Življenje

2^£s-rije

in njenega prečistega ženina svetega

Družba sv. Mohora v Celovcu.

Z dovoljenjem visokočastitega Krškega knezoškofijstva.

1890,

Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.


Popisal

JANEZ VOLČIČ
f duhoven ljubljanske škofije.

IX. snopič.

c&n>

ŽIVLJENJE

preblažeiie Device in IVIatere

HI1IJE

in njenega prečistega ženina svetega

.1 OZ El-A.

Popisal

»I :11i e z

o 1 <• i <•.

duhovnik ljubljanske škofije.

Izdala in založila

Z dovoljenjem visokočastitega kerškega knezoškofijstva.

1801.

Tiskala tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu.

Kazalo

Častilci Matere Božje in svetega Jožefa.

Stran

Uvod. Kteri so častilci Matere Božje

in sv. Jožefa in kaj nas učijo ? . 1

1. Sv. Genovefa, palatinska grofinja . 4

2. Sv. Marjeta, hči ogerskega kralja . 7

3. Častiti Janez Kerstnik Kasela . . 9

4. Sv. Frančišek Salezijan .... 11

5. Sv. Ignacij, škof Antiohijski . . 18

6. Sv. sestri Mehtildis in Jera ... 19

7. Sv. oče Pij IX. 23

8. Sv. Kazimir, kraljevi sin poljski . 28

9. Sv. Tomaž Akvinski.30

10. Sv. Frančiška Romana .... 37

11. Sv. Rupert, škof.43

12. Zv. Klemen Marija Dvorak (Hofbauer) 46

13. Sv. Frančišek Pavljanski .... 52

14. Zv. Herman Jožef.56

15. Sv. Benedikt Jožef Laber ... 62

16. Zv. Ana Krescencija Hos ... 75

17. Sv. Janez Nepomučan.78

18. Sv. Paskal Bajlonski.85

19. Zv. Peter Krispin.90

20. Sv. Bernardin Sienski.103

21. Sv. Feliks iz Kantalicije .... 108

22. Zv. Marjeta Montepulčianska . . 112

23. Sv. Marija Magdalena Paciška . . H4

24. Sv. Filip Neri.119

25. Zv. Jakob Filip Bertoni .... 124

26. Sv. Anton Padovanski.127

27. Zv. Germana Kovsin, pastirica . . 131

28. Zv. Marija žalostna.134

29. Sv. Alojzij .137

30. Zv. Hema, kneginja slovenska . . 143

31. Zv. Marjeta od križa, Dunajčanka . 152

32. Sv. Angela Češka.157

Stran

33. Sv. Veronika Julijana.159

34. Sv. Groznat, mučenik češki . . . 165

35. Sv. Frančišek Solanski .... 167

36. Sv. Brigita.170

37. Sv. Ana.171

38. Sv Alfonz Marija Ligvori . . . 174

39. Čast, župnik Janez Marija Vianej . 176

40. Sv. Klara.182

41. Zv. Janez Berhmans.186

42. Sv. Štefan, ogerski kralj .... 191

43. Sv. Stanislav Kostka.195

44. Častita Marija Viktorija Angelini . 198

45. Sv. Roza Limanska.202

46. Sv. Roza iz Viterbe.204

47. Sv. Vincencij Pavelski .... 207

48. Sv. Frančišek Serafinski .... 209

49. Sv. Terezija.211

50. Sv. Pavel od križa.214

51. Sv. Lukež evangelist.216

52. Zv. Janez Angelus Pori . . . . 218

53. Sv. Alfonz Rodrigvec.220

54. Sv. Karol Boromej.223

55. Sv. Emerik, kraljevič ogerski . . 227

56. Sv. Elizabeta ogerska.228

57. Sv. Cecilija.232

58. Sv. Leonard Mavriški.235

59. Sv. Janez od križa.238

60. Zv. Marija od angeljev .... 242

61. Zv. Peter Kanizij.244

62. Dobra mati Marija Terezija . . . 246

63. Sv. Janez evangelist.247

Dostavek.

Janez Volčič, pisatelj te knjige . . . 252


o I r.  s £,7t



«■









n



tv






h'’

87






■

ipr-

&jhnr£



‘ 'C





?Vrt. di.t

■' ' '■ ■' 'it


o Mtrl

■ ■■


• .’vi,-d ‘)t ■; sSib-.i,

• I





'' . . ;  .< -L. ■■■■'’; .7«

< . i


■

/J : ■■■ . jj i

■ . . IvfTvv!

b) ■. XV

.'vv' ‘ <,;■ , V./ 4

’■ v . .

.

. - : .' : . . .d a-voJ. .

. . , 4 :  ;

■ . '•!< 'itoV'-' idibu;

■

. . . . ', dufj IV;,;'' :

. . . /

. . ' . , . (JI-CAVl ■ J,;-:

1

.iin v . ' ;IS

. -

. . . . ■ vd;; rr !>> ,vni;4 d e

. »j, 1  di'id\ dn: sil>d .:

.< ■ d-KlJ' .Vd

XIII

lastile!

Matere Božje in sv. Jožefa.

, Ukoreninila sem se med častitim ljudstvom. “
Sir. 24, 16.

Uvod.

Kteri so častilci Matere Božje in sve¬
tega Jožefa in kaj nas učijo?

redragi kristjan! V poprejšnjih li¬
stih teh, naši ljubi Materi Mariji
in njenemu čistemu ženinu, svetemu Jo¬
žefu, posvečenih bukev bral si kolikor
mogoče natančen popis teh dveh največjih
svetnikov Božjih. Potem si bral, kako
zapuščeni Evini otroci v tej solzni dolini
priserčno častijo nebeško kraljico, Mater
Božjo in rednika našega Zveličarja; in
kako to češčenje preblažena Devica mno¬
gokrat že tukaj plačuje, ko se v svoji
materini ljubezni svojim ljubljencem več¬
krat prikazuje. Ravno to stori večkrat
tudi sv. Jožef. Potem si prebiral zgodbo
in popis mnogih prezalih svetišč, posve¬
čenih Mariji in svetemu Jožefu. V duhu
si gledal čudodelno podobo Matere Božje
visoko gori na samotnem hribu, ali pa v
sredi šumečega mesta na praznično okin-
čanem altarji. Drugod si videl, kako po¬
božni verniki skupaj vrč, in svojo ljubo
nebeško mater častijo, njej svoje brid¬
kosti in težave potožujejo in se jej za
prejete dobrote zahvaljujejo. Ti nepre-

šteti, krasni tempeljni Gospodove Matere
nam dajejo poseben nauk.

Glej, o preljubi bralec! tako Marijino
svetišče naj bi bilo serce vsacega krist¬
jana! Tako prelepo svetišče naj bo tudi
moje in tvoje serce! V njem naj tiho in
milo kraljuje prelepa podoba čiste De¬
vice, ozaljšana z lilijami bele čistosti in
s cvetlicami preserčne ljubezni Božje. Čast
Bogu in Materi Božji! Na posvečenih
tleh katoliške cerkve so bili in so še
vednO' taki predragi, živi tempeljni Mari¬
jini. Že bo skoraj devetnajst stoletij pre¬
teklo, in ves ta dolgi čas se natanko
izpolnjuje, kar je ponižna dekla Gospo¬
dova v svoji hvalni pesmi prerokovala,
ko je pela: „ Odsihdob me bodo srečno ime¬
novali vsi narodi. u  (Luk. 1, 48.)

Saj je gotovo, da vsi zvesti služab¬
niki Božji so bili tudi zvesti služab¬
niki in častilci Marijini. In kolikor lepše
so posnemali Kristusa Jezusa, kolikor po¬
polnejše so živeli, toliko lepše so Marijo
častili in toliko priserčnejše so zaupali v
njeno mogočno priprošnjo. Ako bi torej
hotel opisati vse častilce Marijine, bilo bi
to zares velikansko delo. To pa meni ni

i

2

mogoče; ker našteti bi moral vse svet¬
nike, vse zveste učence Gospodove, vse
verne otroke svete katoliške cerkve.

Kdo pa je častilec Matere Božje?
Današnji svet ve veliko povedati o češčenji
in ljubezni, o spoštovanji in udanosti
sploh. Ali malokdaj je tako besedovanje
resnično; večjidel je le na jeziku, serce
pa malo vč o tem. Oe je pa resnično,
na kaj se upira tedaj to češčenje, ta lju¬
bezen, to spoštovanje in ta udanost? In
v čem se razodeva?

Ta udanost se upira pervič  na gotovo
prepričanje, da je kdo zares dober in
vreden našega spoštovanja. Resnični in
zvesti častilci in ljubi otroci Matere Božje
morajo torej v svojem srcu prepričani
biti o veličastvu in vsestranski dobroti in
lepoti preblažene Device Marije. To pre¬
pričanje mora biti uterjeno v veri; ker
le sveta vera nam kaže veličanstvo neo-
madeževane Device in Matere Božje; le
vera nam razodeva skrivnosti presvetega
življenja ponižne dekle Gospodove.

Drugič  se pa kaže pravo češčenje
Matere Božje v dejanski posnemi njenih
prelepih čednostij. Ako koga resnično
ljubimo in visoko častimo, radi ga bomo
posnemali in si prizadevali, kolikor moč,
njemu enaki, njegove ljubezni vredni po¬
stati. Resničen Marijin častilec si bo
torej prizadeval posnemati prelepe čed¬
nosti, ljubezen do Boga in do bližnjega,
kakor jih vidi v življenji Matere Božje.
Kdor torej visoko ceni ponižnost, poter-
pežljivost, zaupanje v Boga, čistost serca,
ljubezen do bližnega in druge lepe čed¬
nosti, kdor se za te čednosti ogreva, si
jih pridobiti želi in se v tem po zgledu
ljube Matere Božje oserčuje, on je častilec
Marijin. Nihče ne more preblaženi De¬
vici dopasti, kdor ni Bogu dopadljiv.
Bog pa nima dopadajenja nad dušo, ki
ni ozaljšana s svatovskim oblačilom svetih
čednostij.

Tretjič  pa se mora to češčenje ljube
Matere Božje tudi zunaj razodevati. Kdo
bi koga resnično spoštoval in častil, pa
bi si ne prizadeval, da bi te priserčne
udanosti tudi očitno ne pokazal?

V teh bukvah imamo cele verste takih
zunanjih razodevanj češčenja Matere Božje,
ktera je sveta cerkev poterdila, ktera
vernikom vedno priporoča in ktera je s sve¬
timi odpustki bogato obdarovala. Slo¬
vesno obhajanje Marijinih praznikov, raz¬
notere Marijine bratovščine in veliko druzih
manjših ali večjih pobožnostij ima le ta
namen, da očitno in glasno razodevamo
svoje češčenje in svoje zaupanje do pre¬
blažene Device in Matere Marije.

Slednjič  mora pa naše češčenje Ma¬
tere Božje vedno spremljati veliko in
neomahljivo zaupanje. Ako bi ne upali,
ako bi se terdno ne zanašali, da je pre¬
milo Serce Marijino prenapolnjeno lju¬
bezni in sočutja do nas, ako bi ne bili
prepričani, da je njena priprošnja pri Bogu
mogočna, bilo bi naše češčenje pomanjk¬
ljivo, bilo bi zastonj.

Naslednji listi naj nam kažejo, kako
so zvesti častilci Matere Božje opravljali
take pobožnosti z vso gorečnostjo ter
so si tako po priprošnji Marijini svoje
zveličanje zagotovili.

Kaj nas učijo ti častilci Matere Božje ?

Od začetka kerščanstva do današnjega
dne so bili častilci Jezusovega imena tudi
goreči častilci Matere Božje. Lahko re¬
čemo, da se je češčenje Marijino pričelo
s češčenjem Kristusovim: klije od apo¬
stolov sem skozi vsa stoletja, cvete in
rodi blagodarni sad dobrih del in čed¬
nostij v Božjem vertu svete katoliške cerkve
in v sercih njenih zvestih otrok.

Zato je pa težavno, izmed toliko tisoč
in tisoč vnetih in svetih Marijinih ča¬
stilcev izbrati gotovo število, da bi s po¬
pisom njihovega življenja nebeški kraljici
spletel spodoben častni venec. Odbral

3

sem zato, po svoji slabi moči, svetnike
raznih časov, pa tudi raznoterega stanu.
Papež in cesar na veličastnem sedeži,
kraljica v bliščeči obleki in nuna v revni
ruševini, vojak na bojišči in misijonar v
divjih puščavah, s časnimi skerbmi oblo¬
ženi mož ali žena, bolnik na vroči po¬
stelji, bogatin in revež — vsi so z vneto
ljubeznijo Marijo častili. Vsi so spoznali,
da to češčenje je eden najboljših pripo¬
močkov za zveličanje. In gotovo tega
nihče ni obžaloval, ne v življenji, ne v
smerti. Bodi torej, kdorkoli že, naj bodo
tvoje časne zadeve take ali take: vselej in
povsodi ti bo koristno in tolažilno, ako
častiš našo ljubo Mater Božjo z detinsko
ljubeznijo.

V tvoj dušni prid sem ti, preljubi
kerščanski bralec! opisal iz življenja
svetih Marijinih otrok ne le nektere do¬
godke; ampak, kolikor je ob kratkem
mogoče, narisal sem ti popolno podobo
njihovega celega življenja, da ti bo ta
oddelek preblaženi Devici in svetemu
Jožefu posvečenih bukev kakor popis živ¬
ljenja nekterih najlepših svetnikov Božjih.
Zato sem po letnem času, za vsak mesec,
odbral nekaj svetnikov, ki so bili posebni
častilci Matere Božje in svetega Jožefa;
vsak teden skoraj ima svojega patrona.
Vzel sem število 63; ker nekteri cer¬
kveni učeniki menijo, da je preblažena
Devica Marija 63 let na zemlji živela.
Mnogo častilcev Matere Božje in svetega
Jožefa je bilo že opisanih ali vsaj ome¬
njenih v poprejšnjih oddelkih.

V tem popisu pa boš videl zares raz¬
lična, včasih prav sterma pota, po kterih
so zvesti in ljubljeni otroci Marijini do¬
segli nebeški namen in konec. Nekteri
so bili v veliki revščini, kakor njihova
nebeška mati v Betlehemskem hlevu; ve¬
liko njih je posnemalo njeno samoto v
tihi Nazareški hišici; drugi so se udele¬
ževali njenega svetega veselja v priserčni

bogoljubnosti; prav veliko njih je žalo¬
valo z Marijo tiste bridke in dolge ure,
ko je Mati Božja stala pod križem svo¬
jega umirajočega Sina na gori mertva-
ških glav. — O ljuba duša kerščanska!
pri branji teh dogodeb primerjaj svoje
lastno življenje z življenjem svetnikov, in
preudari, če li hodiš radovoljno po poti,
ktero ti je neskončno modri Bog odkazal,
ali pa morebiti si svojeglavno zbiraš ši¬
roko cesto, ki te k Bogu ne pripelje.

Ta popis življenja nekterih Marijinih
častilcev naj te spodbuja k posnemi. Ni
ti potreba, da bi čudeže delal, ali da bi
si posebne vaje nakladal. Tega dobrot¬
ljivi Bog ne tirja od tebe. V tem tudi
ni treba svetnike posnemati. Posnemati
pa jih zamoreš in moraš v zvestem zver-
ševanji vseh dolžnostij svojega stanu, v
natančnem spolnjevanji Božjih in cerkve¬
nih zapovedij, v poterpežljivosti in za¬
upanji v bojih in v bridkostih življenja,
v čistosti serca, v resnični ljubezni do
bližnjega, v zatajevanji samega sebe. Pred
vsem posnemaj te ljube svetnike Božje v
tem, da spolnjuješ pervo in največjo za¬
poved Gospodovo : „ Ljubi Gospoda svo¬
jega Boga is vsega svojega serca, in iz
vse svoje duše, in iz vse svoje moči!“
(Luk. 10, 27.)

Naj te ljubljenci Božji učijo, da se
nikdar ne sramuješ očitno častiti svojo
ljubo Mater in nebeško kraljico Marijo.
Nič ne opovira toliko resnične čednosti,
kakor nespametna boječnost pred ljudmi.
Sv. Ignacij pravi, da kdor se boji sveta
in njegovega zasramovanja, ne bo nikdar
kaj častnega in resnično dobrega storil;
zato ker se ravna le po svetu in po nje¬
govi sodbi in stori, kar mu veli sprideni
svet. Da bi pa kdo bil služabnik Ma¬
rijin, delal bi pa, kar svet želi, to ni mo¬
goče. Svet te bo zaničeval, če boš o
praznikih preblažene Device svete zakra¬
mente prejemal, če boš očitno rožnivenec

i*

4

molil, če boš Marijine šmarnice ali druge
pobožnosti njej v čast obiskaval in boš
raji v cerkvi, še po službi Božji, pripo¬
ročal se Materi Božji in se radoval s
svojim nebeškim Zveličarjem v zakramentu
presvetega Rešnjega Telesa, ko drugi po
plesiščih in glediščih grešno poželenje
pasejo. Svet te bo černil, gerdo z bla¬
tom ometaval, ako boš večkrat in po¬
božno molil pred podobo Matere Božje, ako
boš v svoji ljubezni ali v zahvalo njene
altarje zaljšal, ako boš obračal denar za
Božjo čast in ne za ničemurno obleko ali
za nepotrebne reči. Svet se bo hudo
zoper tebe vzdigoval, ako se boš v več
bratovščin dal zapisati, želel biti resničen
častilec Matere Božje . . .

Sveti Alfonz Ligvorij pa pravi: „Ve¬
selite se; ko vas svet zaničuje, vas pa
Bog tisti trenutek hvali in blagoslavlja.
Mar vam ni zadosti, ako vas za vaše
vneto češčenje nebeške kraljice hvalijo
sam Bog, Jezus Kristus, angelji in svet¬
niki ? Pustite, naj vas svet graja, o smertni
uri vam bo vaše zvesto češčenje prebla-
žene Device v presladko tolažilo, ko bodo
bridko žalovali in v obupnosti vpili po-
svetnjaki, ki so Marijo slabo, ali ki je
niso celo nič častili. In kolikor serčnejše
boste Mater Božjo očitno častili in jej s
čistim življenjem služili, toliko bolj bodo
vas tudi ti posvetnjaki spoštovali, in vsaj
v svojem sercu bodo prisiljeni spoznali,
da imate prav, da delate modrejše, kakor
oni. Pri sodbi pa bo Marija vam pri-
prošnjica; ker tudi njeno vodilo je, kar
pravi njen Božji Sin: »Kdorkoli bo mene

I. Sveta Genovefa, palatinska grofinja.

Tretjega prosinca obhajamo god svete
Genovefe. Ste pa dve imenitni svetnici

spoznal pred ljudmi, tega bom tudi jaz
spoznal pred svojim Očetom, ki je v ne¬
besih. Kdor pa mene zataji pred ljudmi,
tega bom tudi jaz zatajil pred svojim
Očetom, kije v nebesih.“  (Mat. 10, 32. 33.)

Marija spoznava pa tudi te besede
svojega Božjega Sina za svoje, ter pravi:
»Resnično vam povem, kar ste storili
kteremu mojih najmanjših bratov, ste
meni storili. 11  (Mat. 25, 40.) Zatorej boš
tej veličastni kraljici delal posebno ve¬
selje, ako častiš njene zveste služabnike
in je na pomoč kličeš. Saj je vsaka
dobra mati gotovo vesela, ako kdo njene
ljubljene otroke časti.

Pa tudi tebi bo koristno, tvoji duši
bo v zveličanje, ako boš svete služabnike
in ljube prijatelje Matere Božje rad klical
na pomoč in jih pobožno častil. Oni radi
svoje priprošnje in svoje zasluženje po-
kladajo pred milostni sedež našega Zve¬
ličarja in njegove preblažene Matere za
vse tiste, s kterimi so, kot otroci ene
Matere, sklenjeni s posebno vezjo svete
ljubezni. Zato obhajaj njihove godove
in praznike z vso pobožnostjo, zedini se
z njihovim mišljenjem in z njihovimi de¬
janji, s kterimi so oni nebeško kraljico
v svojem življenji poveličevali. Prosi jih,
naj ti izprosijo milost Božjo in stanovit¬
nost, da vedno napreduješ po poti res¬
ničnega češčenja Matere Božje in svetega
Jožefa, da enkrat stopiš med nje, da ž
njimi združen častiš in slaviš našo Mater
in kraljico nebeško in se pri njej in ž
njo vekomaj veseliš. Amen.

(H. M. Bliithen III. M. R. VI.)

tega imena. V petem stoletji je živela
blizo Pariza sveta devica Genovefa, hči
revnega kmeta, ki je v veliki svetosti 89
let Bogu zvesto služila. Mesto Pariz jo

5

časti za svojo patrono. Njene svetinje
so blizo kraljevih grobov v prežali cerkvi.
Pobožni Francozi jo visoko častA

Živela pa je druga sveta Genovefa v
osmem stoletji. To častilko Matere Božje
naj nekoliko opišem.

Sigfrid, palatinski grof Trierski, imel
je pobožno ženo Genovefo, ki je bila hči
Brabantskega vojvode. Bila je zala gospa;
ali še lepša je bila njena duša. Kolikor
jej je čas dopuščal, je noč in dan pre¬
lepo častila preblaženo Devico in Mater
Božjo Marijo, ktero je tolikanj ljubila, da
je v njeno češčenje ubogim delila, kolikor
koli je premogla.

Ko je njen mož Sigfrid na vojsko
odhajal, spremil je svojo ljubo ženo Ge¬
novefo v grad, kteremu so rekali Simern,
da bi tukaj v varnem zavetji mirno ži¬
vela, in bi je noben hudobnež ne zale¬
zoval. Preden pa je s svojimi vitezi za¬
pustil grad, poklical je najhrabrejšega
izmed njih, na kterega se je zanašal, z
imenom Golo. Temu je rekel: »Golo!
svojo preljubljeno ženo in celo svojo de¬
želo izročim tebi v zvesto varstvo." Ko
pa Genovefa to sliši, se močno prestraši
in pade v omedlevico. Sigfrid jo vzdigne
in zdihne: »O Gospa in Devica Marija!
v tvoje varstvo izročim svojo preljubljeno
ženo." Potem jo objame, dfi jej poljub
miru, zakliče jej z »Bogom!" in gre na
vojsko.

Ali hudobec nikdar ne miruje ter se
zoper vse dobro vedno vojskuje; pa kar
sam hudega storiti ne more, stori po
svojih pomagačih. Nesrečni Golo je v
pregrešni pohotnosti zalezoval pobožno
Genovefo. Strastno se je prizadeval, da
bi jo v nezvestobo zapeljal. Ali čista
žena, pobožna Genovefa, ga je vedno za¬
ničevala in mu zaterdila, da raji umerje,
kakor da bi svojemu ljubemu možu po¬
stala nezvesta. Ko hinavski, nezvesti
vitez vidi, da mu njegove hudobne nakane

vselej spodletč, da je njegovo gerdo pri¬
lizovanje vselej brez uspeha, poprime se
zvijače. Napiše pismo ter ga sam nese
Genovefi in hinavsko pravi: »O ljuba
gospa! glej to-le pismo sem dobil; ako
ti je drago, ti ga preberem." Genovefa
pravi: »Le berite!" V lažnjivem pismu
pa je bilo pisano, da je palatinski grof
z vso vojsko pokončan. Uboga Genovefa
joka in zdihuje, kliče tolažnico žalostnih,
preblaženo Devico Marijo na pomoč in
prosi: »O Gospa moja, o Devica Marija,
ozri se vendar na me zapuščeno!"

V tej hudi sili, v tej bridki žalosti
toči solze tako dolgo, da slednjič neko¬
liko zaspi. In preblažena Devica Marija
se jej prikaže v veliki bliščobi ter jej
sporoči: »Palatinski grof, tvoj mož, živi;
le nekoliko njegovih ljudij je pomerlo."
Vsa potolažena se prebudi.

Gerdi Golo misli, da zdaj bo svoj hu-
' dobni namen dosegel. Zato pride in se
sili, in zvito pravi: »O gospa! ti veš iz
I pisma, da naš gospod je umeri. Ker je
tudi meni žena umerla in je vsa dežela
mojemu varstvu izročena, lahko me zdaj
vzameš za svojega moža." Ko pa sili
vanjo in se je dotakniti hoče, zaupa Ge¬
novefa na pomoč Božjo in na priprošnjo
preblažene Device, ter ga s pestjo udari
v obraz, kolikor le more. Seveda je hu¬
dobnež ves razdražen; odvzame jej vse
služabnike in dekle ter jo verže v temno
ječo.

Prišel je čas poroda in porodila je
lepega sinčka in dala mu je ime »bo¬
lečine polni". Ko je hudobni Golo vse
le mogoče hudo valil na njo, pride po¬
slanec s poročilom, da njen mož živi v
Strasburgu. Močno se je tega razveselila
ter jela upati, da bo skoraj rešena iz rok
prestrašnega hudobneža.

Ko pa hudobni Golo zve, kaj je po¬
slanec sporočil, ga napade velik strah.
Neka hudobna ženska mu svetuje, da bi

6

zasluženi kazni odšel, naj urno gre k pa-
latinskemu grofu in naj počerni njegovo
pobožno in zvesto ženo ter naj reče, da
novorojeno dete ni grofovo. Nesrečni Golo
uboga ta satanski svet. Ko Sigfrid to
zve, ga toliko prevzame žalost in brid¬
kost, da na Golovo prigovarjanje dfi pre-

Sin na tvojo priprošnjo, o preblažena De¬
vica! Reši me in obvaruj me pred divjo
zverino, o tolažnica vseh, ki k tebi kličejo!“
Po tej priserčni prošnji sliši pre¬
sladki glas: »Moja ljuba prijateljica, ni¬
kdar te ne bom zapustila!“ Druzega pa
ni slišala. Na priprošnjo preblažene De-

strašno povelje, naj
njegovo ženo umo¬
rijo z detetom vred.
Hudobni vitez urno
teče, da bi spolnil
tonesrečnopovelje.
Hitro je sklical ne¬
kaj hlapcev, kte-
rim je izdal ne¬
dolžno Genovefo z
detetom, naj ju
umorijo v temnem
gozdu. Eden slu¬
žabnikov, ki je po¬
znal nedolžnost
svoje gospe, imel
je usmiljenje ž njo,
ter je pregovoril
hlapce, da niso
umorilisvojegospe,
marveč pustili živo
v gostem logu.

Odrezali pa so
enemu psu jezik
ter so ga prinesli
Golu, češ, da so
njegovo povelje

spolnili.

Genovefa je bila
v divji goščavi brez

vse tolažbe; bridko je jokala. V zaupanji
na pomoč svete Božje porodnice in De¬
vice Marije je molila: „0 moja Gospa
in Devica Marija, usliši me, obsojeno
grešnico! Ker te pregrehe nisem kriva,
prosim te, ne zapusti me v tej moji sili.
Vem, da me nihče rešiti, nihče tukaj hra¬
niti ne more, kakor le tvoj edin orojeni

vice Marije pride po
previdnosti vsega-
mogočnega Boga
divja košuta ter se
vleže k majhnemu
detetu. In zaver-
žena mati, ko vidi
to čudo, položi svo¬
jega sinčka h ko¬
šuti, da se revšče
nahrani.

V tem samot¬
nem kraji je živela
palatinska grofinja
s svojim majhnim
otrokom šest let in
tri mesece. Preži¬
vih se je z zelji-
ščem,kter ega j e na¬
birala po goščavi;
dete pa je hranila
s košutinim mle¬
kom. Ležišče si je
napravljala iz
dračja, kakor je
mogla.

Po končani voj¬
ski, ki je terpela
več let, pride Sig¬
frid domu. Na praz¬

nik razglašenja Gospodovega je hotel svo¬
jim vitezom napraviti slavno pojedino.
Na delopust tega praznika napove velik
lov in k temu povabi svojo podložno go¬
spodo. Komaj pa lovci izpustijo pse,
splaši se košuta, ki je hranila otroka ne¬
srečne Genovefe. Psi dirjajo s svojim
lajanjem za njo. Sigfrid z lovci hiti, ko-

Sveta Genovefa, palatinska grofinja.

7

likor more, za njimi. Košuta pa leti na
kraj, kjer je bila palatinska grofinja s
svojim sinom. Ko Genovefa vidi, da se
psi zaganjajo v košuto, ktero je Bog njej
in njenemu sinu milostno odločil v ohra¬
nitev, podi jih s palico proč. Med tem
pride palatinski grof s svojim spremstvom
in ko vidi, da se košuta skriva in tišči
k otroku, ter zapazi tudi mater otrokovo,
nagovori revno mater. Ona, ki je bila
že skoraj brez vse obleke, prosi grofa,
naj j e J P°da svoj plašč, da se ogerne,
preden se ž njim dalje pogovarja. Ker
je bila Genovefa po tako terpečem živ¬
ljenji neznano shujšala, ni je njen mož
poznal. Ko pa mu pove, da je v tem
žalostnem berlogu že šest let in tri me¬
sece in da je Genovefa, in mu pokaže
zaročni perstan, spozna jo. Ves za¬
čuden objame njo in dete ter reče: „Za¬
res, ti si moja žena, in ti si moj sin!“

In zdaj pripoveduje Genovefa, kako
se je ž njo godilo; tako je palatinski
grof lahko spoznal nedolžnost svoje dobre
žene. Seveda so hudobnega Gola hitro
zgrabili in po zasluženji kaznovali. Sig-
frid pa je želel, naj gre Genovefa takoj
s sinom vred ž njim. Genovefa pa prosi:
»Preblažena Devica Marija je mene in
mojega sina v tem berlogu obvarovala in
mi naklonila živali, da so moje dete re¬
dile; zato naj bo ta kraj njej posvečen!“
Kmalu je veliki škof, sveti Hidulf, ta
kraj posvetil v čast presveti Trojici in
preblaženi Devici Mariji. Sigfrid pa je
tu postavil lepo cerkev in ko je njegova
sveta žena Genovefa umerla, jo je z ve¬
liko žalostjo v tej cerkvi pokopal.

(Posneto po spisu življenja svete Genovefe.
Sauerborn. Regensburg 1856.)

2. Sveta Marjeta, hči ogerskega kralja.

(Umerla 18. prosinca 1270.)

Ta lepa devica se je rodila leta 1243.
v Vešprimu na Ogerskem. Njeni pobožni

stariši, Bela IV. in Marija, darovali so jo
že pred njenim rojstvom Bogu. O tistih
časih napadali so divji Tartari Ogersko.
Kraljica Marija je s privoljenjem svojega
kraljevega moža storila obljubo, da bo
svoje dete, ako bo deklica, Bogu posve¬
tila in izročila nunam svetega Dominika,
če ljubi Bog deželo pred Tartari obva¬
ruje. Res se Tartari nenadoma vernejo v
svoj kraj.

Kraljica dobi hčerko; kerstijo jo za
Marjeto. Tri leta in pol staro izročijo
nunam svetega Dominika. Marjetka je
bila zares čudno dete. Čez pol leta je
že znala dnevnice preblažene Device Ma¬
rije in jih je z nunami molila. Za otro¬
čarije ni marala. Večkrat je svojim ma¬
lim tovaršicam, ko so igrale, rekla: »Poj¬
dimo v cerkev in hvalimo Boga in pre-
blaženo Devico Marijo; to naj bo naše
veselje/

Posebno češčenje je izkazovala sve¬
temu križu. Priserčno ga je objemala in
poljubovala. Mnogokrat so jo slišali, da
je klečč pred podobo križanega Jezusa
vzdihovala: „Gospod, darujem se tebi
vso!“ Ko so se njene male tovaršice
vedrile, šla je Marjeta v sobo, kjer je
visel na steni velik križ; pred tem kri¬
žem je zamaknjena dolgo molila. Po¬
sebno vneta pa je bila ljubezni do pre¬
svetega Rešnjega Telesa. Pri sveti maši,
od povzdigovanja do svetega obhajila to¬
čila je solze svete ljubezni. Tisti dan
pred svetim obhajilom postila se je ob
suhem kruhu in molila vso noč. Pri
sprejemu presvetega Rešnjega Telesa je
bila vsa goreča; v svojem zamaknjenji je
bila za komolec visoko povzdignjena.

Preblaženo Devico Marijo je priserčno
ljubila. Kjerkoli je videla podobo Matere
Božje, pokleknila je in pozdravila ne¬
beško kraljico z angeljevim češčenjem.
Njen kraljevi oče Bela je na otoku, blizo
mesta Bude, postavil nov samostan v čast

8

deviški Materi Božji. V tem samostanu
je Marjeta z drugimi nunami svetega Do¬
minika Bogu in Mariji služila. Imenovala
je ta otok Marijin otok, ter je ves samo¬
stan v varstvo izročila nebeški kraljici.
Tudi pred prazniki Matere Božje postila
se je ob suhem kruhu. Kedar je slišala
izgovoriti presladko Ime „Marija", pri¬
stavila je: „Mati Božja in upanje moje!"
Na kak Marijin praznik in med osmino
njenih praznikov je po tisočkrat molila
„Češčena si Marija" in vselej se je pri¬
pognila s kolenom.

Posebno se je vadila v tisti čednosti,
ki je podlaga vsem drugim čednostim, v
sveti ponižnosti. Njena obleka je bila
bolj revna, kot drugih nun. Staro, ob¬
nošeno obleko je zakerpala, iz dveh si
eno sešila. Ako so jej njeni stariši dali
bolje oblačilo, zamenjala ga je s privo¬
ljenjem svoje prednice s kako drugo se¬
stro ali revno deklo za staro in obno¬
šeno. Solze so jo oblile, ako jo je kdo
imenoval kraljevo hčer. »Oj, da bi mi
bil Bog to milost dodelil, da bi bila hči
revnega kmeta; koliko lože bi služila
Bogu!" Tako je večkrat vzdihovala. Za
najslabšo deklo bi bila rada. Pometala
je kuhinjo, pomivala mizno posodje. Ster-
gala je ribe, da si je po zimi do kervi
odergnila svoje perste.

Čuditi se moramo njenemu pokorjen ju.
Še le petletna izprosila si je že spokorni
pas. Njena modra učiteljica ga jej da:
deloma, da se privadi vaji, s ktero ber-
zdajo služabniki Božji svoje meso, de¬
loma pa, da se vadi v pokorščini; smela
je spokorni pas nositi le, kedar in kakor
dolgo jej je učiteljica privolila. Ko je
pa storila v dvanajstem letu obljubo, opa¬
sala se je s pasom, ki je bil spleten iz
žime in ščetin ter je imel več vozlov.
Pozneje imela je po noči pas iz ježeve kože.
V svojih čevljih je imela žeblje, ki so jo
zbadali pri vsaki stopinji. Vsako noč se je

bičala. Večkrat je prosila druge nune,
naj jo brez usmiljenja bičajo, dokler se
ne naveličajo. Nekdaj pelje eno sestro
v temni noči v sobo, naj bi jo bičala.
Ko pa Marjeta odkrije svoj hrbet, raz¬
svetli vso sobo čudna nebeška luč. Dve
drugi nuni, ki ste to videli, pritekli ste
in jo prosili polne spoštovanja do svetnice,
naj za nji moli. Resno je odbila vso boljšo
hrano. Mesa ni jedla drugače, kakor le,
če je bila bolna. Svojo bolehnost pa je
skerbno skrivala, da ne bi bila drugim
nadležna, in da je ne bi silili, uživati
mesnih jedij. Od velicega četertka do
velikonočne nedelje se ni vlegla; ampak
je molila st oj 6 ali klečala pred altarjem
svetega križa.

Posebno rada je stregla bolnikom.
Ni se zbala nobene nesnažnosti, nobenega
smradu. Gobavce je snažila, njihove
smradljive in gnojne otekline je spirala
in obvezovala. Neka sestra je imela osem¬
najst let prav ostudno bolezen; zavoljo
neprenosljivega smradu ni hotel že nihče
k njej. Marjeta prosi sprednico, naj bi
ona stregla tej veliki revi. Sprednica
privoli s tem pogojem, da si mora pri¬
vzeti še eno pomočnico. Ta pa ni mogla
prenašati prevelicega smrada. Marjeta
jej sama streže, kar je storila z velikim
veseljem. Da njena obleka pri takem
opravilu ni lepo dišala, mislimo si lahko.
Ali to je bilo kraljevi hčeri ljubše, kakor
posvetnim lišpavkam prismojena pomada
in neumne vonjave.

Svoje devištvo je varovala kakor svoj
najdražji zaklad. Trije kraljevi sinovi,
poljski, češki in sicilijanski so jo snu¬
bili; pa nobenega ne mara. Ko jej pri¬
govarjajo , da zamore papež odvezati jo
obljube vednega devištva, rekla je: „Kajši
si dam nos in ustnice odrezati; rajši si
dam celo oči iztakniti, kakor da bi si vzela
moža v zakon." In ko so Tartari zopet
Ogerskej žugali in so pred njimi zaradi

9

njih grozo vitnosti velik strah imele po¬
sebno device, rekla je Marjeta: „Vem,
kaj bom storila; ustnice si odrežem, in
tako popačeno me bodo že pri miru pustili. “
Ker je bila vneta ljubezni do svojega nebe¬
škega ženina, djala je: „Molila bom, da
ne pridejo divji Tartari, da škode ne
store ljudstvu; kar pa mene zadeva, želim
si, da bi že tukaj bili in bi me mučili.
Oj, da bi mi bilo dano, za Kristusa svojo
kri preliti; oj, da bi me za njega usmer-
tili; ali da bi me na gromadi sežgali!“

Prava, resnična čednost skusi se po¬
sebno v pokorščini. Marjeta je bila prelep
vzgled natančne pokorščine vsem sestram
velicega samostana. Jako natanko spol¬
njevala je vse, tudi najmanjše dolžnosti.
Kedarkoli je prednica kaj ukazala, ali le
razodela svoje želje, bila je Marjeta vselej
perva, ki je to storila, ter je s svojim
zgledom napeljavala vse druge sestre k
pokorščini. Akoravno jej je bila molitev
najljubše opravilo, popustila je urno mo¬
litev, ko jej je bilo naročeno kako drugo
opravilo.

Ta lepa devica je celo leto poprej
napovedala dan svoje smerti. Devetega
prosinca 1270 pa je, še zdrava, vpričo
več ljudij rekla, da bo umerla na god sv.
Priske. Tri dni pozneje napade jo huda
merzlica. Molila je neprenehoma; pobožno
je prejela svete zakramente. Ko se bliža
smerti, prikaže se jej preblažena Devica
Marija v nepreštetej družbi svetnikov,
prijazno jo pozdravi in jej položi pre¬
lepo krono na glavo. Videla je prečudno
lestvico, ki je do nebes segala in po
kteri je preblažena Devica šla nazaj. Tudi
Marjeta v neznani radosti, okrašena s krono
večne slave, stopa za njo. Ko se jej
odprejo nebesa in zagleda svojega nebe¬
škega ženina, premilo vzdihne: „V tebe,
o Gospod, sem zaupala .... V tvoje roke
izročim svojo dušo!“ In njena lepa duša je
šla na večno ženitnino. Bila je 27 let stara.

Njeno telo je bilo tudi po smerti ne¬
izrečeno lepo. Čez tri mesece so jo pre¬
ložili v marmornat grob in še je prelepo
dišalo njeno nedolžno telo. Veliko čude¬
žev se je zgodilo na njenem grobu. Brez
števila bolnikov je ozdravelo na njeno
priprošnjo; posebno zaupanje stavijo v
njeno pomoč merzlični in glavobolni ljudje.

Morebiti si bo kdo mislil: Marjeta je
lahko Bogu služila in sveto živela; saj
je bila od zibelji le k dobremu na-
peljevana in hudo nagnjenje se ni nikdar
pokazalo v njej; drugače pa je z nami ;
preveč nas hudoba napada in v greh na¬
peljuje. Res je to; ali pomisli, ljuba
duša, kako je sveta Marjeta sama sebe
zatajevala. Gotovo pa je, da je mili Bog
vedno pripravljen, nam pomagati in nam
v zmago hudih nagnjenj vselej rad podeli
potrebno pomoč, če ga le resnobno za¬
prosimo. Potem bo pa tudi naša krona
v nebesih toliko veličastnejša, kolikor
hujši, kolikor stanovitnejši je sedanji boj
z našo sprideno natoro. Serčno se torej
vojskujmo tudi mi v zaupanji na Božjo
pomoč in posnemajmo sveto Marjeto v po¬
trebnem premagovanji ter častimo priserčno
svojo nebeško Mater in kraljico Marijo;
bodimo ponižni, v spolnjevanji svojih dolž-
nostij natančni; storimo vse iz pravega na¬
mena in tudi mi bomo dosegli krono ne¬
beško. (Leg. d. Heil. Innsbruck. Negot. sec.)

3. Častiti Janez Kerstnik Kasela.

(Umeri 25. prosinca 1668.)

Janez Kasela je bil rojen trinajsti dan
Marijinega meseca 1600 v Kasaloldi, v
škofiji Brešia na Laškem. Njegovi revni
stariši so mu zgodaj pomerli. Njegov
stric se je usmilil sirote, malega Janezka,
ter ga je k sebi vzel, da je živino pasel.
Ko je odrasel, ponudil se je v neki du-
hovski hiši za vertnarja. Tu je razodeval
svojo priserčno ljubezen do preblažene

10

Device Marije in do njenega Božjega De¬
teta Jezusa. V tej hiši je bil altarček,
na kterem so častili presveto Dete Je¬
zusa. Kedar je imel čas in je videl, da
je hišna kapelica odperta, in se mu je
zdelo, da ni nikogar notri, hitel je pred
altarček. Tu je malo podobo Jezuščka
z vso častjo vzel na svoje naročje, jo z
otroško ljubeznijo častil in s solzami pri-
serčne ljubezni jo močil. Tudi v zakri¬
stiji je bila podoba Matere Božje z Božjim
Detetom. Večkrat so videli, da je po¬
božni vertnar, kedar mu je le čas pri¬
pustil, v svoji ljubezni šel v zakristijo
ter je ves zamišljen v sveti pobožnosti
spodobno častil nebeško kraljico.

Leta 1626. ga je glas Božji zaklical
in njegovo pobožno serce ga je vleklo,
da je pristopil v družbo Jezusovo ali k
jezuitom. Tu je bil zares prelep zgled
delavnega, pobožnega in ponižnega me¬
niškega brata. Nad vse pa se je kazala
njegova posebna ljubezen, s ktero je častil
svojo nebeško Mater Marijo in njeno Božje
Dete. Imel je majhno škatljico, ktero
je vedno nosil s seboj. V tej škatljici
je imel majhno persteno podobo Jezuščka,
vso s cvetlicami ozaljšano. Pred to po¬
dobico je v priserčnem češčenji prečul
cele noči; zlasti še, če si je hotel kako
posebno milost izprositi.

S češčenjem Božjega Deteta je pa
rasla tudi otroška ljubezen do Matere
Božje. Pobožni brat Janez je bil zares
njen zvesti duhovni sin. Imenoval je
Marijo svojo „sladko Mater". Zmenil se
je z mnogimi prebivalci domačega kraja,
da se pozdravijo, kedar se na poti sre¬
čajo, z „Ave Maria"! — „0eščena Marija!"

Ko se je nekdaj namenil romati na
slavno Božjo pot Matere Božje v Loreto,
hotel je za to še posebej nebeški kraljici
priporočiti se. Zato je pisal prav pri-
serčno pismo svoji »sladki Materi". Šel
je v družbi enega mašnika-jezuita na pot.

Iz Ankone do Lorete je šel peš; po
griči pa, na kterem stoji Marijino sve¬
tišče v Loreti, plazil se je po kolenih.

Na poti je mašnik zbolel v malem
mestu Fano. Brat Kasela ga blagoslovi
s svojim rožnimvencem in urno zapusti
merzlica bolnika, da precej drugo jutro
lahko dalje potujeta.

V Loreti pa je ostro zapovedano, da
nihče s palico v Marijino svetišče ne sme
stopiti. Brat Janez se te prepovedi ni
spomnil in šel je s svojo popotno palico
v svetišče. Mašnik, ki je popotoval ž
njim, ga vpraša, kaj misli s palico ? Ja¬
nez pravi: „Dotaknil se bom svetega zi¬
dovja s to palico, ter jo bom tako po¬
svetil, da bom ž njo potem čudeže delal."
Res se je s palico dotaknil svete hišice
Matere Božje. Ko pa romarja nazaj po¬
tujeta in prideta na tolentinsko planjavo,
napravi se strašno hudo vreme, bala sta
se velike plohe. Popotniki, tudi pastirji
na planjavi hitijo, da bi ušli pod streho.
Brat Janez pa vsem prigovarja, naj bodo
le mirni in naj se ne bojč. Mašnik se
ozre na Janeza in vidi, da svojo posve¬
čeno palico vzdigne in ž njo dela veliko
znamenje v zrak ter oblakom zapoveduje,
naj se razdelijo. Komaj je Janez to iz¬
rekel, razdele se oblaki, in nebo je lepo
jasno, kakor poprej.

