesar ve- deti o šolski in kulturni avtonomiji v okviru avstrijske republike«. Odgovornost za to, da bi šolska in kulturna avtonomija spodleteli, v tem primeru gotovo ne zadeva nemške politike na Koroškem, ampak samo slovenske kroge (sic!), ki stavljajo prednost iredentistični ureditvi koroškega manjšinskega vprašanja >v nasprotju s plebiscitom in mednarodnimi pogodbami«. Potem se bo tudi pokazalo, da Nemci v Sloveniji. >kljub svojim miroljubnim in razumnim poskusom urediti raanjiinsko vprašanje«, niso žrtev lastne politične >ncspumctnosti« in tudi ne -dozdevnega« >zatiranja« koroških Slovencev, ampak >nedolž- na žrtev majhne, umetno vzdrževane iredente na Koroškemu.2* Čez nekaj dni je tisk nemške manjšine med drugim pisal, da je manjšina storila vse, da bi pomagala koroškim Slovencem; če pa tisk, slovenske politične stranke in narodnoobrambne organizacije v Sloveniji ne izpol- njujejo svoje dolžnosti (do nemške manjšine), potem »pada tudi nanje vsa odgovornost koroških Slovencev«. Torej smo sami krivi >če koroški Slovenci ne dobijo kulturne in šolske avtonomije«.26 Iz tisku je razbrati* da je prišlo ob spomenici Političnega in gospo- darskega društva za Nemce v Sloveniji do nasprotovanja predložitvi apela koroški deželni vladi. 16. junija 1926 je tisk namreč sporočil, da je na zahtevo vodstva organizacije nemške manjšine v Sloveniji dr. Moro- CtttU izstopil iz Političnega in gospodarskega društva,28 vzrok izsto- pa pa nuj bi bil Morocuttijev članek v berlinskem manjšinskem gla- silu Kultunvchr, po katerem je bilu januarska spomenica sprejeta kljub močnemu odporu nemških iredentistov (v Sloveniji).26 Morocuttijev iz- stop je seveda zbudil pomisleke slovenske manjšine o iskrenosti poziva koroškim deželnim oblastem, dejstvo, ki ga je opazil tudi tisk nemške manjšine v Sloveniji.27 1. marca 1926 je v jugoslovanskem parlamentu govoril predstavnik jugoslovanskih Nemcev Samuel Schumacher. V debati o proračunu pro- svetnega ministrstva je govoril o vprašanju >splošne oblike, ki bi bila primerna za zadovoljitev nujne želje jezikovnih skupin in ki bi bila sprejemljiva tudi za večinske narode« ter pri tem opozoril na estonski zakon o kulturni avtonomiji. Očrta] ga je za >prvi primer odgovorne rešitve tega važnega vprašanja«. Kot primer sijajne nnrodnostno-kul- turnc avtonomije v preteklosti pa je označil več kot dvestoletni položaj »srbske nacionalne cerkve ter šolsko avtonomijo na južnem Ogrskem ter na Hrvaškcm-Slavoniji«. Ob zuključku je poudaril zahtevo nemške manjšine po popolni nacionalni avtonomiji, enako >kot so jo imeli :< Cll. po ponatisu T Cillicr Zcituajr, 21. januarja 1926, 6. " Cillicr Zcitung, 31. januarja 1926, 9. 24 Trav lam, 17. /unija 1926, 48. " Cit. po Cillicr Zcilunj, 2. septembra 1926, 69. 356 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII |974 Srhi pod Ogrsko 200 lete. Do ifi Ureditve pa Nemci pričakujejo, da bo obnovljena ljudska -Šola z manjšinskim jezikom.28 Schumnchcr je tudi omenjal zadevno ureditev danskega manjšinskega šolstva v Nemčiji. Pri tej odredbi je šlo za akt pruskega državnega ministrstva z dne 9« februarja 1926. namenjen šolskemu manjšinskemu vprašanju na ob- močju dežele Schlesnig-IIolstein. Po odredbi je zadostovalo 24 šolo- obveznih danskih otrok za ustanovitev lustne danske osnovne šole, 10 otrok pa je bilo dovolj za privatno osnovno šolo. Manjšini je bila dana tudi možnost, da ustanavlja privatne strokovne in srednje šole. Za učni jezik je odredba določala danščino, nemščina pa je bila določena le kot učni predmet. Določeno je bilo, da za državne manjšinske šole pred- lagajo učitelja starši šoloobveznih otrok, na privatnih šolah pa so lahko poučevali učitelji z opravljenimi izpiti na Danskem. Pripadnost manj- šini je bilo pripuščena »svobodnemu preudarku« posameznika. Tisk je ob tem opozarjal na recipročni značaj odredbe >saj Danska varuje nemški manjšini iste pravice«, dodajal pa tudi. da se bo kulturna samo- uprava »v doglednem času« razširila tudi na ostali manjšini v Nemčiji, na Poljake in Lužiške Srbe. Cillier Zeitung je še pisala« da ni Še nič znanega, ali bo to odvisno od recipročne ureditve, za LuŽiSke Srbe pa je ob tem treba Še ugotovili, ali so samostojno pleme (Volksstamm), ali pa jih je imeti za del slovanskega državnega naroda.29 Omenimo naj tudi. da so po prejemu obvestila Političnega in gospo- darskega društva za Nemce v Sloveniji voditelji južnotirolske manjšine s posebno vlogo koroški deželni vladi zavzeli za Uveljavitev predlagane šolske in kulturne avtonomije za slovensko manjšino na Koroškem." Kako pa je Celovec sprejel očrtane sugestije, je 15. marca 1926 pokazalo pisanje celovškega publicista Bernharda Scheichelbauerja v graški Ta- gespost. Videti je, da je bila celovškim krogom najbližja pruska rešitev. O tem ne priča le Scheichclbauerjevo pisanje, ampak tudi opozorilo tiska nemške manjšine v Sloveniji, da je Nemčija prva velesila, ki je na >rescn in zgleden« način načela vprašanje narodnostnih manjšin.81 Očitno pa je, da so odgovorni koroški krogi skušali dati »kulturni avtonomiji« za nemško-koroški nacionalni tabor najugodnejšo vsebino, ali po Scneicnelbauerjevih besedah. Izpeljati kulturno avtonomijo na način, ki je »najbolj prilagojen krajevnim pogojem«. V tem okviru je Scneicnelbaner tudi razmejil novo šlezvig-holšteinsko šolsko ureditev s položajem koroških Slovencev. Potem, ko je poudaril, da je bistvo (manjšinskega) problema šolsko vprašanje, je nakazal, da so >do sedaj« Danci imeli le eno javno osnovno Šolo v Klensburgu ter privatno osnovno šolo. ki so jo sami vzdrževali, ima Koroška »tako imenovane« javne utraktivistične osnovne šole, ki popolmna zadostujejo kulturnim po- trebam »tistega dela Slovencev, ki hoče živeti v miru in slogi z nem- škimi deželami«. Tisti del Slovencev pa, ki je pod >nncionalno-slo- venskim vplivom . .. pa želi čisto slovenske šole«. Zanje je utrakvistična šola »nepopisen nesmisel«, čeprav ima po Scheichelbauerju tu šola >iz- » Cillier ZciluDC. 7. marca 1926, 1». » 1'rar lam, 21 februarja 1926. 16. N Trav lom. 1«. marca 1926, 22. " Gl. op. 29. 24 Zeodot inski ffiMipj* 357 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII l«»74 pričan iti priznanju vreden nasprotek« v lako imenovani »romanski šoli' za Ladincc v švicarskom kantonu (irnuhiiridcn. Pisal je tudi. da slovensko prebivalstvo Koroške »ne predstavlja enotne narodnostne tvor- be«; izhod i i ČC za pripadnost k posamezni narodnosti pn more hiti tako kot v Schlesvvigu subjektivni princip pripadnosti k narodnosti, ali kot beremo v Selieiehelbauerjevein /apisu: pravica do narodne samo- odločbe •-. Ugotavljanje narodnosti naj bi ; najenostavneje- potekalo z vsakoletnim vpisovanjem Slovencev februarja meseca na podlagi vpisov v volivno državljansko list«, namenjeno volitvam v dunajski parlament. Liste hi bile razgrnjene pri občinskih uradih, možnost vpisa pa hi trajala štirinajst dni. Po tem datumu bi 80 ustanavljali slovenski šolski odbori namenjeni slovenskemu manjšinskemu šolstvu (ki bi obstajalo poleg obstoječih utrakvističuih šol op.!). Odbori bi imeli svojega zastop- nika tudi v okrajnem šolskem svetu. Manjšinske šole bi financirali z deželnimi sredstvi na podlagi deleža davščin i/, območja nekdanje plebiscitne cone A. >kajti le ta del dežele prihaja v poštev za kulturno avtonomijo . v kolikor pa bi bil potreben »narodni davek , bi ga morala zbrati manjšina sama. Privatne osnovne šole v primerjavi z Danci za Slovence »sploh ne pridejo v poštev. vendar pa je njihova ustano- vitev >z enostavno prijavo' možna na podlagi veljavnih zakonov. \ primerjavi s Sehlesuigom je Schcichelbauer menil, da na Koro- škem pri nastavitvah učiteljev ni potrebno soglasje staršev, saj krajev- nim šolskim svetom pripada določen vpliv* pri njihovem imenovanju. Ob določilu pruski? odredbe, ki je danski manjšini zagotavljala pravico gojiti lastno narodnost (Volkstum) V šoli, je koroški odmev zagotavljal dovoljnost obstoječih učnih načrtov za utrakvistične šole. Omenjal je sicer, »da bodo čisto slovenske šole gotovo bolj poudarjale to vrsto pouka«, vendar z omejitvijo, da je »vendarle izključeno, povezati s tem kakršnekoli državi sovražne tendence. Zato tudi ne smejo — pač v nasprotju s prusko odredbo - delovati v tem okviru tuji (pač jugo- slovanski) državljani na koroških šolah. Po Scheiehelhauerjti so na- kazane »smernice pomenile »popolno šolsko avtonomijo', njeno uresni- čenje pa je povezoval z »voljo slovensko-uacionalne manjšine in z njeno kulturno zmogljivostjo v kolikšni meri bo uživala ta liberalna določila'. Ker pa Slovenci brez tega uživajo po obstoječih zakonih volivno pravico, svobodo delovanja društev, svobodo zborovanj ter tiska, pravico do upo- rabe lastnega jezika itd., bodo z zagotovitvijo šolske avtonomije dani najvažnejši kriteriji za kulturno avtonomijo. Odločujoči koroški krogi pa so pripravljeni iti še dalje: Slovencem naj bi bila zagotovljena pravica, da oblikujejo lastne kulturne občine. Te naj bi se ustanovile v vseh tistih krajih, kjer bi se na podlagi »narodnostnega priznanja« prištela petina volivcev k slovenstvu. Imele bi javnopravni značaj pravico pobiruti »lastni davek« namenjen kulturnim potrebam, ter se »posluževati slovenskega jezika-. .Občine bi upravljali izvoljeni kulturni odbori na čelu s predstojništvom. Schcichelbauer piše, da bi bila z »ureditvijo takih upravnih teles izpolnjena zahteva po .popolni kulturni avtonomiji'«, in samo želeti je, da bi bile nemški manjšini v Jugoslaviji zagotovljene enake pravice. 2e v tem zapisu pa je opazna delitev slo- v,s ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 venske skupnosti na »nacionalne« in na »Nemcem prijazne« Slovence; prikazana avtonomija l>i veljala le za prve, medtem ko hi zn druge >se nadalje veljala dosedanja skrb (namenjena) ohranitvi njihovih pravic in utrakvistične soleč »Nemcem prijazne« Slovence je Sclieiclicl- baucr označil za tisti »del prebivalstva jezikovno mešanega ozemlja, ki stavlja čustvo do domovine nad ljubezen do ljubljanskih oblastnikov«« s tem pa je očitno postavil »nacionalne« Slovence v položaj iredentizma in protiavstrijstva. Značilno je. da zaenkrat še ne najdemo danes toliko opevane >\Vindischcr. ki jih pričenja koroška ueniško-nncionalnn stran poudarjati šele čez leto dni in to z namenom, da hi čimbolj zožila napovedano kulturno avtonomijo. Značilna je tudi Scliciclielhauerjcva navedba i da je šla s predlogi za »ureditev problema slovenske manjšine« Koroška do skrajne meje možnega, da hi hile lako zagotovljene »aspi- racije manjšine in ne tvegani interesi dežele«. Pisal je tudi, da poleg delu tiska v Sloveniji tudi >Koroška slovenska stranka« (prav Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem) ne kaže »nobenega pravega veselja nad ponujeno avtonomijo. Oh koncu pa je prihil. da ho ponujena avtonomija med drugim onemogočila napade na Koroško; iz članka je videli, da je pri tem omenil napade iz Jugoslavije, pa tudi s strani manjšine.*1 V tem času so postale znane prve eslonske izkušnje na področju manjšinske zaščite. Predvsem je do tega časa uspelo urediti organiza- cijo aparata kulturne avtonomije za nemško manjšino. Razdeljen je hil na pet področij. Finančni urad se je ukvarjal s pripravo proračuna za kulturne potrehe manjšine in predvsem z Vprašanjem obdavčitev. Katastrski urad je opravljal opravila, povezana z registracijo pripad- nikov manjšine ter s statistiko, Šolski urad je zajel celotno dotedanje privatno šolstvo manjšine, medlem ko je imel urad za kulturo skrh zn ureditev ostalih vprašanj iz kulturnega področja; zajemal je tudi gledališče, knjižnice in druge dejavnosti. lTrad se je tudi delil na tri sekcije. Prva je obravnavala visoko šolstvo, cikluse predavanj, name- njene akademski mladini v Dorpatu in podobno. Druga sekcija se je ukvarjala z ostalimi vprašanji Splošnega kulturnega značaja, medtem ko je tretja sekcija zajemala delovanje obstoječih znanstvenih društev in organizacij. V urad za kulturo je hila vključena tudi sekcija za šport in telesno kulturo. Do tega časa je hil tudi že izdelan prvi predlog kulturnega davka. prilagojenega državnemu dohodninskemu davku. Sestavljen naj hi hil iz osnovnega in dodatnega davka. Predvideno je bilo. da hodo osnovni davek plačevali vsi pripadniki kulturne avtonomije (z izjemo tistih brez dohodkov). Tisk je pisal« da ho davek predstavljal ; zelo majhno obremenitev*. Dodatni davek pa je hil po predlogu progresiven, izhajal pa hi iz načela socialne pravičnosti. Na šolskem področju je izšla odredba, s katero so prešle vse do- tedanje privatne manjšinske Šole v upravo nemške manjšine.33 " POTZCIO po ponafUu v Cillirr Zritimg, IS. mnrrn 1926, 22. » Cillirr Zoitutiir, II. aprila 1**26. 29. 24- 359 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Kot vidimo, so skušali na Koroškem prevzeti i/ pruskega in eston- skega vzgleda za slovensko manjšino najbolj utesnjena določila, ali s Sehleicherbaucrjevimi besedami, uveljaviti način, »najbolj prilagojen koroškim potrebam«. Predvsem se je uveljavil izključno subjektivni princip pripadnosti k slovenski narodnosti, pri tem pa naj bi odpadli od manjšine vsi »Nemcem prijazni Slovenci«. Korošci pa so šli v tej zahtevi še dalje in skušali uveljaviti vsakoletno prijavljunjc v slovenski narodni kataster, kar bi v koroških razmerah pomenilo nov pritisk nu manjšino. Tako imenovana kulturna avtonomija bi bila v začetku prav- zaprav omejena le na šolsko področje. Podobno kot na Estonskem bi morala manjšina tudi sama prispevati k vzdrževanju manjšinskih šol in svojih kulturnih ustanov, vendar bi to določilo v drugačnem so- cialnem položaju slovenske skupnosti pomenilo dokajšnjo gmotno obre- menitev, saj so bili koroški Slovenci v nasprotju z estonskimi Nemci predvsem pripadniki nižjih in srednjih razredov, imeli pa tudi le ozek sloj lastne inteligence (predvsem duhovniki). Se posebej pa je podčrtati, da so tako ali drugače zapustili Koroško po plebiscitu skoro vsi na- rodno zavedni slovenski učitelji Z izjemo treh, in še od teh sta bila dva po ponovnem sprejetju v učiteljsko službo leta 1925, nameščena na severni, nemški del dežele. Znano je tudi, da je bil v času prve avstrijske republike onemogočen narodno zavednim učencem vstop na celovško učiteljišče, dejstvo, ki dokaj jasno Opredeljuje ozadje na- črtovane »Šolske avtonomije«. Razumljivo je, da je imela slovenska manjšina zadržke do avto- nomije take vrste. Zanimivo je, da je tisk nemške manjšine v Sloveniji v bistvenih vprašanjih soglašal s celovškimi stališči, predvsem pa z delitvijo manjšine na dve, v bistvu ločeni skupini, nu »nacionalne« in na »Nemcem prijazne Slovence«. 'lisk je tudi polemično pisal, da je število Slovencev, ki bi ne bili zadovoljni z dotedanjo manjšinsko ure- ditvijo očitno zelo majhno. Zavračal je tudi opozorila, da bi po uvelja- vitvi kulturne avtonomije »identificirali« v nacionalni kataster vpisane Slovence za »iredentiste«, z označitvijo torej, s katero so po plebiscitu nemški nacionalisti označevali narodno zavedne koroške Slovence. Po pisanju Cillier Zeitung bi kulturnu avtonomija pomenila smrtni udarec za morebitno slovensko »iredento«; tegu bi se morala zavedati tako korošku deželna vlada, kot tudi dr. Petek. Kljub slovenski odklonitvi pa bo »Koroška kulturno avtonomijo najbrže trpela«, z njo pa je bilo v manjšinskem vprašanju storjeno največ, kar je bilo mogoče. List je še podčrtal misel, da radi prostovoljnosti ne bodo vsi »pristaši slovenske stranke« nu Koroškem zavezani se vključiti v kulturno uvtonomijof!).34 IV Iz dostopne dokumentacije ni vidno, kuko so tja do 14. julija 192" potekali razgovori predstavnikov slovenske manjšine z nemško večino za uveljavitev kulturne avtonomije. Ne da bi povzemali že znana * Prav tam, 10. junija 1926, 46. 360 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 197« dejstva, nnj omenimo, da sta predstavnika manjšine dr. Franc Petek in Ivan Stare aktivno sodelovala na sejah šolskega odbora deželnega zbora« V okviru katerega so potekali razgovori, novembra in decembra 1926 ter februarja prihodnje leto, medtem ko pri dokončni formulaciji načrta kulturne avtonomije radi vrste manjšini nenaklonjenih stališč nista več sodelovala. I isk tudi opozarja, i\a je imela zakonska predlo- žitev osnutka za kulturno avtonomijo na strani koroških meščanskih strank predvsem politično ozadje, namenjeno podpori nemške manjšine pred jugoslovanskimi parlamentarnimi volitvami II. septembra 1927. Po predložitvi zakonskega osnutka je bilo tudi opaziti nastopanje nemških nacionalcev proti nameravani avtonomiji z uvajanjem delitve manjšine na »nacionalne< Slovence in na tako imenovane >\\ indisehe . ki .sedaj zamenjajo >Nemcem prijazne Slovencc<. Po predložitvi zakonskega osnutka deželnemu zboru, so Slovenci znova sodelovali v delu šolske komisije. Med slovenskimi zadržki do osnutka je omeniti opozorilo, da je bil osnutek sprejet brez sodelovanja manjšine. Predvsem pa je manjšina zavračala izključno uveljavitev subjektivnega principa pri ugotavljanju narodnosti posameznika. Ko pa so Slovenci sprejeli tudi to določilo, so predlagatelji zakonskega osnutka postavili v ospredje šolsko vprašanje, končno pa 17. moja 1929 s posebno izjavo pretrgali nadaljnje razgovore s Slovenci, krivdo r.a neuresničenje kulturne avtonomije pa prevrgli na slovensko stran. Objavo osnutka zakona o kulturni avtonomiji je tisk nemške manj- šine v Sloveniji pozdravil. Pisal je tudi. da bolj >vclikodušnego. libe- ralncga in idealnega »zakonu* si ni mogoče misliti*. Pozdravljal je subjektivni princip pripadnosti k določeni narodnosti ter menil, da je »naravna in edino mogočo^ podlaga vsake kulturne avtonomije prosto- voljni in svobodni vpis v narodni kataster, ter pri tem omenjal dejstvo. da morajo na podlagi objektivnega kriterija nemški učenci v Sloveniji obiskovati šole s poukom v »državnem jeziku*. Nn očitke, <\n koroški Slovenci ne bodo v »začetku izkoristili kulturne avtonomije v primernem obseguc, najdemo odgovor, da od »nemške države« ni mogoče zahtevati, da bi »s prisilo in nasiljem* prisilila manjšino k temu. V polemiki z ljubljanskim »Jutrom* najdemo poudarjanje nemščine kot svetovnega jezika. I isk je tudi poudarjal, da bi imel na koroških manjšinskih šolah »nemški svetovni jezik tisto mesto, ki gn prebivalstvo zahteva*. Cillier Zeitung je še posebej poudarila izhodišče celovškega predloga, po katerem bo imel vsak državljan možnost »urediti si kulturo, kakršno si želi«.35 Vse kaže. da so v Političnem in gospodarskem društvu za Nemce na Slovenskem do tega časa poravnali spor z dr. Morocuttijem. Tako je bil Morocutti 20. julija 1927 izvoljen na ustanovnem zboru »Nemške lige za Društvo narodov in za razumevanje med narodi; v Sloveniji za njenega predsednika.30 — I-iga je bila ustanovljena po sudetskem vzgledu. — Prihodnji mesec je list nemške manjšine v Sloveniji povzel po berlinskem listu Tugliehc Rundschau obsežen Morocuttijev zapis o " Pia* Inm. 17. julija 1927, 55. * 1'rnv Ijitn. 24. julija 1927, 57. 361 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 vprašanjih kulturne avtonomije* Med drugim je Članek opozarjal na zadržke slovenske strani na obeh straneh Karavank do načrtovane avtonomije. Vzrok za tak pristop večine slovenskih politikov naj bi po Moroeuttiju bilo upanje na »korekturo karavanške meje*. Pisal je tudi. da so »iredentistične manjšinsko-političnc zahteve Slovencev... v hudem nasprotju z aiitonomisfično ureditvijo manjšinskega vprašanja na Koroškem, kot ga sedaj velikodušno (nudi op.) koroška deželna vlada«. 7. uveljavitvijo kulturne avtonomije (»nacionalne in kulturne samouprave ) na Koroškem bodo slovenski voditelji tudi >prisiljeni* 80 »nedvomno postaviti na tla avstrijske republike?. /, nacionalno in kulturno samoupravo bo tudi odstranjena možnost doslej stalnih pritožb in nezadovoljnosti koroških Slovencev, pač zanimivo opozorilo, ki očitno kaže na eno izhodišč zakonskega osnutka, namenjenega kulturni avto- nomiji za slovensko skupnost. Iz predzgodovine spomenico Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji je Morocutti opozoril na jugoslovansko postavljanje vzajemnosti koroškega položaja s polo- žajem nemške manjšine (označil ga je zu »negativno recipročnosti) ter na ustrezne jugoslovanske ukrepe na šolskem področju (tako šolski odlok z dne 7. aprila 192"», s katerim so po Morocuttijevih besedah dolo- čevale narodnost učencev oblasti in ne starši). V skladu s koroškimi stališči je zavračal upoštevanje objektivnih znakov pri določevanju na- rodnosti posameznika, slovensko zavračanje kulturne avtonomije pu označil za »te/ko in nenazadnje zunanjepolitično obremenitev ." Kas- neje je pisal. ni plašil« s poskusom, bi »kongresno vodstvo po- stavilo glasovanje o nezaupnici proti koroškemu osnutku kulturne avtonomije«.** Za oris stališč koroško-nemške strani do predlagane kulturne avto- nomije izstopa takratno poročanje lista Deutsche Allgemeine /citiing.** Med drugim je list 6. avgusta 1927 pisal, da koroški Slovenci niso »narodno zavedna manjšina*. Članka* je še pisal, da kar ustreza Nemcem v Jugoslaviji, ne ustreza Slovencem na Koroškem. V ostalem pa slovensku manjšina ni tako neodvisna kot nemška. O slovenskih pogledih na kulturno avtonomijo je Deutsche Allgemeine Zcitung pisala, da manjšina predlaga »definitivno ohranitev slovenskega posestnega stanja* na podlagi jezika, »torej... neodvisno od tega, ali se posameznik pusti šteti k temu posestnemu stanju, ali ne*. S tem pa se stavlja večin- skemu narodu v praksi neuresničljiva naloga, saj bi morala država prepričevati »tiste svoje državljane, ki bi hoteli pošiljati svoje otroke v šole državnega naroda (Staatsvolkes), da bi obiskovali manjšinsko " ( it. po Cillicr Zrilung, II. avgusta i'>27, 62; ponatis » Camillo Morocutti: Crossriruttrh- I.UMI (.ro-.N-Sil(l«liiwicii, \\irn -Leipzig 1928, str. 19—26 (vključeno v ftirii trkat). w Cit. knjigu, str. 5*». M -šlo je zu serijo člankov pod mitlovotn lH-ut*ch-*lowcnischc Trohlrnir; razdelek o koroški kulturni uvtonomiji je povzet po ponatisu v Cillicr Zrituiijf z doc 21. avgusta 1927, 6V 362 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 šolo.t Clankar v očitnem zagovoru subjektivnega principa podČrtuje, (In hi >na tak naČill država VCČinskega naroda... postala (IK' le) prisilni konservntor manjšine (sic!)', ampak tudi njen prisilni : nncinnnlizator« (v smeri slovenstva op.). List je pisal, da je manjšina sama dolžna skrbeti za (narodno) prehujo sorojakov; Če pa se skuša ta naloga »pri- pisati večinskemu narodu, pomeni to onemogočenje ureditve manjšin- skega vprašanja<. Zahtevi po upoštevanju objektivnih znakov je član- kar očital namen >konscrvirati narodnostno posestno stanje do nove odločitve o teritorialnih vprašanjih', ali z drugimi besedami: do spre- membe karavanške meje. Kako so narodnostne manjšine v Nemeiji ocenjevale pruski vzorec šolske avtonomije, priča dopis Zveze narodnostnih manjšin Nemčije nemški vladi z dne "50. septembra 1927. Člani Zveze so bili tudi pri- padniki danske manjšine v Sehlesu ig-l lolstcinu. Vidi se, da. so članice Zveze iz pruske odredbe sprejele predvsem določilo o minimalnem številu učencev kot pogoju za ustanovitev državnih manjšinskih šol. Predlagali so, 2(). Značilno je, da SO tudi ta stališča, zajetu v posebni odredbi, uveljavljala izključno načelo subjektivnega principa pripad- Prim. Cillirr Zritunj, 4. ilrcrmlir« 1**27, M. %3 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 nosti k posamezni narodnosti. Tisk je ol> tem pisal, da se za pripadnost k obema »priznanima« manjšinama, poljski in danski, ne zahtevajo več objektivni znaki. Ureditev poljskega Šolstva naj hi sedaj zajela tudi Porcnje in Vestfalijo. Zanimivo je bilo določilo po katerem so lahko podobno kot je to veljalo na danskih privatnih šolah, tudi na poljskih šolah poučevali poljski državljani; manjšina je dobila tudi pravico ustanavljati lastne srednje in strokovne šole.41 Za stališče nemške manjšine v Jugoslaviji do šolskega vprašanja je vsekakor omeniti nemški predlog k jugoslovanskemu predlogu zukona o osnovni šoli. Do zakonske ureditve »celotnega šolstva narodnostnih manjšin« je predlog podčrtava] dejstvo, da mora biti pouk za učence nacionalnih manjšin v posebnih manjšinskih šolah. Obstoječe paralelke ali pa posebni šolski oddelki namenjeni pripadnikom manjšin, naj se spremene v samostojne šole z materinščino kot učnim jezikom. Na njih naj poučujejo učitelji, pripadniki manjšine. Kur se tiče jezika večin- skega naroda (srbohrvuški ali slovenski), je predlog omenjal obveznost pouka tega jezika od tretjega razreda dalje (po šest ur tedensko). Dotikal se je tudi problematike šolskega nadzorstva ter ureditve Šol- skih okolišev. Tam pa, kjer so javne šole z različnimi učnimi jeziki, naj se take šole upravlja ločeno. Omenimo naj tudi predlog, po katerem imajo manjšinske organizacije pravico ustanavljati ustrezne šole ali druge vzgojne zavode. Tako kot pruska določila, je predlog nemške manjšine predvideval možnost pripustitve učiteljev, tujih državljanov; ti bi se morali v petih letih naučiti jezika večinskega naroda ter se potegovati za jugoslovansko državljanstvo.41 Tisk nemške manjšine v Sloveniji dokazuje, da so odgovorni na Koroškem ocenjevali slovensko manjšinsko vprašanje kot politično in ne kot kulturno »zadevo«. To velja tudi za pogajanja o uvedbi kulturne avtonomije." Tuko postaja razumljivo celotno dogajanje, ki se je odvi- jalo ob slovenskem vprašunju. Izstopa dejstvo, da so skušali predvsem iz političnih vzrokov deliti manjšino na »nacionalne Slovence«, ki da jim gre manjšinsko varstvo in na »Nemcem prijazne Slovence«, ki jim ne gredo pravice, kakršnih naj bi bili deželni prvi. Se več, z letom 1927 opazimo poskuse po preimenovunju »Nemcem prijaznih Slovencev« v tako imenovane »Windische«, po zavesti nemštvu vdani element, ki ga je treba odšteti od manjšine. Značilno dejstvo je, da je bil utemeljevalee take delitve predsednik osrednje protimanjšinske organizacije, imeno- vane Karntncr Ileimatbund, dr. Martin Wuttc. Istočasno skušajo nem- ški nacionalisti z naseljevanjem rajhovskih Nemcev na območje južne Koroške utrjevati tumkujšnjc koroško nemštvo.44 41 1'rirn. Dcnturhe Zeitim* (Olje), 21. marca 1929, 23. 41 l>cut«che Zeilunr, V in 6. januarja 1929, It. 1 in 2. 41 Plim, I>cut«-hc Zritunff, 21. maja 1929, 41. 44 Vrf r» trm: Tone Zorn, Iz Kermanizncijnkih prizadetanj na Koroškem med ol.ema nvcloi nima vojnama, Ze»dovin*ki faiopifl, XXIV/1970, str. 279—281. 364 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 V literaturi večkrat beremo, da so Slovenci zavrnili ponujeno jim kulturno avtonomijo in tako preprečili njeno uresničenje. Ali to drži? Dostopna opozorila z nemške struni kužejo, da je manjšina po maju 1927 sprejela >vrsto členov« zakonskega osnutku namenjenega taki av- tonomiji.45 Res pa je, da se je med razgovori v šolski komisiji koroškega deželnega zbora zutikalo. Prvo, očitno politično oviro, je kot smo sami videli, stavila koroško-nemška strun z zahtevo po izključni uporabi subjektivnega principa pripadnosti k narodnosti. Ko pa so Slovenci to zahtevo sprejeli, je nemška strun nastopila s šolskim vprašanjem. V nasprotju z manjšino, ki je zagovarjala vključitev utrakvističnega šolstvu v okvir nučrtovnne avtonomije, je koroško-nemška stran vztra- jala na delitvi šolstva na manjšinske šole ter na utrakvistično Šolstvo, na knteregu ne bi imela manjšinn nobenega vpliva. Dr. Zeiniztcr, eden tvorcev zakonskega osnutka o kulturni avtonomiji, je 1930. leta označil nakazano stališče manjšine za >neuresničljivo« slovensko zahtevo, mo- rebitni prenos utrakvističnega šolstvu v okvir kulturne avtonomije pa celo za prisilno vključitev vseh otrok v slovenske avtonomne šole.40 In kako je gledal tisk nemške munjišne v Sloveniji nn to doguju- ianje? Značilno je, do je že v začetku leta 1928 nukazul možnost, da kulturna avtonomija ne bo uresničenn. Tisk je dulje opnzil odpor nem- ških Korošcev do take ureditve slovenskega vprašanja, pisal pa je tudi, du so >nacionnlni Slovenci« tako nn Koroškem kot v Sloveniji, najod- ločneje zavrnili kulturno avtonomijo.47 V celoti lahko rečemo, da je bil nemški manjšinski tisk v pravdi o kulturni avtonomiji na koroško- nemški strani. Ob tem je poudarjul. t\a bi bilu nemška manjšina v Slo- veniji srečna, ko bi uživala pravice, kakršne so se obetale koroškim Slo- vencem. Tem je tudi očitali da ne vrednotijo ponujeno kulturno avto- nomijo kot »koncesijo« koroškega nemštva manjšini. Poudarjajoč lasten položaj je tisk nemške manjšine pisal, da koroški Slovenci >nikakor ne žive nn popolnoma zaključenem« prostoru Koroške, zato bi imelu odprava utrukvistične (>dvojczične«) šole in njenu vključitev v ob- močje kulturne avtonomije posledico po kateri bi bili »prisiljeni«: po- šiljati otroke v avtonomne slovenske šole ne le tisti Slovenci, ki so za- dovoljni z utrakvistično Šolo, nmpnk tudi >Ncmci, pripudniki večin- skegu naroda«. V zugovor koroških stališč najdemo tudi omenjunjc nemščine kot svetovnega jeziku. Dulje beremo, dn se slovensku inteli- genca prizadeva >z materialnimi žrtvami: naučiti svoje otroke nemškega svetovnega jezika in kdo ne bi potem razumel dejstva, da se slovenski koroški kmet »v nemški drŽavi« (Avstriji) ne bi poslužil brez- plačne možnosti naučiti se tega jezika, v zavesti, dn njegovi otroci >tako ali tako« ostanejo Slovenci. Nemščine pa ne cenijo le slovenski kmetje na Koroškem ter Inteligenca v Sloveniji, ampak tudi delavci in kmetje v Sloveniji. Najdemo tudi zagotovilo, dn se kmetu (ki je bil med koroškimi Slovenci v večini) sploh ne da raznnroditi.4* Iz prispevka « Drnl*rlir Zcilunf. M. oktobra I9V), 87. 44 1'rnv fom. *: Cillirr Zcilunir. I. jonunrjn 192«, 1. « 1'rnv Inin, 19, junija 192», 56. -i,- ZGODOVINSKI CA.NONS X\\ III |«/74 dr. Morociiiiiju. objavljenega decembra 1928 je videli, da je nemška manjšina v Sloveniji tudi v tem času vrednotila kulturno samoupravo kot ^trajno in zndovoljujočo«. ureditev manjšinskega šolstva; pri tem pa je manjšina zavračala morebitne »vmesne rešitve*. Očitno upoštevajoč soodvisnost položaja koroških Slovencev in nem- ške manjšine v Sloveniji, je tisk pisal, da se manjšina že leta prizadeva, dn hi »negativno in hujskaško recipročnost nadomestila pozitivna in moralna vzajemnost (Kcprozitiit)*. Jasna šolska delitev otrok manjšin- skega in večinskega naroda hi bila po njegovem možna le s šolsko sa- moupravo na podlagi nacionalnega katastra, vpis vanj pu bi moral hiti »brez prisile in prostovoljen'49 ter na podlagi subjektivnega principa.50 V okviru nakazanih stališč je posebej zanimiv komentar, objavljen ol> prekinitvi razgovorov o kulturni avtonomiji maja 1929. V njem naj- demo zagotovilo, <\n je krivec za »razbitje« razgovorov vodja slovenske manjšine (dr. Petek), kot vzrok >ruzbitju< pa je ponovljena zahteva manjšine po izročitvi utrakvističnego šolstva »slovenski narodni skup- nosti«, /nova najdemo zagotovilo, da hi v tem primeru ne le »številni pripadniki državnega naroda«, ampak tudi »mnogi ostali državljani (se pravi Slovenci op.), prisiljeni pošiljati (svoje otroke op.) v šole. ki jih ne upravlja država, ampak manjšina*. Za politično ozadje name- ravane delitve južnokoroškega šolstva j«* bilo značilno pisanje nemškega tiska, da se vendarle »ne more zahtevati, da bi država prisilila... (te) svoje zveste (sic!) pripadnike, da bi pošiljali svoje otroke v Šole slovenske avtonomije.. .t Kot vidimo, se tudi na tem mestu pojavlja vedno znova poudarjena politična delitev koroškega slovenstva na >na- Cionalne« in »iredentistične« Slovence na eni ter na ulomovini zveste, Nemcem prijazne Slovence* (>\V indisehe) na drugi strani. Slovenski manjšini je nemški tisk na Slovenskem še očital, da ni za kulturno, ampak za regionalno avtonomijo, ki naj hi služila 'prisilni nacionalizaciji* (slovenizaciji) »Nemcem prijaznih Slovencev*. Po tej oceni je ta cilj »samposebi sicer razumljiv*, toda na njegovo uresničitev »v nemški državi* tudi zagovorniki (se pravi voditelji slovenske manj- šine) *nc verujejo v take zahteve*. Glasilo nemške manjšine je še pi- salo, da je treba predvsem iz tega zornega kota ocenjevati ne le slo- vensko odklonitev kulturne avtonomije, ampak tudi prihodnje »tožbe slovenske manjšine na Koroškem*. '/, u s n in m e n f a s s u n g DIE KULTURAUTONOMIE FOR DIE KARNTOER SI.OUKNKN UNO DIK DEUTSCHE M1NDERHEIT IN JUGOSLAWIEN Der Verfusscr schildert die Kiitstchung der Idee einer Kultimiutonomie fiir die Karataer Movveneii, \vie sic in der zucilen lliilftc der /\wuizigcr Jalirc in Erscheinung getreten ist. Dabei werden namentlich die Stellungsnahmon der deutsclispracliigen Minderlieit in Slovvcnien zu dieser Krap- eriirtert. I,s \vird fcstgestclll. dass die Deiitschen in Slovvcnicn eine solehe Losung BDgeregt haben, selbstverstiiridlich in der IlofTnung, durch beiderseiligc Regelungen der Minderlieitsfragcn ilire eigene Liige verhessern zu konncii. •• Prav lam, 9. rfrcrmlira 1938, 98. * l'tu» lam, 19. januarja 1928, 6. 