Učiteljevo vedenje v šoli in v javnem živenji. Učiteljski stan — sveti stan. Ako hočemo popolnoma razumeti imenovani izrek in se po njem prav ravnati^ moramo najpopred prav pregledati sebe po vnanje in znotranje, svoje naopake in slabosti primerjati z dobrimi lastnostimi, moramo tedaj sainega sebe prav spoznavati, da do resničnega spoznavanja dospemo; potem je še le uspešno delovanje na priučenji in vzgoji mogoče in sadonosno. Ne govorim tu o prevažnem pomenu učiteljskega stanii, o tem je vsak učitelj bolj ali manj korenito prepričan, da je pri njegovera delovanji in nehanji vsako boljše živenje posameznega oziroma vse države, da je dobra vzgoja glavni steber vsake trdne države in da je glavni faktor današnjega narodnega živenja. Kakor pa to le vsi učitelji doseči morejo, tako pa moia vsak posebej nekaj k tej celoti prinašati, ia ker je pri vsakem, ali bo ta celota večja ali manjša, zato se pa inora tudi vsak truditi, da kolikor mogoče izvršuje velik del svoje naloge. Učiteljev uspeli pa se v prvi vrsti ravna po tem, kako on svoje blago zna prodajati, t. j. kako se on nasproti učencem in prebivalstvu obnaša, in potem še le pridejo v poštev njegove duševne zmožnosti; zatorej poglejmo njegovo obnašanje natančneje in stavimo vodila, po katerih naj se vsak učitelj ravna, da bode izvrševal prvi del svoje naloge, da bode vzgojo šolske mladine podpiral se svojim idealnim obnašanjem in da bode prebivalstvu v vzgled. Star pregovor pravi: nKakor v gozd vpiješ, tako ti odmeva"; to velja v popolni meri pri otrocih. Kakor bode učitelj z učenci ravnal, tako bodo oni ž njim delali. Da pa oba pravo pot zadeneta, mora prvi kot stareji, panietneji, kot njih voditelj, kot omikanec in zato postavno nanieščen, prvi skrbeti, da ne zgreši prave poti, zaradi tega mora: I. vsak učitelj najprej samega sebe spoznavati. — Vsak za-se lehko opazuje, kake slabosti ia hibe ima. Nekateri prav veselo izpolnuje svoje dolžnosti, toda na posamezne učne ure se posebej pripravljati, mu je odveč, a zato je njegov pouk dolgočasen; v šoli pri govorenji se nekako v besedah lovi, in učenci kmalu to spoznajo, postajajo nepazljivi, in uspeh njegovega delovanja je polovičarsk; drugi vse svoje osobne skrbi in težnje soboj v šolo prinese, se jih nikakor ne tnore otresti, in akoravno bi drugače dobro poučeval, ga to tako moti, da je raztresen, učenci se ga kinalu naveličajo, in učinek je — malenkosten; tretji je nagle jeze, svoje reči prav izvršuje, a če ta ali uni učenec ni pazen ali ne ume, precej ga jeza zgrabi in otrokom nalaga težke kazni, ter jih s tem oplaši, zmeša in namesto lehkega dobrega smotra — žanje le neumnost. Zraven do- stavljamo še one učitelje, kateri neradi izpolnujejo svoj poklic, ter samo zaradi svojega vsakdanjcga kruha kot tlačani delajo in se v šoli dolgočasijo. Da tedaj učitelj svoje naopake more spoznavati, naj svoj pouk primerja z onim kacega svojega dobrega tovariša, naj se imenovanih in drugih hib ne le ogiblje, tetnuč naj jih iskuša bolj v nasprotne izpremeniti. Tako doseže, da se jih za vselej obvaruje. Njegov pouk dobiva marsikatere dobre lastnosti, je mikaven, njegovo mišljenje ostane v šoli, učenci ga radi poslušajo in so pazljivi. II. Učitelj uaj z učenci ravna spodobno, pametno, umljivo in priinerno. Vsako besedo, katero učitelj z učencem spregovori, jo učenec zapomni, in takoj razsodi, ali mu je naklonjen, ali ne. Takoj ve, če ž njim resno govori, ali se šali. ali ga oporainja, draži ali zasmehuje. Da se včasih posamezne, nekako zabavne besede pri poučevanji smejo rabiti, da se učenci nekako ožive in raje dalje