Marazani, ki je pisal življenje tega
pobožnega Marijinega častilca, pripoveduje
to-le čudno prigodbo. Jezuiti v Karpi,
kjer je živel brat Janez, dobili so nekdaj
majhen sodček dobrega vina v dar. Brat
Kasela je bil takrat samostanski točaj.
Imel je pa povelje, naj s tem vinom
prav varčno dela. Neki dan se oglasi
hudo žejen in ves truden popotnik pri
samostanskih vratih; usmiljeni brat Janez
mu poda kozarec tega dobrega vina. Po¬
potnik dobro okrepčan začne Boga lepo
hvaliti. To je pa pobožnega brata tako
razveselilo, da se je namenil, slehernemu

11

revnemu popotniku dati malo tega vina.
Mislil si je: Bo že Bog skerbel, da ne
bodo zato na škodi ne jezuiti ne ubožci.
In ko bi bil za domačo hišo komaj štir-
najst dni po malem shajal, točil je skoraj
štiri mesece iz malega sodčka. Vsi se
čudijo. Dva očeta jezuita sta šla k sodčku,
da bi si vina natočila. Ali sodček je bil
suh; nobene kapljice ni bilo v njem.
Brat Janez je moral svojo skrivnost razo¬
deti. Povedal je, da vselej, ko je šel točit,
je pobožno zmolil eno Češčena si Marijo.
Odslej so temu sodčeku rekali: Češčena
si Marija sodček.

Janez Kerstnik Kasela je umeri 25. pro¬
sinca 1668 v duhu svetosti.

(Hausherr: Geheiligte Arbeit.)

4. Sveti Frančišek Salezijan.

(Umeri 1. 1623.)

Na Savojskem, v lepem kraji, leži
mesto Aneci. Tri ure od mesta je grad
Salez. Tu so prebivali slavni grofi, rekali
so jim: grofje Šaleški. Sredi šestnajstega
stoletja je bil gospodar gradu Franc, grof
Šaleški. Imel je pobožno ženo Frančiško
Sionasko. Bil je pravičen, sploh čislan
mož, zvest kristjan, ki je visoko spoštoval
služabnike Božje. Njegova žena je bila
zares pobožna, dobra žena in prav skerbna'
mati.

Skušnja uči: Kakoršni so stariši, taki
so večinoma otroci; zlasti mati upliva na
svoje otroke; — saj jabelko ne pade daleč
od jablane — in na ternji se nikdar grozdje
ne bere. — Zato bom to večkrat omenil
pri popisu Marijinih častilcev, ker so
mi vedno pred očmi besede svetega Av¬
guština, ki pravi: „ Daj te mi dobrih ma¬
ter, in svet bom prenovil “. Naj mi torej
nihče ne zameri, da bom to svojo pri-
serčno željo večkrat ponovil.

Frančiška, žena grofa Šaleškega je
imela več otrok; njena perva skerb je |

bila, da bi bili zares dobri kristjani. Zato
je že skerbela, še preden so njeni otroci
zagledali luč tega sveta. Ko je bila
pervikrat v blagoslovljenem stanu, je pri-
serčno Boga prosila, naj raji ne postane
mati, ako bi kteri njenih otrok Boga le
kedaj z velikim grehom razžalil. Pobožno
mater je Bog uslišal. Vsi njeni otroci
so sveto živeli. Usmiljeni Bog rad usliši,
če ga le kaj res koristnega prosimo.

Eden najlepših svetnikov je Frančišek
Salezij. Neizrečeno lepo se sveti njegova
krotkost, velika je njegova serčna go¬
rečnost v spreobračanji krivoverskih lu-
teranov, zares mili so njegovi spisi. Ravno
tako posebna je njegova ljubezen do Ma¬
rije in do svetega Jožefa.

Rodil seje na gradu Šaleškem 21. ve-
licega serpana 1567. Zavoljo prezgod¬
njega rojstva je bil dalje časa telesno
reven in bolehav. Vsled marljive skerbi
dobre matere pa je postal terdne in ve¬
like postave. Njegov duh pa se je bil
odlično izuril. Imel je prečudno dober
spomin in bister um. Njemu lasten in
poseben dar je bil, da je presojeval vse
dogodke v natori in v človeškem življenji
prav na tanko. Imel je preblago serce,
s kterim je bil ves udan svojim starišem.
Njegov oče je mislil svojega pervorojenega
sina zrediti v verlega deržavljana; po¬
božna mati ga je pa napeljevala k pra¬
vemu spoznanju Boga in mu je zares
vcepila strah Božji. V pervih šestih letih,
ko je bil ves njeni sberbi izročen, znala
mu je z materino ljubeznijo pripovedovati
o Bogu, o Božjem Zveličarji, o nebeških
angeljih, o ljubi Materi Božji; pa tudi
svarila ga je pred vsakim grehom, ki ga
Bog kaznuje po svoji pravici. Večkrat je
priporočevala malemu Frančku, naj ima
vedno Boga pred očmi, naj se skerbno va¬
ruje greha, naj se nikdar ne zlaže, ker Bog
vidi njegovo serce. S seboj ga je vodila v
cerkev in pobožno ga moliti učila. Večkrat

12

mu je kaj brala iz življenja svetnikov, od Boga in njegove pravice še dalje kakor

Vodila ga je v hiše ubožcev ter mu na¬
ročevala, da je miloserčno delil. Tako
je v njem budila sveto kerščansko ljubezen.

Trud pobožne matere je obrodil obi¬
len sad. Zgledi svetnikov so obudili v
njem ljubezen do čednosti in sveto željo,
posnemati jih. Da
si j e kaj prihranil,
da je bolnikom in
revežem mogel kaj
podeliti, sije mar¬
sikaj pritergoval;
in če sam nič ni
imel, koledoval je
pri žlahti za re¬
veže. Ako se je
kaj po otroško pre¬
grešil, spoznal je
takoj svoj pregre-
šek. To je bilo
seme, ki je po¬
zneje pognalo pre¬
čudno lepe čed¬
nosti. In to seme
mu je njegova
dobra mati vsa¬
dila v njegovo
mehko in prelepo
serce.

Oj ljube ker-
ščanske matere!
Ako je zares ker-
ščanska vaša be¬
seda, ktero sliši
vaše majhno dete

ste ve.

Ko je bil Frančišek enajst let star,
poslal ga je njegov oče v Pariz na višje
šole. Skerbna mati, ki je dobro vedela,
kolike nevarnosti pretijo neizkušenemu
mladeniču v velikih, sprijenih mestih, bila
je v hudih sker-
beh. Pri odhodu
mu z materino
ljubeznijo pravi:
„Moj sin, imej
Boga pred očmi;
moli pobožno; ne
stori nobenega
greha; raji bi te
videla mertvega
pred seboj, kakor
da bi zvedela, da
si le eden smer-
ten greh storil! “
Tudi oče je storil
svojo dolžnost. Iz¬
ročil ga je pobož¬
nemu in učenemu
mašniku, da pazi
na-nj. V Parizu se
je potrebnih ved¬
no stij učil priuče¬
nih jezuitih. Ker
je oče njegov že¬
lel, uril se je tudi
telesno, kar j e nje¬
govemu zdravju
koristilo.

Vsak dan je bil

Sveti Frančišek Salezijan.

iz vaših ust; ako

je lep in svet zgled, kterega ve dajete svo¬
jemu otroku: potem ni treba skerbeti, kaj
bo z vašimi otroci; bodite vesele; vaše
dete bo vam podobno. Ako so pa vaše
besede nespodobne, ako je vaše dejanje
in nehanje vse posvetno, morebiti celo
pregrešno — o potem lahko rečem, da
bodo vaši otroci, ko bodo odrasli, zašli

pri sv. maši. Vsak
dan je molil sveti rožnivenec, kterega
moliti se je bil z obljubo zavezal, ker je
Marijo priserčno ljubil in častil. Velikrat
se je postil. Tri dni v tednu je nosil
raševno spokorno oblačilo in marsiktero
drugo zatajevanje si je naložil. Vendar
je modro delal, ter se je vedno deržal
pravila, da se telo ne sme s pokorjenjem

13

presilno slabeti, da je zmožno in zamore
opravljati vse dolžnosti svojega stanu.
Posebno je čislal veselo prenašanje tistih
britkostij in težav, ktere vsak človek po
svojem stanu mora terpeti.

V tem času svojega življenja je na¬
pravil tudi obljubo vednega devištva, ktero
je z vso vestnostjo do smerti ohranil ne-
omadeževano. Kako je skerbno pazil na
svoje oči, ki so velikrat nesrečne izda¬
jalke svete čistosti, kaže ta le prigodek.
Ko je že škof bil, pogovarjal se je o
neki imenitni zadevi precej dolgo s po¬
svetno gospo, ktera je slovela zavoljo
svoje lepote. Ko ga potem nekdo vpraša,
kako mu je dopadla, rekel je: „Jaz je
nisem pogledal". — S toliko pazljivostjo,
da je svoje devištvo neomadeževano ohra¬
nil, sklepal je pa tudi pobožno molitev;
ravno zato se je vsak dan posebej pri-
poročeval preblaženi Devici Mariji. Zaob¬
ljubljenega rožnega venca celo kot škof
ni nikoli opustil, kljubu premnogemu opra¬
vilu. To svojo preljubljeno Mater slavil
je o vsaki priliki, pozneje s svojimi
vnetimi pridigami, s kterimi je priserčno
priporočal otroško češčenje Matere Božje.

Ali hudobni duh nikdar ne miruje;
vedno se z vso svojo zvijačo vzdiguje
zoper čednost. Ker svetega mladeniča
ni mogel v greh napeljati, nadlegoval ga
je z hudo otožnostjo ter mu v enomer tro¬
bil, da nikoli ne more biti zveličan. V tej
hudi dušni britkosti priserčno vzdihuje:
,0 jaz nesrečnež! tedaj bom oropan mi¬
losti tistega, ki mi je svojo sladkost tako
ljubeznivo že okusiti dovolil in ki se mi
je tako milega skazoval! O ljubezen, o
dobrota, o lepota, kteri sem celo svoje
serce posvetil! Tedaj tvoje sladkosti ne
bom več užival, v obilnosti tvoje hiše se
ne bom več radoval, in ti me ne boš več
napajal z vodo svojega veselja? Oj, kako
ljubo je v šotorih Gospoda vojskinih trum!
Nikoli naj ne pridem na kraj tega prečud¬

nega stanovanja, ne pridem naj nikoli v
hišo svojega Boga? — O preblažena De¬
vica, premila med Jeruzalemskimi hče¬
rami! tvoje lepote bi se celo pekel ra¬
doval! Nikdar naj ne gledam v kralje¬
stvu tvojega Sina tebe, ki si lepa kot
luna, izvoljena kot solnce ? Nikdar naj ne
bom deležen neizmerne dobrote zveličan-
skega odrešenja? Mar li moj presladki
Jezus ni tudi umeri za me kakor za
druge ? — O moj Bog! naj bo že kakor
si bodi, vsaj v tem življenji te hočem
ljubiti, če te v večnosti ljubiti ne bom
mogel; ker v peklu te nihče ne časti.
Ako bom prištet njim, ki te nikoli gle¬
dali ne bodo, naj vsaj ne bom med onimi,
ki te preklinjajo in nečast delajo tvojemu
Imenu." — Tako je vzdihoval nesrečni
mladenič. Njegovo žalovanje je bilo tako
silno, da ni mogel ne jesti, ne piti, ne
spati. Bali so se, da bo nevarno zbolel.

Ta velika dušna britkost je terpela
cel mesec. Ko pa gre neki dan iz šole,
stopi mimogrede v cerkev, kjer je skle¬
nil lilijo svojega devištva neomadeževano
ohraniti. Tu se verže pred altar svoje
nebeške Matere in vroče k njej vzdihuje.
Slednjič moli še molitev svetega Avgu¬
ština in svetega Bernarda: „ Spomni se,
o preblažena Devica, da nikdar ni bilo
slišati ..." Vnovič se posveti Bogu in
Materi Božji. Skušnjava izgine; tudi bo¬
lezen mine. Zdelo se mu je, kakor da
bi od njegove glave in od njegovega te¬
lesa se luščile luskine gobavega človeka.

Sveti Krizostom pravi: Morski roparji
ne napadajo bark, ktere so se še le podale
na široko morje, ampak lotijo se tistih,
ktere se z zakladi vračajo. Tako dela
peklenski ropar. On napade najraji dušo,
ki si je s postom, z molitvijo, s čistostjo
in z drugimi čednostmi že mnogo za¬
kladov nabrala. Zdaj še le napade naš
čolniček, da bi ga vseh zakladov oropal.
To vidimo na svetem Frančišku. Da

14

bi si nebeških zakladov ne nabral, misli
ga satan nepričakovano napasti; zato mu
šepeta: „ Pusti vse to; saj ti vse nič ne
pomaga!"

Oj, da bi vsi brez zadolženja otožni
posnemali svetega Frančiška!

Ko je bil Frančišek svoje učenje v
Parizu končal, pošlje ga njegov oče v
takrat slovečo šolo v Padovo. Njegovo
lepo, čisto življenje je bilo bodeč tern
drugim učencem, ki so večjidel sprijeno,
razuzdano živeli. Nekteri hudobni so-
učenci so v svoji satanski sprijenosti skle¬
nili, nastaviti njegovi nedolžnosti zvite
zanjke. Nalagali so se mu, da je prišel
visoko učen mož in so mu prigovarjali,
naj ga gre tudi on poslušat. Frančišek,
ki se nič hudega ne nadeja, gre ž njimi;
oni pa ga peljejo v hišo gerde razuzdanke,
ktera pravi, da je hči učenjakova, in da
je njen oče ravnokar po nekem opravilu
šel, da pa kmalu pride nazaj. Gizdalinka
ga prijazno sprejme in ga pelje v samotno
sobo. Njegovi tovariši se eden za dru¬
gim vun zmuzajo ter mladega grofa sa¬
mega pusth. Nesramnica se mu začne
prilizovati ter ga prederzno zapeljevati.
Njena nesramnost je vedno silnejša, a
stanovitnost čistega mladeniča je še moč¬
nejša. Ko pa gerdoba vidi, da vse zvite
zapeljivosti nič ne zdajo, posnema Pu-
tifarjevo ženo ter začne vpiti, kakor da
bi jo silil Frančišek. V svetem serdu zgrabi
ogorek ter ga ob glavo zakadi nesram¬
nici, šiloma zbeži, pa priserčno hvali Boga,
da ga je ohranil neomadeževanega. — Te
in druge enake nevarnosti, ktere so mu
večkrat nastavljale prederzne nesramnice,
premagal je z Božjo pomočjo na priproš¬
njo Marijino vselej srečno. To pa ga je
tudi zmodrilo, da je bil še bolj previden
v občevanji z drugimi; na-se je toliko
manj zaupal, svoji nebeški Materi se je
izročeval toliko priserčneje in ponovil svoj
sklep, da hoče stopiti v duhovski stan. |

Kaj pa ti, ljubi bralec! si li upaš
tudi tako stanoviten biti? Morebiti si
prostovoljen v nevarnosti, da skruniš svojo
nedolžnost, svojo čistost, pa se tolažiš s
tem, da ne misliš in nočeš nič hudega;
vendar pa le sam sebe slepiš? Poslušaj,
kaj pravi sveti Frančišek: „V človeškem
življenji so večkrat nesrečni trenutki, v
kterih nas strasti neprevidoma napadajo
ter nas silijo k dejanjem, kterih se takoj
sramujemo in jih britko obžalujemo.
Vendar, pravi še, skušnjave, ktere le zu¬
naj napadajo ljudi, ki nimajo poprej
nobenega nagnjenja do osebe, so manj
nevarne in se lože premagajo, če ima
človek le še količkaj sramožljivosti in do¬
brega duha. Veliko hujše pa so skuš¬
njave tiste, ki so začetkom skrite, pa se
pod plaščem svete ljubezni in kerščan-
ske čednosti splazijo v meseno serce, ter
sčasoma človeka, ki v nemar pušča vedno
in potrebno pazljivost, v očitni greh za¬
vlečejo."

Ko je Frančišek svoje učenje dokončal,
romal je v Rim, da obišče grobove svetih
apostolov in drugih svetnikov. Nazaj
grede pa je opravil Božjo pot v Loreto,
kar je že davno želel in obljubil. Da bi
to največje svetišče na zemlji spodobno
počastil, spovč se skesano in prejme z
vso pobožnostjo sveto obhajilo. S pri¬
serčno ljubeznijo do svoje nebeške Matere
poljubuje solznih očij tla in stene Mari-
rijine hišice. Vnovič se izroči in posveti
svojemu Zveličarju in njegovi preblaženi
Materi. Molil je v tem prečudnem sve¬
tišči: „Tu so torej, o lepa nevesta ne¬
beškega kralja, cedrova bruna, cipresovi
stropi tvoje hiše (vis. pes. 1, 16). Tukaj,
med temi stenami, bila si nekdaj, o Božja
ljubezen, ter si gledala skoz okna in skoz
mreže (2, 9.); tu si se pasla med lili¬
jami, da je dan napočil in je senca se
nagnila. O Gospod! tukaj, na tem kraji
postal si moj brat!" — Ko je tako molil,

15

videl je njegov spremljevalec, mašnik
Daage, kako je njegovo obličje nekako
sveto, rudeče zabliščalo; od tistega časa
ga je visoko častil.

Ko je bil prišel v domači grad nazaj,
nagovarjal ga je njegov oče, da bi stopil
v zakon in prevzel neko svetno službo.
Ali Frančišek se odloči za duhovski stan;
kmalu potem je bil izvoljen za prošta pri
škofijski cerkvi. Tu je vpeljal bratov¬
ščino „spokornikov svetega križa*, bra¬
tovščino »neomadeževanega spočetja Ma¬
rije Device* in pa bratovščino „svetega
Petra in Pavla*. Posebno si je priza¬
deval, da bi pravoverni kristjani častili
neomadeževano spočetje Matere Božje in
da bi angeljsko češčenje odkrili in kleče
molili.

Kedar je sveto popotnico bolnikom
nesel, je imel presveto Rešnje Telo v sre-
berni pušici na persib. Molil je: ,0 Go¬
spod , kraljuj med svojimi sovražniki!
Vrabec si najde hišo in gerlica gnezdo,
kjer izvali svoje mladiče; kako je, o kra¬
ljica nebeška in prečista golobica, mo¬
goče, da si tvoj Sin izvoli moje persi v
stanovanje! Moj preljubi je moj, in jaz
sem njegov; on stanuje na mojem serci!*

Z velikim trudom, pa tudi z velikim
uspehom je misijonaril štiri leta po Ša-
bleškem okraji, da je sporočil svojemu
škofu: „V teh 65 župnijah ni bilo sto
katoličanov in zdaj v njih ni več sto kal-
vincev*. Izvolili so ga za Genoveškega
škofa; zato je potoval zopet v Rim. Na¬
zaj gredč pa je le spet romal v preljub-
Ijeno Loreto. Zopet je v tem Marijinem
svetišči ponovil vse svoje poprejšnje ob¬
ljube, ter se je Mariji posebej zahvalil
za pomoč, ktero mu je skazovala pri spre¬
obračanji krivovercev, in ker mu je v ne¬
varni bolezni ljubo zdravje izprosila; vno¬
vič se je posvetil v Božjo službo po Ma¬
rijinih rokah.

V mestu Tonon je postavil hišo, v
kteri so njegovi mašniki mladež vzgoje-
vali. To hišo je izročil v varstvo svoji
nebeški kraljici.

Od mladih nog je bil priserčen ča¬
stilec Matere Božje. Ko je škof postal,
si je izvolil v svoje posvečenje k škofov¬
ski časti najlepši praznik Matere Božje,
8. dan grudna, ko obhajamo spomin brez¬
madežnega spočetja preblažene Device in
Matere Marije. To je bilo leta 1602.

Kako priserčno je sveti Frančišek
Mater Božjo častil in kako naj vsak
kristjan preblaženo Devico časti, to je
zapisal v prelepi knjigi, ktero je spisal
v svoji škofovski službi in ktera se „Fi-
loteja* imenuje. Ta knjiga je polna pre-
serčnih naukov. V drugi knjigi v šest¬
najsti postavi piše: »Imej v časti, spoštuj
in ljubi s posebno ljubeznijo prečisto in
visoko hvaljeno Devico Marijo, ktera je
Mati našega najvišjega brata, kakor tudi
naša Mati. K njej pribežimo, k njej se
zatekajmo o vsaki priložnosti z otroškim
zaupanjem; saj smo njeni otročiči. Po¬
gosto vzdihujmo k tej presladki Materi
in kličimo njeno materino ljubezen na po¬
moč. Prizadevajmo si, da posnemamo
njene visoke čednosti in skazujmo jej za¬
res otroško serce.*

Ko je 1. 1610. ustanovil novo družbo
pobožnih devic, postavil jo je v posebno
varstvo Matere Božje, ter je te nune ime¬
noval »hčere obiskovanja Marije Device*.
Naročil je tem nunam, da so vsak dan
združeno opravljale male dnevnice Matere
Božje in da so se postile na delopust
Marijinih praznikov.

Ko je leta 1616. spisal imenitne bukve
o ljubezni Božji, posvetil jih je Mariji s
temi besedami: »Presveta Mati Božja,
posoda neprimerljive izvolitve, kraljica
najvišje ljubezni, ti si najljubeznivejša,
najbolj ljubeča in najbolj ljubljena stvar
Božja! Ljubezen nebeškega Očeta je imela

16

od vekomaj sčm svoje dopadajenje nad
teboj, ko je tvoje čisto Serce odmenil v
popolnost svete ljubezni, da bi v času
ljubila njegovega edinega Sina z edino
in materino ljubeznijo, kakor ga je sam
od vekomaj ljubil z edino in očetovsko
ljubeznijo. O Jezus, moj Zveličar ! komu
bi zamogel besede tvoje ljubezni bolje
posvetiti, kakor preljubeznivemu Sercu
izvoljene Tvoje duše?"

V teh bukvah kaže večkrat svoje vi¬
soko spoštovanje do Marije. Med drugim
piše: „Vselej in povsodi, kedar delam
kako primero, nikakor ne govorim o pre-
blaženi Devici in Materi Mariji, naši ljubi
Gospej. Saj je ona tvoja hči, neprimer¬
ljiva ljubezen, edina čista golobica, po¬
polna nevesta. O tej nebeški kraljici iz¬
rekam iz celega serca ljubo resnično misel,
da je ona vsaj konec svojega pozemelj-
skega življenja s svojo ljubeznijo presegala
Serafine. Če so si tudi mnoge hčere bo¬
gastva nabirale, ona sama je vse pre¬
segla. Svetnike in angelje primerjamo
le zvezdam; perva med njimi je najlepša
zvezda, Marija je lepa, kakor luna, da
se med svetniki lahko spozna in razloči,
kakor solnce med zvezdami. Tudi verujem,
da je ljubezen te Matere popolnejša, ka¬
kor ljubezen vseh nebeških svetnikov sku¬
paj, in da je razodevala ona ravno tako
ljubezen že v zemskem življenji. Po mnenji
svete cerkve ni nikdar nobenega odpust¬
ljivega greha storila; torej ni imela no¬
benega spremena, nobenega zaderžka v
napredku svoje ljubezni; ampak v ljubezni
je vedno napredovala. Občutila ni nikdar
niti najmanjšega nasprotovanja mesenega
poželenja, zato je njena ljubezen, kot
pravi Salomon, v njeni duši mirno kra¬
ljevala ter v njej delala čisto po svoji
volji. Devištvo njenega Serca in nje¬
nega telesa je bilo vrednejše in je za¬
služilo več časti, kakor nedolžnost an-
geljev."

O njenem spanji pravi, da, ko je telo
počivalo, je njen duh bil vedno zamak¬
njen ter je sanjal o nebeški slavi, ktero
bode zadobila. On misli, da je Marija
celo v spanji se zavedala s svojim duhom.
O njeni smerti piše, da je umerla iz lju¬
bezni do svojega Božjega Sina, in da
je bila njena smert neizrečeno ljubezniva
in mirna. Pravi: „ Čeravno je ta sveta
duša svoje prečisto in preljubeznivo telo
neizrečeno ljubila, vendar ga je brez vsega
truda, brez vse težave zapustila; kakor
je čista Judit, ki je zelo ljubila spokorno
vdovsko obleko, z veseljem se preoblekla
v svatovsko oblačilo, ko je šla, da je
premagala Holoferna; in kakor se je Jo¬
natan iz ljubezni do Davida slekel svo¬
jega oblačila, Ljubezen je pod križem
tej Božji nevesti vsekala najhujše rane;
zato se je spodobilo, da je slednjič smert
tej ljubezni podelila največjo radost."

Naravnost je učil, da je naša ljuba
Gospa in Mati z dušo in s telesom bila
v nebo vzeta, rekoč: „Mi pa, kristjani,
verujemo, terdimo in oznanjujemo, da je
Marija umerla, pa kmalu zopet vstala, ker
nam to ustno izročilo pripoveduje, in sv.
cerkev tako spričuje."

Kakor je sveti Frančišek Salezijan
Marijo priserčno ljubil in posebno častil,
tako je preblažena Devica njemu izpro¬
sila zares velike in imenitne milosti Božje.
Slišali smo, kako ga je uslišala in rešila
strašnih skušnjav obupa, ktere so ga hudo
nadlegovale. Na sodnji dan bo očitno,
koliko drugih dobrot je nebeška Mati svo¬
jemu čistemu ljubljencu še izprosila.

Lepo in čudno je, kako je preblažena
Devica Marija svetega Frančiška že pred
smer tj o njegovo zglasila za svetnika. Ko
je nekaj dnij pred svojo smertjo bil v
Lionu, molila je neka pobožna deklica v
cerkvi in prosila Boga, da bi bila vsprejeta
v samostan. Kar jo obsije velika svet¬
loba in prikaže se jej preblažena Devica

17

Marija, ktero ste spremljali sveta Marija
Magdalena in sveta Katarina Sienska.
Marija pravi deklici: »Zaupaj, hči! kmalu
boš sprejeta v moj ,red obiskovanja* in
redovno oblačilo boš sprejela iz rok svet¬
nikovih. “ Res prosi in sprejeta je bila v
Marijin red, ter sprejme redovno oblačilo
iz rok svetega Frančiška na božični dan
leta 1622.

Še to moram tukaj omeniti, da je
sveti Frančišek posebno častil tudi sve¬
tega Jožefa, prečistega ženina preblažene
Device in Matere Marije. Tudi njega si
je izvolil za svojega posebnega varuha.
V vseh imenitnih zadevah se je tudi
njemu priporočeval. Nikdar ni odrekel
kake prošnje, če ga je kdo v imenu sve¬
tega Jožefa česa poprosil. Naročil je,
da naj tudi njegove duhovne hčere, nune
Marijinega obiskovanja, tega velicega svet¬
nika posebno ljubijo in častijo. Pervo
cerkev tega reda je posvetil svetemu Jo¬
žefu. V vseh redovnih hišah so praznik
svetega Jožefa slovesno obhajali; novin¬
cem je vselej priporočil, naj si izvolijo
pri svojih duhovnih vajah svetega Jožefa
za vodnika in varuha.

V svojem brevirji je imel edino po¬
dobico, in ta je bila podobica svetega
Jožefa.

Ko je nekdaj v Lionu bil, poprosil
gaje kardinal Markvinort, naj bi v praznik
svetega Jožefa pridigal v samostanu kar-
melitaric. Ob enem ga pa prosi tudi
prednik jezuitov, naj bi prevzel tisti praz¬
nik pridigo v njihovi cerkvi, ki je po¬
svečena svetemu Jožefu. Sveti mož pravi
predniku: „Ljubi moj oče! smem li upati,
da bode imela moja pridiga kak vtis, ako
zahtevate, da naj ta dan dvakrat pri¬
digam? Pa naj bo! iz ljubezni do sve¬
tega Jožefa bom pa dvakrat pridigal.

Ko je bil zadnjikrat v Lionu, pote¬
govali so se mestjani za čast, kdo ga bo
prenočil. Bilo je pa takrat silno veliko

V. del.

ljudij v Lionu, kamor so iz vseh krajev
prišli čestitat kralju Ludoviku XIII., ki
je bil slavno premagal divje Hugenote.
Sveti mož se je zahvalil dobrim z mest-
janom ter izgovarjal, da si je preskerbel
že poprej prav zložno stanovanje. Kakošno
stanovanje si je sloveči škof preskerbel ?
Vertnarja ubozih nun je zaprosil, da mu
prepusti majhno sobico. Na sveti večer je
imel pervo sveto mašo in ob enajstih do¬
poldne tretjo. Popoldne na sveti dan je
oni pobožni deklici in še drugi dal re¬
dovno obleko. Na svetega Štefana dan
ga je hudo tiščalo v persih; vendar je
še daroval sveto mašo. Oči so se mu
zmračile; vendar je še z mnogimi obče¬
val. Ko ga je prednik jezuitov obiskal in
se priserčno poslovil, dejal mu je sveti
škof v svoji navadni krotkosti: »Mar li
ne veste, moj oče, da sem ves udan sve¬
temu Jožefu ?“

Ves utrujen se vleže in mertvud ga
zadene. Komaj zvedo, da je sveti škof
nevarno zbolel, urno napravijo molitve po
mestnih cerkvah. Ker je vedno iz sebe
metal, ni mogel svete popotnice prejeti.
Da bi mu odleglo, žgali so ga  zdravniki
na nogah in celo na glavi z razbeljenim
železom. V teh grozovitih bolečinah je
molil: »Operi me, o Gospod, in očisti
me; odvzemi mi vse hudobije moje!
Kaj delam tukaj, o moj Bog, oddaljen
od tebe?“ Ko so na praznik nedolžnih
otročičev molili litanije vseh svetnikov in
zaklicali: »Vsi nedolžni otroci, prosite za
nas!“ izročil je svojo dušo v roke Njemu,
kterega je celo življenje toliko ljubil, v
56. letu svoje dobe. Takoj po njegovi
smerti se je zgodilo več čudežev. Dva
merliča sta na njegovo priprošnjo oživela,
slepec je spregledal; mnogi bolniki so
ozdraveli. Serce njegovo so pokopali v
Lionu, truplo pa v Aneciji. Papež Ale¬
ksander VIL ga je že leta 1665. prištel
svetnikom. Naš nepozabljivi sveti oče

2

18

Pij IX. je tega velikega častilca Matere
Božje počastil z naslovom cerkvenega
učenika.

Oj, naj bi ta lepi svetnik tam pri
sedeži nebeške kraljice nam izprosil, da
bi tudi mi tako častili in ljubili Marijo
in svetega Jožefa, da tudi mi okusimo
mogočno varstvo naše ljube nebeške Ma¬
tere in njenega prečistega ženina, sve¬
tega Jožefa, v življenji in svoji smertni
uri. Amen.

(Leg. d. Heil. Innsbruck. Josefs Kal. 880.)

5. Sveti Ignacij, škof Antiohijski.

(Umeri 107.)

Ko je naš Gospod in Zveličar Jezus
Kristus neki dan po Galilejskem učil, pre¬
pirali so se med seboj njegovi učenci,
takrat še posvetni, kdo izmed njih bo
večji v Mesijevem kraljestvu. Ko jih
Gospod lepo posvari, pokliče malega otroka
izmed množice, postavi ga v sredo med
nje in reče: „ Resnično vam povem, ako
se ne spreobernete, in niste kakor otroci,
ne pojdete v nebeško kraljestvo.“  (Mat.
18, 1—3.) Dete, ktero je Gospod svo¬
jim učencem pokazal in blagoslovil, steklo
je potem zopet nazaj k svojcem. V nje¬
govo majhno serčice pa se je globoko
vtisnila ljubezen do Jezusa. Ta ljubezen
je v njem rastla ter se je razvila v ime¬
nitno drevo v vertu Gospodovem. Ustno
izročilo nam pravi, da je bil ta deček
sveti Ignacij. Beržkone je bil sin nevernih
starišev, blizo Antiohije doma. Vendar
o njegovih mladih dneh ne vemo nič go¬
tovega. Toliko vemo, da je bil učenec
svetega Janeza evangelista, da je bil že
leta 68. v Antiohiji posvečen za škofa,
in da je štirideset let vladal Antiohijsko
cerkev z vso vnemo svoje goreče ljubezni
in s prelepim zgledom.

Kakor pripovedujejo cerkveni učeniki
pervih časov kerščanstva, častil in ljubil
je sveti Ignacij Mater Božjo posebno.

Nekteri učeniki omenjajo celo pisma,
ktero je preblažena Devica pisala temu
svojemu častilcu. Daši to ni dognana
resnica, vendar ni zoper sveto vero, ako
imamo pismo za resnično. To pismo pa
se tako-le glasi:

„ Ignaciju, ljubljenemu součencu, po¬
nižna dekla Kristusa Jezusa. O Jezusu
je vse resnično, kar si slišal in se učil
od Janeza. To veruj, temu bodi udan,
in terdno derži obljubo sprejetega ker¬
ščanstva in ravnaj svoje življenje po tej
obljubi. Prišla bom z Janezom, da vi¬
dim tebe in tiste, kteri so s teboj. Stoj
terdno v veri in možato deluj; naj te
ne moti grenkost preganjanja; tvoj duh
naj se oživi in povzdiguje v Bogu, Zve¬
ličarju tvojem. Amen.“ (Joan. Alb. Fa-
bricius in codice apocr. n. Test.)

Ker je bil sveti Ignacij učenec sve¬
tega Janeza, kteremu je Gospod na križi
umirajoč izročil svojo preblaženo Mater,
gotovo je to, da je sveti Ignacij Mater
Božjo posebno častil in ljubil. Ker iz
Antiohije v Jeruzalem ni tako daleč, ver¬
jetno je pač tudi, da je sveti Ignacij pre¬
blaženo Devico in Mater Marijo sam videl,
mnogo se ž njo pogovarjal, ter je v ob¬
čevanji ž njo si pridobil tisto veliko ver¬
sko serčnost, ktero v njegovem življenji
toliko občudujemo.

Ko je rimski cesar Trajan s svojo
veliko vojsko prišel v Antiohijo, napravil
je ajdovskim malikom na čast sloveče
praznovanje. Zapovedal je, da mora tudi
škof Antiohijskih kristjanov darovati bo¬
govom rimskega kraljestva. Ker je Trajan
vedel, da vse mesto visoko časti svojega
škofa in mu je bilo veliko na tem, da
bi ta daroval malikom na čast zavoljo
zgleda, storil je vse, da bi premotil zve¬
stega služabnika pravega Boga. Ko pa
vidi, da vsa zvijača in vse nadlegovanje
nič ne izda, zadere se z vso jezo nad
njim: „Kakov zlodej si ti, da se pre-

19

derzneš, mojemu povelju upirati se, še
druge zapeljuješ iu pripravljaš v nesrečo?“
Neprestrašeno stoji častiti starček pred
razdraženim vladarjem in lepo mirno
pravi: „Nihče naj ne imenuje Teofora
(nosilca Boga) zlodeja, zakaj hudobni du¬
hovi bežč pred služabniki Božjimi. “

Ker se serčni učenec Gospodov ne
ustraši nobenega žuganja in njegove sta¬
novitnosti ne omaja nobeno pretenje, za¬
ukaže cesar ves razkačen: Ignacija, ki
pravi, da Kristusa v svojem sercu nosi,
naj vojaki uklonjenega v Rim peljejo, da
bo divjim zverinam v hrano in ljudstvu
v razveseljevanje!

Sveti Ignacij je bil tega neizrečeno
vesel; davno že je želel za Kristusa
svoje življenje dati. Zato je radostno
sprejel železne verige, kakor da so z
zlatom in biseri okovane. Bal se je, da
bi kristjani v Rimu za-nj ne prosili in
da bi mu tako ubranili, doseči veličastno
mučeniško krono. Zato je že na poti
pisal rimskim kristjanom pismo, v kte-
rem jim kaže svojo gorečo željo po mu-
čeniški smerti. „Ljubi bratje, piše jim,
ne imejte nikakoršnega nepravega us¬
miljenja z menoj in ne ustavljajte se
moji zadnji poti; to je vesela, sveta pot
v življenje, v zveličanje. Vem, kaj je za
me dobro. Pripravljen sem. Da le Kri¬
stusa najdem, ne ustrašim se ne ognja
ne križa, ne bojim se ne zverin ne zdrob-
Ijenja kostij, ne razsekanja udov, ne te¬
lesnega končanja; da le pridem k Jezusu,
ki je moja ljubezen. “ Njegovo potovanje
v Rim je bilo podobno zmagovalnemu
vhodu. Po vseh mestih, po vseh krajih
so prihajali verniki s svojimi mašniki vred,
Ja so ga pozdravili in ga blagoslova pro¬
sili. Ali on je priserčno hrepenel, skoraj
s Kristusom skleniti se; zato mu je bilo
potovanje predolgo, prepočasno. Bal se
je, da bi že poprej ne bilo končano ljud¬
sko razveseljevanje, namreč boji divjih

zverin, ki so nesrečne sužnje in ujete
kristjane neusmiljeno mesarile.

Bog je uslišal njegovo priserčno proš¬
njo, da so ga divji vojaki pritirali v Rim
ravno proti koncu tistih prestrašnih iger,
20. grudna leta 107. Urno ga s cesar¬
skim listom vred izročč oblastniku, ki
ga naravnost v gledišče postaviti veli. Ko
zasliši rjovenje grozovitih levov in kervo-
željnih tigrov, veselo reče: »Poslušajte
trobento mojega kralja, ki me kliče v
boj in v zmago!“ Ko se poživinjeno rim¬
sko ljudstvo že raduje grozovitega pri¬
zora in zija po kervi zvestega kristjana,
stoji Ignacij z nebeškim mirom obsejan;
sivolasi škof moli na glas: „0 moj Je¬
zus, pšenica Božja sem; zobje teh zverin
me morajo zmleti, da bom čist kruh na
tvoji mizi!“ Zdaj planejo razdražene zveri
na-nj in zadušijo njegov glas z njegovo
kervijo, razmesarijo njegovo telo, da
se njegova v sveti ljubezni vsa goreča
duša sklene s stvarnikom svojim. Kar
je dolgo priserčno želel, to je dosegel.
Radostno je njegova čista duša hitela v
kraljestvo zveličanih, v družbo aposto¬
lov, k svoji veličastni kraljici in Materi
Mariji.

Nekaj večjih kostij njegovih so verni
kristjani dobili, zavili jih v tančico ter
jih kot predrage svetinje v Antiohiji ve¬
liko let častili. Pozneje so pa te svetinje
prenesli v Rim ter spravili jih v cerkvi
svetega Klemena. — Naj bi sveti Ignacij
pri ljubi Materi Božji za nas Boga prosil,
da bi tudi mi serčno vojskovali se zoper vse
sovražnike svoje duše! (Življ. svet.)

6. Sveti sestri Mehtildis in Jera.

Več je svetnic z imenom sveta Gera
ali sveta Jera. Tu naj nekaj malega za¬
pišem o dveh bogoljubnih sestrah, kterih
ena je bila Jera in druga je bila Meh¬
tildis. Ti dve lepi devici ste živeli v tri-

2*

20

najstem stoletji. Rojeni ste bili v Eisle-
benu na Saksonskem. V veliki svetosti ste
služili Gospodu in njegovi presveti Materi
v samostanu Helfeda. Mati Božja se je tema
svojima ljubljenkama velikrat prikazala.

Ko je neki večer Mehtilda  premišlje¬
vala Kristusovo terpljenje, videla je, kako
je preblažena Mati Marija imela Jezusa
na svojem naročji. Preblažena Devica jej
pravi: „Stopi bliže in poljubi zveličanske
rane mojega ljubega Sina, ktere je iz

koplji ga v svojem serci!" Zdelo se jej
je, da je njeno serce podobno srebernemu
grobu z zlatim pokrovom. Srebro pomeni
čistost serca, zlato pa ljubezen, ktera
hrani Boga v duši. Ko je Kristusa po
svoji misli in želji zaperla v svoje serce,
rekel jej je Gospod: „Tukaj, v svojem
sercu me boš vselej našla. Vedi, da ti
zagotovim večno življenje, za ktero si
danes molila."

Ta priserčna častilka Matere Božje je

ljubezni do tebe prejel,
njegovo predobrotljivo
Serce in zahvali ga za mi¬
losti, ktere je tebi in vsem
izvoljenim dal, ktere še
zdaj daje in jih bo brez
konca dajal. Poljubi desno
roko in spomni se njene
rane; ker ona pomaguje
in sodeluje pri vseh dobrih
delih. Počasti rano leve
roke; ker v njej dobiš vse¬
lej svoje pribežališče. Po¬
ljubi rano desne noge, v
zahvalo za priserčno željo,
s ktero je tvoj Jezus vse
dni svojega življenja hodil
hrepeneč po tebi. Poljubi
hvaležno še rano njegove
leve noge, kjer vselej od¬
puščanje svojih grehov za-
dobiti zamoreš. Imej tudi

trojno mazilo, da ljubljenca svoje duše ma¬
ziliš. Imej olje, ktero pomeni usmiljenje;
vadi se vedno v delih resničnega usmiljenja.
Imej miro, da prenašaš bolezen in bridkosti
veselo, stanovitno in zvesto v čisti ljubezni.
Tretje mazilo naj ti bo balzam, da vse
dobrote Božje hvaležno sprejemaš le v Božjo
čast; da od sebe nič ne pričakuješ, sebi
nič ne želiš, ampak vse le storiš v slavo
njemu, ki je vir in začetek dobrega."

Ko je svoje molitve končala, reče jej
še Marija: „Vzemi mojega Sina in po-

imela na praznik Marijinega vnebovzetja
prečudno prikazen. Videla
je prelepo procesijo, ktero
je vodil Gospod Jezus Kri¬
stus, ki je nosil v svoji
roki bandero belorudeče.
Na beli strani so bile zlate,
na rudeči pa sreberne cve¬
tlice. Marija je šla za Go¬
spodom in veliko svet¬
nikov je šlo za njo. Šla
je procesija križem pota
po samostanu v cerkev;
Gospod pričel je sveto
mašo, oblečen v rudečo
mašno obleko in s ško¬
fovsko kapo. Sveti Janez
Kerstnik je bil pripravljen,
da bere list, ker je bil
veselja poskočil v telesu
svoje matere Elizabete, ko
jo je prišla obiskat prebla¬

žena Devica Marija. Sveti Janez evan¬
gelist je bil diakon, ker je bil varh pre¬
svete Device. Sv. Janez Kerstnik in sveti
Lukež sta stregla Gospodu pri altarji;
sveti Janez evangelist pa je stregel De¬
vici Mariji, ki je stala na desni strani
altarja, oblečena z oblačilom, ki se je bolj
svetilo, kakor solnce. Na svoji glavi je
imela krono z drazimi kameni krasno
okinčano. Ko so vsi pričujoči svetniki slo¬
vesno pričeli sveto mašo, gre Mati Božja
k altarju in daruje svojemu Sinu zlato

Trikrat poljubi

Sveta Melitildis.

21

iglo, vso žlahtnih kamenov bliščečo, kar
je bil pomen njenih prelepo bliščečih čed-
nostij. Igla je pokrivala Gospodove persi.
Po »kirie eleison 8  zapoje Gospod s po¬
vzdignjenim glasom: »Gloria. . 8  in potem
pravi: »Iz veselja svojega Serca dam
vsem svojo slavo. “ Pri darovanji se bli¬
žajo posebni častilci Matere Božje altarju
in darujejo Gospodu zlate perstane, ktere
si natakne Gospod na svoje perste. Ko
poje najvišji mašnik in škof predglasje,
oberne se konečno k svetnikom in pravi:
»Pojte vsi in radujte se vsi !“ Vsi za¬
pojejo: »Svet, svet, svet! 8  Izmed vseh
in nad vse pa se je razlegal presladki
glas preblažene Device Marije, da se je
lahko izmed vseh glasov razločil. Ko se
je približal presveti trenutek, povzdignil
je Gospod, mašnik in dar ob enem, sveto
hostijo, ki je bila v bel pert zavita, v
zlato pušico zakrita, v znamenje, da je
skrivnost tega Zakramenta prikrita an-
geljskemu in človeškemu umu. Ko je Go¬
spod rekel: »Paks Domini 8  — »Mir Go¬
spodov 8 , je bila pripravljena miza, za
ktero je sedel Gospod s svojo materjo.
Vsi zbrani so šli k mizi in sleherni je z
Gospodovih rok prejel njegovo presveto
Rešuje Telo. Marija Devica pa je na Go¬
spodovi strani deržala zlat kozarec, v
kterem je bila zlata cev, po kteri so pili
vsi tisti sladki studenec, ki je tekel iz
Gospodovih persij. Konec svete maše je
Gospod dal blagoslov s svojo roko, na
ktere perstih je imel zlate perstane. To
je bil pomen zaročitve njegove z deviš¬
kimi dušami. Perstani so imeli rudeče
kamene, kar je pomenilo, da je njegova
Kri najlepša krasota čistim devicam.