366 /CODOVINSKI čASOPIS \XVIII vnn.i.«.-v.: %HO PROBLEMI IN DISKUSIJA Janko i'I c le rs k i NEKA] NEPRIČAKOVANEGA ODGOVORA DUŠANU KERMAVNERJU Dušan Kermavner - odslej kratko DK — se jo v dveh svojih spisih (ZO XXVII/i- 2 in 7.C XXYII/v- 4) javno dotaknil moje knjige o vprašanju samoodločbe Slovencev v prvi svetovni vojni in še dveh. treh mojih prejšnjih spisov. Razume se, da njegovih privatnih izjav, ki jih ne moreni preveriti, v svojem odgovoru ne upoštevam. \ prvem spisu se me loti mimogrede, takorekoČ z levo roko. v drugem pa se. če Oditejemo nekaj stranskih poskokov (ekskiir/ov). peča v glavnem /. menoj. V drugem tudi i/razi v obliki dvoma željo, da hi se nihče i/med pri- zadetih ne dal izzvati k ugovoru, a Če že. meni. da l>i »težiščec Ugovora »moralo biti ... v razgovoru O temeljnih prijemih naše vede«. So kar dobro razumem logiko prvega delu želje DK. Saj se človek, ki BO znajde pred tako oballniin pisanjem, kakršno sta oba omenjena spisa DK. res mora vprašati, ali naj Ugovarja ali pa naj vse skupaj prepusti sodbi časa. Toda zaradi sedanjih bralcev '/.{ sem prezrl željo DK in vzlie njej sedel k pisalniku. Prav nič razumevanja pa nimam za drugi del njogove želje, da bi ostal le pri razglabljanju o nekakšnih metodoloških vprašanjih in ne da bi posegel v smisel pisanja DK. ki se odeva z videzom poučeva- nja o metodi. Zalo bom najprej povedal svoje stališče o celotnem vprašanju. t. j. o vprašanju samoodločbe slovenskega naroda, o kateri DK dvomi pred- vsem v prvem omenjenem spisu, nato pa Še kaj k posameznim vprašanjem, ki izhajajo iz drugega njegovega spisa. Vmes pa bo nujno izgubiti kako be- sedo o značaju in načinu kritike DK samega. I. V '/.( XXVII/1—2 se je DK dotaknil moje knjige na malo več kot dveh Straneh sicer obsežne replike na kritiko K. Zvvittra. Čeprav povezuje DK nastanek moje knjige (neupravičeno) z zgodovinskim konceptom F. Zvvittra in bi torej bil jaz neposredno upravičen razpravljati o celotni repliki, tega ne boni storil, temveč se bom omejil le na tiste* odstavke, ki so neposredno meni namenjeni. To iz dveh razlogov. Prvi je ta, da sem svoje mnenje o problemu prolelarske revolueije pri Slovencih v času prve svetovne vojne (to bi po mojem bil edini naslov, ki bi diskusijo usmerjal v ustvarjalno smer), kolikor je v zvezi z zadnjim pisanjem DK o dr. Henriku Turni, že povedal v svoji knjigi. Če bom kdaj o tem napisal še kaj več. se hočem stvari lotili monografsko. Drugi razlog pa je ta. da odklanjam poskus DK. da bi proti svojemu kritiku (I\ Zvviltru) zanetil nekakšno državljansko voj- no. To odklanjam kot metodo diskusije in tudi zaradi osebe, proti kateri je naperjena. DK ne bi smel pozabljati, da so bile zgodovinsko odločilne priložnosti, ko je kdo z dejanjem pokazal, na kateri strani barikade stoji. Ne bom se tudi ustavljal ob meni namenjenih oznakah, kot so »priza- devno razvnljal«, »le kdor ni seznanjen s potekom slovenskega narodnega razvoja v glavnih potezah*, »skrajno bedno-, »prižgal kadilo slavnemu slo- venskemu meščanstvu*, »docela zanemaril ljudske množice« itn. To zmes /f.nl><>\ INSKI ČASOPIS X\VIII 1974 l repuiSam knr »kritiku« v nadaljnjo obdelavo. Raje spregovorim o zmesi, i tiči v kritikovem >z vsem poudarkom« izrečenem ugovoru proti naslovu knjige. S svojim Ugovorom proti oznaki »prva odločitev Slovencev zu Jugosla- vijo«, s celim kontekstom argumentiranja tega ugovora, ko končno postavi >narodno samoodločbo« Slovencev v ironizirnjoče navednice, DK to samo- odločbo zanika. Po njegovem, nekega odločanja sploh ni bilo. Avstro-Ogrsku se je pač >razsula< (vzroki?) in Slovenci, ki so se že zdavnaj bili v svoji nacionalni zavesti jugoslovansko usmerili, so s tem in tako itučelno priprav- ljeni takorekoč vsi >nn dani mig svojih političnih vodnikov, samodejno sto- pili na pot v Jugoslavijo (str. 125). Torej nekako tako. kakor se je zapisalo znanemu A. J. P. Tavlorju: »Hrvatje in Slovenci so se zbudili kot podložniki habsburškega cesarja Karla, spat pa so sli. skupaj s Srbi. kot podložniki Petra Karadjordjcviča.« (The First World War. Penguin, London. 1967. str. 145>- /akaj potrebuje DK to vodeno amnezijo? Preprosto: S tem vnaprej od- pade za tisti čas možnost, da bi slovensko meščanstvo moglo Še veljati kot izvrševalec nacionalne samoodločbe. S tem vnaprej odpade vsaka beseda 0 tem. da bi moglo to meščanstvo biti — čeprav še tako oportunističen. sla- boten, državniško nedorasel, svoj razredni interes in položaj rešujoč ter pri- pravljen ljudstvo tega naroda v naslednjem trenutku pustiti nn cedilu, a v tem primeru vendarle Še — politični reprezentant naroda v dejanju samo- odločbe. Tega ne sme biti, kajti že to samo bi pomenilo, to meščanstvo po nepotrebnem (morda celo s skritimi nameni) slaviti itn. Tega greha si I)K noče naprtiti in zavrže, ne meščanstvo, temveč samoodločbo. Toda. ali ni to celo pohvalno? No, treba je pomisliti, da se stvar ne konča le z >levičnrskim< zanikanjem samoodločbe. Tako neomadeževanemu DK jo stvar sploh zelo olajšana. Cc zanika samoodločbo, mu namreč tudi ni treba odgovarjati na neko drugo, dosti bolj bistveno in za prihodnost Slovencev odločilno, n njemu očitno neljubo vpra- šanje. Na vprašanje, zakaj ni poskušala biti vodilna in odločilna moč v boju za samoodločbo in v njeni izvršitvi slovenska socialdemokratska stran- ka, zakaj in kako je — še po oktobrski revoluciji — dejansko puščala v slovenskem nacionalno osvobodilnem gibanju tisti prazni prostor, ki se je potem vanj mogla reševati meščanska politika.* Ko se DK znebi tega, za vprašanje revolucije na Slovenskem bistvenega vprašanja, mu ni več težko Črtati vsega tistega, kar i o o škodljivosti >leve« fraze I. 1918 pri Slovencih pisal prav v zvezi z dr. Turno Boris Kidrič v I. 1940, ko je analiza pretek- losti bila aktualen del priprav KPS za tisto narodnoosvobodilno in revolu- cionarno zvezo, ki je zmagala v naslednjih letih (prim. /D, 1., str. 83—84). Zdaj pu kar knjiga o samoodločbi! DK ugovarja »z vsem poudarkomc in preračunano sprašuje: »Mar po mnenju teh zgodovinarjev v zgodovinsko sliko sodi le meščanskonarodno, ne pa tudi delavsko razredno dogajanje?- Kdo bi ne bil na njegovi strani? Vprašanja nacionalne samoodločbe Slovencev v I. 1918 seveda ni mogoče kur odpraviti. Je pa res, da DK ni prvi. ki kaj podobnega poskuša. Na tezi, da so Slovenci v prvo jugoslovansko državo prišli ne po samostojni volji in lastnem dejanju, temveč po osvobodilni akciji kraljevine Srbije in zaradi naključja, da je zmagovita antanta Avstro-Ogrsko razbila, je npr. temeljila hegeinonistična historiografija stare Jugoslavije. »SolunaitVO« in tako še pre- cej dolgo naprej. Ć'cinii je potrebno polemično opletanjc. ki sili poudarjati prvino nnše da- našnje družbene zavesti, ki sili poudarjati dejstvo, da si revolucionarna kri- tičnost do kraljevske Jugoslavije pri tistih marksistih, ki so uspešno pri- • Kako daleč od kake praktične revolucionarne aktivnosti je T odločilnem času bil relo •ain dr. Henrik Turna, pričo njfgovo pismo z dnr 23. aprila 1918 iz Truta dr. Ivanu Prijatelju. To M tedni, ki odločajo o primiku JSDS deklararijskemu Ribanju. Tuma iporoča Prijatelju. ila izdeluje sodno terminologijo, zlasti sodno-medieinsko in prosi za knjige (NUK, rokopisni oud. M« B*»V7"8|. Tega pismo, ki pripomore k spoznanju, kakffnc vrste je bila takrat Tumova neteore- lična dejavnost. DK • *voji knjigi ne navaja. 368 /(.ODOMNsKI ČASOPIS XXVIII V>:t pravili in izvršili revolucijo na slovenskih tleh. skupno z revolucijo pri dragih narodih Jugoslavije, ni jemala za izhodišče zanikanja samoodločbe oh koncu prve svetovne vojne? vsa ostrina te kritičnosti se je usmerjala k resnici, da je meščanstvo celo v tistem času bilo malo pripravljeno, oportu- nislično. razredno sebično, da je samoodločbo pustilo na cedilu nemudoma po 29. oktobru 1918 in jo izdajalo vse tja do 1. 1941 tako. (Ui se je vprašanje samoodločbe znova odprlo tukorekoč že 1. decembra 1918.* Ti marksisti so upravičeno in dejavno dokazovali, da je v nastalih druž- benih in političnih razmerah edini možni vodnik in izvrševalce nopc samo- odločbe — slovenski delavski razred, razume se. du v spopadu z anacionalnim slovenskim meščanstvom. Upoštevali so. da temu razredu, čeprav resničnemu predstavniku interesov naroda, ne zadostuje le zavest 0 njegovi obči druž- beni vlogi, marveč da mu je potrebna tudi politična zavesi o njegovi nacionalni vlogi. V to zavest pa se kritično vključuje samoodločba iz oktobra 1918. Ni le kronološko naključje, da je prva »tišinska akcijac OF 1. 1941 bila ravno na dan 29. oktobra. In nikakor ni bila le trenutna domislica skrb slovenskih ko- munistov, da bi Osvobodilna fronta resnično predstavljala vso pozitivno tra- dicijo vseh slovenskih političnih taborov — seveda ločeno od njenih nekdanjih. že zdavnaj kompromitiranih nosilcev — o čemer tuko otipljivo piše Boris Kidrič v znanem poročilu o OF iz I. 1944. Značilnost pravega marksističnega zgodovinopisja pri nas. posebno, kadar govori o naii novejši zgodovini, ne more biti niti glasno izjavljanje o svoji poli- tični idejni usmeritvi niti mehanično odmerjanje količine pisanja o tem ali onem družbenem rozredu. sploh po ne apriorislično in um delavca podcenjujoče [irirejanje zgodovine >nd usum populim«. Trdno sem prepričan, da mora »Iti njegova proti značilnost to. da gleda nazaj z vidika pogojen in izkušenj nase uspešno izvršene revolucije in njene resničnosti. Z vseh drugih razgledišč delo ne more biti zgodovinarsko uspešno in tudi ne v resnično oporo sloven- skemu delavskemu razredu pri izpolnjevanju njegove družbene vloge. Nforda po je trditev o slovenski samoodločbi oktobra 1918 v nasprotju Z marksistično sociologijo, z Leninovimi pogledi*' ?.c pred 17 leti sem si skušal priti o tcii pogledih na jasno. Videl sem, da Lenin nacionalne samoodločbe ni enačil s samoodločbo delovnih množic, du je upošteval resničnost, da tudi po oktobrski revoluciji celo v najrazvitejših državah še ni prišlo do diferencia- cije med proletnriutom in buržoazijo, du je opozarjal, da to ni opravičilo za to, da In revolucionarji zanikali narodom pravico do samoodločbe, da je izrecno upošteval realno danost in upravičeno neučakanost nacionalnih gibanj ne- razvitih in zatiranih nurodov, cla je opozarjal, da njihovega perečega problema proleterska revolucija, izvršena v Kaki drugi deželi, ne odpravlja, da neizvršena diferenciacija med proletariatom in buržoazijo v nekem narodu ne pomeni, da tak narod ne more izvesti samoodločbe, tudi v obliki odcepitve in ustanovitve lastne (buržouzne) nacionalne države. (J. P., Lenin in nacionalno vprnšunjc v Husiji v času Oktobrske revolucije in formiranja Sovjetske zveze. Naša sodob- nost. 1957. str. 970—979 in 1080—1089). Nobenega razloga ne vidim, da bi to ravno za Slovence ne smelo veljati Dejstvo je. du je samoodločba 29. oktobra 1918 bila izvršena brez diferen- ciacije med proletariatom in buržouzijo, da je torej v tistem prelomu slovensko meščanstvo — pomanjkljivo, slabo in nedosledno, a vendarle — še zadnjic poli- tično predstavljalo narod. Politično je prcdstuvljulo tudi tisto veliko večino naroda, ki jo je že dotlej izkoriščalo v okviru politične in gospodarske nad- vlade tujega meščanstva in ki se jo je ravno v nacionalni državi, ob odstranitvi tuje nadvlade, pripravljalo izkoriščati še bolj. Dejstvo je. da je ljudstvo, ko- likor je politično izražalo svoje stališče, predstavniško vlog*) meščanstva večidel še priznavalo aH pa jo je vsaj prenašulo, vzlic temu, du se socialno ni bilo voljno podrediti, kar je prav kmalu po 29. oktobru 1918 tudi I dejanjem izpri- čalo. Ce to množico individualiziramo, lahko vidimo tudi tukšne primere kot • Po »cj iskanji t DK mUlim. da bi bilo korintno uTntiti članek »Borbe«. 6. december 1*42. II. 2* o »Prvem drrrmbru« v berilo na vich iolah, čeprav je it ponatunjen v zbirki »Iltorijlld arhiv KPJ, 1/2, Mr. 2M. 369 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 je tedanje Stališče ing. Drugotina (Justinčičn. socialista in kmalu enega prvih predstavnikov slovenske revolucionarne levice ter utemeljiteljev komunistične stranke na Slovenskem, predstavnika generacije, v katere okrilju je začel svojo pot tudi 1)K. V reviji >Yougoslavie< je (lustinčič oh izvolitvi dr. Antonu Ko- roSca za predsednika Narodnega vijeća SMS pisal o njem in o nastopih Jugo- slovanskemu kluha z največjim priznanjem, pač z namenom poudariti slovensko samoodločbo in nnjti protiutež hegemonističnim težnjam srbske vlade« Seveda je isti (Justinčič le mulo pozneje v istem Korošcu upravičeno ugotovil in pobijal najmočnejšega nasprotnika prolctnrske revolucije. Pobijal z veliko težavo in s pičlim uspehom dosti ravno zato. ker si je ta meščanski politik klerikalnega tabora znal skovati politični kapital s tem. da je v pomembnih treuulkili slovenske Zgodovine dejansko in po kakem drufiem dejunjtt ncosporuonno prevzel vlogo reprezentanta narodne samoodločbe. Razumljivo, dn se l)K nad tem ne navdušuje. In kdor prebere mojo knjigo, vidi. da se tudi jaz ne. Tega se tudi I)K ne bo posrečilo iz nje izžeti, niti iz tistega posvetila ne. ki pa toliko ščemi. Kuko pu mislim o argumentih DK, češ Slovenci ob koncu prve svetovne vojne tako ali tako niso imeli nobene izbire in je bil njihov vstop v Jugoslavijo potemtakem nujnost, ne pa samoodločba? Tako je pač treba razumeti, kur razpreda na struni 12" ZČ XX\"11/1-2 in potem Se tu in tam v ZC XXV1I/V4. O tnkŠni argumentaciji bi lahko rekli. Sele v prvi svetovni vojni se zučnejo Slovenci obračat] proti Avstriji: vendar ne z namenom, da bi se dejansko osamosvojili in postali samostojen subjekt, temveč da bi to edinstveno prilož- nost zapravili s ponovno podreditvijo v Kraljevini SI IS. katere ustanovitev so pozdravljali \si... Tako rekoč noben »poStcn« Slovenec si ni drznil uiti po- misliti na tveganje dejanske slovenske združitve in osnmos\ojit\e. kur je prav- zaprav dediščina dotedanjega slovenskemu narodnega gibanja.* l)K na te besede ni reagiral. Jaz pa sem. CZ I)K moja -domišljijska podoba« ni všeč in se z njo ne strinja, je to le —*** —'•• • ----• — -J-J-- • --.- - ... .HVV ... ,-n, i. IIJW in- - \ i i || | . i . |- |ir n; njegova Stvar, takšna je. kakršna je. Obstajam pri pravici, da tudi kot zgodo- vinar lahko — razmišljam. Morda se bo njegova nova zaskrbljenost za »čisto« ZgodovinarstVOi pomirilo, če ga obvestim, da obstaja — zelo obrobno — celo zgodovinarska metoda, po kateri se pomen nekega zgodovinsko danega faktorja skuša oceniti tudi tuko. dn se ga iz dejanskega razvitja odmišlju in izračunava, kaj bi ostalo brez njega (*counterfnetual conditional coneept«). Novejši učbeniki zgodovinske metode navajajo kot najbolj znanega primer II. \V. Fogela, ki se je kritično lotil trditve 0 osrednjem pomenu železnic v rnsti ameriškega gospo- darstva tako. da je konstruiral model ameriškega gospodarstva, kakršen bi bil brez železnic. Priznam, da za to metodo, katere možnosti so očitno dokaj ornc- 370 /.CODOVINSKI CASOI'lN XXVII! V>7* jene. nisem vedel, ko sem pisni Usto »domišljijsko podoboc. Zadel pa sem njeno racionalno jedro, ki je v lom riu se <>•! dejanskega zgodovinskega dogajanja odmisli nekaj, kar se je zgodilo. Nikakor pa nisem segal v fantastiko s tem, da bi nekaj prlmUUl, kur se ni zgodilo, u bi se nam npr. fletno /delo. To drugo pa je storil l)K. ko se je še sam poskusil v tej igri. i'rimislil si je nekaj, kar so ni Zgodilo: da se jo Avstroogrska Zgodaj I<>lH ločila ori Nemčije, riu se je Italija zato moralo odreči Trstu, ria jo nemška vojsku vdrla v avstrijsko in češke dežele, da je habsburiki dvor ponudil Cehom in Slo\ukom samostojnost. ria je cesar zbežal v Budimpešto ali v Zagreb (!). ria je reševanje habsburškega rirzavnega sklopa dobilo prolinemškonacionnlni značaj (/(' \XVI1/3-4. "'>). Res, precej Hotnega, ("urino le. ria po/navaleo rir. Henrika Tumo no tvegtt pri- misliti tistega, na kar jo le-ta resnično — in v tem jo njegov posebni Zgodo- vinski pomoli - računal: revolucijo v Avstro-Ogrski oz. Srednji Evropi. 1)K so patetično zgraža nad mojo nevednostjo, ker pravim, da so Slovenci s samoodločbo ob koncu prvo s\etovno vojno »dokončno postali političen narod«. Poučuje me. >rioslej edini pregledal na ta preganjanja nanašajočo se tako arhivske kot tudi časniške vire« (glede prvih bi si upal močno dvomiti). to moralo biti prava igrača. Morebiti pa so namerava ti' potrebno naloge Še vendarle lotiti še kdaj pozneje? No. očitno ne. »Ustrezno raziskavo; (njemu ustrezno?) Se vedno raje »pričakuje« ori »bodočih razisko\alccv«. Moramo se s tem sprijazniti.* • O»tone lr Kc Hrolinn vpro»nnnjr. knj pomeni iirnavmlnn iziuvn DK, tla iz »vrste« (opti- mizma mu ne manjka) Imdofin raziskovalcev >ne izključuje P-mlf Pa kaj bi Ullol DK si par MM| miiiMkaj prtfOMl, loko npr. Imli pi«mo Raziskovalni skupnosti Slovenije z ilne 'J?. Miruurjn 1974. 371 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 DK si zastavlja nalogo. llrvnte... izvabi iz jugoslovanskega gibanja,« kot piše II. Rumplcr. Tudi to akcijo omenjam (str. 2>1). Cc imenovani avstrijski Zgodovinar prihaja do sklepu, da je v razmerju dunajske vlade do Slovencev obstajala »najgloblja neiskrenost«, potem tudi njegove ugotovitve, du niti en sam samcat med dunajskimi državniki nikoli ni pomislil na to, da bi upošteval tudi državnopravne zahteve Slovencev, ni mogoče razumeti druguče, kot da je vsa praksa teli državnikov takim zahtevum Slovencev kur moči dejavno na- sprotovalo. 'L eno besedo, I)K se bo že moral malo bolj potruditi, če bo hotel uveljaviti svojo tezo o nadnacionalni (uli mordu celo internncionulistični?), od nemskonacionalnc odtrgani politiki avstrijskih vlad, posebno tudi Sturgkhovc, do Slovencev in drugih nenemških nurodov. (.lede drugoga očitka in vsega, kur DK tako togotno premetava v zvezi z mojim pisanjem o preganjanju Slovencev in njegovih političnih učinkih, se ne morem izogniti vtisu, da se drži tistega načina, o katerem pripoveduje Levstik: »Saj menda veste, kako je dejal rajnik Jernejko nu Golem: ,Ali gn bom s pogačo pitul, kudnr se s kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim.'« Ko pišem o očitkih DK, mi kajpada ni trebu ponuvljati vsega tistegu, kar že pišem v knjigi. Za zdaj tudi ne bom ničesar dodajal. Opozorim le na nekatere momente, da jih ne bi preglasilo topotanje DK. Tuko npr.: V sedanjiku pišem, da o tem »dogajanju se nimamo dognane zgodovinske podobe« — mono- grafije (str. 20). Ne pisem, da jo hočem podati v knjigi, omenjam svoj poskus za Koroško (v zborniku »Koroški plebiscit« v obsegu H stroui), ne do hi s tem trdil, da so stvari za Koroško monografsko obdelane. Vsakdo lahko ugotovi, da se tu poskus opiru v glavnem na dva vira: na interpelacijo Jugoslovanskega kluba in na na poročilo avstrijske vladne in vojaške preiskovalne komisije. Oba sta dovolj informativna, v literaturi pa skoraj (prvi) uli docelu (drugi) neizrabljena oz. neznano. Tudi DK se je z drugim seznanil prek mojegu dela. — Gledam nu preganjanju vseh vrst in v celoti, ne le nn aretacije in obsodbe in še celo ne zgolj na aretacije in obsodbe duhovščine in novem, do so slednje le majhen de) vsega preganjanja. — Ločujem med spccifilto po- sameznih dežel in pravim npr., da so »najbolj znani aretirane] no Kranjskem in Primorskem bili predvsem mlajši naprednjaku, — Koroško-štujerski »amal- game, ki mi go tišči pod nos DK, je deloma utemeljen po naravi virov, ki govore o obeh deželoh v skupnih podatkih in formulocijon, v precejšnji meri pu gu ustvarja sum DK, ker ne ločuje tistega, kar je o Koroški napisanega v plebiscitnem zborniku, od tistegu, kur je v knjigi nupisnncgn o Štajerski. — Glede številk. Očitno je. da jih ne navajam kot matematiko, temveč kot gradivo, ki naj pripomore k tistemu, kar poskušam: >ugotovitev obsega in nekaterih značilnosti teh ukrepov, predvsem z namenom zaznati politične Eoslcdicc za državno usmeritev Slovencev« (str. 23). Uporabil sem Številke, i sem do njih prišel. Morda kdaj odkrijemo še druge. Navajal sem jih iz obojnih virov, iz tistih, ki jih hočejo kar najbolj zmnnjšnti (avstrijski), in tistih, ki so jih želeli čim bolj poudariti (slovenski), ne da bi se loteval zazdnj (če sploh kdaj) nemogočega natančnega preverjanja teh in onih. Za štajersko npr. pravim: »Število aretiruncev ni dognnno. Podatki so različni. Vsekakor pa so aretacije bile množične, tako da se je Širil glos o njih nn vse strani« (str. 23). - Zanimali so me pred\sem ^dogodki ob začetku vojne« (str. 20), pišem o »tistih mesecih« (str. 22). govorim o >vnlu preganjanj, ki se je prelil« (str. 24) in ne trdim, da je vse to trajalo v enaki obliki v nedogled. Povedni sem. do so vladi že kmalu postali neprijetni politični učinki tega valu preganjunj in pokazal sem, kako je v nadaljnjem usmerjala svoje podrejene oblasti v deželuh. — Vse to sem storil z namenom ugotoviti politične učinke teh pre- ganjanj pri Slovencih. Se posebno sem hotel s tem preveriti utemeljenost trdi- tve predsedniku Jugoslovnnskega kluba Korošci z dne 13. oktobra 1017 (uc pisanju S. Kranjca iz 1. 1939) o pomenu preganjanj v prvem čusu vojne, du je nnmreč že tedaj dozorelu misel o nujnosti državne osamosvojitve Slovencev, 2^ /i:<"]"W!i-l. i faiopis ">73 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Hrvatov in Srbov. — Ne poslavljam »teze o odločilnem politično zgodovinskem pomenu duhovniških aretacije kot je DK zasuka] moje pisanje za svojo no- trebo (ZČ XXVII/3-4, str. 3%). Prišel sem do sklepa (ocene), da ie »do popolne ločitve od avstrijske države v zavesti Slovencev prišlo šele po daljšem procesu«, torej ne že kar takrat, a da je ; vendar prav v preganjanjih (vseh, ne le duhov- ščine) ob začetku (!) svetovne vojne treba videti tisti poglavitni (kot zdaj vidim, da bi tu bilo koristno dodati besedo »Specifični«, tj. poleg splošnega doživljaja vojne) politični doživljaj in pretres, ki je široke množice (!) Sloven- cev napotil k samostojnemu razreševanju svojih (lahko bi dodal besedo »na- cionalnih«) problemov« (str. 31). V oceni so pač mnenju lahko različna. DK je očitno drugačnega mnenja kot jaz. A kaj je storil, da bi ga podkrepil? Ne prav dosti. Vse skupaj je /reduciral na aretacije, Sel po poti iskanja »malih številk«, izrazil je svoje lepše mnenje o namerah avstrijskih oblasti do Slovencev in prisodil prvenstveni pomen vsesplošnemu faktorju »strahot prve svetovne vojne«. Ni pa poskušal dognati ali vsaj povedati svojega mnenja o stvari, ki o njej teče beseda: kakšen politični učinek so preganjanja ob začetku vojne imela na Slovence. Kajti, da so preganjanja bila in da so bila precejšnja, to lahko razberemo celo iz podatkov v njegovih protiargumentih. Vidimo, da končno celo sam preneha pisati oznako »pogromnštvo« v navodni ca h in da jo sprejme kot docela ustrezen izraz za tisto, kar se je ob začetku vojne dogajalo (npr. str. 338). Celo sam prispeva lastno, kar krepko označitev: »protislovenski in protiduhovniški bes na Štajerskem in Koroškem je slavil svoje orgije« (str. 373). Kaj torej? Ali pa morda misli, da ie vse odpravil s tem, da opozarja, da so areliranec večidel že v 1. 1914 izpustili, kadar jim pač ničesar niso mogli dokazati, in s tem. da tako ganljivo trdi. da so se vrnili domov »z občutkom zadoščenja« (str. 336)? Menda ne misli, dn je nanje pomirjevalno vplivalo nekaj, o čemer se slutiti niso mogli, da se bo namreč Slovencem v drugi svetovni vojni Še neprimerno huje godilo? Ali morda ui resnično tisto, kar pišem v »Koroškem plebiscitu«? »Bilo je to prvič v zgodovini, da so Slovenci nili v tako velikem Številu preganjani zgolj zaradi svoje narodne pripadnosti...« Ali morda ni resnično, kar je že dosti pred nama zapisal Lojze l/dc? »Medtem smo Slovenci, Jugoslovani, v drugi svetovni vojni doživeli še mnogo hujšega. A tudi v pri- merjanju s tern Spadajo prvi tedni po začetku vojne leta 1914 med najhujše v novejši slovenski zgodovini.« (Boj za Maribor..., Inštitut za narodnostna vprašanja. 1960. razmnoženi rokopis). Navsezadnje je nezanimanjc DK za poli- tične učinke preganjanj logično razumljivo, če se spomnimo njegove izhodiščne trditve, da samoodločbe Slovencev leta 1918 sploh ni bilo. Knj bi se potem ubadal z njenimi dejavniki? To svoje razumevanje pa moramo umakniti, brž ko vidimo, da DK svojo logiko pozabi, ko grabi krog sebe za novimi argumenti. Na str. 348 je zugrubil nekaj, kar se mu zdi sijajno orožje: P ni »posvetil primerno pozornost doživetju slovenskih množic v strahotah prve svetovne vojne«! Kajti »temu pretresue je treba pripisati »odločilen pomen zu to od- vrnitev«, za jodornUeo Slooencco ,kot narodu (z nnvednicaini ironizira DK moje pisanje, ne pa svojega pojmovanja) od Aostrijc* Kako, prosim? Če samoodločbe ni bilo, če ni bilo odločitve zn lastno državo, kako je potem mogoče govoriti o »odvrnitvi od (države) Avstrije«? To spominja na logiko v argumentaciji znane sosede, ki noče vrniti izposojenega lonca, češ nisem si ga izposodila, pa tudi počen in zanič je že bil. ko sem pa odnesla. Kukor koli že. razpravljanje bo zdaj lažje, kajti predmet je jasen: faktorji samoodločbe — »odvrnitve«. Čisto gotovo je, da imn odpor, ki gn je izzvala imperiulističnu vojna proti sebi neposredno in proti sistemu, ki jo je porajal, ogromen zgodovinski pomen. Ta odpor je prvič v zgodovini odpiral stvarno možnost zu evropske delavske stranke, da na temelju protivojnosti zberejo krog sebe najširše množice, ne le delavstva samega in da se spoprimejo z imperializmom na novi, a potencialno odločilni ravni razrednega boja. To je za vsako stranko posebej pomenilo 374 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 hoj proti vladi lastne vojskujoče se meščanske države. In tukaj, kol vemo, se je stvar zapletla in ni da hi zdajle razlagali .še naprej. Ni dvoma, da so ludi slovenske množice v vojni strašno trpele in da so vojno sovražile. A to temeljno, objektivno dejstvo ne pojasnjuje Kar naravnost slovenske odcepitve od Avstrije. Cc se omejimo na ta državni sklop, ni težko ugotoviti: strahote vojne so prizadevale približno enako množice vseh narodov v njem (avstrijski zgodovinarji so skušali dokazati celo. da je krvni davek avstrijskih Nemcev bil največji). Nadalje. Slovenski vojak je izkušal strahote vojne na vseli frontah, ki se je na njih bojeval. IzkuŠnl jih je v Galiciji in ua Karpatih, a nič manj malo pozneje tudi na Soči. Pa vendar je razpoloženje tu hilo drugačno, mani nasprotno vojskovanju v sklopu avstrijske armade. Na to je nekoč opozoril sam 1)K. ko je izrazil mnenje, da si podobne akcije kot je bila Pivkova v Tirolah. ne bi mogli zamisliti na soški fronti, ProU- vojnost množic je nedvomna, a da bi se izrazila v oblikovani politični volji in organizirani akciji, je bilo potrebno, da se izjmlnijo še drugi pogoji. I o velja zn vse narode Avstrije, ne le za Slovence, /a to, da se je protivojnost Slovencev končno usmerila v gibanje za odvrnitev od Avstrije pa je bila po- trebna izpolnitev še specifično slovenskih pogojev, s čimer smo spet pri pred- metu nase raziskave. Možnost direktnega odpora vojni, ki bi ga vodila delavska stranka, je odpadla že takoj v začetku za vse narode Avstrije in tudi za Slovence. Kot edini praktični izhod je ostajalo individualno reševanje pred vojno: begunstvo, prcbcžniŠivo. hlinjenje bolezni ali celo samopohabljenje. Vojskujoča se vlada in stranke, ki so jo podpirale, med njimi so uradno lule tudi slo\enske meščan- ske, so protivojna razpoloženja skušale utišati ali usmerjati na stranpot. To ne le zaradi učinkovitejšega vojskovanja, temveč ves čas tudi zato. da bi pre- prečile revolucionarni vojni razplet. Odtod dokazovanjei da je vojne kriv nasprotnik, odtod zagotavljanje lastne miroljubnosti, pacifistične akcije ipd. Vse to skupaj je pomembno, potrebno raziskovanja in razčlenjevanja še in še. Za pojasnitev dodatnih, specifičnih faktorjev samoodločbe Slovencev pa je treba se kaj več. In če iščemo te dodatne, za Slovence specifične faktorje, zadostuje (delovno), da obstoj vojne, njenega razrednega bistva in množično izkušnjo suponiramo pri Slovencih približno enako kakor pri drugih narodih. (S tem ne rečem, da konkretne slovenske izkušnje v vojni ne bi bilo potrebno raziskovati same po sebi). Menim, da je to umljivo in da posebne deklaracije o dejstvu vojne za bralca niso potrebne. Več od splošnih deklaracij o strahotah vojne pa nam tudi 1)K ne nudi. kajti tisto o vojaških uporih maja VHH (mimo- grede: v knjigi je o njih celo poglavje) je že druga kategorija, ki je brez spoznanja novih, v vojni ineljavljenih ali nastalih splošnih in specifično slo- venskih političnih faktorjev, ni mogoče razumeti. S temi faktorji pa se v knjigi pečam. Vemo, da je I.enin boj za revolucijo v Husiji postavljal na temelj proti- vojnosti, n da ga je povezoval tudi z geslom samoodločbe narodov. Socialdemo- kratska stranka na Slovenskem pa je glede prolivojnosti vse do I. I°l" žal ostalu v najboljšem primeru pri besedah, samoodločbo narodov pa je zanikala. To je dodatna okoliščina, ki onemogoča, da bi postavljali kar vezaj med proti- vojnost slovenskih množic in njihovo odvrnitev od Avstrije. Upor proti vojni in zahteva po samoodločbi, ki sta se izrazila v slovenskih vojaških uporih maja 1918, predpostavljata ne le trpljenje v vojni, temveč veliko dodatnega: izkušnjo oktobrske revolucije v Husiji in obstoj radikaliziranega gibanja za samoodločbo doma, O tem pišem v knjigi v poglavjih XIV—XVI. Nadalje. V dobi imperializma si tudi pri Slovencih ni mogoče zamislili kake revolucije pa tudi ne gibanja za samoodločbo kar spontano, zgolj ua plat- formi ljudskega trpljenja v vojni, torej brez organiziranih političnih sil. brez t. i. subjektivnega faktorja. To seveda ni moje odkritje in ni okviru tega sistema, tj. na reševunje nacionalnega vprašanja. S tem je »prcslrcglo dobršen del protivojnega ruzpoloženja množice, kakor sem tudi iaz že večkrat poudaril za drugimi. Ali DK tega ni opazil? Po pripravah, ki so se, kot zdaj vemo, začele že v I. 1914, je maju 1917 slovensko meščanstvo v pričakovanju preosnove habsburške monarhije, kot sestavnega dela mirovne akcije novega monarha, zahtevalo posebno jugoslo- vansko dr/avno enoto še pod habsburškim žezlom; pod vplivom splošne radika- lizacije po oktobrski revoluciji v Kusiji in v pričakovanju zmage antante pa je to zahtevo zaostrilo v samoodločbo do odcepitve od drŽave pod osovraženo nemško nadvlado in njene od še bolj osovražene vojne. Po tej poti se šele oblikuje tisti koneks med »doživetjem množic v strahotah prve svetovne vojne« in >odvrnilvijo Slovencev od Avstrijec, tj. njihovo samoodločbo. To je sicer deloma bilo nadomestek za neposkušeni revolucionarni razplet pod vodstvom delavske stranke, a bilo je samoodločba. Bilo je torej ncfcaj. Nekaj, kar je del naše zgodovine. In končno. Podobno kot proletanka se tudi meščanska politika uveljavlja le prek oblikovanih političnin struktur, tudi ona potrebuje subjektivnih sil. voljnih, pripravljenih in sposobnih, da jo izvajajo. Preučiti obnašanje teh sil kot faktorja samoodločbe je metodološko neogibno. Ali je treba poudarjati, da preučiti, ne pomeni, se z njimi istovetiti, niti ne sprejemati tezo, da one zares in v celoti predstavljajo interese slovenskih množic? A če se je njim in ne komu drugemu posrečilo, da se kot njihov predstavnik politično uveljavijo v samoodločbi I. 1918, potem je to treba preučevati. In prav to poskušam v knjigi in prav to tudi bralcem dovolj natančno opredeljujem v uvodu: >Kur knjiga poskuša, je pogled na snovanja, zamisli, pobude, dejanja tistih delčkov družbene nadrasti. Ki so si lastili in prilastili vlogo nosilcev politične volje...