POMURSKA OBZORJA Vol. 10, No. 19, pp. 1–8, avgust 2023 https://doi.org/10.18690/po.10.19.1-8.2023 Besedilo © Tkalec, 2023 KAPLJICE VODE NA SPOLZKIH TEKOČEKRISTALNIH POVRŠINAH Sprejeto 22. 6. 2022 Izdano 18. 8. 2023 UROŠ TKALEC Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za biofiziko Ljubljana, Slovenija. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Maribor, Slovenija. Institut Jožef Stefan, Odsek za fiziko trdne snovi, Ljubljana, Slovenija. E-pošta uros.tkalec@mf.uni-lj.si DOPISNI AVTOR E-pošta: uros.tkalec@mf.uni-lj.si Ključne besede: kapljice, tekoči kristali, fazni prehodi, mikrofluidika, odzivne površine Povzetek V prispevku so predstavljeni rezultati raziskav o kemijski aktivnosti mikrolitrskih kapljic vode na spolzkih poroznih površinah, ki temeljijo na anizotropnih lastnostih tekočih kristalov. Spolzke, s tekočinami impregnirane mikroporozne površine, ki odbijajo tako vodo kot olje, so zadnje desetletje v ospredju interdisciplinarnih raziskav [1-3]. Zaradi izjemnih fizikalnih lastnosti, kot so odpornost na zmrzal, samo- celjenje, optična prosojnost in funkcionalnost pri visokih tlakih, take površine obetajo številne možnosti uporabe, med drugim v medicini, pri dezinfekciji in čiščenju embalaže, prevlekah površin in pri preciznem zaznavanju kemikalij. Lani so bili izdelani prvi primerki takih površin na osnovi tekočih kristalov [4, 5], ki omogočajo selektivno spreminjanje kemijske sestave kapljic vode glede na temperaturno nastavljivo mezofazo. Izkaže se, da na drsenje kapljic prvenstveno vpliva pozicijski red tekočekristalnih molekul ob stični plasti, medtem ko je prenos kemikalij med nemešljivima tekočinama odvisen od orientacijske urejenosti mezofaze. Polzeče kapljice vode na takih površinah lahko izjemno učinkovito odstranjujejo ione težkih kovin, kar nakazuje možnosti uporabe pri varovanju okolja, v biomedicinski diagnostiki in kemijski sintezi POMURSKA OBZORJA Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/ prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? Franc Križnar Upokojenec, Reteče 127, SI-4220 ŠKOFJA LOKA (Slovenija) E-pošta: franc.kriznar@siol.net Dopisni avtor E-pošta: franc.kriznar@siol.net Povzetek Opus slovenskega glasbenega modernista Slavka Os- terca je obsežen. Šteje ok. 170 del in so v času in prostoru slo- govno in s tehnično-kompozicijskimi sredstvi obarvani neoba- ročno, ekspresionistično in neoklasicistično. Čudno je, da se je skladatelj svoji rodni Prlekiji, s tem pa posredno tudi Pomurju in Prekmurju, poklonil z le tremi deli, obdelavami ljudskega gra- diva: moški zbor (a cappella) Lepa Vida (rkp. 1933; tisk 1982) in dvema samospevoma: Dere sen jas mali bija (rkp. 1930; tisk 1963) in Ko bo Turek vmrja (rkp. 1931). Sprejeto 19. 10. 2023 Izdano 22. 11. 2024 Ključne besede: opus, 170 del, moški zbor, samospevi https://doi.org/11.18690/po.11.20.13-32.2024 Besedilo © Križnar, 2024 Vol. 11, No. 20, pp. 13–32, november 2024 POMURSKA OBZORJA 14 1 Uvod Saj že Pomurje, Prekmurje in Prlekija zvenijo tostran in onstran državnih meja med Avstrijo, Hrvaško, Madžarsko in Slovenijo univerzalno. To velja v teh in takih primerih v ljudski kot umetni glasbi omenjenega področja. Tam, kjer je bil rojen in je preživel otroštvo Slavko Osterc, v Veržeju (središče je današnja občina Veržej), še danes velja, da gre za gručasto ravninsko naselje in je središče med Murskim poljem na desnem bregu reke Mure. Veržej je še dandanes največje ne-mestno naselje na desnem bregu reke Mure, ob cestnem in železniškem prehodu čez Muro. Ob njej so prostrani listnati gozdovi, imenovani obmurski logi. S severne strani segajo vse do tega naselja. Ob gozdu pa se proti vzhodu vleče širok pas travnikov. Ti so v mesecu maju posuti z belimi narcisami. V osrednjem delu naselja Varoš prevladujejo kmečke hiše, na severozahodu pa sta še mlajši kajžarski in delavski del Osredek. Prlekija, kamor sodi tudi Veržej pa je kulturno območje, ki obsega vzhodni