Bilo je v adventu. Mehtilda je pri-
serčno želela posebno lepo počastiti pre-
blaženo Devico Marijo. Gospod jo sam
poduči, naj počasti Božjo Mater, tako-le:
»Pozdravi deviško Serce moje Matere v
obilnosti vseh dobrot, s kterimi je lju¬

dem koristila; ker bila je najčistejša ter
perva storila obljubo devištva; bila je naj-
ponižnejša, da je zaslužila spočeti od svetega
Duha; bila je najponižnejša in najpriserč-
nejša, da me je s svojim hrepenenjem na-se
potegnila; bila je v ljubezni do Boga in
do bližnjega najbolj goreča. Bila je naj-
razumnejša, da je v svojem Sercu ohra¬
nila vse, kar sem storil od svoje mla¬
dosti do sedaj; bila je najpoterpežljivejša
o mojem terpljenji, ktero je v vednem
premišljevanji najglobokejše presunilo njeno
Serce; bila je najzvestejša, ker je mene,
svojega edinega Sina, darovala v odrešenje
sveta; bila je v molitvi najskerbnejša,
ker je vedno molila za novo cerkev. Sled¬
njič je bila v premišljevanji najbolj stano¬
vitna in tako s svojim zasluženjem pri¬
dobiva ljudem vse potrebne milosti. 8

Pa tudi Marija je učila to Gospodovo
nevesto, kako naj mu stanovitno služi.
Nekoč se preblažena Devica prikaže Meh-
tildi; na njene persi položi svojo desnico,
ki je bila ozaljšana s štirimi perstani in
z drazimi kameni, in nagovori jo tako:
»Vedi! s temi žlahtnimi kameni boš vse
skušnjave premagala. Vse skušnjave iz¬
virajo iz štirih pregreh; to je: iz napuha,
jeze, nečistosti in lenobe. Kedar se torej
napuh vzdiguje v tebi, spomni se moje
ponižnosti. Kedar te jeza napada, pre¬
mišljuj mojo krotkost, ktero sem povsodi
skazovala. Ako te nečistost nadleguje,
zateci se v moje nedolžno Serce. Ako te
lenoba muči, priteči v mojo presveto lju¬
bezen; tako boš pregnala vso moč hu¬
dobnega duha. 8

Ta devica in nevesta Gospodova je
neki dan Mater Božjo prosila, naj bi mi¬
lostljiva bila in za-njo prosila ob smrtni
uri. Marija jo potolaži rekoč: »To ti bom
storila; ti pa zmoli vsak dan trikrat »Če-
ščena si Marija . .“ Pervič pomisli, kako
je Bog Oče po svoji vsegamogočnosti mene
k sebi postavil na sedež slave in časti,

22

da sem za Bogom najmogočnejša v ne¬
besih in na zemlji; zato prosi, da bom
ob smrtni uri pri tebi, da te poterjujem
in od tebe odganjam vso nasprotno moč.
Drugič pomisli, kako me je Bog Sin po
svoji nerazumljivi modrosti obogatil in pre¬
napolnil z vednostjo in s spoznanjem, da
nad vsemi svetniki presveto Trojico najbolj
poznam, in kako me je Bog obdal z ve¬
liko svetlobo, da kakor solnce razsvetlju¬
jem vsa nebesa; in tako bom ob tvoji
smrtni uri tvojo dušo napolnila z lučjo
vere in spoznanja, da ne bo skušana tvoja
vera z nevednostjo in zmoto. Tretjič po¬
misli, kako je sveti Duh popolno v me
vlil radost svoje ljubezni in me storil tako
ljubo in dobrotno, da sem za Bogom naj-
sladkejša in najdobrotljivejša; prosi pa,
da ti ob tvoji zadnji uri na strani stojim
in tvoji duši vlijem sladkost Božje lju¬
bezni, da bo ljubezen v tebi tolika, da
se ti posladi smertna britkost in težava. “

Predolgo bi pisal, ako bi hotel na¬
pisati, kolikokrat se je preblažena Mati
Božja prikazala tej devici in kako jo je
podučevala. Pa tudi ljubezni in češčenja
preblažene Device Marije se je vedno bolj
in bolj vnemalo serce svete Mehtilde. Ob
smertni uri je občutila tolažbo svoje ne¬
beške Matere. Ko jo slednjič zakliče in
jej priporoči še sestre, ktere bo kmalu
zapustila, poda jej Marija svojo roko v
zagotovilo, da se zaveže skerbeti za nje,
ktere so bile izročene njenemu vodstvu.

*

* *

Zdaj naj pa še nekoliko zapišem o njeni
sestri, sveti Jeri,  ki je bila prednica v
samostanu Helfeda. Tudi sveta Jera je z
Gospodom in njegovo preblaženo Materjo
veliko in zaupljivo občevala. Gospod jej
je celd zapovedal, da je napisala cele
bukve prečudnih milostij, ktere jej je
dodelil.

Neki dan moli sveta Jera pred Go¬
spodom in ga vpraša, ktera pobožnost mu
najbolj dopade? Gospod pravi: „Priza¬
devaj si, da častiš mojo Mater, ki sedi
na moji strani!“ Ona urno z vso ljubez¬
nijo pozdravi nebeško kraljico s prelepo
pesmico, ki se začne z besedami: »Tisi
sveti raj radosti . .“ ter jo slavi, da je
bila preljubeznivo stanovanje nebeške mo¬
drosti, Sinu Božjemu. Potem zaprosi Mater
usmiljenja, naj njeno serce ozaljša s ta¬
kimi čednostmi, da bo Bogu tako dopad¬
ljiva, da bo rad v njem prebival. Pre¬
blažena Devica se jej približa, da zasadi
v njeno serce raznotere cvetlice prelepih
čednostij, vertnico ljubezni, lilijo čistosti,
vijolico ponižnosti, tulipo pokorščine in
še druge. S tem pokaže, kako rada usliši
prošnjo svojih častilcev.

Ko sveta Jera zopet drugi dan časti
svojo nebeško Mater in se njej izročuje,
prikaže se preblažena Devica v pričujoč-
nosti presvete Trojice, v podobi bele lilije
s tremi peresci, kterih eno je bilo po
konci, dve pa ste navzdol viseli. Raz¬
odeto pa jej je bilo, da se preblažena
Devica in Mati Božja zato lilija imenuje,
ker je bila med vsemi stvarmi najpopol¬
nejša, ker je imela vse presveti Trojici do¬
padljive čednosti in se ni nikoli omadeže¬
vala z najmanjšim prahom majhnega greha.
Po konci stoječe peresce bele lilije je po¬
menilo vsegamogočnost nebeškega Očeta,
navzdol viseča peresca pa modrost Sinu
Božjega in ljubezen svetega Duha. Pre¬
sveti Trojici je Marija najpopolnejša po¬
stala. Tudi je preblažena Devica sv. Jeri
razodela, da kdor jo zakliče ,pobožno li¬
lijo presvete Trojice 4  ali ,bliščečo cvetlico
nebeške radosti 4 , hoče mu pokazati, ko¬
liko premore pri nebeškem Očetu, koliko
v modrosti svojega Sina stori človeškemu
rodu in kako neizmerno mnogo nam deli
v ljubezni in dobroti svetega Duha. Pre¬
blažena Devica pristavi, da bo ob smertni

23

uri s prečudno tolažbo napolnila njega,
ki jo bo tako pozdravljal. Zato je pa
sveta Jera preblaženo Mater Božjo veli-
krat tako-le pozdravljala:

„ Bodi mi pozdravljena bela lilija pre¬
svete in vselej častite Trojice in ti bli-
ščeča cvetlica nebeške radosti, iz ktere je
hotel rojen in zrejen biti kralj nebes!
Prosim te, z nebeškimi mislimi napoji naše
duše !“

Na praznik oznanjenja Mariji Devici
jo je Mati Božja naučila, kako moramo
»Češčena si Marija. ." moliti. Ko izre¬
čemo »Ceščena si Marija", prosimo raz¬
svetljenja v britkostih. Pri besedah „ mi¬
losti polna", prosimo, da hrepend po mi¬
losti Božji vsi, ki je potrebujejo. Ko iz¬
rečemo „Gospod je s teboj", prosimo mi¬
losti grešnikom. Pri besedah „ blagoslov¬
ljena si med ženami!" prosimo za pomoč
stanovitnosti vsem, ki so začeli pobožno
živeti. Z besedami „in blagoslovljen je
sad tvojega telesa" prosimo Boga, naj
svojim izvoljencem popolnost dodeli. —
Pri vsaki »Češčena si Marija . .“ pa še
pristavimo: „Jezus, ti odsev veličastva
Očetovega in podoba njegovega bistva!"

Na delopust Marijinega vnebovzetja I
je sveta Jera posebno zbrano prosila, „da
nas blagovoljno s svojim varstvom in s
svojo hrambo razveseliš", in videla je,
kako Mati Božja svoj plašč razprostira,
da bi v svojo obrambo vzela vse, ki se k
njej zatečejo. Potem je videla, da so an-
gelji varhi peljali pred nebeško kraljico
vse, ki so se na njen praznik pobožno pri¬
pravili; pred njo so bili, kakor majhni
otroci pri svoji ljubi materi, angelji varhi
pa so jih varovali vsega hudega ter so
jih k dobremu spodbujali. Videla je tudi, ।
kako je prišlo brez števila raznoterih I
zverin, ki so se skrile pod plašč prebla-
žene Device Marije, in te so pomenile
vse grešnike, ki se s skesanim sercem
zatečejo k Materi Božji. Marija vse lju- j

beznivo sprejme, s svojim plaščem za-
gerne, potem pa vsakega posebej prime
in se ž njim raduje in tako pokaže, kako
ljubezniva je njim, ki obžalujejo svoje
grehe, se k njej zatečejo, in kako mo¬
gočno jih varuje in s svojim Sinom zopet
spravi, ako se resnično spokorč. Pri povzdi¬
govanji je videla, kako se naš Gospod v
podobi kruha presrečno s svojo Božjo in
človeško natoro dž njim, ki so pri sveti
maši v čast njegovi preblaženi Materi po¬
božno molili in njej v god njenega vnebo¬
vzetja dopasti želeli.

Življenja in obilnih prikazovanj te lepe
Gospodove neveste ne bom dalje opisaval.
Ko je štirideset let zvesto služila Go¬
spodu in njegovi presveti Materi, bilo jej
je razodeto, daje blizo njena smert. Težko,
težko je pričakovala dolgo zaželene ure.
Gospod jej je rekel: »Moja hči! nobena
nevesta se ne pritožuje, da se predolgo
pripravlja, da bi v očeh svojega ženina
prijetnejša bila; tudi ne toži o raznoterih
prilikah, s kterimi si zamore pomnožiti
njegovo ljubezen. Po smerti pa si nihče
več kaj prislužiti ne more; tudi za-me
nič več terpeti ne more." Vsa udana v
voljo Božjo je veselo prenašala hude bo¬
lečine dolge bolezni in slednjič se je celi
dan borila s smertjo. Jezus pa je ni za¬
pustil s svojo Materjo. S prijaznim oblič¬
jem je bil pri njej. Na njegovi desnici
je bila njegova preblažena Mati, na levici
pa sveti Janez. 15. dan listopada 1334 je
Gospod to svojo nevesto peljal na ne¬
beško svatovščino. (Herz-Mar.-Bliithen V.)

7. Sveti oče Pij IX.

(Umeri 7. svečana 1878.)

Sveti oče Pij IX., ta Marijin papež,
umeri je 7. svečana 1878. Naj ga torej
uverstim svetim častilcem Matere Božje
tega meseca.

Res, njegovo nepozabljivo ime ni še
zapisano v versto tistih Marijinih častil-

24

cev, ktere katoliška cerkev očitno kot svet¬
nike časti, vendar je ta veliki papež vre¬
den, da se prišteva slavni njihovi trumi;
vsem je kras, predraga krona. Saj ne¬
beška kraljica ni nobenega papeža tukaj
na zemlji toliko počastila, kakor Pija, pa
tudi noben svetnik ni tukaj na zemlji vi¬
soke moči, ktero mu je Kristus odločil
v svoji cerkvi, toliko obračal v to, da je
češčenje Marijino tako povišal in razširil,
kakor sveti oče Pij IX. Po pravici ga
imenujemo »Marijinega papeža*.

Opisati celo življenje tega velicega
papeža ni namen te knjige. Torej opu¬
stim vse drugo in le nekoliko omenim,
kako velik častilec Matere Božje je bil,
kako jo je od svojih otročjih let ljubil in
častil in kaj je v njeno čast storil kot
poglavar svete cerkve.

13. dan Marijinega meseca 1792 je
Vsemogočni blagoslovil grofovsko hišo
Hieronima Mastai-Feretija in Katarine So-
laci v Sinigaliji; dal jima je ljubega sinka.
Njegova mati Katarina je priserčno lju¬
bila in častila Mater Božjo; češčenje pre-
blažene Device je vodilo dobro mater,
ktero ime naj da novorojenemu sinu. Dete
je bilo kerščeno na ime Gospodovega lju¬
bljenca, svetega Janeza, kteremu je umi¬
rajoči Zveličar Marijo, svojo ljubo Mater,
izročil z besedami: »Glej, tvoja Mati!“
Kerščeno je bilo dete tudi na Ime ne¬
beške kraljice same — Janez, Marija. —
Dali so mu ti imeni, naj bi se spominjal,
da je rejenec, varovanec pervega Mariji¬
nega rejenca, svetega Janeza, in da je
rejenec Marije same. Tako je želela nje¬
gova dobra mati.

Po Božjem navdihnjenji poklekne neki
dan pobožna mati pred podobo žalostne
Matere Božje, vzame svojega malega sinka
Janeza Marijo, povzdigne ga proti podobi
in moli: »O Marija, kakor si nekdaj naj¬
bolj ljubljenega učenca Gospodovega spre¬

jela za svojega sina, tako sprejmi tudi
moje dete za svojega sina!* Marija je
spolnila to prelepo materino željo ter je
kmalu pokazala svojo materino skrb in
ljubezen malemu Janezku. Neki dan je
bil mali grofiček na domačem vertu; le
en sam služabnik je bil ž njim. Veselo
skače po vertu, kar zgine za nektere tre¬
nutke služabniku spred očij. Ali ta tre¬
nutek je bil za-nj nesrečen. Priskakal je
do malega ribnjaka, kjer so majhne ri¬
bice švigale sem ter tja; radoveden gre
bliže. Namah mu po ilnastih tleh spo-
dersnejo noge in Janezek zderči v glo¬
boko vodo. Že se potaplja, ali Bog in
Marija ga obvarujeta. Ravno služabnik
priteče, z grozo vidi smertno nevarnost
nesrečnega deteta; serčno se zažene v
vodo; še o pravem času ujame dete ter
ga spravi na suho. Urno ga nese v hišo,
na naročje preplašenim starišem, kteri
kleče hvalijo Boga in Marijo, da jim je
bil rešen preljubljeni sinček Janez Marija.

V enajstem letu so ga stariši poslali
v Voltero v višje šole. Šest let je tukaj
v šolo hodil pri očetih piaristih ali kakor
so jim zavoljo njihovega češčenja nebeške
kraljice rekali: »Ubožci Matere Božje pri
pobožnih šolah“. Janez Marija je vse druge
učence presegel v talentih in v pridnosti,
v čistosti in v nedolžnosti. Njegovi uči¬
telji so mu že takrat prerokovali imenitno
prihodnjost.

Zdelo pa se je, da se ne bo spolnilo
to prerokovanje. Nesreča na domačem
vertu ni kazala dozdaj nobenih posebno
žalostnih nasledkov; mladenič je bil nekaj
časa le nekoliko bolehen in bled. Namah
pa ga napade grozovita božjast v njego¬
vem 16. letu. Ta huda bolezen je žugala
uničiti vso njegovo prihodnjost. Rad bi
bil stopil med papeževo hišno stražo, pri
kteri so bili le sinovi imenitnih žlahtnih
rodovin. Ali njegova bolezen mu je to
zabranila. Cerkvene postave tudi prepo-

25

vedujejo škofom, da takih ne smejo v
mašnike posvetiti.

»Kaj mi je početi? vsa pota se mi
zapirajo; nesrečna prihodnjost se mi kaže;
kakor zgubljen sem!" tako toži ubogi
mladenič svojo nadlogo takratnemu pa¬
pežu Piju VIL Pij pa ga potolaži in pravi:
»Umiri se, moj sin! Slehern človek je
stvarjen za kaj, ako Boga prosi, da stori
po njegovi volji. Kdo razume Božje na¬
mene? Kdo vč, če ti vseh potov ne za¬
pira zato, da te vsega na-se potegne. Ti
misliš, da te hoče pogubiti, pa te hoče
morebiti ravno s tem rešiti? Le zaupaj
njegovi vsemogočnosti; izroči se vsega
njegovi ljubezni. Reci mu: Moj Bog, ti
si mi dal življenje, ti si mi dal premo¬
ženje ; pa glej, komaj sem med svet stopil,
že sem skoro uničen. Moj Bog, vzemi
me, kakoršen sem, ter me za kaj porabi.
Le ne pripusti, da bi moje življenje pred
tvojimi očmi brez vse koristi bilo. Stori
z menoj, kar ti dopade! — Bog ne pre¬
sliši take molitve", tolaži ga še papež,
»ljubi te in te bo uslišal; zlasti še, če
Marija, ki je tudi tvoja Mati in ktere Ime
ti nosiš, svojo prošnjo s tvojo zedini; le
k njej se zateci!"

Mladenič se urno zateče k Mariji, ki
je zdravje bolnikov. Janez Marija hiti v
Marijino svetišče, v Marijino hišico, v Lo-
reto. Bogu je znano, kako hudo je zdi¬
hoval bolni mladenič, kako je molil, kakšne
obljube je delal Mariji, svoji nebeški Ma¬
teri. Marija je pa uslišala njegovo za¬
upljivo zdihovanje. Ko je Janez Marija
bil že papež, izpoznal je, da mu je v tej
sveti hišici Marija izprosila zdravje, mi¬
lost mašnikovega posvečenja in še mnogo
druzih dobrot. Takrat je bil mladenič
Janez Marija tako prepričan, da mu je
Marija zdravje izprosila, da se je urno
vernil v Rim in učil se mašnikom po¬
trebnih vednostij. Velikonočne praznike
1819 daroval je svojo novo mašo.

Kje je imel ta Marijin ljubljenec svojo
pervo sveto mašo? Vsakdo bi si mislil,
da gotovo v kteri prežali in imenitni
velikanski cerkvi, kterih je toliko v Rimu
in kakor je sploh pobožna navada novo-
posvečenih mašnikov v tem svetem mestu.
Pa Janez Marija je imel svojo novo mašo
v čisto majhni cerkvici, sveti Ani posve¬
čeni. Zakaj tako? Mastai je bil vodnik
sirotišnici in ta je bila pri majhni cerkvi
svete Ane. Hotel je svoj preimenitni dan
obhajati v sredi svojih sirot. Ko je bil
papež, spominjal se je še z veseljem pre¬
srečnega dne.

Mastai je bil v tej sirotišnici do leta
1823. Takrat ga je pa papež Pij VII.
apostoljskemu poslancu v južni Ameriki
kot svetovalca pridružil; tu je bil dve leti.
Ko je bil 1825 nazaj iz Amerike prišel,
postal je kanonik pri Marijini cerkvi in
vodja zavodov svetega Mihaela, kjer je
bila bolnišnica, več ubožnic, tri jetnišnice
in več šol. Tu je veliko dobrega storil v
dvajsetih mesecih. 21. dan Marijinega me¬
seca 1.1827. pa je Janez Marija Mastai-
Fereti bil izvoljen za velikega škofa v Spoleti.
Binkoštne praznike tistega leta je bil po¬
svečen v cerkvi svetega Petra »pri ve¬
rigah". Slovesno je ves katoliški svet ob¬
hajal 1877 petdesetletnico tega posvečenja.

Leta 1832. je bil Janez Marija Mastai
prestavljen iz Spolete v Imolo za višjega
pastirja; 1840 pa je bil voljen za kar¬
dinala, z imenom svetega Petra in Marce¬
lina. Ko je papež Gregor XVI. dnč Krož¬
nika 1846 umeri, zbrali so se 12. rož¬
nika kardinali, da volijo novega papeža.
Pa še le 16.rožnika so se zedinili; voljen
je bil kardinal Janez Marija Mastai-Fe-
reti. Volitev je marsikoga osupnila, naj¬
bolj pa ponižnega kardinala Janeza Ma¬
rijo. Ko je bil izid volitve gotov in so
ga vprašali, če sprejme to volitev, vrže
se Mastai, ves objokan, pred altar na ko¬
lena in moli. Prosil je za moč in raz-

26

svetljenje, misleč, kolika teža se mu hoče
naložiti s preimenitno izvolitvijo. Čez
nekaj časa reče s tresočim glasom: „Glej,
jaz sem tvoj nevredni hlapec, naj se zgodi
tvoja volja!“ Kako prelepa enakost s ti¬
stimi besedami: „Glej, dekla sem Go¬
spodova; meni se zgodi po tvoji besedi!“
ktere je nekdaj izrekla Marija, ko je
privolila v najvišjo čast, kakoršno je
stvar doseči zamogla.

»Naj se zgodi tvoja volja!“ S temi
besedami je Janez Marija sprejel izvolitev,
in sveta cerkev je zopet imela svojega
poglavarja, Pija IX. S temi besedami je
začel vladati papež, ki se zavoljo pre-
imenitnih dogodeb svojega vladanja po
pravici imenuje veliki, zavoljo svojega dol¬
gega vladanja pa edini, ker za sv. Pe¬
trom ni noben papež tako dolgo vodil
svete katoliške cerkve, kakor on.

Ako ne omenjamo vseh drugih, zares
prečudnih dogodeb njegovega vladanja in
pomislimo samo, kako velik častilec Ma¬
tere Božje je bil in kako je kot papež
očitno razodeval svojo ljubezen in svoje
češčenje do svoje nebeške Matere, imamo
nad njim zadosti občudovanja in posne¬
manja vrednega.

Vsak dan je Pij preblaženo Devico
pozdravil in počastil s svetim rožnimven-
cem, če tudi je bil velikrat preobložen z
delom, ktero mu je nalagalo vladanje ve¬
soljne cerkve. Kteri so ž njim občevali
in ga videli, pričali so, s koliko pobož¬
nostjo je vsak dan trikrat molil angeljsko
češčenje ter je tako celi svoji neprešteti
čredi dajal prelep zgled.

Pij, dete Marijinega meseca, prazno¬
val je tudi svoj god Marijinega meseca
potem, ko si je bil izbral svetega Pija V.
za svojega posebnega patrona, kterega
praznik sveta cerkev 5. dan vel. travna
obhaja. »Šmarij niče “, ktere so se v Rimu
začele, opravljal je z vso pobožnostjo.
Vsak večer Marijinega meseca je o dolo¬

čenem času šel z vsemi svojimi služab¬
niki in hišniki v cerkev sv. Petra, da je
tam v sredi zbranih vernikov očitno častil
svojo nebeško Mater, dokler je bil prost
in mu tega sovražnik ni zabranil.

Vse ga je posebno zanimalo, karkoli
je bilo v kaki zvezi s preblaženo Devico
Marijo. Kakor dober sin visoko časti po¬
dobo svoje Matere, tako je Pij posebno
češčenje skazoval Marijinim podobam ter
je to svoje češčenje velikrat očitno po¬
kazal. Ko je leta 1850. pred presleplje¬
nimi Rimljani bežal na Napolitansko, venčal
je v Napolji po slovesni službi Božji po¬
dobo žalostne Matere Božje z zlato krono.
Ko je leta 1857. po svojih deželah po¬
potoval, venčal je v Bolonji podobo pre-
blažene Device Marije. Takrat je zbrani
množici razložil obrede te slovesnosti;
opomnil je nepreštetih milosti j, ktere nam
mili Bog po Mariji deli, ter je klical Ma¬
rijo, naj s svojo mogočno roko blagoslovi
vse verno ljudstvo. Ko je končal to poto¬
vanje, blagoslovil je v zahvalo, da ga je
preblažena Devica vseh nesreč varovala,
na praznik njenega rojstva imenitno po¬
dobo Matere Božje na očitnem tergu Rim¬
skega mesta. Vsi zvonovi celega mesta
so peli in iz tisoč in tisoč sere je donela
Marijina pesem: »Zdrava morska zvezda!“

Na svojem potovanji je le zopet romal
tudi na Marijino Božjo pot v Loreto, kjer
je zadobil zdravje pred štiridesetimi leti
na Marijino priprošnjo. S kakšnimi čutili
je na tem svetem kraji molil, to je znano
le Bogu in Mariji. V znamenje svoje hva¬
ležnosti je sveti hišici daroval zlato sve-
tilnico in predrag, z žlahtnimi kameni
okrašen kelih.

Ljubezen in zaupanje, ktero je Pij IX.
imel do Marije, vcepil in vnel bi bil rad
v sercih vseh vernikov. V vseh svojih
pismih, v svojih govorih, ali kedarkoli je
vernike sprejemal, priporočal je otroško
ljubezen in zaupanje do Marije, mogočne

27

in milostljive Matere in varhinje vesoljne
cerkve.

Ko je neki pobožen župnik britko
tožil, kako so njemu izročeni verniki v
veliki nevarnosti zavoljo slabih zgledov,
prosil je Pija, naj njegovo čredo blago¬
slovi. Pij da svoj očetovski blagoslov,
potem vzame majhno podobo Matere Božje,
poda jo župniku v roke in reče: „To je
podoba Matere Božje, pred ktero že več
let vsak večer molim; to podobo nesite
mojim otrokom. “ Pij jim je poslal po¬
dobo Matere Božje v vidno zastavo njene
nevidne pomoči.

Zaupanje, ktero je imel sveti oče
Pij IX. na mogočno varstvo Matere Božje,
pokazal je očitno vsemu svetu, ko je
sklical splošni cerkveni zbor na praznik
Marijinega neomadeževanega spočetja dne
8. grudna 1869. Tudi s tem je pokazal
svojo ljubezen in svoje češčenje do Ma¬
rije, da je svetega Jožefa izvolil patrona
vesoljni cerkvi. Saj le v priserčni zavezi
z Marijo so uterjene prednosti sv. Jožefa.
Le zato, ker je bil ženin Matere Gospo¬
dove, povzdignil ga je Gospod toliko.
Kdor časti svetega Jožefa, časti tudi Mater
Božjo.

Pija IX. imenujemo »papeža Mariji¬
nega 4  posebno še zato, ker je on neomade-
ževano spočetje Marijino oznanil kot versko
resnico. 258 papežev je pred Pijem IX.
vladalo sveto Jezusovo cerkev. Vsi so pre-
blaženo Devico in Mater Marijo visoko
častili. Pa še le Pij IX. je bil od pre¬
vidnosti Božje izvoljen, da je preblaženi
Devici dal to prelepo krono. Kako se je
veseli], svoji nebeški Materi skazati to po¬
sebno čast, to razodeva v svojem pisanji,
s kterim je naznanil škofom cele zemlje
svojo misel, da hoče neomadeževano Mari¬
jino spočetje v versko resnico povzdigniti.

Le nektere besede naj iz tega pre¬
lepega pisma tukaj zapišem. Sveti oče
pravi: »Želje, naj bi vera v neomadeže- |

vano spočetje Marijino bila povzdignjena
v versko resnico, bile so mi vedno ne¬
izrečeno ljube in prijetne, ker že od svojih
otroških let nič bolj ne želim, kakor da
preblaženo Devico Marijo s posebno po¬
božnostjo in s priserčno ljubeznijo častim,
in da vse storim, kar bi pripomoglo v
večjo čast tej Devici in bi pospešilo raz¬
širjenje njene slave in bi bilo v njeno večje
češčenje. Zanašal sem se posebno na za¬
upanje, da preblažena Devica, ktera je
kerščansko ljudstvo v največjih silah za¬
lezovanj in sovražnih napadov rešila, bo
v svoji materini ljubezni, s svojo mo¬
gočno, vselej pripravljeno priprošnjo pri
Bogu pomirila in poravnala mojo pre-
žalostno in milovanja vredno osodo, mojo
prebritko silo, nadlogo in skerb; odver-
nila bo šibo Božjega serda, ktera nas za¬
voljo naših grehov tepe, ter pregnala bo
razburjeni vihar, kteri sveto cerkev v ne¬
izmerno bolečino moji duši meče sem ter
tja.“ (Takrat je bil sveti oče Pij IX. bežal
pred rogovileži iz Rima.)

Potem v tem pismu naročuje škofom,
naj mu naznanijo, kaj njim izročeni ver¬
niki o neomadeževanem Marijinem spočetji
verujejo. Vsi škofje, kakor iz enih ust,
sporočč, da v njihovih cerkvah je vera na
neomadeževano spočetje preblažene Device
in Matere Marije od starodavnih časov že
uterjena. Sveti oče pokliče škofe vesolj¬
nega sveta v Rim, da bi bili priče ozna¬
njenja verske resnice neomadeževanega
Marijinega spočetja in da bi to poslav-
Ijenje nebeške kraljice poveličali s svojo
pričujočnostjo.

8. grudna 1854 je napočil tisti veliki
dan, ko se naj ta verska resnica oznani
in razglasi. Z vso mogočo slovesnostjo
je papež, namestnik Jezusa Kristusa in
vidni poglava^ svete cerkve, to izrekel z
besedami: »V čast presveti Trojici, Očetu,
Sinu in svetemu Duhu, v moči Jezusa
Kristusa, svetih apostolov Petra in Pavla

28

in v svoji lastni moči spoznamo, poter-
dimo in določimo, da je razodeta resnica,
da je preblažena Devica vsled posebne
prednosti in vsled posebne pomoči Božje, z
ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, Od¬
rešenika človeškega rodu, prvi trenutek
svojega spočetja vsega madeža izvirnega
greha prosta bila, in kdor te uterjene
resnice ne veruje, zatajil je svojo vero.“
— S to razsodbo je Pij IX. svoji pre-
Ijubljeni Materi Mariji spletel najlepšo
častno krono. S to razsodbo je Marijo
vsemu ljudstvu pokazal in naznanil kot
ženo, ki je »kači glavo sterla*, kot ženo,
ki je zares „milosti polna*.

Pij IX. je živel še 23 let po tem,
ko je to preimenitno razsodbo storil. Ve-
likrat je skusil v teh dolgih letih po¬
sebno pomoč Božjo, ktero je pripisoval
vselej priprošnji svoje premile Matere Ma¬
rije, od otročjih let do svoje zveličanske
smerti.

7. dan svečana leta 1878. je bil zadnji
življenja tega velikega papeža, zvestega
sina ljube Matere Božje, ki je Gospodovo
cerkev skoraj 32 let tako modro vladal.
Vsa zemlja je pričala, kako je žaloval
ves kerščanski svet o smerti svojega toliko
ljubljenega duhovnega očeta. Zdaj počiva
po svojem velikem trudu in delu, po pre¬
slanih silnih bridkostih, ktere je v svo¬
jem prečudnem življenji prestal. Počiva
v prežali cerkvi svetega Lorenca blizo
svetinj sv. Štefana in sv. Lorenca.

Oj, da bi ta nepozabljivi veliki častilec
naše ljube Matere nebeške z njenimi sve¬
timi in blaženimi častilci v nebesih tudi
nam od Boga izprosil to milost, da vselej
priserčno ljubimo in z vso gorečnostjo ča¬
stimo svojo nebeško Mater in kraljico Marijo!

8. Sveti Kazimir, kraljevi sin poljski.

(Umeri 1484.)

4. sušca je god lepega mladeniča in
priserčnega častilca Matere Božje, svetega

Kazimira. Bil je sin kralja poljskega in
Elizabete, hčere avstrijskega cesarja Al¬
brehta II. Kazimir je imel pobožno mater;
blagor otroku, ki ima tako dobro mater!
Vcepila mu je resnično ljubezen do Boga
in do nebeške Matere Marije. Bil je od-
menjen, da bi nekdaj prevzel veliko kra¬
ljestvo. A spoznal je minljivost vsega
svetnega; njegov duh je hrepenel po ne¬
minljivem kraljestvu v nebesih in po večni
kroni. Že v pervih letih svoje mladosti
se je vsega posvetil resnični pobožnosti.
Njegovo serce, polno ljubezni Božje, bilo
je popolnoma Bogu udano in nič ga ni
moglo odverniti od njega. Živel je sicer
na kraljevem dvoru, ali on ni poznal po¬
svetnosti, napuha, razuzdanosti. Ne samo
mladeničem, ampak tudi odraslim možem
je bil prelep zgled resnobe, čistosti in
bogoljubnosti. Pod dragim kraljevim obla¬
čilom, kakoršno je bilo njegovemu stanu spo¬
dobno, nosil je na golem životu spokorno
oblačilo. Po noči ni počival na mehki po¬
stelji, ampak na terdih tleh, ali pa je
premišljeval celo noč bridko terpljenje Go¬
spodovo ter je pri tem velikrat točil mile
solze. Komaj se je nekoliko zdanilo, šel
je že v cerkev, kjer je tako dolgo molil,
da so ga morali stariši celč k obedu kli¬
cati. Velikrat je bil pri sveti maši za¬
maknjen. Še po noči se ni mogel zder-
žati; večkrat je zapustil kraljevo palačo
in je celč bos sam šel v cerkev. Ako je
bila cerkev zaperta, molil je na cerkvenem
pragu in cerkvena vrata poljuboval; tako
je bilo njegovo serce vneto svete ljubezni.
Večkrat so ga ponočni čuvaji, v molitvi
zamišljenega, našli pred cerkvijo. Najraje
je hodil v cerkev sv. Stanislava, v kapelo
Materi Božji posvečeno.

Užival je čisto malo, imel je veden
post; večkrat je rekel z apostolom: „Kra¬
ljestvo Božje ni jed in pijača.*

Njegova goreča ljubezen do Boga se
je pa razodevala tudi v resnični ljubezni

29

V, Ji

do bližnjega. Govoril je čisto malo, vse¬
lej pa ljubeznivo in krotko. V vladarske
zadeve se ni vtikal nikdar. Najljubši mu
je bil pogovor o Bogu, o božjih zapo¬
vedih in lepih čednostih. Nikdar ga ni
nihče slišal koga obrekovati; celč nobene
nepotrebne besede ni bilo iz njegovih ust.
Najljubše mu je
bilo, ako je mogel
ubogim kaj pode¬
liti ali postreči;
tujci, bolni, nad¬
ležni so mu bili
najljubši. Vdovam
in sirotam ali za¬
tiranim ni bil le
zagovornik in bra¬
nitelj ; bil jim je
oče in brat. Zato
so ga pa po vsej

deželi zagovor¬
nika revnih ime¬
novali. Basi tudi
je bil kraljev sin,
bil je vendar sle¬
hernim prijazenin
vsak je lahko go¬
voril ž njim. Ako
je zvedel, da je
kteri kraljevih
služabnikov storil
kako krivico, urno
je to sicer krotko
pa z vso resnobo
naznanil svo¬
jemu kraljevemu
očetu.

ter je svoje meso krotil s postom in po¬
koro. Ko je dorastel, silili so ga stariši
in znanci, naj bi v zakon stopil; ali pri¬
govarjanje ga ni moglo premotiti. Hotel
je deviško živeti in deviško umreti. Raji
je svoje življenje dal, kakor da bi bil
svoji obljubi vednega devištva nezvest po¬
stal. Ko je 25.
leto doživel, zbolel
je nevarno. Bo¬
lezen je bila vedno
hujša. Zdravniki
(menda pravi
mehkužniki) sve¬
tovali so mu, naj
v zakon stopi, ako
hoče ozdraveti in
svoje življenje re¬
šiti. Sveti mlade¬
nič pa pravi: „Ne
poznam nikakor-
šnega druzega re-
šenja, nobenega
druzega življenja,
kakor le Kristusa
Gospoda. Želim
pa razdeljen in
pri tem svojem
Gospodu biti, in
zdaj zdaj pojdem
k njemu!* Tako
je tudi bilo. Nje¬
gove telesne moči
so urno pešale.
Prejel je z vso
pobožnostjo svete
zakramente in v

Sveti Kazimir, kraljevi sin poljski.

Da je pa Kazimir med svetniki na
pervi stopnji in vsem vernikom prelep
zgled, pripomogla je k temu njegova ne-
omadeževana čistost. Od perve mladosti
si je posebno prizadeval ohraniti angeljsko
čednost, ktera vsem drugim čednostim
pravo lepoto daje; zato pa se je skerbno
ogibal sumljive obhoje, nevarnih veselic

jutro 4. sušca 1484 je svojo prelepo dušo
izročil nebeškemu Očetu z milimi bese¬
dami: »Gospod, v tvoje roke izročim svojo
dušo!“

Kako je pa Kazimir na kraljevem
dvoru živel tako nedolžno, tako sveto? To
neomadeževano nedolžnost je sveti mla¬
denič tako lepo ohranil s pripomočjo svoje

30

preljube nebeške Matere, ktero je tako
priserčno ljubil in častil. Kakor priserčno
ljubeče duše razodevajo misli in želje svo¬
jega serca v besedi in dejanji, tako je
tudi Kazimir svojo gorečo ljubezen do
Matere Božje v prelepi pesmi razodel. Ta
po vsem kerščanstvu znana pesem: »Omni
die dicMariae mea laudes anima!“ vedni
je spomin njegove velike ljubezni do pre-
blažene Device Marije. To pesem je Ka¬
zimir vsak dan pred podobo nebeške kra¬
ljice klečč prepeval. S to pesmijo je svoji
ljubljeni Materi razodeval vso svojo lju¬
bezen, vse svoje nedolžno serce. V njej
poveličuje prednosti preblažene Device, po¬
vzdiguje njeno dvojno čast, ker je bila
Devica in Mati; slavi jo, ki je mladika
Davidova, druga Eva, Mati življenja, ki
zatira krivoverstvo, ki je polna milosti,
tempelj Božji, neomadeževana, kteri strup
peklenske kače nikdar ni mogel škodovati,
vrata nebeška, lilija čistosti, zarija zveli¬
čanja, ogledalo vseh čednostij; kliče jo,
ki je pomoč kristjanov, morska zvezda,
tolažnica žalostnim. Slednjič jo prosi, naj
ga ohrani čistega in nedolžnega, naj mu
pomaga, da bo premagal hudobnega duha
in svoje spačeno meso; naj da svetu ljubi
mir in naj bo zanesljiva braniteljica
vsem častilcem svojim.

Več verjetnih prič je videlo, kako se
je njegova duša, vsega greha prosta, s
svetlobo obdana dvignila proti nebesom.
Njegovo čisto telo so položili pred altar
Matere Božje v cerkvi sv. Stanislava, kjer
je tolikrat priserčno molil pred podobo
svoje nebeške kraljice. Veliko čudežev se
je po njegovi priprošnji zgodilo. Papež
Leon X. ga je leta 1520. prištel svet¬
nikom. Ko so pa 1604 odperli njegov
grob, našli so njegovo telo nestrohnjeno
in na persih njegovo prelepo pesem, s
ktero je Marijo tolikrat častil. L. 1636.
so zidali novo marmornato kapelo, kamor
so prenesli njegove svetinje. Kakor sveti

Alojzij in sveti Stanislav, je tudi sveti Kazi¬
mir prelep zgled neomadeževane čistosti,
mogočen patron mladine.

O sveti Kazimir, prosi nebeško kra¬
ljico, naj zakrije v svoj materin plašč
današnjo mladino, kteri preti tako pre-
strašna nevarnost, prosi pa tudi za svojo
nesrečno domovino. (Bolandisti.)

9. Sveti Tomaž Akvinski.

(Umeri 7. sušea 1274.)

Sv. Tomaž Akvinski je ena najlepših
zvezd na nebu svete katoliške cerkve.
Akvino je majhno mesto na Napolitan¬
skem. Oče sv. Tomaža je bil Landulf,
grof Akvinski, in materi je bilo ime Teo¬
dora. Star samotarec s hriba Rokaseka
pride neki dan v hišo ter pravi pobožni
materi Teodori: »Bog te je blagoslovil;
imela boš sina; ime mu daj Tomaž. Ti
in tvoj mož bi rada imela, da bi bil sin
menih po redu sv. Benedikta na gori Ka-
sino, Bog pa bo drugače obernil. Stopil
bo Tomaž v red pridigarjev, in ne bo
mu v učenosti in svetosti nihče enak o
njegovi dobi.“ Teodora pravi: »Nisem
vredna, da bi imela takega sina; pa Bog
naj stori, kakor mudopade!* — Resje
dobila sina leta 1226., Tomaža, ki je eden
najbolj učenih cerkvenih učenikov in naj¬
večjih častilcev Matere Božje.

Že iz njegove perve mladosti vemo mično
dogodbo, ktera nam razodeva poznejšega
imenitnega častilca preblažene Device Ma¬
rije. Neki dan gre njegova mati v družbi
druzih žen v Napoli v toplice. Dekla nese
majhnega Tomažka ž njo. Ko se hlad e
in čakajo v toplicah odločene ure, zapazi
Teodora, da ima sinček majhen papirček,
kterega stiska v svoji ročici. Mati ne ve,
kako bi bilo na tem kraji dete listek v
roke dobilo, tudi strežnica tega ne vA
Ko skuša detetu roko raztegniti, joka se
dete in ne morejo mu listka vzeti. Pu-

31

stili so mu ga, da so zopet domu prišli.
Dete pa je listek ves ta čas tiščalo v
svoji ročici. To čudno obnašanje otrokovo
je materi še večjo radovednost napravilo,
da mu s silo vzame listek, če tudi je dete
vpilo. Na listku so pa bile zapisane be¬
sede: „Ave Marija!" — „Češčena Ma¬
rija!" Tako je angelj Gospodov Marijo
pozdravil. Tomažek je pa le še jokal in
mati mu da listek nazaj; dete zgrabi listek,
nese ga k ustom in povžije. Tako se je
že pri malem Tomažku poznalo, da ga
milost vleče v posebno
službo Materi Božji. Ako
ga pozneje občudujemo,
kako angeljsko čisto je
živel in kako visoko je
bil učen, moramo spoznati,
da mu je Marija k temu
pripomogla.

Pet let starega so sta-
riši poslali benediktincem
na hrib Nasino, da ga vz-
gojA Čudovito je napre¬
doval, ker Božja milost ga
je vodila, da je nad vse
le žele], Boga spoznati in
ga iz vsega serca ljubiti.
Občudovali so njegove od¬
govore in njegova vpra¬
šanja. Nikdar ni ljubil dru¬
ščine druzih otrok, da bi
se ž njimi radoval in ve¬

je Marija to storila zavoljo priserčnih pro¬
šenj, s kterimi je Teodora svojega sinčka
Materi Božji v njeno mogočno varstvo iz-
ročevala. Oj, da bi to dobro mater po¬
snemale vse kerščanske matere, ako jim
Bog kterega otroka dA Marija obilno po¬
plača tako materino skerb. — Ker je bil
Tomaž posebno nadarjen in so tudi skerbni
učitelji svojo dolžnost natanko spolnjevali,
napredoval je v šestih letih toliko, da je
bil odločen za višje šole v Napolji. Bil
je pa nekaj časa pri svoji materi na Lav-
retanskem gradu, kjer je
nekaj pozneje nastala pre-
imenitna Božja pot ne¬
beške kraljice, ko so an-
gelji le-sem prenesli Na-
zareško hišico. Njegovo
lepo, pobožno vedenje (ob¬
našanje) je vsem dopadlo.
Če tudi je prišlo v grad
mnogo potnikov, zbran je
bil Tomaž vedno v Bogu
ter je molil, učil se ali
kaj druzega koristnega in
dobrega počel. Posebno je
ljubil uboge; sebi je mar¬
sikaj pritergal, da je re¬
vežem delil miloščino.

