O IN OB UPODOBITVI ŽENSKE NOŠE IZ METLIKE IZ CIKLUSA LJUDSKIH NOŠ SAŠE ŠANTLA
Bojana Rogelj Škafar
Jaseni 2001 je v Slovenski etnografski muzej poklical gospod Andrej Drobnič iz Kranja in povedal, da je v muzejski trgovini Desetnica v Kranju videl reprodukcijo akvarela Saše Santla, katere motiv je moška noša iz Metlike. Reprodukcija je iz serije izbranih reprodukcij akvarelov iz ciklusa ljudskih noš, ki jih je v likovni mapi skupaj s študijo izdal Slovenski etnografski muzej leta 1998 v seriji Likovne sledi. Slikar Saša Santel je štirideset akvarelov z upodobitvami noš naslikal večinoma med letoma 1932 in 1943, zadnji z upodobitvami noš iz Gorenjske, Bele krajine in Koroške pa so bili najverjetneje dokončani pred slikarjevo retrospektivno razstavo v Jakopičevem paviljonu leta 1943 (Mikuž 1998: 18). Gospod Drobnič je povedal, da je moški na upodobitvi čevljarski mojster Henigman iz Metlike, še posebej pa gaje zanimal akvarel z motivom ženske noše iz Metlike, saj je bila slikarju model za to upodobitev Jožica Vida Drobnič, por. Sober, sestra gospoda Drobnica. Teh podatkov sem bila zelo vesela, kajti kot vem, doslej o upodobljencih na akvarelih nismo imeli podatkov.
Zgodba družine Drobnič je globoko umeščena v aktivno sooblikovanje življenja v Metliki zlasti v času med obema svetovnima vojnama, pri čemer je imel vodilno vlogo oče Ivan Drobnič (7. 5. 1884 Rumanja vas - 28. 8. 1972 Metlika). Ravnatelj Belokranjskega muzeja prof. Jože Dular ga je opisal kot markantnega moža, ki je več kot šestdeset let oživljal metliške ulice in trge. Po osnovni in obrtnonadaljevalni šoli ter odsluženem triletnem vojaškem roku je dobil službo sluge na sodišču, od koder je napredoval do vodje zemljiške knjige. Po upokojitvi leta 1955 je prevzel mesto honorarnega arhivarja v Belokranjskem muzeju in tam delal do zadnjih mesecev pred smrtjo. Napisal je kroniki o metliškem gasilstvu in mestni godbi, uredil regeste metliškega mestnega arhiva, vodil obiskovalce po muzejskih zbirkah, zbiral in evidentiral muzealije... Vzporedno s pisarniškimi opravili pa je živahno sooblikoval metliški družabni utrip. V metliški čitalnici je deloval kot pevec, igralec in režiser, deloval je pri Sokolu in gasilcih, pa v metliški mestni godbi v vlogi godbenika in kapelnika (Dular 1992: 12). Po pripovedovanju sina Andreja (roj. 9. 2. 1930, Metlika) seje
Bojana Rogelj Škafar
1. Oče in sin Ivan in Andrej Drobnič, na dvorišču Belokranjskega muzeja, 1961 (original last A. Drobnica, reprodukcija Oddelka za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja)
2. Andrej Drobnič, 1934 (original last A. Drobnica, reprodukcija Oddelka za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja)
O in ob upodobitvi ženske noše iz Metlike iz ciklusa ljudskih noš Saše Santla
3. Jožica Vida Drobnič, 1939 (original last A. Drobnica, reprodukcija Oddelka za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja)
4. Prijateljice folkloristke: (od leve proti desni) Jožica Vida Drobnič-Šober, Zlata Jurajevčič-Drobnič (svakinja Andreja Drobnica), Pepica Rajmer-Dular (svakinja prof. Jožeta Dularja), Marta Vranešič, Zivka Flajšman-Bračika, na železniški postaji v Metliki, 1940 (original last A. Drobnica, reprodukcija Oddelka za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja)
5. Ženska noša, Metlika. Akvarel Saše Šantla, 1939 ali 1940 (original last A. Drobnica, reprodukcija Oddelka za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja)
O in ob upodobitvi ženske noše iz Metlike iz ciklusa ljudskih noš Saše Šantla
oče Ivan ukvarjal tudi z izdelovanjem jaslic in različnih lesenih predmetov. Za štiriletnega sina Andreja je leta 1934 izdelal imenitnega lesenega konjička (sliki 1 in 2). Kot cenjena metliška osebnost je imel čast in dolžnost finančno in vzgojno skrbeti za nekaj osirotelih otrok, kar mu je ob skrbi za svojih šest, ki sta jih imela z Ano Košmrlj iz Malega Slatnika pri Novem mestu, po besedah sina Andreja dobro uspevalo.
Očetov živahni duh je v največji meri podedovala hčerka Jožica Vida (roj. 13. 1. 1922, sliki 3 in 4). Z veseljem je plesala v metliški folklorni skupini, katere člani so dobro poznali etnomuzikologa Franceta Marolta. Bela krajina mu je bila zelo pri srcu, ker se mu je razodevala kot območje prežitkov arhaične ostaline slovenskega glasbenega izročila, kamor ni segel vpliv nemške kulture. Iskalec korenin slovenstva in branitelj nespremenljivih in v davnini izvirajočih simbolov naroda je v metliških in predgrajskih plesih, črnomaljskem kolu in Zelenem Juriju videl nekaj prabitnega (Kumer 1991: 22). Marolt kot nasprotnik kabinetne znanosti je veliko svojih moči razdajal za kulturno prosvetno dejavnost. V sodelovanju z domačini in folklornimi skupinami je v okviru »restavracije slovenskih glasbeno-folklornih znamenitosti« prirejal dogodke kot npr. leta 1936 »Belokranjski dan« (Kumer 1991: 15).
In Drobničeva Jožica je živahno sodelovala v vsem tem dogajanju. Po besedah Andreja Drobnica je bil poleti 1939 ali 1940 v Metliki tudi Saša Santel. Med folkloristi je iskal sloko dekle, ki bi mu v belokranjski noši požiralo za podobo Metličanke. Izbral je Drobničevo Jožico in jo portretiral v metliški čitalnici. Po metodi, ki jo je uporabljal (Mikuž 1991: 18), je verjetno sliko najprej skiciral, nato s fotografije prerisal pokrajinski motiv za ozadje - tu je izbral cerkvico Sv. Martina - in kot pred kuliso postavil figuro v stoječi pozi (slika 5).
VIRI IN LITERATURA
DULAR, Jože: Stara Metlika v Drobničevih pričevanjih : kako je bilo včasih. V: Dolenjski list 43/1992, št. 41, Priloga 40 (8. X.), str. 12.
KUMER, Zmaga: France Marolt (1891-1951): (Ob stoletnici rojstva slovenskega etnomuzikologa). V: Traditiones 20/1991, str. 9-28.
MIKUŽ, Marjeta: Življenje in delo. V: Ciklus ljudskih noš: akvareli Saše Šantla. Ljubljana: SEM, 1998 (Likovne sledi : iz zbirk SEM ; album 1), str. 5-22.
Intervju avtorice z Andrejem Drobničem. 8. 3. 2002, Kranj, Janka Puclja 3.