« (str. 7). Nisem sicer več prepričan, da je DK sposoben dojeti ali voljan priznati to ne posebno zahtevno distinkciji). Mislim pu, i\a to še ne pomeni dosti za druge bralce. In tako. Ker je v prvi svetovni vojni slovensko meščanstvo nastopalo raz- cepljeno v stranke, so njegove subjektivne sile različne in se je treba — z vidika njihovega pomena za oblikovanje odvrnitve Slovencev od Avstrije — zanimati zanje tudi posamično. Da je bil po številu in tradiciji najmočnejši t. i. katoliški ali klerikalni tabor subjektivnih sil; je odveč poudarjati. Zanj se torej posebej zanimati je potrebno brezpogojno. Zanimati se je treba zlasti Še z vidika mo- mentov, ki so vplivali na notranjo pripravljenost (motiviranost) subjektivnih sil tegu po tradiciji sicer najbolj avstrijsko patriotičnega tabora, da na zamisel odvrnitve od Avstrije iu na njeno propagiranje sploh pristanejo. Tudi DK menda ne trdi, t\a je njihova motivacija le brezobličen strah pred množicami, ruzsrjcnimi zaradi vojnih strahot. In tukaj pride — metodološko ne le uteme- ljeno, temveč neogibno — na vrsto tisto, čemur DK v mojem primeru ljubeznivo pravi >ol>ešonje na duhovščino«. Poglavitni aktivisti klerikalne stranke, ljudje, ki so po svojem poklicnem delu itn. izmed vseh političnih delavcev bili v naj- tesnejšem stiku z najširšo množico, so menda potrebni posebne pozornosti. Potrebno je spoznati, kaj je povzročilo in omogočilo njihov notranji nagib /a delovanje za odvrnitev od Avstrije. To je eno. Drugo pa je: Cc so med pre- ganjanti tudi duhovniki, je to zanesljivo znamenje, da je preganjanje usmerjeno ne le proti antimilitarističnim socialdemokratom iu nacionalno radikalnejšim slovenskim liberalcem, temveč tudi proti pripadnikom klerikalnega taboru, torej proti slovenski politični strukturi kot celoti. Zato je trpna in dejavna vloga slovenske duhovščine v tem dogajanju tudi in posebno potrebna zanimanja, če hočemo kaj videti in razumeti. Iz, tega kovati politično obtožnico, to pa je 376 ZOODOVINSKF CASOIMS XXVIII 1974 ali znamenje nerazumevanja nalog historiografije nli po stvar osebnega nagnje- nja. Ne temu ne onemu pa nihče ni dolžan streči. Nekoj odgovora terjajo se posamezni očitki DK. Najprej Ivan Cankar (str. 345). Naravnost neverjetno je, kaj zna DK izvito- periti iz mojega stavka, ki ga citira. Ne bom so prerekal ž njim, kdo je bil najvcfju osebnost slovenskoga kulturnega življenja. DK gotovo že ima svojega izvoljenca. Nekaj pa le bo na tem. kar je mladoliboralrii »Naš Liste že leta 1907 rekel o Ivanu Cankarju, ko je ta kandidiral kot socialdemokrat: Najznameni- tejše slovensko literarno ime!... Pisatelj Cankar priporoča kandidatu Cankarja« (15. februar, št. 13). Ne vem. zakaj jo DK tako nasproten mnenju, da jo aretacija Ivana Cankarja Slovence politično prav rosno prizadela. Vem pa. do sem si misel, do je preganjanje Cankarja bilo tudi preganjanje jugoslovanske usme- ritve v slovenski delavski stranki, izposodil pri Speransu (I. izd., str. 199) in prav tako mnenje, da je Cankar svojo zamisel v okviru JSDS širil kar uspešno, da je ž njo >v vrstah socialno demokracije v precejšnji meri prodrl« (111. izd., str. 402). In vem tudi. da me DK ni prepričal, da bi bilo drugače. Njegove >pač prepričljive domneve o Cankarjevi aktivni vlogi ob njegovi aretaciji« pa rnjc no označim... Nn str. 348 se DK »boji«, do bi se joz »ognil« upoštevanju Schvvorzovega poročila z dne 15. oktobra 1914 in du bi »rajši vztrajal pri .prostospisni' domnevi« itn. Značilno: ne »boji« se pa meno sumničiti, da hočem nekaj roko- hitrsko prikriti. Povem, da mi omenjeni arhivski spis ni »prišel pod roke«. Ne trdim zase. kot to dela DK, da sem pregledal vse na preganjanja nanašajoče se arhivske vire. Ob skromnih, zlasti časovno, mo/.nostin za delo v arhivih no Dunaju sem se neogibno moral omejiti in sicer na nekatere serije aktov avstrij- skega notranjega ministrstvo, ki so se mi zdelo najpomembnejše. 'IV som pre- gledal sistematično, od lista do lista. Zame pomembnih dokumentov torej nisem iskal po sistemu »kdo bo prvi zagledal štiriperesno deteljico«. Nisem pregledal vseh serij, med njimi ne »Stnalspolizei 20« in je delo še ogromno, veliko preveč za posameznika. Saj to tudi DK dobro ve. Popolnoma jasno je, da bomo edino z organizirano, skupinsko in sistematično akcijo kdaj prišli do tega, da bomo lahko rekli, da poznamo vse, kar o naši (novejši) zgodovini hranijo dunajski arhivi. Tisti redki posamezniki, ki smo kdoj na svojo pest. vsak zase, delali v teh arhivih pa bi za začetek storili koristno dejanje, če bi napravili (objavili) vsaj regesto aktov, ki smo jih že videli. In zdaj o arhivskem spisu, ki ga DK objavijo v odlomkih ali v parafrazi kot svoj adnt. Po tem. kur borom, podpira ta spis mojo tezo. Deželni pred- sednik Selnvorz (najvišji in najodgovornejši vladni uradnik na Kranjskem) se pred višjo osrednjo oblastjo zagovarja zaradi prijave, da premalo energično ukrepa (nrctirn itn.). Očitno ne gre zn rutinsko poročilo, marveč za odgovor na poziv notranjega ministrstva. To ministrstvo potemtakem terja energično ukrepanje tudi na Kranjskem, čeprav ve. knj to pomeni na Štajerskem in Koroškem. Sehvvnrzov (Kiiniglov) zagovor, dn noče žaliti pravnega čuta prebi- valstvo in da ne ukrepa brez obtežilnega gradiva, ne pojasnjuje poseonosti položaja DA Kranjskem, kajti isti zakoni so veljoli tudi na Štajerskem in Ko- roškem in je bilo tam slovenske protidržnvnosti enako malo. Ce je Schwarz tako rahločuten za pravni čut in skrben pri zbiranju dokazov, morajo biti torej neki posebni razlogi. Dokument jih navaja takole: nezakoniti pregoni bi ustvarjali narodno mučenike in s tem klico novih gibanj, nevarnih državi. Ali pa so smemo s tem že zadovoljiti? Nezakonito preganjanja so namreč ustvar- jala slovenske narodne »mučenike« tudi no Štajerskem in Koroškem. Mora torej biti nek razlog, zakaj se te nevarnosti tam niso bali, na Kranjskem pa so so jo. Mislim, do stvori ni težko razložiti. Na Štajerskem in Koroškem je večina prebivalstva bilu nemšku, »pravni čut« večine prebivalstva je bil nemško- nacionolon in ni bil nič nevarno užaljen zaradi nezakonitih pregonov Slovencev; morebitna novo slovensko državi nasprotna gibanja ne bi bila nevarna, temveč S j rej dobrodošel povod zo se bolj korenit nosilen obračun nemške večine s »lovenci. Na Krunjskcm pu je bilo drugače: Nemci so tu v neznatni manjšini, obsežni proti širokim krogom naperjeni ukrepi bi »žalili pravni čut« velike 377 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 večine prebivalstva, dovolj osveščenega. da bi mi množično »ustvarjanje na- rodnih mučenikov« odgovorilo z >noviini gibanji, nevarnimi državic — To se torej razbere iz navedenega poročila. In to je zelo podobno tistemu, kar jnz v knjigi !e domnevam. Ce je DK v »svojem« dokumentu videl dokaz dobrotnosti in nadnacionalne pravičnosti avstrijske oblasti, mu ne morem pomagati. Na str. 352 piše I)K o številkah v zvezi z aretacijami na Koroškem, ki da so mi »padle pod pisalnikc, ker so premajhne in ker takih ne »ljubim in ne rabim«* Predno odgovorim, pripominjam, da bi avtor, ki je sam zagrešil tako resne »korekture« na dokumentu, ki ga navaja kot poglavitni dokaz /a svoje trditve {dr. Ttiinov članek »Vojna«) in ki javno kritiko v tej točki molče preide, moral biti bolj previden kot obtoževalec drugih. Kaj pravim o omenjenih številkah? »Natančno število aretacij ni znano. Tu je le globalni podatek V poročilu vojaške komisije, da so na Koroškem in Štajerskem od 27. julija do 1. decembra 1914 aretirali skupim 910 civilnih oseb, od teh 117 duhovnikov.« (Koroški plebiscit, str. 78.) Govorim torej o vseh, ne le duhovniških aretacijah. DK meni, da bi moral navesti Številke, ki jih sam citira. A te govore le o duhovnikih in zgolj o aretacijah. Ju/, sem namesto njih iz istega \ira citiral odstavek, ki več pove o preganjanju na Koroškem: »Štirideset odstotkov slovenske duhovščine, kakor tudi skoraj vsi ugledni slo- venski laiki so morali v zupor ali pa so imeli zaradi najpodlejŠih ovadb na neprijeten način opraviti z orožniki, detektivi in preiskovalnimi komisijami.: (Kor. pleb., str. 80). In končno, imenoma sem navedel vse tiste, ki sem jih v razpoložljivi dokumentaciji ugotovil kot obsojene. Prcfiteje jih pa lahko vsak sam: bilo jih je 7 (sedem). Štirje duhovniki iu trije laiki, med njimi državno- zborski poslanec Franc Grnfcnuucr (Kor. pleb., str. 82—83). To je doslej naj- manjša številka v zadevni literaturi, naj jo »ljubim* ali ne. Upam. da bo tudi za DK dovolj majhna. Neljubo me je v pisanju DK zadelo nekaj drugega: njegova zaničljiva pripomba, da je bilo »slovenstvo v le j deželi« — »skoraj le na klerikalno klienlclo omejeno« (str. 333). DK ne bi smel v .svoji žolčnosli pozabljati, du je ta »klerikalna klientelat bila iu je še v boju za nacionalni obstanek, v boju. ki hi mu težko našli primerjave, da je ta »klerikalna klicntclnt prav zaradi svojega slovenstva dala svoj krvni davek v boju proti nacizmu in da še danes stoji — močno osamljena — zunaj mišili varnih štirih sten proti novim pojavnim oblikam ncmškonncionulncga fašizma. Med poglavitnimi »aduti« DK je navedek iz Jegličevega dnevnika z dne 28. maja 1917, ki naj priča o tem, da »grem mimo vojnega doživetja množic in mimo izredno važnega pričevanja o prelomu, ki ga je povzročalo to doživetje v levorneščanskem klerikalnem krogu dr. J. Ev. Kreka« (str. 33(>). Kar zadeva »vojno doživetje« kot faktorja samoodločbe, sem svoje mnenje že povedal. Tu bi zdaj rekel predvsem to, du 28. maj 1917 pomeni čisto drugačen položaj kot pa meseci ob začetku vojne, ki o njih govorim v II. poglavju, iz katerega izvirajo moje »inkriminirane« trditve. Kronologije pač ni mogoče kar odpravili. Hcsedc o socialdemokratih, ki so edini »nekaj naredili iu nastopajo odločno za pravice narodov, za mir«, Iti bile v letu I9U iu še precej dolgo pozneje nemogoče. Možne so postale šele po ruski februarski revoluciji hrta 1917. Pa še tedaj komaj, komaj, če bi upoštevale zgolj tisto, kar je dotlej storila JSDS.* V slovenski politiki tistih dni je socinldcmokrnciju neposredno učinkovala v glavnem zaradi iniciative holandsko-skandinavskega komiteja. To problema- tiko, ki je tudi DK vzlic večkratnemu načenjanju še daleč ni obdelal izčrpno, ' I.e prt dni po tem pogovoru, 2. junija 1917 je SlaicrsH namestnik Clnry poro&ll nolra- njrmii ministrstvu o dejavnosti slovensko socinl-demokrafske stranke * takimi MMChunl: »DICM 1'nrtri lieflcissijtte sich vruhrend d« Kricjtc* ciner besonderen /urtlrkhallnnc und pttlriotUcher Gesinnunfi. Ea ist ihr gelunifen, die Arbeilerschaft trotz Lcbensmittelmonfels bishcr In gedaldifem Auslinrmi zu bestarken, was nuf »traffc und patriotisclic Organisatioa hindciilel.« • AVA, II8S4/UI ex 1917. (»Ti stranka je med vojno izkazovala posebno zadržanost in patriotično mišlje- nje. Posrečilo se ji je doslej utrjevati delavstvo, da potrpežljivo vztraja, vzlic pomanjkanju llTOta, kur kaze iia čvrsto in natriotično organizacijo.«) — Teia poročila T knjigi ne navnjnm, podol kot ne zapiska i/ Jkofovega dnevnika, ki ga vihti DK, pač zato ne, ker ne to ne ono nima organskega mesta v tekstu. Navade, da bi v svoje tekite stlačil »se, kar sem kdaj kje prebral pa nimam, 378 /<;<)[>OYINSKI ČASOPIS \WIII 1**74 v knjigo vključujem« Ni pa odločilna za predzgodovino majnlSke deklaracije. ki se naravnosi znčcnjn žc 2S. novembra 1916. lcvomeŠčniiski klerikalni« Krekov krog ima žc došli daljšo predzgodovino, IZ katere vojne seveda ne moremo izločili. Cisto res pa je. da je vojno doživetje množic, sublimirano v dejavnost evropske, avstrijske in navsezadnje tudi slovenske socialdemokracijc. imelo velik pomen za zmago Krekovega toka v okviru slovenskega klerikalizma, predvsem v kranjski SLS. V vlogi argumenta proti dr. SuŠIcršiču vidimo to socinldcmokratsko dejavnost prav v viru, ki gn navaja l)K, zlasti će ga preberemo v neprirejeni obliki. Tudi iz priredbe vidimo, da se škof zaradi tega argumenta Še ni premaknil s svojega protikrekovskega. Šušteršiču zvestega stališča. Kako pa je prav strah pred vedno večjim Vplivom socialdemokratske dejavnosti, ki je tedaj Še lahko veljala za reprezentauta interesov in razpoloženj množic, septembra 1917 konč- no odločilno vplival tudi na škofa Jegliča, sem v knjigi pokazal, celo bolj konkretno poglobljeno kot smo to brali doslej. Pripominjam le še to. da v pogovoru 2H. maja 1917 ni šlo za vprušanje. ali đatl državnopravno izjavo dva dni za tem v parlamentu ali ne. V opombi 55 (str. 337) nogreša I)K navedbo, odkod imam Stiirgkhovo navodilo deželnim šefom od konca julija 1914. Ta precej znani dokument je objavil 1. 1925 l.udvvig Briigcl v svoji zgodovini avstrijske socialne demokracije (kuj. V. str. 210). Po originalu v upravnem arhivu na Dunaju ga je I. 1%8 znova objavil Christof liihr v knjigi, ki jo navajam, po njem pa sem jo objavil v bistvenih odlomkih v >Koroškem plebiscitu« (str. 76—77). V zadnjem odstavku mi sir. 357 mi l)K očita, da v knjigi nisem popravil trditve, objavljene v ^pripravljalnem spisu« (ZC XXIV) o tem. da so Sturgkhovc obljube, da se bo položaj izboljšal, bile prazne in da sem tako v svoji zgo- dovinski« (z navednicami io ironizira I)K) sliki pustil neopravičeno praznoto. V inkriminirnncm II. poglavju knjige o leni momentu sploh ne govorim, si- nu »pripravljalni« spis ne sklicujem in ga seveda tudi ne popravljam. Pa saj ga tudi ni treba. I)K gradi svoj očitek na tem, da v nasprotju z menoj vse preganjanje reducira na gole aretacije. Jnz v ZC XXIV o aretacijah izrecno sploh ne govorim, temveč le o »preganjavski vnemi« oblasti, da so oblasti pod vtisom Stiirgkliovc okrožnice konec julija 1914 delale v zavesti, da se ta njihova vnema ujema z željami najvišjih faktorjev v državi. Tu neke generalne re- m cd uro vsaj do VStOpO Italije v vojno res ni bilo. le gašenje tam. kjer je stvar postajala za državo kočljiva. Kaj bi potem popravljal** V >Koroškem plebiscitu« pa Še konkretno povem, na kateri moment v >prcgnnjnvski vnemi« se navedene intervencije pri Stiirgkhu nanašajo. In sicer pravim glede Koroške: »Sloven- skemu tisku niso dovolili, da bj v javnosti nastopil v obrambo žrtev, zato pa so nemškim listom dali na prosto voljo, da širijo najbolj fantastične trditve 0 protidržavnem značaju aretiranih oseb... Predsednik hrvnško-slovenskcgn kluba dr. Anton Korošec je aprila 1915 zaradi tego interveniral pri predsedniku vlade Stiirgkhu. Slo je predvsem za pritožbo zaradi popustljivosti cenzure ob (protislovenskem) pisanju nemških listov nn Koroškem. Stiirgkh je Korošcu obljubil, da bo poskrbel, da se stanje popravi.c Konec. (Str. 79). Kaj 1)K še hoče? Cc lepi iz različnih tekstov skupaj posamezne stavke in pride do čudnih rezultatov, je kriv sam. Malo pa naj le Še pomisli, kaj pomeni, da gre za inter- vencijo še v aprilu 1915. In moidn Še na to. da obe pismi vključujem z opo- zorilnim >primerjaj« in ne z dokazovalnim »glejc. 1)K naslavlja name tudi vrsto vprašanj v zvezi s temami, ki niso nepo- sredno predmet moje knjige, ki pa sem se jih s kakim posameznim stavkom dotaknil v njej ali v prejšnjih spisih (o računu slovenske klerikalne stranke na zavezništvo nemških krščanskih socialcev v nacionalnem problemu, 0 po- gledih hrvaškega >novega kurzu« na slovensko vprašanje, o obstoju dveh tokov v SLS. o nasprotjih med Krekom in Sušteršičem pred vojno in še o čem). Izraz >vprašanja« je v tem primeru seveda evfcmizem. DK daje dovolj jasno na znanje svoje mnenje, da jaz o vsem tem vem samo tisto, kar je narobe. Pa vendar si bom dovolil, kar si dovoljuje DK v svoji repliki v /C XXVI1/1-2: 379 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 >. ..kar ne spada T čnsovno-lcmatski krog knjige... odlagam za drugo pri- liko...« Imam pa (udi jaz še vprošnnjc svojemu kritiku, da ga ne imenujem kako drugače. Poglejte. Zc več kot štiri desetletja sc_ peča s politično zgodovino Slovencev v času omejitev in imenov demokratične in socialne prebuje, sam je celo predlagal ic c onjc te periode. Prizadeva si vzbuditi vtis, da si je nabral Že dosti neznanih zakladov vednosti. A le tu in toni nam vrže kako prgišče, najraje tedaj, kadar z žugojočim prstom pokaže na koga, ki se je oglasil, ne da bi čakal njegove napolilnc besede. Cas, ki nikomur ne prizanaša, vsiljuje vprašanje: Zakaj DK. že enkrat ne razodene sam iz sebe in strnjeno svojih dognanj in spoznanj, recimo, v obsegu kolikor toliko normalne knjige? Kaj ga od tega odganja? 380 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 KONGRESI IN SIMPOZIJI Tono Zoro XVII. ZBOROVANJE SLOVENSKIH ZGODOVINARJEV (Piran—Trst od 2. do 6. oktobra 1974) Po vsebinskem značaju pomeni XVII. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v primerjavi z dosedanjimi nov kvaliteten premik. Na to ne kaže le dejstvo, da je ve«: kot 200 udeležencev poslušalo 19 referatov, ampak tudi to. da se na nobenem zborovanju ni prišla do izraza neposredna živa problematika, tičoča se aktualnosti itnlijansko-jugoslovnnskih odnosov in vprašanj tržaških Sloven- cev v zadnjih dveh. treh desetletjih. Nakazano misel tudi potrjuje ob zboro- vanju prirejenn okrogla miza, namenjena povojni problematiki tržaškega pro- stora, med drugim tudi z vidika spomladi leta 1974 znova nodnnih zahtev Italije do nekdanje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Predvsem pa ni na še nobenem zborovanju sodelovalo toliko slovenskih znanstvenikov iz zamej- stva, dejstvo, ki je nakazalo kulturno povezovanje celotnega slovenskega na- rodnega prostora. Ocenjevalec (F. Gcstrin) ic ob zaključku zborovanja podčrtal dejstvo, da so to pot tako imenovane >Iokalne tcinec v veliki meri izgubile lokalen znnraj ter zajele znatno širšo problematiko, dejstvo, ki prav tako pomeni korak naprej. Zal pa je številčnost referatov onemogočala, ali vsaj ovirala, širšo razjiravo ter soočanje stališč do posameznih, na zborovanju po- danih vprašanj. Kot prireditelji zborovanja so nastopali Zgodovinsko društvo za Slovenijo, piranski pomorski muzej Sergej Mnšera ter slovenska Narodna in študijska knjižnica v Trstu. Glede na podano problematiko je zborovanje zajelo predvsem štiri pod- ročja: a) vprašanja slovenske obale in še zlasti Pirana, b) problematiko trža- ških Slovencev in tržaškega prostora v zadnjih sto letih, c) nadaljevanje na dosedanjih zborovanjih pričetega pretresa slovenske zgodovine v drugi polo- vici 19. stoletja; tokrat je bila na vrsti Taafejeva doba in d) i>cdagoška vpra- šanja potika zgodovine na naših šolah (interdisciplinarni pristop ter vpraša- nje ustreznih učbenikov). V prvo skupino predavanj (tako kot predavanja v ostalih skupinah smo jih združili po problematiki in ne po vrstnem redu) so spadala preduvanja Miroslava Pahorja o 700-lclnici piranskega mestnega statuta. Jarola Sašla o Kopru do leta 1000 ter Leona Marina o prvih štetjih prebivalstva v Istri. Re- ferati so opozorili na nujnost poglobljenega študija preteklosti obalnega ob- močja Slovenije. Zal za Koper velja, da so v povojni graditvi mesta uničili vrsto arheoloških pričevanj in je tu že marsikaj zamujenega, tudi za vpogled v problematiko širšega istrskega prostora. Omenimo naj še, da je Pahorjev referat zajel vsebino, vlogo in pomen prvega piranskega statuta iz leta 1274, medtem ko je Marinov referat obdelal problcmuliko štetij prebivalstva na ob- močju obeh delov Istre, bencčnnskegn in avstrijskega, tja do XVIII. stoletja. V ia kompleks predavanj bi postuvili tudi referat Ferda Ccstrinn o trgovini slovenskih dežel z italijanskimi ob koncu srednjega veko ter v 16 stoletju. Oris je prostorsko zajel mnogo širši slovenski in italijanski prostor, I pritegnitvijo dokumentacije italijanskih arhivov pa pomeni bistveno dopolnitev dosedanjega poznavanja trgovskih stikov slovenskega zaledja z italijanskimi deželami (in obratno). Raziskava je Še opozorila, da je takratna trgovina akumulirala bistve- 381 Z(;oi)UVIN>KI CASOriH XXVIII 1974 no večje kapitale kot smo do sedaj mislili, pa tudi to. da je treba naš zgodnji kapitalizem postaviti znatno bolj nuznj kot smo do sedaj delali. Med referati je v tržaško problematiko prvi posegel Metod Mikuž s pre- davanjem o vprašanjih jugoslovnnsko-itnlijnnskc meje in Trsta V letih 1944— 1945. Obsežni referat se je tako dotikal dogajanja, ki so mu bili starejši udele- ženci zborovanja še žive priče, za mlajšo generacijo zgodovinarjev pa je refe- rat pomenil eno tistih del, ki omogočajo globje razumevanje sedanjih jugoslo- vansko-italijanskih odnosov in italijanskih pretenzij do nekdanje cone H Svo- bodnega tržaškega ozemlja iz prve polovice leta 1974. Britanskih stališč do itnliiansko-jugoslovanskc meje pred in po kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 se je ob še nekaterih nndrohnostih (tako stališč predstavnikov SLS v jugoslovan- ski emigrantski vladi ali pa generala Simovičn) s posebnim referatom dotaknil Grngovan SepiĆ ter tako nadomestil svoj najavljeni referat »Istrski hrvatski državnozborslii poslanci v slovenski politiki«. Drugi dan zborovanja je nakazana vprašanja še posebej poglobila posebna okrogla miza. prirejena na pobudo piranskih družbenopolitičnih organizacij. Medtem ko sta omenjena referatu zajela čas do dokončne rešitve tržaškegu vprašanja (1954), se je okrogla miza dotaknila tudi temu sledečega obdobja, vse do zadnjega Časa. Ob Metodu Mikužu so kot usmerjevalci razprave sodelovali še I ran Zvvittcr, Ivo Murko ter načelnik urada za mednarodno sodelovanje IS SRS Marjan Osolnik. Navezujoč se na referat Metoda Miku/a je Krnu Zuitter skušal uvodoma opozoriti na nekatere elemente, ki so opredeljevali tržaško vprašanje v letih pO drugi svetovni vojni. Predvsem ie podčrtal tisti razvoj, ki je novembra 1947 nrineljal do podpisa mirovne pogodbe z Italijo ter do usta- novitve STO. Za prihodnje razreševanje tržaškegu vprašanja na je bilo v tem časti važno dejstvo, da se po ustanovitvi te nove državne tvorbe jugoslovanska vojska iz nje ni umaknila, ampak je bila, v skladu z dogovorom, le zmanjšana na kontigent 5000 vojakov. Prav tako je ostala na območju cone It STO Še na- dalje jugoslovanska upravu, in čeprav se je zdelo, da je to le provizorij, je to dejstvo ostalo važen fuktor zu prihodnost. Podčrtati je še Zvvitlrovo opozorilo, da sta Velika Britanija in ZDA ob krizi leta 1953 za cono B STO preklicali znano tripartitno izjavo iz leta 1948 o prepustitvi civilne uprave celotnega STO Italiji. Predvsem pa je, izhajajoč iz lez, kakršne se večkrat postavljajo na italijanski strani, prof. Zuitter podčrtal, da — ne more biti govora 0 Kaki (tudi pravni) italijanski aspiraciji do ob- močja nekdunjcgn STO, ki je pripadlo Jugoslaviji, — da pomeni londonski sporazum o rešitvi tržaškega vprašanja iz leta 1954 dokončno rešitev. Te pu ne Opredeljujejo le takratne izjave zapadnih vele- sil, ampak tudi dejstvo, du je od podpisu sporazumu o rešitvi tržaškega vpra- šanju preteklo še dvajset let in da tako Jugoslavija kot Italija izvajata na svojem območju nekdanjega STO suverene pravice, pa tudi to. da je v Italiji Še vedno najti stališče, da STO še nadalje obstoja, kar se motivira s tem, da noben italijanski parlament ne bi priznal cone H STO Jugosluviji. Tuko kot že pred časom (Srečanja, Nova Gorica, 1. 1969, št. 19) je prof. Zvvitter znova podčrtal, da pomeni taka politična razlaga odprta vrata za vsak primer. Za navzoče pedagoške delavce so bila dalje zanimiva opozorila na ituli- jnnsko-jiigoslovnnskc odnose po letu 1954 in to še posebej s stališču neposredne aktualizacije teh odnosov v mesecih pred XVII. zborovanjem slovenskih zgo- dovinarjev. Diskusija se ob tem ni dotaknila le medsebojnih itnlijunskn-jugo- slovnnskih odnosov, ampak tudi življenja slovenske narodne skupnosti v Italiji in še posebej v Trstu. Postavljeno je bilo tudi vprašanje vplivu znanega in- formbirojevskegO sporu iz leta 1948 na razreševanje tržaškegu vprašanja. Več poglobljenih opozoril na britansku stališča v letih 1941 — 1945 do itulijansko- jugoslovnnskc meje je v razpravi podal Dušan Iliber. Med drugim je še opo- zoril na vrsto virov (predvsem tistih v ZDA) za nakuznno problematiko, ki še niso, ali pa še ne dovolj, v razvidu raziskovalnega delu. Dni je tudi predlog, da bi se lotili priprave in izduje znanstvenih virov o Trstu. Posebno mesto je bilo na zborovanju slovenskih zgodovinarjev posvečeno stoletnici ustanovitve slovcnsko-hrvnškegu političnenga društvu Kdinost v Trstu. 382 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 O dolu lega društva za fašizma je istega dne ko* je bila okrogla miza govorila Milica Kucin-Wohiiiz. Diskusija se je ob referatu posebej ustavljala OD vpra- šanju odnosov med rimsko in l>cogrujsko vlado \ ('asu pred sklenitvijo nettun- skih konvencij. Zanimivo je bilo opozorilo I). Šepićn, referatu J. Pleterskcgn pa je nakazal potrebo po pro- učevanju panslavizma pri Slovencih ter pri tem opozoril na zadevni študij sov- jetske zgodovinarke I. V. Curkine. Vzporedno z okroglo mizo je drugega dne zborovanja delala Še šolska sekcija, na kateri so obravnavali dva referata: Vide Wcdain o mednredmetni povezavi pri pouku zgodovine ter Tomaža Webra o koncepciji učbenika in delu z njim. Zborovanje je 6. X. zaključila strokovna ekskurzija, l.i je udeleženec vo- dila v notranjost Istre (Poreč, Motovun, Bcrnm, Buzet). ZNANSTVENO ZBOROVANJE OB 8TIRISTOLETNICI HRVAŠKO- SLOVENSKEGA KMEČKEGA UPOHA V STUBIŠKIH TOPLICAH (>.—9. II. 1973 I. Med širšimi skupnimi (hrvn.ško-slovcnskimi) prireditvami ob j>roslavi 400- Ictnicc hrvaško-slovcnskcgn kmečkega upora 1573 je bilo predvideno že od 1970 naprej posebno znanstveno zgodovinsko zborovanje jugoslovanskih zgodo- vinarjev — ob udeležbi nekaj najvidnejših strokovnjakov iz Madžarske in Avstrije —, ki nai bi obravnavalo kmečke upore v jugoslovanskih deželah pod habsburško oblastjo do konca \H, stoletja, posebej pa seveda sam hrvaško- slovenski kmečki upor. Priprava simpozija je bila v rokah posebnega odbora. sestavljenega iz predstavnikov obeh republiških odborov za proslavo omenje- nega upora ter delegatov Povijcsnega društva Hrvatske ter Zgodovinskega društva za Slovenijo. Odbor je pritegnil k organizaciji še druge znunstvenc ustanove (Slovensko akademijo znanosti iu umetnosti, Historijski institut JAZU, Institut zu hrvatsku povijest zugrcbškcgn vseučilišča, Institut za izučavanje istorijc Vojvodine, Institut za narodnu umjetnost v Zagrebu ter Zvezo zgodo- vinskih društev Jugoslavije), medtem ko je neposredno praktično organiza- cijsko delo prevzel letu 1971 uslanovljeni Institut za hrvatsku povijest sam. Odbor za pripravo zborovunja si je od vsega začetka svojega dela postavil kot cilj zborovanje, ki naj ne bi bilo zgolj >zgodovinskoc, marveč naj bi poleg neposrednih zgodovinskih vprašanj samih kmečkih uporov obravnavalo ob sodelovanju drugih znanosti vse oblike njihove poznejše tradicije — v ljudskem izročilu, literaturi, likovni umetnosti in glasbi, posebej pa seveda tudi v de- lavskem gibanju ter v NOB. V glavnem je ta nučrt tudi uspel, čeprav za ne- katera predvidena vprašanja nismo uspeli dobiti predavateljev. Tudi na zgodo- vinskem področju smo v načrtu izločili dogodkovno zgodovino (po prvotnem načrtu naj bi podal v tem smislu le Josip Adamčck za uvod oris hrvnško- slovcnskega kmečkega upora 1573 s posebnim upoštevanjem novih virov, ker pa je moral podati takšen referat nekaj dni poprej ob slavnostni seji v proslavo upora y Stubici, je tudi on taksno predavanje opustil): zborovanje naj hi bilo v celoti namenjeno predvsem obravnavanju novih vprašanj in razpravi o njih. Na svoj način sta se zborovanju pridružila tudi Arhiv Hrvatske in Povijesni muzej Hrvatske, ki sta za prvi dan zborovanja odprla v Zagrebu lepo uspelo posebno razstavo o hrvaško-slovcnskcm kmečkem uporu 1573 (prim. Seljačka buna 1573. Katalog izložbe in povodu 400. obletnice bunc, Zagreb 1973, 53 str. in VIII str. slik v prilogi). Zborovanje se je vršilo prav za štiristolctnico upora, od 6. do 9. februarja v kraju največjega boja upornikov, v Stubiških Toplicah. Odprl ga je direktor Instituta za hrvatsku povijest Ljubo Boban, pred začetkom pa so pozdruvili udeležence zborovanja predsednik Skupščine občine Stubica (Juraj Kokolič) ter predstavnika hrvaškega in slovcnskcgu republiškega odbora za proslavo 384 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 400-letnice hrvaiko-slovenskega kmečkega upora 1573 (Jnkov Illnžević in Bogo Grafenauer). Po otvoritvi je bilo na dopoldanskem delu zborovanja le se uvodno Credavnnjc Jarnslana Šidaka »Scljnčkn I>unn g. 1573 U historiografiji«, kjer je ritirno pregledal opisovanje in obravnavanje tega upora v zgodovinskih delih od Vranica in Istvunffvja do najnovejših Aunmčkovih del, vendar glede slovenske literature nekaj manj popolno kot glede hrvaške (npr. brez Parapata in Grudna, prav Inko le z upoštevanjem Šenoc in brez Krefta). Kljub temu je to danes gotovo najpopolnejši pregled vsega opravljenega dela (v kritičnih pripombah tudi s poskusi presoje nekaterih spornih vprašanj ter s pobudami za njihovo raziskovanje). A sekakor velja opozoriti, da je Sidu V začetku lan- skega leta (a pregled še dopolnil v zanimivem prispevku »Današnja historio- grafija o hrvatsko slovenskoj seljačkoj buni 1575« (Kaj VI1/3-4. 1974, 10—21), v knterem ocenjuje poleg nekaj drugih objav iz jubilejnega leta predvsem rezultate obravnavanega zborovanja. L izjemo iega uvoda so bila predavanja prvega dne posvečena slovenskim koreninam hrvaško-slovenskega kmečkega upora. Paolc Blaznih je prikazal »Razvoj fevdalne rente V slovenskih pokrajinah do 16. stoletju« s posebnim naglasom na >občutneni poslabšanju« položaja podložnika glede njegove obre- menjenosti glede dajatev in zlasti deželnih davkov »V prvem stoletju novega veka«. Fcrdo Gctlrin je v predavanju »Kmečka trgovina kot ozadje kmečkih uporov« obravnaval z uporabo bogatega zbranega gradiva razvoj kmečke trgovine v slovenskih pokrajinah do konca 16. stoletja in v zadnjem delu pre- davanja lepo pokazal veliki pomen sprememb pogojev tega trgovanju posebej za upora 1515 in 1573. opozoril pa na nekaj momentov, ki govore o tem vplivu tudi pri uporu 1635, še nejasno pa morda tudi na Koroškem 1478. Bofio Grafc- naitvr pa je analiziral »Razvoj programa slovenskih kmečkih uporov od 1473 do 1573«, posebej podrobno se program hrvaško-slovenskega kmečkega upora. Iiri čemer je podčrtal kontinuiran razvoj tega programa V stoletju velikih ;mcčkih uporov in s tem pomen starejšega punturskegn gibanja na Slovenskem tudi za izoblikovanje zrelega in tako močno s kmečkim trgovanjem poveza- nega puntnrskegn programa široke vstaje 1573. (Tu tri predavanjn so bila objavljena v slovenščini v Situli 13, Kmečki punti na Slovenskem. Ljubljana |973| 5—28, 35—67; Gestrinovo v dveh različnih skrajšanih variantah tudi v Kroniki 21. 