Leta 1237. je prišel v
Napoli, kamor je došlo ve¬
liko učencev, ki so pa s
seboj privlekli tudi veliko

Sveti Tomaž Akvinskl.

dril; najraje je bil sam ter se je pridno učil
kerščanskega nauka. Posebno pobožno je
molil in se izročeval preblaženi Devici
Mariji. Ko je zvedela njegova mati, kako
pridno se uči in lepo obnaša njen sin
Tomaž, bila je vesela ter je upala v svoji
materini ljubezni, da se bo z njenim sinom
res zgodilo, kar je stari menih prero¬
koval.

Nekteri mislijo, da je Mati Božja sama
tisti listek z besedami: „Ave Marija!"
malemu Tomažku izročila in pravijo, da

razuzdanosti. Tomaž je urno spoznal, da
je tukaj^ njegova čednost v veliki nevar¬
nosti. Želel si je nazaj v samostan Ka-
sinski. Ker pa to ni bilo mogoče, za¬
varoval je skerbno svoje serce, da ga
pregrešni strup ni otroval. Terdno za¬
vezo je sklenil s svojimi očmi, da nič
nespodobnega gledale niso. Vselej se je
ognil tovarišev, ki so mu bili sumljivi.
Ko so drugi učenci morebiti pregrešno
se vedrili, molil je on v cerkvi ali učil
se v svoji sobici.

32

V šestih letih je tudi v Napolji končal
svoje učenje izverstno dobro, in kar je
bilo še več vredno, ohranil je svojo po¬
božnost in nedžnost, ktero je prinesel
s Kasinskega hriba. Kakor lilija med
ternjem razvijala se je bliščoba njegove
nedolžnosti, ker je ni zadel kužni duh
spridene mladosti. Ker je vse nauke svojih
učiteljev dobro in lahko razumel in v
svojem sercu ohranil, občudovali so ga
vsi. Ko je nedolžni mladenič govoril, vi¬
deli so večkrat njegov obraz kakor s
solnčnimi žarki obsejan; žarki so lili na
obraze pričujočih. Veliko in rad je ob¬
čeval z menihi svetega Dominika, njihove
pridige pazljivo poslušal in se prijateljsko
seznanil s temi Marijinimi častilci.

Tako se je zgodilo, da je Tomaž
sklenil svetu se odpovedati in oblekel je
belo oblačilo menihov svetega Dominika.
S tem pa njegovi domačini niso bili za¬
dovoljni. Vse so poskusili, da bi ga od-
vernili od tega. Ko je zvedel, da pride
mati njegova v Napoli, prosil je svojega
sprednika, da je smel bežati v Rimsko
mesto. Mati gre le še za njim. Ko pride
v Rim, bil je Tomaž že na potu v Pariz.
Ker pa ne more več sama za njim, raz¬
pošlje urno posle do svojih starejih sinov,
ktera sta takrat bila na Toskanskem v
vojski cesarja Friderika II., naj bi To¬
maža kako obderžala in ga nazaj poslala
v Rokaseko. Urno sta postavila straže na
vsa pota; bližo Siene sta res ujela brata.
Vojaki so divje planili nanj in razpoteg¬
nili mu meniško obleko; ko so njegove
spremljevalce izpustili, sta brata odposlala
Tomaža materi na domači grad. Mati je
bila vesela ter je storila vse, kar je mogla,
da bi ga odvernila od njegovega sklepa.
V samotni stolp ga je spravila; on pa
je molil in prebiral sveto pismo tako pa¬
zljivo, da je celo sveto pismo znal. Nje¬
govi sestri, kteri ste ga zato obiskovali,
da bi ga pregovorili, naj bi ne stopil v

red sv. Dominika, ste občudovali njegov
zgled; on ji je napotil, da ste spoznali
svetno nečimurnost in se vsemu posvet¬
nemu odpovedali ter sami šli v samostan.

Ko prideta brata iz vojske in vidita,
da je Tomaž, kakor sta posvetno mislila,
tako svojeglaven in od svojega namena
ne odstopi, iztergala sta mu zopet obleko
meniško in ga silila, naj se posvetno obleče.
On pa se zavije v raztergano svojo obleko
in vse zaničevanje voljno preterpi.

Zdaj si brata izmislita satansko zvi¬
jačo. Najela sta neko prederzno žensko,
naj bi ga s svojo prekanjeno zvijačo ujela
v svoje gerde mreže in mu tako ogrenila
veselje do samotarskega življenja. Ko pa
angeljsko čisti mladenič nesramnico za¬
pazi, priserčno zdihne k nebu: „0 moj
Gospod Jezus Kristus in ti preblažena
Devica Marija, Mati mojega Zveličarja,
nikar ne pripustita, da bi jaz v toliki greh
zabredel! " Zgrabi goreč ogorek iz peči
ter ž njim zapodi baburo. S tistim ogor¬
kom napravi križ na zid, pade predenj
na svoja kolena in zahvali Boga za pri¬
dobljeno zmago; čistost svojega telesa in
svoje duše izroči vnovič v varstvo Jezusu
in njegovi prečisti Materi. V sveti molitvi
zamaknjen vidi dva angelja, ki mu za¬
gotovita, da je Bog uslišal njegovo mo¬
litev, ter z nebeškim pasom njegovo ledje
tako tesno opašeta, da se v tej bolečini
predrami. Odslej je bil prost vseh mesenih
skušnjav. Po tem svetem pasu so na¬
pravljali druge pasove iz belega platna,
s petnajsterimi vozli. S tem znamenjem
je nastala nova bratovščina, ki so jej rekli
„angeljska hramba" ali „pas svetega To¬
maža". Papež Inocenc X. jo je poterdil
in z odpustki obogatil.

Akoravno je pa Tomaž imel zagoto¬
vilo, da ga bo mili Bog varoval vse ne¬
čistosti, bal se je vendar pri vsem tem vse
svoje življenje in skerbno ogibal se vsake
najmanjše nevarnosti, da bi te prelepe

33

čednosti kaj ne oskrunil. Zato je rabil
vse pripomočke, da bi tako nesrečo od-
vernil od sebe. O kolikrat je zdihoval
k preblaženi Devici, k angeljski kraljici,
naj ga  varuje in mu pomaga, da angelj-
sko čednost, sveto čistost neomadeževano
ohrani.

* Dve leti je bil Tomaž zapert v do¬
mačem gradu, čudno ga je  Bog tolažil.
Skrivaj ga je obiskal celč oče Julijan ter
mu je prinesel zopet obleko meniško in
več knjig. Ko je njegova mati spoznala,
da je vse njeno prizadevanje zastonj, da
Tomaž ostane stanoviten pri svojem sklepu,
bila mu je bolj prijazna; pripustila je
celč, da ste njeni dve hčeri pomagali, da
je Tomaž skrivaj ušel iz zapora ter ste
ga skozi okno spustili. Menihi, ki so za
to vedeli, sprejeli so ga ljubeznivo, kot
angelja z nebes.

Urno gre zdaj Tomaž v Napoli in
stori slovesno obljubo. Nekoliko časa se
je mudil v Rimu, potem v Parizu; nje¬
govi predniki so ga poslali v Kolinsko
mesto, da se je tam učil bogoslovja pod
vodstvom svetega Alberta velikega, ki je
takrat bil eden naj večjih učenjakov. Tukaj
je Tomaž v pobožnosti, v pokorščini, v
ponižnosti in v temeljitem učenji bil pre¬
lep zgled vsem drugim učencem. Ker je
pa bil malobeseden, zaničevali so ga nje¬
govi součenci in ga imenovali mutastega
vola. Mislili so, ker je malokdaj govoril
in je bil v duhu vedno zbran in zamišljen,
da je težkega duha in počasnega razuma.
Njegov učenik pa, ki je poznal njegov
prebrisani um in njegovo bistro sojenje,
rekel je enkrat svojim učencem: „Ni  ime¬
nujete brata Tomaža mutastega vola; ver¬
jemite mi, ako bo živel, bo tako glasno
vpil, da se bo njegov glas po vsem svetu
razlegal. “

Dali so mu čast doktorsko, ktero je
sprejel le iz pokorščine. Sam je zdaj
bogoslovje učil in to s tolikim uspehom, j

V. del.

da je bil enak svojemu učitelju, svetemu
Albertu, vse druge učitelje pa je prekosil.

Sloveč učitelj je bil na vseučiliščih v
Parizu, v Bolonji, v Rimu in v Napolji.
Njegovi učeni spisi pa so ga ob enem
oslavili daleč po svetu. Ustmeno in pis¬
meno mu je bilo lahko, da je v modro-
slovji in v bogoslovji najbolj zvita vpra¬
šanja na kratko in razločno razpravljal
in odgovarjal. V vsem je imel dobro raz¬
umnost, zvest spomin in bistrega duha, da
ni nič pozabil in je lahko premagal vsako
težavo. S tem je združeval neutrudljivo
gorečnost in Bog ga je podpiral.

Preden je kaj spisal, molil je vselej
pobožno. Molitev je toliko ljubil, da je
cele noči molil in je svojemu telesu pri¬
volil le najpotrebnejši pokoj, da je le s
svetim opravilom se dalje pečal. Prav
zdaten studenec višjega razsvetljenja je
bila za-nj sveta maša, ktero je vsak dan
z vso pobožnostjo opravil. Po sveti maši
je navadno še pri drugi sv. maši stregel.
Kako visoko je častil to presveto daritev,
kako imenitno je cenil zakrament pre¬
svetega Rešnjega Telesa, kažejo nam nje¬
govi spisi o tej Božji skrivnosti. Posebno
nam to kažejo dnevnice, ktere je na po¬
velje papeža Urbana IV. sestavil za praznik
presvetega Rešnjega Telesa. Pripovedu¬
jejo, da je bil tudi sveti Bonaventura, ki
je bil učen duhovni sin sv. Frančiška, od
papeža povabljen, naj sestavi dnevnice v
čast presvetemu Rešnjemu Telesu. Ko je
pa neki dan obiskal sv. Tomaža in je videl
na njegovi mizi za te dnevnice zapisani
predpev: „0 sveta večerja ..! “ bilje
toliko vesel in zavzet, da je, domov pri-
šedši, raztergal vse, kar je za te dnev¬
nice že bil sestavil ter je tako pokazati
hotel, da je sveti Tomaž najbolje zadel.

Ta angeljski učenik je nekdaj, od ime¬
nitnih učenjakov naprošen, na prav te¬
žavno vprašanje oziroma presv. Rešnjega
Telesa pismeno odgovoril. Ko pa je z

3

34

vso skerbjo vse napisal, oberne se z očmi
in s sercem proti podobi križanega Je¬
zusa, ktero je pred seboj imel, in zaprosi
Boga, naj mu kako naznani, je li res¬
nično pisal ? Ko tako priserčno moli, pri¬
kaže se mu Kristus vidno in mu pravi:
„Tomaž, prav si to pisal."

Ko je nekdaj zopet molil pred po¬
dobo Križanega ter v neki težavni zadevi
prosil razsvetljenja in sveta, bil je za¬
maknjen, več komolcev visoko povzdignjen,
in s križa mu je Gospod razločno in glasno
govoril: „Tomaž, dobro si pisal o meni;
kakšno plačilo hočeš za to?" Urno od¬
govori: »Nobenega drugega, kakor le tebe
samega." Podoba križanega Jezusa je bila
knjiga, iz ktere je zajemal učenost in
modrost, da jo ves svet občuduje. Na¬
pisal je 23 velicih knjig. Podobarji ga
nam slikajo, kako piše pred bridko martro,
od ktere ga obsevajo bliščeči žarki, ali
pa ga  upodabljajo s perutmi, ker ga sploh
angeljskega učenika imenujemo.

Kakor je pa sveti Tomaž posebno
ljubil križanega Jezusa ter je vsak dan
pred njegovo podobo priserčno molil, tako
je bil tudi zvest sin njegove in naše ma¬
tere Marije Device. Njegov duhovni oče,
sveti Dominik, razširil je prelepo molitev,
sveti rožnivenec, povsem kerščanskem svetu.
Kdo bi ne verjel, da je tudi njegov du¬
hovni sin, sveti Tomaž, svojo nebeško
Mater s to molitvijo vsak dan častil? S
koliko priserčno gorečnostjo in s kako
zbranim duhom je nabiral duhovne cvet¬
lice »Češčena si Marija . .“ ter jih pletel
angeljski kraljici v predragi venec. Če je
bil še toliko z delom preobložen, vendar
ni opustil te prelepe molitve.

Kot služabnik Marijin si je posebno
prizadeval za tisto čednost, ktera je tako
visoko povzdignila preblaženo Devico, za
sveto ponižnost. Sv. Tomaž je razodeval
veliko ponižnost že v tem, da se ni pre¬
vzel pri toliki učenosti in pri toliki časti,

ktero mu je svet sploh skazoval, da ni
nikdar želel kake višje časti. Vedno in
povsod je kazal, kako malo sam sebe
ceni, kako ljubo mu je ponižanje, in zato
se je ogibal vsakega odlikovanja, vsake
časti.

Odpovedal se je vsaki cerkveni častni
službi, ktere so mu papeži ponujali za¬
voljo njegovih zaslug. Prosil je veli krat
in priserčno, naj mu mili Bog to milost
dodeli, da bi živel in umeri kakor reven,
priprost samostanski brat.

Naj še nekaj omenim, kako ponižen
sin ponižne dekle Gospodove je bil sveti
Tomaž. Nekdaj je pri obedu bral, kakor
je po samostanih lepa navada. Odločen
je pa še drugi menih, kteri pazi na to,
da, kdor bere, prav bere. Ta ga opomni,
da ene besede ni prav izrekel. Če tudi je
sveti Tomaž dobro vedel, da je tisto be¬
sedo pravilno izrekel in da se je opaže-
valec motil, vendar je ponovil besedo ter
jo je tako potegnil, kakor je opaževalec
zahteval. Ko so mu rekli njegovi sobratje
po obedu, da bi tega ne smel storiti,
dejal je: »Malo je na tem ležeče, ali zlog
počasi ali urno izrečem, veliko pa velja,
če sem ponižen in pokoren."

Ko je nekaj časa v Bolonji bil, bo¬
lela ga je noga, da je prav težko hodil.
Neki dan hodi počasi po samostanu, ves
zamišljen v svetem premišljevanji. Bliža
se mu sobrat, ki ga pa ne pozna; bil je
namenjen po svojih opravkih iz samo¬
stana ter mu reče, da mu je zaukazal
prednik, naj s seboj vzame pervega, kte-
rega najde brez dela. Tomaž pusti svoje
premišljevanje in gre ž njim, če tudi ga
noga hudo boli. Ker pa ni mogel urno
hoditi, lezel je z velikim trudom, v hudih
bolečinah za sobratom, a kmalu je za¬
ostal. Ljudje, ki so ju srečevali in so to¬
liko slavnega Tomaža poznali, opomnili
so onega meniha, kdo ž njim hodi. Ko
v samostan nazaj dospeta, pade oni menih

35

ves osramočen pred sv. Tomaža na kolena
ter ga prosi odpuščanja. Sveti mož pa
ga ljubeznivo vzdigne in mu smehljaje
pravi: „Moj brat, tebi se ni treba izgo¬
varjati, ampak jaz sem kriv; saj bi se
bil domisliti moral, da mi moja noga ne
pripusti tako hitro hoditi, kakor je bilo
treba. “

Sveti Tomaž pa ni bil s tem zado¬
voljen, da je Mater Božjo vedno le na
pomoč klical, priserčno častil in njene
čednosti posnemal, on si je veliko pri¬
zadeval, da bi tudi drugi nebeško kraljico
častili; zato je Marijino češčenje pospe¬
ševal s svojo prečudno zgovornostjo in s
svojimi prelepimi spisi.

V Napolji je neko leto ves postni čas
pridigoval o angeljskem češčenji ter je
vedno mežh svoj obraz obračal proti nebu,
da so poslušalci bili zelb ginjeni. Kot
učitelj bogoslovja je napravil šolo za du¬
hovne govornike s tem namenom, da so
pridigarji oznanjevali slavo Marijino in se
potegovali za njeno čast proti napadom
takratnih krivovercev.

Z ljubeznijo do svoje nebeške Matere
je učil, da je Marija že v spočetji pre¬
jela večjo popolnost Božjih milostij, kakor
vse druge stvari. Če tudi v svojem spo¬
četji še ni bila s Kristusom sklenjena kakor
Mati, bila je pa po Božji določbi v to na¬
menjena po drugačnem redu in pri svo¬
jem spočetji pripravljena s polnostjo Bož¬
jih milostij. Marija ni nikdar nobenega
greha storila, da se je nad njo spolnila
beseda svetega pisma, ki pravi: »Vsa
lepa si, moja prijateljica, in nobenega ma¬
deža ni nad teboj. “ — Preblaženi De¬
vici, ko je Sina Božjega spočela, bila je
vlita tolika polnost Božjih milostij, da
grešiti celč ni mogla. — Tako in enako
je učil ta angeljski učenik.

Ker je pa sveti Tomaž Mater Božjo
toliko častil in jo na vse strani poveličeval,
lahko si mislimo, da je tudi Marija svo¬

jemu ljubljencu skazovala posebne milosti.
— Na njeno priprošnjo je dosegel od
Boga, karkoli je le prosil; tako je sam
pričal nekaj dnij pred svojo smertjo. Ne¬
beška kraljica ga je tudi sama obiskala.

Nekdaj napade svetega moža nadležen
dvom, je li njegovo življenje Bogu do¬
padljivo ali ne? so li njegovi spisi po
volji Božji ali ne? V tej skušnjavi pade
na kolena pred Marijino podobo in prosi
Mater Božjo, naj mu milostljivo naznani,
ni li v njegovih spisih kaj, kar bi ne
bilo všeč njenemu Božjemu Sinu ali kar
bi nasprotovalo sveti katoliški veri. Na
to milo prošnjo se mu prikaže nebeška
Mati ter ga potolaži s prelepimi bese¬
dami: „ Tomaž, bodi miren in veselega
serca; kar si pisal, dobro in prav si pisal.
Tvoje življenje je mojemu Sinu dopad¬
ljivo; le miren bodi zastran svojega živ¬
ljenja in zastran svojih naukov!"

Kakoršno pa je bilo življenje, taka
je bila tudi smert tega priserčnega ča¬
stilca naše ljube Matere Božje.

Papež Gregor X. je napovedal splošen
cerkveni zbor v Lionskem mestu na pervi
dan velikega travna 1274. Ker je sveti
oče želel, naj se učeni Tomaž udeleži
zbora, zapustil je Tomaž konec prosinca
tistega leta Napoli ter se odpravil na
dolgo pot. Ž njim je šel oče Rinaldo, ki
je bil več let njegov posebni prijatelj.
Mimogrede se je oglasil v gradu Magenca,
kjer je stanovala njegova unukinja. Tu
pa je nevarno zbolel. Akoravno je gotovo
vedel, da se bliža konec njegovega živ¬
ljenja, ni se hotel verniti v svoj samo¬
stan, ampak je le še naprej proti Lionu
potoval, da bi svete pokorščine ne pre¬
lomil. Ves bolehen pride do samostana
cistercijenskega v Fosanovo. Menihi ga
kot svetnika sprejmejo in mu spoštljivo in
ljubeznivo strežejo. Toliko so ga častili,
da so sami sekali in prinašali derva, ktera
so potrebovali, da so Tomažu kurili in

3*

36

kuhali. Bolnik pa je želel čisto sam biti,
da se je z Bogom pogovarjal, ter še tega
ni privolil, da bi ga bila njegova unu-
kinja obiskala.

Čez nekaj časa mu je toliko odleglo,
da so upali, da bo kmalu ozdravel. Me¬
nihi so ga prosili, naj jim pred svojo
smertjo zapusti spomin svoje učenosti ter
naj jim razloži pomen visoke pesmi, kakor
je storil sveti Bernard. V svoji ponižnosti
jim pravi: „Dajte mi duha svetega Ber¬
narda in postregel vam bom!“ Slednjič
se uda njihovim prošnjam ter jim narekuje
kratko razlaganje visoke pesmi.

Kolikor bliže pa je bila njegova smert,
toliko bolj je hrepenel, da bi skoraj s
Kristusom sklenjen bil in se pri svoji
nebeški Materi veselil. Večkrat je zdihnil
s svetim Avguštinom: „Poprej ne bom
resnično živeti začel, o moj Bog, kakor
ko bom v tebi, s tvojo ljubeznijo prena¬
polnjen; zdaj sem sam sebi napoti, ker
nisem še dosti napolnjen s tvojo ljubez¬
nijo.— Kmalu, kmalu bo Gospod dopolnil
tolažbe svojega usmiljenja ter bo nasitil
vse moje želje. Pil bom iz studenca ve¬
selja; s polnostjo svoje hiše me bo na¬
pojil in gledal bom pravo luč, ki je stu¬
denec življenja. “

Vedel je, da je njegovo življenje pri
kraji. Zato se je skerbno pripravil na
prejem svetih zakramentov. Ko mu mašnik
prinese sveto popotnico, verže se na tla
pred svojega v podobi kruha skritega Zveli¬
čarja in izreče prelepe besede: „Prejmem
te, ki si cena zveličanja moji duši; v lju¬
bezni do tebe sem se trudil, čul sem in
delal. O tebi sem pridigoval, tebe sem
oznanjeval, zoper tebe nisem nikdar go¬
voril. Ako bi kedaj o tem zakramentu
ne bil govoril dostojno, naj to popravi
sveta rimska katoliška cerkev, kteri udan
in pokoren se ločim iz tega življenja."

Pobožno je sprejel sveto Rešuje Telo,
drugo jutro pa sveto poslednje olje. Po¬

tem se zahvali menihom, ki so ga v nje¬
govi bolezni tako prijazno sprejeli in mu
tako ljubeznivo stregli ter jih prosi, naj
mu ne zamerijo, ker jim je  bil nadležen.
Opomni jih, naj se med seboj ljubijo in
podpirajo. Slednjič povzdigne svoje oči
proti nebu, sklene svoje roke in izroči
Bogu svojo dušo 7. sušca 1274 v 49. letu
svojega svetega življenja.

Urno se je zvedelo o njegovi smerti.
Ne le njegovi sobratje, ves tedanji svet
je obžaloval njegovo smert. Vendar je to
splošno žalovanje kmalu nadomestilo čisto
veselje. Splošna misel je bila, da so do¬
bila nebesa novega svetnika. Od vseh
stranij so romali na grob svetega uče¬
nika v Fosanovo. Bog je s čudeži po-
terdil svetost svojega služabnika. Ko je
njegovo telo v Fosanovskem samostanu
ležalo na mertvaškem odru, pripeljali so k
njemu podprednika tega samostana, ki je
na očeh toliko oslabel, da ni nič videl;
le nekoliko se mu je bliščalo. Pri mer-
liči moli; potem nasloni svojo glavo na
glavo svetnikovo in zopet moli in prosi,
naj mu mili Bog na priprošnjo tega ve-
licega učenika dodeli milost, da še po¬
gled dobi. Ko pa svojo glavo povzdigne,
vidi in glasno zavpije: „Češčen in hvaljen
bodi Gospod, ki mi je po zasluženji tega
svetnika pogled zopet dodelil. Bog je
temu svetniku precej po njegovi smerti
pokazal luč svojega veličastva ter je za¬
voljo njegovega zasluženja dal meni zopet
luč očij.“

Še veliko drugih čudežev se je zgo¬
dilo. Papež Janez XXII. ga je leta 1323.
svetnikom prištel. Sedanji papež LeonXIII.
pa je svetega Tomaža priporočil učeči se
mladeži za posebnega patrona. Vsi pravo-
verci se mu radi in pogosto priporočujmo,
ker je velik prijatelj naše nebeške kra¬
ljice in Matere Marije.

(Leg. d. Heil. Innsbruck.)

37

10. Sveta Frančiška Romana.

(Umerla 9. sušca 1440.)

Ta velika častilka Matere Božje je lep
zgled devicam, ženam, materam in vdo¬
vam; zato bo mnogim po volji, da jo ne¬
koliko opišem.

Sveta Frančiška se imenuje Romana,
po naše Rimska, ker je bila v Rimu ro¬
jena.

Njeni stariši, Pavel Busso in Jakobina
Rofredeski, so bili iz najimenitniših rim-

pa čisto, natanko, ne herblaje ali zezlaje,
kakor navadni otroci. Še le leto stara je
že s svojo pobožno materjo molila dnev¬
nice Materi Božji v čast. To pobožnost
je celo svoje življenje opravljala. Mirna,
ponižna in prijazna se je, še majhno dere,
obnašala, resnobno, spodobno, kakor do¬
stojno doraščena. Nikdar ni bila rado¬
vedna. Najraji je bila sama in v kakem
samotnem kotičku se je z Bogom in z
Marijo pogovarjala. Boga in njegove an-
gelje je vedno pred očmi imela. Rada je

skih rodbin. Ko jim je

prebirala življenje svetih

Bog dal malo hčerko,
dali so jej pri svetem
kerstu ime imenitnega
serafinskega očeta, sve¬
tega Frančiška. To je
bilo leta 1384.

Da je bila Frančiška
posebna ljubljenka ne¬
beška, to seje že v njenih
pervih dneh pokazalo.
Zdelo se je, kakor da
nekaka čeznatorna sve¬
tloba obseva njeno
obličje. Vsak jo je rad
imel, pa vsak jo je ne¬
kako sveto spoštoval. Še
čisto majhno dete ni pri-

devic, ktere posnemati
je priserčno želela. Zu¬
naj hiše je skoraj nihče
ni videl. Lepe, dišeče
cvetlice ne rastejo po
potih. Že v pervi mla¬
dosti je svoje misli, be¬
sede in dejanja natanko
pregledovala, skerbno
izpraševaje svojo vest,
in ako je kak majhen
pregrešek zapazila, po¬
korila se je  za to ostro.

Njena dobra mati je
vsak dan obiskala več
cerkev, v kterih so se
verniki odpustkov udele-

pustila, da bi se je do- Sveta Frančiška Romana. žiti zamogli. Tudi mala
taknil kak moški. Ko Frančiška je spremljala

jo je njena pobožna mati na svojem na- svojo mater na teh Božjih potih. Čudili

ročji imela, zdelo se jej je, da ima majh¬
nega angeljčka na rokah.

Dobra mati pa je vedela, kako oster
odgovor jo čaka za to sveto dete. Zato je
bila vsa njena skerb obernjena ne le na to,
da bi svoji hčerki preskerbela vsega po¬
trebnega za časno življenje, ampak veliko
bolj je skerbela, da je svoji mali Frančiški
vcepila resnično pobožnost in priserčno
ljubezen do ljube Matere Božje Marije.
Pervi besedi, kteri je Frančiška izrekla,
bili ste „Jezus, Marija". Izrekla ji je

so se, ko je kot nedolžno dete slišane
pridige doma pripovedovala, da so njeni
poslušalci velikrat solze točili.

Prečudno je Frančiška razumela skriv¬
nosti naše svete vere. Ko je učlovečenje
ali bridko terpljenje Gospodovo premišlje¬
vala, zdihovala je in silnega joka poje¬
mala, da se je zdelo, kakor da bi s svo¬
jimi očmi gledala, kako je njen Božji
Zveličar terpel. Ljubezen do preblažene
Device Marije, ktero je le svojo preljubo
Mater imenovala, bila je zares serafinska.

38

Gorela je svete radosti, ko je govorila o
devištvu ali o veliki časti Božje Matere.
Njeno najljubše delo je bila molitev. Ako
pa je zamogla žalostne tolažiti, razdra¬
žene pomiriti ali nesrečnim pomagati, za¬
pustila je rada svojo priljubljeno samoto.
Karkoli je svojega imela, vse je ubogim
razdelila.

S spoštovanjem in s ponižnostjo je
ubogala svojega spovednika. Le to ga
je prosila, da si je smela ostrili pokoril
nalagati, kar je spovednik tudi po mo¬
drosti privolil, ker je spoznal, da nežno
devico vodi Duh Božji in da jo je Bog
k visoki stopnji popolnosti odločil. Tudi
bogoljubni stariši jej tega niso branili.

V tej domači samoti in v premišlje¬
vanji večnih resnic je dospela do sklepa,
da se hoče vso Gospodu posvetiti in v
samostan stopiti. Ali čudna so pota Božje
previdnosti! Ko je vsa vneta v čisti lju¬
bezni do Jezusa, jej njeni stariši razode¬
nejo, da naj v zakon stopi z imenitnim
mladim Rimljanom Lavrencem Ponciani-
jem. S preblaženo Devico Marijo si misli
preplašena: »Kako se bo to zgodilo?
Kako bi jenjala devica biti, ko ne maram
za nikako ljubezen moževo ?“

Pred svoje stariše pade, bridko se joka
in milo prosi, naj je ne silijo v zakon.
Njen oče pa je noče poslušati ter jej z
očetovsko veljavo zapove, da se mora udati.
Zdaj poklekne pred podobo križanega Je¬
zusa in priserčno moli, naj bi Gospod
sam to zaroko zabranil in naj jej dovoli,
da njemu svoje devištvo posveti. Objo¬
kana hiti v cerkev (kteri so takrat rekali
»Marija nova“, zdaj pa »sveta Frančiška
Romana", kjer pod velikim altarjem le¬
žijo svetinje te svetnice), da poprosi svo¬
jega skušenega spovednika za svčt in to¬
lažbo. Spovednik jo res potolaži, obljubi,
da hoče za njo moliti ter jej tudi nekaj
molitev priporoči. Opomni jo, naj se vsa
volji Božji uda in naj bo zadovoljna z

vsem, karkoli Bog od nje zahteva. Po¬
tolažena se verne v svojo samoto in še
bolj priserčno moli in se pokori. Ker pa
njen oče pri svojem povelji ostane, pravi
po vzgledu svoje nebeške Matere: »Glej,
dekla Gospodova sem, zgodi se mi po
tvoji besedi!“ Velikodušno se uda in prosi
svojega očeta odpuščanja, ker se je nje¬
govi volji poprej ustavljala. Bog je mi¬
lostno sprejel njeni veliki dar.

Veliko veselje je bilo v obeh hišah.
Ženinu so vsi čestitali, ker je dobil ne¬
vesto, ktera se je po premoženji in po
lepoti lahko uverstila najimenitnejšim hče¬
ram velicega Rimskega mesta, presegla je
pa v pobožnosti in čednosti vse.

Šla je torej Frančiška, še le dvanajst
let stara (pri Rimljanih so bile poroke
že v teh letih navadne, ker so veliko po¬
prej dorastli, kakor v naših hladnejših
krajih), iz svoje domače hiše k Poncia-
novim. Krasna bliščoba, ktero je v novem
domu videla, njenega serca ni nič navzela.
Največjo tolažbo je imela, da je bila dobra
in pobožna njena svakinja, sestra njenega
moža, ktera je samoto in molitev ljubila.
Kmalu ste si bili resnični in zvesti pri¬
jateljici. 38 let ste dajali prelep zgled
celemu Rimskemu mestu. Ko je Johana,
nekteri jo imenujejo Vanoca, umerla, vi¬
dela je Frančiška, kako je njena lepa duša
v podobi svetlega plamena na belo-bli-
ščečem oblaku proti nebesom se vzdignila.

Zdaj naj nekoliko omenim, kako se
je naša svetnica obnašala kot žena. Ostro
je živela kakor poprej, vendar tako pre¬
vidno, da se nad tem nihče ni spodtikal.
Vsa serca nove družine si je urno pri¬
dobila. Vsak je občudoval njeno modrost
in njeno veliko pobožnost. Da bi svojemu
možu ustregla, sprejemala je navadna ob¬
iskovanja; tudi ona je sorodnike obisko¬
vala in pri takih prilikah je nosila tudi
svojemu stanu primerno obleko. Pod zu¬
nanjim lepim krilom pa je nosila spo-

39

korni pas. Svoja domača opravila je na¬
tančno oskerbovala. S svojo ljubeznivostjo
se je vsem prikupila. Njen resnobni po¬
gled pa je vtisnil vsakemu veliko spo¬
štovanje in nihče se ni prederznil, vpričo
nje ziniti le eno nespodobno besedo. Vsako
jutro je zgodaj vstala, da je premišljevala
in molila, potem pa se je svojih dolžnostij
poprijela. Pa tudi čez dan je dobila marsi-
kteri trenutek, da je stopila v svojo do¬
mačo kapelo ali pa v ktero bližnjih cerkva.
Bila je prelep vzgled vsem kerščanskim
ženam.

Kmalu po poroki je Frančiška ne¬
varno zbolela. Ker jej nobeno zdravilo ni
nič pomagalo, očital si je njen oče, da
je ta bolezen kazen Božja, ker je svoji
hčeri branil v samostan. Ko zdravniki
niso vedeli kaj svetovati, hoteli so se po¬
služevati nespametnega vedeževanja. Fran¬
čiška pa se resno temu ustavi ter pravi,
da jej je čast Božja ljubša, kakor telesno
zdravje. Bog je njeno zaupanje poplačal
s tem, da je bolezen pojenjala in je že .
vstati mogla. Kmalu pa se bolezen zopet
poverne in skoraj eno leto je morala le- [
žati. Tako hudo jej je bilo, da se pre- j
makniti ni mogla; njen želodec ni pre¬
nesel nikakoršne jedi. Vsi so pričakovali,
da bo zdaj zdaj umerla. Zopet se pri¬
klati neka vedeževalka, ktero so pa tako
zapodili, da je komaj svoje pregrešne pete
odnesla. Drugo noč pa, bilo je v god
sv. Aleša, kterega je Frančiška posebno
častila, prikaže se jej sveti Aleš. V hiši
je bilo vse v nočnem pokoji, le Fran¬
čiška čuje in premišljuje. Na mah se hiša
razsvetli in bolnica vidi zalega mladeniča
v nebeški lepoti, ki jo dvakrat po imenu
zakliče in potem pravi: „Jaz sem Aleš,
od Boga poslan ti pomoči prinest. “ Fran¬
čiška pa odgovori: „Kar je Bogu dopad¬
ljivo, le to želim!" Svetnik razprostre
svoj plašč čez njo in ozdravela je. Urno
vstane, pokliče svojo svakinjo Johano, naj

gre ž njo v cerkev svetega Aleša Bogu
zahvalit se za toliko milost. A Johana,
vsa preplašena, zavpije: „Frančiška, kaj
počneš? Kako si vstati zamogla?" Fran¬
čiška jej pove, kar se je zgodilo; obedve
greste v cerkev. Kako vesela je bila vsa
hiša, mislimo si lahko. To čudno ozdrav¬
ljenje se je urno razglasilo po vsem mestu.

Odslej je še bolj ostro živela, ker v
bolezni je po Božjem razsvetljenji še bolj
spoznala nečimernost tega sveta. Z Jo¬
hano, svojo svakinjo, služila je neprene¬
homa Bogu. V najbolj tihem kotu velike
hiše ste napravili malo kapelo, kjer ste
po noči po več ur molili. Na vertu pa
je tjila neka stara obzidana votlina, čez
ktero je rastla velika kutina. Neki dan
se v tej jami zopet pogovarjate o svetih
rečeh in pogovor napelje na samotarsko
življenje v puščavi. Frančiška pravi: „Ko
bove v puščavi, bove kot puščavnici le
sadje in zelišča uživali." Komaj te be¬
sede izreče, padeta iz kutine dva lepa sa¬
dova; bilo pa je meseca malega travna.
Johana ju veselo pobere ter enega Fran¬
čiški poda. Obe padete na kolena in hva¬
lite Boga, ki jima je pokazal, da hoče
za nji skerbeti, kakor je skerbel za pu-
ščavnika Pavla in Antona, kterima je po
orlu potrebnega kruha pošiljal. En sad
ste hvaležno použili, druzega ste razdelili
med domače, kteri so po tem nebeškem
sadu še bolj spoznali, kako velika je če¬
dnost teh dveh žen, kteri je Bog s čudom
poveličal.

Če tudi je Frančiška imela dovolj
hišnih opravil in skerbij, vendar svojih
pobožnih vaj ni nikdar opustila. Zadosti
časa je dobila, da je vsak teden po dva¬
krat pristopila k svetim zakramentom,
da je vsak zapovedan praznik bila pri
svetem obhajilu in je vsak dan Marijine
dnevnice molila. Svoje obilne posle je
kot brate in sestre ljubila; vse je k sve¬
tosti napeljevala. Kedarkoli jej je čas pri-

40

pustil, šla je v bolnišnice, kjer je najraji
stregla tistim bolnikom, kteri so se dru¬
gim najbolj studili. Pod ostrim spokor¬
nim oblačilom je imela železen pas z
dvojno versto spletenih ternjikov. Vsak
dan se je hudo bičala, da je bila ker-
vava. Dela pobožnosti, zatajevanja in usmi¬
ljenja je pa pred svetom na vso moč za¬
krivala ; vendar jo je celo Rimsko mesto
občudovalo. Kot svetnico so jo imeli in
mnogo imenitnih gospa je bilo, ktere so
si prizadevale, da so po svoji moči po¬
snemale njen prelepi vzgled.

Bog v svoji modrosti daje svojim iz¬
voljencem raznotere priložnosti, da v lju¬
bezni do njega veliko terpijo, pa jih tudi
že v tem življenji z čeznatornimi tolaž¬
bami osrečuje. Tako je bilo tudi z našo
Frančiško. Že je bila pet let v zakonu,
pa Bog jej ni še dal te sreče, da bi bila
mati. Gospod jej da sinčka, kterega Ja¬
neza imenuje. Kakor pa je Frančiška lep
zgled devicam in ženam, tako je tudi
prelep zgled kerščanskim materam. Ko
je dete perve glasove dajalo, naučila ga
je pobožna mati izgovarjati presveti
Imeni: „Jezus, Marija!“ Njegove male
ročice je sklepala in ž njim molila Go¬
spodovo molitev in angeljevo češčenje.
Priserčno je ljubila svojega Janezka; po¬
snemala ni mehkužnih gosposkih mater,
ktere otročje svojeglavnosti vse spregle¬
dajo in kažočih se napak svojih otrok ne
zatarejo.

Kaki dve leti po rojstvu pervega otroka
je nastala v Rimu kuga in prestrašna la¬
kota. V tej veliki nadlogi je naša svetnica
pokazala, kako veliko ljubezen do bliž¬
njega v svojem blagem serci ima. Vedno
je bila na poti ter je po mestnih ulicah
bolne in lačne iskala, tolažila jih in jim
pomagala. V svojo hišo jih je vabila in
jim žita, vina, olja in obleke delila. Več¬
krat je razdala cel 6 to, kar je za lastno
mizo potrebovala. Bog pa je čudno po¬

množil njeno žito in njeno vino. S pri¬
voljenjem svojega moža je prodala draga
oblačila in vse lepotičje, da je tako rev¬
nim pomagala. Za-se si je prihranila le
obleko iz hodnične robe. Tako je odslej
vedno nosila.

Kljubu skerbi za nadložne in revne pa
Frančiška ni nikdar zanemarila svojih do¬
mačih dolžnostij, tudi ne svojih navadnih
pobožnostij. Zjutraj in na večer je obis¬
kovala cerkve, noben dan ni opustila Ma¬
rijinih dnevnic; sveti rožnivenec in spo¬
korne psalme molila je vsak dan ter se
pri vsem tem še ostro pokorila.

V njenem dvajsetem letu jej je Bog
dal druzega sinčeka in kmalu tudi hčerko.
Njeni otroci so bili žive podobe svoje
matere.

Vsi ljubljenci Božji pa navadno ve¬
liko terpijo, da si toliko lepšo krono pri¬
služijo. Tako so tudi sveto Frančiško za¬
dele hude skušnje.

Ko je bil leta 1409. papež Aleksan¬
der V. izvoljen, napadla je Rimsko mesto
sovražna ustaja. Mož svete Frančiške je
vodil papeževo vojsko zoper ustaše. V
hudem boji na mestnih ulicah ga zadene
sovražni meč, da se hudo ranjen zgrudi.
Strašen je bil udarec, kterega je občutila
sveta žena. Pa udala se je volji Božji,
in ko vsi domači nezmerno žalujejo, je
ona mirnega serca, in akoravno najbolj
zadeta, še druge tolaži. Noč in dan je
pri postelji svojega ranjenega moža in
streže mu s prečudno serčnostjo. Lav-
rencij kmalu ozdravi. Vsi so njegovo
ozdravljenje za čudež imeli.

Med tem je bil sovražni vojvoda iz
mesta zapoden. Vzel je pa brata Lavren-
cijevega ter ga s seboj tiral, ker se je
hotel zmaščevati nad Poncijanovo hišo.
Tirjal je še osemletnega sina Lavrenci-
jevega ter se grozil, če mu ga ne izdajo,
da bo ujetega brata njegovega umoril.
Kaj je bilo zdaj početi toliko skušani

41

materi Frančiški ? Ali naj bo umorjen
svak, ali naj izda svoje lastno dote div¬
jemu sovražniku? V tej grozni bridkosti
vzame svoje dete za roko ter gre iz hiše.
Po Božji naredbi sreča svojega spoved¬
nika. Ta, od Boga razsvetljen, jej naroči,
naj gre z otrokom k cerkvi „sv. Marija
v ara coeli", kjer je sovražnik čakal.
Frančiška uboga in pelje svojega sina,
kakor nekdaj Abraham, pred to cerkev.
Urno šine v cerkev, pade pred podobo
Matere Božje ter jej daruje svoje dete in
svoje življenje. Marija pomaga. Oči te
podobe so oživele, milo so pogledale pre-
bridko užaljeno mater. Frančiška sliši be¬
sede: „Za-te sem tukaj, nič se ne boj!“
— Njeno dete je bilo oteto. Sovražni
vojvoda je ukazal stotniku, naj dete na
konja k sebi vzame in ž njim beži. Ko
je pa dete na konji bilo, ne gane se
konj z mesta. Štirje sovražni konji so
skusili dete nesti, pa zastonj so se tru¬
dili. Ta čudež je vojvodo preplašil. Bežal
je, pa popustil je dete, ktero so dali nazaj
materi, ko je ravno iz cerkve prišla.

Kmalu potem so sveto ženo zadele
zopet druge nesreče. Sovražnik je zopet
moč dobil, njen mož je prisiljen bežal iz
mesta. Sveto mater so z otroci vred div¬
jim sovražnikom izdali. Njegove pristave
so bile razderte, vse njegovo posestvo je
bilo razdjano. Zdivjana jata pridere v
hišo, izterga Frančiški iz njenega naročja
starejšega sina, neusmiljeno dela ž njo ter
pobere vse, karkoli dobi. — Na to nastane
zopet kuga, ki napade tudi njenega devet¬
letnega Janezka. Urno pokliče spovednika.
Ko se deček spove, pravi svoji skerbni j
materi: „Večkrat sem rekel, dami tukaj
na zemlji nič ne dopade in da hrepenim
po večnem življenji in po angeljski družbi.
Bog je moje želje milostljivo uslišal. Že
so tukaj moji patroni in angelji, da me
v svojo službo vzamejo. Bodite zagotov¬
ljeni, da se mi bo dobro godilo in da j

bom molil za vas!" — Potem je svojo
nedolžno dušico Bogu izročil in umeri.
Takrat je sosedova deklica, ki je bolna
pa mutasta bila, na glas zavpila: »Glejte,
glejte, Poncijanovega Janezka angelji v
nebesa nesejo!"

