Stane Okoliš
Uboj Marka Natlačena 
in streljanje talcev v Ljubljani

Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
Uboj Marka Natlačena 
in streljanje talcev v Ljubljani
Po nemškem vojaškem napadu na Jugoslavijo je bil dr. Marko Natlačen, kot 
dotedanji ban Dravske banovine, do svoje nasilne smrti 13. oktobra 1942 najvi­
dnejši slovenski politik v domovini. Na najvišjem političnem mestu v Sloveniji 
je prevzel največjo težo odgovornosti, ki jo je med izbruhom vojnih sovražno­
sti nosila civilna oblast. Z ustanovitvijo Narodnega sveta je že prvi dan vojne k 
enotnosti in soodgovornosti za slovensko prihodnost pritegnil vse priznane po­
litične sile in ob razpadanju starojugoslovanske vojske poskušal za Slovenijo in 
Slovence izposlovati čim bolj ugodno rešitev. Z agresorji seje zato hotel najprej 
pogajati, pod težo izvršenih dejstev pa je nato v zasedeni Ljubljani predal civilno 
oblast italijanski okupacijski oblasti. Ker je bila italijanska okupacijska oblast 
sprva veliko milejša od nemške inje v nasprotju z nemško Slovencem omogočala 
ohranjanje nacionalne samobitnosti, je poskušal s sodelovanjem v »konzulti« in 
vplivanjem na italijanske oblasti pomagati Slovencem tudi na'Primorskem in pod 
nemško okupacijo. 1
Natlačenov položaj v SLS in okupacija
Čeprav je bil Natlačen ban Dravske banovine od leta 1935, ko je Slovenska 
ljudska stranka kot del vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ) po­
stala vladna stranka, pa v stranki ni dosegel vodilnih politikov, ki so zasedali mini ­
strska mesta v jugoslovanski vladi v Beogradu in se ukvarjali z državno politiko. 
Nesporni vodja stranke in naroda med vojnama je bil dr. Anton Korošec. Vsi drugi 
so bili daleč v njegovi senci. Koje Korošec 14. decembra 1940, manj kot štiri me ­
sece pred beograjskim vojaškim pučem in nemškim napadom, nenadoma umrl, se 
je na dan njegovega pogreba sestalo vodstvo stranke in za njegovega naslednika 
izvolilo dr. Franca Kulovca, za generalnega tajnika pa dr. Miho Kreka. 2 Čeprav je 
Krek sprva veljal za Koroščevega naslednika, mu v vodstvu stranke nekateri člani, 
med drugimi tudi ban Natlačen, zaradi njegove popustljivosti niso bili najbolj na­
klonjeni in so raje podprli Kulovca, ki je bil znan po svoji načelnosti in odločnosti 
in ni bil človek, ki bi hitro klonil pred nasprotniki v Beogradu. 3 Ko so po vojaškem 
puču, navkljub nevtralni politiki nove vlade do Nemčije, v vodstvu stranke spo-
1 Dr. Marko Natlačen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941. V: Prispevki za 
novejšo zgodovino, 2001, št. 1, str. 117-147.
2 Domoljub: vestnik Slovenske ljudske stranke, avgust 1954, št. 4, str. 9.
3 Janez A. Arnež: SLS 1941-1945. Ljubljana-Washington 2002 (dalje Arnež, SLS), str. 26.
221
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
znali, da lahko v kratkem izbruhne vojna in bo Slovenija okupirana, so na seji 29. 
in 30. marca 1941 v Ljubljani sklenili, da bo v tem primeru del vodstva odpotoval 
v tujino, v domovini pa se člani vodstva stanke ne smejo politično izpostavljati z 
zasedbeno oblastjo.4 Ker je bil med nemškim bombandiranjem Beograda 6. aprila 
1941 Kulovec ubit, je stranka že prvi dan vojne ostala brez pravega vodstva, stiki 
med obema deloma vodilnih politikov pa so bili za dalj časa prekinjeni.
Kot generalni tajnik SLS je bil minister Krek ob ministru Francu Snoju ne ­
sporno prvi predstavnik SLS v jugoslovanki begunski vladi, v domovini pa sta 
bila za mesto načelnika stranke dva kandidata. Poleg dotedanjega bana Natla­
čena seje za ta položaj potegoval še univerzitetni profesor in nekdanji minister 
dr. Andrej Gosar. V pričakovanju nemškega napada in ob predvidenem odhodu 
jugoslovanske vlade v tujino je že Kulovca skrbelo, kaj bo z vodstvom doma. V 
predlogu, kako ravnati ob izbruhu vojne, ki gaje malo pred smrtjo iz Beograda 
poslal v Ljubljano, naj bi bolj zaupal Gosarju, saj Natlačena ni imel za politično 
najbolj sposobnega. 5 Kot dotedanjemu banu je dr. Natlačenu vseeno uspelo, daje 
postal predsednik Narodnega sveta in si s tem utrdil tudi položaj v stranki, ki je na 
zadnjih parlamentarnih volitvah pred vojno dosegla absolutno večino.
Med okupacijo je vodstvo SLS o načelniku stranke prvič odločalo avgusta 
1941 na razširjeni seji v Ljubljani, ki so seje udeležili tudi vsi doseljivi predvojni 
poslanci in senatorji. Natlačen je zagovarjal stališče, da mora biti vodstvo stranke 
v domovini in ne v tujini. Mesto načelnika stranke si je zato prizadeval pridobiti 
zase, tako kot Gosar, ki se je pri tem skliceval na Kulovca in na njegovo domnev ­
no pismo, s katerim naj bi ga pooblastil, da prevzame vodstvo stranke. Ko sta 
oba pretendenta za načelnika stranke že pristala na to, da je vodstvo stranke v 
tujini, doma pa se izvolili le tričlanski delovni odbor, v katerega naj bi sporazu­
mno izbrala tretjega člana, se je Gosar nazadnje premislil, ker z Natlačenom ni 
mogel delati. 6 V tričlansko vodstvo stranke je bil tako izvoljen Natlačen skupaj z 
Milošem Staretom in Rudolfom Smersujem kot svetovalcema. Natlačen sije nato 
še naprej prizadeval, da bi v stranki prevzel vso oblast v svoje roke, na seje t. i. 
trojke pa je pošiljal svojega zaupnika Marka Kranjca.
Za člane vodstva SLS, ki so pred okupacijo odpotovali v tujino in so sodelova ­
li v jugoslovanski begunski vladi, je bilo ravnanje bivšega bana Natlačena v prvih
4 Janez A. Arnež: Gabrovškov dnevnik 1941-1945. Ljubljana - Washington 1997 (dalje Arnež, 
Gabrovškov dnevnik), str. 14; prim. Arnež, SLS, str. 31-32.
5 Arnež, Gabrovškov dnevnik, str. 69. Gabrovšek po spominu omenja besede ministra Kreka iz 
poznejšega obdobja. Prav tako je dr. Gosar dve leti pozneje (28. 3. 1943) nekemu vosovskemu 
viru zaupal, daje »Kulovec iz Beograda poslal predlog, naj se osnuje v Ljubljani nekak »Slo­
venski narodni svet«, kateremu naj bi stal na čelu sam dr. Gosar, kar pa daje onemogočil dr. 
Natlačen s svojo hudo kampanijo zoper njega«. Nazadnje naj bi jim bil Gosar hvaležen, da so 
ga izigrali, ker bi sicer moral napraviti vse to, kar je napravil Natlačen, ter si s tem nakopati 
strašno odgovornost. - Arhiv Republike Slovenije (ARS), Republiški sekretariat za notranje 
zadeve SRS (AS 1931), t.e. 1499, mapa Natlačen Marko, str. 7.
6 Arnež, SLS, str. 45.
222
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
mesecih po okupaciji politično povsem nesprejemljivo. Še tako opravičljivi ra­
zlogi niso odtehtali razočaranja in razburjenja ob novici, daje kot najvidneši po­
litik v domovini stopil v posvetovalni organ okupacijske oblasti in se z njim med 
obiskom v Rimu poklonil Mussoliniju. Že v Palestini junija 1941 so izvedeli, da 
se ni držal marčevskih sklepov stranke, da nihče iz vodstva stanke ne bo sprejel 
nobene funkcije, ki bi lahko pomenila sodelovanje z zasedbeno oblastjo. Njihov 
položaj v begunski vladi je postal negotov, saj so Srbi prav zaradi Natlačena 
Slovence dolžili kolaboracije in zagrozili, da bodo SLS iz vlade izgnali. Ker je 
bil Natlačen tudi za angleško obveščevalno službo dokaz o nezanesljivosti SLS, 
so njegovo ravnanje javno obsodili, mu odrekli politično podporo in mu odvzeli 
ligitimiteto, da govori v imenu stranke. 7 Čeprav je bil oster napad na Natlačena 
tudi posledica strahu pred Srbi, se je razkol med Natlačenom in člani vodstva 
stranke pri begunski vladi očitno globoko zarezal v njihove medsebojne odnose. 8 
Za člane begunske vlade je bilo nesprejemljivo predvsem dejstvo, da je Natla­
čen kot najvidnejši politik v domovini, pa čeprav v dobri veri, storil politično 
nepremišljene in naivne poteze, s katerimi ni škodoval samo sebi, ampak celotni 
politiki SLS ter položaju Slovenije pri zaveznikih. Vse kritike bi si po njihovem 
trdnem prepričanju prihranil, če bi se umaknil in stike z Italijani prepustil manj 
izpostavljenim sodelavcem.
Natlačen se je z vstopom v konzulto nedvomno pustil okupacijski oblasti 
izkoristiti. Z izjavami, ki so jih od njega izsilili in v sklepni obliki za javnost pri­
krojili in potvorili, so ga ob sprejemu statuta Ljubljanske pokrajine in ob obisku 
konzulte v Rimu ter poklonu pri Musolliniju izrabili v propagandne namene. S 
posebno spomenico pri papežu je sicer uspel seznaniti svetovno javnost o prega ­
njanju Slovencev pod nemško zasedbo, vendar pa večjih koristi slovensko pre ­
bivalstvo v Ljubljanski pokrajini in še manj v drugih pokrajinah od njegovega 
članstva v konzulti ni imelo. Hujše so bile negativne politične posledice, kijih 
pred usodnim korakom očitno ni mogel predvideti. Ko je bilo zaradi partizan­
skih akcij avgusta 1941 treba reševati življenja inje pri tem spoznal svojo ne ­
moč, je moral priznati napako inje zato 10. septembra 1941 skupaj z nekdanjim 
ministrom Ivanom Pucljem iz konzulte tudi izstopil. Širša javnost njegovega 
sodelovanja v konzulti nikakor ni odobravala. Kdor je pri okupacijski oblasti 
prevzel neko funkcijo, se je po svoje žrtvoval, saj se je smatralo, da se je s tem 
avtomatično kompromitiral. Politično nepreračunano dejanje, da se posamezniki 
izpostavljajo tej nevarnosti, pa je bilo za mnoge zaradi nacionalnih interesov
7 Arnež, Gabrovškov dnevnik, str. 14; Arnež, SLS, str. 45, navedba Kuharjevega rokopisa, Lon­
don, 8. - 9. maj 1945; Tamara Griesser Pečar: Razdvojeni narod. Ljubljana 2004 (dalje Grieser 
Pečar, Razdvojeni narod), str. 7; avtorica s podobno vsebino navaja Kuharjevo pismo škofu 
Rožmanu 8. 3. 1943.
8 Natlačen je članom vodstva stranke pri begunski vladi želel svoje ravnanje v prvih mesecih 
okupacije pojasniti in spor prav s tem, daje dogodke od nemškega napada na Jugoslavijo do 
sredine junija 1941 zelo natančno opisal, zgladiti. Prim. Boris Mlakar, v: Prispevki za novejšo 
zgodovino, 2001, št. 1, str. 117-120.
223
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
tudi razumljivo, »posebno ker o njih narodnem čustvovanju ni bilo dvoma in 
niso bili nikaki Quislingi«. 9
Za izkušenega politika, kar je Natlačen nedvomno moral biti, je bilo vsekakor 
nekoliko nenavadno, daje v obdobju, ko je sprejel povabilo v konzulto, verjel v 
obnovo Jugoslavije. 10 Tudi razočaranje nad svojimi sodelavci, zlasti duhovniki, 
ne bi smelo tako usodno vplivati na njegovo odločitev. Zgodaj je imel tajno zvezo 
s tujino in stik z Dražo Mihajlovičem. 11 Po izstopu iz konzulte, kije imela vsega 
5 sej povsem ekonomskega značaja,12 ni imel več nobenih stikov z okupatorji. Ko 
je v jeseni začel pogovore s strankami, ki so spomladi sodelovale v Narodnem 
svetu, za obnovo nekega vrhovnega političnega foruma, ni imel več nekdanje 
avtoritete, saj so zlasti v začetku nekateri zastopniki strank in strankarskih skupin 
zahtevali, da pri novih dogovorih ne sodelujejo kompromitirani politiki. Proti 
dogovarjanju z Natlačenom je bil v prvi vrsti Gosar, kije v katoliškem političnem 
taboru začel vse bolj izrazito nastopati kot zastopnik samostojne politične skupi­
ne. 13 Natlačen je poslej deloval bolj v ozadju, v delovanju političnih forumov pa 
so ga kot glavnega predstavnika SLS zastopali njegovi pooblaščenci. 14
Po prvih neuspešnih sestankih so oktobra 1941 zastopniki političnih strank in 
skupin iz vseh treh tradicionalnih slovenskih političnih taborov, razen Komuni­
stične partije in z njo povezanih skupin v OF, uskladili svoje politične programe 
v t. i. londonskih točkah, ki so bile podlaga za nadaljnje sodelovanje in nastanek 
Slovenske zaveze aprila 1942. Temeljni točki skupnega programa sta bili obno­
vljena in razširjena kraljevina Jugoslavija in svobodna Slovenija kot njen samo­
stojen in enakopraven del. 15 Pri snovanju skupnega programa sta imela odločilno 
vlogo Natlačen za katoliški in Kramer za liberalni tabor. K dogovoru na jugoslo­
vanski podlagi je znatno pripomogel zlasti Natlačen, saj je SLS v domovini do 
uskladitve programov zagovarjala samostojno Slovenijo. Natlačen in Kramer sta 
z londonskimi točkami položila temelje Slovenski zavezi kot vrhovnemu politič ­
nemu forumu v okupirani Sloveniji, 16 ki je sodeloval z jugoslovansko begunsko
9 Jera Vodušek Starič: »Dosje« Mačkovšek. Ljubljana 1994 (dalje Vodušek Starič, »Dosje« Mač- 
kovšek), str. 143, Albert Kramer, Politično poročilo, 14. 3. 1942; prim. prav tam, 29. 5. 1941, 
str. 21.
10 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 21; Janko Mačkovšek 29. 5. 1941 o nedavnem obisku 
dr. Natlačena; Natlačen je konec junija 1941 enako prepričanje izrazil tudi Celestinu Jelencu. - 
Arnež, SLS, str. 44.
11 To je vedel Jelenc (Arnež, SLS, str. 44), samo dejstvo pa sledi iz Mačkovškovega sporočila 
Misiju v Švico 15. 5. 1942. - Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 103.
12 Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 76.
13 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 33: »26. septembra 1941 Gosar interpelira Vrhunca 
zaradi pogajanj s klerikalci - Markom, mi le z uradno stranko.«
14 Poleg Marka Kranjca je bil njegov pooblaščenec navadno Franc Lukman (Vodušek Starič, 
»Dosje« Mačkovšek, str. 40), kije bil tudi njegov osebni prijatelj in zaupnik. Navzoč je bil tudi 
pri vseh pogovorih, ki jih je imel Natlačen z obiskovalci na domu. -Arnež, SLS, str. 44.
15 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 140.
16 Prav tam, str. 62.
224
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
vlado in njenim vojnim ministrom Dražo Mihajlovičem. V katoliškem taboru je 
bil Natlačen prvi, ki seje zbližal z liberalnim taborom in njihovo mihajlovičevsko 
vojaško organizacijo. 17
V primežu revolucije
Koje vodstvo Komunistične partije Jugoslavije po predhodni Stalinovi napo­
vedi in po prvih uspehih Rdeče armade pred Moskvo decembra 1941 že pričako­
valo skorajšnji konec vojne, ki pa ga v naslednjih mesecih in letih ni in ni bilo, se 
je tudi zaradi uspehov četnikov Draže Mihajloviča odločilo, da po boljševistični 
metodi preide v drugo fazo komunistične revolucije in obračuna z vsemi po­
litičnimi nasprotniki po celotem ozemlju nekdanje države. 18 Edvard Kardelj je 
Centralnemu komiteju Komunistične partije Slovenije že na začetku leta 1942 
iz Bosne naročil, naj se pripravijo in naj gredo v akcijo. 19 Ko je 14. marca 1942 
prišel v Ljubljano, so se začeli kazali sadovi njegovih prizadevanj. Po mestnih 
ulicah so pod streli VOS, o katerem je Kardelj 29. marca 1942 poročal Titu, daje 
»ves aparat sestavljen iz članov Partije, da ga ne dajo iz rok in ne dovolijo kontro­
le /.../, daje direktno vezan na CK /.../ da imajo celo urejeno kartoteko o ljudeh, 
ki jih nadzorujejo in zasledujejo, da imajo tudi svoje »provokatorje« v belogar ­
dističnih organizacijah /.../«,20 padli številni nasprotniki revolucije in prepričani 
protikomunisti, obtoženi in ožigosani denunciantstva, izdajstva, kolaboracije ali 
hlapčevstva. Kdor je imel kakršne koli stike z okupatorji, in še posebej, če je bil 
izpričan idejni ali politični nasprotnik komunizma, je bil potencialno ogrožen. 