1973, 1—4. ter v Zgodovinskem časopisu 27. 1973. 207—218). Prvega dne se je diskusija zadržala predvsem pri problematiki kmečkega trgovanja, o knterem je bil Adomček precej zadržan, češ da v gradivu o Tahi- jevih gospostvih o njem nima podatkov (marveč le o gruščakovem polaščanju čim večjega dela podložniških pridelkov za lastno trgovanje), podobno pa tudi Nada Klnić — sicer s pridržkom, da je težko posplošiti podobo enega samega gospostva na vso bansko Hrvatsko (to je izrazila še določneje v dopolnilni razpravi prihodnjega dne) — ki je poleg tega proti Grufennuerjevcmu znvru- čauju virov o izvolitvi Gubca za uporniškega »kralja« izrazila zaupanje v te vire. Prava razprava ob tem pa se je razvila po dopoldanskih predavanjih drugega dne ob Adamčkovcm predavanju, po katerem je z ene strani opozoril Stjepan Antoljak. dn večkrat nadevajo viri uporniškim voditeljem podobne naslove, čeprav navadno brez ustreznega dejanja samih upornikov, Grafenauer pn je z druge strani ob virih, na katere se je glede Gubca kot »kralja« opiral Adamček, opozoril na nekatere napake v njihovi analizi in na problem inter- pretacije pri drugih (Adamček je v odgovoru vztrajal pri svoji tezi. čeprav je priznal, du mora po tej diskusiji svojo argumentacijo delno vnovič pre- tehtati); končno je N. Klnić tedaj prvič skušala — po mojem prepričanju na povsem nevzdržen način — razcepiti (na Tahijcvi gospostvi omejeni!) upor v dva — »kmečkega« v Stubici s »kraljem« ter »vojaškega« na Suscdgrndii z vero v cesarja in z načrtom podreditve cesarski vojaški (krajišniški) upravi, ki naj bi se uredila v Zagrebu (ta — tedaj le kot hipoteza brez argumentacije navrženn — teza je bila podana v tako pozni opoldanski uri, da o njej ni bilo vrč mogoče razpravljati). Bogo Grafenauer 385 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Drugi dan zborovanja je dopoldne govoril najprej madžarski hislorik I.uszlo Makkai o temi Periodi/arija in tipologija vzhodnoevropskih kmečkih pihanj, pač najširši temi zborovanja, kjer je primerjalno pritegnil ludi kmečka gibanja v Zahodni Kvropi. Razlikoval je starejšo dobo, ki pozna le izolirane in lokalne upore, potem klasično dobo kmeekih vojn nekako od XIV. do XVI. stoletja, ko gre zn sam obstoj fevdalnega sistema, končno pa kasnejšo dobo, ki v Zahodni in Srednji Kvropi ne pozna več pravih kmeekih vojn, medtem ko se te vojne v Vzhodni Kvropi še pojavljajo in sieer zaradi povezave pravili kmetskih podložnikov s kmeli-vojaki, ki obstoje na vsem področju od Jadrana do Dona. V debati o tem zanimivem predavan ju BODU izrazil mnenje, dn je vzrok te razlike v tem, da je v Zahodni in Srednji Kvropi od XVII. stoletja profesionalna stalna armada, miles perpetuus, izpod- rinila starejše zelo raznolike oblike oborožitve in zato kmečki upori niso imeli izgledov na uspeh, medtem ko je bilo stanje v Vzhodni Kvropi deloma drugačno, s čemer se je predavatelj strinjal. Sledilo je predavanje Ivana Kilipoviea iz Zagreba, ki je podal hisloriat zelo uspešnega odkrivanja arhiv- skega gradiva o upom 1. 1573. Nato je govoril Josip Adamček iz Zagreba o vzrokih upora I. 1573, ki jih vidi predvsem v uveljavljanju predkupne pravico fevdalcev na produkte podložnikov, ki so namenjeni za trg, v novih mitnicah in sploh v povečanju obveznosti do cerkve in fevdalcev, ki se jih zopet izterjajo v naturi, in pa o ciljih upora, kjer je zastopal svoje teze o čisto kmečki državi in o Gubčevi proglasitvi za kralja. Ivan Kampuš iz Zagreba je podal v predavanju o javnih bremenih hrvatskih kmetov v tej dobi zanimivri uporu 1"3, ki je I>i 1 v celoti manj realen kakor pa upori XVII. stoletja. Slavko Oavrilovič iz Novega Sadn je govoril o kmečkih nemirih v vzhodni Slavoniji in Srenin I. 1736, ki so imeli sicer lokalen značaj in bili zadušeni, vendar so pa prinesli kmetom nekaj olajšav. Referat Jožeta Zontarja i/. Ljubljane je govoril o kmečkih uporih v Sloveniji v 18. stoletja, pri čemer je nvlor razlikoval tolminski upor, upore sredi stoletja in upore v dobi jožefinske davčne in urhnriulnc regulacije ter ničnega preklica. Sandor Cvimesi iz Budimpešte je podal pregled boja madžarskih trgov v XVI.—XIX. stoletju proti fevdalcem, ki so si jih hoteli podrediti. V celoti je zborovanje lepo uspelo, referati in diskusije so bili tehtni. le malo ic bilo razpravljanja o manj pomembnih stvareh. Iz že navedenega i"e razvidno, da se zborovanje ni omejevalo samo na upor I. 1573; razprav- jalo se je o širši tematiki in tudi o kasnejših uporih nekako do srede XVIII. stoletja* O uporih v zadnjem stoletju obstoja fevdalnega sistema je pa bilo marsikaj tehtnega povedano skoraj le v diskusiji. I'o zborovanju je zdaj že izšla knjiga, ki objavlja referate v hrvaščini (U povodu 400. godišnjice hrvatsko-slovenske seljačke bune. Sveučilište u Zagrebu, Institut za hrvatsku povijest. Radovi 5, Zagreb 1973). V knjigi je poleg že omenjenih referatov objavljen tuđi napovedani, a ne prebrani referat Marijane Schnei- der iz Zagreba o odmevih kmečkega upora 1. 1573 v likovni umetnosti, in pa diskusija Stjepana Antoljaka iz Zadra, Objavljen pa ni referat Jožeta Zon- tarja. prav tako pa tudi ne diskusije na zborovanju. Fran Z wi 11 c r Olga J a nš a - Z o r n 6.-8. ZASEDANJE CESKOSLOVASKO-JUGOSLOVANSKE ZGODOVINSKE KOMISIJE V letniku XXVI/1972 Zgodovinskega časopisa ie bilo objavljeno prvo poročilo o češkoslovaško-jugoslovanski zgodovinski komisiji in njenem delu. I n poročamo o njenih nadaljnjih treh zasedanjih. 6. zasedanje je bilo v Ljubljani od 23. do 27. oktobra 1972. Sestanki 80 bili v sejni dvorani rektorata Univerze v Ljubljani. Tema zasedanja je bila politična zgodovina posameznih narodov od oktobrske diplome do dualizma. S češkoslovaške strani je imel prvi referat Miroslav Šcstak 0 češkem poli- tičnem gibanju v letih 1860—1867. Namesto obolelega Ludovika Holotika je nodal temeljne misli njegovega referata o slovaškem političnem gibanju v letih 1860--1867 Miroslav Kropilak. Ta referat je bil objavljen v Zborniku za isto rij U Matice Srpske 8/1973 v prevodu. Ž jugoslovanske strani je govoril Nikola Petrovič o narodih Vojvodine od 1860 do 1867, kjer se je dotaknil zlasti problematike srbsko-romunskih in srbsko-madzarskih odnosov po ukinitvi srbske Vojvodine in Tamiškcga I'..m.u.i 1860. leta. Dalje je izčrpno prikazal razcep med »starimi« in >mhi- dimic v srbskem taboru in to v času, ko se je pripravljala nagodba in ko je bilo Še posebej pereče >vzhodno vprašanje«. Tu je avtor posebej prikazal Miletičevo stranko in njen odnos do madžarske opozicije. Ob koncu je re- ferent posegel še v srbsko-slovnško odnose, ki so bili tradicionalno dobri, po letu 1866 pa so se ie utrdili. Vasilij Melik je z referatom Slovenci od oktobrske diplome do dualizma pokazal, da slovenska politika leta 1860 začenja tam. kjer je leta 1848 nehala in da leta od 1860 do 1867 pomenijo začetni razvoj in prvo utrditev sloven- skega narodnega gibanja. Melikov referat je bil objavljen v češkem prevodu v praškem časopisu Slovnnsky pfchlcd (1974. št. 2). Hrvatsko narodno gibanje v 60. letih 19. Stoletja je obravnaval Jaroslav ftidak v izredno zanimivem referatu O nekim ključnima problemima hrvatske povijesti od 1860 do 1867. 387 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Vsem referatom ic sledila bogata diskusija, v kateri je sodelovala večina nav/očih češkoslovaških in jugoslovanskih zgodovinarjev. Na ljubljanskem zasedanju so bile sprcietc tudi nekatere dopolnitve in spremembe v osebni sestavi komisije. Jugoslovanska sekcija je sporočila, da bo slovenske zgodo- vinarje namesto prof. dr. Frana /wittra zastopal v bodoče prof. dr. Vasilij Melik, hrvatske namesto prof. dr. Jaroslava Sidaka prof. dr. Mirjana Gross. Institut za savremenu istoriju iz Beograda, ki ima tesne stike s češkoslo- vaškimi zgodovinskimi ustanovami je določil za svojega zastopnika dr. To- dorja Stojkova. Sklenjeno je bilo tudi, da znanstvene ustanove v Vojvodini, ki se ukvarjajo z zgodovino, imenujejo svojega zastopnika kot stalnega člana komisije. Znova je bilo potrjeno, da bodo uradne delegacije tudi v bodoče imele j>o pet članov, s pravico, da se udeležujejo zasedanj tudi drugi zgodo- vinarji. 26. oktobra 1972 so bili udeleženci na znanstveni ekskurziji z obiskom rimske nekropole v Šempetru, muzeja in starega gradu v Celju in mu/rja ter gradu v Ptuju. Poudariti je treba, da je bilo 6. zasedanje komisije izredno plodno, da je praksa potrdila take oblike sodelovanja med zgodovinarji SKUJ in CSSU, posebej pa je treba podčrtati, da je pri dela komisije sodelovalo večje število zgodovinarjev iz raznih jugoslovanskih središč, tako da je bilo ves čas prisotnih 20—30 zgodovinarjev. 7. zasedanje čcškoslovaško-jugoslovunske zgodovinske komisije je bilo v Banski Bvstrici od 10. do 14. septembra 1973 in je obravnavalo problem nacionalnih in socialističnih gibanj v češkoslovaških in jugoslovanskih deže- lah Avstro-Ogrske od 1807 do konca 19. stoletja. O nacionalnem in sociulističnern gibanju na Slovaškem od 1867 do konca 19. stoletja je govoril Miloš Gosiorovsky, ki je poudaril, da se je politično življenje na Slovaškem odvijalo okrog štirih jeder: treh buržoa/nih (kon- servativnega dela Slovaške narodne stranke, njenega klerikalnega krila in hlnstistov) in enega delavskega, iz kateregu se je razvila slovaška socialna demokracija. Enake problematike kot Gosierovsky pri Slovakih, sta se lotila Vladislav Štastny in Karel Herman pri Cehih. V njunem referatu je zlasti dobro obdelana doba taborov, odnosi med političnimi strankami, še posebej pa politika češko socialne demokracije. Vaclav Peša je v referatu o začetkih socialne demokracije v habsburški monarhiji obravnaval politiko nastaja- joče socialne demokracije s posebnim ozirom na češke dežele, medtem ko je Pavel Hapak / referatom K nekaterim vprašanjem socialističnega giba- nja na Slovaškem v drugi polovici 19. stoletja pokazal na začetke slovaškega delavskega gibanja. Z jugoslovanske strani je o problemih nacionalnih gibanj na Slovenskem od uvedbe dualizmu do konca stoletja govoril Vasilij Alelik. Najprej je pri- kazal različen položaj Slovencev v posameznih pokrajinah, nato pa glavne značilnosti slovenske opozicijske politike v času nemških liberalnih vlad (1867—1879) in politike v Taffejevem obdobju, ko so bili Slovenci del parln- menturnen večine, ki je podpirala vlado; opisal je liberalno-kleriknlne kon- flikte v obeh obdobjih in nastanek slovenskih političnih strank ob koneu stoletja. Igor Knraman je v referatu Problemi soeialno-ekonomskegu razvoja se- verne Hrvatske v obdobju dualizma (do konca 19. stoletja) orisal razvoj ne- agrarnega gospodarstva severne Hrvatske v nekoliko etapah. Posebej je po- udaril, da je s povratkom ustuvnosti v 60. letih opaziti krepak razvoj razno- vrstnih tovarn, združevanje kapitala v kreditnih ustanovah in modernizacijo železniškega prometa. Na drugi strani pa je splošna ekonomska kriza 187"* pomenila velik udarec hrvatskim indutsrijskim nodvigoin. Ugodnejše raz- mere so nastale šele konec 19. stoletja, ko je bil končan proces konstituira- nja meščanske družbe in kapitalistične proizvodnje. Vlado Ostric je v re- feratu Delavsko gibanje na Hrvatskem od 1867 do začetka 20. stoletja in nje- gove zveze s Češko in Slovaško poda] kratek izbor iz problematike delav- skega gibanja na Hrvatskem, posebej se je zadržal ob periodizaciji. dalje ob ckonomsko-socialni podlagi delavskega gibanja, vplivu dualizma na razvoj 388 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 deluvskega gibanja in. kot je že v naslovu rečeno, oli /vezah hrvatskega de- lavskega gibanja s reskim in slovaškim. Rude Petrovih je v referatu Nacionalna in socialna gibanja v Dalmaciji od 1867 do 1900 izčrpno in zunimivo govoril o problemih, ki jih je zajel obširneje v svoji knjigi Socialno pitanje u Dalmaciji u XIX stoljeću (1968). HUMIH in Hercegovino v tem obdobju stn obruvnavala mlada sarajevska zgodovinarja Tomislav Kraljočić in Ilijas" Hadžibcgovič, prvi s prispevkom o Kallavevi nacionalni politiki v Bosni in Hercegovini, drugi pa z opisom vrste problemov Bosne in Hercegovine od okupacije do aneksije. Pri tem se je dotaknil tudi propadanju obrti, uvajanja industrijskega uvoza iz drugih avstrijskih dežel, fevdalnih odnosov na vasi in začetkov delavskega gibanja. Problematiko vojvodinskih Srbov od nagodbe do 80. let je zajel referat Nikole Petroviča, medtem ko sta oba ostala referenta iz Vojvodine Knlinnn Cehak (Socialistično delavsko gibanje v Vojvodini v drugi polovici 19. sto- letja) in I.azar Hnkk' (Osnovno karakteristike srbskega meščanskega radika- lizma v Vojvodini v R0 in 90 letih 19. stoletja) dola celovito sliko političnih razmer Vojvodine do konca 19. stoletja. Vsi omenjeni referati (razen Hodžibcgovičcvcgo) so bili objavljeni v posebni publikaciji z naslovom Problemv narodniho a socialistickeho limiti v dčjinach Ceskoslovcnskn a Jugoslavic od roku 1867 do konce 19. sloleti. ki jo je i/dala češkoslovaška sekcijo čcškoslovaško-jugoslovanskc zgodovinske ko- misije 1974. leta v Prugi kot interno publikacijo v nakladi 300 izvodov. Ob zusedanju komisije v Banski Bvstrici je bila tudi znanstvena ekskur- zija po dolini Ilronn. na Strbske" Plešo, po dolini Vaho in v znamenito slova- ško kulturno središče Martin. Ceškoslovaško-jugoslovanska zgodovinska komisija si je za svoje 8. redno zasedanje izbrala Novi Sad. Glavna tema zasedanja je bilo > Od por proti fašizmu«, z referati po je sodelovalo kar enajst strokovnjakov obeh držav, ki so se dotikali tudi medsebojnega sodelovanja v protifašističnem boju zlasti Vojvodine in Slovaške. V celoti je ta sestanek prinesel še novost, ki bi jo kazalo posnemati tudi v bodoče, namreč širše sodelovanje zgodo- vinarjev s področja Vojvodine. Prvič se je dela komisije udeleževalo okrog HO zgodovinarjev, v glavnem učiteljev zgodovine nn srednjih in osnovnih šolah v Vojvodini, knr je dolo sestanku značaj seminarja. Tako so bili re- zultati dela komisije posredovani direktno širšemu krogu strokovnjakov. Novost je bilo tudi v tem. da so bili vsi češkoslovaški referati prevedeni na srbski jezik in tako še bolj dostopni ostalim udeležencem. Referate, ki predstavljajo rezultate najnovejših raziskav naših in češko- slovaških zgodovinarjev, bi lahko razdelili na take s splošno tematiko NOB in one 8 specifično tematiko NOB v Vojvodini in na Češkoslovaškem. Pero Moračo je v svojem referatu Vsebina in značaj NOB in revolucije v Jugoslaviji prikazal zlasti vlogo KP] v boju proti okupatorju, ki je pod- pirala tako nacionalna in socialna stremljenja jugoslovanskih narodov s platformo, do ni povratka na staro. Avtor pa se je dotaknil še nekaterih vprašanj, ki so se reševala tudi po vojni, tako vprašanja monarhije, starega družbenega reda in podobno. Socialistično revolucijo kot fenomen svetovne revolucije je obravnnvol Nikola Petrovič in poudaril, do je pri nas revolucionarna situacijo dozorela ob boju proti okupatorju. Noglosil je, da je bila KPJ tisto, ki je uvidelo, da niso le ugodni pogoji za boj proti fašizmu, nmpnk tudi za socialno revolucijo. Avtor je napravil zanimivo primerjavo med našo revolucijo in drugimi ma- sovnimi gibanji (prvi srbski upor), ki so prav tako prinesla progresivne rezultate. Trgo Fabjan je podal strnjen pregled taktike in strategije NOV v Jugo- slaviji. Pokazal je. kako je bila pot od prvih partizanskih čet do pravih vojaških formacij težavno in koliko truda je bilo potrebno, dn so to vojsko priznali tudi zuvezniki. Vsi trije češkoslovaški referati so se poleg splošnega orisa situacije na Češkoslovaškem dotikali slovaške vstaje 1944, kjer se je pokazalo velika 26 Zgodovinski čnopU 3QQ, ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 internacionalna solidarnost, saj so m sodelovali pripadniki* raznih narodnosti. Jožef Hrozicnčik se ie v referatu Internacionalni značaj slovaške narodne vstaje in čeSkoslovasKO-jugoslovanska solidarnost v borbi proti fašizmu za- držal posebej ob vprašanju sodelovanja jugoslovanskih in češkoslovaških partizanov. Omenil je, da se je slovaška manjšina močno vključila v NOB jugoslovanskih narodov ter postregel tudi s podatki o tem, kjer so bili jugo- slovanski partizani v češkoslovaških brigadah. Drugi referent Miroslav Kro- pilak je prikazal zgodovinsko mesto in značaj slovaške vstaje 1044 in se pri tem zadržal še posebej ob formiranju ljudskih odborov na terenu in tovarniških odborih, ob značaju vstaje*, dotaknil se je nacionalnega vpra- šanja, ki se je pojavljalo, in drugih problemov. Vdela V Peša ie podal Široko koncipiran referat z naslovom Slovaška narodna vstaja in NOB na Češkem, kjer je orisal predvsem povezanost slovaškega odporniškega gibanja s češkim gibanjem. Ostalih pet referatov se je v večji ali manjši meri dotikalo vojvodinsko problematike s posebnim OZirom no slovaško manjšino. Tako je Arpad l.ebl iiosegel s temo Razvoj slovaške nacionalne ideie in Vojvodina tudi v 19. sto- elje z opozorilom na prve nacionalne slovaške programe. Poudaril je, da so bili v ftasu Avstro-Ogrske Slovaki v Vojvodini bolj zatirani kot Srbi; nakazal je takratno nolitično življenje slovaške skupnosti ter prvo začetke delavskega gibanja. Značaj in specifičnost NOB in revolucije v Vojvodini je obdelal Ronio Končar s stališča položaja posameznih narodnosti v Vojvodini, pri tem je poudaril, da je bil cilj NOB v Vojvodini pridobitev simpatij vseh prebivalcev Vojvodine za boj proti fašizmu. Še posebej 0 vlogi Slovakov in Cehov v NOB jugoslovanskih narodov sta govorila referata Jana Kopčaka Slovaki v NOB in revoluciji Jugoslavije in Slavice Hrečkovski, ki je pri- kazala nastanek in delovanje brigade »Jan Žižka-. Referat Jana Sirke je dal pregled stanja slovaške manjšine v samoupravni socialistični Jugoslaviji. Udeleženci so si Ogledali tudi Bački Petrovac, kulturno središče slovaške manjšine v severni Vojvodini. V celoti 80 referati in diskusija, ki je sledila, pokazali ali vsuj načeli vrsto vprašanj, 0 katerih bi kazalo še razpravljati. Prihodnji deveti sestanek komisije bo leta 1973 v Itrnu in bo posvečen značaju turške oblasti in kulture na Balkanu v 16. in 17. stoletju. Franc Rozman IX. MKDNAHODNA KON1 KRKNCA ZGODOVINAHJKV DELAVSKEGA GIBANJA V LINZU OD 11; DO 15. SEPTEMBRA 1973 Poročati o linških konferencah zgodovinarjev delavskega gibanja je zahtevna stvar predvsem zaradi zasnove konference, na kateri udeleženci dobijo večin«) referatov še pred začetkom konference, na sami konferenci potem referenti samo povzauiejo svoja dognanja ali opozore na bistvene probleme, potem pa praktično sledi tridnevna diskusija, h kateri si* vedno iii je bilo čez 100 i; pri javi veČina udeležencev, teh jm je i/, leta v leto več. na zadnji, deveti, l z 18 evropskih držav, poleg tega pa še iz ZDA, Kanade, zraela in Japonske. Diskusija je lahko plodna, izčrpna, blesteča in pole- mična, vendar pa si bralec ne more ustvariti podobe o konferenci, če ne Iiozna vsebine referatov. Podrobna predstavitev referatov in diskusije pa u seveda zavzela preveč prostora. Na moje zadnje poročilo o 8. linški kon- ferenci (ZC XXVI, 1-2, str. 139—142) je I- r. Klopčlč v 1. zvezku letnika 1971 pričujoče revije napisal repliko, ki odstopa od iiiauir v znanstvenem svetu in diši kar po politični diskvalifikaciji. Zato nanjo nočem odgovarjati. Menim le, da imam pravico imeti drugačno mnenje od njegovega tako o pogojih za nastanek in razvoj revolucije v srednji Evropj 1918/1919 kot o zgodovini sploh. Klopčieevo vztrajno predpisovanje receptov kaksnn je prava zgodovina 390 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 ni v korist nili našemu zgodovinopisju niti njemu samemu, ker od prave znanstvene polemike? le odvrača. Historično dejstvo je. da je MIH revolucija 1918/1919 premagana na Bavarskem. Madžarskem in se kje. Tega tudi IT. Klopčič ne more zanikali. Vprašanja kol kaj iti bilo, če bi bilo, pa ne sodijo v zgodovinopisje. Kritik bi sloril bolje, ee bi svoje teze skušal dokazali na podlagi recenzije obsežne Pantićevc knjige, ne pa da me na podlagi nekaj stavkov okarakterizira kol neobjektivnega poročevalca. Letošnja glavna tema konference je bila razširjanje marksizma v letih 1890 1W>. Clnvni referent je bil angleški zgodovinar K. Hobsbarom (pri nas je izšla njegova knjiga Obdobje revolucij. DZS, 1%S, v zbirki Kultura in zgodovina). Tema je bila zelo obsežna in komplicirana, vendar jo je avtor uspel odlično sintetizirati. Pregled marksizma v tem obdobju je podal tako kompleksno in na takšnem nivoju, da je bil deležen nedeljcncga priznanja in je diskusija dala sorazmerno malo dopolnil. Hobsbnvvm je mnenja, da je pri zgodovini marksizma treba gledali na marksizem v Širokem pomenu, lo se pravi ua Marxa, Kngelsa in teoretike, ki so se imeli za njune učenec. kar je v obravnavanem obdobju identično s socialno demokracijo. Sem pa ne spadajo odkriti aulimarksisli v samem socialističnem gibanju kot so britanski fabijevci uli anarhisti v romanskih deželah in pa nasprotniki socializma desno od socialističnega gibanja. Razlikovati je treba med pre- težno agrarno vzhodno Evropo, ter razvitimi deželami severozahodne Evrope, kjer so obstajale družbeno-gospodarske osnove za razvoj revizionizma. Avstroogrskn in Italija sta bili vmesno področje z obojestranskimi vplivi. Poleg tega je treba upoštevati vplive ideologij, ki so v Franciji izhajale iz levega krila jakohiiistva, v Angliji pa iz različnih liberalno radikalnih struj. V romanskih deželah je bil močan vpliv anarhizma. V srednji in vzhodni Evropi se je marksizem teoretično in praktično boril z nacionaliz- mom, ki je bil njegov glavni tekmec. Tu pa referent ni pokazal na razliki) med nacionalnimi gibanji proti neenakopravnosti ter med nacionalizmom in šovinizmom, med nacionalizmom zatiranega in zatirajočega naroda. Na lo so referenta opozarjali diskutanti (J. kovvnlski — Poljska. F. Klopčič). Nacio- nalne zahteve potlačenega nanula niso namreč nič slabega. Referent je v diskusiji tudi obranil tezo v referatu, da je marksizem prevladal nad drugimi radikalnimi in anarhističnimi strujami v delavskem gibanju, ker je gradil na viziji industrijske družbe in mesijanski vlogi proletariata. Njegova družbena analiza s teorijo presežne vrednosti, odrešilno vlogo delavskega razreda, razrednega boja je bila delavcem razumljiva in je v lem boju odloČila. Hobsbawm je ludi omenil, da se je v tem času marksizma oprijel le indu- strijski profetariat in le v romanskem svetu deloma tudi kmečki. Tudi med inteligenco je v tem časti imel pristale le v Italiji in Rusiji, kjer je bil edina doktrina modernega gospodarskega razvoja. Teoretični prispevek ruskega marksizma je oh prelomu stoletja sploh zelo velik in je dejstvo, da je rešil marksizem 20. stoletja pred revizionizmom. Najbolj sporna llobsbavvmova teza, ki je tudi ni najbolj vnelo zagovarjal, je teza 0 treh enakovrednih centrih širjenja: l) srednja in zahodna Evropa, 2) Rusija in 3) ZDA. Tako rekoč nič novega nista prinesla koreferala D. Frickeja (Nl)ll) o organizacijskem \prašaiiju in širjenju marksizma, tvr (>. (lolikooa in H. Tur- taKOVikega, ki je bil zelo splošen, brez novih misli in ni dal nikakršnega pomena drugim ruskim marksistom (npr. IMchnnovu) ampak le Leninu, na kar je upravičeno opozoril F« Klopčič (Ljubljana). G, Ilnupt (Francija) je predlagal kvalitativno analizo, koliko je marksizem prodrl v množice, kaj so torej delavci vedeli o marksizmu. Sam je že obdelal Francijo in ugotovil, da so delavci malo vedeli o marksizmu, prvo so se čutili delavce in šele nato pri- padnike stranke. /\ Mcrcliaio (Izrael) je opozoril na problem, kako globoko je tedaj marksizem prodrl ter poudaril, da so mnogi voditelji to globino preveč optimistično ocenjevali (H. Lu\emburg). //. Mommten (ZB Nemčija) je menil. da je bil marksizem najpopolneje recepiran v srednjeevropskem prostoru. Tu 2<,* 391 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 i"c liberalna demokracija tudi povsem odrekla, kar ic šlo v prilog marksizmu. 'odpisani je predložil koreferat o razširjanju marksizma pri Slovencih, kjer se je ustavil predvsem pri razširjanju brošur in časnikov. Diskutiralo je .še mnogo več udeležencev, precej aktivni so se pokazali Japonci in zastopniki obrobnih evropskih držav. Letos žal še niso izšli materiali lanskoletne konference, so pa v tisku in obljubljeno je bilo, da bosta ob deseti jubilejni konferenci izšla dva zvezka, torej gradivo dveh konferenc. Prihodnja konferenca bo obravnavala temo Delavsko gibanje in fašizem v začetku tridesetih let in metodološko temo Zgodovinopisje avstrijskega februarja 1934. 391> ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 OCENE IN POROČILA Paul Garclli, L*nssyriologie. Parit, Prcsscs universitaires de France, 1972. 2. izdaja. 128 sirani, 1 zemljevid, mala 8°. Quc sais-jc? No. 1144. Avtor, profesor na Univcrsite de Pariš I (Panthćon-Sorbonne), ic gotovo eden najboljših poznavalcev stnrooricntalskih kultur. Njegovo delo »Les Assvriens en Cnppadocc« (Pariš 1963) je temeljno delo o asirskih trgovskih naselbinah v Mali Aziji na začetku 2. tis. pr. n. c. in o zgodovini Male Azije v tem ČASU. V delu >I.e Prochc-Oricnt asiati(|iie. des origines aux invasions des peuples de In mcr.< (Pariš 1969) prinaša, poleg odličnega pregleda storo- orientnlske zgodovine, tudi zelo obširno bibliografijo (504 hibi. enote) in izcrpGD pregled problematike staroorientnlske kulture in zgodovine, kar je v delih, namenjenih širšemu občinstvu, prava redkost. Tudi knjižica L* assvriologie je namenjena širšemu občinstvu. Laiku, ki ga zanimajo staroorientnlske kulture, podaja v 1. poglavju >Lcs decouver- tesc kratko zgodovino klinopisnih pisav in jezikov, izkopavanj in odkrivanja staroorientnlslcih kultur. Na koncu poglavja si zastavi vprašanje: kje smo danes? O čem nam govori zapuščina Starega vzhoda? Avtor meni, da so asiriologi v dosedanjih raziskovali preveč poudarjali zgodovinske dogodke in kronologijo. Preveč pomena so tudi pripisovali tek- stom, ki ustrezajo merilom našega zahodnega humanizma: epom. mitom, literarnim spisom itd. Jasno nam mora biti, da ti teksti ne predstavljajo bistre ne ga dela pisane zapuščine stare Mezopotamije. V Asurbanipalovi knjiž- nici npr. je bilo ca. 1500 tekstov, če ne Štejemo prepisov. Od tega jih lahko kakih 40 uvrstimo med literarne in epske, ostali teksti so ekonomski, razna pisma, leksikulni spisi, vedeževanja, medicinski, matematični in drugi. In vendar se večina raziskav vrti okrog tistih 3% tekstov. Avtor se pridružuje mnenju ameriškega nsiriologa A. L. Oppenheima (Ancicnt Mesopotnmia. Chicago 1964. str. 7—30) in meni. dn bi VSO to zapuščino morali raziskovati in razumeti tako kot tisti, ki so tekste sestavljali iu jih uporabljali. Asiriolog ne bi smel več dajati prednosti tradicionalnim temam, kot so mitologija, zgodovina, literatura. Predvsem bi moral raziskovati vsakdanje življenje, vživeti bi se moral v tedanje razmere, postuti bi moral Babilonce med Babi- lonci. Pri tem bi morali sodelovati tudi strokovnjaki z drugih področij znanosti. Nemogoče je prav prevesti tekst, ki razlaga astrološko prerokbo, brez poznavanja astronomije, tekst o medicinski diagnostiki zobteva medi- cinsko znanje. Isto velja za matematiko, pravo, ekonomiko, sociologijo. Svet Starega vzhoda je bil drugačen od našega, intelektualni tokovi, ki so ustvarili desettisoče ohranjenih tekstov, so bili drugučni od naših. Njihova podoba sveta in posledice, ki iz nje izhajajo, so bili tudi drugačni od kosnejših klasičnih grško-rimskih pojmovanj. In ker zgodovina ni reprodukcija virov, ampak interpretaciju, moramo uporabili vse metode današnjih znanosti, da se čimbolj približamo pojmovanju nekdanjih narodov. S tem, da bomo razumeli njih, se bomo marsikaj naučili o sebi iu o naši kulturi. Naslednji dve poglavji kratko podajata pregled zgodovine in kulture Starega vzhoda. Četrto poglavje povzema ugotovitve prvih treh. Asiriologija je tako mlada veda, da še ni prišla preko faze zbiranja in interpretiranja materiala. Vsaka nova najdba lahko prinese presenečenje in spremeni do- sedanje rezultate raziskav. Pruv zarodi te spremenljivosti in možnosli vedno novih s|Miznunj, pravi avtor, so današnji asiriologi podobni prvim humani- stom, ki so pričeli raziskovati evropsko kulturo in zgodovino. 393 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Mala knjižica jo namenjena Širokemu krogu bralcev in ne prinaša nobenih novih Zgodovinskih ali kulturnozgodovinskih spoznanj. Daje pa krat- ko in jedrnato informacijo o zgodovini in kulturi Starega vzhoda ler o tre- nutnem stanju in problemih stare orientnlistike o/, asiriologije, kot jo tudi imenujejo s starejšim izrazom. Knjigo imn Seminar za primerjalno jezikoslovje in orientalisliko Filo- zofske fakultete v Ljubljani. M a r k o U r b a n i j a Nekaj novih del 0 kmečkih uporih nn Slovenskem Kmečki punli nn Slovenskem, razprave in katalog dokumentov. Situla, razprave Narodnega muzeja, zvezek 13. Uredila dr. Bogo Grafenauer in Branko Beisp. Publicirano ob zgodovinski in arhivski razstavi Kmečki punti na Slovenskem, ki stu jo pripravila Narodni muzej in Arhiv Slovenije, Ljub- ljana 1973, 202 strani. 