Eno leto po Janezovi smerti je le¬
žala Frančiška po noči ter je čula pri
spčči hčerki Nežici. Naenkrat zagleda
nad hčerjo belega golobčka, ki ima v
kljunu svečico, s ktero se dotakne dveh
udov male Nežice ter zopet odide. Drugo
noč je hiša čudno razsvetljena; njen sin
se jej prikaže v neznani lepoti. Na nje¬
govi strani pa stoji mladenič v še lep¬
šem blišči. Častitljivo se bliža materi sin.
Ne more se premagati in ona stegne
svoje roke proti njemu ter ga vpraša, je
li res on, in če svoje matere ni pozabil?
Janezek oberne svoje oči proti nebu in
pravi: »Naše delo je le v tem, da pre¬
mišljujemo neizmernost Božje dobrote in
da v neznanem veselji, s spoštovanjem in
z ljubeznijo hvalimo in slavimo Božje
veličanstvo. Vsi zamaknjeni smo v Boga
in v nebeško zveličanje. Mi ne poznamo
bolečine, uživamo večni mir ter ne že¬
limo in nočemo nič druzega, kakor le,
kar hoče Bog, ki je edina radost naša.
Angeljski kori, nad nami stoječi, nam
razodevajo Božje skrivnosti. Vi bi radi
vedeli, kje da sem? Jaz stojim v versti
velikih angeljev zraven tega-le mladeniča,
kterega tukaj vidite, in kteri v ravno
tistem koru eno stopnjo višje stoji. Bog
ga vam pošlje za vednega spremljevalca
na vašem pozemeljskem potovanji. V to¬
lažbo ga boste odslej noč in dan pri
sebi videli. Jaz pa sem prišel po svojo
sestrico Nežico; kmalu bo umerla ter bo
z menoj večno veselje uživala." — Tako
je govoril Janezek svoji materi. Čez eno
uro se je poslovil od nje, angelj pa je
ostal in Frančiška ga je odslej vedno vi¬
dela zraven sebe. Njegova lepota je bila

42

tako velika, da bi njegovo bliščobo ne
bila mogla prenašati, ako bi Bog ne bil
njenih očij okrepčal. Kedar ga je pogle¬
dala, bilo jej je, kakor je nam, ako ho¬
čemo pogledati v solnce, čegar bliščoba
nam pogled jemlje. Njen angelj se je
tako svetil, da je po noči svoje molitve
brala, kakor po dnevu.

Mislim si, da marsiktera kerščanska
mati, ki to prigodbo sliši ali bere, na
tihem v svojem serci zdihuje: O pre¬
srečna Frančiška! oj, da bi tudi jaz tako
srečna mati bila! — O, in marsiktera je
tudi res tako srečna, če tudi si to pre¬
malo k sercu jemlje. Glej, ljuba kerščanska
mati! morebiti ti je mili Bog enega, dva
ali že več otrok vzel, ki so v svoji kerstni
nedolžnosti umerli; glej, ti so angeljčki
v nebesih, in kaj meniš, da se res ne
spominjajo svoje dobre matere, ktero so
v tej solzni dolini zapustili ? O ljuba ker¬
ščanska mati! ako ti ta misel sili more¬
biti mile solze v tvoje oči, ne pozabi,
da vse svoje še žive otroke izrediš v
strahu Božjem in v pravičnosti, potem jih
boš enkrat tudi videla, če ne med angelj-
skimi kori, pa vsaj blizo tam.

Ta angelj je Frančiško povsodi vidno
spremljal. Ako se je kdo pričujočih
pregrešil, zakril je angelj urno svoj obraz.
Večkrat ga je bolj natanko videla ter je
angeljsko natoro bolj spoznala; to po¬
sebno, kedar je molila, kedar jo je hu¬
dobni duh skušal in pa kedar se je s
svojim spovednikom o angelji kaj me¬
nila. Svojemu spovedniku je pravila, da
njen angelj vedno proti nebu gleda, da
tako tudi njo k Bogu napeljuje, da je
kot mladenič pri devetih letih in ima
svoje roke križema čez persi; on ima
zlatorumenkaste, kodraste lase, ki čez
pleča visijo. Njegova obleka je bela, čez
to nosi suknjo, kakor leviti: včasih belo,
včasih višnjevo, včasih rudečo. Njegove
noge so vedno čiste, če je Frančiško tudi

po najbolj blatni poti spremljal. Ako
je Frančiško pri obilnih opravilih ali pri
nepotrebnih obiskovalcih kaka majhna ne-
volja obšla, odtegnil se je angelj takoj.
Ona pa je urno spoznala in obžalovala
svoj greh ter je Boga priserčno prosila
odpuščanja, in zopet je videla svojega ne¬
beškega spremljevalca. Tako jo je angelj
svaril, dokler ni svoje volje popolno pod-
vergla volji Božji in je tudi časne skerbi
zavoljo Boga radovoljno sprejemala.

Pod tem vodstvom je v vseh čed¬
nostih lepo napredovala. Posebno se je
še razodevala njena ljubezen do uboštva
in do revnih. Nič si ni storila, če se jej
je tudi hudobni svet posmehoval. Večkrat
je šla v svoj vinograd ter je rezja in derv
nabrala, v butarico zvezala in na svoji
glavi v mesto nesla, da jih je med uboge
razdelila. Včasih je otovorila oslička ter
ga pred seboj v hiše revnih gnala. Ko
je zopet nastala velika lakota, razdelila
je vse svoje imetje in šla s svojo sva¬
kinjo Johano v bližnje hribe ubogaime
prosit za nesrečne reveže. Večkrat so jo
ljudje zaničevali in zasramovali. Nekdaj
je šla z Johano in neko drugo prijate¬
ljico v cerkev sv. Pavla zunaj mesta. Pri
cerkvenih vratih je bila cela versta be¬
račev ; ko njeni tovaršici v cerkev greste,
vstopi se ona med berače in priserčno
prosi ubogaime veliko množico romarjev,
ki so noter in ven hodili. Kar naprosi,
s tem nakupi sukna za uboge.

Ni prostora v tej knjigi, da bi njene
velike čednosti bolj natanko opisaval.

Njeno veliko, občudovanja vredno za¬
tajevanje in njeno pokorjenje je Gospod
že tukaj plačeval s posebnimi dokazi svo¬
jega dopadajenja. Veliko čudežev je sto¬
rila, mnogo je prerokovala, skrivne misli
ljudij je vedela večkrat.

Nekdaj je imela čudno prikazen. Ma¬
rija se jej prikaže, in sveti Peter in sveti
Pavel sta bila ž njo. Frančiška bi bila rada

43

vedno v tej družbi. Sveti Pavel pa jej
pravi, da dokler je duša še v telesu, ne
more tukaj ostati. Tudi sveti Peter jo
opomni, naj gre. Ali ona se le še ne
more ločiti. Ko jo pa cel6 Marija od¬
pravlja, zdihne k njej: „0  kraljica ne¬
beška, ne odpravljaj me proč. Prosi svo¬
jega Sina, naj me tukaj pusti; saj imaš
vso moč pri njem in tebi nič odreči ne
more. Ti si mu dala Kri, ktero je na
Kalvariji pretakal, ti si mu dala Telo, s
kterim nas hrani. Ti si mu dala Serce,
s kterim nas toliko ljubi. Od tebe ima
oči, ktere so naše grehe objokovale. Ti
si mu dala roke, ktere so toliko čudežev
storile, toliko nesrečnim pomagale in to¬
liko dobrega skazale. Oh, prosi za me!"
Marija zdaj poda Frančiški svoje Božje Dete.

Ko jo je nekdaj hudobni duh strašno
napadal in tudi zunanje jo terpinčil, pri¬
kaže se jej zopet Gospod s svojo ne¬
beško Materjo; sveti Pavel, sveti Bene¬
dikt in sveta Magdalena so bili ž njim.
— Nekoč prejela je pri taki prikazni od
Gospoda njegovo presveto serčno rano. S
tem je dosegla posebno milost, ž njim
terpeti.

Ko je v njenem 52. letu njen mož
umeri, sklenila je svet popolnoma zapu¬
stiti. Že poprej je ustanovila red pobož¬
nih žen, ki so se po njenem zgledu po¬
svetni nečimernosti odpovedale, ki so sicer
med  svetom, pa ne s svetom in za  svet,
ampak za Boga živele. „Oblate" so se
imenovale; po naše bi se reklo „daro-
vanke", ker so se Bogu darovale. Ta red
je bil preblaženi Devici „z Oljske gore"
posvečen. Pozneje so se pa te pobožne
žene k skupnemu življenju v samostanu
združile. V ta samostan je šla tudi Fran¬
čiška ter je z vervjo na vratu prosila,
da so jo med se vzele. Seveda so bogo-
Ijubne žene to kaj rade storile ter si jo
celč za prednico izvolile. Tri leta je v tem
samostanu še služila Gospodu. Kako je

v čednosti in v svetosti le še napredo¬
vala, tega ni mogoče popisati. V tem
kratkem času je postala tudi prelep
zgled vsem samostanskim prebivalcem.

Ko je bil Gospod svojo zvesto slu¬
žabnico z različnim terpljenjem zadostno
poskusil in očistil in jo z mnogoterimi
čudeži že v tem življenji poveličal, prišel
je tudi za njo čas, da sprejme vredno
plačilo za svoje delo. Gospod se jej zopet
prikaže in naznani, da bo sedmi dan ž
njim vekomaj se sklenila. Ta velika ča¬
stilka preblažene Device Marije, ktero je
v terpljenji in v bridkostih tako zvesto
posnemala, končala je svoj pozemeljski
tek 9. sušca 1440. Ko so drugi dan
njeno telo v cerkev Matere Božje onkraj
Tibere prenesli in je toliko ljudij skupaj
privrelo, da so morali stražo nastaviti,
zgodilo se je mnogo čudežev. Sleherni bi
bil rad imel košček njene obleke v spo¬
min. Ko so čez pet mesecev njen grob
odperli, da bi jo preložili v veličastnejši
marmornati grob, našli so njeno telo ne¬
spremenjeno in lepo dišeče. Papež Pavel V.
jo je leta 1608. svetnikom prištet v ve¬
liko veselje celemu Rimskemu mestu.

Kerščanske device, pa tudi vi ker-
ščanske žene in matere, častite to pre¬
lepo prijateljico naše nebeške Matere Ma¬
rije; posnemajte sveto Frančiško ter ne
navezujte svojega serca na posvetno ne-
čimernost, ampak darujte se Bogu in Ma¬
teri Božji.

(Bussiere in Legende. Innsbruck.)

II. Sveti Rupert, škof.

(Umeri 27. sušca 623.)

Stari zgodovinarji terdijo, da je sveti
Rupert na svojem apostolskem, potovanji
obiskal tudi stari Ptuj na Štajerskem
in da je bil tudi v Celji, kjer je svetemu
Maksimilijanu pervo cerkev postavil. Go¬
tovo je, da je po nekdanjih panonskih

44

krajih našim pradedom oznanjeval sveto
evangelje. Na Dolenjskem imamo svetemu
Rupertu posvečeno prekrasno farno cerkev,
ktera je v gotiškem slosm gotovo najlepša
na dolenjski strani. Kdo bi zamogel ter-
diti, da ni že od starodavnih časov udo¬
mačeno češč^nje sv. Ruperta v naši ljubi
domovini ? Zato
naj o tem veli-
cem svetniku ne¬
kaj malega ome¬
nim, ker je tudi
on bil velik časti¬
lec Matere Božje.

Ker je pa sveti
Rupert že 1. 623.
umeri, ve se, da
ne moremo dosti
gotovega vedeti iz
njegovega živ¬
ljenja. Toliko bolj
živo pa živi v spo¬
minu tistim ljud¬
stvom, kterim je
oznanjeval sveto
evangelje in ktere
je napeljeval k če-
ščenju Matere

Božje. Bavarsko,
Solnograško, tudi
Koroško, Štajer¬
sko in Kranjsko
ga časti kot svo¬
jega apostola in
oznanjevalca sve¬
tih zveličanskih
resnic.Starodavne

Božje poti: Stari Oting na Nemškem,
imenitni nunski samostan sv. Petra na
Solnograškem, in njegovo češčenje po Slo¬
venskem spričujejo nam njegovo uspešno
delovanje v vinogradu Gospodovem.

V sredi šestega stoletja je bil rojen
sveti Rupert iz slavne rodovine frankov¬
skih kraljev. Okoli 1. 576. je oznanjeval

sveto evangelje v Vorms-u na Renu, kjer
je dalje časa škof bil. Zgodovina nam
pripoveduje: Ko so prebivalci mesta
Vormskega njegovi duhovni otroci in učenci
postali, videl je sveti škof, da se ne rav¬
najo po njegovem Zffledu in da hudobno
živijo. Krepko si je prizadeval, da bi s
svojimi nauki pre¬
grehe zaterl in
kerščansko živ¬
ljenje vpeljal. Ko
je pa dobrim in
pobožnim obetal
večno življenje in
jehudobnim žugal
s plamenom več¬
nega pogubljenja,
vzeli so mu hu¬
dobneži za zlo, kar
se še tudi dan
današnji godi
oznanjevalcem sv.
resnic. Zlasti ve-
likaši in ljudski
knezi so se uperli
zoper sv. škofa;
zgrabili so ga, ne¬
usmiljeno pretepli
in iz mesta spo¬
dili.

Gospod pa, ki
čuje nad svojimi,
naklonil mu j e pri¬
jaznejša serca v
Bavarski deželi.
Teodo III., ba¬
varski knez, je

imel ženo frankovske rodovine; Regin-
trudis jej je bilo ime. Od svoje mladosti
v svetih resnicah dobro podučena je bila
kerščanska kneginja. Njen mož Teodo
pa je bil še nevernik. Regintrudis nago¬
varja svojega moža, naj pokliče pregna¬
nega škofa sv. Ruperta v Rezno ali Re¬
gensburg, da ga v svetih resnicah pod-

Sveti Rupert, škof.

45

uči. Teodo rad posluša svojo dobro ženo
in pošlje svojega poslanca k sv. Rupertu
ter ga povabi k sebi v Rezno. Sveti škof
odpošlje s poslancem nekaj mašnikov na
Bavarsko, in ko se prepriča, da se kaže
velika setev svetega evangelja, poda se
tudi sam tj e. Staro sporočilo pripoveduje:
„Ko se je bližal velikemu mestu, šel mu
je Teodo z grofi in vojvodami naproti ter
je objel Božjega služabnika in ga je v
svojo palačo peljal." Rupert ga je pod¬
učil v kerščanskih resnicah ter mu je slo¬
vesno podelil sveti kerst v pričo kraljevih
velikašev. Cela dežela se je tega veselila
in Teodo je pričal, da je bil ta dan njemu
najsrečnejši. Kmalu so vojvode in grofi
posnemali svojega kralja in po tem zgledu
je tudi ljudstvo sprejelo sveto kerščan-
sko vero.

Žetev je bila obila, velika, delavcev
je manjkalo. Zato je poklical Rupert dva¬
najst drugih apostoljskih mož, mašnikov
in levitov iz Frankovskega, ki so mu po¬
magali oznanjevati sveto vero. Tudi nje¬
gova unukinja Erentruda je prišla; sveti
škof je ustanovil nunski samostan ter je
bogoljubnim devicam Erentrudo za pred¬
nico odločil. S svojimi pomočniki pa je
hodil okrog; prišel je tudi v slovenske
kraje ter je prenesel svetinje sv. Maksi¬
milijana iz Celja v Lavreak, kjer je uterdil
sveto cerkev in kjer je več bolnikov pre¬
čudno ozdravil.

Zdaj je pobožni škof mislil, kje bi
ustanovil svoj škofijski sedež, da bi na
vse kraje uspešno delati zamogel. Go¬
spod je peljal svojega služabnika na ime¬
niten kraj. Zvedel je Rupert, da je pri
rekiJuvavu kraj, kjer so imeli Rimci svoje
terdnjave; tje se poda. Ta kraj je se¬
danji Solnograd. Rupert je po Božjem
razodetji spoznal, da je ta kraj prav pri¬
praven za škofijski sedež. Poprosil je voj¬
vodo Teodo, naj mu ta kraj podari, kar
je Teodo rad storil. Kmalu je bil celi

kraj naseljen, in postavil je tukaj dva sa¬
mostana ; enega v čast svetemu Petru
za moške, druzega za nune, ki so žensko
mladež podučevale.

Zakaj pa prištevam sv. Ruperta ča¬
stilcem Matere Božje? Res, da nam je
iz njegovega življenja malo znanega, kako
je preblaženo Devico Marijo častil, ker
sploh malo vemo iz njegovega življenja.
Vendar je gotovo, da je sv. Rupert Mater
Božjo posebno častil. Še zdaj imenitna
in sloveča Božja pot v starem Otingu na
Nemškem nam spričuje, da je bil sveti
Rupert velik častilec preblažene Device Ma¬
rije, ker ravno on je začetnik tega staro¬
davnega Marijinega svetišča. Ni natorna
lepota starega Otinga, kamor od nekdaj
hiti brez števila vernih romarjev, ampak
prestara podoba Matere Božje jih vleče
na ta sveti kraj.

O času svetega Ruperta je stal tu
malikovalski tempelj, v kterem so častili
sedmere podnebne planete. Ta tempelj je
očistil, posvetil nebeški kraljici in va-nj
postavil podobo Matere Božje, ravno to
podobo, ktero pravoverni kristjani še da¬
našnje dni v veliki časti imajo. Ta mala
kapela vleče še zdaj mnogo, mnogo ro¬
marjev k sebi. Marija si je ta kraj iz¬
volila in sv. Ruperta nagnila, da je njeno
podobo le-sem prinesel. Torej je prav, da
ga prištevamo častilcem Matere Božje, ker
Marija svoje dobrote po svojih častilcih deli.

Kako Marija svoje častilce plačuje,
kaže nam vse življenje in dejanje in tudi
smert sv. Ruperta. Poln zveličanskega za-
služenja se je približal koncu svojega živ¬
ljenja. Prišla je velika noč 1. 623, ki se
je takrat 27. sušca obhajala. Sveti škof
je opravil še službo Božjo; čutil je pa,
da se mu bliža smert; zato pokliče svoje
mašnike ter jih, kakor umirajoč oče, lepo
opominja. Za svojega naslednika postavi
sv. Vitalija ter zapre svoje oči, da jih v
večni luči zopet odpre. Tako je končal

46

zemeljski tek veliki služabnik Marijin in
veliki dobrotnik človeški. Hvaležni krist¬
jani so ga kot svetnika častili že davno po¬
prej, preden je bil slovesno nebeškim pre¬
bivalcem prištet. Njegovo telo počiva v
samostanski cerkvi sv. Petra v Solno-
gradu. Nekaj njegovih svetinj je prenesel
leta 777. v škofijsko cerkev škof Virgilij.

Že je nad dvanajst stoletij preteklo,
kar je sveti Rupert živel, in še živijo
cela ljudstva v tem, kar je on sejal. Ker
je znašel in tudi učil rabiti solne žile,
slikajo ga s solno posodo v roki.

Ker ga tudi Slovenci od nekdaj ča¬
stijo, naj bi tudi za nas bil mogočen pri-
prošnjik pri večnem Sodniku in pri nje¬
govi preblaženi Materi!

12. Klemen Marija Dvorak (Hofbauer).

(Umeri 15. sušca 1820.)

Ta častiti služabnik Božji in veliki
častilec Matere Božje je avstrijsk rojak;
že zato naj ga nekoliko bolj opišem.
Rojen je bil na Moravskem, v Tasvici,
26. grudna 1751. Tudi on je imel to
posebno srečo, da je imel stariše, ki so
bili polni žive vere, strahu Božjega in
resnične pobožnosti. Posebno je dobra
mati skerbela za lepo kerščansko izrejo
sebi izročenega sinčka. Že pred njegovim
rojstvom ga je večkrat izročevala Bogu.
Takoj v pervih letih mu je vcepila po¬
sebno ljubezen do ljube Matere Božje.
Nekaj nenavadnega si je bogoljubna mati
izmislila. Ako je bil mali Klemen Marija
celi teden prav priden in jo je vselej lepo
ubogal, smel se je v saboto z materjo
postiti v čast preblaženi Devici Mariji; zra¬
ven tega je tudi smel dati ubogaime kakih
par soldov, ktere mu je dobra mati dala.
To materino napeljevanje je malega Kle-
menčka napolnilo s toliko ljubeznijo do
preblažene Device Marije, da je postal

vreden duhovni sin sv. Alfonza Ligvori-
jana, kije, rekel bi, naj večji častilec Ma¬
tere Božje.

Še čisto majhnemu Klementu je oče
umeri; takrat ga prime njegova skerbna
mati za roko ter ga pelje pred podobo
križanega Jezusa ter pravi ginjenega serca:
„Glej, moje dete, odslej je ta-le tvoj oče;
pazi, da hodiš po poti, ktera je njemu
dopadljiva!"

Mladenič Klemen Marija bi bil rad
mašnik Gospodov. Ali uboga njegova mati
ni toliko premogla, da bi ga  dala v šolo.
Vendar je vedno imel to željo v serci:
naj velja, kar hoče, on mora mašnik biti.
Dolgo je čakal, veliko je prebil, mnogo¬
tere težave je prestal, slednjič pa se mu
je vendar njegova priserčna želja spolnila.

Ker mu dobra mati v svoji revščini
ne more pomagati, gre se v petnajstem letu
svoje dobe v bližnje mesto pekovskega
posla učit; vendar staro željo vedno v
svojem serci goji. Ko se pekarstva do¬
bro izuči, stopi v Norbertinskem samo¬
stanu pri mestu Bruku v službo za peka.
Ko se o neki priliki samostanski prednik
prijazno pogovarja ž njim, mu ta raz¬
odene svojo priserčno željo, da bi se iz¬
šolal in mašnik postal. Prelat je poznal
lepo obnašanje in obilne zmožnosti svo¬
jega peka ter ga je odločil za strežaja
pri mizi. V tej službi je smel obiskovati
latinske šole v samostanu. Tako se je
učil potrebnih vednostij Klemen Marija
tri ali štiri leta.

Ali s tem mladenič še ni bil zado¬
voljen. Vedno ga je gnalo, da bi se vsega
posvetil Bogu. Sklenil je, iti v kako pu¬
ščavo, da bi živel le za Boga. To mu
pa ni obveljalo; gosposka tega ni pri¬
volila. Uda se v voljo Božjo in potuje
na Dunaj ter si zopet s pekarijo služi
svoj kruh. Zmiraj pa ga je vleklo, da bi
šel v Rim, v središče katoliške cerkve.

47

Dalje časa si priterguje, da si prihrani
nekoliko krajcarjev; slednjič se napoti v
Rim. Ko je obhodil svete kraje Rimskega

vanjem. Ob nedeljah je na vse zgodaj
hitel v cerkev, da je celo dopoldne stregel
pri svetih mašah.

mesta in molil na grobovih svetnikov,

Ko je višje šole končal, vernil se je

verne se na Dunaj ter živi zopet ob svo¬
jem rokodelstvu. Ali le še nima miru;
zopet se napoti na Laško, ker bil bi le
puščavnik rad. Ko v svetem mestu že
drugič opravi svojo Božjo pot, gre v
bližnje mesto Tivoli. Tu poprosi takrat-

zopet v Rim; vedno je bil te misli, da
mu bode mili Bog razodel v svetem mestu,
kaj naj stori, kteri stan naj si izvoli. Na
večer, ko v Rim pride, sklene iti na vse
zgodaj zjutraj v tisto cerkev, kjer bo slišal
pervo zvonjenje. Ob štirih zjutraj že sliši

nega škofa, ki
Pij VII., naj mu
privoli, da sme
v njegovi škofiji
živeti kot pu¬
ščavnik. Imel je
s seboj še enega
prijatelja, ki bi
biltudiradžnjim
živel v puščavi.
Škof jima razloži
težave in dolž¬
nosti takega živ¬
ljenja. Ko pa
mladeniča sta¬
novitno prosita,
da jima škof
obleko puščav-
niško ter jima
odloči v stano¬
vanje neki gozd,
kjer so Mater

je postal pozneje papež

mali zvonček peti; on hiti za glasom ter

pride v majhno,
priprosto cer¬
kev, kjer je bilo
več mašnikov pri
svoji jutranji
molitvi zbranih.
Da so bili re¬
dovniki, spoznal
je precej. Da bi
pa zvedel, kte-
rega reda so,
vpraša
dečka,
pravi:

malega
Ta mu

-- - »Ti so

■ mašuiki presve-

■ < tega Zveličarja,

in vi boste tudi
tak mašnik! “

Klemen Marija
se temu odgo¬
voru začudi. Go-

Božjo posebno
častili.

Klemen Marija Dvorak (Hofbauer).

voril je s pred¬
nikom teh meni-

Pol leta je preživel Klemen Marija v
tem samotnem kraji. Terdo je delal,
molil, postil in zatajeval se. Ali Bog ga
ni za ta pusti kraj odločil. Spoznati mu
je dal, da ni njegov poklic v samoti ži¬
veti, ampak v zveličanje druzih delati.
Klemen je poslušal glas Božji. Šel je
celč na Dunaj nazaj ter se je resno učenja
lotil. Pobožna stara vdova mu je z ži¬
vežem k temu pripomogla. Svoje učenje
je vedno spremljal z molitvijo in zataje¬

hov; ko zvč, kaj je namen temu redu,
kakor nebeško razsvetljen vzdihne: „To
je, kar iščem; tu je moj mir na veko¬
maj!" Prosil je, naj ga med se vzamejo.
In radi ga sprejmejo, še posebno radi,
ker je začetnik tega reda, sveti Alfonz
Ligvori, takrat še pri življenji, prerokoval,
da bo ta mladenič njegov red širil po
Nemškem in bo pervi nemški redemptorist.

Klemen Marija se zdaj z vso ljubez¬
nijo poprime bogoslovskih ved. Ko svojo

48

skušnjo dobro doverši, posvetijo ga v nje¬
govo neizrečeno radost v mašnika. Kakor
je sam želel, pošljejo ga na Nemško, da
bi tam pridobil duhovnikov za novi red
sv. Alfonza. Tako je prišel Dvorak zopet
na Dunaj. Ali takratne žalostne razmere
so bile čisto nasprotne njegovemu na¬
menu. Bila je ravno huda vojska zoper
sveto cerkev; zelč mnogo samostanov so
odpravili, menihe pregnali in kar je bilo
kaj vrednega po samostanih, pobrali so
ali pod nič prodali. Kako bi v taki ne¬
srečni razburjenosti dovolili nov red 'l  Kle¬
men Marija žalosten zapusti neverni Dunaj
ter se umakne na Poljsko; v Varšavi res
ustanovi pervo hišo svojega reda. Ali kako
je bilo vse to revno! Združili so se trije
mašniki. Vse njihovo imetje sta bila dva
tolarja. Njihovo stanovanje je bila prav
revna soba, v kteri je bila mala mizica
in nekaj stolov; po steni je voda cerela.
Postelje niso imeli nobene. Bili so pa za¬
dovoljni in veseli, zlasti ker je ljubi Bog
prečudno blagoslovil njihovo delo.

Dvorak je bil vsem prelep zgled. Vnet
je bil za zveličanje neumerjočih duš. Naj¬
bolj še se je potegoval za zapuščene si¬
rote; kakor oče je skerbel za nje. V cerkev
jih je vodil in je molil ž njimi. Kakor
je vedel in znal, cepil jim je v serca lju¬
bezen do Marije, preblažene Matere Božje;
vedel je, da bodo obvarovani pod Mari¬
jinim varstvom gerde kuge nesrečnega
greha. V cerkvi je pred podobo presvete
Device velikrat ž njimi molil ta-le pre¬
lepi vzdihljej: »Moja Mati, moja Mati,
ako ti za-me prosiš, bom zveličan!" Vsak
dan je s svojimi sirotami zapel kako lepo
pesmico v čast Materi Božji. Ako sam ni
imel časa, izročil je to skerb drugemu, da
je tako otroška serca ljubeznivo in milo
posvečeval in jih k resnični pobožnosti
napeljeval. V 23 letih je tako neizrečeno
veliko dobrega storil. Leta 1807. je pa Na¬
poleonova ošabnost tudi to sveto napravo

zaterla. Vendar ni bilo pokončano vse
dobro, kar so bogoljubni Ligvorijanci pod
vodstvom Dvorakovem tako skerbno sejali;
blagoslov Božji je bil ž njimi.

Klemen Marija Dvorak je bežal zopet
na Dunaj. Ni se mu spolnila njegova pri-
serčna želja, da bi svoj red uvedel na
Dunaji; žalostni časi so bili takrat. Pri
vsem tem pa je storil vendar neizrečeno
veliko dobrega. Povsodi, na prižnici, v
spovednici, v bolnišnicah, v jetnišnicah,
doma in pred altarjem Gospodovim je
vse na-se vlekel s svojo ponižnostjo, s
svojo ljubeznijo, s svojo gorečnostjo in s
svojim spokornim in Bogu udanim živ¬
ljenjem. Vse je tiščalo k njemu, staro in
mlado, bogato in revno, imenitno in pri-
prosto. Sila veliko ljudij je vrelo k nje¬
govim pridigam; vedno je bila obložena
njegova spovednica. Kdorkoli je bil v brid¬
kosti in težavi, pri njem je iskal sveta
in pomoči. Sploh vsi so te misli, da je
bil Klemen Marija takrat središče vseh
imenitnih mož, ki so o tistih razburjenih
časih živeli na Dunaji.

To splošno zaupanje je Dvoraka ve¬
selilo, zato ker je mnogim v nebesa po-
mogel. Ker pa hudoba vedno vse dobro
napada, zadelo je tudi njega marsikaj hu¬
dega. Hudo mu je bilo, ker svojega reda
ni smel v glavnem mestu vpeljati. Pe¬
klenska zvijačnost tedanjega časa je silila
tako daleč, da so celo njegovo borno sta¬
novanje preiskali, če bi ne našli kaj ne¬
varnega. Povsodi so preberskali, vse pre-
dalce in mize so pregledali, vsa pisma
in vse papirčke so zapečatili in odnesli,
kakor najhujšega izdajalca so ga  izpraše¬
vali. Ko je bila ta krivična preiskava kon¬
čana, pri kteri seveda niso mogli nič kri¬
vega iztakniti, zadere se pervi komisar
nad njim: „Vi se morate svojemu redu
odpovedati, ali pa boste pregnani iz ce¬
sarskih dežel!" »Svojega reda ne zapu¬
stim", pravi Klemen Marija. »Saj se mu

49

lahko odpoveste", zopet zarohni sodnik.
»Tega pa ne bom storil." — »Potem se
morate pobrati iz avstrijskih dežel!" —
»To bom že." — »Kam pa pojdete?" —
»V Ameriko! samo to prosim, da mi za¬
voljo moje starosti čez zimo prizanesete?"
— Vendar to se ni zgodilo. Dunajski ve¬
liki škof se je pri cesarji potegnil za-nj
in Klemen Marija je smel še naprej ostati
na Dunaji.

Vendar ni bil dolgo časa na Dunaji.
Kmalu je bil poklican, pa ne v Ameriko,
ne v pregnanstvo, ampak v večno domo¬
vino, v sveta nebesa. Bilo je 5. sušca leta
1820., ko je zadnjikrat pridigal; bil je
pa že hudo bolan, ves bled. 6. sušca je
imel še slovesno sveto mašo za neko po¬
kojno dobrotnico svoje družbe. Hudo mu
je prihajalo. Tako ga je vilo, da ni imel
nikjer pokoja. Veliko pa voljno je terpel
do 15. sušca. Zdravnik je spoznal, da
prisad pritiska. Njegovi duhovni sinovi
niso mogli verjeti, da bo umeri, vendar
se je to zgodilo. Prejel je pobožno svete
zakramente; ko je opoldne zvonilo, zbral
je vse svoje moči in je zaklical: »Mo¬
lite, angeljsko češčenje zvoni!" Vsi pri¬
čujoči pobožno molijo. Ko pa vstanejo
in se zopet bližajo postelji, vidijo, da je
Klemen Marija nagnil svojo glavo in umeri.

Klemen Marija Dvorak se bode očitno
prištel svetnikom. Nepozabljivi sveti oče
Pij IX. so že 14. Marijinega meseca leta
1876. spoznali, da je Dvorak kerščanske
čednosti tako natančno spolnjeval, da smejo
napredovati z dokazi, da bo izveličanim in
svetnikom prištet. Ker je Klemen Marija
slovanskega rodu (kar spoznamo že iz
pismenega imena »Dvorak", ki se je bilo
prestavilo v nemški »Hofbauer"), naj še
nekoliko posnamem iz spričevanja prise-
ženih prič, ki so govorile za to, da je
zveličanim prištet.

Klemen Marija je bil zvest ud velike
bratovščine Marijinega neomadeževanega

V. del.

Serca, ktero je papež Benedikt XIV. usta¬
novil leta 1753. S svojim lepim zgle¬
dom in s svojo gorečnostjo je spreobernil
veliko grešnikov in pridobil veliko ča¬
stilcev nebeški kraljici. Djansko je po¬
kazal, da kdor hoče spreoberniti greš¬
nike, mora se v priserčni molitvi zatekati
k tisti usmiljeni Materi, ktero ta bratov¬
ščina posebno časti.

Njegova skerb za spreobernjenje greš¬
nikov in nevernikov je bila neizmerno ve¬
lika. Njegove priče pravijo: V ljubezni
do neumerjočih duš je objel vse ljudi
brez razločka. Judje, krivoverci kakor
samotarci so čutili njegovo veliko ljubezen.
Vse je znal pridobiti za Kristusa, nič mu
ni bilo pretežavnega, da je le pridobil
ktero dušo. Vsako jutro je vstal ob
treh; po opravljeni molitvi je šel v ar¬
mensko cerkev, ki je bila četert ure od
njegovega stanovanja oddaljena; tam je
spovedal vse, ki so čakali nanj. Potem
se je vernil v uršulinsko cerkev, da je
spovedaval nune ali tudi druge vernike.
Navadno je vsak dan spovedaval do de¬
setih; ob desetih je daroval sveto mašo.
Vedno je bolehal, a spovedaval je še
zadnji dan. Neki priči je večkrat prigo¬
varjal: »Le terpi, le terpi; terpljenje je
drago; kdor terpi, lahko duše pridobi in
grešnike spreoberne." Priča tudi terdi, da
je zedinjal Klemen Marija svoje terplenje s
terpljenjem svojih spovedancev ter ga Bogu
daroval za spreobernjenje grešnikov, čim
več je terpel, tem več zaupanja je imel
doseči potrebnih milostij spreobernjenja.
Večkrat je rekel: »Oj da bi mi Bog do¬
delil to milost, da bi spreoberniti mogel
vse nevernike in vse krivoverce! Na svojih
rokah in na svojih ramah bi jih znosil
v katoliško cerkev!"

Koliko dobrega je ta sveti mož storil!
V svojih pridigah je prav priprosto go¬
voril; vendar je nenavadno veliko koristil.
Njegove besede so bile kakor goreče iskre,

4

50

ki so vnemale vsa serca; bile so meč, ki
so celo dušo presunjale. Slušatelji so to¬
čili obilne solze; mnogi so se spreober-
nili ter so kerščansko živeli. Večkrat je
s čisto malimi besedami pripeljal krivo¬
verce na pravo pot, grešnike spreobernil
ali pobožne uterdil. Njegove modre, pre¬
pričevalne besede so pregnale sleherni
dvom, uničile skušnjave in ozdravile vsako-
verstne dušne bolezni. Večkrat se je zgo¬
dilo, da je v pridigi marsikomu mertvo
vero oživil; po pridigi je prišel oni ter
opravil vesoljno ali dolgo spoved. Včasih
je celi dan spovedaval; njegovim besedam
je Bog dal svoj blagoslov. Mnogo krivo¬
vercev in judov je spreobernil; to se je
skoraj vsak teden zgodilo. Več zastaranih
grešnikov, ki po trideset let niso bili pri
spovedi, spravil je z Bogom ter jim s
svojo pobožno molitvijo izprosil srečno
zadnjo uro. Kako je znal bolnike tola¬
žiti, kako grešnike na pravo pot voditi,
znano je bilo vsemu Dunaju; klicali so
ga k najbolj zapuščenim, naj terdo vratu ej-
šim bolnikom. S svojo posebno ljubezni¬
vostjo in s svojo zaupljivo prijaznostjo si
je znal pridobiti vsako serce in z Božjo
pomočjo je navadno vselej dosegel zaže¬
leni namen.

Komu je pač Dvorak pripisoval toliko
srečen uspeh svojega prizadevanja? Vse
to je pripisoval preblaženi Devici Mariji,
ktero je goreče častil in priserčno ljubil.

Že kot otrok jo je ljubil in je pridno
molil sveti rožnivenec; pa tudi druge je
navajal na to. Večkrat je romal na Ma¬
rijina Božja pota, in to le peš; med potjo
je molil ali prepeval lepe pesme. Eden
njegovih duhovnih sinov pravi: »Nekdaj
sem ga slišal, kako je, gredč na Božjo
pot v Marija-Celje, pel Mariji v čast in
prosil njene pomoči o smertni uri. Ko
sem ga pogledal, vnelo se mi je moje
serce, ker bil je ves prevzet detinske lju¬
bezni do Marije."

Marijinih praznikov niso nikjer tako
slovesno obhajali, kakor v cerkvah, ktere
je oskerboval on. Toliko je spoštoval ne¬
beško kraljico, da, ako je kdo—če tudi
še tako imeniten — vpričo njega izrekel
! njeno sveto Ime brez kakega častitljivega
priimka, ni se mogel zderžati, da bi ga
ne bil posvaril. Neki mlad mož je nekdaj
le samo „Marija" brez vsega naslova iz¬
rekel, in Klemen ga vpraša, če morebiti
govori o sveti Mariji egiptovski? Vselej
je pristavil kak častitljiv priimek: »Mi¬
losti polna", »neomadeževana, prečista,
preblažena Devica", ali »nebeška kraljica".
Kaj rad je priporočal te-le molitve: „0
Marija, po svojem prečistem devištvu in
neomadeževanem spočetji očisti moje serce,
moje telo in mojo dušo v imenu Boga
Očeta, čegar hči si bila, v imenu Boga
Sina, čegar Mati si bila, v imenu svetega
Duha, čegar nevesta si bila, v imenu pre¬
svete Trojice, ker si bila njen izvoljeni
tempelj in si to na vekomaj! Amen. . .“
„0 žalostna Mati, tvojemu svetemu Sercu
se izročim ter te prosim, usmili se mene
in vseh grešnikov. O Marija, bodi moje
življenje, ko bom svojo dušo izdihnil in
se ne bom več mogel k tebi zateči. Spomni
se takrat, da te v molitvi na pomoč kli¬
čem danes in vselej! “

Posebno pa je častil preblaženo De¬
vico s tem namenom, da bi mu pomogla
pri spreobračanji grešnikov in nevernikov.
Zato je molil sveti rožnivenec posebno
goreče.

Neki dan je bil v cerkvi. Mislil je,
da ni nikogar v cerkvi. Klečč pred al-
tarjem je glasno zaklical: »O moj Go¬
spod, daj mi to dušo. Ako me pa od¬
praviš, pojdem k tvoji presveti Materi in
dobro vem, da me bo uslišala! “ Globoko
do tal se je priklonil in je bridko jokal.

Sveti rožnivenec pa je neprenehoma
molil. Ko je po mestu hodil, imel je pod
svojem plaščem v roki sveti rožnivenec,

51

to tudi doma ali v žagradu ali v spo¬
vednici, kjer je čakal grešnikov. Imenoval
je sveti rožnivenec »svojo knjižnico". Z
največjim zaupanjem je molil to prelepo
molitev, kedar je molil za spreobernjenje
kakega zastaranega grešnika, ali kedar
so ga poklicali k umirajočemu, ki pa se
ni mislil spraviti z Bogom. S to molit¬
vijo pa je vse dosegel, tako da je sam
rekel: »Z rožnimvencem dosežem vse,
česar koli hočem." Pravil je: „ Ako imam
na poti k bolniku toliko časa, da sveti
rožnivenec izmolim, pridobil sem že nje¬
govo dušo." Večkrat je vesel rekel: »Bog
mi je zopet dal eno dušo, za ktero sem
sveti rožnivenec molil."

Tudi svojim spovedancem je priporo¬
čal, naj za spreobernjenje grešnikov mo¬
lijo sveti rožnivenec. Papež Pij VII. mu
je dal rožnivenec, na kterega je navadno
molil. Prigodilo se je, da ga je izgubil.
To mu je bilo tako hudo, da je nune lepo
prosil, naj molijo, da bi ga našel. Ko ga
ena nunskih novink najde in mu ga nazaj
d&, pravi jej ves vesel: »Ti mi pomagaš
pri spreobračanji grešnikov. Kedarkoli
sem za kterega grešnika na ta molek
molil, izprosil sem njegovo spreobernjenje. “

Posebno mladim ljudem je priporočal
to prelepo molitev, da bi stanovitni ostali
v dobrem. Neki dan je rekel v pridigi:
»Predragi bratje v Kristusu! ako je mo¬
rebiti kdo med vami vero izgubil ali v
njej oslabel, svetovati mu vem gotov pri¬
pomoček, s kterim se lahko okrepča. Mo¬
lite vsak dan klečh pobožno in ponižno
eno »Češčena si Marija" k Materi Božji,
k preblaženi Devici Mariji, in umirilo se
bode vaše užaljeno serce. . .“ »Verjemite
mi, Mati Božja vse premore; nihče ne bo
zapuščen, kdor jo resnično kliče na po¬
moč." Neki dan pride ves utrujen iz dalj¬
nega predmestja domu in pripoveduje, da
je bil pri bolniku, ki že ni bil 17 let
pri spovedi, a je vendar zdaj lepo in ske¬

sano umeri. Na to pravi: »No, to je že
dobro, če je bolnik kje daleč v pred¬
mestji, ker imam potem časa, da med
potjo molim sveti rožnivenec; ne vem, da
bi se ne bil kak grešnik spokoril, ako
sem časa dosti imel, da sem za-nj molil
sveti rožnivenec."

Klemen Marija Dvorak je posebno
ljubil in častil tudi svetega Jožefa. Po
zgledu svete Terezije je kaj rad pripo¬
ročal, naj svetega Jožefa vsakdo časti in
se mu izročuje, posebno kedar hoče kaj
velikega ali imenitnega storiti.

Posnemajmo tudi mi tega zvestega
služabnika Božjega in posebnega častilca
preljube Device in Matere Marije. Po nje¬
govem zgledu se izročajmo nebeški kra¬
ljici, pa molimo radi sveti rožnivenec za
spreobernjenje grešnikov sploh, posebno
pa še za spreobernjenje tistih grešnikov,
za ktere moliti smo še posebno dolžni.
Gotovo bomo ubogim grešnikom izprosili
veliko milostij in naš trud za njihovo
zveličanje ne bo zastonj.

Sveti oče Leon XIII. so o priliki pra¬
znovanja svoje zlate svete maše tega
izvoljenca božjega slovesno proglasili za
izveličanega  in se sme sedaj že očitno
častiti na altarjih. Proglašenje za izveli-
čanca je perva stopinja očitnega poče-
ščenja, ktero sveta cerkev skazuje Božjim
služabnikom, če so njih svetniške čednosti
dopričane in je Bog sam po njihovi smerti
poterdil vsaj z dvema gotovima čudežema,
da mu je bilo njihovo življenje posebno
dopadljivo.

Bog daj pa na priprošnjo naše ljube
nebeške Matere, da bi tega velikega Ma¬
rijinega častilca skoraj še svetnikom slo¬
vesno prišteli!

Zveličani Klemen Marija, prosi za nas,
za naše cesarstvo in za vse avstrijske ro¬
dove, da bi živeli v miru in ljubezni med
seboj!

(Dr. Friderik Posl. Herz-M.-Bl. IV.)

4*

52

13. Sveti Frančišek Pavljanski.

(Umeri 2. mal. travna 1508.)

Frančišek je bil rojen leta 1438. v
majhnem mestu v Kalabriji z imenom
Pavla. Njegovi stariši, Jakob Martoril in
Viena Fuskanova, so bili revni, pa po¬
božni in v svojem stanu zadovoljni. Dolgo
niso imeli nič otrok. Zatekli so se k sve¬
temu Frančišku in k sveti Klari v Asisi
ter so po svoji moči dajali vbogaime in
postili se, da bi si tako Božjo milost na-

vsi njegovi učenci, da so vselej izrekli:
„Ave Maria!“  preden so kaj govorili.

Že kot majhno dete je vsak dan molil
sveti rožnivenec v čast svoji nebeški Ma¬
teri; to pobožnost je opravljal celo svoje
življenje. Ravno tako je tudi vsak dan
molil dnevnice Marijine.

Ko je nekdaj po zimi molil svoj na¬
vadni rožnivenec klečč in gologlav, reče
mu njegova mati, naj bi se zavoljo hu¬
dega mraza pokril. Urno pravi mali Fran¬
čišek: „Preljuba mati! ako bi jaz zdaj

klonili. Tudi so oblju¬
bili, ako jim ljubi Bog
dd sina, da ga hočejo
Bogu v njegovo službo
posvetiti. Neko jutro
pred solnčnim izhodom
se prikaže nad borno
hišico svetla luč, ktero
so ljudje celo uro videli.
Neki Jakobov znanec
omeni, da bo izšla luč
iz te hišice, ki bo te¬
danje temne čase raz-
svetila.

