—   378   —
Milim dobrotnikam!
Ko je vrednistvo „Novica nabrane poslednje milo-dare za uboge G.julia po grozni toči poškodovane goap.
fajmostru pri sv. Trojici nad Cerknico poslalo, so prečastiti gospod se za malo naberico tako milo zahvalili, da, vsi grajeni popisa resnične revšine, se ne moremo zderžati, da bi še enkrat ne poterkali na vrata milih dobrotnikov: naj, komar je Bog pomoč dodelil, da more svojim revnim bni tam pomagati, jim pomaga, kar more.
Res je, da se dobrotniki že naveličajo, ker zmi-ram glas poje: daj, daj! Hvaležno tudi spoznajo reveži ondašuji, da je okrajni poglavar gosp. baron Mac-Neven nekaj od lani ostaliga denarja med nje razdeliti blagovolil, da so si kak mernik žita za seme kupili. Pa kje je že žetev! zima je dolga, stiska je sila velika. Gre jih scer nekaj po svetu milodarov prosit, tode koliko jih je. ki zavolj bolehnosti ali starosti ali majhinih otrok nikamor ne morejo!
Morebiti bo kdo rekel: saj v marsikakim kraji toča bije, pa vendar ni taciga krika, kakor je tukaj. Al kjer je že prej siromakov dovelj, jih taka nesreča popolnoma na beraško palico pripravi. Nekteri poškodovanih imajo vendar še kako pribežališe, imajo kake gojzde ter les za rezati, — ali ti nesrečniki še tega nimajo — in živi ne morejo v zemljo !
Dobrotniki, kterih Vas je lepo število po Slovenskim, ozrite se milo na uboge brate svoje, ki so zares usmiljenja vredni, saj nebeški oče sam pravi: kar ste siromaku dali, ste meni dali! — \aj bo v denarja ali blagu, malo ali veliko, vse bo s solzami hvaležnih sere sprejeto!                         >
Vrednistvo je vedno pripravljeno, vsak dar sprejeti iu ga odrajtati gosp. fajmostru; kdor ga pa naravnost poslati hoče, naj ga pošlje gosp. fajmostru Wom-berger-u pri sv. Trojici nad Cerknico.