1 n a $\ • Kme&kim uporom posvečena Situla je zbornik petih razprav, kataloga dokumentov in prilog. Bogo Grafenauer, Razvoj programa slovenskih kmečkih uporov od I47"i do 1573 (str. 3—34). Grafenauer začenja svoj prispevek z odmevom kmečkih puntov v slovenski najnovejši preteklosti, osnovno vprašanje, ki ga zasleduje skozi vse delo, pa je revolucionarnost puntarskoga programa in vprašanje obsega njegove realizacije v uporniških nastopih. Po kratki analizi kmečkih uporov v sosednjih deželah, zlasti njihovih zahtev, se najprej posveti prvemu pomembnejšemu dvigu kmetov leta 1478 na Koroškem. Poudarja, da so vzroki predvsem v kmečkih težnjah po novih pravicah, da so nanj vplivali tudi tuji zgledi, sprožili pa so ga turški napadi iri znana menjava denarja. Kmetje so Imeli organizacijo z vodstvom, ki je povezovala vsa uporniška središču, nekak zametek kmečkega deželnega zbora, njihov politični cilj je bil zmanj- šanje fevdalne oblasti, uveljavitev pravice do soodločanja o davkih, pred- vsem pravicir do njihovega pobiranja in prevzem sodstva na podeželju. Za upor 1313 Grafenauer poudarja, da začenja lam, kjer je koroški nehal. Konjiški zbor štajerskih puntarjev z odborom tristotih priča o veliki dozo- relosti upora, ki je zajel skoraj vse slovenske deželo. Gilj ni bila več slaru pravda ampak odprava skoraj vseh gospodarskih bremen in družbenih ome- jitev podložnikov. Kmetje so se borili za prehod pod neposredno oblast ce- sarja. Najbolj jasen dokaz o spremenjenem konceptu upornih kmetov vidi avtor v njihovih napadih na gradov«* (Turn ob Težki vodi, Mehovo, Konjiški grad in druge. Tudi upor 1372/73 kaže s svojimi koncepti na dediščino tistega, ki ga je izvedla predprejšnjn generacija. Za njegovo razumevanje pa je potrebno upoštevati, da je Široku vstaja trajala le dva tedna in da za kakšen splošen vzpon kmečkih koncepcij ni bilo časa. Obravnavo tega upora izko- rišča Grafenauer predvsem za konfrontacijo z ugotovitvami in stališči za- grebškega zgodovinarja Josipa Adamčka. Svoj obračun začenja s trditvijo, da ni bilo nikoli sporno, da kažejo nekatere izpovedi upornih kmetov na lo- kalne zahteve, vztraja pa pri tem, da zahtev v središču upora, to je v Hrva- Škem Zagorju, ne moremo smatrati za obrobne. Adamčkovo striktno loče- vanje zahtev lokalnega upora proti Tahiju od zahtev splošnega upora zavrača Grafenauer z opozorilom, da je tudi splošni upor skoraj do konca svojih pri- Jirav zvezan z istimi oblikami borbe- zoper Taliija, ki označujejo oblikovanje »kalnega izhodišča splošnega upora, in da je bila za veliko Število kmetov odstranitev Tahiju cilj tudi Še v dobi splošne vstaje ter da se je ta cilj zdru- žil z bojem za odstranitev celotne fevdalne organizacije gospodarstva, druž- benih razmerij in državne oblasti (str. 17). Tudi ločevanje programa vod- stvo od programu množice, ki je osnova Adamčkove konstrukcije, Grafenauer najostreje zavrača. Poudarja, da vsi viri potrjujejo, du so gluvni cilji upora tisti) ki jih je navedel Ivan Svrae: odprava naklad, ducov in drugih brc- 394 ZGODOVINSKI CASONS XXVIII 1974 men in borba z gospodo, ki jo proti njim. ter ustanovitev cesarskega namest- ništvn. v okviru katerega bodo sami pobirali dajatve, pravdo in davke in sami skrbeli za mejo. Adnmčkovi interpretaciji termina >Khayscrlichc stell« očita pomanjkanje lingvistične analize in jo karakterizira kot neutemeljeno domislico (str. 20). Adamckovemu zniževanju pomena Grcgoričevih i/jnv, s katerim hoće doka/ali namero ustanovitve nove kmečke države, dokazuje z razdelitvijo Grcgoričevih izjav v tri skupine premalo natančno analizo zasliševanj na Dunaju. Grafenauoi poudarja« da so bili kmetje z ustanovit- vijo cesarskega namestništva še vedno pripravljeni priznavati podrejenost cesarju kot cesarju in da bi za notranjeavstrijske dežele pomenil .načrt o ustvaritvi novega političnega organizma med turško mejo in Tržaškim za- livom s sedežem v Zagrebu tudi upor proti deželnoknežji oblasti, na Hrvat- skem pa odcep od ogrskega kraljestva« {str. 22). Oblast v njem bi bila V rokah kmetov, >namestništvac kot vrhovnega organa uporniškega bratstva oziroma >zvezc«. S tem je seveda za Grufenaucrja avtomatično nevzdržna tudi Adamčkova trditev o izvolitvi Gubca za kralja. Pritrjuje pa Grafenauer Adamčkovi ugotovitvi, da je bilo kmečkemu voditelju ime Ambroz, ime Matija kot tudi vzdevek kralj pa naj bi dobil kasneje, na podlagi ljudske tradicijc, ki je pričakovala uresničitev ciljev od kralia Matjaža. Razpravi dodaja avtor še časovni in krajevni pregled kmečkih puntov na .Sloven- skem od začetkov do leta 1848. Pavle Blaznik, Razvoj fevdalne rente v slovenskih pokrajinah do 16. sto- letja (str. 35—44). Avtor deli obravnavano dobo v dve obdobji. V okviru prve, to je srednjega veka, obravnava nastanek in obseg kmetovih obveznosti do zemljiškega gospoda, cerkve in vladarja. Opozarja, da so obstajale razlike tako znotraj vasi kot med vasmi in med različnimi zemljiškimi gospodi. Spre- minjanje naturalnih dajatev in tlake v denarne dajatve je gospodom sprva ustrezalo, sčasoma pa je razlika med nominalno in realno višino dajatev začela ustvarjali konfliktne situacije. To velja še zlasti za drugo obdobje. to je prvo stoletje novega veka. Blaznik poudarja, da je ravno komutacija naturalnih dajatev, spremljana z njihovim samovoljnim poviševanjem ter ponovnim izterjevanjem že opuščenih obveznosti skupaj z novimi obreme- nitvami, ki jih je nalagala dežela, prispevala k naglemu poslabšanju kmetov v novem veku. Ferdo Gestrin. Kmečka trgovina kot ozadje kmečkih uporov (str. 45—67). V analizi kmečke trgovine na splošno, ki tvori obsežnejši del razprave, pod- črluje avtor, da kmetje trgovine niso nikoli pustili popolnoma ob strani, da pa so v obravnavanem obdobju v nekaterih njenih vrstah (sol) celo prevla- dali. Z razvojem blagovno denarnih odnosov so bili prisiljeni posegati vedno globje in tako počasi rušiti veljavno delitev dela v fevdalni družbi. S tem so prišli v konflikt z meščani in deželnim knezom, vendar so pri tem uživali podporo svojih zemljiških gospodov. Način reševanja krize^ zemljiškega go- spostva s pomočjo njegove komercializacije pa je začel rušiti to nenaravno zavezništvo. Gestrin namreč ugotavlja, da se je ta pri nas v nasprotju z raz- vojem v precejšnjem delu srednje in v vzhodni Evropi izvršila v manjši meri s povečanjem dominikalne zemlje in prehajanjem denarne v naturalno rento, kakor pa z večanjem neizmerjene tlake za prisilno tovorjenje ah pa 7. denarno odškodnino zanjo in z raznimi ukrepi za monopoliziranje viškov agrarne proizvodnje (str. 48). Avtor duhovito označuje kmeta kot prvega pomembnejšega pobornika za svobodno trgovino pri nas. Ravno to ga je peljalo tudi v odkrit konflikt z deželnim knezom, ki je težaven položaj na- stajajoče državne birokracije in državne potrebe skušal reševati med dru- gim tudi z vedno novimi mitnicami in obveznimi potmi. Zato so kmetje že od 1515. leta v boju tudi Z njim, kur jasno kažejo s prevzemanjem nekaterih cesarskih pravic v svoje roke ter z napadi na milnice in njihovo <'**'bjc; Za koroški upor leta 1478 ugotavlja, da ozadja trgovine ni toliko euliti kot leta 1515. ko se vpliv tržaške obvezne poti in novih mitnic že jasno kaze. Obdobje do leta 1573 pa ilustrira z vršijo izjav, ki odkrito (»menjajo strah pred upori zaradi omejevanja kmečke trgovine. To je tudi ozadje načrtov, 395 7G0f>0VINSKf ČASOPIS XXVIII 1974 po katerih so hoteli prodreti Ho morske obale in spraviti vse podse. Tudi v desetletjih pred uporom leta 1637 se je zvrstilo toliko dejanj, ki so vnnšnlu v gospodarstvo zmedo (uvajanje kranjske vrednosti denarja, njegove me- njave, prevzem solnega apalta s strani deželnih stanov), dn se ozadja trgo- vine ne da zanikati. Razprava Ferdinanda Tancika Vojna stroka v obdobju od leta 1500 do 1650 (str. 69—92) predstavlja po obravnavani tematiki izredno redek primer T našem zgodovinopisju. Ne opisuje samo razvoja vojne tehnike in strate- gije, ampak opozarja tudi na našo zgrešeno predstavo o kmetih s kosami in cepci. Nekatera hladna pehotna orožja so zaradi podobnosti s poljedel- skim orodjem imenovali enako, vendar jih zaradi tega ne gre istovetiti z isto- imenskim orodjem. Jože Pogačnik, Kmečki upor 1572/73 kot slovenski književni motiv (str. 93—117). Čeprav je prva slovenska tiskana beseda povezana s kmečkimi upori, je dejstvo, da ti kot književni motiv še niso bili obdelani, presenet- ljivo. Ni obdobja v slovenski literarni preteklosti, ki se ne bi tako ali dru- gače dotikalo teh zgodovinskih dogodkov. Pogačnik ugotavlja, tla je del piscev uporabljal kmečke upore kot aluzije na sodobnost (Penil, Jurčič, Aškerc), del pa je videl v njih predzgodovino sedanjosti, Za vsa literurnn dela s tem motivom pu je značilno, da so manjše slovstvene vrednosti. »Ve- likani« Prešeren, Jenko in Cankar so o tem premišljevali, niso pa nič bi- stvenega napisali. Obdelava puntov je bila izzvana z neumetniškimi raz- logi, predvsem kot >oprijcm za dejavnost, opora za dostojanstvo in vzgib k svohodic. Zborniku je dodan tudi katalog 75 dokumentov o kmečkih uporih, ka- terih regeste so napisali Bofo Otorepcc in delavci Arhiva Slovenije. Od teh jih je 39 kot priloge v celoti objavljenih. Kmečki punti^Jirnnko Rcisp. Podobe iz kmečkih nuntov. Ob 500-letniei kmečkih uporov na Slovenskem in 400-letniei hrvnškn-slovcnskcgu punta. Pu- blicirano ob zgodovinski in arhivski razstavi Kmečki punti na Slovenskem, ki sta jo priredila Narodni muzej in Arhiv Slovenije v Ljubljani. Ljub- ljana. 1973, 41 5trnnl.^<" ^ vh^^ U- *» --oft^. . Publikacija je katalog k razstavi. Hesedilo. izbor slik in ureditev je delo Branka Rcispa, ki je tudi vodil pripravo razstave. Kljub podrejenosti teksta ilustracijam je lepo prikazan tudi razvoj uporniške misli. Hesedilo ne pri- naša novih ugotovitev, upošteva pa vso, tudi najnovejšo literaturo. Sveučilište u Zagrebu — Institut za hrvatsku povijest: Hndovi 5. U po- vodu 400. godišnjice hrvatsko-slovenskc seljačke bune. Zagreb, 1973, 379 strani. Publikacija je zbornik 24 razpruv, ki so jih pripravili zgodovinarji iz Hrvatske, Slovenije, Srbije, Avstrije, Madžarske in Slovaške za znanstveno posvetovanje o kmečkih uporih s posebnim ozirom na slovcnsko-hrvaški kmečki upor 1573, ki je bilo od 6. do 10. februarja 1973 v Stubiških Toplicah. Jaroslav Šidak, Seljačka buna g. 1573. u historiografiji (stran 7—30). Avtor analizira stališča pomembnih, predvsem hrvaških kronistov in zgodo- vinarjev do slovcnsko-hrvaškegu kmečkega puntu. pri čemer ga posebno zanima njihovo poznavanje virov, spoznanje in ločevanje povodov in vzro- kov, nastajanje nekaterih potvorb ter njihovo odpravljanje ter mesto, ki so ga dodelili uporu v hrvaški zgodovini. V ta kompleks je vključil tudi Se- nom roman Seljačka buna, ki je prvič izšel 1877. V tem primerni gre za po- doben pojav kot pri Pregljevih Tolrnincih, za katere je Marija CcŠčut v svoji disertaciji ugotovila, da je pisatelj poznal in uporabljal arhivsko gra- divo. Prvi pomembnejši mejnik v obrnvnuvi kmečkih uporov vidi Sidnk v delu Ivana Kukuljcviča-Sakcinskcgn, ki je 8 svojo razpruvo Događaji Med- vedgrada (Arkiv za povjestnicu jugoslovensku III, 1834 i Prilozi XXXIX) položil temelj nadaljnjemu znanstvenemu proučevanju. Nov pomembnejši korak za njim mu pomeni šele disertaciju Josipa Hartingcrjn Hrvatsko-slo- 396 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 venska Mljacka buna godine 1573., ki je nastala ob pomoči Sišića in Klaića na podlagi objav virov Hačkcga in drugih in predstavlja prvo monografijo. Zadnja etapa se začenja po koncu zadnje vojne. V svojem prikazu upošte- va Sidak tudi delo nekaterih slovenskih zgodovinarjev, zlasti Radisca in se- veda Grofenaucrjo. Svojo analizo končuje z Adnmčkom, vendar ne zavzema nobenih stališč do njegovih ugotovitev. Ivan Filipovič, Istraživanje arhivske grade o seljačkoj buni 1573 (str. 31—40). Avtor ic eden izmed Adnmčkovih sodelavcev, ki so s sistematičnim delom tako v domačih kot v tujih arhivih našli nove vire. Opozarja na po- trebo po novem širšem izboru virov, na način, kako potegniti iz njih čim več, v prvi vrsti pa zahteva ponoven pregled v preteklosti že pregledanega ma- teriala. Svoj izredno jedrnat prispevek zaključuje z navedbo novejših objav virov ter opisom smeri nadaljnjega iskanja. Josip Adamček. Uzroci i program seljačke bune 1573. godine (str. 49—77). Prispe vele vodilnega hrvaškega poznavalca slovensko-hrvaškegn kmečkega uporo je napisan na podlagi ugotovitev, ki jih je že objavil v knjigi Seljačka bana 1573. (Zagreb 1%8). in še nekaterih novih ugotovitev. Kot poglavitna vzroka za upor omenja kmečko trgovino in povečanje fevdalnega pritiska na področju naturalne rente. Vdor blngovno-dennrncgn gospodarstva, katerega je v 16. stoletju spremljalo vrtoglavo naraščanje cen, zlasti vina in žita, je stoli«. Grafcnnucr trdi. da to pomeni cesarsko nnmestniŠtvo. ker so kmetje vedeli, da bi bilo spričo turške nevarnosti in spričo splošne razširjenosti fevdalnega reda nerealno mislili na državo. Adnmček odgovarja, da bi bilo gradsko-stubiških posestvih, kjer je bil vladar solastnik m so se mu hoteli podvreči kot podložnik! in ne kot podaniki. Pri njunem zasliševanju naj bi se >pitnnje odnosa prema caru razmrutralo u kontekstu borbe protiv la- hvjn« (sir. 71). Adamček trdi. dn vsi odgovori Grcgoričn in Gušctičn DMI' rajo vprašanja o širših namerah upora. Zato ponavlja Bromleicve trditve, da so kmetje, oziroma vodstvo, dejansko hoteli ustanoviti svojo državo. STOJO trditve argumentira z naslednjimi dejstvi: 1. pobiranje davkov naj bi kljub nnlifisknlncmu značaju uporu jasno kazalo, da ic vodstvo upora imelo jasne nazore o prihodnjem funkcioniranju kmečke oblasti, 2. namero kmetov, da sami prevzamejo skrb za obrambo meie pred Turki in 3. naravnanost unoru proti vladarju, ki jo kažejo namere, da somi prevzamejo pobiranje davkov, carin in obrambo meje, ker je vse to spadalo v njegovo kompetenco. Ob trditvi, da je program upornih kmetov predvideval zlom fevdalne oblasti in nastanek nove države, ki bi zajemala hrvaške in večji del slovenskih kmetov s sedežem v Zagreba, meni Adamček tudi, da so Gobca postavili za kmeč- kega kralja. Ponovno zavrača pomen Gregoričcvih in Gušctičovih izjav, ker v tem času nista bila v bližini Gubcn. Poleg Svrnčevih izjav navoja še nove nrgumente. Drnškovičevi pismi razglaša za zanesljivi, ker to za svoje kruto vnnnje z Gubcem ni potreboval nobenih opravičil, ker je bil že tako opo- injan od vladarja zaradi neodločnosti. Adamček tudi ne vidi nikakršnih rn m 397 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII i',?4 razlik med stališči bana in vladarja. Dodaten argument mu jo neko pisanje nlcmiča varaždinske županije iz lela 1573. ki Gubca tudi imenuje kralj. Vire, ki govorijo proti stališču, da l>i bil Gubec imenovan za kralja, odprav- ila s trditvijo, da so nastali v slovenskih deželah, torej stran od središč in (fa so tu tako in tako smatrali za vodjo upora Gregoričn. Zaključki, na ka- terih vztraja Adarnčck, so naslednji: 1. obstaja] je političen program, ki ni bil javno objavljen, 2. na periferiji upora so se borili le za staro pravdo in cesarsko pravičnost, 3. program je predvideval rušenje fevdalnega reda ustanovitev nove kmečko države, kar dokazujejo tudi smeri pohodov kmečke vojske, 4. na čelu nove države naj bi bil kmečki kralj Ambrož Gubec. Ivan Kampuš, Javni tereti hrvatskih seljaku u razdoblju seljačke bune (str. 79—91). Na podlagi župunijskih registrov, v katerih so bili našteti vsi posestniki s številom fumusov (dimov), ugotavlja avtor za obdobje I"563—1573 obseg kmetij ter vsote, ki so jih morali plačevali njihovi posestniki v za- grebški, križevski in varaždinski županiji. Ne davki deželi in državi, ampak obveznost javne tlake pri obnavljanju trdnjav je bila tista, ki je v okviru javnih obremenitev najbolj težila kmeta. Na podlagi ugotovljenega števila i »raznih kmetij v letu 1373 pokaže avtor na enega izmed načinov za ugotuv- janje posledic kmečkih puntov na hrvaškem podeželju. Stjepan Antoljak, Nekoliko marginalnih opaski o seljačkoj buni 1573. godine (str. 93—111). Avtorjeve opazke so zanimive zaradi tega, ker skuša z nekaterimi mislimi popraviti stališča obeh glavnih poznavalcev kmečkega punta. Poudarja, da je bil delež nekaterih plemiških nasprotnikov Tahiju v slovensko-hrvaškem upora tako velik, da so ti določili datum začetka punta. Glede termina >Khayserliche stcIU se bolj nagibu k Grafenauorju, saj ga razume kot cesarsko ustanovo, ki bi samo pobirala davke. O Gttbcu in njegovem kraljevskem naslovu pa sodi naslednje: Verjame Isthvanffv iu. da je Lilo kmečkemu voditelju ime- Matija. Ambrož ali Jambrok naj bi bil 1374. še živ. Obstajala sta namreč dva Gubca: Matija Gubec-Beg in Ambrož. Oba sta bila aktivna upornika, toda vodju je bil Matija. Ta se ni nikoli kronal za kralja, niti ni imel takega namena. Vzdevek kralj so mu dali kmetje in plemiči. Dokazuje, da ni bil usmrčeii 15. februarja, kot to misli večina zgodovinarjev, ampak nekaj tednov pozneje. Antoljak smatra, da bi bilo ponovno potrebno poskusiti ugotoviti število udeležencev upora in število padlih. V okviru novih raziskovalnih načrtov svetuje, da bi skušali ugotoviti, ali se ni obranilo o uporu kaj gradivu v turških arhivih. Kvctoslnvu Kučerova, Naseljevanje hrvatskih seljaka it Slovačkoj i nji- hov socijalni položuj (str. 113—120). Kna izmed posledic težkega položaja hrvaških kmetov sredi 10. stoletja je bilo tudi njihovo izseljevanje na Slo- vuško. Avtorica je na podlagi oznak določenih oseb v virili, analize jezika. imen in priimkov ter onomastike Ugotovila tri vulove izselitev mohaške bitke do začetka uporov. Naselili so se predvsem na teritorij Za- gorja, vznožja Malih Karpatov in ob Donavi, zlasti okoli Bratislave. Večina se jih je kmalu asimilirala, le nekaj družin je ohranilo jezik do najnovejše dobe. Istvan Sinkovics, Mađarska historiografiju o hrvatsko-slovenskom seljač- kom ustanku godine 1573. (str. 203—214). Obravnava avtorje, ki so v svojih delih v okviru zgodovine Ogrske obravnavali tudi kmečke upore nn Hrva- škem. Za starejše, kot na primer Istvaiiffvjn, navaja tudi vire njihovih infor- macij. Značilno je, du v točnost njihovih navedb dolgo časa ni nihče dvomil. Madžarska historiografija upora še do danes ni obdelala v obliki monografije. Gerhard Pfcrschy, Opužonju o uzrocima seljačkih nemiru u prvoj polo- vini 17. stoljeću u vojvodini Šlujorskoj (350—336). Graški zgodovinar ugotuv- Ija. da mnogi vzrokov uporov niso mogli odkriti, ker so preveč upoštevali institucionalne in premalo funkcionalne zvez.e. Niso upoštevali sprememb v vsebini posameznih terminov, mer, sprememb velikosti posestev, ki jih je plemstvo obdelovalo v lastni režiji, ker niso upoštevali, ali gradbena dejav- nost narašča ali upada, ker so prezrli zahteve stuvbinskih slogov (npr. ba- roka). Prav tuko niso polagali dovolj pozornosti na spremembe znotraj fev- 398 ZCODOVINSKI CASOriS XXVIII 1<>7* dnlnegu razreda, suj smo v tem časa priče nekakšnega preslojnvunjn. ne (oliko /uradi tridesetletne vojne in protireformucije kot zaradi prevedbe v plemstvo vrsto uspešnih trgovcev in bančnikov, ki so vnesli v vas DOTO, »kapitalistično« mentalitete Gre torej za izredno raznovrstne vzroke, ki sami /ase niso povzročali nemirov, so pa v obravnavanem obdobja v med- sebojni povezavi povzročili marsikateri upor. Nekateri prispevki slovenskih avtoriev v Hadovih so bili prej ali po- zneje objavljeni tudi drugod. To so: Pavle Blaznik. Razvoj fevdalne rente a slovenskim pokrajinama do 16. st. (objavljeno v zborniku Kmečki punti 00 Slovenskem, O katerem smo že zgoraj poročali). 1'erdo Gcstrin, 'I rgovinn i se- ljačke bune u Sloveniji i Hrvatskoj u 16. stoljeću (objavljeno v Zgodovin- skem časopisu XXVII. 1973), Bogo Grafenaucr, Hazvoi programa slovenskih se- ljačkih bunn od 1473. do 1573. (objavljeno v zborniku Kmerki punti na Slo- venskem, vendar v Hadovih brez Časovnega in krajevnega pregleda), Jože Koropee. fttatcnberg i seljačka buna (objavljeno v Časopisu za zgodovino in narodopisje NV 8. 1972 in samostojno: o razpravi poročamo nekoliko niže), Jože Pogačnik, Seljačka buna 1572—1573. kao slovenski književni motiv (ob- javljeno v skrajšani obliki v zborniku Kmerki punti na Slovenskem). Razen Omenjenih prinašajo Hadovi ie naslednje razprave: I.aszlo Makkai, Pcriodi/ucija i tipologija istočnoeuropskih seljačkih pokreta. Miroslav Šieel. Tema seljačke bune u hrvatskoj književnosti 19. stolječa, Mladen Ku/mnno- vič. Odjeci seljačke bune 1573. u >Baladama Pctrice Kerempuha. Miroslava Krleže. Marija Schneider, Odra/, seljačke bune 1573. godine n likovnoj umjet- nosti, I.ovro ŽupanoviĆ, Odjek seljačke bune 1573. u glazbi. Maja BoŠkoviĆ- Stulli, Odnos kmeta i feudalca u hrvatskim usmenim predajama, Ivan Jeli6, O značenju tradicije velike seljačke bum; 1573. u povijesti komunističkog pokreta i revolucije u Hrvatskoj. Nada Klaić. Seljačke bune u Banskoj Kra- jini u 17. stoljeću, Slavko Gavrilovič, Seljački nemiri u istočnoj Slavoniji i Sremu 1736. Igor Karamnn. Pokreti seljaka u sjevernoj Hrvatskoj god. 1755.. Sandor Gvimesi, Gospodarsko zalede antifcudalnih borba mađarskih trpo- vištu i njihovo veza sa seljačkim pokretima u razdoblju od XVI do XIX stolječa. Bogo Grafenauer, Boj /« staro pravdo v i=». in 16, stoletju na Slovenskem. Državna /aložba Slovenije, Ljubljana 1974, 331 strani. Izid knjige našega največjega poznavalca kmečkih puntov pomeni vrh v okviru praznovanj 500-letnice začetka kmečkih uporov in 400-leImce hrvnško- slovenskcga punta, saj je to najpomembnejša publikacija, ki so jo izdale slovenske založbe v tem okviru. Osnovno vprašanje, ki se takoj pojavi pri bralcu, je odnos nove knjige do monografije Kmečki upori na Slovenskem. ki je izšla pri isti založbi v okviru zbirke Kultura in zgodovina leta 1962. Novo knjiga je že po svojem bistvu precej drugačna. Medtem, ko je bila tista, ki je izšla pred 12. hrti. znanstvena monografija o slovenskih kmečkih uporih 00 prvih pomembnejših pa do leta 1848. sta v novi kniigi obravna- vana predvsem slovenski kmečki upor 1515 in hrvaško-slovenski 1572 1573 s posebnim poudarkom n n r o zv o j u pr o g ra m a slo ve n- s k i h piintorjcv med 1473 in 1573. Druga, predvsem vsebinska Spremem- ba je upoštevanje novih rezultatov, do katerih so prišli slovenski in hrvaški zgodovinarji. Na eni strani so bili odkriti Številni novi viri. ki so zapolnili marsikatero praznino, na drugi strani pa je prišlo do poskusa novih sintez. Tu mislimo na Adamčka, ki prinaša vrsto novih ugotovitev, ki jih sprejema tudi Grafenauer, pa tuđi nekatere, s katerimi se Grafenauer ne strinja fo tem smo že zgoraj govorili). Knjiga ima tudi to prednost, da kot zadnja lahko rezimira vse predhodne razprave in rezultate znanstvenih posvetovanj in zborovanj, posvečenih tej problematiki. Večina raziskovalcev je namreč svo- je večletno delo usmerila ravno na ta posvetovanja, tako da pO vsej ver- jetnosti v naslednjih letih ne moremo pričakovati nekih večjih odkritij. Zaradi novih dognanj je moral avtor priprave na upor 1573. delno tudi nje- 399 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 gov potek no novo obdelati, temeljne koncepcije pa mu ni bilo potrebno spreminjati, saj so jo po njegovem mnenju na novo odkriti viri v marsičem le potrdili. Tretjo, Cisto praktična razlika je v tem. do je avtor opustil citiranje opomb, razen v primeru, ko upošteva nova odkritja oziroma polemizira z ne- katerimi njihovimi interpretacijami. Ob tem pa ni nova knjiga izgubila na znanstveni vrednosti, nasprotno, s knjigo Kmečki upori no Slovenskem se je povezala v enotno monografijo v dveh delih. Anton Aškerc. Tohi na Statenbcrgu. Jože Koropec, Stntcn- berg in kmečki upor. Izdolo ob 400-lctnici slovcnsko-hrvaškega kmečkega upora Skupščina občine Slovensko Bistrico. Maribor, 1972, 47 strani. Publikacijo je i/, treh delov. Najprej je objavljenih sedem Aškerčevih pesmi, ki sestavljajo cikel Tuhi no Statcnbcrgu (Pesnitve, Ljubljana 1910, str. 243—268). Tem je Jože Koropec dodal še kratko spremno besedo Anton Aškerc in Statcnbcrg. Opozarja, da se je pesnik vsebinsko naslonil na raz- pravo Antona Kosprcto Tironstvo graščoko Krona Talin in njegovega sina V svoji razpravi Statcnbcrg in kmečki upor (str. 27—47, razprava je po- natisnjena iz Časopisu za zgodovino in narodopisje NV 8. 1972) prikazuje - do prehoda v lastništvo Tattcn- Gabriiela (CZN VI, 1909) in s tem sprejel tudi njegove napake. Koropec gospostvo od prvih vesti o njem u bachov v 17. stoletju. Jedro razprave je v opisu stanja gospostvo v deset- letjih pred uporom, ko je prešlo iz rok Volka Engelbcrto 1'urjnškcgu v roke Franca Tahija. Ta je s svojim brezobzirnim postoponjem dosegel, da so mu kmetje 1572. grad odvzeli. S tem je nastalo eno od obeh /oriše slovensko- hrvaškego upora, ki je toliko pomembnejše, ker je bila preko njega ustvar- jeno idejno dozorelost punta. Stanko fiknler, Po poteh slovcnsko-hrvaškegn kmečkega upora. 28. zvezek zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Izdaja Zavod zo spomeniško varstvo Sil Slovenije, zalaga Obzorje Maribor, Ljubljanu, 1971, 38 strani. Avtor, ki je bil do svoje nenadne smrti ravnatelj Posavskega muzeja v Brežicah, je že dve leti pred 400-Ietnico Blovensko-hrvalkega kmečkega upora objavil vodnik po krajih, kjer se je odigrala dramo slovensko-hrvn- škega kmečkega uporu. Poleg opisa poti in krojev posebej opozarja na kul- turne spomenike, ki so bili sodobniki punta. Knjižica je bogato ilustrirunn. Od kmečkih puntov do slovenske državnosti. Uredil Ivan Kreft. Maribor, 1971, 122 strani. Knjiga je zbornik razprav in člankov nekaterih slovenskih znanstve- nikov in publicistov. Njen namen je populurizacijo zgodovinskih dogodkov, ki >so pospešili narodni in socialni napredek«. Na kmečke upore neposredno se nanosa razpruva dr. liogo (Jrufcnouer, Štirje veliki kmečki upori na Slovenskem in članek Najsvetlejši dnevi slovenske zgodovine: slovenski kmečki punti, ki gu je bil 24. decembru 1913 v Ljudski pravici objavil Jože Sinko. Branko Mnrušič, Veliki tolminski punt leta 1713. Založništvo trža- škega tiska, Trst 1973, 32 stroni. Razpravo goriškega zgodovinarja je kljub skromni knjižni opremi eden izmed pomembnejših znanstvenih prispevkov v letu proslavljanj kmečkih putnov. Pisana je na podlogi virov in literature in prinaša marsikaj novegu, 400 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 hkrati pa opozarja, da ho potrčimo nekatere podrohnosii ponovno preiskati. Naj omenimo le primer voditeljev kmečkih pnntov, o katerih hi se dalo s pritegnitvijo matičnih knjig zvedeti precej več, kot vemo sedaj. Posebej je obdelal Mnrušič tudi pihanje upornikov riliemberške, devinske in švarce- neške graščine. Po avtorjevem mnenju je bilo tolikšno, da bi ga lahko sa- mostojno obravnavuli. ker sta potek in vsebina prinesla nove elemente v gi- banje, ki so ga sicer Tolminci začeli, pa tudi posejali po teh krajih (str. 20). Kot posebno zanimivost Marušičevcgn dela naj navedemo tudi pregled odme- va največjega uporniškega gibanja primorskih kmetov v literaturi, upodab- ljajoči umetnosti in glasbi. Stanko Skalcr, Boj za staro pravdo. Ljubljano, 19T3, 124 strani in 1 zemljevid. Ni znanstveno, ampak zelo poljudno delo o kmečkih puntih. Pisano je na podlagi dosedanjih dognanj. Avtor je vire uporubljal v toliko, da je s prevodi dokumentov dosegel večjo plastičnost. Skoda, tla ovtor ni opisal kmečkih uporov 17. in 18 setoletja, ker bi delo predstavljalo pri- mer izredno dobre poljudne obravnave zaključenega obdobja noše pretek- losti. Knjiga je lepo in bogato opremljena s številnimi grafikami, ilustraci- jami in fotografijami. Miško Kranjec, Zimzelen na slovenskih tleh (kronika kmečkih pnntov), redna knjiga Prešernove družbe 1972, 23"> strani. Delo je zraslo iz dveh pobud. Na eni strani je družba hotelo prispevati svoj delež k proslavam ob obletnicah kmečkih puutov, na drugi strani po je avtor kot slovenski pisatelj skušal s svojo jezikovno izurjenostjo začasno zadovoljiti potrebo po »velikem tekstu« o kmečkih puntih. Kranjčeva knjiga ni literarna obravnava kmečkih uporov. Pitona je namreč na podlagi do- mače in tuje, tudi madžarske literature. Pisatelj jo o/.načujc kot »Zgodbo revolucije« slovenskega naroda. V celotnem obdobju, od prvih uporov do današnjih dni, vidi eno samo hotenje po svobodi. Punti mu ne pomenijo le začetek novega veka slovenske zgodovine, ampak tudi, prvič po izgubi sa- mostojnosti, manifestacijo slovenske narodnosti in zavesti skupnosti ter vstop v evropsko zgodovino. Zaradi slednjega se več noinudi tudi pri podobnih po- javih na ozemlju današnje Nemčije, Avstrije in Madžarske. Poskusi litera- tov, da svoje umetniške sposobnosti izkoristijo tudi pri populariziranju zgo- dovine, v svetu niso tako redki. Za Kranjca pn moramo ugotoviti, dn ni po- polnoma uspel, saj ne pozna ali ne upošteva nekaterih novejših znanstvenih rezultatov. Stane Granda Faksimiliranc i/daje nekaterih starejših historiografskih del o 1 m Iniiiji. Trsiu in Goriški Tehnični napredek zadnjih let je omogočil cenejše faksimilirnnc knjižne izdaje. V Italiji se založba Forni iz Bolognc zc nekaj let bavi s fotomehunič- nimi oz. nnastatičnirni ponatisi redkih starejših knjižnih izdaj. Med te so- dijo tudi zgodovinska in sorodna dela. Založba Forni je v minulih letih iz- dala tudi nekaj takih del, ki so med temeljnimi kamni bibliografije o Fur- laniji. Trstu in Goriški. Tu zapis informira o izdajah knjig, ki so sedaj v ponatisu lažje dostopna bralcem in raziskovulccm. Ponutisi knjig so verni in je njih naklada omejena; ponatisi tudi niso kritični, namenjeni znanstveni rabi. Izdajatelj tudi ni poskrbel za spremna besedila sodobnih poznavalcev, ki bi tekste kritično obdeluli in ocenili, ki bi predstavili njih avtorje itd. 401 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Ponatisnjene so bile prvo izdaje (omeniti je treba natnrcČ, da BO nekatere od ponatisnjenih knjig izšle v več izdajah). Ireneo Della Croce, tliitorta Anttca e Modemu: Sttcra e Profana della Citth di Trie/fte. Vcnelia 1689, 694 + (L) strani, 8\ Faksimile znamenite Della Croccjcve zgodovine Trsta, ki je izšla tudi v kasnejših izdajali (v izboru leta 1819 in v 4 knjigah leta 1881), je bil natiskan konec leta 1965. Knjiga je izšla kot deveti zvezek knjižne zbirke »Historiac urbiuin ct regionum Italiae ra- rioresc Franecseo de Mnnznno, Ccnni biograflci det lettcniti cd nriisti friuliini dal secolo IV a\ XIX. Udine 1881, 277 + (III) strani. 8* in Nuoot ccnni bio- gnifici ilci lettcniti cd artisti friuluni dni secolo IV ul XIX. Udine 1887. 31 + (III) strani, 8°. V ponatisu je glavnemu delu (biografski leksikon) pridružen še kasnejši dodatek. Grof Manzano (1801—1895) je delo izdal v B4. letu starosti. potem ko je objavil več pomembnih del za zgodovino Furlanije (omenimo le izdajo virov >Annali del Friuli«. [—VI /. dodatki. 1858 1879), dve leti za tem so izšli še dodatki. Keprint v 200 izvodih je bil natiskan januarja 1966. Gio. Franceseo Palladio degli Olivi, flistoric della provlncia drl Friuli. I. Udine 1660. 495 + (XIII) strani. 8"; II. Udine 1660. 354 + (X) strani. 8°. V furlanski historiografiji sta poznana dva Palladia. starejši Knrieo (1580—1629). ridemski zdravnik in mlajši 1'raneesco (t 1669). njegov nečak. Nečak je nada- ljeval stričevo delo in oskrbel za postumno izdajo »Kenim Korojuliensiumc (Videm 1639). ki obsega zgodovino Kurlnnije od začetka svela do leta 452. Sam pa je napisal eno najbolj poznanih starejših del furlanske zgodovini- reprint je i/šel oktobra 1966 v isti zbirki kot Della Croeejeva knjiga (knjigi VlII/l in VI11/2). Cian Giaeopo (lMsehin. Ilistoria Detla principale Conteu di (,'oritin nclhi proutnda Foro-lulicnsc. Udine 1684. 67 strani, 8°. Knjiga C. G. d'lsehie je prvo izdano delo o zgodovini Goriške. Knjiga je doživela ponatis leta 1899; takrat je izšla s spremnim besedilom K. Maionice. 1'aksimilirana izdaja je bila natiskana maja 1967 v zbirki kot Della ('roeejevo in 1'alladijevo delo in nosi Številko XXII. Giuseppe Valentinelli. Hibliogmfiu del l-riuli. Venezia 1861. VIII -t r»40 strani. 8°. Valentinellijevo delo je še danes zelo uporabno kot priročnik. Pre- gled bibliografije o 1'urlaniji in tisko\. ki so na furlanskih tleh izšli, razporeja upoštevana dela (3655 enot) tematsko in topografsko; omenjene so tudi nekatere Slovenske izdaje (goriške, videmske). Ponatis je bil opravljen februarja 1969. Leta 1967 je ista založba izdala Valentinellijevo >Hibliografia della Dalmazia e deli Montenegro« (Zagreb 1855. VII + 339 strani, 8°). Gian Giuseppe Limiti, Notizic delte vite cd opere dn*letteruti Friuli. I. Ve- nezia 1760. 5">S + (II) .strani. 8°; II. Venezia 1762. 485 + (I) strani. 8°; [II. Udi- ne 1780. 452 strani, 8°; IV, Venezia 1810, 511 strani, 8\ Lirutti (1689—1780) ie bil eden najbolj plodovitih furlanskih zgodovinarjev. V petih knjigah je izšla zgodovina »Notizic delle COSC del I'riuli serilta seeondo i tempi* (Udine 1776-7). Ponatis njegovega biografskega leksikona v štirih knjigah (četrti zvezek je iz- šel |>o smrti) je bil opravljen novembra in decembra 1971. Izšel je v zbirki »Itafica gens«, italijanskih bio in bibliografskih priročnikov. Z anastatieniiui ponatisi se ukvarjajo (udi druge založbe in izdajatelji. Lctn 1972 je videmska akademija za znanost, književnost in umetnost (Accnde- mia di seienze, lettere ed arti — Udine) izdala v nakladi 300 izvodov prvo iz- dajo umetnostnozgodovinskega priročnika grofa Kabin di Maniago, Storta delte belic /trti friulime (Venezia 1819, 287 strani, 4°); druga izdaja dega dela je iz leta 1825. Serijo ponatisov knjig tržaškega zgodovinarja in domoznaiica Giu- seppeja ( aprina (1843—1904) je pripravila mednarodna knjigarna >lta!o Svcvo« v Trstu. Leta 1968 je izdala oba dela Caprinovc -L'lstrin nobitissimuz (I. Trie- ste 1905. 295 4- VII strani, 8'; II. Trieste 1907. 250 •}• XXIX prilog -t- XXXI strani, 8°), uvod v izdajo je napisal G. Bartoli. Značilnost za la in za nasled- nje replinte Caprinovih del je. da imajo spremne (vendar ne kritične) tekste in dodane registre osebnih in krajevnih imen. I.eta 1969 je izšel ponatis knjige 402 ZGODOVINSKI CASOriS XXVIII 1974 Trsta med leti 1800—1850 pod naslovom >/ nostri nonU (Tricstc 1888, 234 + XXX slrnni, 8") uvod je prispeval S. Rutteri in >Murinc lalriuna (Tricsic iss't, 390 + VI strnni, 8°) z. modom izdajatelja. M JI r u s i č I por K (i r n in a n , Privreda i društvo Hrvatske u 19. stoljeću. Zagreb, 1972. — Sveučilište u Zagrebu, Institut /a hrvatsku povijest. Rasprave i članci, 1. 