del Sloven- skih goric ter Mursko in Ptujsko polje. Poimenovana je po narečni besedi prle (= prej). Za Prlekijo je značilno skupno jezikovno narečje v najmanj treh verzijah. Torej je Oster- čeva ožja domovina, tisti del severovzhodne Slovenije, ki se po narečnih in še katerih po- sebnostih njegovega prebivalstva imenuje Prlekija. To je dežela, kjer je doma svojevrstna šegavost. V skladateljevem rojstnem kraju Veržeju, starodavnem trgu ob Muri, o katerem pripovedujejo šaljive zgodbe kakor o Ribnici in Ribničanih (na Dolenjskem), se je za- voljo posebnih pogojev – trdih, dolgotrajnih bojev s Kruci 1 in z Muro, ki je spreminjala strugo in rada poplavlja, pa tudi zaradi (takratne) slabe povezanosti, ki jo je trg imel nek- daj s svojo okolico – razvil razen šegavosti še samosvoj, nekoliko robat značaj Prekmurja. 2 Osterc je bil pravi otrok tega okolja in nobenega dvoma ni, da so bile tu korenine neka- terih značilnih potez njegove osebnosti, tako samoraslosti, ki ne trpi omejitev in ji je tudi zunanje forme zato prav malo mar, kot krepkega, duhovitega, včasih ostro zasmehljivega humorja. Osterc je bil torej iz kraja, čigar življu pripisuje ljudsko izročilo - gotovo ne brez vzroka – svojevrsten značaj in sposobnost med katerimi sta dovtipnost in čudaštvo na posebnem mestu. Vse to je seveda kako prišlo do izraza v Osterčevi glasbi pa najsi je šlo pri tem za absolutno kot za programsko glasbo; v njegovem publicističnem snovanju in slogu in predvsem v njegovem življenju, iz katerega se je ohranila vrsta anekdot. 3 V nadaljevanju tega opusa pa je Veržej povezan z Ljutomerom (središčem Prlekije), Gor- njo Radgono, Mursko Soboto in Lendavo. Vse to naj bil morda tudi pedigre Osterčeve (umetne in programske) glasbe? Tudi zaradi njegovih bivanj, šolanj in službovanj v Ver- žeju, Ljutomeru, Mariboru, Sevnici, Celju, Pragi in Ljubljani, ne moremo razen njegove glasbene svetovljanskosti, le-to iskati s kakšnim posebnim uspehom tudi v odzvenih teh krajev v njegovi glasbi. 1 Lat. kruciati, nem. kurzen so se imenovali Ogrski kmečki uporniki, ki so od 16. do 18. stol. ropali, morili in požigali po Habsburški monarhiji (Wikipedija). 2 Pokorn, D. (1969). Slavko Osterc. Muzikološki zbornik, 5, 83. 3 Prav tam. 15 2 Slavko Osterc: življenje in delo Modernist, skladatelj in pedagog Slavko Osterc (1895-1941), to je tisti Osterc, katerega mednarodni stiki so bili rezultat njegovih organizacijskih, skoraj bi lahko rekli, diplo- matskih sposobnosti: bil je predsednik ljubljanske sekcije Udruženja jugoslovenskih mu- zičkih autora, bil je član ISMC 4 in nekajkrat tudi član žirij za festivalske programe, kar je nedvomen dokaz o ugledu, ki ga je imel v mednarodnih glasbenih krogih. Tako si je širil stike, ki so mu omogočali uveljavljanje in vzporejanje slovenskih in drugih jugoslo- vanskih glasbenih stvaritev v mednarodnem okviru; seveda tudi svojih del. Saj so bila Osterčeve skladbe ne le na sporedih ISCM, tako v Firencah 1934, Pragi 1936, Londo- nu 1938 in Varšavi 1939. V njegovi režiji je šlo za sodelovanje tudi z Madžari v obliki zamenjave koncertov in glasbenih radijskih programov (v Ljubljani, RA SLO, 1928) in časopisnih poročil. Osterc je skušal v okviru Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM, SIMC) v letih 1939-1940 navezati stike z uglednim madžarskim muzikologom dr. Denesem Barthom (1908-1993). T o je obema preprečila druga (svetovna) vojna in pa skoraj za tem Osterčeva (prezgodnja) smrt. Skladatelj in glasbeni pedagog Osterc je bil le po rojstvu in pripadnosti Pomurec; sicer pa ena ključnih osebnosti slovenske glasbe 20. stol. Rojen je bil v Veržeju, nedaleč od Ra- dencev. Tja, v Veržej, se po otroštvu in osnovni šoli, razen kakšnih počitnic ni več vračal. Poleg tega pa je mlad (komaj v 46. letu starosti) umrl. Bil je veliki ideolog radikalnega glasbenega modernizma na Slovenskem. V tem in v svojih delih je dosledno zastopal načela absolutne kromatičnosti, atonalnosti in atematičnosti. S študijev kompozicije v Pragi (1925-27) se je v Ljubljano vrnil kot goreč zagovornik konstruktivizma in Habove 5 četrttonske glasbe. Zatem je sprejel ekspresionistične pridobitve in izdelal lasten slog. Po eksperimentiranju, ki je v slovensko glasbo vnašalo zmedo, toda v najmlajši skladateljski generaciji iz t. i. Osterčeve kompozicijske šole in v opreki s Škerjančevo, 6 naletelo na pozitiven odziv. Morda pa je tudi v njegovi glasbi kaj prleškega ali pomurskega, prekmur- skega ali panonskega v orkestrskih Danses/Plesi (1935)? 