Uboj političnega nasprotnika na pripravljenem političnem terenu pod obsodbo 
kolaboracije z okupatorji je bil v danih razmerah hitro opravičljiv in prepričljiv. 
Najvidnejši politiki, ki so po razpadu Kraljevine Jugoslavije na najvišjih obla­
stnih mestih pričakali okupatorje, so bili že zato primerne tarče.
Še preden je bila sprejeta ustanovna listina Slovenske zaveze, je tudi Natlačen 
dobil svarilo inje zato začasno prekinil vse politične stike. 21 Ker so uboju bivšega 
bana takrat nasprotovali krščanski socialisti, so v OF nastali hudi spori, 22 ki so 
Natlačenu očitno pomagali začasno ostati pri življenju. V dolgi vrsti vosovskih
17 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 7.
18 Aleksander Bajt: Bermanov dosje. Ljubljana 1999 (dalje Bajt, Bermanov dosje), str. 386-390.
19 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. I. Ljubljana, 1962 (dalje DLR 1), dok. 109, str. 
244-252. CK KPJ (Edvard Kardelj) v pismu CK KPS, 1. 1. 1942 in zlasti v pismu 10. 1. 1942 (v: 
DLR I, dok. 121, str. 270), kjer pravit »treba je pripraviti tla za novo etapo našega boja, v katero 
že stopamo s hitrimi koraki in na kateri je treba neposredno okoli KP združiti vse delovne mase.«
20 DLR 1, dok. 151, str. 324-325.
21 Marko Kranjc je bil 19. 3. 1942 kot Natlačenov pooblaščenec pri Kramerju in ga obvestil, »da 
je Natlačen dobil svarilo in da se bo zadrževal nekaj časa le doma in tudi ne bo nikogar spreje ­
mal.« - Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 39.
22 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 176, Zdenka Kidrič - Marjeta Vladimirju Krivicu - Matevžu, 7. 9. 
1942: »Svoje čase, koje to že enkrat bilo aktualno /februarja, marca/ so bile z našimi Kristusi 
velike borbe zaradi tega.«
225
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
ubojev je likvidacija bivšega bana ves čas visela v zraku. Za komuniste in njihov 
boj je imel uboj Natlačena simbolni pomen. Za uboj, ki je imel veliko politično 
težo, so najprej želeli pridobiti soglasje tudi pri drugih skupinah v OF. Zaradi šir­
ših političnih okoliščin je v začetku maja 1942 o uboju Natlačena razpravljal tudi 
IOOF. Ker pa obtožba, kije temeljila na poročilu VOS o zvezah obtoženca z oku­
patorskimi oblastmi, za nekatere člane 10 ni bila dovolj tehtna, je Kardelj predlog 
VOS v imenu partije umaknil.23 Obseg likvidacij političnih nasprotnikov in načrt 
novih likvidacij je bil spomladi 1942 tako velik, daje Franc Leskošek v pismu 
CK KPJ 16. maja 1942 zapisal, da »belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli 
likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k izstrebitvi«. 24 Vosovski obveščevalci 
so si šteli v veliko zadovoljstvo, ker so pri nasprotnikih uspeli vnašati razdore in 
razkrinkati stare kompromitirane voditelje, ki so bili poslej prisiljeni vse politične 
niti komaj opazno vleči iz ozadja. 25 Sestanke političnih nasprotnikov so zasledili 
predvsem pri Natlačenu in Kramerju.
Napoved streljanja talcev
Ker seje nasilje v Ljubljanski pokrajini po Kardeljevi strategiji revolucije iz­
jemno povečalo, sta visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in 
komandant 11. armadnega zbora general Mario Robotti 24. aprila 1942 razglasila 
odlok o streljanju talcev v Ljubljanski pokrajini. Za vsak partizanski uboj je bilo 
zagroženo, da bo ustreljen kateri koli komunist ali protidržavni element, če se v 
48 urah po zločinu ne izsledi krivca. 26 Pričakovati je bilo, da se bo nasilje in izi- 
vanje okupatorja zaradi takšnih groženj le poleglo, saj je tudi Charles de Gaulle 
svoje Francoze prav zaradi okrutnosti okupatorja pozval, naj začasno opustijo vse 
napade na Nemce. 27 Tudi Edvard Kocbek je na IOOF prav z vidika okupatorske ­
ga odloka o streljanju talcev nasprotoval uboju Natlačena. 28
Kardelj je bil o odloku obveščen, še predenje do razglasitve prišlo. V borbe ­
nem razpoloženju, posebej glede na ugodno številčno stanje Narodne zaščite v 
Ljubljani in ob misli na skupino vodilnih komunistov v zaporu, je napovedal odlok 
OF o represalijah nad družinami okupatorskih oficirjev in uradnikov za vsakega
23 Josip Vidmar: Obrazi. Ljubljana 1985 (dalje Vidmar, Obrazi), str. 585; podobno je o razpravi na 
IOOF, ki jo postavlja na konec aprila, in o predlogu Kardelja glede likvidacije Natlačena zapisal 
Edvard Kocbek: Zbrano delo 6, Ljubljana, 1996 (dalje Kocbek, Zbrano delo 6), str. 706.
24 Dokumenti ljudske revolucije, knj. 2 (dalje DLR 2), dok. 33, str. 76.
25 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 4.
26 Tone Ferenc: »Ubija se premalo«. Obsojeni na smrt, talci, ustreljeni v Ljubljanski pokrajini 
1941-1943. Ljubljana, 1999 (dalje Ferenc, »Ubija se premalo«), str. 108. Razglas ni bil obja­
vljen v Uradnem listu, ampak na lepakih po oglasnih mestih. Prvih šest talcev so ustrelili že 28. 
4. 1942 pri Radohovi vasi zaradi partizanskega napada na vojaški vlak, v katerem sta bila ubita 
dva vojaka.
27 Svobodna Slovenija, 20. 5. 1942, str. 3.
28 Kocbek, Zbrano delo 6, str. 706.
226
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
ustreljenega talca.29 Četrti dan po objavi italijanskega razglasa o streljanju talcev 
je v imenu IOOF v Poročevalcu objavil izjavo, v kateri napoveduje »nadaljevanje 
uničevanja denunciantov in izdajalcev z vso doslednjostjo«. 30 Prav tako je napove ­
dal streljanje protitalcev in maščevanje nad »italijanskimi zločinci in slovenskimi 
izvržki«, za sam odlok o streljanju talcev pa je krivil »belo gardo«. Vse zavedne 
Slovence je pozival, naj zaradi tega odloka zgrabijo za orožje in gredo v partizane. 
Njegov odgovor na »razglas totalne vojne«, ki stajo Komunistična partija in OF 
sprejela, seje glasil: »Kri za kri! Glavo za glavo! K orožju!« 7. maja 1942 je po­
dobno izjavo izdalo tudi Glavno poveljstvo slovenskih partizaskih čet. 31
Z delovanjem VOS v Ljubljani je bil Kardelj tedaj zadovoljen, saj seje »v sa­
mem mestu število pobitih ovaduhov od začetka aprila povzpelo prek 40. Včasih 
jih je v enem dnevu padlo do šest.« Že avgusta 1941 je menil, da je za krepitev 
partizanskih odredov mogoče izrabiti okupatorjeve požige in druga maščevanja 
nad civilnim prebivalstvom. 32 Prepričanje bil, daje nasilje za zmago revolucije 
nujno. Če nasilja ni, gaje treba preprosto izvati in okupatorja naravnost prisiliti 
v represalije. Na podlagi odlokov OF, ki so poleg denunciantstva in kolaboraci­
je s smrtno obsodbo prepovedali ustanavljati druge oborožene formacije razen 
partizanskih, 33 si je Komunistična partija prisvojila vse pravice do slovenskega 
naroda in jih z nasiljem začela tudi uveljavljati.
Vosovci so morali vedeti, da bo zaradi njihovih akcij padlo veliko nedolžnih 
ljudi. Zavestno so pobijali v pričakovanju maščevanja in represalij okupatoija, saj 
je izzivanje represalij postal izdelan način boja z natančno določenimi političnimi 
cilji. Prebivalstvo Ljubljanske pokrajine je napoved streljanja talcev pretresla, saj 
se Italijani za razliko od Nemcev do takrat za takšna dejanja niso odločali. Grožnja 
italijanske civilne in vojaške oblasti s streljanjem talcev pa nasilja v pokrajini ni 
zaustavila. Akcij VOS v Ljubljani je bilo še več in število ustreljenih talcev seje v 
enem mesecu toliko povečalo, da italijanska oblast v začetku junija njihovih imen 
ni več niti objavljala.34 Najbolj presenetljiva pa je ugotovitev, da krivci za povzro­
čeno nasilje nikoli niso bili tisti, ki sojih Italijani aretirali. 35
Proti okrutnemu streljanju talcev so slovenske žene na pobudo Angele Vode 
začele maja 1942 zbirati podpise pod peticijo, s katero so hotele posredovati 
pri Mussoliniju. 36 Ker je bilo vodstvo Komunistične partije proti peticiji in pro-
29 DLR 2, dok., str. 19.
30 DLR 2, dok. 13, str. 27.
31 DLR 2, dok. 9, str. 20, op. 8.; Ferenc v »Ubija se premalo«, str. 19 ugotavlja, da o streljanju 
protitalcev »do sedaj ni znan noben primer takega ukrepa«.
32 Vladimir Dedijer: Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, II. Rijeka, 1981, str. 1009; Kar­
deljevo pismo Titu, 2. 8. 1941; prim. Bajt, Bermanov dosje, str. 404-405; Nora BelofF: Zapra­
vljena dediščina Josipa Broza Tita. Maribor 1990, str. 84.
33 DLR 2, dok. 38, str. 86, Kardeljevo pismo Titu, 18. 5. 1942.
34 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 108, v poročilu Misiju v Švico, 2. 6. 1942.
35 Angela Vode: Skriti spomin. Ljubljana 2005 (dalje Vode, Skriti spomin), str. 96.
36 Alenka Puhar: Izgubljeno pismo Benitu Mussoliniju : peticija slovenskih žena Duceju. V: Delo: 
Sobotna priloga, 26. 4. 2003, str. 28-29.
227
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
ti zbiranju podpisov, so Vodetovi zbrane podpise s prevaro odvzeli in nadaljnje 
zbiranje podpisov prepovedali. Komunisti so imeli namreč pri streljanju talcev 
drugačne načrte in so talce naravnost potrebovali. Predvsem so se lahko znebili 
neljubih oseb, v partizanskih vrstah pa so iz strahu pred aretacijami pričakovali 
dotok novih ljudi. Streljanje talcev so lahko izkoristili v svoj prid, saj je VOS 
imel v vrhu italijanske tajne obveščevalne policije, kjer so razpolagali s seznami 
talcev, svojega zaupnika.37 Podobno so si za ljudi, katerih uboj bi za partijo v jav­
nosti izval negativno razpoloženje, pomagali z denuncijacijami pri okupatorju.38 
V konfliktu med italijansko civilno in vojaško oblastjo, pri katerem je bila pri 
izbiri talcev civilna oblast potisnjena na stran, je streljanje talcev potekalo pod 
»zelo misterioznimi okolnostmi«. 39
Kardeljeve naloge VOS
Ker je italijanska vojaška oblast zaradi vse pogostejših in težko obvladljivih 
partizanskih akcij na podeželju in vosovskih po Ljubljani dobila večja pooblastila, 
je z vojaškimi posegi vsaj od razglasa odloka o streljanju talcev naprej vse ostreje 
in nasilneje nastopala do domačega prebivalstva. Z obsežnimi racijami in odgoni 
prebivalstva v taborišča ter z večjimi vojaškimi operacijami je italijanska okupa­
torska vojska v obdobju napredovanja sil osi na svetovnih bojiščih načrtovala za­
treti partizansko gibanje v Ljubljanski pokrajini. V pričakovanju hujših represalij 
je zato Kardelj 14. junija 1942 vodstvu VOS predlagal reorganizacijo varnostne in 
obveščevalne službe, kamor naj bi zaradi izgajanja moških na prisilno delo vklju­
čili čim več žensk, ki naj jih »nauče streljati, zastrupljati in vse mogoče«. 40
Zaradi defenzive na domačem in mednarodnem vojaško-političnem prizori ­
šču je partijsko vodstvo spremenilo taktiko boja s pozivanjem na enotnost vseh 
narodnih sil, da bi tako razširili svojo bazo in preprečili svojemu idejnopolitične ­
mu nasprotniku, ki seje začel tudi vojaško organizirati, mobilizirati razpoložljive 
sile zase. Ker je Kardelj razvoj dogodkov gledal v dolgoročni perspektivi inje 
upal, da bi se položaj v naslednjih dneh lahko hitro spremenil, pa je VOS naročal, 
»zato imejte vedno na muhi nekaj vodilnih tičev, da bi jih potem ob primerni 
priliki lahko potolkli«. 41 Likvidacije je bilo takrat po njegovih navodihih treba 
omejiti le na najnujnejše denunciantske primere in na vodilne osebnosti, za katere 
pa se je bilo treba sporazumeti za vsakega posebej. Likvidacije je predvideval v
37 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 1819, 1844, / .../ Iz obveščevalnih poročil Dušana Kraigherja in 
Vladimirja Svetine poleti 1942 Zdenki Kidrič - Marjeti. Vosovske zveze so v dolgi verigi preko 
N. Kraigher in M. Baltič vodile do šefa italijanske tajne policije majorja Onnisa; prim. Vode, 
Skriti spomin, str. 97-98.
38 Prim. Bajt, Bermanov dosje, str. 424.
39 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 1803, Dušan Kraigher Zdenki Kidrič, 19.5. 1942, info. Kante Vla­
dimir.
40 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 7, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 14. 6. 1942.
41 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 18, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 28. 6. 1942.
228
Stane Okoliš
Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
rundah, v nizu drugo za drugo, po malo trajnejšem premoru je bilo treba počakati 
najugodnejšega političnega trenutka, ki ga nikakor ne bi smeli zamuditi.
Koje Kardelj v začetku julija 1942 zapustil Ljubljano, je vodstvu VOS naročil, 
naj opustijo načrtovani množični pokol Italijanov, naj pa takoj streljajo politične 
nasprotnike, če o njih dobijo nove obremenilne podatke. 42 Streljali naj bi tudi brez 
podatkov, če bi se nasprotovanje do njih v prihodnje v javnosti povečalo. Genera ­
la Leona Rupnika, ki je 2. junija 1942 postal ljubljanski župan, je ukazal streljati 
takoj, ko ga dobijo »na muho« in prav tako tudi denunciante in druge izdajalce. 
Ker so tedaj tudi Angleži utrpeli nekaj porazov, je predvideval, da bi bilo dobro 
udariti tudi po mihajlovičevcih, če bi le imeli v rokah podatke o njihovem sode ­
lovanju z okupatorji. Angležem bi morali namreč dokazati, da »jih ne streljajo 
zato, ker so njihovi, ampak zato, ker so okupatorski«. 43 Prepričanje bil, da ne bi 
bilo slabo likvidirati mihajlovičevega pooblaščenca v Sloveniji, majorja Karla 
Novaka, ali koga drugega od vodilnih. Pri tem je poudaril, da bi bilo za vsak tak 
uboj treba predhodno pripraviti političen teren, kar je naloga Poročevalca, takoj 
po izvršitvi pa o uboju sestaviti komunike.
Med italijansko poletno ofenzivo je Kardelj 29. julija 1942 Zdenko Kidrič 
opozoril, naj bodo v VOS izjemno previdni »kadar gre za likvidacije ljudi, ki niso 
neposredno izdajalci osvobodilne stvari slovenskega naroda«. 44 Na to previdnost 
jih je opozarjal tudi CK KPJ, kljub temu pa bi bilo za Kardelja tedaj izredno kori­
stno, če bi likvidirali enega od vodij »belogardistične« vojaške organizacije. Ker 
jim je takrat povzročila obilo težav, je ocenil, da jim »primerna kazen v Ljubljani 
ne bi škodovala«.
V brezobzirnem boju za oblast je Kardelj v začetku avgusta 1942 napovedal 
obdobje odločilnega boja s političnimi nasprotniki, ki jih v skladu z boljševi ­
stično terminologijo vseskozi imenuje »bela garda.« V demoralizaciji v lastnih 
vrstah, ki je bila očitna posledica italijanske ofezive, je slutil nevarnost krepitve 
in prevlade nasprotnikov. Boj z njimi je zato označil za »centralno vprašanje 
naše politike«. 45 Za VOS je bilo po njegovem prepričanju najbolj pomembno, da 
se vsidra v njihovih vrstah. Z vosovskimi podatki iz vrst nasprotnikov partizan­
skega gibanja jih je partijska propaganda lahko razkrinkavala. In če bi jih znala 
predstaviti kot glavnega pomočnika v okupatorjevi ofenzivi, je bilo nujno, da bi 
varnostni del VOS »udaril po njihovih voditeljih«. Ob politični pripravi akcije je 
bilo treba pozorno poslušati razpoloženje ljudstva.
Sredi septembra 1942 je bila glavna linija v partijskem boju »razbijati belo 
gardo tako politično kakor fizično«. 46 Kardelj je takrat vodstvu VOS v Ljubljano 
naročil: »Likvidirajte, kjer koli in kakor koli morete vse tiste, za katere lahko
42 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 21, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 4. 6. 1942.
