Nada in Spomin.
||pl|ijPada je voditeljica mladosti, Spomin je pa palica starosti. Dolgo ^mSk časa sta si bila navskriž v svojih mislih in le poredkoma sta CSaJ? prišla vkup.
Spomin je bil večjidel tcman in resnoben, zdajpazdaj celo žalosten in otožen. Bival je najrajši med pečinami in slapovi; tihota in pokoj sta mu bila največje veselje. Nada je bila pa zala, rožnolična deklica, polna smeha in zlatega veselja, iskrih oči, v katere se ni moglo pogledati. Kjerkoli je hodila, povsod je razsipala veselje in radost. Z novim življenjem je navdajal njen prihod starčka, cvetlice so veselejše cvetele, trava bolj zelenela, ptice ljubeznivejše prepevale, — cela narava se je z njo veselila in radovala.
Primerilo se je pa, da sta se nekega dnL sešla. Kar začne Spomin Nadi očitati, da je goljufica, — dolži jo, da mami Ijudi z ncizpeljivimi do-mišljijami ter vzbuja upe, ki so se še vselej končali s tugo. Nada pa mu razloži in dokaže, da on g-leda na stvari preteklih časov 1e iz velike dalje, Nada ravno tako na stvari prihodnosti in da ta dalja vse povečuje. ,,Daj, pojdiva in ozriva se po svetu naokoli," mu reče Nada, ,,pa izkusiva, kdo izmed naju ima prav". Spomin prikima, pa se napotita po svetu.
Prva oseba, ki sta jo srečala, je bil učenček, ki je kislega obraza koračil, vedno postajal in se oziral okrog sebe, kot da kaj ncrad hodi to pot. nKam pa, kam, Ijubi deček?" ga vpraša Nada ljubeznjivo. — ,,Ej, v šolo grem* - odgovori deček — nučit se, ko bi se vendar slokrat rajši igral in skakal po polju. Ali le počakajte, skoro bo konec tega, pa ne bom več hodil v šolo." To rekši veselo steče, z nado v prsih, da bo skoro dorastel.
BOlej, kako vodiš za nos nevedno, neizkušeno mladino" — reče Spomin, očitaje Nadi.
Pa sta potovala dalje in dalje, od naroda do naroda, od dežele do dežele. Kamorkoli sta prišla, povsod sta našla, da so bili Ijudje nezadovoljni
1
—    124    —
s sedanjostjo in da so se nadjali le prihodnjih lepših časov. Vsi so pri Čakovali milejše ddbe, in Spomin ni imel celo pot opravljati druzega, kot Nadi neprestano očitati njeno lahkomiselnost in goljuiijo. ,,Daj, vrniva se domov," — reče naposled — »na ono vcselo mesto, kjer jc tekla moja zibelka. Oj, kako že hrepenim počivati v blagi senci njegovih dreves; slušati potoke, ki stokrat slajše šumljajo; slušati jeke, ki donijo rahleje od vsega, kar sem odsihmal slišal! Ah! na celi zemlji ni nič vabljivejšega, nič milejšega od prizorov moje prve mladosti."
Nada je pritrdila njegovi prošnji z lahkim, pomcmbnim nasmehljajem, in obrnila sta se proti domiL Ker sta pa potovala počasi, preteklo je v tem ¦mnogo časa, leta in leta so že minula in vendar še nista dospela do kraja, odkoder sta se bila napotila v svet. Prigodi se pa nekcga dne, da srečata starega možička, ki je počasi lezel ob palici naprej. Spomin spozna na prvi pogled v njem učenčka, ki sta ga videla na prvi svoji poti. Ko si pridejo bliže, se ozre starček, na palico naslonjen, v Nado, ki je osiala še vedno ista ljubezniva deklica, kot nekdaj, pa vzdihne.
nKaj te žali, mili starček?" vpraša deklica. - nKaj me žali!" — zavrne on s slabotnim, drhtečim glasom, — ,kaj druzega bi me žalilo kotstarost? Preživel setn svojo mladost, preživel vse, kar mi je bilo milo in drago. Videl sem, kako so vse zakopali, kar sem ljubil in ka<" je mene Ijubilo. ln sedaj stojim tukaj, kot staro drevo, brez korenin, brez vej, brez listja. Samo toliko še čutim, da vem, kako reven in nesrečen sem, — in spomin na blage dni mladosti, ko sem še brez skrbi in poln sijajnih nad v prsih vesel deček lovil po polju metulje, množi mi le bridkosti, ki mi trgajo * ubogo srce."
,,Glej," — pravi Nada, in se obrne k tovarišu — ,,v svojo lastno mrežo si se vjel. Ali se spominjaš dečka, ki sva ga srečala na poti v šolo, dečka, ki jc želel, da bi skoto dorastel?"
Bližala sta se btsljinbolj domačim tratam. Spom n je že naprej užival rajsko lepoto krajev, katerih že tako dolgo ni videl. Vendar — se mu li sanja ali kaj! Vse se je nekako izpremenilo. Trava ni več tako zelena; cvetlice ne več tako dišeče in Ijubeznjive; potok ne šumlja več tako ljubko; ptice ne prepevajo več tako vabljivo . . . »Gorje mi!" — zakriči — rkako se je vse izpremenilo!"
»Vse je ravnotako, kakršno je bilo. Le ti sam si se izpremenil," mu reče Nada. BTi si sam sebe slepil z minulostjo bolj, kot sem jih jaz s prihodnostjo."
,,Kaj se pa prepirata?" ju vpraša star mož, katerega nista zapazila, dasi je stal blizu njih. ,,Devetdeset let sem izpolnil in mislim, da more moja izkušnja vajino pravdo razsoditi."
Povesta mu vzrok svojcga pričkanja, povesta pa tudi, kaj sta doživela na svojem potovanju. Starček se nasmehne in se zamisli. Potem jima pa odgovori: ,,Tudi jaz sem moral videti, kako se je vse upanje mojih mladih let izpremenilo v prazne sence, megle in tmine. Tudi jaz sem preživel svoje otroke in prijatelje, veselo zadovoljnost mladeniča in blagor zdravja."
—    125    —
sIn vendar ne obupaš?" ga vpraša Spomin.                              .   .
»Nikakor!  Ena nada mi je še ostala."
BKatera?" vprašata oba.  -   nNada na življenje onkraj groba!"
Spotnin se obrne k Nadi, poda ji roko ter reče s solzami v bčeh: BOdpusti! Delal sem ti krivico. Odsihmal naju nič več ne loči!"
,,Nič več ne loči" — ponavlja Nada srčno.
ln od tedaj potujeta Nada in Spomin po svetu, ljubeznivo združena, blagor deleč človeštvu.                                                                        S. S.