O zgodoviui papirja. (V idrijski čitalnici govoril J. L.) (Konec.) Perve čase je človek le govoril in tedaj uslmeno svoje želje naznanjal, ter ni rabil pismenega porazumljenja. (Jasoina se je pa človek vedno bolj in bolj zavcdal svojili zmožnosli. Vnela se je v njem žclja, da bi svojim naslednikom kaj sporočil. Ali kakošni so bili ti pervotni spominki? Kakor sc ne more pričakovati od zarobljenega človeka, da bi se vljudno obnašal, tako so bili tuiii spominki in pi.smena sporocila tača.snih neomikanih Ijudi okorni i prosli: Kamenja so nanosili, kupe zemlje navalili, kole s(avili in drevje zasajali in so tako naznanjali, kar so hotcli naslednikom sporučili. Skušnja pa je človeka učila, da so njih znamenja jako pomankljiva. Vridelo se jc, da take spomitike uniči vrenie, sovražna roka in druge nezgode, da so prihodnikom nerazumljivi; bila so jiin neprilična, zavergli so jili in iznajdli druga. Bistrejši um je tedaj človeka učil podobe ali kipe dolbsti z ojstriin klinoui in dletom v različna kamenja. Takih spominov je še dan danes mnogo v babilonskih, egiptovskih in asirijskih razvalinab. Med poslednjimi je tudi obilo spominkov iz opeke, ktero namreč je menda človek že zelti zgodaj rabil za pisanje; kajti v mehek il je Iahko i hitro vtiskal znamenja; sožgani il ali opeka se je pa tudi dolgo ohranila. Ker človeški um takrat ni bil še tako razsvitljen in njegova domišlija — razun verskih zadev — ni bila še tako živabna, da bi bil mislil na pismenke ali čerke, rezal je v kamenje podobe različnili živali, rasllin i druzih reči, ki niu jili je ravno kazala mati narava. Iu to pisanje, pri kterem so podobe bile to, kar so sedaj naše čerke in besede, imenujemo podobopisje ali kipopisje. Da je pisavno orodje bilo tudi kamenje, to nam jasno priča zgodovina. Ze sveto pismo starega zakona nam pripoveduje o kaninatili tablicah Mojzesovih z desetimi zapovedi božjirni. l)a so pa druga Ijudstva rabila enako orodje, nam kažejo zlasti ostanki iz starih časov. Mesto kamrnitnih plošč, pri kferib so klini in dlcta naša sedanja prresa nadompstovali, začcli so pozneje iz kako kovine narejene tablice zlasti iz svinca rabiti, in pisali so na nje z železnim klincem. Tako se bere v svetem pismu, da je nesrečni Job želel, da bi se njegove besede v svinec vrezale. Ker je pa svinec raehka kovina, nadomestoval ga je kmali baker ali kotlovina. Kakor so pa ljudstva v omiki korak za korakom napredovala, tako so tudi zmerom bolj i bolj želela, sporočila vredne reči mertviin orodjem zročiti in jih tako za naslednike obraniti. Ker je bilo pisanje na terdo pisavno pripravo težavno in kcr je tudi tega blaga jelo primanjkovati, poprijeli so se ledaj lesenih desek i plošč, in take lesene tablice so se rabile, doklrr niso Rimljani — kot omikan narod — v zgndovini se prikazaH. Se bnlj omikani Rimljani so s čopičem pisali na bclo prevlečene lesene plošče i imenovali tako desko ,,album", ktcro ime se je oliranilo do današnjih časov toda v znanem drugem pomcnu. Poznejo so Rimljani za navadne potrcb.