43 Prav tam.
44 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 25, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 29. 7. 1942.
45 DLR 3, dok. 6, str. 14, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 2. 8. 1942.
46 DLR 3, dok. 94, str. 198, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 17. 9. 1942.
229
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
pred javnostjo pokažete, da so izzivači državljanske vojne v korist Italijanov.« 
Na omenjeno formulacijo je posebej opozoril, saj obtožba posameznika z »be ­
logardistom« takrat ni več zadoščala. Potrebno je bilo dokazati, da »bela garda 
izziva državljansko vojno v korist okupatorja in kot take likvidirati posamezne 
pripadnike te tolpe«. Kardelj je pri tem VOS opozarjal na opreznost, da ne bi 
zaostrovali odnosov znotraj OF in ne bi neposredno napadali sredine, temveč jo 
le navtralizirali. Ker je bila partija v defenzivi, sije morala zavarovati hrbet in se 
na široko povezovati z vsemi pri vsakršni malenkosti proti okupatorjem in proti 
tistim, ki so se v odporu proti boljševitičnemu nasilju zvezali z njimi. Nastopilo 
je odločilno obdobje, v katerem je partija po Kardeljevi oceni lahko vse dobila 
ali vse izgubila. Kakor hitro so po ofenzivi med svojimi pristaši uspeli dvigniti 
moralo, so takoj sprožili ofenzivne akcije proti »beli gardi«.
Zasledovanje in spremljanje dr. Marka Natlačena
Nekdanjega bana, dr. Marka Natlačena, so pripadniki VOS vseskozi spremlja ­
li in zasledovali na vsakem koraku, kljub temu pa o njegovem delovanju niso 
mogli pridobiti podrobnejših in verodostojnih podatkov. Čeprav so slutili, da iz 
ozadja »duhovno vodi vso klerikalno bega«, konkretnih obtožb proti njemu niso 
imeli niti v začetku septembra 194247 niti pozneje. Prvo informacijo, ki naj bi 
dokazovala Natlačenovo vodilno vlogo v »beli gardi« in opravičevala njegovo 
likvidacijo, je vosovska agentka pridobila posredno iz druge roke. 48 Ciril Žebot 
naj bi se namreč Natlačenu kot vodji na srečanju s stražarji domnevno zaklel, 
da bodo »križarsko vojno proti komunizmu hitro in točno izpolnili«. 49 Ker je 
Natlačen vedel za komunistične naklepe, da mu strežejo po življenju, je bil zelo 
previden in konspirativen, zato pa tudi za VOS skoraj nedosegljiv. Vojaško stra­
žo, ki so mu jo zaradi groženj ponudili Italijani, je odklonil, svoje stanovanje na 
Ciril-Metodovi ulici št. 18 (danes Ulica talcev - op. ur.), nedaleč od poljanske 
gimnazije, pa je zelo redko zapustil. Obveščevalci VOS, med njimi so bila veči ­
noma mlada dekleta, so mu sledili iz bližnjih stanovanj in opazovali predvsem 
dogajanje pred vhodom v njegovo hišo. Zanimalo jih je zlasti, kdo je prihajal 
na njegov dom, kdaj je prišel in koliko časa se je pri njem zadržal. Zasledovati 
so ga začeli že ob prvih naklepih za njegovo likvidacijo, zelo načrtno opazo­
vanje njegove hiše pa se je po vosovski evidenci začelo v drugi polovici julija 
1942.50 Po krajšem premoru v prvi polovici avgusta je opazovanje z manjšimi 
prekinitvami, ker zaradi strahu lastnika stanovanja in vračanja podnajemnika ni
47 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 166, Vladimir Krivic Zdenki Kidrič, 4. 9. 1942.
48 ARS, AS 1931, te. 709, str. 405, Poročilo VOS, št. 14,3. 10. 1942.
49 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 3008-3009, poročilo, Janhuba Rudi, 29. 9. 1942, info. Lidija Kovič 
26. 9. 1942.
50 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen. Izvlečki dokumentov o dr. Marku Natlačenu 
iz vosovskega arhiva. Priložena mapa je v arhivski škatli v osebnem gradivu, ki ga je Arhivu 
Republike Slovenije pred svojo smrtjo (2000) posredoval Franc Stadler - Pepe.
230
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
bilo mogoče, potekalo nepretrgoma do izvršitve uboja 13. oktobra 1942. Tudi ko 
je bilo zasledovanje po cestah po uboju poveljnika Slovenske legije za Ljublja­
no, Fortunata Majdiča, 25. avgusta 1942 zaradi nevarnosti začasno ustavljeno, 
so vosovski obveščevalci v sledilski grupi dobili navodilo, naj se opazovanje 
Natlačena nadaljuje. 51 Pri opazovanju Natlačenove vile so se ves čas menjavali. 
Navajali so vsakogar, kije prihajal in odhajal iz hiše, in poročali o vsem, kar je 
bilo mogoče sklepati o dogodkih v hiši. Njihove zabeležke izpričujejo dosledno 
opazovanje in sledenje tudi takrat, ko se pred hišo ni nič zgodilo oz. ko pred hišo 
»ni bilo nikakršnega prometa«.
V vodstvu VOS so uboje po Kardeljevih navodilih načrtovali v skladu z ra­
zvojem vojaško-političnih razmer in po razmisleku o primernosti notranje- in 
zunanjepolitičnega trenutka. Z opustitvijo načrta likvidacije generala Rupnika je 
namero za uboj Natlačena konec avgusta 1942 ponovno sprožil poverjenik CK 
KPS za Ljubljano Vladimir Krivic - Matevž. 52 Zdenka Kidrič, ki se je strogo 
držala Kardeljevih navodil, je bila najprej do tega predloga zelo zadržana, ker 
Natlačen ni bil »niti na kakem mestu, niti ne moremo kako otiplivejše dokazati 
njegovo sodelovanje z Italijani«. 53 Kidričeva seje zavedala, daje pri uboju Na­
tlačena treba upoštevati tudi zunanjepolitične razloge in da bi bil uboj Natlačena 
»popolnoma političen«. Dopuščala je sicer možnost, da je zadeva z vojaškim 
razvojem na nasprotnikovi strani dozorela, vendar pa na uboj Natlačena brez 
Kardeljevega pristanka ni bila pripravljena. Na prigovarjanje Vladimrja Krivica, 
daje treba vosovske akcije »usmeriti na glavne organizatorje državljanske vojne 
zlasti Natlačena«, 54 se je proti koncu septembra premislila in v pripisu obšir­
nega pisma Kardelja prosila za dovoljenje. 55 S pozitivnim odgovorom »bilo bi 
naravnost sijajno« je Kardelj 9. oktobra 1942 dokončno potrdil odločitev o uboju 
bivšega bana.56
Likvidacija bivšega bana
Neposredne priprave za akcijo so se začele septembra, po nalogu CK KPS 
pa je Edo Brajnik - Štefan, vodja varnostnih grup, likvidacijo Natlačena poveril 
Francu Stadlerju - Pepetu šest dni pred dnem uboja, ki si gaje sam izbral. 57 Za 
akcijo je bilo treba izdelati načrt, ki gaje bilo mogoče pripraviti samo na pod ­
lagi podrobnih informacij o Natlačenovi hiši, dvorišču in okolici, o razporeditvi 
prostorov v hiši ter o hišnih navadah in navadah obiskovalcev. Ker dotedanja
51 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2919, poročilo, Janhuba Rudi, 27. 8. 1942.
52 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 164, Vladimir Krivic Zdenki Kidrič, 28. 8. 1942,
53 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 176, Zdenka Kidrič Vladimirju Krivicu, 7. 9. 1942.
54 DLR 3, dok. 115, str. 272, Vladimir Krivic Edvardu Kardelju, 27. 9. 1942.
55 DLR 3, št. 106, str. 241.
56 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 35, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 9. 10. 1942.
57 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen; Slavko Žižek: Kdo je uprizoril 13. 10. 1942. 
V: Zaveza, 2007, št. 3 (dalje Žižek, Kdo je uprizoril), str. 95-102.
231
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
opazovanja za samo akcijo niso bila dovolj, je VOS ob odločitvi za likvidacijo 
Natlačena določil še posebno sledilno grupo, kije pod vodstvom Lidije Kovič iz 
primerne oddaljenosti z več strani neprekinjeno do same akcije opazovala doga ­
janje pri Natlačenovih.
Obveščevalka VOS in agentka v katoliških vrstah, Lidija Kovič, poročena 
Dermastij a, je Natlačenovo hišo in družino med vsemi najbolj poznala. Do po­
drobnosti je vedela vse, kar se je v hiši dogajalo, saj je njena družina stanovala 
v bližini in je bila z družino Natlačen v dobrem znanstvu. Zaradi dobrega po­
znavanja dogajanja pri Natlačenovih je laže iskala tudi način, kako atentatorju 
omogočiti, da bo vstopil v hišo. Ker je bilo med obiskovalci bivšega bana veliko 
duhovnikov, so vosovci vstop v hišo povezali z obiskom duhovnika, ki z Dolenj ­
ske bivšemu banu prinese pismo z važnim sporočilom, na katerega je bil potreben 
takojšen odgovor. 58 Za uspešno izvršitev akcije in za kritje umika likvidatorja po 
izvršenem uboju je ena od vosovskih obveščevalk, Brezar Stana - Mija, za akcijo 
poleg hiše izrisala tudi načrt dvorišča, vrta, ograje in bližnje okolice.
Iz opazovanja je bilo ugotovljeno, da Natlačen ni sprejemal obiskov do 8.45 
ure, da ni imel posebnega italijanskega spremstva, da se ni vozil z avtomobilom 
in daje imel za osebno varovanje samo enega agenta. Med akcijo seje sicer raz­
krilo, daje imel še enega v stanovanju, vendar pa seje ta moral ravno ob akciji 
zadržati na nekem drugem mestu. Na podlagi teh podatkov so prišli do sklepa, da 
se akcija izvede v Natlačenovem stanovanju pred 8.45, na podlagi razporeditve 
prostorov v hiši pa so določili tudi pot, po kateri bi se likvidator po opravljeni 
nalogi umikal. 59
Franc Stadler - Pepe je dobil za izvršitev uboja Natlačena izčrpne podatke in 
natančno sliko prostorov in druge podrobnosti v hiši in zunaj nje. Z Lidijo Kovič 
je bil od dneva, koje sprejel izvedbo akcije, v vsakodnevnem stiku. Skupaj sta se 
učila izrazov, ki jih je bilo treba izreči v pozdravu z Natlačenom. Privaditi se je 
moral na še tako majhno gesto, kije bila značilna nekaterim duhovnikom, poseb ­
no takrat, ko so bili pred človekom na visokem položaju.60 Psihološko in organi­
zacijsko se je pripravil do najmanjše podrobnosti. Ob poznavanju vseh podrob ­
nosti je moral biti pripravljen tudi na kaj nepredvidljivega. Tako je Natlačen prav 
v zadnjih dneh dobil psa, imel pa je tudi dodatnega agenta za osebno varovanje. 
Za pomoč pri zaščiti akcije sije izbral Jožeta Šiško - Luko, v neposrednih stikih 
med pripravo pa je bil tudi z Edom Brajnikom in Franjo Kroupo - Ackom. Stadler 
se je dobro zavedal velike teže naloge in odgovornosti za uspešno izvršitev, ki je 
bila tesno povezana »z razvojem ljudske revolucije«. 61
58 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Kronološki pregled akcij in delovanja, prepis s 
traku, str. 20.
59 Žižek, Kdo je uprizoril, str. 95.
60 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Kronološki pregled akcij in delovanja, prepis s 
traku, str. 20.
61 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen.
232
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
Za načrtovan podvig si je priskrbel potrebno duhovniško opravo: črn klobuk, 
očala, kolar in črn duhovniški plašč, ki si ga je dal napraviti pri zaupnem kro­
jaču.62 Iz vosovskega skladišča si je izbral najljubše orožje. Lidija mu je v noči 
pred akcijo napisala pismo, naslovljeno »gospodu eminenci Marku Natlačenu«, 
ki ga je sestavljala več dni. Dobro je poznala duhovniško okolje, da se mu je 
lahko prilagodila. Pod sporočilom je bil podpisan trebanjski dekan Tomažič, za 
katerega so vosovci vedeli, da se je obračal na Natlačena za pomoč v boju proti 
partizanom. Natlačen je prav tiste dni od dekana pričakoval pošto inje najbrž tudi 
zato s takim zaupanjem spustil likvidatorja v hišo.
Pri uboju Natlačena je Stadlerju 13. oktobra 1942 po skrbno izdelanem načrtu 
pomagalo pet sodelavcev. 63 Zjutraj po 8.00 uri so se zbrali na Strmem potu pod 
Ljubljanskim gradom, kjer so ga preoblekli v duhovnika, ga oborožili in mu dali 
zadnjo moralno podporo. Na primerni razdaliji so ga spremljali na njegovi poti 
proti Natlačenovi hiši v Ciril-Metodovo ulico. Zaščitnik Jože Šiška je v neposre ­
dni bližini Natlačenove hiše pazil na stražo pred gimnazijo na Poljanah, v kateri 
je bila italijanska vojska. Ko so iz Natlačenove hiše odjeknili streli in seje slišalo 
vpitje, je z orožjem izpod plašča onesposobil prestrašena stražarja, ki se med be ­
gom likvidatorja iz Natlačenove hiše nista niti ganila. Potem ju je pustil in zbežal 
proti Gruberjevemu kanalu.64
Stadlerje pred tem v duhovniški obleki pozvonil pri vrtnih vratih Natlačenove 
hiše. Pred vhodom gaje ustavil Natlačenov agent, nato gaje sprejela služkinja. 
Ko se je predstavil in pojasnil, da ga pošilja trebanjski dekan s pismom, ki ga 
mora osebno izročiti gospodu Natlačenu, je smel stopiti naprej. Služkinja gaje 
peljala v dnevni prostor, kjer gaje najprej sprejela Natlačenova žena. Predstavil 
se ji je kot kaplan trebanjskaga dekana in ji postregel z najnovejšimi novicami 
z Dolenjske. Ko je iz gornjega dela hiše prišel nekdanji ban, se je poslovila. Po 
uvodni predstavitvi je Marku Natlačenu pojasnil, daje pismo zelo pomembno in 
da se mora z njegovim odgovorom takoj vrniti. Koje Natlačen pismo v zaskrblje ­
nosti odprl, se usedel in začel brati, je prišlek pristopil bliže in ga ustrelil v glavo 
in nato še v vrat.65 Bilo je točno 2 minuti do pol devete ure, ko je nekdanji ban 
omahnil na mizo in bil na mestu mrtev.
Natlačenova žena je takoj po prvem strelu začela vpiti in klicati na pomoč. 
Stadler pa je po izvršenem uboju začel iz hiše panično bežati. Namesto na dvo ­
rišče je po stopnicah zašel v klet in se nato med vračanjem v pritličje prerival 
z Natlačenovo ženo, sinom Markom in služkinjo, ki so ga hoteli zadržati. Med
62 Prav tam.
63 ARS,AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc-Pepe, Rekapitulacija mojega dela v borbeni grupi VS, 
str. 10. Lidija Kovič - Liza, p. Dermastia, Jože Šiška - Luka, Stana Brezar - Mija, Franjo Kroupa 
- Acko, Sabina Mavsar - Breda, p. Stadler.
64 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen.
65 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Rekapitulacija mojega dela v borbeni grupi VS, 
str. 10. Stadler za razliko od drugih zapisov piše, daje Natlačena prvič ustrelil v glavo in nato 
še dvakrat v vrat.
233
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
ruvanjem je s pištolo, ki se mu je medtem zataknila, po glavi dvakrat udaril sina 
Marka in ga onesposobil. Po kratkem bojuje s silo odrinil tudi ženo in služkinjo, 
seju osvobodil, stekel skozi kuhinjo in kabinet ter skočil skozi okno na dvorišče. 
S preskokom čez vrtni zid je v zadnjem trenutku ušel tudi psu. Za vogalom gaje 
na triciklu čakal Kroupa, ki gaje za gradom ob Gruberjevem kanalu odpeljal čez 
Dolenjsko cesto na Opekarsko cesto in naprej v Gradišče, kjer gaje čakala sode ­
lavka Sabina.66 Pri njej se je uredil in se nato vrnil na službeno mesto v Poštno 
hranilnico, ki gaje zjutraj zaradi akcije z izgovorom zapustil.67
Prvi odzivi
Vest o vosovskem uboju bivšega bana dr. Marka Natlačena se je kot blisk 
razširila po vsej Ljubljani in okolici. 68 Povsod je pustila globok vtis in nihče ni ob 
njej ostal neprizadet. Vedelo se je, da je Natlačen prejemal grozilna pisma, vendar 
je večina živela pod vtisom, da si komunisti tega koraka ne bodo upali tvegati, 
ker bi preveč občutno zadeli v javno mnenje. V katoliških krogih so bili ob vsej 
prizadetosti prepričani, daje »stiska očividno pritirala komunistično stranko že 
tako daleč, da sega po skrajno obupnih sredstvih in da sedaj gotovo čakajo na 
uspeh tega dejanja«. 69 Trdno so bili odločeni, da se s tem »niti v najmanjši meri 
ni zmanjšal odpor proti komunizmu, nasprotno komunisti bodo čutili, da so s tem 
zločinom prilili samo olja na ogenj in povečali požar, ki bo vso hudobijo neizpro ­
sno požgal in počistil«. 70
Zelo odločno so uboj dr. Natlačena obsodili tudi v liberalnem taboru. Bolj 
kot kadar koli do takrat so se »zgrozili ob novem ostudnem in zahrbtnem zlo­
činu«, ki je izval »najostrejši odpor proti morilskemu komunizmu in njegovim 
privržencem«. V skladu z liberalnim prepričanjem in tradicijo pa so ugotavljali, 
daje »zahrbtni umor kot politično sredstvo že sam po sebi dejanje, ki gaje treba 
odklanjati in obsojati. Kar pa počnejo komunisti med nami, ni niti več politična 
borba, marveč je le še izživljanje najnižjih zločinskih nagonov.«71 V uboju bivše ­
ga bana so zaznali dogodek, ki je v delovanju slovenskih komunistov presegel 
vse meje neprizadetosti in potrpežljivosti. V odklanjanju komunističnih metod 
so bili enotni, da »za iskrenega Slovenca ne more biti več izbire in omahovanja. 