4 Mednarodno združenje za sodobno glasbo (International Society of Contemporary Music = SIMC) 5 Češki skladatelj in pedagog Alois Haba (1893-1973) 6 Slovenski skladatelj in glasbeni pisec Lucijan Marija Škerjanc (1900-1973). Slika 1: Pomursko - prekmurska ravnica Vir: Wikipedija F. Križnar: Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? POMURSKA OBZORJA 16 Panonska ravnica se razteza geografsko globoko v slovensko Pomurje in Prekmurje. Do- damo in primerjamo lahko še privzete in prirejene primere ljudske glasbe, v tem našem slovenskem primeru pa še posebej le-te v njeni novi preobleki, v priredbah. Ne vseh, ker jih je preveč, ampak nekaj najbolj značilnih primerov tovrstnega fragmentarnega opusa. Skladatelj in glasbeni pedagog Slavko Osterc je bil le po rojstvu in pripadnosti Pomurec; sicer pa ena ključnih osebnosti slovenske glasbe 20. stol. Rojen je bil 17. jun. 1895. Osterc je svojo skrajno glasbeno radikalnost nekoliko ublažil in postajal vse bolj pristaš jasnejšega razlaganja vsebine. Drugače bi pa težko našli v Osterčevi bolj absolutno naravnani glasbi kot pa ne, kaj bolj ravninskega? Najprej je končal mariborsko učiteljišče in maturiral (1914) ter kot učitelj služboval v Sevnici, Košakih, Studencih pri Mariboru in v celjski meščanski šoli. V letih 1925-27 je študiral na državnem konservatoriju kompozicijo, inštrumentacijo, (glasbeno) obliko- slovje, dirigiranje, estetiko, (operno) režijo, dramaturgijo in četrttonsko glasbo. S praško diplomo se je vrnil v Ljubljano (1927) in postal profesor na Državnem konservatoriju (od 1939 → Glasbena akademija). T u je predaval harmonijo, kontrapunkt, kompozicijo, glasbene oblike idr. Najbolj obetavni študenti in diplomanti, ki so izšli iz njegove »šole« so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Marijan Lipovšek, Franc Šturm, Demetrij Žebre, Dra- gotin Cvetko, Peter Lipar, Primož Ramovš idr.; pravi cvetober slovenske glasbe 20. stol. To lahko potrdimo po pregledu Osterčeve orkestralne glasbe (Suita, 1929; Ouverture classique in Koncert, 1932; Koncert za klavir in pihala, 1933; Passacaglia in koral, 1934; Plesi, 1935; Mouvement symphonique, 1936; Quatre pièces symphoniques, 1939; Mati, 1940 idr.), komornih zasedb (I., Silhuete in II. godalni kvartet, 1927-28, 1934; Štiri karikature za pikolo, klarinet in fagot in Oho, zaljubljen sem! Osem Chaplinovih anekdot za glas in 11 inštrumentov, 1927; Koncert za violino in 7 inštrumentov in Suita za 8 in- štrumentov, 1928; Štiri Gradnikove pesmi za kontraalt in godalni kvartet, 1929; Suita za violino in klavir in Kvintet za pihala, 1932; Nonet, 1937; Sonata za violončelo in klavir, 1941 idr.), med klavirsko glasbo: Toccata in Arabeske, 1934; Aforizmi, 1936, Pravljice, 1937 idr., med samospevi, Osterčevimi vokalno inštrumentalnimi miniaturami so to še: Usta so mi bila nema (1924; Alojz Gradnik), Belokranjske uspavanke in Sonce v zavesah (1925; Mirko Pretnar), Procesija (1934; Pavel Golia) idr., med zbori še posebej izstopajo: Familija (1927; Anton Novačan), Pesem revolucionarjev (1929; Tone Seliškar), Pesem o suhi muhi, Tri belokranjske in Belokranjske nagajivke (1930), Opica in naočniki (1933; Ivan A. Krylov), Belokranjska suita, Cvetoči bezeg in Vstajenje (1940; Albin Čebular in Tone Seliškar) idr., kantata Celjska romanca za tenor, bariton, mešani zbor in orkester (1931; Anton Aškerc), Magnificat za mešani zbor in orkester (1932), Kantat o šahu za sopran, bariton, bas, tri napovedovalce, predavatelja in klavir (1938) idr.; med Osterče- vimi operami so: Krst pri Savici (1921), Osveta (1923), Kralj Edip (1922-25), Iz komične opere (1928), Krog s kredo (1929) in nekaj »minutnih oper« - enodejank: Saloma, Medeja in Dandin v vicah (vse tri ok. 1930) ter baleti: Iz satanovega dnevnika (1924), Maska rdeče smrti (1930) in Iluzije (1937-41). Pri Ostercu gre za skrajni (takratni) glasbeni modernizem oz. najmodernejši glasbeni slog tistega časa in prostora, saj se je iz Prage vrnil v domovino kot goreč zagovornik konstruktivizma in Habove četrttonske glasbe. 17 Po eksperimentiranju, ki je v slovensko glasbo vnašalo določeno zmedo – v najmlajši skladateljski generaciji pa naletelo tudi na (pozitivne) odzive – je Osterc v zrelih letih radikalnost nekoliko ublažil in postajal vse bolj pristaš jasnejšega razlaganja vsebin. Prep- rostejša glasbena govorica v službi iskrene glasbene izraznosti je dala dragocene rezultate. Tudi zato imajo njegova dela pomembno mesto v razvoju ne le slovenske, pač pa tudi južnoslovanske glasbene kulture. Zapustil je ok. 170 del. Slogovno – tako kot kompozicijsko-tehnično – je šel Osterc svojo pot. Vsekakor pa je možno v iskanju posploševalnih slogovnih koordinat govoriti pri Ostercu o neobaro- ku Nemca Paula Hindemitha, ekspresionizmu Avstrijca Arnolda Schönberga oziroma še drugega Avstrijca Albana Berga in neoklasicizmu zgodnjega Rusa Igorja Fjodoroviča Stravinskega, kar govori samo v prid našemu skladatelju, saj so bili omenjeni in še neka- teri drugi velikani Osterčevi sodobniki. (Neozdravljivo) Bolan je v komaj 46.-letu v Ljubljani tudi umrl: 23. maja 1941, torej na pragu (2. svetovne) vojne. Pokopan je na ljubljanskih Žalah. Slika 2: Lepa Vida, ljudska Vir: Franjo Franjo Kuhač, Južno-slovjenske narodne popievke, Zagreb 1897; GNI ZRC SAZU F. Križnar: Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? POMURSKA OBZORJA 18 Slika 3: Osterčev začetek rokopisa moškega zbora Lepa Vida (a cappella) Vir: rkp. 1933; Rokopisna zbirka NUK, Ljubljana 19 Slika 4: Tisk Osterčeve Lepe Videw Vir: NZ, 34/1982, št. 1-2, str. 45-50 F. Križnar: Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? POMURSKA OBZORJA 20 3 Neposredna povezava in zven Osterčevega opusa, navdahnjen z njegovo rodno Prlekijo Po tako univerzalni ali kar svetovljanski glasbi, o čemer včasih pričajo že sami naslovi skladb v številnih tujih jezikih, komajda najdemo le troje del, ki so neposredno povezana s skladatelje- vo rodno Prlekijo. T o so moški zbor (a cappella) Lepa Vida na prekmursko narodno besedilo in napev, (rkp. komp.1933; obj. v Naših zborih, 34/1982, št. 1-2, str. 45-50, Ljubljana, 1982) 7 in dva samospeva: Dere sen jas mali bija na prleško besedilo in vižo (za glas pa klavir; rkp. komp. 1930; obj. v zbirki »Slavko Osterc, Samospevi,« Ljubljana 1963) 8 in Ko bo Turek vmrja (prleška napitnica; komp. 1931. Posv. Dr. Ivanu Prijatelju. Rkp.). 9 Zbor Lepa Vida je Osterc napisal v novembru 1933 10 kot obdelavo ljudskega napeva. Skladatelj ga je napisal na prošnjo odbora (Moškega) Akademskega pevskega zbora (France Marolt) iz Ljubljane. V svojem zrelem skladateljskem obdobju se je avtor v zborovskem ustvarjanju sicer izogibal melodiki ljudskih pesmi, dasiravno je večino tekstov zanje čr- pal prav iz njih. Ljudskih pesmi kot skladb sicer ni odklanjal, načelno pa je bil proti njeni uporabi kot vodilni ideji pri skladateljskem delu. 11 Njegova obdelava 8-taktnega enoglasnega zapisa Lepe Vide 12 je zanimiv in dokaj uspešen poskus druženja preproste, v okviru durove tonalitete in njene funkcionalnosti zgrajene melodije z modernim kom- pozicijskim stavkom, vendar v Osterčevem zborovskem opusu ne zavzema pomembnej- šega mesta. 13 To je nekako razumljivo, saj zahteva avtor v tem (moškem) zboru v pevsko zahtevni in prozni fakturi še skrajne obsege glasov. 