ščine rabili deskc, ki so jih z voskom prevlekli in v vosek pisali z deržalom, ki so mu ,,s(ylus" rekli. Od lod pridcte ludi ncmški besedi: ,,stiel" (^deržalo") i ,,stil" (zlog pri pisavi). Ako se je na takih tablicab kaj popraviti ali pa z novega zapisati hotlo, ogrele so se deske nekoliko pri ognju , in vosek se je labko zopet poravnal in za pisanje pripravil. Tako poravnano desko imenovali so Rimljanje ,,tabula rasa^, kteri izraz še dan danes pogostoma rabimo za poravnani dolg ali čisto premoženje. Naj starejše pisanje je bilo to, da so dobli ali rezali v plošče žgancga ila, niarmorja, škrila, svinca, bakra i. t. d. To nam spričuje gerška beseda ,,chartes" (latinsko charta), kakor se je zval papir sploh teh časov. Beseda ,,chartes" se izpeljuje od glagola, ki poraenja dolbsti ali izrezovati, vertati. Vse to pisalno orodje pa je bilo še vendar zelo okorno, zlasti, ako je človek liotel več, na priliko, cele bukvc spisati. Kaj so li potem pri pisanji rabili? Neverjetno, pa res je, da je tudi drevesno listje bilo papir starim Ijudstvom. V palmova peresa so vbadali besede, in že Egipčanje so palmo imenovali wfenis" in zavoljo tega so Gerki egipčansko pisanje imenovali »feniško pisavo*. V nekterih krajih Azije, zlasti na otoku Cejlon-u rabijo še dan danes palinovo listje v la nanien. Palmovo listi niso podobni našemu papirju, marveč rujavi Ieseni deski, v ktere se čerke i znamenja vbadajo in vzrczujejo. l)a se tako pisanje težko bere, se samo po sebi razume, vendar so se otočani na Cejlonu tcga pišanja i papirja tako privadili, da šc dan dancs angleška vlada, v čegar oblasti je (a otok, ravno to palmovo Iistje rabi, da ondašnjim prebivalcem razglašuje postave i ukaze. Lahko se vidi, da je palmovo in drugo perhljivo listje le raalo zadostovalo omikanim narodom in njegovim vsestranskim duševnim potrebam. Poprijeli so se poteni drevesnega ličja in lubja (skorje). Lipovo, brezovo i bukovo lubje je bilo naj pripravnejše in naj več v rabi. V to Iičje so tedaj vbadali pismenke z iglicanri. llimljani so ličje imenovali ,,liber" (bukve), in to ime imamo še sedaj. Gerška beseda ,,biblos" je imela začelkoma morda ravno ta poraen. Slovenska beseda ,,bukve" in nemška ,,bucli" imale skoro gotovo v teh izpeljavah nekaj enacega za se. Ker sem že skoraj zabredel v jezikoslovne preiskave, naj pri tej priliki omenjam še pervotnega pomena slovenske besede ^pisati". ^Pisati" je pomenilo v staroslovenskem jeziku toliko, kakor Bmalati",#) ktero besedo smo naj berže iz tiijega dobili. Izrazi: ,,pisana trata", ^pisano oblacilo" nam to dokazujejo. Ker je ta beseda enaka pri vseh slavjanskih rodovih, ki so se žgodaj, pred 9. ali 10. stoletjem razdelili v različne dežele in različne rodove, gotovo je, da so Slavjani — torej tudi naši preddedi, Staroslovenci, — že pred 9. stoletjem brati i pisati znali; kajti sicer bi (udi ne imeli bescde za to djanje. Za ličjeni so rabili platno i pavolo; čopič i barva sta bila takrat to, kar sta nain sedaj svinčnik i pisno černilo. 0 času ccsarja Aleksandra Velikega (macedonskega kralja 330 I. pr. Kr.) se je v Evropi začcnjala viša omika. V tem času — čeravno ni prav gotovo — začeli so Egipčanje iz rastline, ki so jo zvali ;,papir", delati tisto pisalno blago, ki so ga lisuč in še več let rabili in od kterega ima tudi naš lepi papir svoje ime. Ta rasllina, ki se po lalinski imenuje ,,Pa- ¦) Kaj pa, ko bi se bcseda Mmalati" izpeljevala iz Bmalo" (im verjungtcn Mafsstabe) delati? Vrcdn. pyrus anticjuus", je bičje istega