Vsi se moramo strniti v en tabor ter z vsemi sredstvi izločiti iz sebe komuni­
stične zločince, ki s svojimi divjaštvi upropaščajo ves narod. /.../Z umorom dr. 
Natlačna je mera polna. Za nikogar ne more biti več izgovora in ne opravičila, da 
ni spregledal zločinske komunistične igre. Minil je čas neinteresiranosti. Vsak
66 Mavsar Sabina - Breda, por. Stadler. - ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe.
67 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Kronološki pregled akcij in delovanja, str. 
20-22.
68 O uboju sta naslednje dni obširno poročala Slovenec in Jutro.
69 Slovenec, 14. 10. 1942, str. 2.
70 Prav tam.
71 Jutro, 14. 10. 1942, str. 2.
234
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
kdor hoče dobro sebi in svojemu narodu, se mora pridružiti neizprosni borbi 
proti komunizmu.« 72
Partijsko vodstvo je bilo nad ubojem Natlačena navdušeno. Kardelj se je, pre ­
oblečen v železničarja, po prestani roški ofenzivi iz Podlipoglava vrnil v Lju­
bljano »točno tisti dan, koje bil likvidiran Natlačen«. 73 Koje še istega dne pisal 
Kidriču in Leskošku o svojem prihodu v Ljubljano in položaju v mestu, je že na 
začetku izrazil splošno partijsko zadovoljstvo nad dogodkom z besedami: »Ka­
kor ste že gotovo na svoje veliko veselje izvedeli, je danes naša VOS likvidirala 
Natlačena« in temu takoj dodal še svoje osebno doživljanje ob prejeti novici o 
uboju: »Lahko si mislite, da sem prav pošteno razveseljen. /.../ Ljubljana je po­
polnoma pod vtisom tega dogodka.« 74 Boris Kidrič je čez dva dni v odzivu Kar­
delju čestital »celotnemu VOSU! Tistim, ki imajo pri tem neposredne zasluge, pa 
najbolj. Krasno!«75
Navdušenje partijskega vodstva nad ubojem Natlačena je bilo toliko bolj razu­
mljivo, ker si je v tej nameri že dalj časa prizadevalo in v tej smeri dajalo partij­
skim funkcionarjem in posebej VOS zadevna navodila. CK KPS je pred ubojem 
Natlačena, 5. oktobra 1942, v tem smislu Alešu Beblerju med drugim naročil, 
da »moramo belo gardo fizično trebiti z vsemi sredstvi«, kajti »le tako se zače ­
tek državljanske vojne razvija v našo korist«, in k zadnji ugotovitvi dodal: »tudi 
individualne likvidacije kolovodij, podpihovalcev in organizatorjev so izredno 
važne. Ne odlašajte niti trenutka!« 76 Komunisti so tudi in predvsem z nasiljem, 
uboji in atentati na pomembne politične osebnosti postali upoštevanja vreden po­
litični dejavnik. Boris Kidrič se je zavedel realne moči in teže komunistov ter 
stiske okupatorjev prav po uboju Natlačena, ko je visok predstavnik italijanske 
okupacijske oblasti apeliral na ugledne Ljubljančane, naj vplivajo na komuniste, 
da bodo omejili svojo teroristično dejavnost. V pismu Beblerju, 20. oktobra 1942, 
se je posledično vprašal: »Vidiš, kaj pomeni naša perspektiva!« in si v trdnem 
prepričanju odgovoril: »V kratkem se bo izkazalo, kako pravočasna in nujna je 
bila Natlačenova likvidacija.« 77
72 Prav tam.
73 DLR 3, dok. 172, str. 425, Edvard Kardelj (in B. Kidrič) izvršilnemu odboru OF v Dolomite, 
28. 10. 1942.
74 DLR 3, dok. 145, str. 363-364, Edvard Kardelj Borisu Kidriču in Francu Leskošku, 13. 10. 
1942; Jesen 1942 : korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana, 1963 (dalje 
Jesen 1942), str. 31, dok. 3.
75 DLR 3, dok. 151, str. 387, Boris Kidrič in Franc Leskošek Edvardu Kardelju, 15. 10. 1942.
76 DLR 3, dok. 135, str. 329, CK KPS (B. Kidrič in E. Kardelj) Alešu Beblerju, 5. 10. 1942.
77 DLR 3, dok. 157, str. 395, Boris Kidrič Alešu Beblerju.
235
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
Streljanje talcev
Uboj dr. Marka Natlačena ni bil le zahrbten, saj so ga izvedli pod pretvezo, 
ampak tudi zelo drzen in predvsem dramatičen. To je bil naj večji podvig med 
vosovskimi likvidacijami v Ljubljani. Kakor po predhodnih ubojih VOS je bilo 
po uboju Natlačena še z večjo gotovostjo pričakovati, da bodo zaradi tega de ­
janja padli nedolžni ljudje. Stadlerju in njegovim sodelavcem je bilo po akciji 
takoj jasno, da bodo Italijani zaradi njihovega dejanja streljali talce. 78 Italijani 
so bili po uboju Natlačena istega dne ob štirih popoldne trdno odločeni, da so 
nujne najstrožje represalije in da bodo zato zvečer ustrelili 25 ljudi, za katere so 
imeli zanesljive dokaze, da so komunisti. 79 Pri visokem komisarju Grazioliju je 
bilo določeno, da del talcev imenuje kvestura, del komanda fašističnega oddelka 
generala Renza Montagne, del pa komanda 11. armadnega zbora.80 Pripeljali so 
jih iz policijskih, sodnih in vojaških zaporov ter iz obrtne šole. Pred hišo v Ci­
ril-Metodovi ulici, v kateri je bil ubit dr. Natlačen, je italijanski strelski vod še 
isti dan ob 8. uri zvečer, to je 11 ur po uboju, ustrelil 24 talcev. Streljanje talcev 
pred iztekom 48-umega roka, v katerem je bilo od izvršenega nasilnega dejanja 
po določilu odloka o streljanju talcev še mogoče izslediti krivce, je izsilil faši­
stični general Montagna.81 Med ljudmi je, tako kot v mnogih drugih primerih, 
prevladalo splošno mnenje, da bi okupator lahko izsledil neposredne krivce. 82 Po 
streljanju so mrtve talce peljali na dveh tovornjakih in triciklu na pokopališče na 
Žale, kjer so jih položili v skupni grob.83 Kvestor Ravelli je bil prepričan, da so 
bili ustreljeni talci zares komunisti, saj sta dva iz policijskih zaporov pred smrtjo 
zaklicala: »Živel Lenin in živela Rusija!«84
Streljanje talcev na kraju zločina je pretreslo tudi Natlačenovo družino, ki je 
bila zaradi vosovskega umora najbolj prizadeta. Koje žena ubitega dr. Marka Na­
tlačena videla streljati talce pred hišo, je zakričala in padla v nezavest, da so jo 
morali odpeljati v Leonišče. Sin Marko je stopil k italijanskemu oficirju in ga 
prosil, naj ne streljajo talcev. Ker je ta imel tak ukaz generala Robottija, ni mogel 
ničesar spremeniti. 85 Proti streljanju talcev naj bi posredoval tudi škof Rožman, 
vendar prav tako brez uspeha. 86 Od predvidenih 25 je bilo ustreljenih 24 talcev.
78 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Natlačen Marko.
79 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2093, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 15. 10. 1942, info. Kante 
Vladimir.
80 Prim. Arhiv Temeljnega sodišča Ljubljana, Ko 483/45 Grafenauer Franc, 13.12. 1945.
81 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2100, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 20. 10. 1942, info. Kante 
Vladimir.
82 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2110, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 31. 10. 1942.
83 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2093, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 15. 10. 1942, info. Kante 
Vladimir.
84 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2094, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 15. 10. 1942, info. Kante 
Vladimir.
85 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2381, poročilo, JanhubaRudi, 17. 10. 1942.
86 Tabor, 1968, št. 3, str. 52.
236
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
Lastnik gostilne Daj-Dam, Zupan Julij, kije bil prav tako določen za ustrelitev, se 
je v zadnjem trenutku rešil z zvijačo. Preden so italijanski vojaki začeli streljati, je 
zaigral slabost in padel v nezavest. Ker ga v takem stanju niso hoteli streljati, so 
ga odvedli nazaj.87
Italijani so po streljanju talcev za Natlačena razširili govorice, da pridejo v 
prihodnje za talce v poštev tudi Kidričevi sorodniki, samo za poskus atentata na 
škofa Rožmana pa so zagrozili z ustrelitvijo 50 talcev. 88 Komunisti so namreč 
škofa predhodno obsodili na smrt in grozili, da bodo obsodbo izvršili ne glede na 
število ustreljenih talcev. Čeprav škof zaščite ni prosil, je italijanska okupacijska 
oblast takoj po uboju Natlačena zastražila tudi škofijski dvorec. 89
Visoki komisar Grazioli je po uboju Natlačena in streljanju talcev pričakoval, 
da bo poslej mogoče tesnejše politično sodelovanje s slovensko stranjo. Želel je, 
da bi prišlo na pobudo več uglednih Ljubljančanov do konkretnih pogovorov. Ker 
je padel dr. Natlačen, je mislil, da jih bo nekaj prišlo vsaj iz katoliških vrst. To 
pričakovanje pa se mu ni izpolnilo, ker so na protikomunistični strani odklanjali 
»vsako sodelovanje, ki bi imelo kakršen koli političen značaj«.90
Ustreljeni talci
Uboj Natlačena je z demonstracijo okupatorske oblasti s streljanjem talcev 
na kraju zločina globoko zarezal v razpoloženje med prebivalstvom. Če je bilo 
takoj po uboju Natlačena še precej tistih, ki so tako dejanje odobravali, so se 
po nekaj urah zaradi ustreljenih talcev zgrozili. Med ustreljenimi je bilo veliko 
vplivnih Ljubljančanov, ki so veljali za nekakšne liberalne stebre, 91 čeprav so ak­
tivno podpirali OF. Na protikomunistični strani so bili trdno prepričani, da so bili 
ustreljeni talci pred hišo dr. Natlačena podporniki in pripadniki OF ter komunisti, 
ki so med drugim opravljali tudi razne zaupne naloge. 92 Aretirani so bili večji del 
v obdobju neposredno pred ubojem Natlačena. Inž. Kresnik Peter, podravnatelj 
ljubljanske Električne cestne železnice, je bil aretiran dan pred ubojem dr. Natla­
čena. 93 S partizanskim nasiljem na podeželju, vosovskimi uboji v Ljubljani, vse 
hujšim pritiskom italijanske okupacijske oblasti in njenimi grožnjami z represali ­
jami nad prebivalstvom ter z odkritim nastopom protikomunistične akcije seje že 
pred ubojem dr. Natlačena zelo zaostrilo razmerje med podporniki in nasprotniki 
OF, med tistimi, ki so podpirali komunistično delovanje, in tistimi, ki so se mu 
postavili po robu. Pet dni pred ubojem dr. Natlačena, 8. oktobra 1942, so pripa-
87 Vesti, 24. 10. 1942.
88 Vesti, 13. 11. 1942.
89 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 159sL; Miloš Stare: Politično in situacijsko poročilo 
Slovenske Zaveze, 12. 11. 1942 (dalje Stare, Politično in situacijsko poročilo).
90 Prav tam.
91 Vesti, 20. 10. 1942.
92 Vesti, 22. 10. 1942; Stare, Politično in situacijsko poročilo, str. 159.
93 ARS, AS 1931, t.e. 699, str. 3303, poročilo, Gerk Stana, 31. 8. 1943.
237
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
dniki VOS ubili višjega policijskega uradnika Kazimirja Kukoviča, kije pripravil 
seznam komunistov.94 Italijani so zaradi tega uboja v dneh pred Natlačenovim 
ubojem izvedli vrsto racij v Šiški, kjer je bil atentat izvršen, in od zajetih so od ­
brali tiste, ki so jih označili za komuniste. 95 Ker storilca niso izsledili, so po istem 
postopku kot za dr. Natlačena odbrali še osem talcev in jih v ustrelili v Gramozni 
jami pri Tomačevem dan po Natlačenovi smrti.96 Ustreljeni talci pred hišo ubitega 
dr. Marka Natlačena, 13. oktobra 1942, ob 20.00 uri so bili: 97
Peter Kresnik (1904),98 Štepic Marko (1904),99 Magdič Pavle (1909),100 Kr­
pan Ivan (1910), Rebuša Stanko (1919), Prožalec Stane (1895), Bezek Anton 
(1921), Vadnjal Stane (1903),101 Prosen Josip (1906), Maver Josip (1919), Pezdir 
Josip (1895), Bricelj Franc (1910), Kogovšek Ivan (1909),102 Kogovšek Valen ­
tin (1915), Kogovšek Josip (1911), Možina Venčeslav (1922), Miklavčič Matej 
(1884), Podgornik Dominik (1915), Romavh Peter (1898),103 Smrekar Bernard 
(1901), Škerl Josip (1902), Vodnik Viktor (1902), Hanžič Ferdo (1910) in Arbelj 
Anton (1914).
Izbor talcev
Čeprav so Italijani za vosovske uboje po Ljubljani in po pokrajini streljali 
talce že več mesecev, je VOS po uboju Natlačena »belo gardo« obtožil, daje bila 
njena prva reakcija, daje pri okupatorjih predlagala streljanje talcev. 104 Ko seje 
razvedelo, da so bili ustreljeni talci zares organizatorji in podporniki partije in 
OF, je bilo med nasprotniki komunizma slišati, daje »roka pravice začela padati
94 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2004, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 3. 9. 1942, info. Kante Vla­
dimir.
95 Vesti, 19.10. 1942.
96 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2380,poročilo št. 83, JanhubaRudi, 18. 10. 1942; Ferenc, »Ubijaše 
premalo«, str. 240. Amšek Janko (1916), prof. Košak Vinko (1913), Turk Janez (1903), Nagode 
Ciril (1911), Babnik Rudolf (1909), Hribar Josip (1921), Tomažič Lojze (1912), Božič Branko 
(1922).
97 Prav tam, str. 2380 in prav tam, str. 239-240.
98 Podravnatelj ECŽ, od 1941 obveščevalec. - Ljubljana Gradišče 1941-1945. Ljubljana, 1987, 
str. 69.
99 Trgovec iz Šiške. - Vesti, 20.10. 1942.
100 Lastnik modne trgovine na Aleksandrovi cesti, kjer je poštna OF zbirala orožje. - Ljubljana v 
ilegali 1: v odločilnih dneh. Ljubljana 1959, str. 435.
101 Vodja OF na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev. - ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2105, 
Kante Vladimir.
102 Brate Ivana, Josipa in Valentina Kogovšek ter Vinka Možina so 28. 9. 1942 v Podlipi aretirali 
Italijani in vaški stražarji. - Janko Maček: Šentjošt brani svoje izročilo. Ljubljana 2005, str. 64.
103 Železničarski višji uradnik, član KP od 1930, sekretar železniškega komiteja, vodil mrežo od ­
borov OF in NZ. Aretirala gaje italijanska patrulja v Šiški 6. 10. 1942, ko je prenašal ilegalni 
tisk. - Ljubljana v ilegali 1, str. 476.
104 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, Poročilo VOS Ljubljana, št. 15, 17. 12. 1942.
238
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
po pravih«. 105 Prvič od objave razglasa o streljanju talcev seje zgodilo, daje med 
talci padlo toliko zavzetih partijskih aktivistov in prepoznavnih privržencev OF. 
Čeprav je bilo streljanje tako velikega števila talcev grozljivo, naj bi se po obve ­
ščevalnih podatkih iz nasprotnega tabora »to vendar moralo zgoditi, ker naj bi se 
Ljubljančani samo tako odvrnili od OF«.106 Žrtve naj bi bile opravičene, ker so 
bile sokrive smrti dr. Natlačena, toda kljub temu so bile žrtve. Z ubojem dr. Natla­
čena je »komunistična OF ustrelila tudi 24 svojih deloma odlič nih funkcionarjev 
oz pristašev. In tudi to je zločinstvo.« 107
Iz vosovskih obveščevalnih poročil je mogoče potrditi, da so v protikomuni ­
stični akciji pred ubojem Natlačena pripravljali seznam komunistov in sodelav ­
cev OF, ki naj bi jih predali Italijanom. Vendar pa ni nobenih dokumentov, ki bi 
potrjevali, da bi ga zares predali. Kakor je bilo že ugotovljeno, so na Visokem 
komisariatu določili, da del talcev za Natlačena imenuje kvestura, del komanda 
fašističnega oddelka generala Montagne, del pa komanda 11. armadnega zbora. 