poslušajo, je umevno; z učenci norčevati se, tega pa naj nihče ne poskuša, ali še celo ponavlja; to je vsikdar ne samo velika krivica, ki se učencu godi, temuč je tudi naopačno, ker ga to jezi in draži. Tudi so nekateri učitelji tako neprevidni, da učencem dajejo razua zbadljiva imena, katera imajo največ potem še v poznejih letih. če pa to velja že o besedah, kolikor več o djanjih! Kako radi pripovedujejo še stari ljudje o kaznih, katere so nekdaj kot učenci v šoli prestajali, ko jira je bila šola, kakor prava kaznilnica! Vsako kaznovanje mora biti preraišljeno in na nasledke preračunjeno. če učitelj učence neprevidno kaznuje, jih večkrat s tem raje spridi, kakor pa poboljša. Zaradi tega mora učitelj v šoli imeti same take kazni, katere ne napeljujejo k posrnehovanju in ne k hudobiji; sploh naj učitelj v šoli rabi take kazni, katerib bi se ne bal rabiti vpričo svojih natlzornikov in zdravnikov. Učence za posaniezne druge potrebe rabiti, kakor za tablo zbrisovati, vodo prlnašati itd., je dobro in se sme dopuščati; a da bi jih on za svoja osobna poslovanja rabil, ni dostojno. III. Učiteljevo vedenje nasproti učencem bodi pravo in premišljeno. Učitelj naj v šoli ravna z vsemi učenci enakomerno. Učenci premožniših starišev naj mu bodo enaki učencem ubožnejših starišev itd. Pregreške, ki jih učenci obžalujejo in odlože, naj učitelj pozabi ter naj ljubeznjivo ravna tudi s temi, ki so ga žalili itd. Nobenkrat pa učitelj ne sme samo z nekaterimi učenci občevati, druge pa popolnoma zanemarjati. Zaradi tega je dobro, da jih večkrat v klopeh prestavlja, da tudi manj pridni na tako imenovanih odličnejih prostorih sedijo ia da ti včasih svoje součence nadzorujejo, ter tako večje veselje dobe do šole ia učenja. Tudi se sme pripetiti, da jih zarad malenkostne pridnosti pohvalimo. Učitelj naj vsikdar govori glasno in razumljivo, ter naj glas večkrat izpreminja, pa nikoli naj v šoli preveč ne kriči. Kričanje škoduje učitelju in učencem. Kadar je treba z glasno, ostro besedo vmes potegniti, takrat naj se zgodi resno. Učenci morajo brezpogojno ubogati. Poglavitno vodilo vsakemu učitelju naj bode: Bodi v šoli prijazen, uljuden, pa vender vedno resnoben tako, da te učenci spoštujejo ia Ijubijo. IV. Učiteljevo mesto v šoli je največ miza (kateder). Kakor je vsakemu učencu prostor odmerjen, tako je tudi učitelju vzvišena miza. Nekateri učitelji imajo navado, da so radi vedno pri mizi, in od tod vsa delovanja učencev vodijo in opazujejo. To ni sicer po vsera naopačno, a je pa ravno tako neumestno, kakor ako bi vedno sim in tje po šoli hodili. Najbolji prostor za učitelja je blizu šolske table. Ta prostor vsi prav dobro vidijo in on sam more vsacega posebej na tanko opazovati. Vzvišeni kraj ima še to prednost, da se od zgoraj gleda in se tedaj še več in dalje vidi. Kakor pa ue bi bilo dobro, da bi na tera inestu stal, kakor bi bil pribit, tako tudi ni prav, če učitelj šeta sim in tje po šoli. Pri lepopisnih vajah in pri risanji je sicer treba, da gre učitelj k posameznim učencem, ter jim tam kaže prave oblike, a vender se mora ohraniti red. V. Učiteljevo osobno vedenje naj bode vsikdar pravo, omikano. Tukaj vidimo največ take naopake, iz katerih se more sklepati, da učitelj svoje učence popolnoma prezira, da misli, da ne vidijo in se ne brigajo dovolj o učiteljevem vnanjem vedenji. Ni dostojno, če, recimo, učitelj v poletnem času suknjo sleče, če v nazočnosti učencev z odraslimi govori o vsakovrstnih zadevah, in se ne ozira na otroke. Najbolj nespametno pa je, ako je učiteljevo vedenje tako, s katerim izgubi ljubezen do mladine. Tako