3(>3 strani, ilustrirano. Jugoslovanska gospodarskozgodovinska literatura se je obogatila z no- vim delom, cigar nvtorja poznamo kot vestnega in dobrega pisca mnogih raz- prav. Sedaj se nam je predstavil tudi kot soliden siuletik. Ki se je v obrav- navani knjigi osredotočil na dinamično 19. stoletje. K sami vsebini nimamo pripomb, ker je avtor uporabljal vire in kvalitetno literaturo, pa tudi kot univerzitetni Učitelj na zagrebški filozofski fakulteti BI je pridobil široko znanje 0 temi. ki jo obdeluje. Vsebinsko bogato, dobro zamišljeno in tekoče izpeljano delo moti nekaj pomanjkljivosti. Za Slavonijo iiamrir Uporablja drugačno periodizacijo kol za Vojno krajino ali Dalmacijo. Razloge za tO sicer že dobro razumemo, vendar smo mnenja, indnslrij- skn revolucija«) pa je razdeljena po raznih poglavjih. Zakaj tako? Za nas kot sosede Hrvatov, ki smo imeli v 19. stoletju še krepkejŠe gospodarske zveze kot prej. je Karamanova knjiga zelo uporabna in jo bruno morali češče prebirati. Zanimive so tudi ilustracije; o nekaterih zemljevidih smo mnenja, da bi mogli biti večji in imeti več podatkov (prim. strani 28, 293. "H"). Jože S o r n II i s t o V o i» 1 n z a r o v , Grčkatn politika sprema Makedonija vo vto- rata polovinu na XIX in početkiot na XX vek. Skopje 1973, str. 324. Cir. Odnos Grčije do Makedonije in Makedoncev je bil v zadnjih letih več- krat naglašen tudi v slovenskem dnevnem tisku. Tu gre za poudarjeno dej- stvo, da na grški struni večkrat ne priznavajo makedonske narodnostne individualnosti niti v SR Makedoniji, in kaj Šele v okviru grške države. Knji- ga PoplazarOVa je Usmerjena prav V razreševanje nakazanega vprašanja, vsebinsko pa zajema oboroženo grško delovanje na ozemlju takrat Še turške 403 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 Makedonije, dulje diplomatsko dcjuviiosl in kot avtor sam pravi, tudi druge protimakedonske akcije ter boj proti njim. Izhodišče očrtane problematike vidi avtor v velikogrški >melani idejne (veliki ideji), ki izliuja iz misli o Veliki Grčiji. Poleg tega pa naj bi imela Grčija se >zgodovinslco misijo« obnoviti grški imperij . ki ni nikoli ob- stojal. V ta utopistični imperij naj bi spadala tudi Makedonija, medtem ko bi se imel makedonski in ostali živolj pogrčiti. Pri uresničevanju te ideje so bili pritegnjeni tako carigrujska patriarnija, kot razna društva in vojaški odbori, kasneje na tudi grška vluda. Sredi sedemdesetih let preteklega sto- letja je bil izdelan tako imenovani »minimalni program« namenjen delitvi Makedonije. Po tem programu bi morala Grčiji pripasti tako imenovana ^zgodovinska« Makedonija, se pravi ves prostor od Rodopov in reke Mcste pa preko Nevrokopa, Strumice, Demir Ilisarja, Prilepa, Krušcvcu, Ohrida do Jadrana. Poplazarova knjiga kože, da grška propaganda deluje predvsem v tem območju, ne znnemurjujoć pri tein pozicij, ki so jih imeli Grki tudi severno oil te črte. V knjigi je nadrobno očrtano delovanje tako imenovunc >oborožcnc agi- tacije«, se pravi delovanje oboroženih undurtskih (četniških) oddelkov, ki so vdirali preko takratne grško-turške meje vse od sedemdesetih let XIX. stoletju dalje. Nakazane so tudi sile (oz. organizacije, ki so stale za temi oddelki, tako leta 1904 v Atenah ustanovljen poseben >Makcdonski odbor«). Namen njihovega delovanja je bila grecizacija makedonskega etničnega pro- stora in značilno je, da je igrala pri tem eno glavnih vlog grška cerkev ter njena prizadevanja, da »i se negrška (makedonska ali vlaška) naselja od- cepila od bolgarske eksarhije ter se podredila cnrigraiski patriarhiji in se tako grecizirala. K. dosegi tega cilja pa naj bi orispcvalo tudi delovanje an- dartov. Značilno je, da so v andnrtskih oddelkih v veliki meri sodelovali tudi Krcčani, dalje (posamezni) domačini pa tudi Turki. Za dogajanje po prelomu stoletja je značilno, da nista niti Grčija, niti carigrajska patriarhiju podprli ilindenske vstaje. Značilno je tudi, da je prihajalo v odnosu do >ftolgurov< (Makedoncev) do sodelovanja med andar- ti in Turki. V ozadju tega dejstva pa sta bila predvsem dva elementa: pod- kupljivost Turkov ter politična iačunicn, po kateri je bil grški teror nad makedonskim življem, ter boj med andarti ter komiti oz. med andnrti in ma- sko delovanje vodili grški konzuli (oz. konzulati) v Bitoli, Solunu in Sercsu; njim so bili dodeljeni grški oficirji, ki so skupaj s podčastniki grške vojske v veliki meri tudi vodili andartske oddelke. Po sestavu so bili ti oddelki v veliki meri iz domačinov zlasti vzhodno od Vardarja na območju solun- skega vijaleta, tu so jih v polni meri podpirale tudi turške oblasti in domači begi. lovali oboroženi oddelki VMRO ter vaška milica, ki jo je ustanavljala ta revolucionarna organizacija, včasih pa tudi oddelki turške vojske (na pri- mer leta 1906). Posebni orisi so v knjigi namenjeni delovanju bitolskega grškega od- bora ter že posebno tako imenovani >solunski orgunizaciji«, se pravi organi- zaciji ustanovljeni leta 1906, ki naj bi vodila oboroženi boj v mestu Solun. Poleg terorističnih akcij je bila naloga organizacije doseči z ekonomskimi in drugimi sankcijami progrško usmerjenost prebivalstva. Slo je za akcije kot bojkot Makedoncev v Solunu in okolici, kupovanje v izključno grških trgovinah, prisilno zbiranje dennrnih sredstev in podobno. Viden pa je bil tudi teror. Značilno pa je, du je >organizncijac v sodelovanju z grškim 404 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 konzulatom izdala brošuro o Aleksandru Vrlikom v Munkcdono-slovanskcuii jeziku, nninciijiio okoliškim solunskim vasem, skupaj / zagotovilom, da lahko >samo Grci ju osvobodi Makedonce«. Gre za brošuro, ki ima Še poseben po- men za razvoj makedonskega jezika (str. 213). — Solunska >orgunizncija« je dol oval a tudi po mladoiurftki revoluciji. 1'oleg opisu je skušal Poplazarov napravili tudi številčni obračun žrtev, ki jih je delovanje grških (pa tudi dragih: bolgarskih, srbskih, albanskih in turških) oddelkov prineslo Makedoniji. Ugotavlja, da je bilo v letih 190%06 mesCČIIO ubitih lOO do 150 oseb na celotnem makedonskem etničnem prostoru. /,n leto 1904-OH računa nn kakili 5000 do 7500 žrtev, od katerih naj bi kakih 2">00 žrtev odpadlo na račun grške .oborožene« propagande. — Ob zaključ- ku se avtor dotika tudi (»risa sodelovanju med Bolgarijo in Grčijo, oziroma med velikobolgari in velikogrki ter odpora makedonskega življa proti temu sodelovanju. T o D e Z 0 r n Josef Lukan, Frnnz Grnfenouer, Abgeordnclcr der Karntner Slo- \venen. Tipkopisna disertacija na filozofski fakulteti dunajske univerze. Du- naj 1969 (promocija 1. 1970). Med dela. ki se dotikajo koroškega slovenstva, se je leta 1969 priklju- čila tudi Liikunovu disertacija. Čire za obsežno delo (s kritičnim aparatom in prilogami 406 strani), ki se ne omejuje le na Grafennucrjcvo biografijo, ampak sega pri očrtovanju narodnostnega vprašanja v širši koroški prostor. Vprašanja, ki so pri tem zajeta, so: Grafcnauerjcvo poreklo in mladost, nje- govo začetno in prihodnje politično delovanje v deželi in izven nje. prvasve- tovna vojna, koroško plebiscitno obdobje in posledice plebiscitne odločitve za tega uglednega koroškega Slovenca. Časovno so v disertaciji nadrobneje zajeta predvsem zadnja tri desetletja preteklega stoletju in takratno politič- no nastopanje koroških Slovencev, ležišče raziskave pa je seveda Crafe- nauerievo delovanje v deželnem in v dunajskem državnem zboru. Viri, ki jiii je Lukan uporabil, je tako dokumentaciju avstrijskih (Celo- vec, Dunaj) kot ljubljanskih arhivov (Arhiv Slovenije). Njim je pritegnil sočasni tisk. predvsem pa stenografske zapisnike koroškega deželnega zbora in dunajskega parlamenta, za čas po prvi svetovni vojni pa tudi jugoslo- vanske stenografske zapisnike. H a/vid po l.ukanovi dokumentaciji kaže na do sedaj komaj načeto proučevanje problematike koroškega slovenstva v zadnjih desetletjih habsburške monarhije. Tako predstavlja disertacija obe- tavno osvežitev in želeli je. da bi podobne raziskave ocrtale slovensko vpra- šanje v okviru avstrijskih predstavniških teles tudi za čas prve avstrijske republike. Vsekakor bi imel bralec takšne ali drugačne ugovore vsebinskega ali metodološkega značaja, upoštevati pa je treba, da je delo namenjeno avstrij- ski javnosti. Predvsem je podčrtati, da pomeni disertacija eno bistvenih oporišč za spoznavanje slovenske narodnostne problematike na Koroškem. ne le v zadnjem obdobju, ampak tudi kasneje, in v določenem smislu do danes. Pri orisu Grnfenauerjeve dejavnosti je podčrtati dejstvo, da se tu ni omejevala le na narodnostno problematiko, ampak je segala tudi na go- spodarsko področje, dejstvo, ki je bilo v dosedanjem zgodovinopisju po- tisnjeno v ozadje. Za proučevanje C.rafenauerjcvcga mesta v slovenski koroški politiki so v disertaciji zanimiva opozorila na njegovo narodnostno zorenje, zu njegovo kasne j So delovanje pa je bila vsekakor odločilna ustanovitev Katoliško po- litičnega in gospodarskemu društva za Slovence na Koroškem 7. aprila IK90. Grafenauer ni bil le med ustanovitelji društva, ampak je bil v njegovem vod- stvu vse do leta 1918. Za širšo slovensko problematiko je podčrtati dejstvo, da je bil z ustanovitvijo društva storjen iirvi korak koroških Slovencev v smeri ločitve od ' nemških konservativcev Koroške v organizacijskem in po- litičnem pogledu« (J. Lukan). Iz prizadevanj društva po jezikovni enuko- 27 /RoriovinAi i'iiMipi* 405 'ZGODOVINSKI CASOI'IS XXVIII 1974 pravnosti v začetnem obdobju naj povzamemo Lukonovo Ugotovitev, (In so celovške mestne oblusti (in po pritožbi tudi deželne) zavrnile sprejem slo- venske vloge društva, in Bele notranje ministrstvo je odločilo v njegovo ko- rist. Pri tem je ministrstvo poudarilo, du je slovenščina na Koroškem — in posebej tudi v deželnem glavnem mestu Celovcu — deželni jezik in zato bi moral celovški magistrat sprejeti slovensko vlogo. Sledil je neuspeli celov- ški rek ur/ na ustavno sodišče. S tem spor Se ni bil končan. Celovški magistrat je že prihodnje leto zavrnil slovensko vlogo in zahteval priloži te V nemškega prevoda. To pol slu tako deželna vlada kot notranje ministrstvo opozorila na upravičenost vla- ganja izključno slovenskih vlog, dejstvo, ki je vodilo do protesta koroških nemških nacionalcev na »koroškem kongresu: IV novembra 1892. O Članstvu Katoliškega političnega in gospodarskega društvu za Slovence nn Koroškem iz l.uknnovc disertacije izvemo, da je imelo leta 1890 379 članov, 1891 418. 1893 447 ter 1896 431. Število kakih 4<)0 članov je v glavnem ostajalo vse do leta 1903. Iz leta 1892 je značilna tudi sodba koroškega deželnega predsedni- ka, da ima slovensko društvo predvsem nuroduostno-političnc ambicije ter da njegovu označitev »kutoliŠko-kmetijsko (prav: gospodarsko) društvoi tej dejavnosti nikakor ne odgovarja. Društvo se prizadeva povezati se s Slovani v ostalih kronovinah. predvsem pa s Slovenci na Kranjskem. Še danes mo- remo v koroški ncmško-nacionalni publicistiki najti že v poročilu koro- škega deželnega predsednika zapisano trditev, po kateri vodijo prizadevanja po pospeševanju slovenskega narodnega gibanju na Koroškem k jpokopu narodnostnega miru v deželi. S tem pa se že očrtujo zuvručanje narodne enakopravnosti slovenskega življa Koroške, dejstvo, ki je v Avstriji v marsi- čem Še danes prisotno. Posebno mesto odmerja Lukan v svojem delu politični aktivnosti slo- vanskega katoliškega političnega društvu, posebej uokvirjeni z dejavnostjo Franca Grufcnnucrjn. Dcžclnozborske volitve leta 1890 pomenijo pričetek ponovnega vstopa koroških Slovencev v deželno politiko. Zn oris Grufe- nauericvegu delovanja je pri tem podčrtati dejstvo, da je bil vse od izvo- litve letu 1896 pa do konca monarhije član tega predstavniškega telesu. In prav Grafennuerjeva dejavnost v koroškem deželnem in kasneje v držav- nem zboru predstavlja osrednji del I.ukanove raziskave. V tem okviru je treba opozoriti, da je imel Grafenaiicr pri obravnavah gospodarskih vprašanj pred očmi povezanost narodnogospodarskih vprašanj z jezikovnim vpraša- njem. Tako v deželnem kot v državnem zboru je nastopal kot zastopnik in branilec kmečkega slunu: zu obstoj Slovencev mu je imela ohranitev tega stanu prvenstveni pomen. Iz narodnostnih motivov je skušal svoje slo- venske sodeželune močneje Interesirati /.i obrt, da hi tuko slovenizaeijet. podobno kol to delajo na Koroškem Še danes. Tako ol pri slovenskih nasprotnikih danes, najdemo že leta IWJ trditve o Ko- roški kol >nemški deželi« v preteklosti in sodobnosti. Ob stališčih nemških naeioiialeev do slovenskega vprašanja so v Liikanovj disertaciji zanimiva opozorila o >Neineem prijaznih Slovencih«. Za oertovnnje slovenske proble- matike je iz leta 1909 tudi značilno navajanje dr. Angererju v deželnem zboru, da so »Slovenci na Koroškem \Vindische in ne Kranjci... (Wiudische) nimajo le drugačne kulture, ampak v določeni meri tudi drugo narodnost... Naši Windische so miroljubni ljudje, pomešani z nemško krvjo ter s<» z nami (Nemci) v sorodstvu: živeli so stoletja z nami v miru. toda sedaj se jih umetno spodbuja v boj proti nam Nemcem . Kot vidimo, že ta iz l.ukniiovc disertacije DOVZOta Angercrjevn trditev opozarja na eno izhodišč tako ime- novane -vindišnrske tcoriic. katere dejansko rojstvo pada v leta po ple- biscitu. Predvsem je podčrtati I.ukniinvn opozorilo, da je bila nemško- nacioualnn stranka šele v letih pred prvo svetovno vojno prisiljena sloven- sko koroško vprašanje bolj povezati z jugoslovanskim, kot je bila navaiena l0 meni. da je bilo v tem času na Koroškem "0.000 40.000 narodno zavednih Slovencev. Zanimiva so v disertaciji tudi opozorila na koroško vprašanje, kol si- je pojavljalo ves čas habsburške monarhije pri slovenskih državnozborskih poslancih. Tu l,ukan poilčrluje. da Grafenauer med močno skupino sloven- skih in iužnoslovnnskih poslancev ni uspel doseči omembe vrednega uspeha za koroške Slovence. S tem se je tudi poslabšal njegov položaj, saj so Grn- fcnnuer'cvi nastopi v dimniškem parlamentu samo povečali po/ornost in pri pravljen Osi za boj* nemških naeioiialeev. Glede Grafennuerjevega odnosa do slovanskega in jugoslovanskega vprašanja l.ukau ugotavlja, da ie Grafe- naner zagovarjal misel o skupnem jeziku vseh Slovanov ter združitev vseh iužnih Slovanov, tudi Srbov in Holgarov. Za Koroško ie zagovarjal ju/no- slovansko rešitev narodnostnega vprašanja ter se taktično prilagodil triali- stičnemu programu. Dalje opozarja na njegovo prepričanje 0 posebni jugo- slovanski upravni enoti, ki bi vključevala tudi južno Koroško. Zanimiva ie Ugotovitev, da je njegov na/or slonel v prvi vrsti mi narodnostni podlagi: njegovo ostro nasprotstvo do nemških nacionaleov in Nemcem prijaznih Slovencev je bilo tako v prvi vrsti povsem pogojeno z njeirovo narodnostno usmerjenostjo. Značilna ie pripomba, da so glasovi o Grafenauerjevem so- vrastvu do Nemcev v celoti odgovarjali tendenci nemških naeioiialeev. da bi na Koroškem nastupali kiti edini predstavniki ncinštva. I.nkan na podlairi Grafenauerjevega delovanja v deželnem zboru ugotavlja, da je bil kljub odločnemu zagovarjanju svoiih zahtev in panslavističnih idei pripravljen h kompromisom. Pač pa je kot državnozborski poslanec znčel zagovarjati bolj odločno in brezkompromisno stališče. Dejstvo. problematiki ljudskih štetij so še posebno zanimiva opozorila na stališča oblasti do komisarjev ter do slovenskega privatnega štetja leta 1910, saj so oblasti 9. januarja 1911 zaradi tega štetja celo razpustilo Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Korošcem. Nu slovenski rekurz je notranje ministrstvo priznalo upravičenost nastopa koroških oblasti, istočasno pa je bilo slovenski po- litični organizaciji izrečeno svarilo Z grožnjo, da bo morebitna ponovna protizukonita dejavnost imela za društvo hujše posledice. Zatem je bilo društvo z odlokom koroškega deželnega predsednika z dne 1. septembra 1911 znova dovoljeno. 7.u obdobje tik pred prvo svetovno vojno in za čas vojne bi v diser- Uiriji podčrtati nemški >Volkstag«, dnlje dogajanje ob začetku vojne in v prihodnjih Štirih letih. Zn čas po letu 1914 se avtor ustavlja ob pre- ganjanjih koroških Slovencev in še posebej ob preganjanju Fr. Grafonuuer- ja. DrugO zajeto vprašanje je razvoj v zudnjih letih vojne in še posebej odmevnost majniške deklaracije na Koroškem (tudi na koroško-nemški stru- ni) ter dogajanje ob razpadu avstoogrske monarhije* Iz obdobju po koncu prve svetovne vojni' je opozoriti na Grafenauer- jevo delovanje v plebiscitnem obdobju in na posledice koroškega plebiscita (preselitev v Jugoslavijo ter vrnitev na avstrijsko Koroško leta 1926). T 0 D o Z o r D H a t i s I a v T e r z i o s k i, Denacionalizntorskatn dejnosf na bulgnr- skite kulturno-prosvetni institucij vo Makedonija, Skopje 1974, 42» str. (cir.). Obsežno delo (disertacija) o bolgarski šolski in kulturni politiki v za- sedeni Makedoniji V letih druge svetovne vojne ni zanimivo le zaradi zna- nega bolgarskega zanikovanja makedonskega naroda, ampak tudi kot delo, ki z zbranim gradivom omogoča vzporedni Študij okupatorskih sistemov tudi drugod po Evropi. Osnovna vprašanja, ki se iih delo dotika so: vključevanje Makedonije v bolgarski šolski sistem, značilnost takratnega osnovnega šol- stva >kot specifična oblika ideološke agresije«, oblike, metode in sredstva namenjena narodnostnemu odtujevanju makedonske mladine, dejavnost bol- garskih režimskih organizacij na področju raznarodovanja, enaka dejavnost bolgarske direkcije za nacionalno propagando v Makedoniji in končno ma- kedonski odpor razna rodo valni dejavnosti bolgarskih kultu rno-prosvetnih institucij. Izhodišče nakazane rnznarodovnlne politike 80 bile trditve o bolgarskem značaju Makedonije. Priključitev skopskega in bitoliskega območja Bol- gariji (ostala Makedonija je prišla pod italijanski okupacijski sistem) se je v Bolgariji pozdravljalo kot priključitev novoosvohojenih krajev, medtem ko se je zasedeno območji? Srbije poznnmcnovolo z nazivom »Moravsko« (po reki Moravi). V tem okviru jo celotna bolgarska politika skušala novo pridobljene kraje vključiti v državo, katere ideal je treba iskati še v san- štefanski Bolgariji. Zanimivo ji! dejstvo, da se Bolgarija ni zadovoljila s pri- ključenim delom Makedonije; O tem pričajo opozorila, da so posamezni šolski ukrepi zajemali tudi italijansko zasodbeno območje (na primer na področju štipendiranja), pa tudi območje Kgojsko Makedoniji' (Šolanje učencev). Kot drugod, je tudi v Makedoniji ena glavnih raznarodovalnili nalog pripadla šoli. K njeni izpolnitvi naj ne bi prispeval le pouk bolgarskega jezika, ampak tudi poudarjanje bolgarske narodne zavesti, vclikoholgarske- 408 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 ga patriotizma |m tudi vera v novi red, ki ga je prinesel tretji mjli. I/ šolske problematika je omeniti opozorilo, da so nn Kolali javno sežiga I i dotedanje srbske učbenike (očitno posnemanje podobne kulturne prakse v nacistični Nemčiji)« Omeniti je tncli poskuse fnšizacije na območje celotne Holgarije in Makedonije Še posebej ter vzporedno ustanavljanje režimske organizacije Brannik, v katero so se morale vključili (ali pa prenehati z delom) dotedanje nacionalistično organizacije, med njimi mladinska orga- nizacije >()(ec Pujsij«. Opazna je bila bolgarizaeija celotnega kulturnega življenja, /a priučitev bolgarskega jezikn je bila lela 1941 vrsta jezikovnih tečajev, mislilo pa se je tudi na ustanovitev skopske univerze, vendar je bila 19. decembra 194"> končno odprta le zgodovinsko-filoloŠkn fakulteta. Posebno mesto je v disertaciji namenjeno prikazu makedonskega odpora bolgarizaciji (predvsem na Šolskem področju). V lem okviru je posebej na- glašena vloga makedonskih komunistov, sam odpor pa se ni kazal le v obo- roženem boju proti tuji zasedbeni sili, ampak tudi proti vnašanju bolgarske kulture. '1' one 'A o r n Trideset knjig zgodovinopisne zbirke »Knjižnica NOV in POSc Načrtno zasnovana zbirka zgodovinopisnih del, ki jo ureja komisija za zgodovino sveta za razvijamo in negovanji! revolucionarnih tradicij j>ri predsedstvu republiškega odbora /veze združenj borcev NOV Slovenije, je s knjigo Milana Gučka »Scrcerjova brigada« dosegla za slovenski" raz- mere izredno število trideset. V 1965. letu je izšln prva knjiga, v naslednjih osmih letih pa po tri do štiri knjige letno. Ker je docent dr. Miroslav Stiplovšek v Zgodovinskem časopisu za leto 1972. št. 1-2, str. 180 do 187, podal izčrpen prikaz prvih 22 del. ki so izšla do sredine 1971. leta. bomo podrobneje navedli le naslednjih osem. Iz prve- ga dela programa »Knjižnico NOV in POSc, ki obsega monografije in kro- nike brigad in odredov, je izšlo pet knjig: v 1971. letu Še delo Miroslava Sliplovška »Slandrova brigadu«, v naslednjem letu knjigi Ivan Kcrlcž >Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941 — 194)« in Lado Ambrožič-Novljnn »GnbČeva brigada«, v 197*5. letu pu Hadosava Isakoviča ^Kosovelova bri- gada« ter že omenjena GuČkova jfiercerjeva brigada«, prvi del. V problemskem delu »Knjižnice NOV in POS« so izšle tri knjige: v leta 1972 najprej prva knjiga trilogije Jožeta Kralla >Partizanske tiskarne na Slovenskem«, ki nosi naslov >Osrcdnje tiskarne«, v naslednjem letu pa dve, knjiga Srečka Vilharja in Alberta Kluna »Primorci in Istrani od pregnanstvu do prekomorskih brigad« in druga knjiga Krallove trilogije >Primorsko tiskarne«. Od trideset doslej objavljenih knjig je bilo deset i/, problemskega dela. dvajset pa brigadnih in odrednih monografij in kronik. Ko presojamo že večkrat objavljeni program tega dela knjižnice, ki obsega več kot petdeset naslovov tem, moramo ugotoviti, da je komisiji za zgodovino že uspelo uresničiti dve petini tega, za slovenske razmere res zelo pogumnega nacrta. Takšen lep uspeh, ki pomeni tudi obsežen založniški napor (v uresničitvi načrta ima neprecenljive zasluge kolektiv Partizanske knjige, ki je dobival za izdajo knjig >Knjižnice NOV in POS« zelo pičle dotacije), je bilo mogoči; doseči ne le zavoljo enotnosti in zavzetosti vseh članov komisije zu zgodo- vino, ki jo sestavljajo general Lado Ambrožič, dr. Tone Korene, prof. Ivan Križnar. polkovnik Zdrav ko Klanjšček. Stanko Petelin, dr. Miroslav Stiplov- šek, Milko Mnlfa. dr. Julij Titi in dr. Milan /Vvurl, temveč tudi zavoljo široke angažiranosti organizacij /veze združenj borcev NOV Slovenije. J J rez njene moralne, organizacijske, tehnične in gmotne pomoči, se pravi, brez njene vsestranske dnižbeno-politične podpore bi takšna akcija ne moglo uspeti. Ob tej priliki moramo zlasti poudariti pomen te podpore v raziskoval- nem procesu, ki ga opravlja sleherni avtor, ko pripravlja svoj rokopis. Morda 409 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 že dolgo ni l>ilo primera. i ob nekem programu, ki sodi v slovensko zgodovinopisje, doživela dejavnost /a njegovo uresničenje tako široko pod- poro in sodelovanje bivših akterjev zgodovinskih dogodkov. Odbori bivših enot, ki so jih borci ustanovili v okrilju /veze združenj borcev NOV. po- magajo avtorjem pri zbiranju gradiva, preverjanju podatkov, ugotavljanju seznama borcev in padlih, oni organizirajo sestanke z udeleženci bojev in so tudi prvi bralci rokopisa, še preden gre v tisk. Čeprav se avtor mora včasih otepati vplivov, ki so posledica že zbledelih spominov in ozkosti po- sameznikov, ter znati ločevati resnico od legend itd., pa vendar takšna pod- Cora avtorju pomaga, du razvozijo marsikatero nejasnost, da izpopolni sliko, i mu jo more dati ohranjeni dokument po navadi zelo revno in enostransko. Pomaga mu prodreti v globlje vzroke in v ozadje dogodkov. Glede na značaj narodnoosvobodilne vojne in revolucije (v njej so so- delovale široke plasti naroda, mnogo ljudi, ki niso imeli prilike, da se iz- obrazijo, iz konspirativnih razlogov pa se o marsičem ni pisalo, ali sploh ni moglo pisati) je takšno sodelovanje bivših udeležencev nepogrešljivo v 1>roccsu raziskovanja. Če bi zgodovinopisje o NOB in revoluciji temeljilo c na podatkih iz ohranjenih virov prve roke, hkrati na ne bi upoštevalo tudi podatkov, ki so jih doslej dali in jih še morejo dati udeleženci, bi v razlagi marsikaterega problema zašlo na stranpot. Prav s tem, da je nastaja- nje rokopisov »Knjižnice NOV in POS« hkrati tudi široko zbiranje dodatnih virov. Ima akcija, ki jo vodi komisija za zgodovino, neprecenljivo vrednost za bodoče avtorje Zgodovinopisnih del s širšo tematiko, pa tudi vseh drugih zvrsti literature, ki bodo svojo snov zajemale v bogastvu naše narodno- osvobodilne vojne in revolucije. Gotovo je, da je s »Knjižnico NOV in POS« slovenska literatura obo- f'atena z novimi temeljnimi deli iz vojaške zgodovine novejše dobe. Objav* jenc knjige večinoma namreč niso le obnova dogodkov, faktografski oris bojnih poti enot in bojev, murveč vsebujejo veliko analitično preučenih elementov vojaške operutike in taktike, se pravi, problematike partizanskega bojevanja V relativno razviti deželi, kot je bila Slovenija, saj so se slovenske partizanske brigade in odredi gibali sredi goste okupatorjeve mreže posto- tsnk in komunikacij, v različnih geografskih okoljih in podnebjih ter so se O j CVale v raznovrstnih okoliščinah. Slovensko partizanstvo se je razvijalo od osnovnih do zelo razvitih oblik urejene narodnoosvobodilne vojske, ki se je do zadnjih vojnih dni bojevala najprej v globljem, proti koncu vojne Ea v neposrednem zaledju velikih bojišč. 2e doslej objavljenih trideset njig »Knjižnice NOV in POS« je zategadelj kot celota, seveda ob uporabi drugega že objavljenega ali vsaj ohranjenega gradiva, prava zakladnica podatkov za Širša raziskovanja partizanskega bojevanja na sploh in sloven- skega posebej ter Številnih drugih vprašanj. Čeprav je vojaško zgodovinska obravnava le ena plat narodnoosvobo- dilne vojne kot družbenega procesa, moramo vendarle tudi ugotoviti. olj so pomembni lokalni dejavniki, javlja se samoiniciativnost nižjih enot, organov gibanja in poveljstev, ki se prilagajajo položaju in samostojno rešujejo probleme. Pravzaprav se obče gibanje izraža v neštetih posebnostih, specifične značilnosti pokrajin, območij in celo še manjših enot pu so pravilo. 410 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII |974 Pruvzutegndolj je usmeritev programu »Knjižnice NOV in POSc na osnovne taktične enote NOV, na brigade in odrede, s čemer ho oh uresničitvi celotnega programa pokrito celotno slovensko ozemlje, V skladu /. dejanskimi značilnostmi narodnoosvobodilno partizansko vojne. Pokazalo se bodo vse raznovrstnosti bojnih dogodkov, kajti le podrobno ohravnavunje vseh osnov- nih enot slovenske partizanske oborožene sile kot oborožene nesli Osvobo- dilne fronte more dati ob hkratnem obravnavanju splošnih problemov solidno osnovo Z8 kasnejšo objektivno sintezo celotnega procesa narodnoosvobodilne vojne in revolucije. Ob tem le nakazanem vprašanju pa seveda ne moremo iti mimo nujnosti pospešenih naporov v raziskovanju razvoja osvobodilnega gibanja V njegovi DOZI, na terenu. To nalogo naj bi opravila knjižna zbirku Knjižnica OP«, ki je že zastavljena v organizacijskem pogled U, pa tudi v metodološkem. Nalogo, Boj Kelokranjcev . Ce se zdnj vrnemo na prikaz poslednjih osmih knjig Knjižnice NOV in POSc, smo dolžni le ugotoviti, da pomenijo precejšen dvig kakovostne ravni vojaško zgodovinske obravnave, ki je nikakor ne bi kazalo v bodoče zniževati. Tu kakovostna raven se kaže v Širši in raznovrstnejši problematiki, ki jo zajemajo, v bolj poglobljenem in bolj analitičnem pristopu ter v Širši uporabi virov. Knjižnica je s temi knjigami obsegla nova področja. »Šlandrooa brigada*, ki jo je napisal dr. Miro$lao StlplovMc, je prvo knjiga -Knjižnice NOV in POSc, ki obravnava nastanek, razvoj in boje neke Štajerske partizanske brigade. Ker je izruslu iz osvobodilnega gibanja jugo- zahodnega delu Štajerske in na Kamniškem ter se tam tudi veliko gibalu. obsegu razen orisu nemškegu okupacijskega sistema tudi osnovne razvojne značilnosti organov osvobodilnega gibanja na tem področju, partizansko za- ledje, povezavnost vojske s terenom ter njun medsebojni vpliv. Odlikujejo jo metodološka izenačenost, kritičnost pristopu k virom, uspešno izpopolnje- vanje široko in skrbno zbranih primarnih virov s spomini še živečih udele- žencev brigadnih bojev ter stroga sistematičnost. Urez pridržku je treba ugotoviti, da knjiga predstavlja temeljno delo in vzorec za obdelavo nasled- njih knjig drugih Štajerskih brigad in odredov, sumu pa sodi v vrsto doslej najboljših monografij, ki so izšle na Slovenskem. Prispevek dolgoletnega sodelavca ljubljanske skupine Vojaškega zgodovin- skega inštituta JLA polkovnika loimn lerlc/a Drufia grupu odredov in štnjer- tki partizani i')4t—V>42< sega v najzgodnejše obdobje razvoja štajerskega in dolenjskega partizanstva, iz katerega je pomladi 1942, sredi burnega obdobja prvega slovenskega osvobojenega ozemlja v t. i. Ljubljanski pokrajini nastala prva slovensku partizansku brigada. Po enomesečnem obstoju se je preuredila v Drugo grupo odredov in odšla na svoj znameniti pohod na Štajersko. Ko ni mogla iti prek Save pri Litiji, se je tja odpravila čez Gorenjsko in končno po hudih bojih, delno se je prebijala celo čez Koroško, prišla močno pri- zadeta na štajersko. Njeno enote so hkrati z drugimi Štajerskimi partizani, ki so vztrajali v boju. sestavljale po opravljeni preureditvi partizanskih čet konec 1042. lota 4. operativno cono. Pomanjkanje ohranjene vojaške doku- mentacije je avtorja prisiljevalo. da je moral vestno zbirati še tako drobne podatke in širše uporabljati spominsko gradivo. Njegov način podajanja ima očitno težnjo prikazuti probleme, dogodke in ruzvoj s stališča enot kot celote, saj so je namenoma izogibal imen posameznikov, razen tedaj, kndnr so odlo- čujoče vplivali na ruzvoj dogodkov. Knjigu razkriva mnogo usodne poveza- 411 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 nosli terenskih osvobodilnih organizacij in pnrti/nnskih čet, oziroma njihovo medsebojno soodvisnost in pogojenost. Medtem ko sta obe zboruj navedeni deli prvi knjigi te vrste za območje Štajerske, če ne upoštevamo »Pohoda Štirinajste*, ki je posvećen ožjemu pro- blemu in je vojnško-ZL'odovinska študija neke operacije, pa je zelo obsežna knjiga istega avtorja Lndotn Ambrožiča-Nonljanu >(lubčeon brigada* dodala pomemben donesek k orisu narodnoosvobodilne voine in revolucije na Do- lenjskem in Notranjskem. Njen, lahko hi tako rekli, Konooelouu brigadu* je Kudn&uo hukooić-Hude orisal bojno pot tO. SNOUB »Srečka Kosovela«, ki je nastala na Krasu in svoj boj zaključila v osvobojenem Trstu, kjer je sodelovala v vstaji tržaškega ljudstva, fsako- vičovo knjigo odlikuje bogatu uporaba spominskega gradiva, saj ji! zaslišal okoli 450 bivših borcev in bork ter kakih sto drugih udeležencev narodno- osvobodilnega boju in revolucije, ki so mogli dati podatke za njeno zgodo- vino. Delo je napisal toplo in živahno, življenje brigade pa podal nu zelo stvaren in slikovit način, hkrati pa se ni izogibal senčnih in črnih dni njenega življenja. Isakovičevn »Kosovelova brigada* Spada med najboljše orise pri- morskih brigad in boja slovenskih ljudi nu Primorskem za osvoboditev in priključitev k novi Jugoslaviji. Visoko raven, sicer nekoliko v drugačnem smislu, je dosegla tudi knjiga Milnim (lučka >$ercerjet>n brigada*. To je prvi del orisa bojne poti le brigade, ki spada med prve štiri osnovne slovenske taktične enote višjega ranga, ustanovljene v 1942. letu. Obsega čas od njene ustanovitve oktobra 1942 do odhoda na Štajersko v sestavi 14. divizije NOV in POJ v začetku 1944. Na- pisana je v klenem in izrazno bogatem jeziku ob uporabi Številnih spominskih virov njenih udeležencev, z izrazitim poudarkom na brigadnom notranjem življenju in nadrobnim poznavanjem usod njenih borcev in starešin. To je hkruti prikaz človeka kot dejavnika partizanskega bojevanja, saj je avtor, ne du bi zuncinuril oris zgodovinskih dejstev, s svojim veščim kujiževniškim peresom znal upodobiti tudi dihanje brigadnoga kolektiva in ozračje, ki je v njem vladalo v iiosameznih odločilnih trenutkih, pa tudi pri nasprotniku, miselne in psihološke momente v ravnanju moštva in Štabov, s čemer je podul tiste dimenzije v podobi NOB hi revolucije v Knjižnici NOV in POS, ki so jih drugi avtorji nekoliko zanemarjali uli pu celo opuščali, boječ se, da ne bi zdrknili iz okvirjev zgodovinopisja. Srečka Vilhur in Albert Klun sta pripravila celovit oris sodelovanja preko- morcev v narodnoosvobodilnem boju pod naslovom >Vrimnrci in himni od pregnanrton do prekomorskih brigad*. To prvo od treh problemskih del pove- zuje doslej objavljene obravnave o udeležbi tistih Primorcev in Istranov, ki so bili izven domovine v sredozemskih deželah in prekomorskih enotah, v boju jugoslovanskih narodov za novo Jugoslavijo in zmago jugoslovanske revolucije v celoto in skuša tudi oceniti pomen te udeležbe. Ceprnv se v sestavi knjige čuti pritisk trenutnih družbenopolitičnih potreb v zvezi z urejanjem nerešenih vprašanj prekomercev, knjiga vendarle predstavlja 412 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII l<*74 livulevroden donesek k naporom slovenskega zgodovinopisju, da lii podali čim bolj celovito in raziskano podobo narodnoosvobodilnega boja in revo- lucije. Krnil<>ui dve knjigi trilogije >Partizanske tiskamo na Slooenskenu zajemala razvoj in delo pretežnega dela partizanskih tiskam na Slovenskem. Prva nosi naslov »Osrednje tiskarne, drugu pa >Primarske tiskurne<. Obe na enak način, ob uporabi ogromnega, skrbno zbranega, lahko bi rekli, vsegu dosegljivega gradiva in drugih virov, pedantno in sistematično obravnavata nastanek, organizacijo, problematik«) drla. delovnih razmer in delovni proizvod osred- njih in primorskih partizanskih tiskarn v narodnoosvobodilni vojni. 