Bog je uslišal pro¬
šnje pobožnih starišev.
Dal jim je sina, ki je
bil pa pri rojstvu na
eno oko slep. Dobra
mati zopet prosi ter ob¬
ljubi, če bo sinček ozdra-

Sveti Frančišek Pavljanski.

govoril s kako pozemelj-
sko kraljico, kaj bi vi
želeli, da bi storil? —
Kako naj torej govorim
s kraljico nebes in
zemlje ?“ Njegova mati
je bila tiho; bila je ve¬
sela, da jej je sinček
tako odgovoril.

Z ljubeznijo do Ma¬
rije, preblažene Device,
je pa rastla v njem tudi
ljubezen do samote in
do zatajevanja. Ko pa
njegov oče po obljubi
izroči 131etnega dečka
frančiškanom pri svetem
Marku, stregel je z ve¬
likim veseljem častitim
menihom v zakristiji in
v cerkvi, prosil je za

vel, da bo nosil vsaj eno leto obleko sve¬
tega Frančiška, ako ne bi bil poklican,
nositi jo celo življenje. Dete je spregle¬
dalo. Iz hvaležnosti in spoštovanja so mu
zdaj dali ime sv. Frančiška.

Njegovi pobožni stariši so nežno serce
svojega otroka zgodaj vnemali v ljubezni
do Boga in do njegove preblažene Ma¬
tere. Kedar je svoje stariše kaj zaprosil
ali jim kaj povedati hotel, zaklical je
vselej poprej: „Ave Maria!“ —  „Če-
ščena Marija!“ To so pozneje posnemali

samostan derv in druge miloščine. Kedar
je pa le kaj časa imel, molil je pred po¬
dobo križanega Jezusa ali pa pred po¬
dobo Matere Božje ali svetega Frančiška.
Že takrat se je odpovedal vsej platneni
obleki; nosil je na golem životu rašasto
obleko in užival le postna jedila. Menihi
so občudovali njegovo ostrost ter so ob¬
novili po njegovem zgledu svojo ljubezen
do Boga.

Ko je svoje leto v samostanu dostal,
romal je po posebni naredbi Božji s svo-

53

jimi stariši v Asisi na groba sv. Fran¬
čiška in svete Klare, potem pa v cerkev
naše ljube Gospe od angeljev, kjer je
sveti Frančišek Serafinski na Marijino pri¬
prošnjo zadobil toliko milostij. Tukaj je
tudi želel po Marijini priprošnji zvedeti,
kaj mu je odločil vsegamogočni Bog. Zdelo
se mu je, da ga roka Gospodova vodi in
napeljuje storiti velike reči, pa ni vedel
kako in kaj. Tukaj, v tem slovečem Ma¬
rijinem svetišči, pade na kolena pred Ma¬
terjo vseh milostij Božjih ter priserčno
vzdihuje k nebeški kraljici. Obsije ga
žarek Božjega razsvetljenja, da spozna
voljo Božjo in njegove namene. Tu za-
dobi posebno velike milosti, da je za¬
dosti okrepčan ustanoviti nov red, kte-
rega je po vernitvi iz Asisija še le 15-
leten tudi takoj pričel.

S privoljenjem svojih starišev je nam¬
reč šel v pusto samoto. Ker pa tukaj še
ni bil zadosti ločen od sveta, šel je dalje
proti morju ter je tu prebival v neki skal¬
nati votlini. Noč in dan je molil. Spal je
na terdem kamenu; zaužival je le zelišča,
ktera si je po bližavi nabiral. Ko je štiri
leta tako ostro preživel, pridružita se mu
dva druga mladeniča. Napravili so si tri
majhne šotore in malo kapelico, kjer so
združeno slavo Božjo prepevali in pre-
blaženo Mater Božjo častili. Več let so
preživeli v molitvi, v postu in spokor-
jenji. Neki mašnik tistega kraja jim je
delil večkrat svete zakramente.

Kmalu je imel veliko učencev. S pri¬
voljenjem škofa iz mesta Kosenca je pričel
staviti samostan in cerkev. V svoji po¬
nižnosti prične sveti Frančišek le čisto
majhno zidanje. Zdaj pa se prikaže menih,
oblečen kakor sveti Frančišek Asiški, ter
ga opomni, naj postavi večji in veličast-
nejši tempelj ter naj le v Boga zaupa.
Ko že pričeto zidanje podere, zgine ta
menih. Vsi mislijo, da je bil sveti Fran¬
čišek Serafinski sam, kterega je k Fran- |

čišku Pavljanskemu poslala preblažena
Devica Marija, ki je bila posebna pomoč¬
nica pričetega dela. Ko se je to po oko¬
lici razglasilo, hiteli so ljudje iz vseh
krajev ter pomagali k novemu zidanju.
Eni so obilne darove prinašali, drugi z
rokami pomagali; celo imenitne gospe so
kamenje donašale. Škof so postavili in
blagoslovili vogelni kamen. Verh griča po¬
stavil je velik križ in je svetniku več
pravic dovolil.

Ko je bil samostan s cerkvijo vred
dozidan, dovolil mu je papež Sikst IV.,
da je smel v svojo družbo zapisati vsa¬
kega, kterega je spoznal za to sposob¬
nega in vrednega. V čast svojemu patronu
je osnoval pravila za nov red po pravilih
sv. FrančiškaSerafinskega; trem obljubam:
pokorščine, uboštva in čistosti je pridjal
še četerto obljubo vednega posta. Svojim
učencem ni privolil jesti ne mesa, ne jajc,
ne mleka, ne sira ali masla, sploh no¬
benih jedij, ktere so bile po starih cer¬
kvenih postavah postne dni prepovedane.
Le če je kdo nevarno zbolel, smel je
uživati tudi mesne jedi. To je storil zato,
da se je ustavljal z izgledom svoje ostrosti
mlačnosti kristjanov, ki so takrat v svoji
mehkužnosti zamotavali postno zapoved, in
da se je pokoril za grehe poželjivosti in
požrešnosti drugih.

Njegova postelja je bila deska ali gola
tla, blazina mu je bil kamen ali poleno.
Njegovo spanje je bilo kratko, toliko daljše
so bile ponočne molitve, ktere je navadno
začenjal z rožnimvencem, da si je po Ma¬
riji izprosil duha prave pobožnosti. V
vsaki molitvenici njegovih samostanov je
bila podoba preblažene Device Marije;
svojim učencem je priporočal priserčno
ljubezen in detinsko češčenje nebeške Ma¬
tere Marije; vsak dan so molili sv. rožni-
venec. Navadno je le enkrat na dan po-
užil nekoliko kruha in vode. Včasih je
bil dva dni brez jedi, zlasti na delopust

54

Gospodovih in Marijinih praznikov. — Ve¬
liko ljubezen do bližnjega, s ktero je bilo
napolnjeno njegovo serce, prejel je tudi
od Matere vse ljubezni. Ta čednost je
bila posebno znamenje njegovega reda.
Njegovi učenci so bili vedno pripravljeni,
vsega se darovati za zveličanje bližnjega.
»Ljubezen!" — ta beseda je bila njegov
navadni izrek. Navzel se je tudi prelepe
ponižnosti od Marije, ki je ponižna dekla
Gospodova. Akoravno so ga visoko častili
papeži in kralji, imel se je on za naj¬
slabšega izmed vseh stvarij. Zavoljo svoje
velike ponižnosti je hotel, da so se nje¬
govi učenci imenovali »Mi ni mi “ — naj¬
manjši.

Bog mu je dal dar čudežev. Ako¬
ravno pa je brez števila čudežev storil,
bil je vendar najponižnejši. Bal se je,
da bi čudežev ne pripisovali njemu; zato
jih je sam pripisoval le Bogu in Materi
Božji. Ko je nekdaj moža, ki si je vso
glavo razbil, čudno ozdravil, sklical je
urno vse brate skupaj, da so zapeli pesem
»Češčena si Kraljica!" pred altarjem Ma¬
tere Božje, ki je ta čudež storila.

Ko je papež Pavel II. slišal, koliko
čudežev dela sveti Frančišek, poslal je
leta 1469. svojega hišnika do škofa v
Kosenco, da bi mu škof resnico naznanil.
Škof svetuje hišniku, naj gre sam k sve¬
temu menihu ter naj ga sam opazuje.
Hišnik gre res sam k svetemu Frančišku,
spremlja ga kanonik, kterega je svetnik
pred desetimi leti čudno ozdravil.

Ko poslanca prideta do samostana,
delal je Frančišek z drugimi rokodelci
pri zidanji nove cerkve. Ko pa poslanca
zagleda, popusti svoje delo in jima gre
naproti. Papežev hišnik mu hoče roko po¬
ljubiti. Frančišek pa tega ne pusti, ampak
mu pravi: »Jaz naj poljubim tvoje roke,
ko so že 30 let posvečene darovanju svete
maše." Hišnik se čudi, kako to vč sveti
mož, ki njega še nikoli videl ni. Mislil

si je, da mu je razodel le Bog, koliko
let je že Gospodov mašnik. Hišnik ga
zaprosi, naj gre ž njim v samostan. Zdaj
očita svetemu menihu njegovo ostrost,
opominja ga, naj tako ne pretirava in naj
hodi po navadni poti, kakoršno so hodili
drugi sveti možje. Sveti Frančišek modro
in mirno zagovarja svoje ostro življenje.
Ko pa vidi, da mu ne poterdi papežev
poslanec njegovega nenavadnega življenja,
vzame žive žerjavice v roko in pravi:
»Glej, kteri v priprostosti svojega serca
Bogu služijo, ž njimi je Bog, ter jim je
cel 6 nekako pokoren." Ko poslanec vidi,
da svetnika živa žerjavica nič ne peče,
osupne o tem čudu. S spoštovanjem se
loči od svetega meniha ter natanko spo¬
roči papežu, kar je videl.

Naj omenim še nekterih čudežev, ktere
je ta Marijin častilec storil v večjo čast
Božjo.

Ko so v Palermu zidali novo cerkev
v čast naši ljubi Gospej in so ravno obok
dodelali, pade delavec Leonardi Filip z
najvišjega odra na tla ter si zdrobi vse
ude in umerje. Na žalostno vpitje vseh
delavcev prihiti Frančišek, prime mertvega
za roko in mu zakliče : »V ljubezni Božji
ti rečem, vstani, saj se ti ni nič hudega
zgodilo." Mertvec vstane zdrav ter gre
na svoje delo.

Ne daleč od Palerma so na nekem
hribu po zimi lovci našli zmerzlega člo¬
veka. Prinesli so ga v samostan, da ga
spodobno zakopljejo. Sveti Frančišek pride
k mertvecu in mu zakliče: »Iz ljubezni
do Boga se prebudi; Bog ti je to milost
skazal." Urno vstane oni in še več let živi.

Ko je postavil že več samostanov svo¬
jega reda, hotel je še na Sicilijanskem
uvesti svoj red, da bi tudi tam s svojim
ostrim življenjem zveličansko pridigoval
takratnim mehkužnim posvetnjakom. V
Kortono pride s svojim sobratom. Ravno
se barka odpravlja na Sicilijansko; za-

55

prosi ladjevodjo, naj bi ju s seboj na barko
vzel iz ljubezni do Boga. Terdoserčni
vodja pravi: »Če za oba voznino plačaš,
vaju vzamem.“ Sveti mož pravi: »Jaz
sem reven ter nimam ne zlata ne srebra,
da bi ti ga dal.“ — »Ako ti nimaš de¬
narja za-me, jaz nimam barke za te",
pravi vodja in barka odplava na široko
morje. Sveti Frančišek poklekne, moli in
vstane. Zdaj razgerne svoj plašč čez morje,
plašč svojega tovariša pripne na palico
za jadro in iz ljubezni do Boga v za¬
upanji na priprošnjo nebeške kraljice stopi
na široko morje ter jadra za odplavljeno
barko. Na visokem morji, kjer se nikjer
ne vidi suhe zemlje, dojde barko. Kako
so se čudili mornarji, mislimo si lahko.
Prosili so, naj bi meniha na barko sto¬
pila, pa v zaupanji na Božjo pomoč sta
naprej hitela ter sta bila poprej na suhem,
kakor barka. To je bilo leta 1479.

Ko od tod pride v Kalabrijo nazaj
in so se hitro množili učenci, začel je
staviti nov samostan v Korilijani; tu se
ponovi čudež, kakoršnega je storil Fran¬
čišek že pri zidanji pervega samostana.
Podirati se je začela apnenica, ktera je
že 24 ur gorela. Delavci pokličejo svet¬
nika in s strahom povprašujejo, kaj naj
počnejo. On stopi k apnenici, ukaže de¬
lavcem, naj gredd k pripravljenemu ko¬
silu; le kurjač je tam ostal. Frančišek
gre v razbeljeno peč, popravi nekaj iz¬
padlih kamenov ter stopi nepoškodovan
ven. Kurjaču pa pravi: »Zdaj pa le zopet
derv napodi v peč!"

Njegovo sveto življenje je slovelo daleč
po svetu. Ko je francoski kralj Ljudo-
vik XI. hudo zbolel, prosil je dolgo, da
bi sveti Frančišek prišel k njemu. Ali
ponižni menih tega ni hotel. Še le na
povelje papeževo, da bi ne bil nepokoren,
šel je. Ni hotel sprejeti nobenih in ni-
kakoršnih darov, ktere mu je kralj tudi
zvijačno ponujal. Ko je kralj videl, da

ima sveti Frančišek posebno ljubezen do
Matere Božje, ponudil mu je podobo pre-
blažene Device, ki je bila do sedemnajst
tisoč tolarjev vredna. Tri dni je kralj
silil va-nj, naj bi sprejel to prelepo podobo.
Sveti mož pa se je stanovitno ustavljal
in rekel: »Jaz ne stavim svojega za¬
upanja na zlato in srebro, ampak jaz za¬
upam v kraljico nebeško. Papirna podoba
Matere Božje, ktero s seboj nosim, zado¬
stuje moji pobožnosti; ne potrebujem ne
zlate ne sreberne podobe."

Sveti Frančišek kralju, ki je toliko
hrepenel še živeti, ni izprosil zdravja te¬
lesnega. Kar je bilo pa veliko več vredno,
pripravil ga je na srečno kerščansko smert.
Rad bi bil šel Frančišek nazaj na Laško,
pa kralj ga ni pustil. Tako je tudi na
Francoskem postavil več samostanov.

Vedel je sveti mož, da se mu smert
bliža. Tri mesece se je skerbno pripravljal
na srečno zadnjo uro. Cvetno nedeljo ga
napade huda merzlica. Veliki četertek ga
njegovi učenci peljejo v cerkev, kjer po¬
nižno in s solznimi očmi prejme sv. po¬
potnico. Ko ga po sveti maši oslabelega
nazaj v njegovo celico pripeljejo, vpra¬
šajo ga, če ne bi želel, da mu noge umi¬
jejo, kakor je to navada na veliki četertek
sploh po vseh samostanih. On pa de:
»Danes ne, jutri pa storite z mojim trup¬
lom, kakor hočete." Veliki petek pokliče
svoje sobrate pred-se; opomni jih, naj
natanko spolnjujejo samostanska pravila,
naj lepo ubogajo njegovega naslednika, in
umerje ob 10. uri dopoldne 2. mal. travna
1508 v 81. letu svoje dobe.

Njegova zadnja molitev je bila: „0
dobri Jezus, ti dobri pastir, ohrani vse
pravične, opraviči grešnike, usmili se vseh
živih in mertvih in bodi milostljiv tudi
meni ubogemu grešniku! O Jezus! o Ma¬
rija!" — Njegovo obličje je bilo lepo
cvetoče; telo je ostalo nestrohnelo, dokler
ga niso krivoverni Hugenoti leta 1562.

56

sežgali. Pravoverni so nekaj koščic iz ognja
pobrali in rešili.

(Buttler; Poire; Legende Innsbruck.)

14. Zveličani Herman Jožef.

(Umeri 7. mal. travna 1236.)

Herman Jožef je eden najpriserčnej-
ših častilcev naše ljube Matere Božje. Nje¬
govi stariši so bili revni v časnih rečhh,
pa toliko bogatejši so bili lepih čednostij.

mati. Kaj pač je počel mali Hermanček,
ko je kot angeljček lepo klečal pred po¬
dobo svoje ljube nebeške Matere? Po
otroško se je pogovarjal s podobo, kakor
s preljubljeno, živo osebo. Prav po do¬
mače se je radoval z Jezusom in z Ma¬
rijo. Pripovedoval jima je vse, kar je nje¬
govo nedolžno serce čutilo, vse, kar se
mu je pripetilo, kar mu je bilo prijet¬
nega ali kar ga je kaj žalilo; prosil ju
je zdaj tega, zdaj onega, kar se mu je zdelo

Posebno so častili pre-
blaženo Devico Marijo;
na Nemškem, v kralje¬
vem Kolinu so bili doma.
Ko je mali Hermanček
videl, kako njegova po¬
božna mati pokleka pred
hišnim altarčkom, svoje
roke povzdiguje in se
milo ozira v podobo Ma¬
tere Božje, pokleknil je
tudi on ter svoje ročice
k molitvi povzdignil in
dolgo in prelepo zerl v
podobo nebeške kraljice,
ki ima svoje Božje Dete
na naročji. Vedno lepša,
vedno prijetnejša in lju¬
beznivejša se mu je zdela
Marijina podoba; vedno
globokejši je bil vtis,
kterega je ta podoba

delala njegovemu, za vse dobro pristop¬
nemu sercu. Ko je presladki besedi
„Jezus, Marija" izgovoriti zamogel, po¬
navljal ji je z otroškim spoštovanjem in
s priserčno pobožnostjo.

Ko je toliko odrastel, da je govoriti
mogel, prosil je večkrat svojo dobro mater,
naj mu kaj lepega pove o Jezusu in nje¬
govi preblaženi Materi. Tudi jo je več¬
krat prosil, da ga je s seboj vzela, ko je
šla v cerkev naše ljube Gospe in nebeške
kraljice; to mu je rada privolila skerbna

potrebnega ali lepega.
Za prejete dobrote se
je vselej priserčno za¬
hvalil. Ako so mu sta¬
riši ali drugi dobrotniki
kaj dali ali storili, kar
ga je veselilo, tekel je
pred Marijin altar ter v
detinski priprostosti da¬
roval svoji dobri Materi
in njenemu Božjemu

Sinu, da sta se tudi ona¬
dva veselila ž njim. Tako
je nekdaj dobil nekaj
jabolk. Izbere najlepše
in teče ž njimi v cerkev.
Tam stopi na altar ter
ponudi Mariji in Jezus-
čeku prelepo jabelko. In
glej, o čudo! Marija se
nasmehne, stegne svojo
roko in prejme ponujeni

dar ter se pogovarja z nedolžnim otro¬
kom, kakor mati s svojim ljubljenim de¬
tetom. Poln nebeške radosti teče domu
ter prav po otroško pripoveduje, kaj je
storil, kaj se mu je zgodilo in kako se
je Marija ž njim pogovarjala. Stariši se
čudijo vsemu temu in nehote si v svojem
sercu mislijo: „Kaj pač bo iz tega de¬
teta?"

V sedmem letu ga stariši v šolo za¬
pišejo. Bil je tih, malobeseden in posebno
sramožljiv; pazno je poslušal svoje uče-

Zvelieani Herman Jožef.

57

nike. Vse ga je napeljevalo le k Bogu in k
njegovi presveti Materi. Ko so si igrali o
praznikih njegovi sošolci, šel je, ako je
bilo mogoče, skrivaj v cerkev naše ljube
Gospe ter se je ljubeznivo pogovarjal zdaj
z nebeško Materjo, zdaj z njenim Božjim
Sinom. Premila Mati Božja je svojo ma¬
terino ljubezen skazovala temu nedolž¬
nemu otroku ter mu je za njegovo otroško
priprostost podelila veliko potrebnih mi-
lostij.

Ko je zopet neki prost dan zapustil
součence, ki so se vedrili in igrali, in je
šel zopet v cerkev, kamor ga je vedno
vleklo, zagledal je preblaženo Devico Ma¬
rijo na sredi visokega kora, zraven police,
na kteri so ležale knjige; zraven nje je
bil sveti Janez evangelist, ki se je rado-
val z njenim Božjim Detetom. Herman
zamaknjen in vesel gleda to čudno pri¬
kazen. Usmiljena Mati Božja pa mu po¬
migne in zakliče: „Herman, pojdi gori k
nam!" Otročje-priprosto pravi Herman:
»Kako hočem k vam? Kor je zapert,
lestvice pa nimam, da bi po njej šel gori."
Marija mu pravi: »Le poskusi, le poskusi,
pomagati ti hočem in roko ti podam."
Dete poskuša; ker pa ne more gori, poda.
mu nebeška Mati roko in on je na koru.

Pozneje je Herman dobremu prija¬
telju povedal, da je zadel na žebelj na
korskem omrežji, ko je poskušal na kor
priti, ter si je napravil blizo serca sicer
nevidno rano, ktera ga je  pa pozneje hudo
bolela. Ta rana mu je bila znamenje
mnogoterih bridkostij in težav, ktere je
moral do svoje smerti prenašati.

Ko je Herman s pomočjo Gospodove
Matere bil na koru, dovolila mu je pre-
blažena Devica, da si sme z Detetom Je¬
zusom igrati, ter ga je k temu še oser-
čevala. Sama pa je zraven sedela in jih
prijazno gledala. Ko se je Herman nekaj
časa tako radoval in je prišel čas večerne
molitve, ukazala mu je Marija, naj zopet

gre, ter mu pomaga doli po tisti poti,
po kteri je prišel gori. To nebeško ve¬
selje je Herman še večkrat užival.

Neki dan pride po svoji navadi zopet
v to cerkev Matere Božje. Bilo je po zimi,
a Herman je bil bos. Ko usmiljena Mati
Božja vidi, s koliko ljubeznijo prihaja
ubogo dete, in da ga tudi mraz ne od-
verne od njegove pobožne vaje, usmili se
ga. Pokliče ga in pravi: »Zakaj si bos
v tem mrazu?" »Nimam čevljev", reče
mali Herman. Ker je Mati Božja vedela,
da so njegovi stariši revni in mu ne mo¬
rejo vsega potrebnega omisliti, reče mu:
»Pojdi k onemu karnenu (pokaže mu ga)
in pod njim boš dobil štiri desetice; te
poberi in kupi si čevlje." Herman veruje,
gre, prizdigne kamen, pobere denar, pa
vesel teče nazaj k prečeščeni Materi se
lepo zahvalit. Marija mu pravi: »Kedar
boš čevljev, peres ali druzih rečij potre¬
boval, dobil boš tu toliko denarjev, da si
boš to preskerbel." To skrivnost je Her¬
man pred smertjo razodel svojemu spo¬
vedniku.

Ko je bil Herman dvanajstleten deček,
polotile so se ga želje, da bi zapustil
svet, kteri se mu je pristudil, ker je že
večkrat užival nebeško veselje. Šel je k
premonstratencem v Steinfeld, v Kolinski
škofiji. Menihi so ga radi sprejeli, pre¬
oblekli in poslali v Frizland, da je na¬
daljeval svoje učenje. Kako goreče je Je¬
zusa ljubil, pokazal je s tem, da je imel
svoje posebno veselje v naukih, pri kterih
je večkrat slišal izgovarjati presveto Ime
Jezusovo. Ko je tukaj dokončal svoje
učenje, prišel je nazaj v Steinfeld, kjer
so mu dali službo, da je z nekim stare-
jim sobratom stregel drugim menihom pri
obedih. Prav z otroško pokorščino je
opravljal to službo. Le to mu je bilo hudo,
ker mu preobilno opravilo ni pripustilo,
da bi tako dolgo molil, bral in premišlje¬
val, kakor navadno poprej, in ker ni gledal

58

premilega obličja svoje prečeščene ne¬
beške Matere ter se ni mogel ž njo rado-
vati v sladkem premišljevanji. Marija,
preljuba Mati njegova, se ga usmili. Pri¬
kaže se mu in ga vpraša, zakaj toliko
žaluje? Bridko jej potoži, kako hudo mu
je, da pri tolikem delu ne more oprav¬
ljati svojih navadnih molitev in tudi sa¬
mostanskih ne tako, kakor bi rad. Božja
Mati je vedela, da ima Herman dober
namen, ki pa ni popolnoma urejen po
Božjih sklepih. Zato mu da- ta-le kratki
nauk: »Vedi, da nimaš zdaj nobene večje
dolžnosti, kakor v ljubezni streči svojim
bratom! “ Te besede da mladeniču v pre¬
mislek in kmalu ni nič več žaloval, am¬
pak z največjo ljubeznijo je stregel svo¬
jim bratom. Posnemal je zgled Jezusa,
ki je prišel na svet, ne da bi mu drugi
stregli, ampak da je on drugim stregel;
z vso gorečnostjo se je deržal tega zgleda,
da je celd pozabil na jed in pijačo in bil
zadovoljen s kruhom in vodo.

Čez nekaj časa so mu odločili službo
zakristana; zdaj je lahko veliko premi¬
šljeval. To je tudi v toliki meri storil,
da ni bil zadovoljen z navadnimi molit¬
vami in z navadnim čuvanjem. Napravil
in sestavil je več novih molitev, s kte-
rimi je pospeševal svojo pobožnost. Spo¬
minjal se je neskončnih dobrot, ktere je
usmiljeni Bog skazal človeškemu rodu, in
je Boga hvalil za nje. Močno je ljubil
milosti polno Mater Gospodovo. V po¬
sebnih molitvah se je spominjal Marijinih
radostij (veselj), pri vsaki je pristavil an-
geljevo češčenje. Pri premišljevanji vsa¬
kega veselja je posebej pokleknil. V takih
pobožnih vajah je prečni velik del noči,
potem se je vlegel za kratek počitek na
golo desko in djal kamen pod glavo.

Tako vnetega služabnika je Gospod
poplačal s presladkimi tolažili. Ko je po
jedi šel iz jedilnice med popevanjem
psalma: »Usmili se me, o Gospod! . .“

zdelo se mu je, da ga napolnjuje rajska
vonjava; mislil je, da hodi med nebeš¬
kimi cvetlicami. Božja Mati mu je to ve¬
selje napravljala. Ker pa ni posnemal
njenega zgleda, da bi bil vse te milosti
ohranil za se, v svojem sercu, in je en¬
krat popraševal svoje sobrate, če li tudi
oni občutijo take nebeške sladkosti, zgubil
je ta dar tako dolgo, dokler je previd¬
nejši postal.

Premonstratenci imajo navado, kedar-
koli pri svojih molitvah izrečejo sveto in
presladko Ime »Marija", da vsi menihi
pokleknejo; o postnih dnevih in o praz¬
nikih pa se z roko zemlje dotaknejo, da
tako milosti prosijo. S tem pa Herman
še ni bil zadovoljen. Kedar je o praz¬
nikih pri splošnih molitvah bil in je iz¬
govoril to preljubeznivo Ime, vergel se je
urno na tla in je tako leže počastil svojo
nebeško Mater. Ko je to večkrat storil,
vpraša ga eden njegovih posebnih prija¬
teljev, zakaj to dela? Pove mu, da ke-
darkoli se pri imenovanji Marijinega Imena
tako poniža, obdaja ga sladka dišava lepo-
dišečih cvetlic in v tej radosti bi vedno
rad ostal; zato se pa tako hitro na tla
verže in nerad zopet vstane.

Kolikrat se je preblažena Devica Ma¬
rija prikazala temu svojemu zvestemu slu¬
žabniku, tega ni mogoče zapisati. Obče¬
vala je ž njim, kakor z najboljšim pri¬
jateljem, kakor mati s svojim preljublje-
nim otrokom. Ko je na koru molil ali
premišljeval, videl je svojo nebeško Mater
pred seboj ter je slišal njen presladki glas.
Da ni bil v dvomu, približa se mu Mati
Božja in zaupljivo sedi pri njem; Her¬
man jo poprašuje po vsem, karkoli je
njegovemu stanu potrebno bilo, Marija pa
mu na vse odgovarja. Včasih ga pa tudi
Marija kaj vpraša.

Lahko si mislimo, kako je tako za¬
upljivo občevanje z Marijo, ki je Mati
presvete ljubezni, v sercu blaženega Her-

59

mana vnemalo in množilo ogenj pregoreče
ljubezni. Marija ga je varovala kakor svoje
preljubo dete ter je toliko skerbela za-nj,
da telesna pozemeljska mati ne more to¬
liko skerbeti za svoje otroke.

Neki dan je bilo Hermanu naročeno,
potovati v bližnji nunski samostan, kte-
rega so premonstratenci oskerbovali. Ma¬
rija, preskerbna Mati, prikaže se pobožni
nuni tega samostana ter jej naroči: »Moj
zvesti kaplan bo danes semkaj prišel;
skerbi, da ga s častjo in vredno sprej¬
mete!" Ta nuna je po naročilu prebla-
žene device to drugim sestram sporočila.

Nekdaj so Hermanu na roki puščali.
Zgodilo se je, da se je po noči na ran¬
jeno roko vlegel. Lahko bi mu bila kri
odtekla. Ali Marija je čula nad njim.
Zbudi ga in mu pravi: »Vidiš, ti svoje
roke nisi prav položil!" Ona prime s
svojimi presvetimi rokami njegovo roko
in uči zaspanega mladeniča, kako naj se
vleže, da mu ne bode v škodo. Tolikega
ponižanja nebeške kraljice bi ne mogli
verjeti, ako bi ne bil vsega tega Her¬
man sam zaradi pokorščine zvesto razodel.

Hermanova nedolžnost je bila čista in
lepa, kakor lilija. To ni moglo drugače
biti, ker je s prečisto Devico Marijo živel
v tako tesni zvezi. Njegovi dobri sobratje
so se veselili njegove neomadeževane či¬
stosti, ktera se mu je brala na obrazu. |
Ker so vedeli, kako ljub je preblaženi
Devici, rekali so mu namesto Herman —
Jožef. To pa je ponižnega mladeniča v
zadrego pripravilo, ker on nikakor ni
mogel misliti, zakaj bi mu prilastovali
ime prečistega ženina preblažene Matere
Gospodove. Tako ga je to preplašilo, daje
mislil pri pervem očitnem shodu zatožiti
svoje sobrate, ki so ga tako klicali, da
bi se jim to za naprej prepovedalo.

Marija pa je sama poterdila to ime¬
novanje. Herman je neko noč zopet dolgo
molil in slednjič ves utrujen se vlegel in

zaspal; zdelo se mu je, da gre nazaj na
kraj molitve. Ko se pa ozre proti veli¬
kemu altarju, vidi preblažene Devico, ktera
ima svoje Božje Dete na naročji. Ko tako
nebeško Mater in Dete gleda in premi¬
šljuje, pokliče ga Marija k sebi. Hitro
teče k njej in z navadnim zaupanjem
vzdihne: „0 moja preljubezniva Mati, daj
mi svojega Sina!" Marija nekaj časa čaka,
da še bolj vname njegovo hrepenenje,
potem mu poda svoje Božje Dete, pa pravi:
»Nosi mojega Sina, kakor ga je nekdaj
nosil moj ženin Jožef v Egipet. S to
presladko težo pa nosi tudi čast nje¬
govega imena!" Tudi ga ljuba Gospa
opomne, naj se nič več ne brani tega
imena; odslej so ga le Jožefa imenovali.

Če tudi je bilo življenje njegovo skoraj
nebeško, deržala se ga je pa vendar le
še človeška slabost; tako se je zgodilo,
da se je njegova pobožnost do preblažene
Device nekoliko ohladila; on tega ni
zapazil. Tisti čas je bilo veliko ropar¬
jev, ki so se klatili okoli, napadali
samostane in pograbili, kar so kaj vred¬
nega dobili. Herman Jožef je bil v veliki
skerbi, da bi roparji ne napadli samo¬
stana, ki je njemu izročen. Zato je na¬
vadne pobožnosti do preblažene Device
malo opuščal ter je skerbno zapiral vrata
samostanska in vedno čul. Njegova ne¬
beška dobra Mati ga je tudi zdaj posva¬
rila. Prikaže se mu v podobi stare, na-
gerbančane revne žene. Ko jo Herman
Jožef zagleda, hudo se prestraši in za¬
vpije: »Kaj če to biti?" Marija mu od¬
govori: »Jaz sem varuhinja tega samo¬
stana že dolgo časa." Po glasu je spo¬
znal Marijo in zavpraša: »Si li ti, o
Roža?" Tako je v svojem otroškem za¬
upanji Marijo navadno imenoval. »Sem",
dč mu Marija. Ves zavzet zakliče Her¬
man Jožef: »Zakaj pa imaš obličje stare
žene?" Marija pravi: »Tvojim očem se
prikažem taka, kakoršno me imaš v svo-

60

jem sercu. Postala sem tebi že stara. Kje
je spomin na moje veselje? Kje je an-
geljsko češčenje, s kterim si me pozdrav¬
ljal? Kje je tvoja pobožnost, kje tista
mladostna ljubezen tvoje duše v molitvi ?
Kje so druge vaje, ktere si meni posve¬
čeval, kakor mladenič svoji nevesti? Ni
potreba, da bi se v moji službi izgo¬
varjal z varstvom samostana, kterega
hočem jaz varovati bolje, kakor ti!" Her¬
man je to ostro svarilo ponižno sprejel
ter je obljubil, da se ne bo več toliko
pečal s skerbjo, kako bi varoval samostan.

Pozneje pa Marija zopet pokaže, kako
materinsko ljubi svojega zvestega služab¬
nika. Jožef je nesrečno padel na obraz,
da si je izbil dva zoba. Ko zoba iz ust
vzame, gre k studencu, da si izmije rano
in očedi kervi. Marija pa, ki je svojega
služabnika vedno pred očmi imela, pride
in ga  usmiljeno vpraša: »Kako ti je!"
Herman Jožef pravi: »Dva zoba sem iz¬
gubil in hudo me boli." Marija pravi:
»Daj mi izbita zoba!" Herman jej poda
zoba in Marija ju z lastno roko nazaj
postavi tako terdno, da ne čuti nikakoršne
bolečine in nima nobene rane.

Te posebne milosti, kterih je Herman
Jožef po svoji nebeški Materi prejemal
tako obilno, povzdignile so njegovo du¬
hovno življenje na visoko stopnjo. Ko je
tako postal popolen mož po podobi Kri¬
stusovi, poslal mu je dobri Bog tudi hude
skušnje, da se je v čednosti uterdil. Za¬
voljo vednega čuvanja in drugih duhovnih
vaj so njegove telesne moči hudo osla¬
bele. Njegov želodec je postal tako reven,
da ni mogel nikakoršne jedi prebaviti in
zato ga je vedno glava bolela. Da bi ga
ohranili še dalje, oprostili so ga njegove
službe, kar mu je pa prav hudo dčlo, ker
si je očital, da je sam kriv te telesne
slabosti.

Ko mu je neki dan bilo prav hudo,
klical je priserčno svetnike na pomoč, da

bi mu pomoči izprosili pri njej, kteri se je
posvetil v posebno službo. Ko se je pa
tisti dan komaj do altarja privlekel, videl
je na altarji sedeti preblaženo Devico. Ker
je ni precej spoznal, bil je hudo nevoljen,
kako se kdo prederzne na altarji sedeti.
Marija pa ga prijazno zakliče in mu pravi:
»Ako bi bil mene poklical na pomoč, ko
si druge svetnike prosil, bil bi ozdravljen."
Ko pa Herman Jožef zagleda svojo lju¬
bljeno Gospo, pade pred njo na svoja ko¬
lena in jo prosi, naj ga reši te nadloge.
Marija pa pravi: »Bodi zdaj ozdravljen
te bolezni! “ Res ga zapusti prevelika sla¬
bost, pa druga nadloga ga napade, ktere
do smerti ne izgubi, in ta je bila neka
merzlica, ktera ga je zlasti vsak praznik
napadla in ga hudo mučila. Vendar je
pri tem užival veliko nebeških tolažeb, ki
so ga prečudno krepčale.

Med tem se je Herman Jožef v sveti
ljubezni vedno bolj vnemal in z ljubez¬
nijo so se množili tudi nebeški darovi.
Jako pobožno je vselej opravljal daritev
svete maše; večkrat je bil nebeško za¬
maknjen. Pri obhajanji presvetih skriv-
nostij je njegovo telo velikrat nekako
oterpnelo, da je sveto mašo tako dolgo
bral, da mu že nihče ni rad stregel. Kaj
je pa pri tem čutilo njegovo serce, kakošne
nebeške prikazni je imel, ktere sladkosti
je užival, tega nikdar nobenemu človeku
ni razodel.

Čudno pa je bilo, ko je bil toliko
slab in reven, da se je komaj po koncu
deržal, da je zamogel pa sveto mašo brez
vsega truda obhajati. Ko je neki dan da¬
roval v nunskem samostanu sveto mašo
(bilo je po zimi v prav hudem, nenavad¬
nem mrazu), čutil ni čisto nič silnega
mraza. Bil je zamaknjen, videl ni nič, ne
slišal, ne čutil. Neka pobožna nuna se je
čudila, da Herman Jožef tega pekočega
mraza ne čuti. In glej! videla je, da stoji
sveti mašnik sredi med Jezusom in Ma-

61

rijo; ta dva deržita vsak eno njegovo roko
ter ji grejeta.

Neki drug dan je nekdo videl, da je
bila preblažena Devica pri sv. maši, ktero
je Herman Jožef njej v čast opravljal.
Imela je zlat kelih in zlat križ v svojih
rokah in je s kelihom in križem v odperte
persi Hermanove zginila, v znamenje, da
on vedno v svojem sercu nosi križanega
in zakramentalnega Boga z njegovo pre-
češčeno Materjo vred.

Zadnja leta svojega življenja, ktera
mu je Bog še dal po hudi bolezni na
priprošnjo neke pobožne nune, lotil se je
razlaganja visoke pesmi Salomonove. Ne-
kteri bratje so mislili, da je to prederzno
in so mu to očitali, ne vedčč, da ga vodi
celo njegovo življenje sam Gospod Jezus
Kristus in njegova preblažena Mati Ma¬
rija. Ker so mu le ugovarjali, odgovoril
je ponižno: »Tega dela se nisem lotil
nepremišljeno, tudi ne zaupam na svoje
moči in nisem tega pričel v svoji pri-
prostosti, ampak na povelje Gospodove
Matere. Prikazala se mi je presveta Mati
Gospoda našega Jezusa Kristusa; imela
je v svoji roki majhno predrago skledico,
v kteri je bilo na dnu malo olja. Na-
smehljala se mi je in mi rekla: ,Nekaj
malega sem ti prihranila, da ti zajmeš/
Potem me je podučila, da je skoraj do¬
gnano razlaganje visoke pesmi, še nekaj
malega pa je, kar naj bi v njeno čast
pojasnil. In na to opominjevanje sem se
tega težavnega dela lotil, ker se nisem
toliko bal sodbe nevednih ljudij, kakor
zamere Gospodove Matere. “

Ko je torej začel razlagati visoko
pesem v Imenu Marije, ktero je imenoval
svojo lepo Rožo, podal se je v samoto,
da bi ga nihče ne motil. Pozabil je na
svojo slabost in je bil tako zamišljen v
sveto pismo, s toliko sladkostjo napol¬
njen, da je pozabil celč na jed. Zato so
bili nekteri bratje, ki so pri jedi stregli,

nevoljni ter so šli v njegovo celico, da
ga k jedi pokličejo, a niso ga našli, niso
ga videli. Zato ga začnejo obirati in nje¬
govo obnašanje grajati. Čez nekaj časa
je Herman med njimi in kako stermijo,
ko jim vse povč, kar so zoper njega go¬
vorili ter jih krotko opomne, naj se ne
dajo toliko od jeze premagati, da bi še
kedaj tako govorili, da si ne nakopljejo
serda Jezusovega in njegove preblažene
Matere Marije.

Čudeč se vprašajo ga, kako je zvedel,
kaj da so govorili zoper njega? Herman
pravi: »Saj sem vaše besedovanje sam
slišal; več pa nikar ne povprašujte!“

Ta čudež, da je bil pričujoč, pa da
ga bratje niso videli, ponavljal se je več¬
krat. V obednici si je izvolil kotiček, kjer
je večkrat po obedu ves dan bil zamak¬
njen v premišljevanji. Brat, ki je obed-
n:co oskerbljeval, hodil je večkrat noter
in ven, vrata zaklepal; čudil se je mnogo¬
krat, ako ga je v obednico zaklenil, da
ga nazaj prišedši nikjer ni videl, ali več¬
krat ga ven gredh ni zapazil, ko pa nazaj
pride, bil je v svojem kotiči. V njem so
se spolnile besede, ktere piše apostol
Pavel: „ Vaše življenje je skrito s Kri¬
stusom v Bogu. 11  (Kol. 3, 3.) Hermanu
je bilo pripuščeno, da je šel v najskriv-
nejše svetišče Gospodovo; stopil je v
vinsko klet nebeškega ženina; bival je v
senci drevesa življenja v sredini raja ter
je jedel njegov sad in pil vino resnične
terte radostno in veselo. Zato se je zgo¬
dilo, da bolan v ljubezni do Boga ni po¬
treboval telesne hrane. Njega je živil Kri¬
stus s kruhom življenja.

Te prečudne milosti, s kterimi je zve¬
ličanega Hermana obsipal ljubi Bog na
priprošnjo preblažene Matere Marije, bile
so nekako plačilo za njegove prelepe čed¬
nosti. Ohranil je oblačilo kerstne nedolž¬
nosti neomadeževano skozi vse svoje živ¬
ljenje, da ga  lahko imenujemo devico v

62

sercu, devico v očeh, devico v ušesih,
devico v čutilih. Razven tega je bil to¬
liko ponižen, da se je ogibal vsake hvale
bolj kot kače in je sebe imel za najslab¬
šega izmed vseh ljudij. Staro, ponošeno
obleko je najraji nosil. Ako so mu to
očitali, rekel je: „Bolje nisem vreden.“

S ponižnostjo je sklepal prečudno po-
terpežljivost. Vedno bolehen ni hotel no¬
bene boljše jedi, ni ležal nikoli na meh¬
kejši postelji. Če so temu ugovarjali, rekel
je: „Jezus tega noče."

Slednjič je prišel presrečni čas, kte-
rega je že dolgo priserčno želel, da bi
z obličja v obličje gledal Jezusa in Ma¬
rijo. Nune Hovenskega samostana so pro¬
sile opata, naj bi privolil, da bi smel
Herman Jožef postni čas pri njih obha¬
jati službo Božjo; opat privoli. Bratje,
vedčč, kako bolehen je, žalovali so silno
pri odhodu, ker so mislili, da ga ne bo
več nazaj. Herman jih tolaži in pravi, da
bo po veliki noči že spet pri njih.

Šel je, kakor navadno, peš v nunski
samostan. Ko pa stopi v samostan, za-
čerta s svojo palico po tleh velikost na¬
vadnega groba in pravi pričujočim se¬
stram: »Glejte, tu me boste pokopale."

Herman Jožef je v samostanu ves
postni čas opravljal službo Božjo. Še
cvetno nedeljo je bil toliko terden, da je
končal vsa cerkvena opravila. V torek
potem ga napade huda merzlica, ki ga je
ze!6 prevzela. Blizo smerti je bil dve uri
zamaknjen. Ko se zopet zavh, pritoži se,
da ga ni hotel uslišati mili Bog. Kaj ga
je prosil, tega ni povedal. Kmalu potem
pa pravi: „0 Gospod, v tvoje roke iz¬
ročim svojo dušo!" Izdahnil je svojo čisto
dušo v roke Jezusu in svoji nebeški Ma¬
teri Mariji 7. mal. travna 1236.

Njegovo telo so zakopali na kraji,
kterega je poprej označil. Bratje Stein-
feldskega samostana pa so želeli nazaj
njegovo sveto telo. Ker so se pa nune

temu ustavljale, privolil je Kolinski škof
menihom. Ko so njegovo telo čez šest
tednov vzdignili, bilo je še nepoškodo¬
vano. Tako je prišel Herman Jožef po
veliki noči nazaj v Steinfeld, kakor je
rekel pri svojem odhodu. Njegovo telo
počiva še zdaj v farni cerkvi. Tretjo ne¬
deljo po veliki noči obhajajo slovesno
njegov god. Takrat pride iz vseh krajev
sila veliko ljudij počastit tega gorečega
častilca naše ljube Matere Božje.

(Ott Marianum. Bolland. M. R. XI.)

15. Sveti Benedikt Jožef Laber.

(Umeri 16. mal. travna 1783.)