Pomembno vlogo pri izbiri talcev je tudi tokrat, podobno kot v prejšnjih primerih, 
nedvomno imela italijanska tajna policija Ovra. Z njenimi visokimi predstavniki 
so imeli zveze tudi v VOS. Poskusi posameznih intervencij, ki so bile do tedaj po 
navadi uspešne, tokrat niso uspeli. 108 Tudi čas zanje je bil izjemoma zelo kratek. 
Imena talcev za Natlačena je po podatkih VOS določil kapetan Tomari, pripa­
dnik tajne policije pri 11. armadnem zboru, kije zbiral imena oseb, osumljenih 
komunizma in sodelovanja z OF.109 Izviral je iz Gorice inje znal tudi slovensko. 
Nekdanjega vodje tajne policije Onnisa in poveljnika karabinjerjev v Ljubljanski 
pokrajini D’Amata, pri katerih so sodelavci VOS do tedaj posredovali, med ubo­
jem dr. Natlačena ni bilo več v Ljubljani. Kardelj je 28. oktobra 1942 v Dolomite 
sporočil, da sta bila pod obtožbo sodelovanja s komunisti in dela v njihovo korist 
v Ljubljanski pokrajini »po nekih - baje precej zanesljivih vesteh« v Italiji ustre ­
ljena po sodbi vojnega sodišča. 110 Zanesljivost vesti o njuni smrti se mu je potrje ­
vala tudi v tem, ker so v Ljubljani zelo intevzivno iskali osebe, zlasti ženske, ki 
so bile v stiku z njima.
Boj proti preplahu v partijskih vrstah
Po uboju Natlačena in začetnem navdušenju je zaradi obsežnega streljanja 
talcev in represalij med pripadniki in podporniki partije in OF nastal preplah,
105 Vesti, 20. 10. 1942.
106 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2105, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič 22.10. 1942; ARS, AS 1931, 
t.e. 698, str. 2390, poročilo, Janhuba Rudi, 20. 10. 1942.
107 Svobodna Slovenija, 20. 10. 1942, str. 3.
108 Za trgovca Magdiča in Štepica je tako interveniral Marijan Zajec, vendar brez upeha. - ARS, 
AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 29.
109 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa M. Natlačen, str. 29.
110 DLR 3, dok. 172, str. 430, v op. 27 je brez obrazložitve navedeno, da vest ni točna. V arhivu 
italijanske vojske v Rimu gradivo s procesa za raziskavo ni bilo dosegljivo. Infor. Peter Urbanc.
239
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
ki je mejil že na pravo paniko. Ker so bile represalije tako krute in so se tudi v 
VOS zbali občutne oslabitve med aktivisti OF, je Zdenka Kidrič 26. oktobra 1942 
Kardelju predlagala, »da bi bilo začasno umestno spremeniti akcije prvenstveno 
v pravcu propagande«. 111 Kardelj je bil nad preplahom presenečen, kajti njemu 
je bilo naravno, da vojna prinaša uničenje in nasilje, za represalije pa je bil pre ­
pričan, da krepijo odpor. Uboji in represalije so bili zanj le dve sestavim v taktiki 
političnega boja. V takih okoliščinah seje moral »pošteno potiti«, daje prepričal 
svoje najožje sodelavce, daje »v resnici Natlačenova likvidacija dogodek, kije 
dokončno nagnil tehtnico v našo korist«. 112 V poročilu IOOF 28. oktobra 1942 
se je zato zavzel za odločen boj proti negativnemu razpoloženju, ki naj bi bilo 
posledica strahu, utrujenosti in kapitulantskih nagnenj tudi pri dobrih in iskre ­
nih pristaših OF. Napovedal je večjo pozornost političnemu delu, vzgoji kadrov 
in pojasnjevanju politične linije IOOF med članstvom. Pri tem je ugotavljal, da 
»našim aktivistom ni dovolj jasna perspektiva našega boja in tudi ne, čemu smo 
se lotili prav takih in takih sredstev borbe, a ne drugačnih«. 113 In šele ko seje pa­
nika čez nekaj dni začela polegati, je opazil, da »so ne samo naši aktivisti, ampak 
tudi široki krog OF videli, daje bil dogodek z Natlačenom izredno pozitiven«. 
Optimistične napovedi za razvoj OF je ob navedbah pozitivnih notranje- in zuna­
njepolitičnih dogodkov oprl tudi na pravilnost izvajanja likvidacij in posebej na 
ugodne posledice Natlačenove likvidacije. 114 Kardelj je bil trdno prepričan, daje 
»bela garda« z likvidacijo bivšega bana popolnoma na tleh. Ni videl več nikogar, 
ki bi ga »s tako avtoriteto postavila na čelo, kakor je lahko postavilaNatlačena«. 115 
Po podatkih obveščevalcev VOS pa seje tudi začetni preplah med pristaši OF, ki 
je nastal zaradi represalij po likvidaciji Natlačena, kmalu začel umirjati. Zaradi 
očitkov o uporabi metod, s katerimi seje protikomunistična akcija hotela znebiti 
svojih nasprotnikov, naj bi se strah »v določeni meri začel polagoma obračati v 
očitke proti beli gardi«. 116 Iz tega razloga so nekateri v spremenjenih okoliščinah 
začeli ponovno zagovarjati uboj Natlačena kot potrebno kazen.
Enoten odziv v Slovencu in v Jutru
Podroben opis uboja in obsodbo nasilnega dejanja sta dan po Natlačenovi 
smrti, 14. oktobra 1942, prinesla oba ljubljanska dnevnika, tako klerikalni Slove ­
nec kot tudi liberalno Jutro. Pri obeh so zapisali, da so podrobnosti nenavadne, da 
se je komunistični zločinec, preoblečen v duhodnika, pri vstopu v Natlačenovo 
hišo poslužil pretveze, daje prinesel lažno pismo, in da je bivšega bana v njegovi
111 Jesen 1942, dok. 32, str. 111, Zdenka Kidrič Edvardu Kardelju, 26. 10. 1942.
112 DLR 3, str. 425, dok. 172, Edvard Kardelj izvršilnemu odboru OF v Dolomite, 28. 10. 1942.
113 Prav tam.
114 Prav tam, str. 426.
115 Prav tam, str. 428.
116 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2396, poročilo, Janhuba Rudi, 25. 10. 1942.
240
Stane Okoliš
Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
delovni sobi ustrelil, medtem ko gaje odpiral. Eni in drugi so se zgražali nad pod ­
lostjo uboja in omenjali dejstvo, daje atentator po boju z Natlačenovo družino in 
s pomočjo sodelavca ušel. 117 Pri Slovencu so zaradi komunističnih pobojev, zlasti 
na podeželju, že pred tem objavljali podobne članke, pri liberalnem Jutru pa se 
je zgodilo prvič, da so tako jasno in nedvoumno obsodili tako uboj dr. Natlačena 
kakor tudi vse druge komunistične zločine. Ob smrti dr. Natlačena, ki je s svojo 
zmerno politiko med tradicionalno nasprotujočimi si klerikalci in liberalci delo ­
val povezovalno, so spoznali, da bo vrsta prišli tudi na njih.
Pri Jutru niso skoparili s pohvalami na račun Natlačena. Priznali so mu zlasti 
njegove organizacijske sposobnosti in doslednost v njegovem političnem delova ­
nju. Posebno priznanje so mu izrekli, ko so zapisali, da mu tudi najhujši naspro­
tniki »niso nikdar mogli odrekati izredne sposobnosti in globoke preudarnosti, ne 
gorečega domoljubja in najboljše volje delati dobro za narod in zlasti ne njegove 
osebne poštenosti in ne madeževanosti. Zato je segal njegov ugled tudi daleč pre ­
ko vrst političnih somišljenikov in njegova beseda je mnogo veljala povsod.« 118 
Povsem razumljivo jim je bilo, da je bil Natlačen nasprotnik komunizma, saj 
je kot bivši ban lahko še globje spoznal naravo komunizma, delovanje komu­
nistov in njihove načrte. Prepričani so bili, da so se komunistični voditelji bali 
prav »njegovih izkušenj in njegovega vpliva na vso trezno in pošteno slovensko 
javnost in ga zato strupeno sovražili«, ter priznali, da »ga bo danes nemogoče 
nadomestiti«. 119 Druge vzroke za uboj so videli tudi v njegovem slovenskem pre ­
pričanju, njihovi sadistični pokvarjenosti in obupnem besu pred koncem njihove 
strahovlade ter predvsem zaradi ustrahovanja ljudi, ki je, po mnenju Jutra, poleg 
lažne propagande glavno sredstvo komunističnega vplivanja na ljudi. 120
Prelomnost dogodka so drugi dan po Natlačenovi smrti naznanili s podna ­
slovom k članku »Mera je polna!« in z ugotovitvijo »Kdor kakor koli podpira 
komuniste, je sokriv njihovih zahrbtnih umorov in drugih podlih zločinov«. 121 
Prepričani so bili, da je »odvratni zahrbtni umor« dr. Natlačena med Slovenci 
povečal odpor proti komunistom in njihovim posrednim in neposrednim podpor ­
nikom. Ta odpor seje, po pisanju Jutra, začel na podeželju dvigati že pred meseci, 
ko so začela prihajati na dan poročila o »partizanskih zverinstvih«, inje naraščal 
bolj in bolj ter zajel tudi Ljubljano. Komunistični zločini, zlasti zahrbtni umori, 
naj bi odpirali oči tudi tistim, ki so bili pod vplivom komunistične propagande. 
Vedno več naj bi bilo takih, ki so spoznavali, da komunisti »zavestno kopljejo 
grob svojemu narodu in da jih je treba zato iztrebiti«. 122
V Jutru so odločno zapisali, da je »podli umor dr. Natlačena izbil sodu dno 
in da mora biti komunističnega divjanja med Slovenci enkrat za vselej konec!
117 Jutro, 14. 10. 1942, str. 2; Slovenec, 14. 10. 1942, str. 2.
118 Jutro, 14. 10. 1942, str. 2.
119 Prav tam.
120 Jutro, 16. 10. 1942, str. 2 in 15. 10. 1942, str. 2.
121 Jutro, 15. 10. 1942, str. 2.
122 Prav tam.
241
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
Nobenega opravičila in nobenega licemerstva ne more več biti za nikogar, da se 
ne bi pridružil borbi proti njemu in za njegovo iztrebljanje med nami.«123 Kakor 
storjeni zločini obtožujejo komunistične voditelje, ki izdajajo povelja, tako obre ­
menjujejo tudi vse tiste, kijih tako ali drugače podpirajo ali opravičujejo njihova 
dejanja. Pri Jutru so postali trdno odločeni, daje »treba strup komunističnega te ­
rorja radikalno izločiti iz narodovega telesa. Pasivnost do njega ni več mogoča in 
ne več dopustna, vsako simpatiziranje z njim, čeprav še tako zavito, pa pomenja 
istovetenje z zločinstvom.« 124
Pri Slovencu ni bilo dvoma, daje dr. Natlačen padel »kot nasprotnik komu­
nističnega svetovnega naziranja ter komunističnega političnega in socialnega 
reda«. Hkrati so pričakovali, da bo »komunistična propaganda skušala ta svoj 
zločin zopet zakriti pod kakšno krinko ter proglasiti njegov umor kot nekak ose ­
ben obračun ali pa kot maščevanje še iz prejšnjih časov Natlačenovega politič ­
nega udejstvovanja«, vendar pa so bili pri tem prepričani, da »ni nihče več tako 
naiven, da bi takšni razlagi verjel. Zločin nad dr. Natlačenom je zločin uradnega 
komunizma nad nekdanjim predstavnikom slovenskega ljudstva in nad naspro­
tnikom zločinstva.« 125
Nedvomno je bila, po mnenju Slovenca, glavni motiv komunistov za uboj 
Natlačena bojazen, da »bi jim utegnil zmešati njihove prevratne načrte«, toda, 
podobno kot pri Jutru, ugotavlja, da ni bil »nič manjši razlog za to krvavo in člo­
veškega dostojanstva nevredno dejanje nenasitna žeja komunistov po krvi. Hoče 
se jim čim več krvi, v krvi hočejo potopiti poštenost, v krvi udušiti vsakogar, ki 
jih s svojo navzočnostjo še spominja na zakone pravičnosti in poštenja.« 126 Avtor 
zapisa v Slovencu je zato sklepal, daje bil »ta umor tudi nekak krvav odpor proti 
strašnim očitkom prelite krvi, očitkom, ki komuniste zasledujejo noč in dan ter 
jim grizejo pokvarjene duše«. Tako uboj Natlačena ni bil samo »politično pre ­
računana gesta komunistične stranke, marveč tudi ogabno dejanje poblaznele in 
podivjane narave komunistične družbe«. In še bolj izrazita je ugotovitev avtorja 
zapisa v Slovencu, ko nadaljuje svojo misel in pravi, da »komunist ne sme po­
znati nobene morale, nobene hvaležnosti, komunist mora plavati v krvi svojega 
dobrotnika, v krvi svojih lastnih staršev, bratov, komunist mora klati, klati, klati 
... Zato je popolnoma pravilen zaključek, ki se že izvaja in se bo še bolj izvajal. 
Zločin se ne sme več zakrivati z dobroto ali s plaščem krščanske ljubezni, tem ­
več se mora s pravično silo zatirati, tudi če pri tem padajo glave in teče kri.« 
Zgražanje zaradi kaznovanja krivcev naj bi bilo zato že »zločinsko sodelovanje z 
zločinom«. In ko pri Slovencu ugotavljajo, da so mnogi nasedli komunistični pro­
pagandi, ki je spremenila moralne pojme, saj je iz poštenosti naredila izdajstvo
123 Pravtam.
124 Pravtam.
125 Slovenec, 14. 10. 1942, str. 2.
126 Pravtam.
242
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
in iz morale nemoralo, odločno napovedujejo, da se odpor proti komunističnemu 
zločinstvu s smrtjo dr. Natlačena »ni niti za las zmanjšal«.127
V zapisih, ki so v Slovencu sledili še več kot teden po dr. Natlačenovi smrti, 
so njihovi avtorji na več mestih poudarjali, daje umrl sin iz ljudstva, kije živel 
za ljudstvo. Človek, ki »se ni nikdar vdinjal drugačnim težnjam, kakor tistim, ki 
so v zvezi s slovenstvom v najširšem smislu, kije bil samorasten in samoroden in 
poln živih vrednot, kijih dedujemo od svojih očetov in jih moramo nedotaknjene 
predati svojim sinovom kot večno luč na našem domačem ognjišču. Podrli pa so 
ga oni, ki niso vredni biti imenovani sinovi našega ljudstva.« 128
Odziv Jutra in Slovenca na uboj dr. Natlačena je bil enoznačen in v mnogih 
pogledih zelo podoben. Ni bilo večjih razlik. Razlike so bile predvsem v pou­
darkih. Nedvoumno so pri enih in drugih obsodili tako uboj kakor tudi komuni­
zem in njegovo zločinsko delovanje. Iz zapisov v obeh časnikih je izvirala trdna 
odločenost, da se komunističnemu revolucionarnemu nasilju uprejo enotno in z 
vsemi razpoložljivimi sredstvi. V Slovencu so novo smer pisanja o komunistič ­
nem nasilju v Jutru toplo pozdravili in iz njega celo ponatisnili nekatere udarne 
misli. 129 Iz Jutra je prišlo tudi liberalno priznanje katoliškemu taboru za žrtve, ki 
jih je povzročil komunizem, v obeh krogih pa so pozvali k strnitvi vseh v boju 
proti komunizmu.
Članki o uboju dr. Natlačena v Jutru in Slovencu so močno vplivali na obliko­
vanje javnega mnenja v Ljubljani. Ker niso bili podpisani, je VOS kmalu začel 
poizvedovati o njihovih avtorjih, zlasti v Slovencu. Po prvih poizvedovanjih sta 
članke pisala Ruda Jurčec in Narte Velikonja, 130 pozneje pa so ugotovili, daje bil 
pisec nekaterih člankov tudi dr. Tine Debeljak. 131
V Slovencu so med časopisnimi članki, ki so ob uboju bivšega bana Natlačena 
izveneli v obsodbo gnusnega zločina, od prvega dne objavljali tudi pozive Lju­
bljančanom, naj pomagajo pri odkrivanju komunističnih zločincev. Med posame ­
znimi odstavki so z mastnim tiskom ljudi nagovarjali: »Naša narodna dolžnost je, 
da pomagamo razkrinkavati komunistične zločince, ki se skrivajo po Ljubljani!« 
ali »Pomagajte pri zasledovanju in razkrinkavanju komunističnih atentatorjev!« 
oziroma »Kdor ve za zločince, pa jih ne javi oblasti, je sokriv komunističnih 
umorov!« in podobno. Zaradi razkritih partizanskih zločinov na podeželju in na­
zadnje še globoke pretresenosti ob vosovskem uboju Natlačena sredi Ljubljane je 
bila akcija uspešna, saj je celo Kardelj priznal, da »nam belogardistična denun- 
ciantska kampanja, ki zajema ulico za ulico, hišo za hišo, zadaja težke udarce, 
težje od vseh prejšnjih masovnih racij. Teh racij sedaj ni več. Love samo ljudi po 
spisku, toda te precej temeljito.« 132
127 Prav tam.
128 Slovenec, 15. 10. 1942, str. 3.
129 Slovenec, 25. 10. 1942, str. 2.
130 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2381, poročilo Janhuba Rudi, 18. 10. 1942.