2c ti dve knjigi (tretja bo obravnavala tiskarni? na Gorenjskem in Štajerskem« se pravi, na ozemlju, ki so ga okupirali Nemci) sta mogočen prikaz prispevka slovenskih grafikov in drugega tiskarskega osebja, ki je skrbelo /a partizan- ski tisk. k skupni zmagi nad fašizmom in nacizmom, hkrati pa sta izreden zgodovinopisni donesek v zakladnico del o partizanskem bojevanju na sploh, saj je avtor življenj«? in delo tiskarn tesno povezoval z dogajanji, sredi katerih so le-te delovale, in potrebami, ki so terjali* izpolnitev njihovih nalog, raziskovalna natančnost, ki jo izpričuje sleherna stran obeh del, pa je narav- nost izredna. Na kraju smo dolžni ugotoviti, da so skoraj prav vsa zgoraj navedena dela, ki s prej objavljenimi knjigami že sestavljajo zdaj zbirko tridesetih knjig >Knjižnice NO\ in 1'OS«, kot celota dosegle tudi visoko kvaliteto zgodovinopisne obdelave. S tem so dvignile občo raven knjižnice, okrepile njen ugled in so hkrati napotek, kako naj se razvija le-la tudi v bodoče. /druvko Kl a u j Š Ček Jože Bujec, Slovenski časniki in časopisi, bibliografski pregled od 1. januarja 1957 do osvoboditve 9. maja 194». Dodatek: Drugojezičuo časo- pisje Slovenije in drugojezičuo časopisje slovenskih izdajateljev v tujini. Ljubljana 1973. 337 + (IV) str. Bajceva bibliografija, ki je izšla ob 200-lctnici Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je delo, ki smo ga že dolgo pogrešali tudi v zgodovinski znanosti. S tem, da smo jo dobili, je zapolnjena vrzel, ki je v popisovanju slovenskega časopisja nastala med leti 1937 in 1943, Ij. med Šlcbingerjcvo bibliografijo »Slovenski časniki in časopisi. Bibliografski pregled od 1797— I93(if (Kuzstuvu slovenskega novinarstva v Ljubljani 1937) in med Slovensko bibliografijo, ki jo izdaja Mik in ki za čas od osvoboditve dalje tekočo popisuje tudi slovensko časopisje, izhajajoče? doma in na tujem. Vsebinsko je delo razdeljeno na pogluvje o slovenskem časopisju v letih 1937—1943, sledi dodatek o drugojezičnem časopisju Slovenije in slovenskih izdajateljev V tujini za ista leta ter vrsta kazal. Bibliografski opis vsebuje nuslov ter kraj in čas izhajanja. Sledi podrobnejši popis (podnaslov, izdu- j atol j, urednik, tiskarna, format, koliko številk je izšlo itd.), v bibliografski opombi pa podatek kje list hranijo (signatura NUK) in morebitna literatura. Bajčcva bibliografija je splošna nacionalna bibliografija in popisuje čas- nike in časopise, ki so izhajali že pred letom 1917 ali pu so tedaj pričeli izhajati na novo. Upoštevan je tako narodnoosvobodilni kakor kontrarevolu- cionarni periodični tisk v letih 1941-1943. Ker je bil narodnoosvobodilni tisk že podrobno obdelan v Bibliografiji izdanja o narodnooslobodilackom ratu 1941 1943 (Beograd 1964), je Bajcc zanj uporabljal skrajšan bibliografski opis (naslov, kraj ili čas izhajanja ter podatek kje so o njem že tiskani podatki) in ga uvrstil za leta 1941 do 1943 pod posebno rubriko >Hcvolucio- miini in narodnoosvobodilni listi«. Raznovrstnih kazal je šest. Najprej je prikazan statistični pregled slovenskega in drugojezičnega časopisju, sledi pregled vsega časopisja po strokah UDK (revolucionarni iu narodnoosvobo- dilni listi so navedeni le z opozorilom na ustrezne oddelke pod posameznimi letnicami), kazalo urednikov, kazalo izdajateljev, [ustnikov založb in zulož- «3 ZCOOOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 nikov Icr krajev izida in tisku, kazalo tiskarn in kazalo naslovov. Jožetu Bajni je z dolgoletnim natančnim delom uspelo ustvariti biblio- grafijo, ki nam priča 0 izredno veliki razširjenosti periodičnoga tiska v razmeroma kratkom obdobju devetih let. Popisal je 606 slovenskih periodičnih tiskov in 57 drugojezičuih časnikov in časopisov, skupaj torej njegova biblio- grafija obsega Mti enot, poleg tega pu SO poglavja O revolucionarnih in narodnoosvobodilnih listih, ki vsebujejo Še nadaljnje 703 enote. Tako res lahko rečemo, da se z izdajo te bibliografije nadaljuje tradicija naših bibliotekarjev, ki so kljub preobremenjenosti z rednim delom našli še ras za objavljanje bibliografij in drugih strokovnih in znanstvenih del. za katera je potrebna velika mera potrpežljivosti in znanja. O I pa J a nš a -/o r n Goriški letnik, zbornik Goriškepa muzeja. Nova Gorica, izdal Goriški muzej, 14-4 strani. V uvodu ravnatelj Goriškega muzeja navaja, da so vzeli naslov svoje publikacije po Goriškem letniku za čitatelji- vsacoga stanu . almanahu, ki ga JO novembra !*(»*> izdal učitelj na poriški realki I" rano /akrajšek (ISVi— 1901). Zamislil si pa je kot vsakoletni zbornik predvsem literarnih del in dol s poljudnoznanstveno vsebino. Prof. MaruŠič pojasnjuje, da niso dali svoji publikaciji to ime zato. ker bi hoteli slediti /akrajškovim vsebinskim zasno- vam, pač pa, da bi se spomnili pionirskih časov slovenske publicistike in znanstvenih izdaj. Novi .Goriški letnik: ima iiainen zapolnili vrzel v izda- jateljski aktivnosti na področju Slovenskega Primorja, posebej še severne Primorske, /. njim pa želijo čeprav z zamudo počastiti dvajsetletnico Gori- škepa muzeja, ustanovljenega '». 9. 1952. Višji kustos-arheolop Goriškepa muzeja DrogO SvoljŠak je v svoji raz- Eravi obravnaval raziskovanje prazgodovinske naselbine na Mostu na Soči. vodoma je orisal halštatsko kulturo, ki ima ime po najdišču Mostu na Soči (prej Sv. Lucija), podal zpodovino izkopavanj v tem kraju, posebno pozornost pa posveča izkopavanju halštatsko lesene hiše. ki se je začelo 1973. leta. Razprava je bogato ilustrirana s prikazom najdišč svetolucijske kulturne skupine, najdišč v Moslu na Soči. pregledom izkopanin ter fotografijami najaiiča. Ur. Ugo Furlani je prispeval pregled novejših prazgodovinskih odkritij v Goriški pokrajini. Nalogo teh raziskav je avtorju poveril poriški pokrajin- ski muzej. Tako so 1%*. začeli najprej z ogledom nahajališč, znanih pO slu- čajnih najdbah, nato pa so načrtno raziskovali nove predele od kraške planote do briških gričev in Modojskcga hriba. Novo odkrita nahajališča segajo od najstarejše dobe. kot nahajališča pri Doberdobu, iz bronaste dobe so nahaja- lišča v Sv. Lovrencu pri MoŠi (San l.orenzo Kontiuo). iz železne dobe so gradišča na Krasu, nekropola na Mcdojskoin hribu pa je povezana s sv. Lu- cijo in Altinoiu. Prispevek ilustrira tudi zemljevid najdišč. Srednjevciki cerkvi v Prilesju pri 1'lavah posveča svoj prispevek kustos* umetnostni zgodovinar Goriškega muzeja Marko Vuk. Cerkev je nedvomno Ijomcmbcn spomenik stare gotske arhitekture iz prve polovice I", stoletja, še jolj znana pa je zaradi fresk iz šestdesetih let II. stoletja. Avtor ji* strnil obsežno gradivo iu podal cerkev kot arhitektonski spomenik ter opisal po- slikavo. oboje zelo natančno. Poslikava je ilustrirana s shemo iz Steletovega »Gotskega stenskega slikarstvu*. Branko MaruŠič. višji kustOS-zgodovinnr in ravnatelj Goriškega muzeja je podal pregled primorskih taborov od IS6H do 1871. V svojem delu se je v glavnem oprl na časopisne vire. v manjši meri pa na arhiv tržaškega nameslništva. Avtor obravnava tabore na Veliki Otavi pri Šornpusti ( Sem- paski* tabor) 18. oktobra lHuH. .briški* tabor na potoku Iteku pod Drnovkoin. tabor v Tolminu, v Sežani, v Kubedu v slovenski Istri. »pivSkU tabor na Kalen pri Zagorju, v Vipavi ter v okolici Kastva pri Heki. ki je imel hrvaSko- 414 /CODOVINsKI ČASOPIS XXVIII 1974 slovenski značaj. Navaja ludi Iri neuresničene lahore: pri Fernctičih. v Ren- tah pri Gorici za u. junij ISTI in drugi na istem kraju, napovedan zu 29. september, oziroma 6. oktober. Na koncu omenja Se tri tabore Iz leta 1878 na Kojskem, v Kobaridu in v Dolini pri Trstu, ki pa so bili vsebinsko dru- KOčni, saj so bili namenjeni zbujanju avstrijskega patriotizma ter proti italijanskemu iredentizmu. Avtor prikaže rast ideje taborov nu Primorskem, priprave na tabore, njihov program, vidnejše udeležence in govornike, pri- merjave Števila udeležencev po >Novicuh< in >Slovenskem narodu-, zahteve taborov. Omenja, da je zaradi pomanjkanja gradiva odnos oblasti do taborov še vedno premalo raziskan. Avstrijske oblasti je motilo poudarjanje združe- vanja Slovencev v eno kronovino. okrncnja in prepovedi taborov pu je argu- mentirala z nevarnostjo notenja sovražnosti med narodi v deželi. Drugačen Odnos pa navaja avtor pri taborih 1S78. leta. kjer so govorili tudi zastopniki oblasti. Auersperg-Lasserjcva vlada se je posluževala primorskih Slovencev. ki nuj bi bili protiutež, aspiracijam italijanskega iredentizma. Zato je primor- ske tabore dovolila in to so bili edini slovenski tabori v tistem času sploh. Avtor zakliucuje pregled s taborom v Brezovici v Brkinih 1883, kjer so obrav- navali problematiko šolstva, enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in nekatera gospodarska vprašanja, zbralo pa se je okoli "000 ljudi. Zelo zanimive teme se je lotil Nuško križnar. kustos-ctnolog Goriškega muzeja. Njegova razprava O planinskih naseljih v porečju zgornje Suče na- tančno obravnava vsako nosebej od 17 ovčjih in nekdaj tudi kozjih planin v tem porečju. Od teh planin je velika večina opuščenih. mnogo jih je že v rušcvnih, »aktivne« so samo še tri. planina Mangart, Za Skalo in Za Depjem. Avtor podrobno navaja razne tipe planin z značilnimi izrazi zu posamezne prostore, kot muža, hud rt, plena, stan, nato podrobno opiše vse planine pO vrsti, navaja leto zadnje paše. stanje stavb. Navaja tudi način gradnje stavb, tipe planin, dodaja pojasnilo manj znanih besed. Prispevek pojasnjujejo sheme planin in načinov gradnje stavb. Dr. Ivo Juvančič. znanstveni sodelavce Inštituta za narodnostna vpraša- nja v Ljubljani v pokoju je prispeval razpravo o goriškem nadškofu dr. Fran- Čliku B. Sede j U in fašizmu, za katero uredništvo navaja, da je prvi del obsežne študije o primorski duhovščini med vojnama. Avtor se je poslužil arhiva goriške kvesturc. prefekture in federacije PNF, ki pa hrani Institut zu zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, bil pa je tudi sam neposredna priča dogodkov ob koncu Scdcjevegu življenju. Opisuje nadškofov človeški in politični lik. tudi po svojih osebnih spoznanjih in stikih z njim. zlasti J ta fašistično gonjo proti njemu. Navaja kot značilno pote/o nadškofa njegovo ojaliiost do cerkvene oblasti Kima in do državnih oblastnikov, tako da je bil zanj hud udarce, ko je prišel med kolesja teh dveh. Avtor poudarja nadikoiOVO prepričanje in prizadevanje zu obrambo pouka krščanskega nauku v materinem jeziku ter uporabo domačega jezika v cerkvi, v govoru in v pesmi. Te njegove >Normuc< iz leta 1911 so bile kritika konkordata med Vatikanom in Italijo. Knjižničar Goriške knjižnice Marijan Brccclj objavlja 2K pisem češkega kulturnega delavca in prevajalca iz slovenščine dr. Bohuia Vy bf rala Francetu Bevku. Dr. Vvbiral je bil večletni ravnatelj Študijske, kasneje univerzitetne knjižnice v Oloinucu. Avtor domneva, da je spoznal Bevka ob kakem obisku v Ljubljani. Navaja Vvbirulov življenjepis in njegove prevode iz slovenščine. Bevkovih pisem Vvbiralu še niso odkrili, prav tako Še ni jasno. kaj. kako in do kakšne mere; je Bevk pošiljal knjižno gradivo iz Primorske. Pri tem je bila pri Vvbiralu stalno prisotna želja in volja, da Bevka predstavi z Umetniiko dobrim tekstom in v dobrem prevodu češkemu bralcu. Pismu so v češčini in v prevodili. Ciril Zupane v prispevku o smrti Jožeta Lamuta-Suše popravlja neka- tere netočnosti v spominih Toma Brejcu. Pri tem navaja spomine drugih Še živih prič. kako je 17. 8. 1942 padel Jože Lumul-Snšu. komandant prvega slovenskega primorskega partizanskegn bataljona. 415 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 V Zapiskih Branko Marušie prikaže; pregled člankov revije >I*'oriiiii Juliic, ki je i/hajalu v Gorici od 1910 do 1914 ko slo i/šli le dve številki, Ciril Zupane je prispeva] Življenjepisa Milka Špucapaua-Igorja in Jožeta Lamuln- Sašc, Srečko Vilhar pa navaja nekaj vnraŠanj o prekomoreili, ki hi jih po njegovem mnenju morala osvetlili nadaljnja raziskovanja. V celoti je '.'MI ki letnike gotovo pomemben prispevek na področju slovenskih strokovnih revij. Prispevki so opremljeni s povzetki v italijan- ščini, francoščini ali angleščini, prav tako pa /. opombami« Andrej V o v k o /hornik za historiju školstva i prosvjete 7, Zagreb 1972—1973, 294 strani. Pred nami je 7. letnik zbornika, edine tovrstne publikacije o zgodovini šolstva in prosvete pri nas. V njem so objavljeni prispevki kustosov šolsko- pedagoSkifa muzejev v Ljubljani, Beogradu in /agrebu ter dela njihovih zu- nanjih sodelavcev — znanstvenih, pedagoških in prosvetnih delavcev IZ VSe Jugosluvijc. Urejuje ga uredniški odbor: H. Aksentijevič, I). Irankovie (glavni urednik), M. Ogrizović, F. Ostanek in Ji. Plese (odgovorni urednik). Tudi izid pričujočega letnika so omogočili Hepubliški fondi za znanstveno delo SH Hrvatske in SK Srbije ter Raziskovalne skupnosti Slovenije. O vsebinskem bogastvu te periodične publikacije govori že podatek, da je do sedaj na več kot 2000 straneh nekaj desetin sodeluvcev objavilo preko 150 večjih ali manjših prispevkov. Vsebinsko je novi letnik razdeljen na razprave in članke, sledi* manjši prispevki in gradivo pa rubrike: i/ tlela šolskih muzejev, publikacije in bi- bliografija. Jovan Vlahovie govori 0 prvih posvetnih Šolah v času Turkov v 18. in 19. stoletju na današnjem ozemlju Sandžaka, kosovu in Makedonije. Prispevek podaja dragocene podatke O nastanku prvih cerkveno-šolskih ob- čin pod vplivom ruško-prizrenske mitropolije v Prizrcuu in skopske epar- hije, o delu prvih cerkveno-Šolskili odborov in nastanku Šolskih skladov na omenjenem ozemlju. Tehtna razprava Dragutina Irankoviča o delu Davorina Trstenjaka v Gospiću v letih od 1899 do 1908 je nadaljevanje objavljenih prispevkov istega vatorja v dosedanjih letnikih zbornika: 'Tihi štrajk uči- tcljstva na Hrvatskem leta 1911 in vloga Davorina Trstenjaka (št. 2), Trste- nJakovo delo V Karlovcu in premestitev v Kostajnico (Št. 1) in Trslenjakovo dolo v Kostajnici (št. 4). Trstenjak je v Gospiću preživel devet let svojega življenja in bil tu upokojen. Tu se je odločil za širše javno delovanje s pro- pagiranjem novih pogledov na družbo in vzgojo, napisal je obilico peda- goških del in časopisnih člankov, izkazal se je z aktivnostjo v učiteljski organizaciji. Uoril se je za »svobodo šole; zoper klerikalizam in birokrati- zam, čeprav je večkrat premalo kritično sprejemal različne tuje filozofske in pedagoške nazore in v njih ni odkrival razrednega bistva. Krankovie se kljub temu ne strinju s kritiko Milošu Jaiikovića, ki je motril Trslenjnkove ideje abstraktno, ločeno od življenjske prakse, iz katere so zrasle. Ivo Pe- ric že vrsto let sistematično obdeluje zgodovino šolsiva v Dalmaciji. 'Tokrat je zajel strukturo šolsko mreže in napredno učiteljsko gibanje v Dalmaciji v drugi polovici 19. stoletja. Podal je pregled vseh vrst šol od osnovnih, za katere velja v Dalmaciji (podobno kol za nekatere slovenske dežele) modi- ficirana določba državnega šolskega zakona iz leta 1869 s 6-Ietno šolsko ob- veznostjo namesto 8-letne, do gimnazij, realk, pomorskih Šol in moškega učiteljišča s hrvatskim učnim jezikom v Arbanas i h pri Zadru. Posebno nu- glaša dolgotrajno borbo dalmatinskih učiteljev z italijanaši in njihovo šol- sko organizacijo Lega nazionale. Ive Mažuran podaja historijat realne gimna- zije v Osijeku od njene ustanovitve leta 1870 do leta 1941. Prispevek z manj- šo zamudo proslavi 100-lctnico Šole. Kcalka (pozneje realna gimnazija) je s poudarkom na realnih učnih predmetih ustrezulu potrebam Osijeka in Slavonije, lustno stavbo pa dobi Šele v letu 1890. V letih 1877- 1887 je bil ravnatelj šole Slovenec i/. 'Teharjev Martin Jolovšek, prej profesor zagreb- 416 ZGODOVINSKI CASOriS XXVIII 1974 skc realke. V 70. in 80. letih 19. stoletja je kol učitelj osijeike realke delo« val dr. Ivan Rranislnv Zoch, pO rodu Slovak, tudi ustanovitelj in ravnatelj sarajevske velike realne gimnazije. Njegovo največjo delo med bratskimi Hrvati je ustanovitev Hrvatske enciklopedije v 2 zvezkih. Prispevek o nje- govem ustvarjalnem delu na Hrvatskem je napisal Knmilo Kiringor. Hade Vukovič osvetljuje lik mladega učitelja revolucionarja Branimira Hrana D. Akscntijcviču, voditelja naprednega učiteljskega gibanja na Kosmuiu pred vojno, vodic organizirane vstaje in političnega komisarja druge četo kosmaj- sko-posnvskega partizanskega odreda vse do njegove tragične smrti pri Ivn- njici 16. decembra 1941. Med manjšimi prispevki objavlja Hranko Plese, ravnatelj Hrvatskega šolskega muzeja, nekoliko popravljeno zgodovinsko dokumentacijo o šoli v Strigovi, Rad mila Acimovie pa govori o srednješolski mladini v okupiranem Beogradu v letih 1941—1944. Stripova je slikovit kraj z bujno zgodovino v Medjimurju blizu slovensko-hrvaške meje. Po dogna- njih zgodovinarja Rudolfa Horvata je premaknjena ustanovitev krajevne šole /a 120 let nazaj. Horvat na osnovi zapiskov kanonsko vizitaeije iz prvo polovice 17. stoletja ugotavlja, da je šolska stavba v Strigovi obstajala vsaj že leta 1660 En đa jo v njej učil ]. Pnnkovič. Ačimovičcva ugotavlja, da so beograjski srednješolci delovali že prod vojno pod vodstvom Partijo in SKOJ-n v borbi naprednih sil zoper buržoozni režim. Večina njih se je leta 1941 vključila v untifnšistično gibanje in že v jeseni začela z masovnimi šega šolskega muzeja. Pedagoškega muzeja v Beogradu, od njegove usta- novitve leta 1896 daljo. Muzej bo v kratkem začel z dolom v sodobnih, naj- modomeje urejenih stalnih prostorih v spomeniško zaščiteni, obnovljeni zgradbi staro beograjsko Realke. Posebno tehtna in po problematiki edinstvena je 49 strani obsegajoča razpravo Andreja Savlijn z noslovom Naše goriško in istrsko begunsko šol- stvo v prvi svetovni vojni. Raznrava jo plod dolgoletnega zbiranja drobnih podatkov in izjav še živečih prič, udeležencev šolstva v begunstvu, iz česar pregledal še gore arhivskega gradiva, skopo literaturo o tej problematiki ter številne, vendar bolj informativno članke v sodobnem slovenskem časopisju. V svoje obravnavanje ni vključil le šol v ožjem smislu, temveč vzgojno- izobraževalne ustanove nasploh: otroške vrtce, zavode za begunske sirote, konvikte, znposlovalne tečaje osnovnih sol, zaposloval ne tečaje nekdanjih go- riških slovenskih učiteljišč v Trstu in Ljubljani, gimnazijski znposlovalni tečaj v Trstu, rodne begunske šolo v taboriščih, obrtno Šole in strokovne tečaje, goriško izpitno komisijo ter preseljeno goriške vzgojno-izobrnževahie zavode. Avtor se ni omejil na golo, faktografsko naštevanje begunskih šol in učiteljev. V razpravljanje je vključil tudi širši problem begunstva s soške fronte in Istre v letih 1915-IR, učinkovite ukrene redkih posameznikov in ustanov za vrnitev beguncev pri reševanju mladih življenj, finančne in pe- dagoške probleme pri organiziranju begunskega šolstva ter v sklepnih mislih poskus ovrednotenja pedagoškega dela begunskih učiteljev in motiviranost dela pri učencih teh šol. Isti avtor jo objavil tudi prispevek Slovensko be- gunske šole mod prvo svetovno vojno v Primorskem dnevniku (*>. do 8. 11. 1974), kjer podaja v skrajšani obliki problematiko, objavljeno v zborniku. Slovenski šolski muzej je kot dokumentacijski center zn zgodovino šolstva na Slovenskem odkupil večji del gradiva, ki ga je zbral Andrej Savli, in z njim pripravil zanimivo občasno razstavo (november 1971 — maj 1974, ki je v mesecu novebru 1974 gostovala v zamejstvu (Goriška Slovenska prosvetna zveza). 28 Zgodovinski čanopit £J7 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 V posebnem razdelku prinaSa zbornik Se poročila o razstavah. Slavica Pavlic" poroča o ra/stnvi Prizadevni šolniki na Slovenskem v obdobju od 1774 do 1914. Tatjana Ilojan podaja strnjen prikaz razstave Slovenska šolska knjiga ob 200-lctnici uradnih šolskih tiskov, Jeliea Ponovit' pa je prispevala poročilo o delu Galerije otroškega likovnega ustvarjanja pri Pedagoškem muzeju v Beogradu (t%4—1972). Izredno donrodošla DO kronološko urejena Bibliografija za slovensko Zgodovino šolstva v letih 19M—1970, kot nadalje- vanje delu Franceta Ostanka v 1. številki zbornika. Zajeta so samostojna dela. časopisni članki o šolstvu ter prispevki o jubilejih in nekrologifa naših najvidnejših prosvetnih delavcev. G v i d o Stres 418 /(.()l)(>\ -|N>KI ČASOPIS X \ V111 VtUn-4, %. 410-428 BIBLIOGRAFIJA ZGODOVINSKE PUBLIKACIJE V LETU 1973 Zbral Miloš II y li a r Bibliografijo, priročniki BAJECI lože: Slovenski časniki in Časopisi. Bibliografski pregled od 1. jonuorjo 1917 do osvoboditve 9« maja 194*». Dodatek: Drugojc- zično časopisje Slovenije in dru- goje/.ično ensopisjc slovenskih iz- dajateljev v tujini. Ljubljana« Na- rodna in univerzitetna knjižnica 1073. 560 + (II) str. tf\ CURK, Iva: I/bor i/ hiliogrofijc o rimski keramiki v Jugoslaviji (:po letu 1941:). Kine Ausuohl aus dcr Bibliogrophie. (V Ljubljani, [Slo- vensko arheološki) društvo 1971]). (. str. = f. 4°. Col. nosi. GRAKKNAUKR, ROKO: Struktura in tehnika zgodovinske vede. (:Uvod v Studij zgodovine.:) (V Ljubljani, Univerza 1973.) 460 str. 8°. KLEMENCIC, Marija: Biblioteka in publikacije Slovenske akademije znanosti in umetnosti v letih 1932-1971. The Iibrnry and thc publfcationS • •. Ljubljana 1973. ^00 str. 8*. (Slovenska akademija znanosti in umonosti. Biblioteka. 4.) KONZERVACIJA muzejskih pred- metov in umetnin. II. del. Kovine. (Ljubljana, Društvo muzealcev Slovenije 1973.) (III) + 72 + (II) str. 4". Ov. nnsl. Razum. I.KKSIKON Cankarjeve založbe. Ljubljana, Cankarjeva založba 1973. 1080 + (I) str. 8°. llustr. MALA splošna enciklopedija. (Ur. Frunček Su fnr in Jože Snoj.) 1. A—G. Ljubljana, Drž. založim Slovenije; Beograd. Prosvetu (1973). (XI) 4- 603 + (I) str. + pril. 4°. llustr. Arheologija CERAM, C. W.: Prvi Američani. (Dcr crste Amcriknner. Prcv. France Pipan.) V Ljubljani. Can- karjeva založba 1973. 129 + (Vil) str. + pril. 8°. (Bios.) llustr. CURK, Iva: Vodnik za ljubitelja ar- heologije, (llustr. iz. publikacij Zavoda za spomeniško varstvo Sil Slovenije). (V Mariboru. Obzorja 1973.) 32 str. 8°. (Kulturni in na- ravni spomeniki Slovenije. 42.) JKLOCNIK, Aleksander: Ccnturskn zakladna najdba folisov Mukscn- cija in tetrarhijc. Thc Centu r hoard: folles of Maxentius and of thc tetrarchy. (Prev. Janko Goli- as.) Ljubljana, Narodni muzej 1973. 224 str. + pril. 8°. (Situln. Razprave... [Ser. v 8\] 12.) PETRU. Peter & Iva Curk A- Zorka Subic: Rimska keramika v Slove- niji. (Prcv.: Bogo Stopnr. Risbe: Dragica Lunder. Kotogr.: Srećko Ilabič.) V Ljubljani. Narodni mu- zej (1973). (60) str. 8*. [Ov. nosi.] PLESNICAR-GEC, Ljudmilo: Kmon- ske freske. (Razstava v Arkadah Vodnik. Risbe Veljko Tomuii. Nemški prcv. Jože Sivce. Fotogr. Srečko Ilnbič.) Ljubljana, Mestni muzej 1973. 36 str. 8*. PUS, Ivan & Ljudmila Plcsničor & Marjan Slabe: Arheološka obdob- ja Ljubljane. Pregled prazgodovi- ne, antike in zgodnjega srednjc- fu veka. (Srbohrv. prcv. Viktor trnvur. Angl. prev. Jill Košak. Ko- togr. Srećko Hnbie.) Ljubljana 1973. 48 str. 8*. STARK. Vida: Prazgodovina Smor- jetc. (Prcv. Adela 7.gur.) Ljublja- no, (Narodni muzej) 1973. 86 + 2S* 419 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 {III) str. + pril, 49. (Katalogi in monografije. 10.) Ilustr. Besedilo slov. in nem. Obča zgodovina, kulturna zgodovina CASSON. Lioncl in red. Timc-Lifo- vili knjig: Egipt. (Ancient Egvpt.) Prev. Emilijan Ccvc. Ljubljano. Mladinska knjiga 1973. 191 str. 4\ (Svet in čas. O kulturah.) Ilustr. HANSSON, Per: Čeprav nam vza- mejo življenje. (Og tok de enn vart liv.) Saga o Morsetovi druži- ni. (Iz norveščine prev. Janko Moder.) (V Ljubljani). Norec 1973. 261 + (II) str. + pril. 8". Z 1 zvd. JUZNIČt Stane: Novejša politična zgodovina. (: Izbrana poglavja.:) Ljubljana, Univerza 1973. 309 str. LANRIOLA, Antonio: Spomini na Komunistični manifest. (In memo- ria del Manifesto dei eomunisti. Prev. Ncda Nrglez.) Ljabljana, Komunist 1973. 78 str. 8*. (Temelji 2.) MAHX. Kari 7 + (X) str. 8°. JUTERSEK Mirko Gorcnjlki tisk«. Kranj 1973.) (32) str. + pril. 8\ [Čelni nosi.] NA HODNA galerija VVnshington. (Gl. ur.: Carlo Ludovico Ragfhi- onti. Besedilo: Giampaolo Gandol- fo. Prev. Tomaž Šalamun.) (Ljub- ljana), Mladinska knjiga 1973. 172 str. 4\ (Muzeji sveta.) Ilustr. PRADO — Madrid. (Gl. ur.: Carlo Ludovico Ragghiunti. Besedilo: Anna Pallucehini, Carlo Ludovico Ragghiunti. Licia Ragghiunti Col- lobi. Prev: Nataša Brumen.) (Ljubljana), Madinska knjiga (1973). 172 str. 4°. (Muzeji svetu.) Ilustr. SRBSKA arhitektura 1900-1970. (Katalog. Uvod Zoran Maiiević. Prev. iz srbohrv. Alenka Rcms.) Ljubljana. Arhitekturni muzej 1973. 28 str. 8°. [Ov. nnsl.] Ilustr. STARA pinakoteka — Miinchen. (Gl. ur.: Carlo Ludovico Rngghi- anti. Besedilo: Roberto Snlvini [itd.]. Prev. Irenn Trenc-Frelih.) (Ljubljunn), Mlndinsku knjiga (1973). 172 str. 4°. (Muzeji sveto.) Ilustr. ŠTELE, France: Gotsko stensko sli- karstvo. Fotogr.: Mauro Sarri, Ma- rio Fulsini. (Katalog z literaturo. Tekst: Damjan Prelovšek. Risbe: Nataša Sumi.) (Ljubljanu. Mladin- ska knjiga [1973].) loč. pug. 4'. (Ars Slovenine.) UFFIZI — Firence. (Gl. ur.: Carlo Ludovico Rngghianti. Besedilo: Gigcttu Dulli Rago h [itd.]. Prev. Aleš Roječ.) (Ljubljanu), Mludin- ska knjigu (1973). 172 str. 4*. (Mu- zeji svetu.) Ilustr. UMETNOSTNOZGODOVINSKI mu- zej — Dunaj. (Gl. tir.: Carlo Lu- dovico Ragghianti. Besedilo: Gior- 421 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 pio T. Faggin [itd.]. Prev.: Vinko Avscnak.) (Ljubljana), Mladinska knjiga (1973). 172 sir. 4°. (Muzeji sveta.) Iluslr. VIK. Marko: Slikar in reaiavrator Leopoldo Pcrco. Retrospektivna razstava. (Katalog.) Nova Gorica, (Temeljna kulturna skupnost in Goriški muzej) 1973. 19 str. &. Ilustr. /A DNI K A H, Marijan: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetno- sti. (V Celju. Mohorjev« družba) 1973. 238 + (J) str. 8°. (Veliki slo- venski spomeniki. I.) Ilustr. Jugoslavija, Slovenija in Slovenci ELEMENT] revolucionarnosti v po- litičnem življenju na Slovenskem. ([Napisali] Bogo Graf ena uer [itd.].) Ljubljana, (Partizanska knjiga) 1973. 118 + (II) str. 8\ (Znanstveni tisk. Serija D.) KOROŠKI kulturni dnevi I. Zbornik predavani. (Ur. Krik Prani in Gu- stav Malic.) Maribor, Obzorja 1973. 263 + XXIV str. 8". KREFT, Ivan: Slovensko ljudsko gi- banje 1918—1941. Poljudna in skrajšana Izd. Maribor, Obzorja 1973. 197 + (II) str. 8°. KULUND7.IC Zvonimir: Politika in korupcija v kraljevi Jugoslaviji. (Politiku i korupcija u kraljevskoj Jugoslaviji. Iz srbolirv. prev. Du- šan 2eljeznor.) (V Ljubljani. Bo- ne 1973.) 419 + (III) str. 8°. Ilustr. TRUBAR, Primož: Cerkovna ord- ninga. SIowcniscbe Kirchenord- nung. Ttibingen 1364. (Nachwort zur Faksi mile-A usgabe fvon] Cbristoph Weismann.) 1. Text. MUnchen, Trofenik 1973. 8*. (Ge- seliichte. Kultur umi Geistcs\volt der Slouenen. 10.) Arhivi, muzeji ČEBELARSKI muzej v Radovljici. (Katalog. Tekste so pripr. Kmiliian Cevc. Stane Mihelič in Anton Po- lcnec. Prev. Janko Coliafl in Nar- cis Dcmhskij. Kotogr.: Marjan Pfeifer. Janez Skok.) Radovljica. Muzeji radovljiške občine (1973). (32) str. + pril. 8°. p. f. MIKU2, Janez: Pokrajinski muzej Koper. (Koper 1973.) 78 + (I) str. 8°. Ilustr. ODPRTO pismo o neizpolnjenem arhivskem sporazumu med Jugo- slavijo in Avstrijo. Otvoreno pis- mo... Lettre oiivorto... Otkrvtoc pis'mo ... (Ljubljana, Arhivsko društvo 1973.) (19) str. 8*. Besedilo slov., srbohrv., franc. rusko. RAZSTAVNA dejavnost Muzeja na- rodne osvoboditve Maribor od leta 1938 do leta 1973. (V Mariboru 1973.) 16 str. 8". Ilustr. SMOLE, Majda: Glavni intendant Ilirskih provinc 1809-1811. Ljub- ljana, Arhiv Slovenije 1973. 163 + (I) str. 8°. (Arhivi državnih in sa- moupravnih organov in oblastev. i.) VILFAN. Sergij & Jože Zontar: Ar- hivistika. I. j ubij .iii.i. Arhivsko društvo Slovenije 1973. 170 str. 8°. (Arhivski priročnik. 2.) VODNIK po matičnih knjigah za območje SR Slovenije. (Ur. Lina Umek in Janez Kos.) 1-2. V Ljub- ljani, Skupnost arhivov Slovenije 1972 (1973). 8°. (Vodniki. I.) Etnologija FISTER, Majda IY Peter Fistcr: Ka- šče v Tuhinjski dolini. (Studija in terenske skice) (Katalog. Prev. v nernšč. Niko Kure t. Kotogr. S. Ha- bič, P. Fister.) Kamnik, Muzej 1973. 46 str. 8°. PLETARSTVO na Slovenskem. (Raz- stavo je pripr. Ljudmila Bras. Po- snetki: Arhiv SLM in Srečko Ko- lar.) Ljubljana, Slovenski etno- grafski niuzei (1963). 32 str. 8°. ZBORNIK 18. kongresa jugoslovan- skih folkloristov. Bovec 1971. Ur. Zmaga Kumer. Ljubljana 1973. 343 str. 8°. Ilustr. AntifaŠistični in narodnoosvobodilni boj BAZOVICA v boju. (Ur. Jože Ko- ren.) (V Bazovici, Odbor za posta- vitev spomenika padlim v N. O. B. 1973.) 48 str. 8°. [Ov. nosi.] Ilustr. FERENC Tone A- Miroslav Stinlov- šck & Milun Zevurt: Pregledni orisi narodnoosvobodilnega boja nn območjih Slovenije. (:Proble- matika in nekaj nanotil.:) (Ljub- ljana, »Partizanska Knjiga« 1973.) 30 str. 8°. 422 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 197« GUČEK. Milan: Scrcerjeva brigada. Ljubljana. (Partizanska knjiga in odbor Serccrjovo brigade) 1975, 548 sir. + 2 zvd. 8\ (Knjižnica NOV in POS. 6/1.) Ilustr. ISA KOVIC. Hadosav: Kosovelova brigada. (ProT. iz srbščine Zdrav- ko Klanjšćck.) Ljuhljunn, (Odbor Kosovelove brigade in Partizan- ska knjiga) 1973. 814 + (I) sir. 8°. Knjižnica NOV in POS. 22.) Iluslr. KIAIJTA. Ladislav: Na bojni Crti osemnajste. Zgodovinski oris 18. divizije NOV in POS Jugoslavije. (:2.. predel, izd.:) V Ljubljani. Bo- rce 1973. 