Sveti oče Leon XIII. so na najlepši
praznik Matere Božje, 8. grudna 1881,
štiri Gospodove služabnike z navadno slo¬
vesnostjo med svetnike prišteli. Ti novi
svetniki so: Sveti Lorene Brindiški, sveta
Klara Montefalska, sveti Janez Kerstnik
de Rosi in sveti Benedikt Jožef Laber.

Med njimi je čuden svetnik Sveti Be¬
nedikt Jožef, ki je v beraškem stanu v
nebesa prišel in je bil velik častilec naše
ljube Gospe in Matere Marije.

Marsikteremu mehkužniku današnjega
spridenega časa se bo morebiti cel 6 gnu¬
silo življenje, kakoršno si je izvolil ta
čudni mož; a po njem je on dosegel
krono nebeško, ktero bo posvetni gizdalin
javeljne dobil.

Zgled tega nenavadnega svetnika nas
bo opomnil, da voljno prenašamo brid¬
kosti in težave, ktere nam je morebiti
naložil dobri nebeški Oče; kaže nam, kako
zamoremo pod varstvom nebeške kraljice,
v naj večjem siromaštvu biti zadovoljni in
veseli.

Sveti Benedikt Jožef je doma tam
gori visoko na Francoskem, blizo Angleš¬
kega, v vasi Ametah, v Bulonjski škofiji.
Rojen je bil 26. sušca 1748; torej en
dan po prazniku oznanjenja Devici Mariji,

63

menda prav v znamenje tiste velike lju¬
bezni in priserčne udanosti, ktero je po¬
zneje v Loreti skazoval svoji prečeščeni
nebeški Materi in vsej nebeški družini.

Benedikt je bil pervi petnajsterih
otrok revnih starišev; imeli so malo
posestvo in majhno kupčijo, ter so svoje

Kdor ga je videl, bil ga je vesel. Zdel
se mu je, kakor čisti angeljček v revni,
ponošeni obleki.

Vsi, ki so poznali malega Benedikta,
mislili so, da je to dete poklicano v du-
hovski stan. Pač bi bili stariši radi to
posebno srečo doživeli, ali njihova rev-

otroke v strahu
Božjem vzrejali.

Benedikt je bil
bistrega uma, do¬
brega spomina in
natančno pokoren.

Perve besede,
ktere ga je bogo-
Ijubna mati na¬
učila, bile so :

Jezus, Marija, Jo¬
žef ; ta materin
naukje bil začetek
njegovi posebni
ljubezni do svete
družine. Ko je ne¬
koliko odraste!,
hodil je v domačo
šolo, v kteri je
učil gospod vi-
karij. Pozneje je
hodil v večjo šolo
v Nedonu. Tu je
rekel neki učitelj,
da med dvema ti¬
sočemu učencev ni
imel nobenega, ki
bi imel toliko lepih
lastnostij, kakor
mali Benedikt.

Otročjih igrač nikdar ni imel. Kar¬
koli je dobil prostega časa, čital je lepe
bukve. Z vsem zadovoljen ni nikdar prosil
kake nove obleke. Še čisto majhno dete
pritergoval si je v jedi in pijači; druzih
ostrostij si je nakladal toliko, da so mu
morah stariši večkrat kaj prepovedati.
Kedar je le mogel, tekel je v cerkev.

ščina in množina
otrok jim ni pri¬
pustila toliko po¬
trebnih stroškov
za to. Imel je pa
njegov oče brata,
ki je bil župnik
v Erinu. Ta stric
je vzel dečka k
sebi; bil je deček
pohleven,ubogljiv
in razumen.

Dobri stric je
Benedikta lepo
pripravil k per-
vemu svetemu ob¬
hajilu, ktero je
prejel po skerbno
storjeni dolgi spo¬
vedi in prav z go¬
rečo ljubeznijo 4.

kimovca 1761.

Ravno tisti dan
je prejel tudi sveto
birmo. Njegova
sreča se ne da po¬
pisati. Vedno je
hrepenel po tej
nebeški hrani, da
jevelikrat pozabil

na vso telesno jed. — Na stričevem vertu
je včasih sadje pobiral, kterega pa ni¬
kdar nič ni pokusil, nekaj iz zatajevanja,
nekaj, ker se mu je zdelo greh, brez pri¬
voljenja kaj zaužiti. Ko je nekdaj jagode
bral, zaprosi ga mala deklica, naj bi jih
njej eno pest dal. Benedikt bi jej bil rad
ustregel, rekel pa je, da brez privoljenja

Sveti Benedikt

Jožef Laber.

64

stričevega tega ne sme storiti. Deklica
mu pravi, saj je to le majhna reč, in stric
ne bodo nič vedeli za to. To pohujšljivo
govorjenje je hudo užalilo Benedikta. Res¬
nobno je opomnil deklico, da Bog vse
vidi in vse vč; prigovarjal jej je, naj gre
prej ko prej k spovedi, ker je bližnjega
v greh napeljevala; pozneje jo je še
enkrat opomnil te dolžnosti. Deklica si
je ta opomin tako globoko vtisnila, da
ga ni pozabila še v poznejših letih ne, ko
je bila nuna v uršulinskem redu.

Že takrat bi se bil rad ostro postil.
Ker mu pa gospod stric tega niso pri¬
volili zavoljo njegove mladosti, vzelje le
najpotrebnejših in najslabših jedil. Če je
le mogel, umaknil se je v samotni ko¬
tiček v hiši, kjer se je priserčno pogo¬
varjal z Jezusom, z Marijo in s svetim
Jožefom. Neki stričev hlapec ga ni mogel
terpeti; večkrat gaje zmerjal, celč tepel,
pa Benedikt se ni nikdar zato pritožil;
veselo je vse prenašal, še posebno pri¬
jazno se je obnašal proti njemu. Beračem
je bil nad vse dober. Kedar so reveži
kaj manj dobili, rekli so: »Gotovo Be¬
nedikta ni doma. 8

Njegovo največje veselje je bilo, kle¬
čati pred tabernakeljnom; ako je bilo iz¬
postavljeno presveto Rešnje Telo, molil
bi bil rad noč in dan in častil svojega
Zveličarja v zakramentu ljubezni.

Rad se je učil. Nikakor pa ni maral
neslanih ajdovskih pisateljev, ktere si
mora še današnja mladež v višjih šolah
v glavo vbijati. Kaj rad je prebiral bukve
nekega misijonarja, ki popisuje peklenske
kazni in omenja malega števila izvoljenih.
Sklenil je vse storiti, da le peklu odide.
Večkrat je rekel: »Ako bi imela samo
ena duša pogubljena biti, ali se ne bom
bal, da bo pogubljena moja? 8  Poprijel
se je velikih ostrostij. Svojo hrano je
pogostoma ubogim razdelil; cele noči je
v najhujši zimi na golih tleh prebil. Kar

vleklo ga je k zatajevanju. Rad bi bil
stopil v najostrejši red, ki je v katoliški
cerkvi.

Ko je zvedel, da trapisti živijo silno
ostro, razodel je svojo misel gospodu
stricu. Ta ga pošlje domu, naj mu stariši
privolijo; ali stariši mu tega ne privolijo.
On pa ostane pri tej misli in le še ostrejše
živi. Bog pa mu zdaj pošlje hudo po-
skušnjo. On postane dušno nemiren; sku¬
šnjava ga tare, da njegov namen ni po
volji Božji. Nikjer ne najde miru. Ne
molitev, ne branje, ne spoved mu miru
ne prinese. Zdaj opravi duhovne vaje,
ktere sklene z vesoljno spovedjo; sku¬
šnjava je bila premagana; bil je zopet
miren.

V Erinu nastane leta 1766. huda, na¬
lezljiva bolezen. Benedikt je spremljal
svojega strica k bolnikom, kterim je lju¬
beznivo stregel. Tudi gospoda župnika
bolezen napade. Do zadnje ure jim lepo
streže in ko umerjejo, poda se domu v
Amete. Tukaj zamre vsej posvetnosti in
živi, kakor je bral, da živijo trapisti. Ko
mati vidi, da leži na tleh z gerčavim po¬
lenom pod glavo, očita mu to ostrost.
On pa pohlevno pravi: »Ljuba mati! ne
bodite hudi, ker me Bog kliče k ostremu
življenju, privaditi se moram že naprej. 8

Dali so ga stariši k drugemu stricu,
ki je bil tudi mašnik v Kontvili. Ta je
bil pobožen; ker bi bil Benediktu rad
spolnil njegovo sveto željo, stariši pa so
še vedno zoper to bili, svetoval mu je,
naj gre h kartuzijanom, ki so tudi silno
ostro živeli; stric mu dobi privoljenje, da
vstopi.

Po nekterih hudih skušnjah ga res
sprejmejo. Mislimo si njegovo veliko ve¬
selje! Ali pota Božje previdnosti so zares
čudovita. Benedikt je dete milosti Božje:
ima vse čednosti, ki so potrebne dobremu
redovniku, ponižen je, poterpežljiv, po¬
koren. Vendar ni bil poklican v samostan.

65

Komaj je stopil v  svojo celico, zapustil
ga  je že ljubi mir. Strah in dušne bo¬
lečine so ga prehudo napadle. Hrepenel
je, da bi zavoljo svojih (kakor je mislil)
velikih grehov veliko pokoro delal. Vo¬
dila v tem samostanu so mu bila vse
premehka. Le k trapistom ga je gnalo.
Predniki, polni usmiljenja ž njegovimi
bridkostmi, izpuste mladeniča; on gre zo¬
pet domu. Stariši so bili veseli, da je
svojo misel popustil in da bo postal maš-
nik. Ali Benedikt, ves oslabljen, drugo
jutro zopet prosi, naj ga pustijo v La-
trapo. Na vse ugovore je le to ponav¬
ljal: »Bog hoče; on mi bo že dal moči,
kolikor je treba.® Slednjič vendar privo¬
lijo njegovim silnim prošnjam in precej
se odpravi na pot. Šestdeset milj daleč
roma peš in konec listopada poterka na
vrata samostanska pri trapistih. Ali v
koliko bridkost spozna vnovič svojo zmoto.
Ostro vodilo trapistov tirja, da mora
imeti novinec najmanj 24 let. Benedikt,
še le 20 leten, verne se brez tolažbe zopet
domu, kamor čez štiri tedne ves shujšan,
žuljevih nog in v stergani obleki priroma.

Še enkrat je prosil pismeno, naj ga
sprejmejo v ostri red. Ali tudi zdaj ni
nič opravil. Šel je zdaj nazaj k stricu v
Kontvilo, da bi se učil modroslovja. Pa
njegov duh je bil le pri Bogu in za po¬
svetno učenost ni bil. Šel je zopet domu.
Rad je opravljal vsako kmetiško delo;
ali za to ga Bog ni namenil.

Na svet škofov se še enkrat poda h
kartuzijanom; ali nikakega miru nima,
čez šest tednov ga izpusti opat in mu
pravi: »Moj sin! previdnost Božja te ni
namenila za ta red; pojdi, kamor te Bog
kliče! “

Le še ga vleče k trapistom; ko ga
ne sprejmejo v enem, gre v drug samo¬
stan , kjer so še bolj ostro živeli. Tu
pa je hudo zbolel. V svoji bolezni je
bil tako spodbuden zgled, da je strežnik

V. del.

večkrat rekel: „Ta mladi Laber je svet¬
nik; o njem se bo še mnogo govorilo.®
Opat samostana mu je ravno tako rekel:
»Moj sin! previdnost Božja te ni name¬
nila za naš red; pojdi, kamor te Bog
kliče!“

Miren in potolažen je zopet zapustil
samostan ter se je udal v voljo Božjo.
Začel je življenje, ktero je do smerti
nadaljeval, — prav beraško in romarsko
življenje. »Bog hoče tako!® je pozneje
vselej odgovoril, ako ga je kdo zato
grajah

Zdaj se je s posebno ljubeznijo ober-
nil k Mariji, svoji nebeški Materi. Na¬
menil se je, romati v največje svetišče
Marijino — v Loreto. Med dolgo potjo
je obiskal svetišča, mimo kterih je šel.
Meseca listopada pride v Loreto. Pri
tej imenitni romarski cerkvi so spoved¬
niki raznih jezikov. Benedikt si poišče
francoskega jezuita, patra Bodetija. Ta
je občudoval velike čednosti tega berača.
Rad bi mu bil naklonil dobrote, do kte¬
rih imajo pravico francoski romarji v
Loreti. Akoravno reven, da ni mogel
bolj reven biti, zahvalil se je in rekel:
»Drugim je bolj treba, kakor meni." Sploh
od svojih spovednikov, ali na njihovo pri¬
prošnjo ni hotel nobenega daru. Če mu
je kdo drugi dal miloščino, sprejel jo je
hvaležno, pa večjidel je vse med druge
berače razdelil.

Bil je v Loreti deset dnij, vedno, od
jutra do večera, v presveti hišici, kjer je
Beseda meso postala. Od tod je romal
v Asisi, na grob svetega Frančiška, ki
je ljubimec svetega uboštva. Tu ga je
zapisal oče Tampelj 20. listopada 1770
v veliko bratovščino svetega Frančiška,
ter mu podal sveti pas.

Od tam potuje o deževnem vremenu
črez hrib v Rim; raztergana obleka ga
je malo varovala. V svoji beraški mavhi
je imel brevir, kterega je vsak dan po-

5

66

božno molil, novo zavezo in nekaj drugih
pobožnih knjig; drugega ni imel. Potoval
je najraje po stranskih, samotnih stezah,
da se je toliko lože pogovarjal z Bogom
in s svojo nebeško Materjo. Prenočeval
je na planem ali v kakem zatišji, ali
hlevu. V Rim je prišel meseca grudna
1770. Tri dni je bil v prenočišči sve¬
tega Ludovika, ker je imel kot francoz
pravico. Na to je živel pet mesecev med
ubožci svetega mesta; nihče ga ni poznal.

Proti koncu Marijinega meseca 1771
nastopi drugo romanje v Loreto. Mimo¬
grede obišče v Fabrianu kapelico svetega
Jakoba večjega. Bilo je na god svetega
Antona, da ga je opazoval mašnik, kako
je v kapelici klečal in molil. Cunje, ki
so mu bile za obleko, imel je prepasane
z vervico, na kteri je visela lesena skle¬
dica; zraven je ležala beraška mavha.
Bolj ko vsemu temu se je čudil mašnik
goreči molitvi tega berača, ki je imel
vse jutro svoje oči nepremakljivo uperte
na altar. Še opoludne, ko je vse šlo iz
kapele, videl ga je, kako je z razpetimi
rokami, v podobi križa gledal na taber¬
nakelj ali na podobo svetega Jakoba, ter
se ni ganil. Stermel pa je mašnik, ko ga
romar zvečer zaprosi, naj bi smel vso noč v
kapelici ostati. Mašniku se ta čudni berač
smili; povabi ga na prenočišče, ktero je
pri tej kapeli za tuje romarje. Benedikt
hvaležno sprejme to povabilo; ali štir-
najst nočij, ktere je tu prebil, se ni po¬
stelje dotaknil, zjutraj na vse zgodaj je
že zopet molil v kapeli. Prosil je, da se
je smel spovedati. Po spovedi je smel
pri sveti maši streči, dasi je bil ves ne¬
snažen in razcapan; ljudje so pa rekli,
da je svetnik stregel pri sveti maši. Maš-
nika pa je najbolj ganilo, ko je videl, s
koliko pobožnostjo je ta neznani berač
prejel sveto obhajilo. Benedikt ni bil le
spokornik, bil je tudi mož svete pokor¬
ščine, in brez spovednikovega dovoljenja

ni nič storil. Zato opravi dolgo spoved,
da se tudi posvetuje o svojih namenih
in zatajevanjih. Ko so pa ljudje začeli
o njem govoriti in ga občudovati, šel je
urno svojo pot v Loreto.

Tako je romal več let od enega sve¬
tišča v drugo. Obiskal je vsa imenitna
Božja pota po Laškem, po Švicarskem
in Nemškem, po Francoskem in Špan¬
skem. V Rimu in Loreti je bil vsako
leto. Po mestih je navadno prenočil v
prenočiščih za uboge; na deželi pa je
bilo dobro, kjerkoli je bilo.

Seveda mu tudi žaljenja in zaniče¬
vanja ni manjkalo. Ko gre neki dan v
mestu Baru iz cerkve, verže mu hudoben
človek kamen v nogo, da se mu kri vlije
iz rane. Benedikt omahne, pritisne svoj
križec na persi. Za hudobnežem pa niti
ne pogleda, ampak pobere kamen, poljubi
ga in k zidu položi, ter gre naprej.

Ko je konec leta 1772. potoval na
Špansko skozi Francosko, prebil je v hudi
zimi dalje časa v Mulinih v Burbonski
okrajini. Po dnevi je molil v korarski
cerkvi, po noči je bil na kašči Moretovi,
nekega zidarja; pa tudi po noči je večji-
del le molil in premišljeval. Takrat je
bila korarska cerkev nekaj okradena in
sum je letel na Benedikta. Vikar mu je
prepovedal v cerkev ter je celo nadlego¬
val gosposko, naj tega beraškega ro¬
marja iz mesta odpravi; vendar ga niso
pregnali. Njegovo sveto obnašanje v cer¬
kvi je občudoval župnik svetega Petra,
kjer je bil Benedikt Jožef večkrat pri
svetem obhajilu. Zakristan pa se je
bal umazanega berača ter ga je celo več¬
krat zapodil od obhajilne mize, kar je
Benedikt poterpežljivo prenašal.

Tu se je tudi zgodilo, da je veliki
četertek dvanajsterim ubožcem razdelil,
kar je imel kruha in graha, vsega za
kaka dva krajcarja vrednosti; ubožci so
jedli in nesli še polne posodice domu.

67

Mož pa, pri kterem je stanoval, bil je
dvanajst let hudo bolan. Okoli velike
noči misli, da bo umeri. Benedikt ga po¬
gleda, pa pravi: »Nič ni, nič ni.“ Mož
je ozdravel in je še deset let živel.

Ko so čedalje bolj kričali nad Lab-
rom, zapustil je ta kraj. Med ljudstvom
pa se je ohranil spomin, kako so ga vča¬
sih z vpitjem in zasramovanjem podile
cele derhali, kako so ga zapirali kot hu-
dodelnika in kako je bil enkrat celo tožen,
da je nekoga umoril. Mnogi pa so bili
te misli, da je čuden svetnik. Nihče
o tem ni bil bolj prepričan, kakor nje¬
govi spovedniki.

Po mnogem potovanji pride Benedikt
Jožef meseca malega travna 1774 zopet
v Rim. Tedaj si je poiskal svojemu za¬
tajevanju primerno stanovanje; to je bila
mokrotna luknja pod stopnicami neke hiše
na bregu Monte Kavalo, od koder je lahko
gledal prelepo podobo Matere Božje na
Kvirinalu. Vendar je prenočil velikrat pri
kakih cerkvenih vratih, ali po drugih
krajih, ki so po mučenikih bili imenitni.
Zlasti rad je hodil, pa tudi prenočil na
velikanskih razvalinah koloseja, kjer je
preteklo neizmerno veliko kerščanske kervi.
Toda, kjer koli je prenočil, premolil je
večji del noči.

Marijo preblaženo Devico si je izvolil
za svojo Mater, priprošnjico in posebno
varuhinjo. Ko si je po Božjem navda-
janji to ostro in spokorno življenje izvolil,
ni več mislil na svojo telesno mater; v
svojem zadnjem pismu jej je pisal, da je
ne bo poprej več videl, kakor še le v
dolini Jozafat. Spoznal se je očitno pred
svetom za Marijinega otroka s svojim
velikim rožnim vencem, kterega je vedno
na vratu nosil in ga bil bolj vesel, kakor
služabniki kraljevi svojih posebnih oblačil,
s kterimi se ločijo od drugih ljudij. Vsak
dan je molil na svoj rožni venec; pa ne,

kakor navadni ljudje, ampak z vnemo je
premišljeval njegove svete skrivnosti.

Kedar je bil v Rimu, šel je vsak
petek na vse zgodaj v cerkev sv. Marka,
ki je še iz četertega stoletja. Tukaj je
dolgo premišljeval pred altarjem Matere
Božje njeno veliko terpljenje; potem je
z drugimi verniki molil sveti rožni venec.
Ni pa poprej šel iz cerkve, da je prejel
blagoslov s presvetim Rešnjim Telesom,
prepričan, da ga Marija blagoslavlja s
svojim nebeškim Detetom. Vsak večer
pa je šel v cerkev Matere Božje, ki jej
pravijo „Marija de Monti“, kjer je molil
z drugimi lavretanske litanije. (V tej
cerkvi leži tudi njegovo sveto telo, kar
bom še omenil.)

Kjerkoli je bil, povsodi je vsem dajal
lep zgled s svojim spoštovanjem, s svojo
pazljivostjo, s svojo pobožnostjo in z vsem
svojim obnašanjem; ker je bil silno revno
oblečen v umazane cunje, občudovalo ga
je še bolj vse. Njegova zmeršena rudeča
brada, njegov suhi obraz in še merčes,
kterega je bil poln, to se je vsem gnu¬
silo; pri tem pa je imel nekaj nadze¬
meljskega, svetnikom lastnega; in to ga
je vsem zopet prikupilo.

Njegovo obličje je bilo čudno žareče,
ko je cele ure klečč zerl v podobo Ma¬
tere Božje in premišljeval njene velike
prednosti. Kdor ga je le enkrat videl,
želel ga je le še videti. Tako se je go¬
dilo med drugimi neki ženi, Dominiki
Bravi. Njej se je posrečilo, da ga je z
raznimi zvijačami pripravila, da je včasih
kaj malega sprejel. Neki dan mu po¬
nudi pomaranč; on vzame eno in jo jd
z olupkom. Žena ga opomne, naj nikar
tako ne jč, to mu ne bo dobro storilo.
Benedikt pa pravi, da je njegov želodec
vajen grenkobe.

Navadno je jedel suhe skorje ali pa
odpadke raznih jedil, ktere je pobiral po
raznih ulicah, ali pri vodnjakih. Kaj bolj-

5*

68

šega si ni privoščil. Miloščino, ktero je
dobil, razdal je drugim beračem. Neki
človek ga je gerdo tepel, ko je videl, da
je drugemu dal dar, kterega mu je po¬
delil, češ, da dar zaničuje. Benedikt je
bil v svojem sercu neizrečeno vesel tega
zasramovanja. Sploh je najrajši imel tiste,
ki so ga  zaničevali. Ko je šel po mestu
od ene cerkve v drugo, zaničevali so ga
dostikrat malopridneži in z blatom nanj
metali; on pa se še zmenil ni za to.
Neki dan se ga je lotilo kakih dvanajst
pobalinskih postopačev; pretepali so ga,
za brado in za lase so ga vlačili sern-
tertje, pljuvali so mu v obraz, v oči in
v usta; on pa ni kazal nikakoršne ne-
volje. Oče Gambrini, ki je bil več let
njegov spovednik, vpraša ga o tem pre¬
ganjanji ter sili na to, da bi maloprid¬
neže tožil in da mu bo že on pomagal.
Benedikt mu pa pravi, da to pač ni truda
vredno; in zdaj mu razloži, koliko veselje
on občuti, kedarkoli ga zaničujejo in za¬
sramujejo. Zdelo se mu je tudi, da je
to popolnoma po pravici zavoljo njegove
nehvaležnosti do Boga. Celo po sili bi
bil rad zaničevan. Skoraj bos je včasih
nosil za svojim pasom nogavice, ktere
mu je kdo podaril. Vesel je bil, ako so
mehkužniki bežali in se ga ogibali za¬
voljo njegovih cunj in zavoljo njegove
žive srajce.

Da bi svoje telo še bolj pokoril, hodil
je na solnce, kjer je najbolj pripekalo;
v hudi zimi je hodil gologlav in bos. Ko
mu v velikem mrazu dobra žena podari
volnato kapo, da jo kmalu drugemu be¬
raču. Ko mu neki čevljar hoče silno
raztergane čevlje izmeniti z novimi, za¬
hvali se mu ter gre naprej.

Bog mu je poslal tudi dušne brid¬
kosti. Akoravno je ostro pazil na svoje
oči in svoja ušesa in ženske ni nikdar v
obraz pogledal in se je sploh tako gro¬
zovito zatajeval, nadlegovale so ga vendar

hude skušnjave zoper sveto čistost. Vselej
se je urno zatekel k molitvi, premišljeval
je bridko terpljenje Kristusovo, zdihoval
je k svoji nebeški Materi, in ohranil je
neomadežano svojo kerstno nedolžnost.
Pozneje je bilo zadosti, da je le pogledal
križec, kterega je nosil na rožnem vencu.

Nekaj časa se ga je lotila tudi dušna
suhota. Satan mu je celo hotel upanje
vzeti, da ni v bukvah življenja. On pa
je stanovitno molil in večkrat je zdihoval:
„ Gospod, pomnoži in pokrepčaj mi upanje
do zadnjega zdihljeja!“ Bog mu je dal
zopet obilo milost in tako čudovito raz¬
svetljenje, da je njegov spovednik Gam¬
brini rekel, da bi mogel on biti učenec
svojega spovedovanca.

Od leta 1777. je Benedikt navadno
v Rimu prebival; zato so mu sploh rekali
„rimski berač". Le v Loreto je romal
vsako leto. V Rimu pa ni bilo svetišča
ali slovečih svetinj, kjer bi on ne bil
molil. Vedno je bil zraven, kjerkoli so
imeli štirideseturno pobožnost; zato so
mu nekteri tudi rekali: „berač štiride¬
setih ur". Za premišljevanje si je od¬
biral prazne in zapuščene cerkve, kjer
ga ni nihče motil, ko je v svoji goreči
ljubezni zdihovaje govoril s svojim Bo¬
gom in s svojo nebeško Materjo. Več¬
krat je deržal roke križem čez persi in
imel na pol odperte oči.

Posebno rad je bil v že imenovani
cerkvi „Marija de Monti". Tu je cele
dopoldne klečal in nepremično zerl v po¬
dobo Matere Božje. V ljubezni se je
topil; in ni se mogel premagati, da je
včasih svoja notranja čutila naznanil z
besedami, ki so njegovo ljubezen razode¬
vale in na ktere so pazili ljudje, ki so
se nalašč postavili blizo njega. Slišali
so: »Moja Mati!“ — »Marija moja Mati!“
Večkrat pa niso mogli razumeti. Neki
njegov životopisec pravi, da je Benedikt
pred Marijino podobo klečal toliko po-

69

božno, kakor da bi bil nepremičen kip;
njegove oči so bile tako ljubeznivo in
živo v Marijo uperte, da ni nič trenil,
če je tudi kak ropot nastal v cerkvi.
Kdorkoli ga je videl, presunil ga je in
k pobožnosti nagnil ta pogled. Marsikdo
je šel v cerkev, in ko je nekaj časa molil
presveto Režnje Telo, postavil se je tako,
da je lahko od strani videl Benedikta;
njegovo serce se je veliko bolj vnemalo,
ko je gledal ljubečega služabnika prebla-
žene Device Marije, kakor če bi bil po¬
slušal najboljšo pridigo. Njegovo spo¬
korno življenje, njegova nedolžnost, nje¬
govo zaničevanje posvetne nečimernosti
in samega sebe in njegove druge čed¬
nosti kazale so očitno, da Marijo časti
posebno s tem, da posnema njene pre¬
lepe čednosti.

Da je Benedikt Jožef več let zapo¬
redoma romal na Marijino Božjo pot v
Loreto, omenil sem že. Vendar naj še
kaj zapišem o tem. V tem Marijinem
svetišči je celi dan molil, dokler je bila
cerkev odperta, ali pred altarjem svetega
Rešnjega Telesa ali pa v sveti Marijini
hišici; v njej je bil najraji, kedar ni bilo
nikogar notri. Takrat so mu tekle solze
svete radosti in z gorečo ljubeznijo je
poljuboval svete stene, ki so bile toliko
let stanovanje Sinu Božjemu. Jako živo
si je tukaj stavil pred oči svoje duše,
kako je preblaženo Devico v tej hišici
pozdravil angelj Gospodov, kaj je obču¬
tilo presveto Serce Marijino, ko je po¬
stala Mati svojega Stvarnika. Premišljeval
je, kako je Beseda meso postala, med
nami, posebno v tej hišici, prebivala.
Gledal je v duhu, kako je mladenič
Jezus stregel in pokoren bil Mariji, svoji
Materi in svetemu Jožefu, svojemu red¬
niku. O tukaj v naj večjem svetišči na
zemlji našemu beraču Benediktu nikoli ni
zmanjkalo tvarine za sveto, presunljivo
premišljevanje. Ako je bila cerkev polna

pobožnih romarjev, sklonil se je v kakšen
kotiček ali za kak steber, da ne bi bil
nikomur nadležen, ali pa je v predvoru
opravljal svoje molitve. Po noči je bil
perva leta na zunanjih cerkvenih stop¬
nicah. Ko ga nekdaj gospod Valerij
opomne, da je to nezdravo, odgovori mu :
„Bog hoče tako! 8

Tista leta je bil v Loreti spovednik
Tampelj, ki je bil bolj oster in romar¬
jem ni bil posebno nagnjen. Perva leta
se ni dosti zmenil za Benedikta, ker
večkrat je kteri razcapan berač nadle¬
goval ljudi na tem Marijinem svetišči.
Tudi se ni dosti zmenil za hvalo, ktero
so ljudje dajali Benediktu. Ko pa pride
Benedikt leta 1776. že petič v Loreto,
bliža se spovednici, iz ktere je ravno
opoldne vstal spovednik Tampelj. Hotel
ga je prositi, da bi smel v Loreti na¬
daljevati svoje spokorno življenje. Tam¬
pelj je bil ž njim osoren in ni vedel,
kaj bi mislil o tem čudnem beraču. Ko
je popoldne vpričo drugih ljudij njegova
pisma našel v redu, hoče imeti še spo¬
vedne in obhajilne lističe iz Rima. Be¬
nedikt se skloni ponižno in molči, dasi-
ravno je pater ostro govoril. Občudoval
pa je njegovo ponižnost in poterpežlji-
vost. Prosil je Boga, da bi ga mogel
pravično soditi. Drugi dan mu je rekel
k spovedi priti. Zdaj je zvedel, da je
bil pred enim tednom pri spovedi in da
gre k svetemu obhajilu, kolikorkrat mu
spovednik privoli. Pater ga vpraša, zakaj
ni včeraj odgovoril, ko ga je vprašal po
spovednih lističih. Benedikt globoko
zdihne, solze ga polij 6 in trepetaje pravi:
»Zato, ker so bili zraven Francozje. 8  Ko
pater pregleda njegovo čisto neomadeže-
vano dušo, ko se je ž njim menil dalje
časa, obšla ga je nekaka sveta groza;
življenje tega ubožca se mu je zdelo po¬
dobno življenju svetega Frančiška in nje¬
gove visoke misli so se mu zdele misli

70

svete Terezije. — Prigodilo se je, da je
neki večer, že dve uri po solnčnem za¬
hodu, šel cerkveni služabnik iz cerkve.
Ko gre v temi po mostovži pred cer¬
kvijo, zadene na nekoga, ki je na svojem
obrazu ležal na tleh; ko se nič ne gane,
mislil si je Cerkvenik, da mora tu ležati
kak pijan človek. Zjutraj na vse zgodaj,
preden odpre cerkvena vrata, hoče se
prepričati, če še leži tam, kjer ga je
zvečer pustil. Kako se pa začudi, ko
vidi, da je tu znani berač Benedikt, ki
je še ravno tako ležal na svojem obrazu.
Bila je pa tam na mostovži čudodelna
podoba preblažene Device Marije. Pred
to podobo je ležal Benedikt Jožef celo
noč na svojem obrazu, ves zamaknjen v
premišljevanji svoje nebeške Matere, ter
še čutil ni, ko se je Cerkvenik zvečer
spodtaknil nad njim. Ko ga zjutraj vidi
Cerkvenik, jasno mu je vse. Ko je to
pravil spovedniku Tampelju, reče mu
ta: „0 Bog, da bi mi posnemali ta zgled!“
Ako si mi mislimo, kako je Benedikt na
svojem obrazu celo noč ležeč častil svojo
Mater Božjo, mislimo si pa tudi lahko,
da je preblažena Devica svojemu ljub¬
ljencu gotovo razodevala svojo materino
ljubezen in mu je kazala nebeško lepoto
in slavo, ktera čaka tudi njega, ki se je
toliko ponižal in vanjo ves zamaknil v
premišljevanji.

Pater Tampelj se je tri dni pogo¬
varjal ž njim; zapisal je svojo sodbo o
tem čudnem beraču, ker si je mislil, da
bi znala kedaj važna biti, ter je zraven
pristavil, da se sme popolnoma verjeti
popisu tega čudovitega francoskega svet¬
nika Benedikta Jožefa Dabra. Ker so pa
nekteri romarji svoje veselje razodevali
spovedniku Tampelju, češ, da je spove¬
doval svetnika, novega svetega Alojzija,
novega svetega Aleša, bežal je Benedikt
iz Lorete; pozneje se je skerbno ogibal
Tampelja.

Zvedel je Benedikt, da je okoli velike
noči najmanj romarjev v Loreti. Zato
je ta čas on romal semkaj. Kteri so
spoznali njegovo sveto življenje, želeli so,
da bi pri njih prenočeval. Tako si ga
je pobožna hiša Sčrijeva želela. Stara vdova,
ktera je Sorijevim pomagala pri kupčiji,
dala je Benediktu večkrat kaj vbogaime.
Njej so naročili, naj pregovori svetega
berača, da bi pri njih prenočil.

Benedikt pravi: „Rad sprejmem to
dobroto." Ko vdova prinese to nazna¬
nilo, bilo je veliko veselje v hiši. Urno
mu pripravijo ubožen prostorček, ker so
dobro vedeli, kako Benedikt uboštvo ljubi.

Pozno na večer pride res Benedikt s
svojo mavho na rami in s palico v roki,
ter ponižno pozdravi Sorijeve: „ Hvaljen
bodi Jezus Kristus!“ Potem vpraša go¬
spodinjo Barbaro: „Mar mi hočete res
to dobroto storiti, da me boste imeli čez
noč?"

„ Seveda, “ odgovori veselo dobra žena,
„le pojdite, da vam pokažem, kje boste
prenočili."

Ko ga pa pripelje v izbico, vpraša
Benedikt, ali nima kakega manjšega pro¬
storčka, „ zakaj z berači ni, da bi se pre-
voljno ravnalo; zadosti je, da jih pod
streho hočejo." Ko vidi celo priprav¬
ljeno posteljo, pravi: „0,  pa zakaj to
pripravljate; ubožec, da se more stegniti
po tleh, pa ima vse, česar mu je treba."
Žena odgovori, da je le revna postelja;
sicer mu je pa na voljo dano, jo li hoče
rabiti, ali pa ne; ko mu še večerje po¬
nudijo, ne more dosti hvaležen biti ter
ugovarja, da je vse le preveč, in užije
čisto nekaj malega. Sili pa gospodarja,
naj ga zaklene v izbico, ker je berač in
tujec.

Ko zjutraj zgodaj odpre gospodar
Gavdencij, molil je romar že davno. Na
to gre urno v cerkev. Ker se je dekli
berač studil, gre Barbara sama postiljat.

71

Postelja je bila čisto malo vtisnjena.
Merčesa pa na njej ni videla nobenega,
dasiravno je po Benediktu vse gomazelo.
Zvečer se je torej vračal, še tešč, v to
stanovanje. Stal je, dokler mu niso rekli
vsesti se. Vrat ni sam odpiral, ne za¬
piral. Vsi so ga silno spoštovali.

Ta družina pa je bila revna; ko neki
večer Gavdencij toži beraču svoje nad¬
loge, ozre se Benedikt večkrat proti nebu,
kakor da bi k Bogu zdihoval na pomoč ;
res se je Sorijevim na bolje obernilo. V
treh letih, kar je na svojem romanji Be¬
nedikt pri njih prenočeval, poplačali so
svoje dolgove in si dobro opomogli. Sami
so to hvaležno spoznali, ter so dejali:
»S tem beračem je prišel blagoslov Božji
v našo hišo."

Vselej so bili žalostni, kedar se je
njihov gost vračal nazaj v Rim. Celo go¬
spodar se ni mogel premagati in je jokal.
Željno so pa pričakovali dneva, ko je bil
namenjen zopet priti.

Leta 1781. je šel Benedikt že sredi
posta iz Rima, pa je še le po beli ne¬
delji prišel k Materi Božji v Loreto. Pri
Sorijevih so ga dolgo čakali in bili v
skerbeh zanj. Zamudil se je bil med-
potoma na nekterih svetiščih. Ko ga Gav-
dencij neko dopoldne vendar sreča, vabi
ga silno razveseljen precej s seboj. Ali
Benedikt ga zaverne: „ Naj prej k Materi
Božji; potem pridem k vam, da sprej¬
mem vašo dobroto."

Veseli ga težko pričakujejo; a dolgo
se je mudil pri Materi Božji. Tu mu je
bil čas vedno prekratek. Proti večeru ga
gre Gavdencij iskat in najde ga pri cer¬
kvenih vratih, ter ga pripelje domu.
»Hvaljen bodi Jezus Kristus!" pozdravi,
ko stopi v vežo, kjer ga vsi čakajo. »Tudi
letos mi hočete usmiljenje skazati? Pa
vam bom nadležen?" — »Ne, ne," za¬
verne dobra Barbara, »le vsi bomo vas

veseli. Le pojdite v izbico, ter ravnajte
po svoji volji!"

Tudi to leto mu je bilo vse predobro.
Barbara bi mu bila rada boljšo obleko
preskerbela. Neki večer mu dene srajco
na posteljo, da bi mu njegovo oprala.
»To ne bo pomagalo nič," pravi berač.
»Pač, bo pomagalo; če na poti zbolite,
ali pridete v kako bolnišnico, dobro bo,
če boste imeli čisto srajco," prigovarja
mu Barbara. Ker mu ponuja srajco, za¬
hvali se prav lepo in jo vzame. Tudi so
ga pregovorili, da je zamenil svojo ruto,
s ktero si je pot brisal in je bila vsa
razcunjena. Barbara mu je še hotela
napraviti drugo suknjo, da bi ga branila
mraza in deževja in bi se ljudem toliko
ne gnusil zavoljo razcapanosti. Ali za¬
stonj je bilo vse prigovarjanje; ostal je
v svojih ljubljenih cunjah.

Štirnajst dnij se je tisto leto mudil
pri Materi Božji. Ko se je odpravljal v
Rim, prosili so ga Sorijevi, da naj prav
gotovo zopet pride drugo leto. Sprejel
je hvaležno še košček kruha in močno
palico, ktero so mu dali; in tako je šel
»ter nas zapustil", kakor je rekla Bar¬
bara, »v veliki žalosti. Mi smo ga imeli
za svetnika, in nihče ne verjame, kako
se nam je dobro godilo, kedar je bil pri
nas; blagoslov Božji je bil očitno z
nami."

Leta 1782. je po gorah sneg zapa¬
del. Dva in dvajset dnij je hodil Bene¬
dikt iz Rima v Loreto. (Kako velikansk
razloček! Ko smo leta 1877. popotovali
iz Rima v Loreto, smo se vozili le pet¬
najst ur! Kako velikansk bo pa tudi
razloček z zasluženjem! Bog, bodi nam
milostljiv na priprošnjo svetega berača
Benedikta Jožefa!) Ves shujšan in spe¬
han je prišel na veliki četertek v Loreto.
Mimogrede se je oglasil pri Sorijevih,
kakor so ga prej to leto prosili; odložil
je svojo mavho ter šel naravnost v cerkev,

72

ne da bi bil kaj zaužil. Pozno zvečer se
je vernil; Barbara mu napravi nekaj bolj¬
šega, kar je pa le iz pokorščine prav
malo pokusil. Zjutraj na vse zgodaj je
bil že zopet v Marijini hišici.

Veliki petek proti večeru je bil pri
spovedi pri patru Aljmerici-ji. Tudi ta
spovednik je občudoval nedolžnost in spo-
kornost njegovo, ter mu je privolil, da
sme v soboto in v nedeljo pristopiti h
Gospodovi mizi. Ko pride zvečer k So-
rijevim, je ves zamišljen; ko mu ponu¬
dijo, da bi se odteščal, odgovori žalosten:
»To ni večer, da bi človek jedel. Naš
Gospod Jezus Kristus je dosti terpel ta
dan, pa ni nič jedel. “ Ker je pa dobra
gospodinja le silila, vzel je čisto nekaj
malega. Ni pa bil navadnega veselega
duha.

Drugo jutro je na vse zgodaj pri
spovednici patra Aljmericija, da se še
enkrat prav močno obtoži svoje nevred¬
nosti in svoje nehvaležnosti; ta dan je
še posebno premišljeval terpljenje Gospo¬
dovo, ktero je prestal, ko so ga s ter-
njem kronali. Sploh je on imel bolj
kratke molitve ter je le bolj premišljeval;
ta njegov spovednik je pozneje rekel:
»Popolnoma sem prepričan, da je ta raz-
tergani, umazani berač eden izvoljenih,
ki imajo vednost svetnikov."

Vprašal ga je: »Ali pridete tudi k
letu?" Romar odgovori: »Ne." — „Pa
zakaj ne?" — »Moram iti v domovino."
Spovednik misli, da hoče iti na Fran¬
cosko; zato pravi: »Ali ne pridete čez
Loreto, ako potujete v domovino?" Be¬
nedikt na to trikrat zaporedoma zaterdi:
»Ne, oče moj, jaz moram v domovino."

V četertek po veliki noči se je od¬
pravil zopet v Rim; ko ga vprašajo, bo
li drugo leto zopet prišel, odgovori po
kratkem premisleku: »To bo težko šlo.
Ako se ne vidimo več tukaj, videli se
bomo pa zopet v nebesih. Tako se je

poslovil tudi pri Sorijevih. Gavdencij ga
še vpraša, če ničesar ne potrebuje; pravi
mu, da bi mu majhen križec veliko veselje
napravil; njegov je bil že polomljen.
Hitro mu ga prinese iz prodajalnice, ter
ga mu obesi na vrat. Benedikt se lepo
zahvali in še zakliče: »Hvaljen bodi Je¬
zus Kristus!" ter odide v Rimsko mesto.
Zadnjikrat je bil v Loreti.

To leto je bila zgodnja zima, da je
s svojim mrazom še pomnožila navadna
pokorila našemu svetniku. Hodil je bos
in razgaljenih prsij po snegu in po vodi.
Premočen in prezeben je velikrat prebil
svoj čas v cerkvi pred Bogom in pred
nebeško kraljico. Dva mašnika sta ga
vendar pregovorila, da je sprejel od enega
stare čevlje, od drugega hlače. Druge
obleke, ki so mu jo ponujali, ni hotel,
rekoč, naj jo dajo drugim bolj potrebnim;
vendar ni mogel biti nihče bolj potreben.
Bil je že ves merliču podoben. Hud ka¬
šelj ga je neprenehoma nadlegoval, da je
popolnoma oslabel.

Na spomlad 1783 je pa solnce zgodaj
začelo pripekati. To je bilo Benediktu
nova prilika zatajevanja. Stal in hodil
je po solncu ter se ogibal vsake sence.
Tako je lazil od enega svetišča v drugo.
Bil je vedno vesel; njegova duša je uži¬
vala ljubeznive tolažbe, ktere mu je dajal
njegov Zveličar Jezus Kristus, in ktere
mu je pripravljala ljuba Mati Božja.