plemena, kakor naše bičje, ki na travnikih poleg vode raste. Bilo je to papirno bičje, ki dan danes tudi v Egiptu poleg Nila več ne raste, veliko veče od našega, do 15 čevljev visoko in precej debelo. Terstike so bile trivoglate z zelenim cvetnim veršičem. Naše bičje je prav majbno in ima okroglo steblo. Rimski zgodovinopisec Plinij nam pripoveduje, kako so stari Egipčanje iz omenjene rastline narejali pisalno orodje, ki ga sedaj kar naravnost imenujemo papir. Steblo tega bičja so razklali in lub s terstike slekli. Znotrajno ličje so položili na dolgo po robovih skupaj tako, da se je ličje ličja deržalo. Potem so pa še vprek ali na široko drugo lego naložili, z Nilovo vodo prilepili, in z gladkimi zobini likali. Tako izgotovljeni papir so lakrat Egipčani tudi imenovali nbiblos". Rekli so Egipčani, da je samo Nilova voda dobra za to, da se ličje sprime. Po novih preiskavah njibovega papirja pa se je razvidlo, da je bilo to Ie zvijača starih Egipčanov, da bi drugi ne bili delali papirja. Iz ličja papirjeve rastline so delali tudi verselja za jadra, vervi, oblačila i še druge platene priprave. Ta egiptovski pridelek je bil kmali velik zaklad in podlaga njihovemu prihodnjemu bogastvu. Egiptovski knoz Firm se je tedaj bahal, da premore toliko papirja, da s skupljenim denarom more vzderževati vso armado. Ko je bilo papirja na obilico, začelo se je indi pridno spisovati. Pripo- veduje se, da sta v tcm času, blizo 309 — 200 let pred Kristusom, mogočna vladarja, namreč egiptovski kralj Ptolomej II. in Eumen, kralj mesta Pergama v mali Aziji, skušala diug druzega prekositi v napravi velikanskega bukvišča. Iz zavidnosti prepove egiptovski kralj papir v Pergam prodajati in pripravi prebivalce tega mesta v največo zadrego. Sila pa kola lomi. Pergamci začnd tedaj delati papir iz živinskih kož, ki se je po tein mestu ,,pergaiuen" imenoval. Omenjena pripovedka se je naj berže iz tega pričela, da so se Pergamci pesebno marljivo s to obertnijo pečali. Pergamen, čeravno draži, je egiptovski papir zelo izpodrinil; ta se je bil le do 11. stoletja ohranil, med tem ko je bil pergamen ves srednji vek naj važnejše pisno blago. Za časa slavne dobe Rimljanov se jc toliko pergamena porabilo, da ga je marljivim pisateljcm pogosto primanjkovalo. Da bi temu v okom prišli, začeli so iz starih bukev izbrisovali, kar je bilo pač škoda. Take dvakrat porabljene pergamene so ioienovali jjpalimpseste*. Egiptovski papir in pergamen sta dolgo časa stregla gerškim in rimskim pisateljem. Papir je bil za navadne pisarije in zasebno občevanje, pergamen je bil za važna, zgodovinska, sporočila vredne dogodbe. Pri Rimljanih je bil egiptovski papir zehi imenitno lergovsko blago. Za cesarja Tiberja je nastal zaslran previsokega papirjevega davka upor, ki se je \c, s tem pomiril, da cesar ukaže, vcs papir skupaj zncsti, da ga je potpm senat enakomerno med Ijudstvo razdelil. V 11. stolelji je nclial egiplovski papir. Pregnal ga je bil mogočneji konkurent — bombažasti arabski papir. Arabci so bili sedaj iz bombaža, ki se znano dobiva na posebnih drevesib v ondotnih krajih, začeli delati nov papir, ki je našemu današnjemu papirju zel<» podobcn. Tolkli so namočeni bonibaž z bati tako dolgo in ga namakali, da je bil kot sok, potem so ga na