14 Skladatelj načelno ni rad segal po ljudskih citatih v glasbi. Večkrat pa je za svoje (druge) zbore uporabil ljudska besedila. Te in take estetske nazore pa je kot duhovit publicist tudi večkrat utemeljil. Tokrat pa Osterc Vrazov (Kuhačev) citat sprva le harmonizira, kasneje ga obrača, mu dodaja (in odvzema) sorodne glasbene misli in uporablja tudi tuje citate 15 itd. Če gledamo sklada- 7 Pokorn, D. (1970). Bibliografski pregled kompozicij Slavka Osterca. Muzikološki zbornik, 6, 87 in tisk v Naših zborih, 1982 (informator Mitja Gobec). 8 Pokorn, D. (1970), prav tam, 84. 9 Prav tam. 10 Rkp. 22. 11. 1933. Akademski pevski zbor je takrat pripravljal koncert z naslovom Slovenska narodna pesem in je zaprosil vrsto slovenskih skladateljev, da bi sodelovali s svojimi priredbami slovenskih ljudskih pesmi, katerih napeve z besedili jim je predložil (prim. dopisa S. Osterca z dne 26. 10. in 18. 11. 1933 (v. Osterčeva mapa, NUK Rkp. oddelek). Na koncertu je bila izvedena Lepa Vida v priredbi Matije Tomca. V . Šegula, T. (1970). Zborovske kompozicije Slavka Osterca. Muzikološki zbornik, 6, 67. 11 Prim. Osterc S., Slovenija in slovenska narodna pesem, rkp. str. 3 (v. Osterčeva mapa, NUK Rkp. oddelek; Vegan M., Prof. Osterc o naših mladinskih zborih; v Učiteljski tovariš, LXXVIII, 1937/38, št. 27, 2; Osterčeva članka v Jugoslovanu, I, 1930 št. 108 in v Ljubljanskem zvonu, I/3, 1930, 182) V . Prav tam. 12 Besedilo in napev po zapisu Stanka Vraza sta vzeta iz zbirke Južnoslovjenske narodne popjevke/ Južnoslovanske narodne pesmi, Zagreb: 1871 Franja Ksaverja Kuhača (1834-1911). V . Šegula T., prav tam. 13 Odbor APZ takrat ni izbral za izvedbo Osterčevo skladbo, pač pa priredbo Matije Tomca. Tako je Osterčeva Lepa Vida ostala neizvedena vse do leta 1982, ko je v tisku izšla v NZ (L. 34/1982, št. 1-2, str. 45-50). 14 V tenorju – skoraj dve oktavi, v basu – pa več kot dve oktavi. 15 Npr. iz Beraške opere ameriškega skladatelja nemškega rodu Kurta Weilla (1900-1950), torej Osterčevega sodobnika. 21 teljev zborovski opus v celoti, Lepa Vida ne sodi v vrh mojstrove vokalne ustvarjalnosti. Kljub temu pa vsebuje vse posebnosti, ki so tako tipične za Osterčev tehnično dovršeni in duhoviti glasbeni stavek. 16 Skladatelj pač ne more »iz svoje kože.« Še najbližja sta mu v izvirniku omenjeni Kuhačev napev in besedilo (zapis besedila in napeva kot posnetek GNI ZRC SAZU 17 ). 16 Prim. T. (-omaž) F. (-aganel). (1982). NZ, 34/1982, št. 1-2, str. 2. 17 Prim. GNI, DAT 86-19 v izvedbi ženske vokalne skupine (a cappella; Lepa Vida pleje proso …) v trajanju 2.17 min. Slika 5: Ljudska, Vse kar lazi po tem svetu ... Vir: GNI ZRC SAZU F. Križnar: Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? POMURSKA OBZORJA 22 Slika 6: Osterčev začetek rokopisa samospeva Dere sen jas mali bija Vir: rkp. 1930; tisk 1963; Rokopisna zbirka NUK, Ljubljana 23 Slika 7: Tisk Osterčevega samospeva Dere sen jas mali bija Vir: Samospevi-Slavko Osterc, Ljubljana: 1963, str. 25-26, str. 25-26 F. Križnar: Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? POMURSKA OBZORJA 24 Prvi od dveh Osterčevih samospevov Dere sen jas mali bija je nastal na prleško besedilo in vižo (za glas in klavir; rkp. komp. 1930; obj. v zbirki »Slavko Osterc, Samospevi,« Ljublja- na 1963). Očitno je nastal na še eno od (štajerskih) variant kratke dvakrat po dve periodi (2-krat 8 taktov = 16 taktov) melodije v 2/4-taktovskem načinu za vsega tri 4-vrstične kitice besedila (Vse kar lazi po tem svetu). Tudi za ta napev je ohranjen v notni zapis in tonski posnetek v GNI ZRC SAZU. 18 Drugi od obeh skladateljevih samospevov je Ko bo Turek vmrja (prleška napitnica; komp. 1931. Posv. Dr. Ivanu Prijatelju. Rkp.). 