640 + (IV) str. + 1 zvd. 8*. Iluslr. LASIC, Vida: Partizanske radio- delavniee 99d. (Hisbe in fotogr. prispevala: Lasie in Kremžar.) ([Kranj]. Zveza borcev Iskra [1071].) 36 str. 8°. [Ov. nasl.] LJUDSKA oblast na Slovenskom. 1941—1947. (Katalog so pripr. Ma- lija 2gajnar> Nataša Urbane, Ma- rija Oblak-Carni.) Ljubljana, Mu- zej ljudske revolucije Slovenije (1971). (36) str. 8°. Ilustr. MIKU?.. Metod: Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Slo- veniji. 1—1. V Ljubljani, Cankar- jeva založba 1971. 8\ MLADOST in AVNOJ. (Zbral in ur. Dušan Knlovee.) Ljubljana. (Re- pn bliSka konferenca /MS) 1973. 48 sir. S°. Ilustr. OB io [trideset]-letnici zbora od- poslancev slovenskega naroda. Ko- čevje, (t. Kočevski tisk) 1973. (12) str. 8°. [Življenjepisi narodnih he- rojev s Kočevskega.] 02BOLT, Anion: Scrcerjeva bojna pol. V Ljubljani, Borec 1973. 291 + (III) str. + 2 pril. 8•. Iluslr. PENIC Lojze: Partizansko Pohorje. Kronika NOB na Štajerskem. (Ljubljana, Zveza prijateljev mla- dine Slovenije 1971.) 43 + (I) sir. 8°. Ilustr. PRVO in drugo zasedanje AVNOJ. (Prvo i drugo zasedanje Antifa- šističkog veća narodnog oslobo- djenja Jugoslavije. Zbral. ur. in opombe napisal Slobodan Nesović. Prev. Neda Brglez.) 1. slov. i/d.... Ljubljana. Komunist 1973. 184 str. 8°. Ilustr. RAVNIKAR-PODBEVSEK, Štefani- ja: Sveti Urh. Fotografski zapiski. (Prev.: Milan Bakočević [itd.].) (Ljubljana. Partizanska knjigu 1973.) 76 str. 8°. p. f. Iluslr. RKNKO. Ivan: Vojkov vod. (Ilustr. Branko Simčič. 2. izd. Ljubljana, Partizanska knjiga 1971. 119 + (III) + lov.) str. &. SLIVNISKI bataljon. (Prir.: Franci •Stric.) (Kočevje, t. Kočevski tisk 19730 82 + (V) sir. 8°. Ilustr. SPOMENIKI in snominska obeležja narodnoosvobodilno borbe v obči- ni Ljutomer. (Pripr. in ur. Franjo Stebih.) (Ljutomer. Občinski od- bor Zveze združenj borcev NOB 1971.) (11) str. h\ Ilustr. sLANDKOVA bricuda. (Katalog. Tekst je napisal Stane Mrvič.) (Celje, Muzej revolucije 1971.) 20 str. 8°. [Ov. nasl.] Iluslr. TERĆAK, Stane: Ukradeni olroci. 2.. izpop. izd. V Ljubljani, Borce 1971. 471 + (III) sir. + i pril. 8*. Ilustr. VIDIC. Jože: Zločin pri Lenartu. V Ljubljani. Borec 1973. 521 + (II) str. 8°. Iluslr. V1LIIAU. Srečko & Albert Klun: Po poteh sardincev. Koper. (Partizan- ska knjiga v Ljubljani in Osred- nji odbor prekomorskih brigad) 1973. 711 + (III) str. 8*. Iluslr. VILMAH. Srečko A- Albert Klun: Primorci in Istrani od pregnan- stva do prekomorskih brigad. Ljubljana, (Osrednji odbor preko- morskih brigad in Partizanska knjiga) 1971. 364 + (III) str. S-. (Knjižnica NOV in POS. 41.) Iluslr. VOGRIC, Hudi: Boj Belokranjcev. Ljubljana. (Partizanska knjiga) 1973. 511 + (I) str. 8°. (Knjižnica OF. L) Iluslr. /BOB aktivistov OF kozjanskega okrožja. Kozje. 2. 9. 1971. (Ur. in izdal odbor aktivistov OF Kozjan- skega okrožja.) (Krško. t. /Papir- konsekcija« 1973.) »6 str. + pril. 8°. Iluslr. ZUPANCi Cirili Zapadno-primorsko okrožje. Ob 10-letniei Kobariske republike. (Tolmin. Občinska kon- ferenca SZDL 1973.) 134 str. + 2 pril. 8°. Ilustr. 2EVART, Milan: Lackov odred. (Fo- togr. Jo/e Kovačie.) Maribor. Mu- zej narodne osvoboditve 1973« 8*. 2 kosa. [Osn. delo.] Pril.: Faks. 423 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 odredbe o ustanovitvi Lackovega bataljona. Končni nasl.l Oris zgo- dovine Lackovega odreda. Krajevna in pokrajinska zgodovina, krajepisi in vodniki BLAZNIK. Pavle: Skofja Loka in lo- ško gospostvo (:973—1803.:) Skof- ja Loka, Muzejsko društvo 1973. XII + 304 str. + pril. H\ Ilustr. BRECKO. Stanko: Hrastnik skozi desetletja. Hrastnik, (Temelj na kulturna skupnost) 1070 (1971). 513 + (V) str. + pril. 8\ Ilustr. CANKAR. Franc: Fridrihitajn in Kočevje v letih 1423—151*5. (Kolo: Franci: Brus in Stane Jujlir.) Ko- čevje. Turistično društvo (1973). 32 + (II ov.) str. 8*. (Kulturni in naravni spomeniki Korcvske. 1.) Ov. nusl.: Fridrihitajn, Kočevje 1425—1515. CUKK, Jo/c: Ormož (in njegova okolica). (V Mariboru, Obzorju 1973.) 30 + (I) str. 8*. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. 33.) Ilustr. FRANTARi Andrej: Turistične in kulturne znamenitosli občine (Gro- suplje in njene okolice. (Slike Janko Erjavec.) (Ivančna gorica. Turistično društvo 1973.) 22 str. 8". GREBENCi Jože Maver: Gospodar- skn ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1133. SrVnu. (Cister- cijanski samostan) 1973. 254 + (II) str. 8*. Ilustr. JURKOVIC. Jože & Andrej Frune- tič: Lipica. (Slikovne pril. FotO Slovenija, Primorski tisk in Jože Jurkovič.) Koper, (Lipa); (Lipica. Konjerejski zavod) 1973. 32 str. + pril. 8", [Izšlo tudi v angl., ital., nem.] KOROŠEC, Pnola: Sv. Gore v pre- teklosti. Bistrica ol> Sotli. (Župnij- ski urad sv. Petra pod Svetimi Gorami) 1973. 27 str. 8". Ilustr. LESNIK; Hudi: Atomske toplice. Podčetrtek. Letovišče, zdravilišč.-. Podčetrtek, Turistično društvo 1973. 46 + (II) str. 8\ Ilustr. LJUBLJANSKI grad. Poročilo o ne- vzdržnem stanju grajskega kom- pleksa. Ljubljana, Biro za obnovo ljubljanskega gradu (1973). (43) str. 4°. Ilustr. LOŠKI razgledi. XX. V Skofji Loki. Muzejsko društvo 1973. 358 + (II) str. 8*. MAIUBOR — mesto ob Dravi. (Ur. Bruno Hnrlman. Fotogr.: Danilo Cvetnie [itd.] Tekst sta prev.: v srbolirv. Milisav M. Grujič, v angl. in nemŠč. Janko Golins.) Maribor, Obzorja 1973. (121) str. 8°. MARUSfC Branko: Vrsno. — (Jaro Komuc: Simon Gregorčič.) (V Ma- riboru. Obzorju 1973.) 32 str. 8°. Ž Kulturni in naravni spomeniki •lovenijc. 36.) Ilustr. MULJAVA. ([Napisali] Jože K 08 tel i C [itd.]. Ilustr.: Slovenski etnograf- ski muzej [itd.]. 2. popr. izd.) (V Mariboru, Obzorja 1973.) 32 str. 8°. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. 16.) NAŠI ljudje v uporu in delu. Spo- minska izdaja ob 30. obletnici vstaje* nrimorskega ljudstva. (Uredil, odbor: Hudo Meden [itd.].) Senožeče, Krajevni odbor Zveze borcev nurodnoosvodilnc vojne 1973. 26 str. 4\ Ilustr. OBM07. skozi stoletja. (Ur. Jože Curk.) Maribor, Obzorja 1973. 303 + (II) str. 8°. Ilustr. OROŽEN, Janko: Denarništvo v Celju. (Celje, Ljubljanska banka — podružnica) 1973. 78 + (!) str. H\ Ilustr. PRIČEVANJA. (Gradivo zbr., zapi- sali in ur.: Janez 1'atur [itd.]. Fotogr.: Silvo Kut ur in Ivan Sn- stursič.) Zagorje nu Pivki, (Kra- jevna skupnost) 1973. 62 + (II) str. 4- corr. H". Ilustr. RUS, Roman: Vodnik po Italiji. Ce- lovec, Mohorjeva družba 1973. 427 str. 8'. Ilustr. SELŠKA dolinu v preteklosti in se- danjosti. Ur.: France Planina.} Že- lezniki, Muzejsko društvo v Skofii Loki — Pododbor 1973. 389 + (I) str. + pri). 8*. Ilustr. Ov. nusl.: Selska dolina. SEVER, Bela: Murska Sobota. (Jože Kološa — avtor fotogr. Prev.: Franc Slivnik [itd.].) (Murska So- bota. Pomurska založba 1973.) 70 + (II) str. 4°. [Čelni nusl.] Bese- dilo slov., nemško, angl. in rnndž. SMOLE, Majda: Ljubljanska stol- nica. (Ljubljana, Stolni župnijski urad 1973.) 32 str. 8°. Ilustr. STAREJŠA ljubljanska industrija. Ha/stava Zgodovinskega arhiva... 424 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 (Pripr. in ur. katalog Vlado Vn- lenćić. Lotogr. dela Cijan Stoka, Srečo Habič.) (Ljubljana. Zgodo- vinski arhiv 1973.) 68 + (I) str. 8". STOPAH. Ivan: Coljo. (V Maribora, Obzorja 1971.) 3. str. K\ (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. 17.) Iluslr. STOPAH. Ivan: Opatijska cerkev v Celju. (V Mariboru. Obzorja 1973.) 31 sir. H". (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. 44.) Ilustr. STOPAH. Ivan: Rogaška Slatina. (V Mariboru, Obzorja 1973.) 23 str. 8*. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. 40.) Ilustr. SILNIK. Tone: Po Prežihovih Kot- Ijah. Havne na Koroškem. (Kul- turna skupnost) 1973. 30 + (II) str. 8°. Ilustr. ŠMID, Olga: Selea nekoč. Selea. Tu- ristično druitvo 1973. 108 + (III) str. 8\ Ilustr. STUPAR-SUMI. Nataša: (.rad Rj- hemberg nad Branikom. (V Mari- boru. Obzorja 1973.) ->0 + (I) str. 8". (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. 43.) Ilustr. VAI.ANT. Milan: Zgodovina nnjsto- rejsc Ljubljane (Šentjakoba:). 2.. dop. izd. Ljubljana, (sarnoznl.) 1973. 44 sir. H". Ilustr. VHIšKK. Sergcj: Kamilica (pri Mari- boru). (V Mariboru. Obzorja 1973.) 26 + (I) sir. K*. (Kulturni in narav- ni spomeniki Slovenije. 33.) Iluslr. ZADMKAK. Marijan: Ilraslovlje. (V Mariboru. Obzorja 1973.) 38 + (II) sir. 8°. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 39.) Ilustr. ZADMKAK. Marijan: Ilraslovlje. (Prev. V. lesenik. Adeln Zgur.) Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1973. 90 + (II) str. + pril. 8*. ZADMKAK. Marijan: Zickn kurlu- Zlja. (Maribor. <)bzorja 1973.) 22 + (II) str. H8. (Kulturni in naravni Spomeniki Slovenije. "U.) Ilustr. ZBORNIK občine Grosuplje. Gospo- darska, kulturna in zgodovinska kronika. V. Grosuplje, (uredn. odb.) 1973. 293 + (VII) str. &*. ZDOLSEK, Maues OP: Petrovce. Marijina romarska cerkev iz 14. stoletja. (Kotoposnctki: Viktor Bork.) Žalec, (Mestni župnijski urad 1973. 24 str. 8". ZDRAVILIŠČE HogaSka Slatina. (Rogaška Slatina 1973.) 70 + (II) str. K". Iluslr. ŽAGAR. Marjan & Franc Erjavce: Vodnik po ekskurziji.... (IX. zbo- rovanje slovenskih geografov Ro- faška Slatina. 5.-7. X. 1973.) Ljub- jana. Geografsko društvo Slove- nije 1973. 22 sir. + 1 zvd. 8*. Biografije, spomini, korespondenca KERNIK. France: Pisma Frana Lev- ca. 3. Ljubljana. Slovenska akade- mija znanosti in umetnosti 1973. 467 sir. H\ (Korespondence po- membnih Slovencev. 4.) CLOSTERMANN, Pierro: Veliki cir- kus. (Le grand circpie. Prev. /oran Jerin. Ponat.) [Ljubljana]. Mla- dinska knjiga 1973. 272 + (III) str. + pril. 8°. (I'i vražji fanljc v lete- čih škatlah.) DOLENEC. Ivan: Moja rast. Ur. Tine Debeljak. Opr. Jure Vom- bergar. Bucnos Aires. (Slovenska kulturna akcija) 1973. XXXIV + 244 + (IV) str. 8°. FISKf Dorothv: Dr. Edward Jenner. (Dr. Jcnner of Berkclev.) Doktor iz Berkclcvn. (Prev. Horis Vcrbič.) (Maribor. Obzorja 1973.) 232 str. + pril. 8°. (Veliki možje. 28.) IRIEDENTIIAL. Richard: Mož na grmadi. (Ketzer und Rcbcll. Prev. Helena Mcnuse.) Ljubljana, Drž. založba Slovenije (1973). 515 + (III) str. 8°. (Biografije.) [O Janu llusu.] GANN. Ernesl Kellogg: Usoda je lovec. (Fate is the hunler. Prev. Branko Perko in Vilko Novak.) (Ljubljana), Mladinska kujicu 1973. 350 + (II) Str. + pril. 8°. (Ti vražji fantje v letečih škatlah.) GINZIHIRG, Evgcniiu Semenovna: Podvojile stražo. {Krutoj marini t. Iz ruščine prev. Milan Apih.) V Ljubljani, Borce 1973. 425 + (I) str. 6*. GRANT, Michael: Kleopatra. (Cleo- patra. Prev. Silvin Kosnk. Zvd. je izdelul Hrane Sotosek.) Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1973. 366 + (II) str. + pril. 8°. (Biografije.) HAN SUY1N: Mnocetung. (The mor- ning deluge.) Življenje, posvečeno revoluciji. (Prev. Branko Vrčon.) ([Koper], Lipa 1973.) 645 + (II) sir. SV KAHLLN. Mirko: Življenje in delo doktorja Jože Bohinjca s poseb- nim pogledom na njegove zasluge 42» ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1074 v boju proti jetiki. Golnik, Inšti- tut zn pljučno bolezni in tuber- kulozo [1973]. (III) + 40 str. + I pril. 4°. Besedilo strojopis. KAVVA. Elisabeth: Edith Stein. Zn Kristusom do Auselnvitzu. (Prev. Marcelina Zorko.) Koper, (Apo- stolska administracija zn Sloven- sko primorje) 1973. 61 + (II) str. 8\ (Mala knjižnica Ognjišča. 8.) KLLMENCIC, Dore: Izgubljeni za- piski. Ljubljana, (Partizanska knjiga) 1972 (1973). 352 + (I) str. + pril. 8°. Hustr. KONLV. Ivan Stepanovič: Petinštiri- deseto leto. (Sorok pjntvj. Prev. Mile Pavlin in Dušan 2eljcznov.) V Ljubljani. Bone 1973. 404 + (IV) str. + pril. 8°. KOROŠEC, Ladko: Na tista lenu pota ... Ljubljana. (Partizanska knjiga) 1973. 224 + (I) str. + pril. 8°. MATOSEC, Milivoj: Heroj Tito. (Slov. prevod: I'ran če k Sloknn. Avtorji fotogr.: Dragutin Grbie [itd.].) Zagreb. (Zagreb film): Ljubljanu. (Orbital Progres) 1973. 137 + (II) str. 8\ MERCOURI, Melinu: Hodila sem se kot Grkinja. (I was bom Greek. Prev. Breda Pugljeva.) Maribor. Obzorja 1973. 274 + (II) str. 8°. Svet v knjigi. 122.) NK\VMAN, John Ileurv: Apolocin pro vila snu. (Prev. Janez Faii- jan.) Pleterje, Knrtuzija 1973. 352 + (III) str. 8°. PLUTARCHUS: Aleksander Veliki. (AIexundros. Prev.. uvod in opom- be napisal Marijan Tavčar.) Mari- bor, Obzorja 1973. + (I) str. &. (Iz antičnega sveta. 16.) RADENKOVIC, Dorde: Državniki naših dni. (Prev. Metu Sever. Fo- togr. iz fotoarhivov >Dclu<.) (Ljubljana, Mladinska knjiga 1973.) 306 + (II) str. &. HKIMANN. Viktor: Doktor Joseph Goebbels. (Prer. Stanko Jure.) V Ljubljani, Cankarjeva založba 1973. 398 + (II) str. + pril. 8°. (Bios.) TENSUNDKKN. Theodor: Vestfalski Slovenci. Spomini dušnega pastir- ja za Slovence... Prir. Jože Prem- rOT. Celovec Dru/ba sv. Mohorja 1973. I7f> str. 8°. Hustr. VIDAV, Ivan: Josip Plemelj. Ob stoletnici rojstva. (Ljubljanu, Drž. založba Slovenije 1973.) (II) + 57 + (III) sir. 8°. p. f. Hustr. VREMEG Vid: Andrej Manfreda, kohuriski protifoŠist, in drugi. Ljubi junu, Partizanska knjiga 1973. 200 + (lil) str. K1. Hustr. Šolstvo, prosveta, pedagogika in t učbeniki B02IC Branko & Tomaž Webcr: Zgodovina. Za osmi razred, l/.vd. izdelal Peter Svetik.) Ljubljana. Drž. založba Slovenije 1973. 152 str. 8°. Hustr. GIMNAZIJA Fr. Miklošiča Ljuto- mer. 1963 - 1973. Deset let. (liredn. odbor: Boris Zrelec, Cvetka Hib« ler, Ivan Lasbaher.) (Ljutomer. Gimnaziju 1973.) 36 str. 8". [Ov. nasl.J Hustr. GBOBKLNIK, Ivan: Zgodovina. Za gimnazije in sorodne srednje Šole. II. Ljubljana, Drž. založba Slove- nije 1973. 222 + (II) str. 8°. Hustr. HOJAN, Tatjana: Ob 250-letnici rojstvu Štefana Kiizmiču. (:1723— 1779:) - - (Gvido Stres:) Goriško in istrsko begunsko Šolstvo v prvi svetovni vojni. — (Gvido Stres:) 50-letnica Gentilejeve šolske re- forme. Razstava ... Ljubljana, (Slovenski šolski muzej) 1973. 30 + (II) str. 8°. Hustr. MAVKH, Milan: Kronika Učnih de- lavnic 1948—1973. (Ljubljana 1973.) 119 str. 8°. p. f. Hustr. MKLIK, Vasilij & Ferdo Gestrin: Zgodovina. Za sedmi razred. (Zvd. Uroš Lokošek.) Ljubljuna, Drž. založba Slovenije 1973. 152 str. 8". Hustr. PETAUKB, Leopold: Zgodovina. Za gimnazije in sorodne srednje šole, L Ljubljana, Drž. založba Slove- nije 1973. 198 + (V) str. + pril. 8°. Ilustr. 25 [PETINDVAJSKT] let Pedagoške akademije v Ljubljani. 1947— 1972. (Branko Božič odg. ur.) (Ljubljana 1973.) 104 + (IV) str. 8°. Ilustr. STO let ljubljanskega učiteljišča. Zbornik. Ur.: Veneeslav Čopič.... Ljubljana, Gimnaziju pedagoške smeri 1937. 194 + (II) str. H\ Ilustr. 426 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 TITL, Julij: Zgodovina. Za poklicne Sole. Ljubljana, Drž. založba Slo- venije 1973. 159 + (III) sir. + »ril. 8°. \vKlJER. Tomaž: Metodični napotki za pouk /godoviur v osmem raz- r«'(lu osnovne šole. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1973. 16. str. 8°. VVEBER, Tomaž: Razvoj pouka in negovanje tradicij NOB v osnov- nih šolah v lotih 1966- 1973. (Ljub- ljana, Partizanska knjiga 1973.) 24 str. 4°. (Ov. nasl.) WEBER| Tomaž: Vaje i/, zgodovine, (/a) (t. razred osnovne šole. (Kar- tografsko obdelal Peter Svetile.) (Ljubljanu, Dr/, založba Slovenije 1973.) (I<>) str. 4°. VVEBER, Toma/.: Zgodovina 8. De- lovni zvezek za 8. razred. (Opr. in kartogr. obdelava: Peter Svc- tik.) (Ljubljana. Drž. založba Slo- venije 1973.) 32. str. 4\ \VEBER, Tomaž: Zgodovina 7. De- lovni zvezek. Za 7. razred osnovne šole. (Kartografska obdelava: Pe- ter Svetik.) (Ljubljana, Drž. za- ložba Slovenije 1973.) 32 str. 4°. ZADNIK. Štefka Št Ivan ECrižnar: Zgodovinska čitanka. Za 8. razred osnovnih Sol. Ljubljana. Drž. za- ložba Slovenije 1973. 121 + (I) str. 8°. ZGODOVINSKI atlas. Ur. Zvonimir Dugački Slov. prev. opravil Tomaž \Veher. 3. izd. Zagreb. TLOS; Ljubljana. Drž. založba Slovenije 1973. (II) + 78 str. 4a. 2LKBNIK. Leon: Obča zgodovina pedagogike. 5„ neizprem. izd. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1973. 390 + (I) str. 8°. Ilustr. Podjetja, društva, ustanove ALPSKA modna industrija Radov- ljica (ALMIRA). r>0 let tradicije. 23 let razvoja. (Radovljiva 1973.) 80 str. 8°. Ilustr. BEŽEN pogled na prehojeno pot. Ob stoletnici naše redovne skupnosti. (Beograd, Mariborski provinco kongregacije šolskih sester [1973].) 42 str. 8*. Ilustr. BIDOVEC, Vlada: Ob 10. [deseti] obletnici obrata Metnlnn-Krmclj. 1962-1972. (FotOgr. Kolo služba Metalne Maribor [itd.].) (Maribor [1973].) (I) + 97 str. 8°. DVAJSET let Gorenja. (Ur. odbor za jubilejne izd.) (Velenje 1973.) 94 + (II) str. 8*. p. f. [Ov. nasl.] Ilustr. GORIŠKE opekarne. 25 (let). (Odg. ur. Vasilij Jurca.) (Ljubljana. >Dclnvska enotnost« 1973.) 40 + (V) str. 8*. p. f. [Ov. nasl.] Ilustr. NASA pot. (100 let, Parketarna Verd. 10 let. Liko. Vrhnika.) (Vrh- nika, >LIK()c 1973.) (49) str. 8°. [Ov. nasl.] Ilustr. PAV.šIO, Tomaž: Kulturno delo Kluba starih goriških študentov. Ob 10-lelnici kluba in ob 83-lcl- nici njegovega predsednika Fran- ceta Gorkiča. Nova Gorica, Gori- ški muzej 1973. 30 + (II) str. 8°. Ilustr. 23 [PETINDVAJSET] let. Ur. Mnr- J'an Loboda [itd.]. Ko t op r. Božo tajer [itd.].) Ljubljana. Lutkov- no gledališče 1973. (64) str. 8*. 23 [PETINDVAJSET] let Konfekcije — RogaSka Slatina. ([Napisali]: Anton Tepeš [itd.]. Eotogr.: Smi- ljan Pušenjak.) (Rogaška Slatina 1973.) 22 + (II) str. 8°. [Ov. nasl.] 40 [ŠTIRIDESET] let. (Kristusova binkoitna cerkev. Veščlea pri Murski Soboti. Pripr.: Frane Ou- Ček.) Ljubljana 1973. 29 + (II) str. 8*. Iluslr. WIRTH, Morand: Don Bosko in sn- lezijanci. (Don Bosco c i salcsia- ni.) Stopetdcsct let zgodovine. Prev. Anton Logar SDĐ. Ljublja- na-Uakovnik. (Salezijanski in- spektorat) 1973. 8°. 2 knj. ZNIDARŠIČ, Ivica: O nastanku in razvoju mednarodne organizacije Rdečega križa. — Maks Klanšek: Zaščita vojnih žrtev po ženevskih konvencijah. Vloga Rdečega križa v splošnem ljudskem odboru. (Ljubljana. Republiški odbor Rde- čega križu Slovenije 1973.) 140 + (II) str. 8°. [Ov. nasl.] Ilustr. Zdravstvo PSIHIATRU' NA bolnica Begunje. 1953 1973. ((il. in odg. ur. Jurij Zalokar. Prev. v nngl.: Janko Go- lias.) Begunje 1973. 8n str. 8*. Ilustr. SPLOŠNA bolnica Jeseniee. 25 let. (Jesenice 1973.) <>-> + (X) str. 8*. 427 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVIII 1974 SPLOŠNA bolnica Koper — 20 let. (Ur. Boris Eilli.) Koper 1973. % str. 8°. Iltistr. ZGODOVINKSI oris zdravstva na Dolenjskem. Gradivo prve teme na 110. obenem zboru Slovenske- ga zdravniškega društva na Otoč- cu pri Novem mestu 1971. Ljub- ljana 1973 126 str. 8°. (Knjižnica Zdravstvenega vestnika. i.) Ilustr. Gasilstvo KERIN. Branko: 45 [Petinštirideset] — let gasilskega društva Veliki Pod* lop. (Veliki Podlog 1973.) 31 str. 8". Ilustr. MAUER, Franjo: 100 [Sto] let Gasil- skega društva Slovenske Konjice. 1873—1973. (Slovenske Konjice 1973.) 48 str. 8\ Ilustr. VAHGA, Sandor: Kronika lendav- skega gasilstva. A lendvai tii/.olto- sug kronikajo. (Slovenski prev.: Irena Kelso.) Lendava, Temeljna kulturna skupnost; Murska Sobo- ta, Pomurska založba 1973. 46 + (I) str. 8*. Ilustr. (Lendavski zvez- ki. 1.) Vzpor. slov. in mudžarsko besedilo. 7.UPANC. Ciril: Gasilsko društvo Nova Gorira (:Solkon:). Ob 23-Iet- nici. (Nova Gorica 1973.) 36 + (I ov.) str. 8°. Ilustr. 2ARKAR. Ivan: 100 [Sto] jut indu- strijskega gasilskega društva Tek- stilne tovurne Prebold. (Prebold) 1973. 28 + (XII) str. 8°. Ilustr. Glasba IIAUE, Stane: 20 [Dvajset] let Glas- bene Šole v Kamniku. (Kamnik [1973].) (37) str. 8*. [Ov. nasl.] Ilustr. IIABE, Stane: 20 [Dvajset] let glas- bene vzgoje* v Mengšu in 10 let v Radomljah. (Slikovni posnetki: Kotostudio Majhenič.) (Domžale 1973.) (24) str. 8*. KOMORNI moški pevski zbor >An- ton Toma/ Linhart*... (Dvajset let.) (Radovljica [1973].) (16) str. 8". ORKESTER Glasbene Matice — Trst. 1933-1973. Orchcstra della Glasbena Matica — Tricste. (Ma- terial je zbral Oskar Kjuder. Eotogr. Mario Magajna.) (Trst 1973.) (34) str. 8°. Besedilo slov. in i tu lir. 50 [PETDESET] let KUD »Franc Kotar« Trzin. (Trzin 1973.) (IX) + 33 str. 8°. Ilustr. 73 [PETINSEDEMDESET] let Pihal- nega orkestra Kranj. (Kranj 1973.) (12) str. 8°. Ilustr. 60 [ŠESTDESET] let Sindikalne 6odbc Tovarne papirja — Radeče. udeće 1973. 64 str. 8°. Ilustr. Planinstvo, šport DOBNIK, Jože & Pavle Seguln: 20 [Dvajset] let Pluninskega društva PTT Ljubljana. Ljubljana 1973. 212 + (II) str. 8°. Ilustr. KUGY. Julius: Pet stoletij Triglava. (F ti nt Juhrhunderte Triglav. Prev. Marijan Lipovšek.) Muribor, Ob- zorja 1973. 419 + (IV) str. + pril. 8°. (Domače in tuje gore, 9.) LENARČIČ. Tine: 60 [Šestdeset] let planinstva v Trbovljah. 1912— 1972. (Eotogr. Milan CcrinSek.) Trbovlje 1973. 200 + (IV) str. 8». RAZSTAVA ob 80 [osemdescl]-lct- nici slovenske planinske organiza- cije. (Tone Strojin: Obiskovalcem razstave nu pot. — Tine Orel: Za- kuj obletnica. — Tone Ccvc: Kul- turno izročilo našega gorjanu. — Tone Strojin: Iz seznama zbrunih predmetov.) (Ljubljana, Planinska zvezu Slovenije 1973.) 20 str. 8°. Z I si. SLOVENSKI rokomet 1948—1973. Almanah. (Zbral in ur. Peter Kos.) Ljubljana 1973. 79 + (I) str. 8\ Ilustr. TELESNA kultura v Markoveih in okolici. 1933-1973. (Zbral in ur. Jože Strofeln.) Morkovci, (Parti- zan) 1973. 19 str. 8°. Ilustr. 428 SYNOPSIS Morija Verbič, scicntific collnborotor, Arcliiv of Slovcnio. Yn 61000 Ljub- ljana: The Economic and Socinl Position of thc Pensnnts frorn thc Tolinin Areu nt the Boglnillng of tlu: I6,h Ccntury and thc Tolmin Pcusant Uprisings IJctween 1513 and 1515. Zusnmmenfussunj:: Dic \virtschaftlichc unci So/.ialc Lape dcr Bouern in der Gegend von Tolinin nm Anfang dea 16. Jahrhunderts und dic Houcrn- uufstundc von Tolinin in den jahren !'»n bis 1515. UDK 323.325 (497.12-157) >15c Stane G ran da. nssistant, thc Institute for thc ilistorv of Labour Movc- inent. Yu 61000 Ljubljana: The Society Slovcnio in Graz in thc Ycors 1H48/1R49. Zusommcnfnssuiip: Der Grozcr Vcrcin >Slovcnijnc in den Johrcn 1848 und 1849. UDK 323.13 (-863) (436.5) (06) >!84H/49c Jelka Molik, Iawycr, Yu 61000 Ljubljana: Heada and Memben of thc Autonoinous Provincinl Kxcculive Coiniuittcc in ("arniola I5et\vecn 1861 — 1918. Zusninmcnfassunp: Landcshauptlcutc und Lnndcsuusschussbeisitzcr in Kralo von 1861 bis 1918. UDK 342.552 (497.12) >1861/1918c Dušan Nećak, ossistont. thc Institute for Ethnic Probleins. Yu 61000 Ljub- ljana: Klections in Agricultural Chainbers in Carinthia Aftcr thc Sccond World War. /usamincnfassung: Die Land\virlschaftsknininerwohIen in Koru ten nach den 2. Weltkrieg. UDK 324:63 (436.6) (061.1) >1932/71c Ignacij Vojc, profcssor, Univcrsity of Ljubljana. Yu 61000 Ljubljano: Thc iiinnngcincnt and Adtninislralion of Conunercial Associotions of Dubrov- nik (Hagnia) in thc sccond half of the 15,h centar? /usainmenfassung: Dic Tiitipkeit đor llandclspescllscliaften von Dubrov- nik auf der Hulkanhalhiiiscl in dcr /wcitcn Ilalftc des 15. jahrhunderts. UDK 382 (497.13 Dubrovn.: 497) >1430/1500< Anton Svetina. luu-ver. Yu 61000 Ljubljana: Contributions to the Ilistorv of Pliberk (Hleiburp) and Its Surrounding Zusammcnfassung: BeitrHge sur Gescbichte der Stadt Bleiburg und Ihrer Umgebung. UDK 943.66 Pliberk Vasilij Melik : professor, Universitv of Ljubljana, Yu 61000 Ljubljana: Slo- vene Polities in thc Sccond Half of the Seventies of thc 19,h (entury Znsaminenfnssunp: Die sloweiiische Politik in dcr z\\eiten Hiilflc der sicbziper Juhre im neunzclmten Jnhrhuiiilcrt. UDK 949.712 >1875/I879< Avguitln Mnlle. historian und journalist. A 9163 Podgora/Unterbergen: Slovnic Polities in ('arinthia iu Ihe Sccond Half of thc Seventies of thc 19* Century /usainmenfassunp: Dic slo\venische Politik in Kiirntcii in der 7.wcitcn Halfte der siebziger Jahrc des 19. Jahrhunderts. UDK 943.66 (=863) >1875/1879« Vlado Valenrie, scicntific eollnborator, Historicol Arcliiv of Ljubljana: Yu 61000 Ljubljana: Thc Lthnicul Structurc of the Juhnbitunts of Ljub- ljana Aftcr thc CcntUI in 1880 Zusammenfassang: Dio othniichc Struktur dcr BevolkeruiiK von Ljub- ljana nach dor VolkflzHhlungsorgebniMen IHHO. UDK "M2.934 {407.12 Lj.) >t8-S0 Veru K r / i s n i k - B u k i e , profcssor, Vu 78000 Banju Luka: Mihajlo Ho- Blohar and J'ni 1 :i 1 Napredna misel* Ziisariiiiiciifnssunj,': Mihajlo Itostohar und >Nnpredn« misel UDK 0> (497.12) Napredna misel Tone / o r 11, seientifie rollnbornlor. llie Institute for Kthnic F'roblems. Vu 01000 Ljubljana: The Oullural Auionomv for Slovenes in (arinlhia anrl Minoritv Be(\veen the Two Wars Zusammenfassung: Die Kulturautonomle fUr dio Kfirntner Slowcncn und die deulsche Miuderheil in Ju^osluuicii. IDK 12\\r> (4V>.u - 801:497.1 - 30) »19IB/I941« OBVESTILA 1. Uredniiivo »Zgodovinskega časopisa« vabi k sodelovanju huli zgodo- vinarjc, ki do zdaj le niso objavljali V osrednjem društvenem glasilu. 2. Teksti /a številki 1-2 letnika 1973 so že v tiskarni. Uredništvo se trudi, da hi tako /manjšalo /aimulo, ki /e nekaj časa spremlja i/liajanje >/C« in je predvsem posledica neurejenega financiranja tiskanja revije. Prvi zvezek letnika 1971 bo vseboval med drugim naslednje razprave: Metod Miku/. Vprašanje Julijske krajine in Trsta 1947—54; I'rane Rozman. Delavsko pi- hanje na Slovenskem v Taaffejevi dobi: Branko Marušič. Goriški Slovenci v Taaffejevi dobi; Ferdo Cestrin. Trgovina slovenskih dežel z italijanskimi oh koneu srednjega veka in v XVI. stoletju. 3. Nekateri zamudniki se vedno niso poravnali društvene članarine za leto 1974. Članarina vključuje naročnino za >ZCc in znaša 90 dinarjev. Po- ravnati jo je moć na sedežu društva ali s položnico na društveni žiro račun. 4. ker dosedanja naročnina na >ZC< ne krije niti tretjine dejanskih stroškov za en izvod revije, bo v letu 1975 potrebno ponovno zvišanje pri- spevka druStvenih članov. Po sklepu odbora Zgodovinskega društva znaša za leto 1975 društvena članarina 120 dinarjev, Od česar odpade 100 dinarjev nn naročnino za >ZCc. Prosimo. 0 — 30 din. 1911 — (»0 din. 1912—11 — 60 din, 1914 — 40 din. 1955 — 30 din. 1916—57 — 40 din. 1958 1959 40 din. 1960 — 30 din, 1961 — 40 din, 1962 — r>0 din. 1963 - S0 din. 1964 — 40 din. 1961—66 — 80 din, 1967 30 din. 1968 Št. 1-2 — 30 din. št. 3-4 — 30 din. 1969 št. 1-2 — 30 din. št. 3-4 — 30 din. 1970 št. 1-2 — 40 din. št. 3-4 — 30 din. 1971 št. 1-2 — 30 din. št. 3-4 — 30 din. 1972 št. i-2 — 30 din, št. 3-4 -- 40 din. 1973 št. 1-2 — 40 din. št. 3-4 — 40 din. 1974 št. 1-2 — 60 din. Št. 3-4 60 din. Društvo pripravlja ponatis prvega letnika >ZC < in že sprejema prednaročila. Društvo ima po razprodajni ceni na zalogi tudi nekatere letnike >Mit- Iciliingen des Muscnlvereins fiir Krainc, >('aniiole«. »Izvestij Muzejskega društva za Kranjsko* in »Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo . poleg tega še kazali za publikacije Muzejskega društva in za iirvih petindvajset letnikov /Zgodovinskega časopisa* ter nekatere druge publikacije. Komplet »'Zgodovinskega časopisa, brez prvega letnika (II.—XXVIII.) Stane le 1000 dinarjev. Za naročila, večja od 200 dinarjev, je mogoče obročno odplačevanje, ("lani Zgodovinskega društva s poravnanimi tekočimi društve- nimi obveznostmi imajo 21 odstotni popust, Študentje 10 odstotni popust, za naročila iz tujine pa je 20 odstotni pribitek na cene knjižne zaloge. KAZALO - COAEPJKAHHK - CONTENTS RAZPRAVE CTATMI - STUDIES Ignacij VojOt Poslovanja dubrovniikih trgovskih družb na Hal- kanskom polotoku v dru^i polovici XV. stoletje 215 222 Toproubic ACAa Toproni.ix OCIHCCTB 11:1 A\ I"»p<»HHIII;;I na EaAKanax DO uropoii noAoniic 15. ncna The managemenf mu! Administralion of Commcrcial Associa- lions of Dubrovnik (Itngusu) in ihe BCCOnd half <>[ thc 15• centu rv UDK 382 (497.13 Dubrovn.:497) >1450/I500< Anion Svetina, Prispevki k zgodovini Pliberko in okolico . . 223—268 K HCTOpHH riAiiGcpKa H OKpccTiiocTcii Contributions to thc H is tor y of Plibcrk (Bleiburg) and lis Sur- rounding UDK 943.66 Pliberk Vasilij Melik, Slovenska politika v drugi polovici sedemdesetih let 19. Stoletja 269-277 CAOBeHCKaj nOAHTHKa BO IlTOpOli IIOAOBIIHC CCMMACCHTMX roAon 19. aeica Slovenc Politics in tlic Scc-ond Ilalf of thc Seventics of Ibe 19* Centu ry UDK 949.712 »1875/1879« AvguStin Malic. Slovenska politika na Koroškem v drugi polo- vici sedemdesetih let 19. stoletja 279-285 CAOBCIlCKa« nOAHTHKa B KapHHTHH BO BTOpOli IIOAOĐIIIIC CCMI1- ACCH i M\ roAou 19. ncKa Slovenc Politics in Carinlliia in tlic Sccond Ilalf of thc Scventics of Ihe I9"1 Century UDK 943.66 (-863) »1875/1879« Vlado Vulenčie, Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva po ljudskem štetju I8H0 287-319 &nanecxaji CTpyKTypa HaceAemu AIOGAHIIU nocAe neprniHCM B 1880 IOAY The Ethnical Structurc of Ihe Inhabitants of Ljubljana Aftcr Ihe Ccnsus in 1880 UDK 112.954 (497.12 Lj.) »1880. Vera K r /. i š u i k - B U k i e , Mihajlo Hostohar in Napredna misel- 121—346 MnxaiiAO PocTaxap n »HanpcAna MIICCA« Mihajlo Hoslohar and tho Journal •Napredna miseN UDK 05 (497.12) Napredna misel Tone Zoni, Kulturna avtonomija /a koroške Slovence in nemška manjšina v Sloveniji med obema vojnama 347—566 KyAi.TypnaH aBTOHOMHfl AAH KapiurmiicKiix CAOBCIIUCB H iic- MCiiKuc Mcui.iuimcTBo B CAOIICIIIUI MOKAY oGciiMit BoftH&MH The Culturnl Autonoinv for Slovenes in Carinlliia and German Minoritv Hclvveen the Two \Vars UDK 323.15 (436.6 = 863:497.1=30) »1918/1941« I'ROBI.KMI IN DISKUSIJA - nPOEAEMH II A"CKYCCIIH - PROBLEUS ANI) DIŠI I SSIOJI Nekaj nepričakovanega odgovora Dušanu Kermavnerju (Janko Plete rs k i) 367- 380 HcMiioro iicoHOfAaiiiioro OTncra AYi»any KcpMaiiiicp A Somevrhat Unexpected Answer lo Dušan Kcrmnv UDK 949.712 >19U/I9IRc (048.1) INtTITUT ZA N0VEJ40 ZGODOVINO R dp ZGODOVINSKI Cas. 1974 KONGRESI IN SIMPOZIJI CI.E3AM M llAV'IHI.Ii: COBMIIIAI ANI) MKKTINGS UDK 001.3 119752115,3/4 XVII. zborovanje- slovenskih zgodovinarjev ('Ione /om) .... 181—384 17. CbC3A CAOBCHCKI« IICTOpilKOB The I71'1 Mceting of Slorene Hisiorians Znanstveno zborovanje ob štiristoletnici hrvnškn-slovcuskcga kmeć- kega upora v SlubiŠkih (oplieah (Nogo Grafctiauer — Fran Zuittcr) 384-387 Haymiuft CBC3A »a 400-ACTIIC xopDaTCKo-CAonciiCKoro Kpc- CTI.UHCKOrO UOCCTailHH A Scientific Meeting at the 400,h AnniTenarv of thc Croatian- Slovcnc Pcasant Uprising 6.-8. zasedanje ćcškoslovnško-jugoslovunske zgodovinske komisije (Olga Jania-Zorn) 6—8 rsaccAaiutc »iexocAOBanKo->orocAancKori nciopimccKofi KOMIICCIIII The 6,h-8lh Meeting of the Czechoslovak-Vugoslav Commission of Historians IX. mednarodna konferenca zgodovinarjev delavskega gibanja v I.inzu od It. do 13. septembra 1973 (Prane K o z m a n) .... 390—392 9. MC2KAynapoAiiasi KOH^epeatpu »tcTopiiKOB paGoMcro A«">KC- IIIIH B Aiiime Thc 9,h International Conference of Historians of the \Yorkers' Movcrnent nt Linz "s7 390 COBISS IIOOK HKVIK\VS ANI) KKI-OltIs OCENE IN POROČILA - PEUEH3HH H H3BElUEHHfl UDK 930 (048.1) Paul Garelli, L'assyrio1ogie (Marko Urbanija) Nekaj novih del o kmečkih uporih na Slovenskem (Stane G ran d a) Faksimilirnnc izdaje nekaterih starejših historiografskih del o Fur- laniji. Trstu in Goriški (Branko M a ni s i f) Igor Karaman. Privreda i društvo Hrvatske u 19. stoljeću (Jože Som)...' Histo Poplazarov. Grckutn politika sprema Makedonija TO vtorata polovina na XIX i početkiot na XX vek. (Fone /o rti) , , . Joscf Luknn, Franz Grafenauer (Tone Zoni) Katislav Terzioski, Denaeionalizatorskata dejnost na bulgarskite kullurno-prosvetni institucij TO Makedonija (Tone Zoni) . . Trideset knjig zgodovinopisne zbirke -Knjižnica NOV in POSi (Zdravko Kln/ijšćek) • • • • • Jože Bajec, Slovenski časniki in časopisi (Olga J a n š a - Z o r n) . . Goriški letnik. (Andrej Vovko) Zbornik za historiju školstva i prosvjete 7 (Gvido Stres) . . . 393—-S94 394-401 401-403 403 403--M)5 403—408 408—409 409-413 413—414 414-416 416-418 BIBLIOGRAFIJA - DHEAHOrPAOHfl - BIBLIOCRAPHT UDK 016:930 MiloS Hybuf, Zgodovinske publikacije v letu 1973 419-428