solncu sušili in likali, da je bil gladek i enak. Ker so ga pozneje posebno v maloazijskem mestu Damašku narejali, imenoval se je tndi ,,charta damascma". Egipčanje so tedaj od svoje obertnije, ki jim ni prinašala dobička, jenjali in se niso več pečali s sadenjem onega papirjovega bičja; to bičje se je potem zgubilo, kakor nckteri zvedenci terde , le ime ,,papyros" važne rastline sp. jc obranilo in večina pisajočih Ijudstev je lo bcsndo vzela v svoj jczik. Bombažasli papir arabski, za čegar razširjenje so Arabci naj vcoe zasluge imeli — enako kakor pri smodniku in kompasu — pa fudi ni zadostoval vedno napredujoči človeški omiki. Bil je tako inak i mehak, da se je moglo le s čopičeni nanj pisati in še tako je popil vso pisno černilo. Za tega del so že v trinajsteni stoletji iznajdli platneni papir iz prediva i konoplja. Za izdelovanje novega papirja — platnenega namreč — treba je bilo tudi pripravnega orodja in delavnic — papirnic. Perva papirnica je bila na Laškem v gradu Fabriano. Na Nemškem je bila I. 1390. v Norimberku perva papirnica, in dalje in dalje se je širila ta iznajdba. Naj večo vrednost je papir dosegel, ko se je iznajdlo bukvotiskarstvo. Ali dosedanji papir svoji novi nalogi — za tisk namreč — ni bil kos. Bistre glave iskale so drugega papirja, in glejte! kakor se najde žlahten kamen v blatu in zlati prah v umazani sodergi; najdli so tudi naj boljšo robo za papir — vumazanih cunjab , ki ne bi bile za nobeno drugo rabo več! S cunjami — kdo bi na to mislil — je prisijala izobraženim narodom nova slavna doba. Kdo bi se ne spoininjal tedaj besedi našega pesnika: ,,Zakon natore je lak, da iz malega rasle velikoK' V 16. stoletju so iznajdli tiskarni papir, ker v teni času je oživelo bukvotiskarstvo. Ta nova iznajdba je bila tako imenitna, da je v fem obziru do I. 1820. zadostovala vsem tadanjim tirjatvam. Tega leta so namreč stroji ali mašine za papir znajdli. Do tega Ieta so delali papir v čebrih, v kterih je bil mlečnati sok iz cunj, i imenovali so ga nemški ;,biittenpapir" po naše ,,čebrov papir". Pri tem orodju je bilo mogoče le posamesne pole papirja narejati in človeške roke so morale zraven pridno delati. Nove mašine pa naglo in skoro brez delavcev delajo na valle i vatle dolg i tudi precej širok, ličen i čcden papir, ki dalcč presega onega po stari šegi narejenega. Ako stopiš v tako papirnico in vidiš iz valjarja razvijati se popolnoma izdelani in čisto suli papir, ki je še pred malo malo časom bil sok, stermel boš nad človeško bistroumnostjo v 19. stoletju. V Evropi se suče sedaj na sto in sto tacib slrojev, kteri dodelajo vsako leto nad 500 iuil. iuntov papirja, ki je blizo 66 milijonov gold. vreden. Iz vsega se labko spoznava, da ,,zgodovina papirja je res zgodovina človeške omike". Kdo drugi kakor papirnice s tiskarnicami vred so vstvarile na milijonov knjig, na tisuče bukvarnic, ki jih nahajamo v velicih mestih, kakor tudi v sleherni hiši le bolj izobraženega človeka. Časniki i knjige pa romajo scdaj od dne do dne po širokem svetu, razširjajo zuaustva, vednosti i umetnije, pa pospešujejo obertnijo i tergovstvo, vterjujejo vernega človeka v zvestobi do vsemogočnega Bitja, razprostirajo luč med narodi, bude narndno zavest i vežejo človeštvo vse zemlje v eno družino!