PISMA
PISMO IZ BRAZILIJE
Staršev sem slovenskih sin, iz domačih pokrajin ...
Da, otTOci smo slovenskih staršev, samo domačih pokrajin pa ne poznamo ,.. Tuda, dasi smo po večini vsi rojeni v tej gosto-Ijubni braziljanski dežeii, katero je rcs vsakdo izmed nas vzljubil prav iz srca ... vendar vcino, da obstoja onkraj morja ko-šček grude. ki je sveta našim staršem Jn na katero niso pozabiti, dasi šteje njih iz-seljenistvo že desetletje ...
Istočasno čutimo in razumemo, kako si nasi starši prizadevajo, da bi mi. izseljen-ski otroci, spoznali in fiovorili naš materin jezik, ter po njern dobili dostop v vse kul-tume zaklade, katerih je tako bogat, da Be  mu  ni  treba  sramovati   nikogar. -.
Polagoma, polagoma smo se podali na to pot! In glejte: naš prvotni besednjak se jc znatno pomnožil, z lahkotu teče pero, ko prepisujemo slovenske spise, in mate-rina govorica ne zveni več tuje...
Potom zemljepisa in zgodovine si pri-zadevamo ustvariti vsaj duhovno sliko do-movine naŠih staršev in prvič stopamo v dotiko s slovenskimi pisatelji in pesniki ter se poizkušamo seznaniti vsaj s trohico nji-hovih del .. . Iz spoštovanja do materinega jezika, iz spoštovanja do naših staršev, iz spoštovanja do njih rodne grude moramo in hočemo spoznati, kaj rodijo naša polja, naši griči in vrtovi. Vedeti moramo za vsa bogastva, ki jih hrani ta zemlja v sebi. Spo-znati hoČemo njeno sleherno fioro, reko in mesto.... da se ne bomo morda nekoč vrnili kot tujci..., marveč »kot otroci v materino   naročje« ...
Tovariši in tovarišice. razumevajoč uso-do naših starsev, ki so raje zapustili do-movino, kakor pa da bi zatajili svojo na-rodnost, si prizadevajmo izpolniti jim njih največjo željo — in ta gotovo je:
»Da bi njih otroci obvladali materinski jezikl«
Iz govora uČenca Slovenskega tečaja v Sao Paulu (Brazilija) ob prilikj javnih izpitov, ki se vrše v navzočnosti občinstva.
Iz obširneya dopisa, ki ga je iz t/aljne BrazUije prejelo uretlnišlvo >Zvončka«, našim mladim bralkam in bralcem v domovini in za mejami zelo rndi sporo-čamo gornje lepe, domoljubne vrste, da bodo videli, kako daleč seže nušct lepa dontača beaeda, kako lepo se naši izse-tjenčki uče materinega jezika in kako iskrena se navdušujeju za svojo daljno domouino, katere sicer ne pozrmjo, pa vendar z vsem žurom svojih nežnih src hrepene po njej, ker je to domovina njih dragih staršev in zato tako lepa, drago-cena in vse Ijubezni vredmi.
Prisrcno pozdravljam vse pridne učrn-ke in učence imenovanega Slovenskega tečaja, ki prejemajo več izvodov našega »Zuončkat, njih požrtvovalnega gospoda učilelja in dobre starše, ki sa se tudi podpisali v pismu.
Gospod Doropoljski