18 Prim. prav tam, GNI, M 48.461 v izvedbi enoglasnega mešanega (pevskega) zbora in tamburašev (Vse, kar lazi po tem svetu kot »šaljiva izpoved »pridnega študenta«) v trajanju 2.34 min. Slika 8: Ljudska iz Slovenskih goric Vir: GNI ZRC SAZU 25 Slika 9: Ljudska prigodnica Vince lepo rumeno ... Vir: GNI ZRC SAZU F. Križnar: Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? POMURSKA OBZORJA 26 Slika 10: Osterčev začetek rokopisa samospeva Ko bo turek vmrja (rkp. 1931) Vir: Rokopisna zbirka NUK, Ljubljana 27 Kljub otroštvu, mladosti in začetnemu šolanju Osterca doma v Veržeju, kjer je končal pet razredov osnovne šole, je le-tega nadaljeval v Ljutomeru. Tam je opravil dva razreda realke. V Mariboru je bil na učiteljišču (1909-1914), 1914-1919 pa je odslužil vojaški rok na Soški fronti. V ta sklop bivanjskosti sodijo v času njegovega šolanja tudi počitnice doma. T ovrstne (Osterčeve kompozicije) razen navedenih izjem, nič kaj ne zvene niti šir- še štajersko, kaj šele prleško, pomursko, prekmursko, panonsko. Razen še treh del, ki so ga zaznamovala le še bivanjsko, spodnještajersko, celjsko: scenska glasba Herman celjski (glasba k istoimenski drami Antona Novačana; rkp. 1928 v arhivu ljubljanske Drame SNG), 19 samospev Uspavanja iz Hermana celjskega (bes. Anton Novačan. Rkp komp.. 1928. Posv. Marti Valjalo) 20 in kantata Celjska romanca za tenor, bariton, mešani zbor in orkester na bes. Antona Aškerca v osmih stavkih (Partitura; rkp. komp. 1930-1931). 21 4 Osterc in njegova muzika danes doma in v svetu … Kar nekaj spominov nas nenehno opominja na to, da je navkljub relativno majhnemu skla- dateljevemu odzivu na rodno grudo in njegovo Prlekijo, še vedno živ in poln. Če je pred desetletji in še za časa svojega življenja s svojim opusom zaradi univerzalnosti in v pretežnih absolutnih glasbenih oblikah in vsebinah prednjačil v tujini, je zdaj tako, da se ga po več kot stotih letih njegovega bitja in žitja, še vedno spominjamo. Poleg formalnih obeležij (ulice, trgi, parki, spominska obeležja, …) je tu kar precej, ali največ skrbi prav za njegovo muziko. Redno je na repertoarju številnih in kvalitetnih domačih, slovenskih in tujih izva- jalcev. Vseh njegovih ok. 170 del pa je obenem tako univerzalnih in svetovljanskih, da je za vsako ceno v njih iskati domovinsko prvinskost, melos domače in ne le prleške grude, ostaja pravi nonsens, nesmisel. Njegova glasbena govorica, ki vedno bolj postaja klasika 19 V . Šegula T., prav tam, 77.. 20 Prav tam, 84. 21 Prav tam, 78. Slika 11: Osterčev portret (pred 1941) Vir: Wikipedija F. Križnar: Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? POMURSKA OBZORJA 28 (slovenske) glasbene moderne pa tudi zaradi vseh teh širših dimenzij in pomena, vedno bolj postaja del slovenske glasbene dediščine. In obenem spomin na še eno od epoh v slovenski glasbeni preteklosti, ko smo Slovenci tudi na glasbenem področju držali korak s preostalim evropskim prostorom, ali mu bili morda celo korak pred njim? O tem nedvomno in še dodatno priča legendarni slovenski ansambel za sodobno glasbo Slavko Osterc. 22 Poimenoval se je prav zaradi ene prvih ponovnih izvedb Osterčevega 2-stav- čnega Noneta (1937) in je tudi v tej in taki zasedbi: flavta, oboa, klarinet, rog, fagot, violina, viola, violončelo in kontrabas 23 še najbolj avtentično opravičeval svoje delo in poslanstvo. In s tem ohranjal, vzdrževal kondicijo in kontinuiteto S. Osterca in njegovega dela. Dolg sto letne preteklosti in zavesti o našem S. Ostercu je bil tako več kot izpolnjen. Osterčeva spominska soba je postavljena in odprta v njegovem rodnem Veržeju (1963). 24 V bližnjem parku je postavljen kip S. Ostercu avtorja in kiparja Marjana Keršiča (1963). 25 na mestu pa, kjer je nekoč stala Osterčeva rojstna hiša (v Veržeju) na T rgu Slavka Osterca 6 pa vgrajena spominska plošča S. Ostercu. T o je zdaj hiša njegovega pranečaka. Na fasa- do hiše so jo pritrdili l. 1995, da bi počastili takratno skladateljevo 100-letnico rojstva. 26 Radijska (RTV - RA SLO, Tretji program-program Ars) skupina: Matjaž Jarc, Franc Križnar, Staš Janež et al. je 1996 v radijskem studiu 02 posnela za mednarodno radio- fonsko tekmovanje Prix Italia/Nagrada Italije radiofonski esej Osterc po Ostercu-še Osterc?