131 ARS, AS 1931, te. 698, str. 2385, poročilo Janhuba Rudi, 20. 10. 1942.
132 DLR3, dok. 172, str. 426.
243
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
Na glavni pošti v Ljubljani je bila partija dobro utrjena, OF pa je imela dobro 
razpredeno organizacijo in močno podporo. Protikomunistična akcija je po uboju 
Natlačena ugotovila, da se partijska »propaganda prav z glavne pošte širi na vse 
strani Ljubljane« in daje bilo tam »pokradenih in izročenih vodstvu OF na tisoče 
ovadb, s pomočjo katerih bi bilo razkritih že mnogo ljubljanskih komunistov«. 133 
Sodelavci OF in komunisti so bili, po prepričanju protikomunistov, »v najbolj 
tesnih zvezah z Italijani, zlasti tistimi, ki so na pošti«, da bi »se vodilnim komuni­
stom ne moglo kaj zgoditi«. Zaradi tega so, kakor ugotavljajo Vesti, »zastonj po­
zivi po časopisih, da naj ljudje javijo zločince oblastem, dokler so ti na pošti«. 134 
Drugi odzivi
Uboj dr. Natlačena je marsikoga streznil, toda še vedno so se našli ljudje, ki 
so ga odobravali in trdili, da seje zgodil 3 mesece prepozno. 135 Poleg partijske ­
ga vodstva so uboj Natlačena bez zadržkov podpirali tudi drugi partijci, njihovi 
sopotniki v OF in drugi pristaši. Uboj so zato glasno pozdravili v tistih okoljih, 
kjer je imela partijska organizacija svoje člane in privržence ter prek njih tudi 
večji vpliv. Tako je bilo na električni cestni železnici, kjer so bili vodilni člani 
OF večinoma stari levičarji. 136 Prav tako so uboj Natlačena zagovarjali nekateri 
uradniki na Visokem komisariatu, ki so bili v dobrih stikih s predstavniki okupa­
cijske oblasti in so poskušali reševati zaprte člane OF.137 Nekateri so se ob novici 
o uboju Natlačena od veselja celo napili, 138 drugi pa so bili trdno prepričani, daje 
prav, daje bil Natlačen ubit.139
Večina tistih, ki so zagovarjali in opravičevali uboj dr. Natlačena, pa je bila 
prizadeta zaradi streljanja talcev. Dr. Natlačena so zato še bolj črnili, talci pa so 
zanje postali še bolj čisti. 140 Po drugi strani so po streljanju talcev mnogi spre ­
menili prvotno mnenje. V protikomunistični akciji so zato pričakovali, da se bo 
v Ljubljani, kjer je imela OF veliko zaslombo, začelo »miselno preobračanje«. 141 
Med mnogimi, ki sicer niso bili privrženci dr. Marka Natlačena, je OF prav z nje ­
govim ubojem izgubila zadnje simpatije. 142 Natlačen je najprej res vstopil v kon­
zulto, toda skoraj vsi Ljubljančani so vedeli, daje že po štirih mesecih iz protesta 
iz nje izstopil in odklonil italijansko vojaško stražo pred svojo hišo. Za mnoge
133 Vesti, 25. 10. 1942.
134 Prav tam.
135 Vesti, 20. 10. 1942.
136 Prav tam.
137 Vesti, 26. 10. 1942.
138 Vesti, 17. 11. 1942.
139 Vesti, 20. 11. 1942.
140 Prav tam: »... škandal je, daje zaradi enega psa padlo toliko nedolžnih žrtev.«; Vesti, 30. 10. 
1942: » ... da so bili po Natlačenovi smrti pobiti talci edini pošteni ljudje v Ljubljani.«
141 Prav tam.
142 Kajetan Gantar: Utrinki ugaslih sanj: utrinki na mladost. Ljubljana 2005, str. 66-67.
244
Stane Okoliš
Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
Ljubljančane je bilo nerazumljivo, da morilec za svoje dejanje ni odgovarjal, am­
pak je moralo zaradi njega umreti tako veliko nedolžnih ljudi.
Mnogi sopotniki in sodelavci OF so prav zaradi likvidacij VOS že pred ubo­
jem Natlačena začeli dvomiti o pravilnosti svoje poti. 143 Za Kocbeka likvidacije 
pri nas niso ustvarjale »političnega zadržanja, ampak moralen nemir«. 144 In kakor 
so v IOOF kmalu po objavi italijanskega razglasa o talcih na Kardeljev predlog 
razpravljali o predlagani likvidaciji Natlačena in jo zavrnili, sojo komunisti čez 
slabega pol leta izvedli, novica o njej pa je IOOF »iznenadila in prizadela«. Ko­
cbeka ne toliko kot »moralna nepravilnost, temveč kot politična nejasnost«, saj 
so mu manjkali podatki »za zadosten pregled nad ljubljansko resničnostjo«, toda 
prepričan je bil, da je »naše ljubljansko predstavništvo vsestransko premislilo 
svojo odločitev in pravilno izbralo trenutek za to kazen«. 145
Tako Kocbek kakor tudi Vidmar, ki najprej likvidacije Natlačena na IOOF ni­
sta podprla, sta se po njeni izvršitvi z njo strinjala. Zaradi velikega števila talcev 
se je Vidmar začel naknadno spraševati, ali je v začetku maja ravnal pravilno, 
ker ni takoj podprl Natlačenove likvidacije, in ali bi takrat tudi padlo tako veliko 
ljudi? 146 Čeprav formalnega sklepa IOOF o likvidaciji dr. Natlačena ni sprejel, 
je Zdenka Kidrič v poročilu višjemu jugoslovanskemu partijskemu funkcionarju 
21. decembra 1942 zatrjevala, daje odločitev za »justifikacijo vodje bega dr. Na­
tlačena« sprejel prav IOOF.147
V IOOF je novica o likvidaciji dr. Natlačena najprej sprožila vprašanje, 
ali »politični razvoj vodimo v skladu s tehtnimi okoliščiami ali ga, nasprotno, 
prehitevamo«? 148 Mnenja so bila različna, prevladala pa je ocena Borisa Kidriča, 
da »razvoja ne prehitevamo, temveč, da ga zvesto tolmačimo.« Pri tem je Kidrič 
ugotovil, da OF svoj boj ob temeljni programski točki o takojšnjem oboroženem 
odporu vodi »v stalnem skladju s politično, materialno in moralno zmogljivostjo 
ljudstva«.
Za Kocbeka je bila Natlačenova likvidacija konec prve faze boja proti doma ­
čim nasprotnikom. V njej je videl prelom. Medtem ko je prej spoznaval neogib- 
nost revolucionarnega preloma, je ta prelom po likvidaciji Natlačena doživljal 
dejansko. Bistvo preloma je smatral v tem, da »likvidacija ne pomeni le pravično 
kazen za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega 
prava in nove pravice«. 149 Relativiziranje občutka za pravico in pravo je z Natla­
čenovo likvidacijo povezal z ugotovitvijo, da »dosedanje revolucije kažejo, da se 
ta prelomni trenutek veže s smrtjo tirana. /.../ Revolucionarna volja s kaznova-
143 Vode, Skriti spomin, str. 82.
144 Kocbek, Zbrano delo, str. 706.
145 Prav tam, str. 263; isti, Tovarišija : dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943. Mari­
bor 1967 (dalje Kocbek, Tovarišija), str. 208-209.
146 Vidmar, Obrazi, str. 585.
147 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 242, Zdenka Kidrič Ivanu Krajačiču.
148 Kocbek, Tovarišija, str. 209.
149 Prav tam, str. 210.
245
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
njem tirana odpravlja staro pravo in postavlja novo.«150 Z Natlačenovo smrtjo se 
je po Kocbekovem mnenju OF znebila človeka, okrog katerega so se združevali 
vsi »pravoverni klerikalni pristaši«. 151 Za njim tudi on v klerikalni stranki ni videl 
človeka, ki bi mogel nasprotnike OF tako poenotiti, pač pa so bili nastavljeni 
dobri pogoji, da v njenem vodstvu pride do trenj med njenimi manjšimi voditelji.
Posledice uboja v protikomunistični akciji
V protikomunistični akciji je zahrbtni uboj dr. Natlačena poleg ogorčenja nad 
podlostjo dejanja in napovedi odločnega odpora proti komunizmu povzročil tudi 
precej negotovosti in strahu, ker zanj ni bilo enakovrednega naslednika. Vosovci 
so iz svojih obveščevalnih sporočil ugotavljali, daje »bega prizadeta predvsem 
zato, ker nima osebe, ki bi lahko tako v pogledu politične sposobnosti, kakor tudi 
kot figura zasedla Natlačenovo mesto«. 152 Takoj po uboju je prevladalo mnenje, 
da bo Natlačenovo zapuščino prevzel škof Rožman, saj naj bi Natlačenov se ­
kretar, kaplan Malovrh, po vosovskih virih izjavil, da »niso v stanju postaviti 
naslednika in daje škof edini, ki pride v poštev«. Podobne izjave so po istih virih 
dajali tudi drugi funkcionarji in podporniki protikomunistične akcije, pri tem pa 
za škofa ni bilo mišljeno, da bi postal »centralna politična oseba«, ampak kot »za­
dnja avtoriteta«. 153 Te izjave imajo še večjo težo ob podatku, da so se septembra 
1942 med najhujšimi italijanskimi grožnjami pred iztrebljanjem Slovencev pri 
škofu zbrali slovenski razumniki in »sklenili, da ne bodo nič sklenili«, naj bi pa 
takrat prav dr. Marko Natlačen predlagal, da »škof v teh časih prevzame politično 
vodstvo«. 154
Med vidnejšimi predstavniki in aktivisti protikomunistične akcije je bilo zara­
di uboja Natlačena veliko potrtosti in prizadetosti. 155 Slovenska ljudska stranka, 
iz katere je nastalo jedro protikomunistične akcije, je v kratkem času izgubila 
tri pomembne voditelje. Med okupacijo, ko je stranka delovovala v ilegali, se 
je izguba Natlačena v vodstvu stranke, ki ni bila več tako enotna kot pred voj­
no, še bolj poznala. V pogajanjih z naprednim blokom za sporazum o izvajanju 
političnega sodelovanja v Slovenski zavezi je Natlačenov zastopnik Miloš Stare 
na predlog Janka Mačkovška 24. oktobra 1942 precej resignirano odgovoril, da 
preostali člani vodstva stranke dokončnih obvez v imenu stranke ne morejo spre ­
jeti, ker so po odhodu dela vodstva v tujino in po izgubi Korošca, Kulovca in 
Natlačena »le upravitelji stranke«. 156 Po uboju dr. Natlačena so tudi v italijanskih
150 Prav tam.
151 Prav tam, 209
152 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, Poročilo VOS Ljubljana, št. 15, 17. 12. 1942.
153 Prim. ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2381, poročilo, Janhuba Rudi, 17. 10. 1942.
154 Jakob Kolarič: Škof Rožman, knj. III. Celovec 1977, str. 360.
155 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2100, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 20. 10. 1942, info. Kante 
Vladimir.
156 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 47^48.
246
Stane Okoliš
Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
okupatorskih krogih poizvedovali, kdo vodi katoliško stranko, in si za Natlačeno ­
vega naslednika predstavljali dr. Lukmana.157
Za posledice in vpliv uboja Natlačena na nasprotni tabor so se v prvi vrsti 
zanimali vosovci, ki so v svojih poročilih iskali predvsem novice o potrtosti in 
preplahu v »beli gardi« ter pri tem pretiravali. V protikomunistični akciji je po 
uboju dr. Natlačena nastala predvsem neomajna odločenost, da uniči partizane in 
zatre komunizem. Proti komunistom so napovedali ostre ukrepe, kajti »z Natla­
čenovim umorom je bilo sodu izbito dno«. 158 Po vzoru ustanovitve vaških straž 
so v Ljubljani pripravljali ustanovitev mestne straže. Še bolj kot pred ubojem 
Natlačena seje med podporniki protikomunistične akcije poudarjala ideja odpora 
proti komunizmu, za katero seje bilo treba boriti. 159
Čeprav zastopniki SLS v jugoslovanski begunski vladi dr. Natlačenu niso pri­
zanašali z očitki, da naj bi prekršil dogovor v SLS pred okupacijo, da nikomur od 
vodilnih politikov v odnosih do okupatorjev ne bo mogoče pripisati nikakršnega 
sodelovanja, je jugoslovanska vlada v Londonu z njegovo smrtjo izgubila glav­
nega predstavnika v okupirani Sloveniji. Zanj ni bilo enakovrednega nasled nika 
v celotnem protikomunističnem taboru. Natlačen je bil prvi, ki je v katoliškem 
taboru ponudil roko nacionalistom. 160 Njegovo delovanje pa je bilo v popolnem 
soglasju z direktivami Draže Mihajloviča. 161
Pogreb
Pogreb dr. Marka Natlačena je bil po pogrebu dr. Antona Korošca največja 
slovenska žalna manifestacija. 162 Na sončno jesensko popoldne, v petek 16. 
oktobra 1942, se je nad pričakovanji na zadnji poti dr. Natlačena pri sv. Križu 
(pokopališču na Zalah - op. ur.) zbralo najmanj 5000 ljudi, ki so se prišli po­
klonit zadnjemu slovenskemu banu.163 Po oceni poročevalcev Slovenca in Jutra 
ter po prepričanju celotne protikomunistične strani je bila tako velika množica 
ljudi zgovorno znamenje, da se je Ljubljana z ubojem dr. Natlačena le zbudila 
in da se je mnenje Ljubljančanov do komunističnih zločinov začelo postopoma 
spreminjati. Na mnogih mestih so poudarjali, da je pri zadnjem slovesu od dr. 
Natlačena, ki je bil dolgoletni upravni predstojnik osrednjih slovenskih območij 
in je tudi za Ljubljano večkrat zastavil svojo besedo, sodelovala vsa Ljubljana. 
Že dopoldne se je več tisoč ljudi poklonilo njegovemu spominu pred krsto v 
ljubljanski stolnici. Pogreba so se udeležile tudi dolge vrste dijakov ljubljanskih
157 Vesti, 20. 11. 1942.
158 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2380, poročilo, Janhuba Rudi, 18. 10. 1942.
159 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2389, poročilo, Janhuba Rudi, 16. 10. 1942, info. Kobal Miloš.
160 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 7.
161 Stare, Politično in situacijsko poročilo, str. 159.
162 Svobodna Slovenija, 20. 10. 1942, str. 3.
163 Vesti, 20. 10. 1942; Slovenec (18. 10. 1942, str. 3) število udeležencev ocenjuje nad 10.000.
247
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
srednjih šol, uslužbenci mestnega poglavarstva, visoki predstavniki okupacijske 
in druge oblasti, predstavniki univerze in akademije znanosti in umetnosti, pred ­
stavniki raznih ustanov in zavodov, raznih zvez in združenj iz vseh slojev in vseh 
nazorskih prepričanj. 164 S posebno okrožnico mestnega poglavarstva so bili na 
pogreb Natlačena 14. oktobra 1942 povabljeni uradniki vseh oddelkov, zavodov 
in podjetij ljubljanske mestne občine, saj si je Natlačen ob izredni podpori ra­
zvoja na podeželju »mnogo prizadeval tudi za koristi mesta Ljubljana«.165 Na 
zbrano množico je pozitivno delovala navzočnost liberalnih veljakov dr. Otmarja 
Pirkmayerja in dr. Dinka Puca, ki je bil Natlačenov predhodnik na mestu bana 
Dravske banovine. Ljudje so bili presenečeni, ker so bili liberalci in klerikalci 
skupaj. Na pogrebu je bil tudi pisatelj Franc S. Finžgar, medtem ko je bil dr. 
Gosar zadržan in je pozneje svoj izostanek opravičil, ker je bil »ravno na dan 
pogreba povabljen na karabinjersko postajo«.166 Za nemoten potek slovesnosti je 
skrbela rediteljska služba, delovati paje začela tudi mestna straža, ki »je izvedla 5 
legitimiranj brez drugih posledic«. 167 Protikomunistična akcija so se prav v dneh 
pred ubojem Natlačena pogajala z italijanskimi okupacijskimi oblastmi o name ­
stitvi 400 mož »ljudske zaščite« v Ljubljani, zaradi uboja agenta Jožeta Habjana 
pa so samo nekaj dni pred tem vsi slovenski agenti dobili orožje, ki so ga lahko 
nosili tudi zunaj službe. 168
Tako Jutro kot tudi Slovenec sta večkrat poudarila pomen velike množice 
ljudi na pogrebu Natlačena. Zbrana množica je bila dokaz, da ljudje obsojajo 
uboj Natlačena, da obsojajo njegove povzročitelje in da so odločeni storiti konec 
komunističnemu divjanju. 169 Z udeležbo na pogrebu sta se v obsodbi zločinov 
komunizma združila tudi Ljubljana in podeželje. Slovo od Natlačena pa sploh 
»ni bila toliko pogrebna pot, ampak predvsem zmagoslavni pohod mučenika«. 170 
Tak odziv je lahko nastal le iz globoke notranje potrebe, kije v enotno vrsto str­
nila vse tiste, ki so pošteni, ki odklanjajo zločinski komunizem, njegove krvave 
metode in njegovo morilsko strast. Ni bilo razlike med različnimi sloji in stanovi 
prebivalstva, ko gre za obsodbo zločina in zločincev.
