Kritikujoči glasovi. Učiteljske plače in viri za izboljšanje. »Slovenski Narod« je priobčil pod tem naslovom v svoji 259. št. ta-le članek: Sedaj je po zaslugi klerikalnih poslancev vendar zaključeno deželnozborsko zasedanje. Tako je z drugimi važnimi stvarmi srečno pokopano tudi povišanje učiteljskih plač. Nekateri optimisti so skrivnostno namigavali, da v tem zaspdanju namerava klerikalna stranka glede učiteljskih plač svoje postopanje izpremeniti v prid (!) učiteljstvu. Povod k temu so jim dali tam poleti spisani članki dvornega svetnika Šukljeta. Vest o zaključenju deželnega zbora je dotične optimiste zadela kakor mrzel curek v poletni vročini. Nekaj učiteljev (tudi haprednih) je ob pričetku tistih člankov upalo, da bo nasvetoval Šuklje kaj res izvedljivega. Toda tiste tri točke, ki jih je navedel Šuklje kot glavno sredstvo, da se dobi denar, so bile prav nedolžne in jih je »Slov. Nar.« kot neizvedljive ovrgel z dokazi. Slednjič tudi, ako bi se dotične točke dale izvesti, bi preteklo morda prej kakih 25 let, ko Šukljeta že več ne bo, da bi podaljšal rok še za 25 let. Zaraditega je učiteljstvo razvidelo, da je Šuklje učiteljstvu zidal gradove v oblake, čeravno stoji njegov na kamnu. Učitelji si moramo to vedno ponavljati, da za nas ni vzeti denarja nikjer. Ako gre za puške in kanone, tedaj govore le o^milijonih, ki jih morajo plačati davkoplačevalci. Takrat klerikalna stranka ne prireja shodov proti vladi in vojaštvu. Ako pa slabo plačano učiteljstvo prosi za nekaj povišanja, tedaj pa podivjajo vsi klerikalni voditelji in z gromečim glasom oznanjujejo ljudstvu po shodih, da hočejo liberalni poslanci povišati davke, da bodo plače zvišali učiteljem. In to hujskanje se prične očitno in javno po vseh župniščih. Tolsti župniki agitirajo proti plačam: »Poglejte tega ali tega nadučitelja! On ima nad 2000 K letne plače, jaz pa komaj nekaj nad 1000 K. Ali je treba, da se jim povišajo plače? Poglejte jih, kako se oblačijo gosposko sami, njih žene in otroci.« Pa ti ljudje, ki so v hujskanju nedosegljivi, znajo še bolj kričeče popisovati dobro plačo učiteljev. Seveda pritrjujejo nerazsodni ljudje takim govorom, in nekje na Gorenjskem je neki bajtar, ki je čul, da ima učitelj 1000 K letne plače, kar skakal in vpil: »Bog pomagaj, zato imamo take davke! Šole poderimo in učitelje spodimo delat!« Take izbruhe je slišati od ljudi, ki vidijo duhovščino vsak dan, kako se masti in zaliva z vinom. Ne vidijo pa učitelja, da mora z majhno plačo živeti sebe, ženo in otroke, poleg tega si pa še kupovati razne izobraževalno strokovne knjige in časopise, delovati pri društvib, kjer so le stroški. Duhovnika brez družine, ki ima tisoče na kapitalu, pa ne vidijo. Slovenski kmet ne ve, da učitelji vkljub skromnemu življenju ne zapuščajo tisočakov, kakor se zgodi to domalega pri vsakem župniku. Ne vidijo učitelja, kako mu skrbi za preživljanje družine grene težavni poklic. Pa saj žalibog dobimo med klerikalnimi »izobraženci« ljudi, ki pravijo: »Le zadovoljni bodite, učitelji, da vam more dežela redno plačevati, da niste v skrbeh ob mesecu, da bi ne dobili plače!« Tako je! Še tega bi bilo treba, da bi nam še plačo neredno dajali, potem bi bilo res prijetno to učiteljsko življenje. Za nas in za šolo je denarja škoda, oziroma ga na Kranjskem ni dobiti. Ako pa škof napove novo zgradbo kakega samostana ali konvikta, tedaj ne manjka dcnarja. Nekaj stolisočev je hitro izžetih od ljudstva. Pa Ijudstvo še ne pogine. Upeljejo nove družbe in bratovščine,ki zanje plačujejo na leto redno tisoče in tisoče, pa vendar ni opaziti še nobene nevolje proti temu. Duhovniki dan za dnevom po drugih mogočih potih (n. pr. po testamentih) love tisočake, vendar to ni še malo hudo za Ijudi. Vsako leto nabero veliko tisočev za papeža, (siromak ima sam komaj 120 milijonov) in jih pošljejo v Rim, vendar tega ne štejejo v škodo ljudstvu. Vsako leto po vseh cerkvah oznanjajo in pobero po več »ofrov«, ki znašajo gotovo po več desettisočev. Tudi to se še ne imenuje davek ubogemu ljudstvu. Od vseh teh stotisočev in stotisočev, ki jih plača samo preprosto ljudstvo, nima razen duhovščine nihče kake koristi, vendar se klerikalcem ne zde to previsoki davki. Le kadar se oglasi učiteljstvo za opra-čeno povišanje plač, takrat zakrvavi vsi hirarhiji in vsem katoliškim poslancem srce in smili se jim Ijudstvo, da ne puste zborovati v deželnem zboru. Graščak Šuklje naj bi svoj finančni talent rajši porabil v to, da bi preračunil, koliko tisočev izgine vsako leto v tisto nenasitno bisago. Morda bi prišel do računskega zaključka, da stanejo duhovščina in njene priredbe kmeta petkrat toliko kakor vsi drugi davki. Iz svojega katoliškega prepričanja naj bi potem dokazal duhovčini, naj vsaj za nekaj tisočakov odneha in iste prepusti ljudstvu, da more potem vztrpeti zvišanje naklad v koristne namene. Pa o tem načinu, da bi duhovščina s škofom vred prenehala molsti kmeta, se zdi natn in najbrže tudi Šukljetu — škoda pisati ali govoriti. Pač pa naj bi vlada, ki ji je tudi na tem, da bi se gmotno stanje ljudstva izboljšalo, storila že enkrat odločen korak in duhovništvu kot vsem drugim stanovom nakazala stalno plačo in potem prepovedala vsako drugo beračenje v cerkvi in zunaj cerkve. Tudi naj bi se uredilo cerkveno imetje tako, da bi ljudstvu koristilo. Vse korporacije morajo polagati natančne, s pobotnicami dokazane račune. Župni uradi pa, ki vodijo na leto stotisoče računov, niso nikomur odgovorni za njih resničnost. Koliko tisočev izgine v tisto znano bisago, kjer obleže brez vsake koristi. Uvedli naj bi že tudi človeško štolnino pri krstih, pogrebib, porokah itd., da ne bi dajali ljudje več sto kron za en pokop mrliča. Ako bi izvedli tu navedene izpremembe, bi dobili več stotisočev, ki bi jih porabili za druge koristnejše namene, kakor jih rabijo sedaj. In kako mrvico tega bi tudi porabili za šolstvo in učiteljstvo.