Ali je učitelju potrebna strokovna izobrazba iz raznih panog kmetijftva Prave kmetijske ttrokovniake v našo vas! Kaj. naj rečem? Gotovo najprej to, da se takšna in slična vprašanja in polemike ponavljajo pri nas od časa do časa pod različnimi naslovi že desetletja in da se bo ta »problem« čez nekoliko let brez dvoma zopet povrnil v slovenske dnevne predale, da ga nekoliko prevetrimo. Tudi razne resolucije, v kolikor se tičejo učiteljevega dela v kmetskem podeželju, niso nič novega, in niti zahteva, da mora učitelj ljudske šole na kmetih izvirati neposredno iz kmetskih razmer, ali kakor se sliši lepše, s »kmetske grude«, ker da bi bil le takšen direkten kmetski potomec najboljši, če ne edini delavec za kmeta. nima na sebi mnogo originalnega, saj jo lahko zasledimo v določenem krogu slovenske meščanske družbe vedno, kadar koli se je govorilo, se govori in se bo z nje stališča sploh govorilo o slovenskem učitelju. Pripomnim pa naj, dasi le mimo grede, da se s tega stališča kmetsko vprašanje niti v prvi vrsti ne načenja, kajti praktično življenje je dokazalo, da je kmetsko vprašanje, kot skupek cele vrste gospodarskih, socialnih in kulturnih problemov naše vasi, le podrejencga, drugotnega pomena. Zato ima zahteva po učiteljevem direktnem kmetskem poreklu ali otipljivo politično tendenco, ali pa v nepoučenosti ne vidi čudna zahteva žive in zadosti jasne resnice, da slovenski učitelj ni potomec slovenskih fevdalccv, niti sin ali hči slovenskih pridobitnikov, gospodarstvenkov in denarnikov (trgovcev, advokatov i. «!.), temveč otrok slovenskega delovnega ljudstva, kmetov, bajtarjev, delavcev. Slovensko zemljo posedujejo večinoma mali kmetje, skoraj bajtarji, in delavci, kmetski kakor industrijski; in iz te plasti izvira najizrazitejši delavec našega kmetsko-bajtarsko-delavskega naroda: učitelj. Kar tiče izvora učiteljevega, bi bilo torej vse v redu. Govoriti ali pisati toliko o vprašanju kmetijske strokovne izobrazbe učiteljstva pa je — ne morem si kaj, da ne bi tega izrazil — čisto odveč in mi je prav žal, da smo razdirali, da razdiramo in da bomo tudi v prihodnosti na račun tega »vprašanja« razdrli marsikatero nepotrebno besedo. Bodimo si že enkrat na jasnem, katero je naše poslanstvo! Tudi v kmetskem podeželju bodi vsemu našemu delu osrednja točka: šola in plodonosno delo v šoli med šolsko in šoli odraslo mladino. Privatno je pač vsakdo lahko kar koli hoče, recimo odličen vrtnar, slikar, govornik, režiser. sadjar itd., itd., s svojo fiposobnostjo in ljubeznijo do stvar.i lahko minogo, mnogo koristi ljudstvu, v kolikor se pač v tej dobi propadajočega gospodarstva more sploh komu koristiti; toda osrednje torišče vsega dela, ki mu je posvetiti vse srce in dušo, bodi pri našem poklicnem delu človek — šolski otrok, radi katerega smo poklicani v šolo in kateremu je pred vsemi drugimi poglobiti se v najtemeljitejši študij. Pe- dagoško delo, a s tem delom v zvezi je, kdor mu hoče zadostiti, kakor vemo, mnogo, mnogo truda in naporov, naj absorbira celega človeka — učitelja. Mislim, da se je islovensko učiteljstvo v veliki meri posvetilo pedagoškemu delu tudi v našem podeželju in da ravno pri tem udejstvovanju pogreša mnogo svoje strokovne izobrazbe, katere jim je premalo nudila učiteljska šola. Vsemu so krive pač razmere. In odveč bi pač bilo načenjati sedaj že potrebe kmetijske izobrazbe, ko učitelj v našem podeželju vendar nikakor ne želi postati neke vrste kmetijski strokovnjak, temveč ostati učitel.j mladine ter vodnik ljudstva v boljše čase. A za vse to potrcbuje predvsem dobre in solidne pedagoške opreme. Krogi, ki postavljajo v zvezi z učiteljstvom in učiteljiskim delom na kmetih kakršne koli resolucije in zahteve po kateri koli »kmetijski strokovni izobrazbi«, pa tudi drugi, ki radi razpravljajo o tem »vprašanju«, najbržc ne razumcjo učiteljevega poslanstva v naši vasi. Strokovna kmetijska izobrazba. ne glede na nas, je sama na sebi tako ogromna, da četudi bi poedinec hotel, ne bi mogel istočasno kot s svojo posebno izobrazbo, zajemati tudi vanjo, nc da bi s tem škodoval i eni i drugi. Zato poprej tista opazka, da je škoda, ako bi še naprej o tej sinovi v zvezi z našim stanoin besede »razdirali«. Samo od predavanj nima nihče nič. Praktično delo pa je drugo vprašanje! Pri nas se od poklicnih kmetijskih strokovnjakov udejstvuje malokdo na terenu, njih delo je menda osredotočeno bol.i v administraciji. Premalo jih je, in v tem je ves problem, če natanono premislimo. Ob natrpanosti srednjih šol pogreša naše podeželje poklicne kmetijske strokovnjake. ki bi stalno prebivali med narodom, strokovno vodili kmetijstvo, vse upravne ali šolske občine na terenu, in kot državni ali banovinski ali občinski organi praktično kazali narodu pot v boljše, rentabilnejše in naprednejše gospodarstvo. Tudi šola bi s tem pridobila strokovno moč in ob skupnih naporih preprostega kmetskega ljudstva tcr kmetskega izobTaženca bi lahko govorili o naši recimo boljši dobi. Za tem stremljenjem pojdimo, pomagajmo in organizirajmo! Ta problcm raziščimo, o njem razpravljajmo, pišimo in vplivajmo, da se uresniči! P.