/ Osterc after Osterc – Still Osterc?/Osterc apres Osterc – Encore Osterc? V njem je v slabih 25.-ih minutah predstavila in kombinirano razgradila in nadgradila novo skladateljevo delo na podlagi treh naključno izbranih del Koncert za violino in 7 inštrumentov (1927- 28), Suita za orkester (1929) in Mouvement Simphonique za orkester (1936). Njihova di- gitalna montaža, računalniško skombinirana sintezija pa na koncu s pomočjo dodanega besedila razblinijo porajajoče se glasbene in zunaj glasbene dvome. S temi dejanji je to na koncu koncev nova »skomponirana« Osterčeva« skladba. Ali je to zatorej še Osterc po Ostercu? 27 22 Ansambel Slavka Osterca (Ansambel Slavko Osterc) je bil slovenski komorni orkester, ustanovljen leta 1962 pod vodstvom Iva Petrića (1931-2018). Poimenovan po slovenskem skladatelju Slavku Ostercu, je ansambel, ki je gostoval po Evropi in izvajal dela sodobnih skladateljev, dejavnih v državah nekdanje Jugoslavije. Skupina je v 20-letnem obstoju (1962-1982) naročila in prvič izvedla prek 130 del. L. 2000 je bila preoblikovana z novimi glasbeniki in nadaljuje z izvajanjem novih avantgardnih del. V . Wikipedija. 23 Prim. Ed. DSS 411 (1998). 24 Po podatkih MOMUS-a se nahaja v občinski stavbi v skladateljevem rojstnem kraju Veržeju (v. SIGIC-MOMUS). 25 Prav tam. 26 Prav tam. 27 Prim. spremno knjižico Slavko Osterc. Ob 100 letnici rojstva. Ljubljana: RTV Slovenija 1996. 29 Slika 12: Keršičev spomenik S. Ostercu v Veržeju, v Osterčevem parku danes (postavljeno 1986) Vir: Wikipedija Slika 13: Spominska plošča Ostercu v Veržeju, 1995 (Ljubljana) Vir: SIGIC-MOMUS, splet F. Križnar: Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? POMURSKA OBZORJA 30 Slika 14: Osterc-100 let, radiofonski esej Vir: Ljubljana: RTV-RA SLO, 1996; orig. hrani avtor 5 Epilog – Zaključek Ostrorobi Prlek med fino ljubljansko gospodo, ostrorezi izganjalec mehkužne glasbe, duhovitež ostrega jezika v prijateljskih druščinah, nevarno ostrih zob, kadar se je lotil nasprotnikov, ostrovidni vzgojitelj in ostroumni skladatelj ostrega zvoka. Vse to in še kaj je bil S. Osterc: brezmejno delaven in samozavesten, do zadnjega pokončnega duha, misli in volje. Bil je pač prišlek s tistega konca dežele, ki dotlej ni rodila prida glasbenikov, scela drugačen kakor so bili vajeni lepoznanski modrijani. Ostercu še na misel ni hodilo, da bi jih poslušal. Imel je svoj prav in vanj je verjel, svoj svet, ki mu ni bilo para na domačem obnebju, svoj cilj onkraj pogoršne všečnosti, ne zoprvanje ne porog mu nista mogla do živega. Pa tudi vrniti je znal, z uporom in posmehom. 28 Ob njih je z dejanjem in besedo prikrmaril slovensko glasbo iz mrtvega rokava ocvele romantike v strugo evropske mo- derne, iz domačega zakotja med sape novih dni. 29 Zatorej v vsej tej skladateljevi veličini, v številčnem in kvalitetnem, evropsko in svetovno afirmirani Osterčevi glasbi, skorajda ni bilo prostora za morebitno domačijskost, razen za tisti moški zbor (a cappella) Lepa Vida in dva samospeva: Dere sen jaz mali bija in Ko bo Turek vmrja. Te zagotovo zaznamuje prekmurska pokrajina in njegova Prlekija. Ampak res samo tu in nikjer nikoli več. Povzetek Slovenski skladatelj Slavko Osterc (1895-1941), modernist je ob kolegu Mariju Kogoju zagotovo bard med slovenskimi glasbeniki prve polovice 20. stol. Z njima se je slovenska glasba ponovno evropeizirala, z Ostercem pa se celo vzporedila s preostalo svetovno. T ako 28 Loparnik B. (1994-1995). Slavko Osterc. Ob stoletnici rojstva (v. Mohorjev koledar. Celje: Mohorjeva družba, 141-42 in Varia musicologica 2, 1995, 321-23). 