Jutro je bilo po pogrebu prepričano, daje »strnjena Ljubljana vstala in poka­
zala na prepričujoč način, da med poštenimi Slovenci in med morilsko družbo 
komunističnih zarotnikov zija nepremostljiv prepad, prepad, ki so ga bili izkopali 
zločini in ki se ne da več zadelati«. Zgražanje in obsojanje komunističnih zlo­
činov pa konča s sklepno mislijo, da »kdor noče biti sam sokriv komunističnih
164 Jutro, 18. 10. 1942, str. 2.
165 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestno poglavarstvo, 15. 10. 1942, št. 737.
166 Vesti, 20.10. 1942.
167 Prav tam.
168 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 2071-2072, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 1. 10. 1942, info. 
Kante Vladimir.
169 Jutro, 18. 10. 1942, str. 2.
170 Slovenec, 18.10. 1942, str. 3.
248
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
zločinov, se mora proti njim in njihovim povzročiteljem boriti z največjo odloč ­
nostjo vedno in povsod«. 171
Škof Rožman, kije vodil pogrebni obred, je imel pomenljiv govor, v katerem 
je pod vtisom pretresljivega dogodka zbrani množici prenesel dohovno sporočilo, 
ki gaje dr. Natlačen zapustil slovenskemu narodu. 172 V njem je narod pozval, naj 
zavrne pogubno brezboštvo, ker »z brezboštvom in tistimi, ki jim je brezboštvo 
vodilni nazor, ne more biti nobenega sodelovanja«. Narod lahko svojo prihodnost 
gradi le na božjih zapovedih, ki so edini trdni temelj zdravega razvoja. Slovenci 
naj nikar ne ubijajo sami sebe in ne izzivajo ukrepov, kijih prizadenejo v njihovi 
življenjski moči. K združitvi je povabil »vse, ki verujejo v Boga ter sebi in po­
tomcem želijo lepše in boljše življenje, kakor ga ponuja brezbožni komunizem«. 
Vsi Slovenci naj se združijo in preprečijo, da »tisti, ki so z vami sicer iste krvi, a 
s tujo blodno miselnostjo zaslepljeni, ne bodo mogli več pokončevati najboljših 
in najplemenitejših bratov in sestra, ki bi bili najbolj sposobni graditi pravičnejšo 
bodočnost«.
Veliko ljudi, ki je prišlo na pogreb Marka Natlačena, je obiskalo tudi grob 
ustreljenih talcev. To dejanje pa so mnogi razumeli kot čisto politično gesto. Med ­
tem ko aktivistom protikomunistične akcije ni bilo prav, da so se ljudje hodili 
poklonit sokrivcem Natlačenove smrti,173 so aktivisti OF in partijski pristaši v 
tem videli tiho, a vendar opazno demonstracijo. 174 Iz politične preračunljivosti 
naj bi se zato nekateri spraševali, za kom so ljudje na pogrebu sploh žalovali. Ali 
za Natlačenom ali za talci? Jutro in Slovenec talcev nista omenjala. Natlačenov 
pogreb je kljub temu poleg globoke pretresonosti ob njegovem uboju nedvomno 
veliko prispeval k ugotovitvi, da se javno mnenje v Ljubljani začelo spreminjati 
v škodo OF.175
Drugi dan po uboju je Slovenec ljudi pozval, naj »v znak žalosti nad okru­
tnim in zahrbtnim umorom Marka Natlačena, bivšega slovenskega bana, do kon­
čanega pogreba izobesijo čme zastave«. 176 Ljubljana naj bi s tem pokazala, da 
»enodušno obsoja vse strahotne pokolje, ki so z umorom dr. Natlačena dosegle 
svoj višek«, pri tem pa »nihče ne more in ne sme poslej stati ob strani strašnih 
dogodkov«. Ljubljana se je med žalovanjem za Natlačenom zares zavila v črnino, 
saj so žalne zastave visele z bolj ali manj vseh hiš v mestu in tudi v okolici. Jutro 
je ob tem ugotavljalo, daje »Ljubljana strnjena v spoznanju in obsodbi obupnih 
strahot, ki jih je komunizem prizadejal slovenskemu narodu«. 177 Slovo od Natla­
čena zato ni bilo samo v znamenju splošnega žalovanja za »najnovejšo žrtvijo
171 Jutro, 20. 10. 1942, str. 2.
172 Jutro, 18. 10. 1942, str. 2; Slovenec, 18. 10. 1942, str. 3.
173 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2390, poročilo, Janhuba Rudi, info. Lidija Kovič, 20. 10. 1942.
174 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2385, poročilo, Janhuba Rudi, info. Anžur, 20. 10. 1942.
175 ARS, AS 1931, t.e. 699, str. 3919, poročilo, Švent Bogdan-Ambrož, info. Marjan Strniša, okto­
ber 1942.
176 Slovenec, 15. 10. 1942,str. 3.
177 Jutro, 20. 10. 1942, str. 2.
249
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
komunističnega režima,« ampak tudi v znamenju obsojanja »blaznega dejanja« 
in v odločenosti, da se naredi »temeljit konec komunističnemu divjanju in mu v 
bodoče onemogoči vsak nov izbruh«. 178 Ljubljana naj bi po Slovencu in po Jutru 
v žalnih zastavah na viden način pokazala, kako globoko žaluje, kako se zgraža 
nad strašnim zločinom, kako je konec neodločenosti in kako je mestno prebi ­
valstvo solidarno v doslednem, neizprosnem boju proti komunizmu, njegovim 
nosilcem in njegovim podpornikom. 179
Tiste hiše, na katerih ni bilo izobešenih žalnih zastav, so vzbudila precejšnjo 
pozornost. Ker je ni bilo na sosednji hiši dr. Natlačena, ki je bila v lasti svaka 
visokega partijskega funkcionarja dr. Aleša Beblerja, so nekateri sklepali, da so 
vosovski obveščevalci najbrž prav od tu poizvedovali o Natlačenu in opazovali 
njegovo hišo. 180 V partiji in v OF so v znak nasprotovanja izobešanju žalnih za­
stav za pokojnim Natlačenom poskušali spodbuditi čim več žensk, da so v znak 
žalovanja za talci nosile črne obleke. 181
Dokazovanje krivde
Obtožno gradivo proti Natlačenu, ki ga je VOS zmogel pridobiti na podla ­
gi dolgotrajnega in načrtnega opazovanja ter sledenja Natlačenu in z uporabo 
drugih obveščevalnih podatkov, je vosovsko vodstvo po Kardeljevih navodilih 
zbralo in objavilo po Natlačenovi smrti v posebnem komunikeju pod naslovom 
»Justifikacija voditelja bele garde«. 182 Njegova objava v Slovenskem poroče ­
valcu je bila datirana na dan uboja, natisnjena pa 11. dan po njem. Po vsebini 
je obtožnica in sodba hkrati, poleg tega pa je še zagovor in opravičenje uboja 
na precej propagandističen način z značilnim partijskim besediščem. Besedilo 
komunikeja zato izveni v zelo posplošeni oceni Natlačenovega političnega udej ­
stvovanja vse od njegovih prvih javnih nastopov tik pred prvo svetovno vojno 
do njegove smrti. Brez jasnih dokazov ali prepričljive argumentacije je njegovo 
politično delovanje predstavljeno kot protislovensko, protidemokratično in pro­
tiljudsko. V skladu s Kardeljevo opredelitvijo pa tedaj za obsodbo ni bilo več 
dovolj človeka samo razglasiti za »belogardista«, temveč je bilo treba dokazati, 
da je »eden glavnih organizatorjev državljanske vojne med Slovenci v korist 
okupatorjev«. 183
Podlaga za sestavo komunikeja so bile vosovske informacije, ki večinoma 
izvirajo iz »specialnih in masovnih« vosovskih virov, bodisi sodelavcev ali agen ­
tov bodisi vrinjencev v vrstah nasprotnikov in v vrstah uradnikov, ki so delali v 
uradih okupacijske oblasti. Podatki so bili v glavnem iz druge, pa tudi iz tretje
178 Jutro, 18. 10. 1942, str. 2.
179 Jutro, 20. 10. 1942, str. 2; Slovenec, 17. 10. 1942, str. 2.
180 Vesti, 20. 10. 1942.
181 Vesti, 25. 10. 1942.
182 Slovenski poročevalec, 24. 10. 1942, str. 5-7; tudi v DLR 3, dok. 147, str. 369-374.
183 Prav tam, str. 7; prim. DLR 3, dok. 94, str. 198, Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, 17. 9. 1942.
250
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
roke. Za osnovo je bilo tisto, kar je nekdo slišal in potem sporočil naprej. Dr. Vla­
dimir Kante, najvidnejši vosovski obveščevalec na kvesturi, je tako po svojem 
obveščevalnem kanalu v začetku septembta 1942 sporočil Natlačenovo izjavo, 
ki je bila »samo za interno uporabo, ne za objavo«, zaupal pa mu jo je neki Na­
tlačenov prijatelj, da »predno bo minil 1 mesec, bo partizanska svojat pometena 
iz slovenskega ozemlja in to ne samo s pomočjo italijanske vojske, predvsem s 
sodelovanjem Slovencev samih«. 184 Tako posredovani podatki so bili v posame ­
znih primerih bolj ali manj natančni in resnični, v drugih pa tudi povsem napačni. 
Pri opazovanju Natlačenove hiše so vosovski obveščevalci tako sprva ugotovili, 
da se »Natlačen dr. Marko sestaja z nemškimi oficirji, ki zakamuflirani prihajajo 
k njemu na dom«. 185 Z nadaljnjim poizvedovanjem pa se je izkazalo, da »nemški 
oficirji ne hodijo k Natlačenu, temveč k Vauhniku, ki jim postreže s finimi sala­
mami itd., znanstvo pa ima z njimi še iz Berlina«. 186
VOS je razpoložljive podatke pri sestavljanju komunikeja prevzel v prvotni 
obliki, jih deloma dopolnil in podkrepil ter predvsem iz njih izpeljal potrebne 
sklepe, ki so mu narekovali, da je »izvršil svojo dolžnost, ki mu jo je naložil 
slovenski narod«. 187 Čeprav je iz Kardeljevih navodil Zdenki Kidrič razvidno, 
da so pri uboju Natlačena prevladovali politični razlogi, je VOS v komunikeju 
poskušal uboj utemeljiti z dokazovanjem Natlačenove »protislovenske« politike 
in »podžiganjem državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorja«, ki se v 
komunikeju v taki formulaciji ponovi kar trikrat v sicer različnih miselnih zve ­
zah. Glavni vosovski dokazi proti Natlačenu so bili:
»- članstvo v sosvetu in ponovna navezava tesnih stikov, maja in junija 1942, 
z vidnimi predstavniki okupatorskih oblasti vseh vrst, ki so ga obiskovali na 
njegovem domu,
- organiziranje in vodenje bele garde proti osvobodilni borbi slovenskega naro­
da ter pomoč okupatorju pri njegovi odločitvi, da razplamti in podžge krvavo 
bratomorno državljansko vojno in sploh daje postal vodja protinarodne reak ­
cije in vrhovni organizator vseh njenih zločinskih podvzemov proti obstoju 
slovenskega naroda,
- ker je v svojstvu voditelja slovenske izdajalske reakcije na svojem domu spre ­
jemal vse posamezne organizatorje državljanske vojne med Slovenci in jim 
dajal smernice in navodila za delo na sektorjih, ki so jim bili poverjeni,
- ker je stal na čelu tudi vsem vojaškim pripravam za organizacijo oboroženih 
belogardističnih tolp po deželi in v ljubljanski okolici ter se v ta namen skoro 
dnevno sestajal z njihvimi organizatorji,
184 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 203, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 3. 9. 1942.
185 ARS, AS 1931, t.e. 1499, mapa Marko Natlačen, str. 4.
186 ARS, AS 1931, t.e. 711, str. 1962-1964, Vladimir Svetina Zdenki Kidrič, 14. 8. 1942, info. 
Kante Vladimir.
187 Slovenski poročevalec, 24. 10. 1942, str. 7.
251
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
- ker je imel intenzivne stike s predstavniki nemške okupatorske oblasti na Go­
renjskem za organiziranje belogardistične akcije na slovenskem ozemlju pod 
nemško okupacijo«.188
Natlačen je bil iz navedenih razlogov spoznan, da je »kot vodja bele garde 
vodeči sokrivec za vse gorje, ki seje v letošnjem letu zgrnilo nad slovenski na­
rod«. Obširna razlaga Natlačenove krivde v gornjih obtožbah je zgrajena na dveh 
temeljnih opredelitvah. Natlačen je bil kriv, ker je bil »vodja bele garde« in ker je 
»podžigal državljansko vojno med Slovenci v korist okupatorja«. Slovenski na­
rod, ki gaje tedaj lahko predstavljala samo Osvobodilna fronta, gaje zato obsodil 
za »narodnega izdajalca, njegova smrt pa je rešila nešteto slovenskih življenj«. Z 
ubojem Natlačena je »slovenski narod v interesu uspešne borbe proti okupatorju 
branil svojo v težkih bojih in trpljenju skovano enotnost« in VOS je v imenu slo­
venskega naroda obenem napovedal, da bo »tudi v bodoče neusmiljeno kaznoval 
vse tiste izvržke slovenskega imena, ki bi nadaljevali s podžiganjem in razplam- 
tevanjem državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorja«.189
Čeprav za večino že prvi dan po uboju Natlačena ni bilo dvoma, daje moril­
ca, tako kot skoraj pri vseh prejšnjih ubojih, nad žrtev poslalo partijsko vodstvo, 
pa so se do objave »komunikeja VOS OF o justifikaciji voditelja bele garde« v 
Slovenskem poročevalcu 24. oktobra 1942 pojavljale tudi drugačne razlage in 
govorice. Zlasti nekateri zagovorniki OF so trdili, da dr. Natlačena niso ubili ko­
munisti, ampak Italijani. Z ubojem najvidnejšega slovenskega politika naj bi do ­
bili razlog, da so se lahko znesli nad narodom in streljali talce. Za uboj Natlačena 
naj bi bili zato odgovorni Italijani in »bela garda«. 190 Vzrok za nastanek različnih 
govoric o povzročitelju uboja je bilo do objave komunikeja predvsem streljanje 
talcev. Z govoricami seje vsaj v manjši meri poskušalo nevtralizirati prizadetost 
in ogorčenje ljudi nad storilci. Ko se je iskalo krivce za zločin nad Slovenci, je 
bilo do neke mere mogoče kazati tudi na nasprotnika. Tako so nekateri trdili, 
da so Natlačena ubili fašisti, drugi so omenjali gestapo, tretji pa »belo gardo«. 
Nekoliko nenavadno pri teh trditvah je bilo, da o upravičenosti uboja Natlačena 
ni nihče dvomil, pač pa je nekatere »zelo deprimiralo veliko število talcev in 
hitrost, s katero so bili ustreljeni«. 191 Ko je prvi preplah zaradi streljanja talcev 
minil, je celo v opozicijskih katoliških krogih okrog Gosarja, Fabjana in »Časa« 
prevladalo mnenje, da so Natlačena ubili Italijani, da bi lahko izvajali nasilje nad 
Slovenci. 192
Na obtožbe proti Natlačenu so v katoliškem političnem taboru po objavi »ko­
munikeja VOS OF o justifikaciji voditelja bele garde« v Slovenskem poročevalcu 
sredi novembra v Slovencu odgovorili s člankom »Prostaško blatenje spomina dr.
188 Prav tam, str. 5-7.
189 Prav tam, str. 7.
190 Vesti, 13. in 24. 11. 1942.
191 ARS, AS 1931, t.e. 699, str. 3925, poročilo, Švent Bogdan - Ambrož, 10. 1942.
192 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 2390, dodatek k poročilu, Janhuba Rudi, 21. 10. 1942.
252
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
Marka Natlačena«. 193 V članku najprej ugotavljajo, daje komunistična stran s tem 
vendarle priznala, da je bil »bivši ban dr. Marko Natlačen ubit po nalogu komu­
nistične stranke«, saj je do takrat »komunistična propaganda razširjala govorice, 
češ da so ga ubili drugi in da so potem umor podtaknili komunistom«. Umor dr. 
Natlačena so komunisti po njihovem mnenju priznali kot »justifikacijo« in z njo 
poskušali na dolgo in široko opravičiti zločin. Tri strani svojega »zakotnega lista« 
so uporabili samo za to, da so »blatili spomin bivšega bana« in ga skušali prika­
zati kot nekega »izdajalca«. 194
Imeti stike z okupacijsko oblastjo, naj bi bil zločin samo po komunističnem 
pojmovanju in izdajalec naj bi bil po tem pojmovanju vsak, »kdor odkritosrčno 
izpolnjuje vse tiste dolžnosti, ki mu jih ne samo dovoljuje, marveč celo nalaga 
mednarodno pravo in krščanska morala«! Komunistična propaganda je po pre ­
pričanju avtorja članka poskušala »prevreči pravne in moralne pojme in jih iz­
ključno podrediti ciljem komunistične revolucije«. Komunisti se z zanikanjem 
mednarodno priznanih norm in krščanske moralne izločajo iz človeške družbe, ki 
gradi svoje sožitje na pravu in morali. 195
Naj večji in glavni očitek, ki so ga v Slovencu zaznali v komunikeju proti Mar­
ku Natlačenu, je v navedbi, daje organiziral oborožen odpor proti partizanstvu. 