se pripeti, da se nekateri stariši zarad kake stvari pridejo v šolo pritožit, ter po svoji navadi odkritosrčnejše, tedaj glasneje in ojstreje, govore. Kolikorkrat se tedaj zgodi, da otroci tak neugodni pogovor slišijo in da si potem mislijo to pa to o učitelju in njegovi šoli. Učitelj naj bode v tej zadevi zelcj natančen. Strogo naj se ogiba vsega, kar ga v očeb učencev in starišev ponižuje in mu podkopuje ljubezen pri učencih. VI. K pravemu vedenju je treba še, da učitelj vse dolžnosti svojega stanii kar mogoče prav, točno, natanko in v posnemajočem redu opravlja. V tem se kaže učiteljeva ljubezen do njegovega dela; to je merilo, s katerim ga merimo, koliko je vreden. Zato bode vsacega učitelja prva skrb, da svoje delo prav izvršuje. Ako pa kdo hoče svoje delo vestno opravljati, mora se tudi zanj vestno pripravljati. Posebno naj bi si to zapomnili mlajši gospodje tovariši, kateri po kakih veselicah i. t. d. nekako včerajšnji, zjutraj skoro prepozno v šolo dohajajo. Učitelj naj po vseh strančh pazi, da si pridobi veljavo pravega učitelja in vzgojitelja. Zraven naj se pa učitelj tudi prizadeva, da bode njegovo vedenje zuaaj šole tudi vselej tako, da je učencem in drugitn vedno v dober vzgled. Ako je že prvi del, veljava vzgojitelja v šoli, silno imeniten, čeravno itnamo le deco pred soboj, kako mora še le javno živenje učiteljevo na to in na prebivalstvo vplivati! VII. Učitelj naj si tedaj svoje vsakdanje živenje tako uredf, da more vsak trenutek o svojih činih odgovarjati. Da je to težko že za bolj priletnega, izkušenega, da v časih v strasti se spozabi in to ali ono hibo stori, koliko težavniše je to še le mlajšim tovarišem! Najslabše je, ako se nastopni učitelj udaja vsakovrstnim razvadam in strastim, ki mu jemljo spoštovunje in vso, učitelju toliko potrebno veljavo, ter ga spravljajo v dolgove in v nespodobno življenje. VIII. Vse učiteljevo vedenje ne le v šoli, temuč tudi zunaj šole naj bode redno, omikano in vzgledno. Tu sim spadajo, recimo, obhodi, sprehodi z učenci, njihovo obnašanje zunaj šole do učitelja i. t. d. Učitelj naj se vedno tako obnaša, da prebivalstvo vidi, da ga mladina spoštuje, in da ga uboga. Tukaj učitelj kaže svoje delovanje v šoli in svojo veljavo pri mladini, tu se vidi, kakšen duh v šoli vlada. IX. Učitelj naj pazi, da si mej prebivalstvom ne nakopuje sovražnikov. Njegovo obnašanje proti vsacemu, bodi si proti premožnejšenm ali revežu, naj bode tako, da ni povod k trdim besedam, prepiru itd. Ako se učitelj s stariši prepira, vplivajo potem tudi stariši na otroke, da učitelja ne spoštujejo. Posebno naj se učitelj tudi prizadeva, da bode kot kristijan izpolnoval svoje dolžnosti. Kaj si stariši in mladina misli o učitelju, kateri zanemarja božjo službo in če še o cerkvenih obredih pohujšljivo govori in se o tem sploh mrzlo ali celo nespodobno vede! Učitelj, ki se na tej poti pregreša, ne more uspešno delati v svojem stanu. 9* Tako sem razkril najtehtniše momente v obnašanji učitelja v šoli in v javnem živenji; le še krajnega raziuerja, katero vlada v tej ali uni občini, bi še omenjal in vsak učitelj, kateri se bode po teni ravnal, zasedel bode častno niesto v občini, pri svojih tovariših in pri praluikih. Tako pametno in pošteno vedenje bode mu na vsestranski duševni, socialni iu gmotni smoter, da svoje živenje prav posveti učiteljskemu, svetemu stanu. Ako ravno on ne bode žel pozemskih plačil za svoje trudapolno delovanje, ne nikakorštie pohvale, — postavil si je spominski karaen v srcih svojih učencev, ki ga bodo še v poznih časih spoštovali. In tako je dobil plačilo. A. L.