29 Prav tam. 31 kot v 16. stol. ko je bila to zasluga slovitega J. P . Gallusa, je zdaj Osterc tisti, ki nosi v tem pogledu zastavo slovenske glasbene nacionalnosti. V številčnem opusu in relativno kratkem življenju je skladatelju uspelo napisati velik opus. Opus, ki je tako po vsebini kot obliki svetovljanski, večinoma absoluten; programski pa le takrat, kadar gre za vokal- no ali vokalno inštrumentalno glasbo. Zato je v pretežno inštrumentalnem Osterčevem opusu največ prostora prav za absolutno inštrumentalno glasbo. T a je po večini kromatič- na, atematična, atonalna, slogovno pa neobaročna, ekspresionistična in neoklasicistična glasba. Čudno, da se je svoji rodni Prlekiji, s tem pa posredno Pomurju in Prekmurju, poklonil le s tremi deli, obdelavami ljudskega gradiva: moški zbor (a cappella) Lepa Vida (rkp. 1933; tisk 1982) in dvema samospevoma: Dere sen jas mali bija (rkp. 1930; tisk 1963) in Ko bo Turek vmrja (rkp. 1931). Tu se je povsem spustil na svojo prvinsko do- mačijskost, saj je obdržal (izvirni) ljudski jezik, prleščino in s tem vehementno dokazal, da je sin svoje dežele. Če v vrsti Osterčevih del, med katera sodijo dela za orkester, komorne zasedbe, klavir pa še opere – tukaj so najbolj izpostavljene kratke, enodejanske, minutne opere – baleti, samospevi, zbori idr., izpostavimo Koncert za violino in 7 inštrumentov (1927-28), Suita za orkester (1929) in Mouvement Simphonique za orkester (1936), zagotovo o njegovi svetovljanskosti še nismo rekli vsega. Tako tudi njegovi hommage à Veržej in Ostrečeva refleksija na Pomurje in Prekmurje kot so le tri dela, obdelave ljudskega gradiva: Lepa Vida in dva samospeva: Dere sen jas mali bija in Ko bo Turek vmrja, vsaj opozorijo na primarno provenienco našega Slavka Osterca. Vsaj v teh delih skladateljev opus zazve- ni panonsko prostrano in še to: v domačem, izvirnem prleškem jeziku. Tako Osterčev glasbeni opus enakovredno zveni evropsko, svetovljansko kot tudi domače, slovensko, pomursko, prekmursko, prleško. Njegova glasbena dediščina pa ima tako kvalifikacijo evropske, svetovne kot tudi domače, slovenske kulturne dediščine. Viri in literatura 1. Faganel, Tomaž (2023). Ljubljana. Informator (9. 10. 2023). 2. Gobec, Mitja (2023). Ptuj. Informator (8. 10. 2023). 3. Jagodic, Mihaela (2023). Ljubljana. Informatorka (9. 10. 2023). 4. Križnar, Franc (1995). Danes Osterc še ali nikoli več?.  V . Dialogi. december 1995, 31, št. 11/12, str. 65-76. 5. Križnar, Franc (et al.; 1996). Spremna knjižica Slavko Osterc. Ob 100 letnici rojstva. Ljubljana: RTV Slovenija 1996. Kruci (2023). Wikipedija: https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Krici&oldid=6062020 (pridobljeno 24. 9. 2023). Naši zbori (1982). L. 34/1982, št. 1-2, str. 45-50. Osterc, Slavko (1930). Članek v Jugoslovanu, I, št. 108. Osterc, Slavko (?). Slovenija in slovenska narodna pesem (?; Osterčeva mapa, NUK, Rkp. oddelek. Osterc, Slavko (1930). Članek. V. Ljubljanski zvon, I/3, 182. Osterčeva mapa, NUK, Rkp. oddelek (Ljubljana). Pokorn, Danilo (1970). Bibliografski pregled kompozicij Slavka Osterca. Muzikološki zbornik, 6, 75-88. Pokorn, Danilo (1969). Slavko Osterc. Muzikološki zbornik, 5, 83-91. Prlekija (1995). Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 9. zvezek (Plo-Ps), str. 363-364. SIGIC-MOMUS, Ljubljana (splet). F. Križnar: Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko? POMURSKA OBZORJA 32 Slavko Osterc (2023). Wikipedia: https://.si.wikipedia.org/wiki/Slavko_Osterc (pridobljeno 24. 9. 2023). Šegula, Tomaž (1970). Zborovske kompozicije Slavka Osterca. Muzikološki zbornik, 6, 67. Šivic, Urša (2023). Ljubljana. Informator (10.-13. 10. 2023). T. F . (= Tomaž Faganel; 1982). NZ, 34/1982, št. 1-2, str. Varia musicologica 2. Zbornik ponatisov o življenju in delu Slavka Osterca. Ob stoletnici skladateljevega rojstva (1995). Izbrala in ur. Katarina Bedina. Ljubljana: Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete v sodelovanju s Slovenskim muzikološkim društvom. Vegan, M.(-arica; 1937/38). Prof. Osterc o naših mladinskih zborih. V. Učiteljski tovariš, LXXVIII, 1937/38, št. 27, 2. Veržej (2000). Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 14. zvezek (U-We), str. 205. Veržej, Wikipedija: https://si.wikipedia.org/w/index.php?title=Veržej&oldid=5822259 (pridobljeno 24. 9. 2023).