Čeprav se avtor članka ni hotel spustiti v vprašanje, kakšno vlogo je dr. Natlačen 
imel pri zatiranju partizanstva, pa je želel pri tem poudariti predvsem to, daje kot 
»pošten Slovenec in zaveden katoličan gotovo pri tej akciji sodeloval. Osnovna 
dolžnost vsakega katoličana namreč je, da mora ne samo komunizem odklanjati 
in ga obsojati, temveč se mora proti njemu celo aktivno boriti.« 196 Ker je postalo 
stališče katoličanov do Osvobodilne fronte in do partizanstva po njunem razkrin­
kanju isto kakor do komunizma, naj bi dr. Natlačen »z organiziranjem protikomu­
nistične akcije storil le svojo splošno človečansko in zlasti versko dolžnost, kar 
mu je šteti le v dobro«. Dr. Marko Natlačen je po zapisu v Slovencu velik prav v 
svojem boju proti komunizmu, v tistem dejanju torej, ki ga Slovenski poročeva ­
lec imenuje zločinsko. Kar je krščanstvu krepost, je komunizmu zločin. Prav tuje 
najbolj razvidno, da gre pravzaprav za boj med dvema svetovnima prepričanj ima, 
med krščanstvom in boljševizmom. Kakor ugotavlja avtor članka, pa slovenski 
komunisti »skušajo to dejstvo skrbno prikriti, kajti dobro vedo, da je narod kr­
ščanski in da se proč od krščanstva odtrgat ne da«.
Na druge očitke dr. Natlačenu se v Slovencu ne ozirajo veliko, saj se »le posle ­
dično nanašajo nanj in so deloma popolnoma izmišljeni, deloma pa napačno pri­
kazani«. Smešnost, neumnost in zloba očitkov o grozodejstvih protikomunistične 
akcije je bila razvidna vsakomur, ki bi »le en dan preživel na deželi«. Strinjajo se, 
daje »nasproti puški treba postaviti vsaj puško, daje zločin treba kaznovati, daje
193 Slovenec, 19. 11. 1942, str. 2.
194 Prav tam.
195 Prav tam.
196 Prav tam.
253
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
treba pristaše oborožene komunistične revolucije, če se nočejo vdati, brezobzirno 
postreliti, kajti vse to je v skladu s pravičnostjo in s pozitivnimi zakoni. Niso pa 
kmetje tako neumni, da bi si sami požigali domove, kot so jim to delali do zdaj 
komunisti, tudi ne, da bi morili lastne ljudi in sami sebi plenili in ropali.«197
Ker komunisti dr. Natlačenu drugih očitkov niso mogli navesti, so po zapisu 
v Slovencu v Slovenskem poročevalcu njegov umor opravičili le s sodelovanjem 
z okupacijsko oblastjo in z organiziranjem odpora proti komunistični revoluciji. 
Pred javnostjo so Natlačena brez drugih dokazov razglasili za »narodnega izda ­
jalca«, ker je izdal narodne cilje »Osvobodilne fronte«. V Slovencu pa so bili 
pri tem že dolgo trdno prepričani, da so bili »cilji »Osvobodilne fronte« pred 
ljudstvom že davno razkrinkani in nameni komunizma v Ljubljanski pokrajini že 
več kot javno očitni«. Tako je avtor zapisa v Slovencu svojo analizo vosovskega 
komunikeja lahko sklenil z mislijo, da »zato tudi danes vsak pošten Slovenec ve, 
da seje nad bivšim banom izvršil ostuden zločin komunistične stranke in daje dr. 
Natlačen padel kot velik Slovenec in velik katoličan za sveto in narodno stvar«.198
Navedene obtožbe in očitki proti Natlačenu so zelo splošni. VOS jih je prav­
zaprav lahko uporabil ob vsakem uboju oz justifikaciji kogar koli. Iz komunikeja 
nikjer ne izhajajo konkretni dokazi. Tudi sestajanje z določenimi osebami samo 
po sebi ni moglo biti kaznivo dejanje. Zelo nedorečene so navedbe, katere ljudi 
je sprejemal in zakaj. Zagotovo pa same navedbe dajejo komunikeju videz večje 
prepričljivosti. Tipično boljševistično besedišče, ki ne omogoča prave identifika ­
cije pojmov in njihovega razumavanja, se kaže v izrazih, kot sta »vodja protina- 
rodne reakcije« ali »vrhovni organizator vseh zločinskih podvzemov proti obsot- 
ju slovenskega naroda« itd. 199 Mnoge navedbe, denimo, da so na neki domnevni 
konferenci v Celovcu »Italijani in Nemci ugotovili, daje nemogoče zlomiti odpor 
enotnega slovenskega naroda«, so neverjetne, imajo pa pozitiven propagandni 
učinek. Celoten komunike nima nobenega pravega dokaza, le splošne obtožbe, 
ki pa so zasnovane tako, da bi seveda lahko bile možne. Če ne drugega, so pri 
ljudeh lahko porodile sum, daje pa mogoče vendarle nekaj na stvari. Značilno za 
propagandistične izdelke.
Navajanje obtožb proti dr. Natlačenu in dokazovanje njegove krivde je bilo 
že od prvih načrtov za njegovo likvidacijo zelo problematično. Kardelj je že 
zgodaj leta 1942 zahteval Natlačenovo glavo in je v začetku zaradi velike po­
litične razsežnosti dogodka poskušal doseči soglasje s člani IOOF, za katere pa 
so bili predloženi dokazi tedaj premalo prepričljivi. Dober mesec pred ubojem 
je celo Zdenka Kidrič, kakor smo že ugotovili, izrecno priznala, da v vodstvu 
VOS nimajo otipljivih dokazov za dejanja, ki so mu jih očitali, in opozorila, da 
bi bila likvidacija Natlačena popolnoma politična. 200 Čeprav se je konec sep-
197 Pravtam.
198 Pravtam.
199 Slovenski poročevalec, 24. 10. 1942.
200 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 176, Zdenka Kidrič Vladimirju Krivicu, 7. 9. 1942.
254
Stane Okoliš
Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
tembra VOS prvič posrečilo dobiti podatek, ki »otipljivo dokazuje Natlačenovo 
vodilno vlogo v beli gardi« in posledično njegovo odgovornost in krivdo za 
vsa njena dejanja, je bil že navedeni podatek vosovske agentke Lidije Kovič, 
ki ga je pridobila na Prosvetni zvezi o srečanju Stražarjev z Natlačenom, zelo 
neprepričljiv. 201 VOS Natlačenove vodilne vloge pri organiziranju protikomuni ­
stične akcije do konca ni uspel konkretno dokazati. Ta precej »navidezen dokaz« 
tudi ni bistveno vplival na odločitev partijskega vodstva in VOS za likvidacijo 
Natlačena, ker so bili razlogi politično precej globji in širši in bi do likvidacije 
prišlo tudi brez tega dokaza. Ker je Natlačen po svojih pooblaščencih sodeloval 
v Slovenski zavezi, ki je bila kot vrhovni politični forum v Sloveniji na zvezi z 
jugoslovansko vlado v Londonu, in jo je v ozadju s Kramerjem tudi usmerjal, je 
bilo jasno, da ni mogel in ne smel ne prej, kakor so ugotavljali tudi v VOS,202 in 
tudi ne pozneje niti odkrito niti prikrito sodelovati z okupatorji. Nedvoumno je, 
da so se za likvidacijo Natlačena odločili v naj ožjem partijskem vodstvu in da 
so jo v VOS pod vodstvom Zdenke Kidrič izvedli v soglasju s Kardeljem in po 
njegovem pristanku.
Sklep
Z likvidacijo Natlačena je pripadnikom VOS v Ljubljani uspel največji pod ­
vig, toda posledice so bile predvsem zaradi števila ustreljenih talcev in njihove 
pripadnosti za organizacijo OF in samo partijo tako hude, da je bilo partijsko 
vodstvo prisiljeno vse nadaljnje likvidatorske akcije ustaviti. 203 V CK KPS, ki 
je vodil VOS, si niso več drznili, da bi tvegali nove talce in nove izgube, ki 
bi njihovim aktivistom jemale vsako pobudo. Med talci za ustrelitev je bilo od 
uboja Natlačena naprej mogoče pričakovati še več zvestih partijskih aktivistov 
in pristašev. Zlasti fašistična milica v Ljubljani, ki je talce streljala, je grozila 
sorodnikom vidnejših partizanov, mnogim levo usmerjenim izobražencem in 
uglednim meščanom, da bo v primeru novih ubojev ustreljenih še več talcev. 204 
Ker se prejšnje napovedi VOS o likvidacijah vidnejših političnih nasprotnikov 
po Natlačenovi smrti niso uresničile, je njegova likvidacija tudi glede streljanja 
talcev velik prelom. Z likvidacijo najbolj pomembnega političnega nasprotnika 
je partijsko vodstvo opustilo likvidacije v Ljubljani kot način političnega boja,
201 ARS, AS 1931, t.e. 698, str. 3008, poročilo Janhuba Rudi, 26. 9. 1942, info. Lidija Kovič. Ciril 
Zebot naj bi na srečanju Stražarjev pri Natlačenu izjavil: »Zavedajte se, da ste predstavniki 
narodne katoliške vojske, ki gre pogumno v boj proti komunizmu. To je križarska vojska, ka­
tera mora zmagati. Mi, ki smo direktno na fronti, imamo nalogo to bando tukaj razkrinkati in 
uničiti. Vodja (se obme k Natlačenu) mi se vam zaklinjamo, da bomo to nalogo hitro in točno 
izpolnili.«
202 ARS, AS 1931, te. 709, str. 241, Zdenka Kidrič Ivanu Krajačiču, 21. 12. 1942.
203 ARS, AS 1931, t.e. 1499, Stadler Franc - Pepe, Rekapitulacija mojega dela v borbeni grupi VS, 
str. 10.
204 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 18-20.
255
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
saj jim tak boj ni več prinašal večjih koristi, temveč jim je prej škodoval. Partija 
je bila poslej v Ljubljani prisiljena spremeniti taktiko svojega boja, predvsem pa 
zanj izbrati drugačna sredstva.
Protikomunistična akcija je po uboju Natlačena od italijanskih okupacijskih 
oblasti dokončno izsilila vzpostavitev oborožene mestne straže. Eden njenih pr­
vih nastopov v Ljubljani je bil prav na pogrebu za dr. Natlačenom, še prej pa je 
Kardelj v pismu Zdenki Kidrič naročil, da »si morate svoje ljudi dati v b.g. stra­
že«, in ji čisto na koncu tudi priporočil: »Poskusite v začetku likvidirati vsaj 2-3 
b.g. zaščitnike, da bodo ostali dobili strah.«205 Posamične likvidacije političnih 
nasprotnikov na podeželju so partizanske enote v manjšem obsegu izvajale še 
naprej, čeprav okupacijska oblast zaradi njih ni dala streljati talcev, v Ljubljani 
pa jih VOS zaradi zagroženih posledic in oborožene mestne straže ni več upal 
izvrševati.
Do zadnjega streljanja talcev in večjega preplaha med partijci in aktivisti OF 
v Ljubljani je prišlo še ob uboju višjega uradnika, inž. Antona Martinjaka iz Ko- 
zarij.206 Likvidacijo je 24. januarja 1943 na lastno pobudo okrožne obveščeval- 
ke Olge Mohar - Katje izvršila varnostna služba VOS zunanjega ljubljanskega 
okrožja. Na poti od maše sta ga počakala dva partizana Dolomitskega odreda 
in ga ubila z dvema streloma v glavo.207 Neomejeno pooblastilo za likvidacije 
naj bi imela od Ivana Mačka - Matije. V načrtu jih je imela še več in je zaradi 
»nesposobnih varnostnikov« prosila dovoljenje za preureditev varnostne službe 
v zunanjem okrožju. Zdenka Kidrič je L februatrja 1943 Kardelju sporočila, da 
»smo mi trenutno proti takim likvidacijam na robu Ljubljane in v sami Ljubljani, 
ker se skoro polovica Ljubljančanov trese za zaprte svojce. S tem bi lahko zapra­
vili krasno štimungo, ki sedaj vlada tu za OF. Zaenkrat ljudje še niso zapadli v 
paniko, opaža pa se nerazumevanje in potrtost. Koga so streljali za talce nikakor 
ne moremo izvedeti.« 208 Italijani so za ubitega Martinjaka v Gramozni jami pri 
Tomačevem 28. januarja 1943 ustrelili šest talcev. 209 Med njimi pa ni bilo nikogar 
od tistih, o katerih so se po Ljubljani širile govorice. Vodstvo VOS po instrukci- 
jah pri Kardelju glede likvidacij ni bilo več tako nedvoumno, saj je svoji okrožni 
izpostavi čez žico sporočilo: »Z nadaljnimi likvidacijami počakajte, dokler vam 
glavni štab ali mi ne sporočimo, da nadaljujte ali pa prenehajte. Gre za likvidacije 
v bližini Ljubljane, zaradi katerih okupator strelja talce.« 210
Streljanje talcev pod italjansko okupacijsko oblastjo se je s tem končalo, na­
silje in druge vrste represalij nad Slovenci pa so se predvsem na podeželju v 
nekoliko manjšem obsegu nadaljevale vse do italijanske kapituacije. V dolgi vrsti 
od prvih šestih talcev, ustreljenih pri Radohovi vasi 28. aprila 1942, do zadnjih
205 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 35-36, 9. 10. 1942.
206 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 18, 240.
207 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 69, Olga Mohar Stani Gerk, 24. 1. 1943.
208 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 68-69.
209 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 18, 240.
210 ARS, AS 1931, t.e. 709, str. 491, Olgi Mohar - Katji, 5. 2. 1943.
256
Stane Okoliš Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani
šestih talcev, ustreljenih v Gramozni jami pri Tomačevem 28. januarja 1943, je 
v Ljubljanski pokrajini skupaj padlo 146 talcev. 211 Za uboj Natlačena je padlo 24 
talcev, kar predstavlja naj večjo skupino ustreljenih talcev, za njim pa je 15 talcev 
padlo za fašistično funkcionarko Arido Rea, kije bila ubita ob vosovskem bomb­
nem napadu na italijansko restavracijo Italia sredi Ljubljane junija 1942. Najbolj 
pogosto so streljali po 6 do 8 talcev.
Italijanska okupacijska oblast je talce začela streljati zaradi partizanskih in 
vosovskih akcij na italijanske vojake in funcionarje, v nadaljevanju in v zadnji 
fazi pa predvsem zaradi vosovskih ubojev vidnejših idejnih in političnih naspro­
tnikov komunizma med Slovenci. Italijansko streljanje talcev v Ljubljanski po­
krajini zaznamuje obdobje, ki je, kot večkrat priznava sam Kardelj, Slovence 
v pogojih okupacije privedlo do prave državljanske vojne. Bivši ban Dravske 
banovine, dr. Marko Natlačen, je bil med ubitimi vosovskimi žrtvami nedvo mno 
daleč najpomembnejša politična osebnost. V razgretih okupacijskih razmerah se 
je po eni strani še bolj zaostril odnos do revolucionarnega nasilja, po drugi pa sta 
se začela tradicionalno nasprotni liberalni in katoliški tabor v obtožbi komunizma 
zbliževati.
S streljanjem talcev za Natlačena se je prvič zgodilo, da je organizacija OF 
zaradi vosovske akcije utrpela večji udarec v Ljubljani. Streljanje talcev so v 
Ljubljani prvič izvršili na kraju uboja in prvič so talce streljali pred 48-umim 
rokom, kije bil v razglasu o streljanju talcev določen za izsleditev storilcev. Prav 
tako prvič so v časopisju objavili pozive prebivalstvu, naj krivce zločinov javijo 
oblastem. Z ubojem Natlačena se je zgodil dokončen prelom med podporniki 
komunstične OF in protikomunistične akcije. Pod italijansko okupacijo je prva 
ne glede na žrtve izvajala revolucijo, druga pa je komunizmu napovedala odločen 
in nepopustljiv boj. Državljanska vojna v Ljubljanski pokrajini je z Natlačenovo 
smrtjo, ki je bila v prvi vrsti preračunano politično dejanje, dobila svojo uteme ­
ljitev.
211 Ferenc, »Ubija se premalo«, str. 18, 236-240.
257
Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju
Izobesite črne zastave!
V znak žalosti nad okrutnim in zahrbts 
nim umorom dr. Marka Natlačena, bivšega 
slovenskega bana, izobesite črne zastave. S 
tem bo Ljubljana pokazala, da enodušno ob- 
soja vse strahotne pokolje, ki so z umorom 
dr. Natlačena dosegle svoj višek. Mera je 
polna! Nihče ne more in ne sme poslej stati 
ob strani strašnih dogodkov.
Zastave izobesite takoj, in naj vise do 
končanega pogreba.
Eksc. Visoki Komisar 
se poklonil spominu dr. Natlačena
Komaj je zvedel novico o krut-m zločinu 
nad bivšim banom dr. Markom Natlačenom, ki 
je tragično padel pod streli komunističnega za­
vratnega morilca, je načelnik kabineta pri 
Eksc. Visokem komisarju odšel na pokojnikov 
dom in izrekel vdovi globoko sožalje Eksc. Gra- 
ziolija.
Truplo bivšega bana, ki leži v mrliški dvo­
rani na pokopališču, je včeraj popoldne obiskal 
Eksc. Visoki komisar, ki se je zbrano pomudil 
pred krsto, v kateri so pozemski ostanki obža­
lovane žrtve besnega atentata, ki je v vseh 
slojih prebivalstva vzbudil tako ogorčeno ne­
jevoljo.
Pogreb pokojnika bo z vsemi svečanostmi 
v petek ob 16.
Slovenec, 15. 10 1941
258