Dasiravno so ga telesne moči vidno
zapuščale, obiskoval je vendar razne
cerkve, kjer je priserčno molil svo¬
jega Jezusa v zakramentu presvetega
Rešnjega Telesa in kjer je cele ure pre¬
mišljeval pred podobo svoje ljube Matere
Božje. Ker je bil celemu Rimu dobro
znan berač, čudili so se ljudje, videči ga
tako oslabljenega, kako je toliko zmožen.
Tihi teden pade enkrat na sredi ceste na
tla. Ker je bil še tešč, verže ga sla¬
bost v omedlevico. Ljudje mu prihitijo

73

na pomoč in da bi se nekoliko okrepčal,
ponudijo mu nekaj vina; ali le težko so
ga prisilili, da je nekaj kapljic vzel.
Njegova priserčna želja je bila, da bi za-
mogel do konca stanoviten ostati v svo¬
jem ostrem zatajevanji. Da bi Jezusu
podobnejši postal, pil je poslednje dni
jesih. Ko so mu to branili, rekel je:
»Tudi Jezus ga je pil iz ljubezni do nas,
preden je umeri. “

Veliki torek je prosil v prenočišči
pri svetem Martinu, kamor je na noč
hodil z drugimi revnimi, da bi smel pre¬
cej iti na posteljo. To je bilo pervo po-
lajšanje, kterega si je želel. Šel je na
posteljo, pa je le glavo na steno naslo¬
nil, ter je čakal skupne večerne molitve.
Ko so drugo jutro dali znamenje, naj vsi
ubožci vstanejo s kerščanskim pozdrav¬
ljenem: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!®,
bil je Benedikt že pripravljen iti po svoji
navadi v cerkev. Nadzornik mu prigo¬
varja, kakor vč in zna, naj ne hodi iz
hiše, ker se je bal, da bo zdaj zdaj
umeri. Pa zastonj je bilo vse prigovar¬
janje. Svetnika je gnalo k Jezusu v
svetem Zakramentu. Nadzornik uredi, da
ga nekdo spremi v cerkev Matere Božje
de Monti, ter naznani ob enem predstoj¬
niku Manciniju, kako je z beračem Be¬
nediktom. Ko prileze na svojo palico
opert v cerkev, verže se poslednjikrat
svojemu Zveličarju v najsvetejšem Zakra¬
mentu in svoji nebeški Materi k nogam,
ter moli in premišljuje pri svetih mašah.
Pazljivo in ves presunjen posluša sveti
pasijon, kterega bere mašnik veliko sredo
pri sveti maši. Ko sliši besedo »ekspi-
ravit® (izdihnil je svojo dušo), ga tako
hudo pretrese, da so se čudili, ko so ga
drugi videli, kako more še živ biti; te¬
lesne moči mu toliko pešajo, da se je
komaj izvlekel iz cerkve, da bi se zunaj
na čistem zraku kaj okrepčal, kakor je
mislil. Na stopnicah pred cerkvijo je

obsedel. Ker se je vsakemu smilil, kdor
ga je videl in ga je sploh vse spošto¬
valo, bila je kmalu velika množica pri
njem, in vsak bi mu bil rad kaj postre¬
gel. On se je zahvalil za ponujeno mu
ljubezen. Ni pa šel od tam, ker je upal,
da se bo kmalu vernil v cerkev. Silna
žeja ga je mučila; rad bi bil zaprosil
malo jesiha, da bi posnemal svojo kri¬
žano ljubezen, pa si ni upal; poprosil je
malo vode; ko mu podajo kozarec vode,
povzdigne jo s tresočo roko kvišku, da
jo daruje Gospodu v spomin žolča in je¬
siha, ki ga je umirajoč pil za nas.

Med tem pride tudi cerkveni pred¬
stojnik Mancinij. Benediktu je bilo hudo,
da se trudi zavoljo njega ter mu pravi,
da ničesar ne potrebuje. Mancinij naroči,
da bi poslali po njegovega spovednika,
ker je mislil, da bi ga spovednik najlože
pregovoril, da bi sprejel potrebno po¬
strežbo. Benedikt pa pravi, da spoved¬
nika ni treba klicati.

Na to pride Benediktov prijatelj, me¬
sar Zakareli. Ko vidi svojega ljubega
berača merliču podobnega, pravi mu:
»Benedikt, vi ste hudo bolni in potrebu¬
jete postrežbe; hočete li iti k meni?®
— Svetnik spozna glas in z umirajočimi
očmi pogleda moža ter prav tiho pravi:
»V vašo hišo! jaz sem zadovoljen!®

Precej ga skušajo odpeljati k Zaka-
reliju; a Benedikt je bil tako slab, da
ni mogel iti. Primejo ga pod pazduho,
da ga spravijo naprej. Ko pridejo ž
njim pred hišo, odpovedo mu noge po¬
polnoma. Zadene ga Zakarelijev sin na
rame ter ga nese po stopnicah; saj je
bil lahek, kakor majhno dete. Ko ga
mislijo na posteljo položiti, brani se, češ,
zanj je dobro na tleh; pokoren vendar
ne ugovarja, samo da ga ne slečejo.

Urno pokličejo nekega patra; ko ga
ta vpraša, če li kaj potrebuje, odgovori
mu slabotno: »Nič, nič!® Ko ga še

74

vpraša, kedaj je bil zadnjikrat pri sve¬
tem obhajilu, odgovori mu komaj: »Malo,
malo!" Te so bile poslednje njegove
razumljive besede. Ležal je mirno in
tiho z zapertima ustnicama. Le slaboten
zdihljej se je včasih slišal. Roke je ne-
kterekrati premahnil, da jih je zopet skri-
žema položil čez persi.

Podelili so mu sveto poslednje olje.
Kakor je bilo videti, Benedikt ni tega
opazil. Zdihljeji njegovi so bili čim dalje
slabeji. Včasih je odperl oči, in mašnik
mu je podal križec; pa ni se moglo raz¬
ločiti, ali še pozna podobo Zveličarjevo.
Zdravniki mu niso vedeli kaj pomagati.
Njegov obraz je bil čisto miren; ger-
granja in nikakoršnega mertvaškega potu
ni bilo. Kakor podoba sladkega mini je
ležal. Pogled nanj je bil tolažljiv. Ljudij
se je obilno zbralo; čudeč se so govorili
o njegovih čednostih in molili.

Pri solnčnem zahodu so vzdihljeji po¬
jenjali, vedno slabeje je bilo dihanje.
Eden pričujočih menihov začne moliti lav-
retanske litanije. Pri klicu: »Sveta Ma¬
rija!“ se razlije nenavadna belina čez
obličje umirajočega. Izročil je svojo dušo
svojemu Stvarniku in Odrešeniku.

Ravno so po mestu zvonovi zazvonili
k Zdrava-Mariji. Pričujočim se je zdelo,
da zvonijo k srečnemu vstopu svetniko¬
vemu v nebesa. Bil je star pet in tri¬
deset let in eden in dvajset dnij.

Eno leto pred svojo smertjo je po¬
vedal svojemu spovedniku, da mu je Jezus
Kristus naročil, da bo pokopan na epi-
steljski strani v cerkvi Matere Božje de
Monti. Spovednik je to skrivnost razodel
samo trem drugim bogoljubnim mašni-
kom, ki so bili tega posebno veseli, ko
so z lastnimi očmi videli, da se je to
prorokovanje resnično zgodilo. Kardinal
vikar Marko Antonio Kolona je privolil,
da je bilo z bliščem spremenjenja obdano
telo svetega berača 20. malega travna

— ravno na veliko nedeljo — pokopano
v nalašč zanj pripravljeni kraj na epi-
steljski strani velicega altarja pod podobo
preblažene Device Marije, ktero je toliko
častil v svojem življenji. Kakor da bi
nebeška Mati s tem še ne bila zado¬
voljna, da je bil njen zvesti služabnik
tako lepo posvečen, razglašen je bil po
Božji previdnosti sveti Benedikt v svet¬
nika na praznik neomadežanega spočetja
preblažene Device in Matere Marije, ker
je posebno častil ravno to preimenitno
čednost prečudne nebeške kraljice.

Med njegovo smertjo so v Loreti Gav-
dencij in njegova družina željno pričako¬
vali prihoda priljubljenega berača. Ko so
se veliko sredo menili o njem, pravi pet¬
letni sinček Jožek z vso odločnostjo:
»Benedikt ne pride, Benedikt umira!"
Zlasti materi, dobri Barbari, dela je ta
beseda težko, ker se je bala, da ne bi
bil kje na poti zbolel. Dete pa pravi:
„0 Benediktu ni slabo, pa ne pride,
umira. “

Dobra žena je še zmiraj upala. Ve¬
liki četertek je mislila, zdaj, zdaj mora
priti romar. Jožek pravi: »Saj sem vam
povedal, da Benedikta ne bo; on je mertev,
šel je v nebesa." — »Kdo ti je to po¬
vedal, Jožek?" vpraša vznemirjena mati.
»Nihče; pa moje serce mi tako pravi",
zaverne dečko.

Ko so drugi dan le še govorili o bla¬
ženem romarji, preneha otrok z igranjem
ter pravi: »Benedeto je mertev; Bene-
deto je v nebesih?"

Na večer pred belo nedeljo je dobila
družina po nekem korziškem vojaku pismo
iz Rima s poročilom, da je Božji slu¬
žabnik Benedikt Jožef Laber umeri. Mati
poskusi še svojega sinčka ter pravi:
»Jožek, Benedikt je prišel." Otrok pa
naravnost reče: »Povedal sem vam, da
je mertev; Benedeto je v nebesih!"

75

O ti prečudni svetnik, sveti Benedikt
Jožef! ki se zdaj raduješ pred obličjem
presvete družine, ktero si tu na zemlji
tako priserčno ljubil in častil; prosi mi¬
lega Jezusa, naj nam dodeli na pri¬
prošnjo svoje preblažene Matere Marije
in svojega zvestega rednika svetega Jo¬
žefa in na tvojo priprošnjo tiste milosti,
ktere toliko potrebujemo v naših mlačnih
časih, da ne zgrešimo tudi mi prave poti;
ampak da zvesto spolnjujemo dolžnosti
svojega stanu in se v tvoji družbi enkrat
v nebesih veselimo! Amen.

(Monat. Rosen XII. Cvetje III.)

16. Zveličana Ana Krescencija Hbs.

(Umerla velikonočno nedeljo 1744.)

V samostanu III. reda svetega Fran¬
čiška v Kaufbajern na Bavarskem je
umerla zadnje ure na velikonočno nedeljo
leta 1744., kakor svetnica, zveličana de¬
vica Ana Krescencija Hos. Bila je stara
61 let, izmed kterih je 41 let preživela v
samostanu. Že papež Pij VIL je 28. ve¬
likega serpana 1801 spoznal, da so po¬
sebno velike njene čednosti in da so se
v življenji in po smerti na njeno pri¬
prošnjo godili mnogoteri čudeži.

Ta ponižna devica je prelep zgled,
kako moramo častiti preblaženo Devico
in Mater Marijo. „Kdor ljubi Jezusa,
ljubi tudi njegovo Mater; in kdor ljubi
Mater, ljubi tudi njenega Sinu. “  Te lepe
besede je večkrat govorila ta služabnica
Božja. Ravno te besede lepo spričujejo
nauk svete katoliške cerkve proti krivo¬
vercem ; opravičujejo pa tudi dejanje
svetnikov nasproti terdenjem današnjih
mlačnih in poveršnih duhov, ki tergajo,
kar je v življenji združenega in v svoji
modrosti kratijo Kristusu dolžno češčenje,
kjerkoli vidijo ali slišijo, da se priserčno
in goreče časti ona, ki je Devica in Mati,
polna milosti Božje, ki je spočela in ro¬
dila Božjo Besedo.

Krescencija je že v svojih otročjih
letih prav priserčno občevala z Gospo¬
dovo Materjo. Iz lastnega nagiba, ali
prav za prav po nagibu svetega Duha,
je storila že v svojem šestem letu iz lju¬
bezni do prečiste Device Marije obljubo
vednega devištva. Čista kakor angeljček
je bila takrat, in tako čista je vedno
ostala. Zavoljo njene nedolžnosti in za¬
voljo njene ljubeznive pobožnosti so jo
imenovali »malega angeljčka". Sploh vsi,
celo krivoverci, rekali so o mladosti njeni:
»Pobožna Ančika je bolj podobna angelju,
kakor človeku." Pozneje je pa v ljubezni
do Jezusa in Marije toliko gorela, da se
je zdelo, da živi le v Sercu in iz Serca
Jezusa in Marije.

Kdor koli jo je slišal, ko je govorila
o Mariji, bil je stermeč prevzet po nje¬
nih preljubeznivih besedah, s kterimi je
povzdigovala Mater milosti Božje in pri-
poročevala njeno češčenje. Kedar je iz¬
rekla ali slišala presladko ime »Marija",
globoko se je pripognila, ter je tako po¬
kazala tudi na zunaj pobožnost in lju¬
bezen, v kteri je gorelo njeno čisto serce.

Kaj rada je govorila o prednosti de¬
viške Matere. S premilimi in preljubez-
nivimi besedami je slavila »veličastno
hčer nebeškega Očeta, milosti polno Mater
Božjega Sina in čisto nevesto svetega
Duha, Gospo in kraljico nebes in zemlje,
veselje in gospodovalko angeljev, čudež
vse stvarjene lepote, Mater usmiljenja,
za Bogom in po Kristusu največjo sred-
nico našega zveličanja, po kteri spreje¬
mamo vse milosti in darove Božje".

Za skrivnost neomadeževanega spo¬
četja in vednega devištva Matere Božje
potezala se je močno, kakor je pričala
njena samostanska tovarišica, sestra Gab¬
rijela. Velikrat je rekla: »Največje ve¬
selje bi mi bilo, ako bi mogla, kot sužnja
ljubezni, svoje življenje dati za visoko
skrivnost neomadeževanega spočetja, in

76

ako bi mogla pričati s svojo kervjo, da
je Marija bila vsikdar Devica: pred roj¬
stvom, v rojstvu in po rojstvu svojega
Božjega Sina.

Večkrat so jo slišali, kako je izre-
kovala prelepe izreke preserčne hvale in
ljubezni, s kterimi je k svoji nebeški
Materi zdihovala in jo častila. »Naj te
hvalim, o ljuba Mati moja!" — »Moje
serce se veseli v Gospodu in raduje se
v Mariji, moji preljubi Materi!“ — »O
ve moči nebeške, pojte novo pesem Ma¬
riji, ki je milosti polna!" — »O Marija,
spomni se me in reci, da si Mati moja,
in dosti mi je!“ — O kolikokrat pa je
tako in enako na tihem zdihovala k svoji
preljubljeni nebeški Materi!

V čast Materi Božji je molila vsak
dan navadne dnevnice; tudi dnevnice neo-
madeževanega spočetja; potem sveti rožni-
venec, lavretanske litanije in prelepo mo¬
litev: »Pod tvojo pomoč in brambo..."
Tudi Marijino hvalno pesem: »Moja duša
poveličuje Gospoda..." Kedar so zvo¬
novi zapeli in vernike vabili, naj molijo
angeljsko češčenje, molila ga je Kres-
cencija vselej klečd; pa ne poveršno, ka¬
kor se skoraj navadno godi, ampak z ve¬
liko in spodbudno pobožnostjo.

Pred zapovedanimi prazniki Matere
Božje je opravljala devetdnevnice z ostrim
postom in pokorjenjem, s premišljevanjem
in drugimi molitvami, ktere je na delo¬
pust še pomnožila. O Marijinih praznikih
je imela opraviti le z hvaljenjem, z lju¬
beznijo in s pozdravljanjem preblažene
Device, in te dneve je kopernelo njeno
serce o toliki hvali proti Bogu, ki
je toliko dobrega storil Mariji, da ni
bilo ne konca ne kraja, in da svojih pri-
serčnih čutil ni mogla zakrivati pred
drugimi samostanskimi sestrami.

Njeno zaupanje na Marijino pomoč je
bilo neskončno veliko. Vse prejete do¬
brote je pripisovala priprošnji Marijini.

Serčno je terdila, da jej Marija ne od¬
reče nobene prošnje, da jej ta dobra Mati
s svojo materino postrežljivostjo marsi¬
kaj in veliko poprej že nakloni, predno
jo ona zaprosi; vse, s kterimi koli je
občevala, opominjala in napeljevala je,
naj bi ravno s tako terdnim zaupanjem
klicali Marijo na pomoč.

Ko je frančiškan, oče Dominik Gleih,
potožil, da ga noga boli in da težko
hodi, priporočevala mu je Krescencija
silno, naj se zateče k Mariji, ki je pomoč
kristjanov. Ubogal je, pa je zraven tudi
stavil svoje zaupanje na priprošnjo in na
zasluženje te služabnice Božje; takoj je
bil uslišan.

Kedar je šlo za spreobernjenje ka¬
kega grešnika, zatekla se je z vsem za¬
upanjem k »pribežališču grešnikov", in
to velikrat s prečudnim uspehom; tako
je delala v vseh zadevah, v bridkostih,
v nevarnostih, v dvomih; pa tako zaup¬
ljivo in zanesljivo, kakor to zamore sto¬
riti le zares dobro dete nasproti svoji
preljubljeni materi. V svoji priprostosti
je razodevala veselje in žalost Mariji;
prav milo detinsko jo je za svet povpra¬
ševala in vse, kar je mislila in govorila,
kar je delala in terpela, vse je položila
v Marijine materine roke, da naj Marija
daruje vse to svojemu nebeškemu Sinu.

Njeno najljubše opravilo je bilo, da
je v svojem duhu spremljala preblaženo
Devico po vseh njenih potih, pri njenih
opravilih in težavah, da se je v svojem
sercu udeleževala Marijinega terpljenja in
njenega veselja. Pri tem premišljevanji
je imela priserčne želje, da bi bila Ma¬
riji in njenemu Božjemu Sinu postrežna
in vsa udana dekla. Pred božičem je v
duhu potovala z Marijo v Betlehem, ter je ž
njo v zapuščenem hlevu občevala v raznih
vajah, ktere jej je kazal Duh Božji v njihovi
popolnosti. Z Marijo je bežala v Egipt, ter
jej je stregla s prisečno ljubeznijo. Po-

77

tem jo je spremila nazaj v Nazaret in
tu si je prizadevala, da je v službo Ma¬
rijino posvetila vse, karkoli je delala v
samostanu. O postnem času je sočutno
čula z žalostno Materjo Božjo pod kri¬
žem ali pri Kristusovem grobu. Kedar-
koli je premišljevala Gospodovo terpijenje,
pozabila ni nikoli Matere njegove, ter je
čutila v svojem sercu ostrost tistega hu¬
dega meča, kterega je Simeon Materi
Gospodovi napovedal.

Ali njeno češčenje Matere Božje ni
bilo le v molitvi in premišljevanji. „Da
Marijo v njenih čednostih posnemamo, v
tem je pravo češčenje," rekla je Krescen-
cija večkrat. Njeno vsakdanje opravilo je
bilo, da je Marijo v duhu gledala, obču¬
dovala, Boga zato hvalila in prosila, da
zamore svojo nebeško Mater posnemati.
Kedarkoli je šla k svetemu obhajilu, po¬
kazala je vselej poprej svojo revščino
Materi usmiljenja, ter jo je prosila mi¬
loščine in veliko in priserčuo zdihovala
k njej, naj nebeška Mati njo, sveto dete,
obleče s tisto krasoto, ktero občudujeta
nebo in zemlja.

Take ljubezni in tolikega zaupljivega
češčenja pa tudi Mati milosti Božje ni
spregledala. V tein svetem prizadevanji,
da ali dete svojo Mater bolj ljubi in časti,
ali Mati svojemu detetu več milosti ska-
zuje, premagala je seveda Mati. Kres-
cencija je imela v Mariji vselej zadostno
hrambo v nevarnostih, vselej je dobila
moč v boji, tolažbo v terpljenji; kolikor
huje jo je pekel in svet napadal, toliko
več močij in brambe je dobivala v „ Da¬
vidovem stolpu". Velikrat se jej je pre-
blažena Devica prikazala, ljubeznivo se ž
njo pogovarjala, zveličansko jo podučevala
in jo napolnjevala z nebeško radostjo.
Še majhno dete je bila, in že jej Marija
obljubi, da jej bo skerbna mati in jej
bo pomagala v vseh potrebah. V praznik
Marijinega vnebovzetja je v prikazni gle¬

dala veličastni vhod nebeške kraljice v
sveto mesto Božje. V pervih letih nje¬
nega samostanskega življenja je s toliko
silo nad njo prihrumelo terpijenje in pre¬
ganjanje od vseh stranij, da je bila njena
poterpežljivost neki dan prehudo skušana.
V tej dušni bridkosti verže se v svoji ce¬
lici na kolena pred podobo preblažene
Device Marije; pa ne, da bi prosila, naj
jo Marija reši teh bridkostij; ampak pri-
serčno je vzdihovala, naj Božja Mati to
terpijenje na svojih deviških rokah podA
Zveličarju ter je položi v dar ljubezni v
njegovo presveto Serce. Nebeška kraljica
se jej prikaže v neizmerni časti ter jo
premilo nagovori: »Veseli me, da zamo-
rem dati svojemu Božjemu Sinu tako pri¬
jeten dar. Zagotovim te, da se bo za to
v tvoje serce razlil studenec Božjih mi¬
lo s ti j. “

Prav nadležno, kakor silna beračica,
prosila je „Mater lepe ljubezni", naj jej
izprosi vedno večjo ljubezen do Boga. Ko
je nekdaj prav priserčno prosila za ta
veliki dar, prikaže se jej deviška Mati s
svojim Božjim Detetom in pravi: »Moja
hči, ako se boš ponižala in sama sebe
uničila, kakor se je to moje Dete, ljubila ga
boš resnično in popolno." Nevesta Go¬
spodova odgovori: „0 moja Mati Božja,
z njegovo Božjo pomočjo hočem to sto¬
riti." Oberne se k Jezusu, rekoč: „0
moj preljubeznivi Jezus, sprejmi me ven¬
dar za svojo sužnjo in dodeli mi to mi¬
lost, da te iz vseh močij posnemam!"
Nebeško Dete jo milo pogleda in pravi:
»Ljuba moja! dam ti svojo ljubezen,
ljubi me, kolikor hočeš." Prikazen iz¬
gine; serce Bogu posvečene device pa
je bilo napolnjeno z radostjo nebeško,
ter je ljubezni toliko kipelo, da jo je
komaj prenašalo.

O božiči je neko leto hudo zbolela;
po vseh udih je grozovite bolečine ter-
pela. Imela pa je pri tem priserčne želje,

78

da bi vse te velike težave terpela v čisti
ljubezni do novorojenega nebeškega De¬
teta Jezusa, da bi tako množila njegovo
čast in njegovo dopadajenje. Zato je pro¬
sila Mater Božjo, naj bi ona te njene
bolečine malemu Jezušku tako darovala,
kakor ve, da mu najbolj dopade; ker bo
ta dar iz materinih rok nebeškemu De¬
tetu veliko dopadljivejši, kakor dar za¬
ničljive dekle.

Po tem lepem dejanji prikaže se jej
precej deviška Mati z Detetom Jezusom
ter jej smehljaje reče sladke besede:
„ Moj a hči, tvoje bolečine bodo polajšane."
Potem položi svoje nebeško Dete Kres-
cenciji v naročje. Mili Jezus pravi: »Moje
dete! tvoja ponižnost in tvoje terpljenje
me je k tebi potegnilo; ker, kakor me
kdo išče, tako me tudi najde. Kdor me
najde, bo imel življenje v obilnosti. Nihče
me ne preseže v ljubezni in v radodarnosti.
Poglej torej, kako ljubo in prijetno mi
je, ko veliko terpiš iz ljubezni do mene.
Bodi stanovitna in bodi mi zvesta; moja
milost ti bo velika. “ Dete Jezus severne
na materino naročje nazaj. Marija pa
sklene to prikazen, ko pravi: »Jaz sem
Mati lepe ljubezni, strahu, spoznanja in
svetega upanja; vedno bom tvoja Mati.*

Taka prikazovanja in skazovanja pri-
serčne ljubezni in tolike uljudnosti se
zdijo mlačnemu kristjanu seveda never¬
jetna. Ali v zgodbi svetnikov vseh sto¬
letij jih nahajamo, kar je prav zadostno
zapisano že v teh bukvah. Da jih lože
razumemo, pomislimo, da tudi občevanje
takih presrečnih duš z nebeškimi prebi¬
valci je priserčnejše, kakor navadnih krist¬
janov ; zato je čisto prav, da se ravno
tako občevanje tudi z nerazumljivo uljud-
nostjo povrača. Ljubezen in zaupanje,
ktero je imela Krescencija do svoje ne¬
beške Matere, presegala je vsako priserč-
nost, s ktero otroci ljubijo svojo telesno
mater. Zakaj bi tudi najboljše materino

Serce ne prestopilo mej navadnega reda,
in bi se ne bližalo ljubečemu otroku na
zemlji ?

Še pri smerti zveličane Krescencije
se je lepo razodevala ljubezen njene lepe
duše do nebeške Matere. Krescencija je
dala napraviti dve sreberni kroni, ozalj¬
šani z žlahtnimi kameni, za podobo svete
Ane z Marijo. Ko je v hudih bolečinah
ležala, pokazali so jej ti ravno kar na¬
rejeni kroni; ljubezen do Marije jo je
toliko prevzemala, da so se vsi čudili.

Njen večletni spovednik, oče jezuit
Pamer, pričal je, da se o Krescenciji
lahko reče, da je »neomadeževana lilija
v čistosti, lepo dišeča vijolica v poniž¬
nosti in prelepa vertnica v ljubezni do
Jezusa in Marije*. — Oj, da bi Kres-
cencijo tudi mi posnemali v teh prelepih
čednostih! (Mon. Rosen. VIL)

17. Sveti Janez Nepomučan.

(Umeri leta 1393.)

Mesec veliki traven je najlepši po¬
mladanski mesec. Pobožni Slovenci ga
kaj radi posvečujejo Materi Božji. Zato
mu sploh pravimo »Marijin mesec* ; tega
meseca obhajamo veliko godov priserčnih
častilcev naše ljube Gospe in Matere Ma¬
rije. Ker vem, da vsi udje naše slavne
bratovščine visoko častijo in resnično lju¬
bijo preblaženo Devico Marijo, ker vem,
da bi vsi Slovenci radi bili dobri otroci
naše nebeške Matere; zato bom — vsaj
tako terdno upam — ustregel, če za ta
mesec opišem nekaj več svetnikov, ki so
bili posebni častilci Gospodove Matere.

Naj pričnem s popisom svetega Janeza
Nepomučana, svojega patrona, da bi ga
vsi Slovenci še bolj častili in da bi se
po njegovi priprošnji vsi pri Mariji en¬
krat veselili.

Poglavitno mesto na Češkem je zlata
Praga, skozi ktero teče mogočna Veitava;

79

čez njo pelje starodaven most, ki je okra¬
šen z lepimi kamenitimi podobami mn o-
goterih svetnikov. Pešci, ki hodijo čez
ta most, še dandanašnji skazujejo po¬
sebno češčenje dvema podobama; in sicer
podobi preblažene Device Marije in po¬
dobi svetega Janeza Nepomučana. Če¬
tudi nimamo ravno velikih in natančnih
sporočil iz življenja našega patrona, ven¬
dar je to gotovo, da je bil poseben Ma¬
rijin otrok in njen veliki častilec; nje¬
gova zibka in njegov grob, njegovo živ¬
ljenje in njegova smert
nam to spričujejo.

Sv. Janez je bil rojen
v Nepomukih, majhnem
mestu blizu zlate Prage,
1. 1330. Njegovi že pri¬
letni stariši so ga spro-
sili na priprošnjo prebla¬
žene Device Marije, ter so
ga smatrali kot poseben
dar nebeške kraljice. Vse¬
mogočni Bog je že pri
njegovem rojstvu pokazal,
da bo Janez čudno dete
milosti Božje. Prikazala
se je nad domačo hišo pri
njegovem rojstvu nena¬
vadna svetloba in čudne
lučice, ki so napovedovale
prihodnjo velikost in sve¬
tost visoko obdarovanega
otroka.

Že v pervih letih pa je prav nevarno
zbolel, da so vsi mislili, da bo umeri.
Njegovi dobri stariši so zaupali na pomoč
Božjo in na priprošnjo preblažene Device
Marije; zato so se zopet zatekli k Ma¬
teri Božji. Romali so v samostan cister-
cijenzov, ki so pri Zeleni Gori imeli pre¬
žalo cerkev, v kteri so pobožni verniki
visoko častili prelepo podobo Matere
Božje. Obljubili so Mariji, da hočejo dete
v njeno službo skerbno izrediti, ako ga

ozdravi. Janezek pri tej priči ozdravi.
— Ko je toliko odrastel, da se je na¬
učil brati, znal je kmalu tudi potrebne
molitve, da je pri sveti maši stregel.
Zato je na vse zgodaj kaj rad hodil na
Zeleno Goro, kjer je menihom stregel pri
najsvetejši daritvi. Kdorkoli ga je videl
pri tem prelepem opravilu, spodbujal se
je nad njegovo pobožnostjo in po pravici
so sodili na njegovo prihodnjo svetost.
Ljubezniv in prijazen, nedolžen in pri-
prost, kazal je bister in živ duh. Dobri
menihi so ga podučevali
v pervih vednostih. Tako
je Janez svoja perva leta
preživel v hiši Božji, ka¬
kor je Marija, njegova
nebeška Mati, prebila svojo
mladost v Jeruzalemskem
templji. Kakor Marija je
tudi Janez v pervi mla¬
dosti ljubil samoto in mo¬
litev, ter si je posebno
prizadeval, da je svoji ne¬
beški Materi vsak dan
novo veselje delal ne le
s pridnim učenjem, am¬
pak s ponižnostjo in či¬
stostjo svojega serca.

Njegovi stariši so ga
poslali na latinske šole v
Žatec, ktere je odlično do-
veršil. Potem je šel v

zlato Prago, kjer se je učil modroslovja
in bogoslovja, tako, da so ga vsi obču¬
dovali zavoljo njegove učenosti in še bolj
zavoljo njegove resnične pobožnosti. Od
mladosti sem pa je imel posebno nag-
nenje do duhovskega stanu in v to je
obračal vse svoje učenje; kolikor bolj se
je bližal koncu svojega učenja, toliko bolj
ga  je vleklo v duhovski stan, da bi se
posvetil zveličanju svojega bližnjega.
Zadnji mesec pa gre v samoto, da bi z
molitvijo, z zatajevanjem in spoznanjem

Sveti Janez Nepomučan.

80

samega sebe se pripravil s čistim, po¬
svetnosti prostim sercem za toliko ime¬
nitni stan Gospodovega mašnika.

Zavoljo njegove gorečnosti, ktero je
kazal na prižnici in v spovednici in ktero
je Bog očitno blagoslovil, izročil mu je
veliki škof prižnico in spovednico pri
farni cerkvi naše ljube Gospe v Tinjah.
V celih trumah so ljudje suli k njegovim
gorečim pridigam. Posebno radi so ga
poslušali učenci raznih šol v Pragi, kte-
rih je bilo do štiri tisoč. V kratkem so
zapazili veliko poboljšanje med ljudmi.
Najhujši razuzdanci so se skesani vračali
domu. Zavoljo njegovih čednostij, učeno¬
sti in tolike vneme izvoli ga škof ka¬
nonikom pri stolni cerkvi. Te časti se
on nevrednega šteje, ter se je brani.
Ravno ta ponižnost pa škofa poterdi, da je
visoke službe vreden. Tukaj se je go¬
reče ustavljal veliki razuzdanosti, kteri je
bilo udano plemstvo in ves kraljevski dvor.
Živo je opisaval gerdobijo in škodljivost
takrat splošne požrešnosti in pijanosti;
hudo je bičal nespodobnost v obleki in
druge očitne pregrehe. Z ostrimi bese¬
dami je svojim poslušalcem slikal sodbo
Božjo; v spovednici pa je z očetovsko
ljubeznijo sprejemal skesane grešnike.

Neki njegov životopisec piše: Spo¬
dobno, tiho in mirno, zadovoljno in čisto
življenje se je pri mladeži oživelo; kri¬
vico so poplačevali; stari sovražniki so
se spravili; družinsko življenje se je po
nauku svetega evangelja uravnalo; terdo-
vratni in prenapeti ljudje so veselo spol¬
njevali zapovedi Božje. Sploh veliko hu-
dobnikov se je poboljšalo in dobri so se
uterdili; nihče se ni mogel ustavljati
modrosti in duhu, ki je govoril. Koliko¬
krat je on, ljubljenec in častilec Matere
Božje, na prižnici ali v spovednici svojim
duhovnim sinovom in hčeram priporočal
češčenje svete Nazareške Device! Ko¬
liko duš je tako po Marijinih rokah pri¬

peljal k Jezusu, ki je začetnik in dopol¬
nitelj našega zveličanja, to bo razodel še
le tisti veliki dan, ko bodo razodete misli
vseh ljudij. Marija, njegova nebeška Mati,
ona, veselje angeljem, tolažnica žalostnim,
pribežališče grešnikom, mu je bila pre¬
čudna duhovna moč, s ktero je pridobil
prav veliko neumerjočih duš.

Kralj Venčeslav je še čisto mlad za¬
sedel kraljevi sedež. Slišal je hvaliti
Janezove pridige. Pokliče tega slovečega
pridigarja, da bi adventni čas v kraljevi
cerkvi pridigoval. Ni bil še po vsem
spriden; prepričevalne besede slovečega
pridigarja mu sežejo v serce, da, celo
poboljša se in opusti svoje pijančevanje
in svojo razuzdanost za nekaj časa. Ta¬
krat umerje škof v Ljutomericah; da bi
kralj Janezu pokazal svoje spoštovanje,
ponudi mu škofovski sedež. Janez pa se
ponudbi ustavlja. Kralj misli, da se Janez
boji velikega dela in odgovornosti. Po¬
nudi mu Višegrajsko prošti j o, ki je bila
ena pervih duhovnih služeb na Češkem,
s prav obilnimi dohodki. Pa tudi te bo¬
gate službe se je Janez odpovedal. Zdaj
ga postavi oskrbnikom miloščine. To je
Janez prevzel v zaupanji, da tukaj za-
more mnogo dobrega storiti in pri tem
tudi na kraljevi dvor kaj več uplivati.
Razumno in modro je oskerboval to
službo. Njegova soba je bila pribežališče
vsem nesrečnikom; bil jim je priproš-
njik; bil jim je pravi oče. S svojo ra¬
zumnostjo je zabranil in poravnal veliko
tožba. Imenitni in priprosti ljudje so
pri njem iskali tolažbe, sveta in pomoči;
vsi so mu zaupali.

Kraljica Ivana, hči bavarskega voj¬
vode Alberta, pobožna in dobra gospa,
poterdila se je po Janezovih pridigah
v bogoljubnosti, ter si ga je izvolila svo¬
jim spovednikom. Pač je potrebovala
takega vodnika pri tolikih bridkostih,
ktere jej je prizadeval njen kraljevi mož.

81

Njegovo surovo obnašanje proti Ivani je
bilo silno; pri tem se je udal še nesrečni
ljubosumnosti. Četudi je bila pobožna,
rastla je njena čednost le še pod vod¬
stvom tega modrega in svetega spoved¬
nika. Njej najljubši kraj je bila cerkev.
Cele ure, cele dneve je preklečala, zbrana
v pobožni molitvi, ktero je le popustila,
kedar je ubožce obiskovala in jim sama
stregla. S svojimi dvornimi deklami se
je le o Božjih rečeh pogovarjala. Sveti
ogenj Božje ljubezni je v sebi množila s
pogostim prejemanjem svetega obhajila,
z ostrim in vednim pokorjenjem. Pri
spovedi se je svojih malih slabostij, kte-
rih noben svetnik tu na zemlji ni prost,
tako skesano obtoževala, da je vselej
solze točila.

Ko je dobra kraljica v vodstvu sve¬
tega Janeza v čednostih vsak dan napre¬
dovala, pogrezal se je pa njen mož Ven¬
česlav vedno globokeje. Ni se zmenil ne
za deželo, ne za ljudi, stregel je le svo¬
jemu trebuhu, ter zabredel v najgerše
strasti; pri tem pa je svoje podložne ne¬
usmiljeno terl. Pobožna kraljica ga je
ljubeznivo prosila in opominjala; zato pa
si je le nove bridkosti nakopala. V teh
hudih nadlogah je bogoljubna kraljica
pomoči iskala v priserčni molitvi in v
solzah. V prejemanji svetih zakramentov
je dobivala tolažbo, svet in moč, da ni
obnemogla pod težkim križem.

Pa ravno njena večkratna spoved je
hudobnega Venčeslava pripeljala na ne¬
srečno misel, da mu je njegova žena tako
nezvesta, kakor je bil on nezvest. Njeni
uterjeni in znani čednosti, pa tudi nje¬
nemu svetemu zagotovilu ni hotel verjeti.
Na misel mu pride prestrašen namen,
naj bi jezik njenega spovednika bil izda¬
jalec njenih serčnih skrivnostij. Venčeslav
pokliče spovednika Janeza. S priliznjenimi
in zvijačnimi besedami mu razodene svoj
prederzni namen; Janez mirno pa resno

V. del.

dopoveduje kralju velikost greha, kterega
bi dopolnil mašnik, ki bi le najmanjšo
spovedano skrivnost razodel. Prosi in roti
kralja pri vsem, kar mu je sveto, naj
odstopi od te bogokletne sile; slednjič
mu zaterdi, da rajši sto in stokrat umerje,
kakor da bi se tako hudo pregrešil zoper
Boga, zoper svojo dolžnost in zoper sveto
spovedno molčečnost.

Kralj, ne vajen takega resnobnega
ustavljanja, zatajil je sicer svoj serd; pa
vedno je kuhal serd, kako bi se maščeval
nad zvestim služabnikom Božjim; kmalu
se mu je ponudila priložnost. Kraljev
kuhar je dal slabo pečenega kapuna na
mizo; to je bilo dosti, da je kralj zdivjal.
Urno zapovd, naj kuharja denejo na raženj
in ga počasi pečejo. Vsi dvorniki se zgro¬
zijo nad tem strašnim poveljem. Prepla¬
šeni, bledi se pogledujejo, češ, ako se
obotavljajo, tudi njih zadene taka grozo¬
vita kazen. Nihče si ne upa tej kraljevi
divjosti se ustaviti. Ko Janez to zve,
prosi, da sme stopiti pred kralja. Z mi¬
limi besedami je skušal potolažiti razdra¬
ženega kralja; ko pa nič ne opravi, očita
mu njegovo grozovitost. Prestrašno za¬
rjove zdivjani kralj; pokliče svojega suli-
čarja in preziraje vse spoštovanje do maš-
nika in svojo kraljevo čast zaukaže, da
pahne Janeza v najglobokejšo ječo, kjer
ga pusti tri dni brez jedi in pijače v
smradljivi, černi temi.

Janez se je obernil k Bogu in bil je
prečudno potolažen. Kralj mu pošlje svo¬
jega jetničarja s sporočilom, da bo takoj
rešen iz temne ječe, ako hoče spolniti
željo njegovo. Ali svetnik Božji odgo¬
vori, da se dd> raje raztergati, kakor da
bi le besedico iz spovedi povedal. Čez
tri dni pa pride kraljev dvornik v ječo
ter mu naznani, da je kralju žal, da ga
prosi, naj mu to naglico odpusti, in da
ga na juteršnji dan povabi h kraljevemu
obedu. Janez gre iz ječe na svoj dom,

6

82

verže se pred podobo križanega Jezusa
ter ga zahvali za rešenje, pa prosi Boga,
naj mu v prihodnjih bridkostih pomaga,
ter se vsega izroči v varstvo svoje ne¬
beške Matere.

Janez gre drugi dan res na kraljevi
dvor. Kralj ga prijazno sprejme, kakor
da bi mu ne bil čisto nič žalega storil;
tudi Janez je bil miren pri obedu. Po
obedu odpravi kralj vse druge goste; le
Janeza še priderži. Po nekterem nepo¬
trebnem besedovanji mu zopet razodene
svoje staro pregrešno zahtevanje. „Ne
da mi miru/ pravi, „ dokler mi ne poveš
vsega, kar se ti je kraljica spovedala.
Obljubim ti strogo molčanje, in bogato
te bom obdaroval. Ako pa terdovratno
molčiš, čaka te vse možno terpinčenje.
Izvoli si torej! Boljša ti je moja milost,
kakor moja jeza. 8  Janez se ne zmeni
ne za obetanje, ne za žuganje. Začne pa
kralju razlagati, kakšno službo ima spo¬
vednik in kako je zavezan na spovedno
molčečnost, ter lepo opominja kralja, naj
zataji svojo pregrešno radovednost. Za-
terdi mu, da mu je rad pokoren v vseh dovo¬
ljenih rečeh; tega pa storiti ne sme in da je
za vse pripravljen. Kralj se razserdi, za¬
kliče rabelja, kteremu norčevaje se pravi
„kume!“ ter zaukaže svetega spovednika
odpeljati v ječo, kjer naj ga na tezalnico
nategnejo in z baklami žgejo. Urno se
rabelji spravijo nad svetnika, gerdo ga
slečejo, na tezalnici neusmiljeno nategu¬
jejo in s smolnimi baklami na najbolj
občutljivih delih žgejo. Kralj je sam
gledal to neusmiljeno terpinčenje, deloma,
ker se je to prilegalo njegovemu zdivja¬
nemu značaju, deloma v nadi, da bo z
gerdo zvedel, kar z lepo ni dognal. Mož
Božji pa pri teh grozovitih bolečinah
svoje serce k Bogu povzdiguje ter le milo
zdihuje: „Jezus, Marija! 8  Rabelji so sto¬
rili vse, kar so v svoji grozovitosti pre¬
mogli; toliko huje, ker jih je kralj opa¬

zoval. Ali poterpežljivost Janezova je
vse premagala. Snamejo ga s tezalnice
in ga v ječo veržejo. Gospod pa obišče
svojega zvestega služabnika v ječi, ter
napolni njegovo dušo z nebeškimi tolažbami.

Slednjič pa kralj izpusti zvestega slu¬
žabnika Božjega, ali iz strahu, da bi
ljudstvo ne zvedelo njegovega četnega
dejanja, ali na prošnjo pobožne kraljice,
ki je Janeza kot svojega očeta častila in
ljubila. Janez ni nikomur razodel, kako
neusmiljeno je počenjal divji kralj ž njim.
Na tihem je zdravil svoje rane in kmalu
je zopet opravljal svojo navadno službo.
Svojo gorečnost je le še pomnožil, kakor
da bi hotel nadomestiti čas, ki mu bo
zdaj zdaj potekel; resno se je priprav¬
ljal na smert, ktero je po zdivjani kra¬
ljevi grozovitosti lahko gotovo pričakoval.

Bilo je neko nedeljo ne davno pred
smertjo, ko je po navadi pridigoval. Več¬
krat pa je ponovil besede: „Ne bom več
dolgo med varni. 8  Pri sklepu je bil s sve¬
tim Duhom napolnjen ter je s solznimi očmi
prerokoval, da bo v kratkem češko de¬
želo zadela huda bridkost; vstalo bo kri¬
voverstvo, ki bo ljubi domovini napravilo
veliko zlo. Takrat je pa po Češkem sv.
vera še čversta bila; zato se je to pre¬
rokovanje ljudem neverjetno zdelo; vendar
se je že čez 17 let spolnilo to žalostno
prerokovanje. Nesrečni Hus je svojo krivo
vero po Češkem tako plodovito zasejal,
da je nastala prestrašna vojska, v kteri
so krivoverci požgali in pokončali veliko
cerkva in mnogo samostanov. Konec svoje
pridige se je poslovil od svojih poslu¬
šalcev ter jih je prosil, posebej še svoje
sobrate, kanonike, naj mu odpustijo, ako
bi bil kedaj koga s svojim slabim zgle¬
dom morebiti kako pohujšal.

Ker je dobro vedel, kako zdivjan v
svoji strasti in v hudobije zakopan je
kralj, pričakoval je najhujšega; zato se
je na bližnjo smert pripravljal. Zadnji-

83

krat je romal v Staro Boleslav, kjer je
imenitna Božja pot Matere Božje in kjer
visoko častijo podobo nebeške kraljice,
ktero sta že sveti Ciril in Metod tukaj v
češčenje postavila. Tukaj je pokleknil
pred to starodavno podobo preblažene
Device. Vedel je, da je on Marijino dete;
saj so ga stariši dobili na njeno priproš¬
njo ; in Marija ga je v nevarni bolezni
prečudno ozdravila; ona mu je brez šte¬
vila milostij izprosila. Zato je tudi zdaj
v priserčni molitvi po Marijinih rokah
svoje življenje v dar ponudil nebeškemu
Očetu. Posebno pa je prosil svojo ne¬
beško Mater, naj mu na strani stoji in
pomaga s svojo mogočno roko v smert-
nem boji; po tako opravljeni pobožnosti,
s pomočjo Božjo prečudno okrepčan, je
bil s svojim duhom bolj v nebesih, ka¬
kor na zemlji. Hitel je v Prago nazaj
— v svojo smert.

Proti večeru pride do mesta. Kralj
stoji ravno pri oknu brez dela; vidi ga
priti. Stara ljubosumnost se obudi v nje¬
govem sercu. Nesrečna strast ga vsega
prevzame. Prav sam satan ga podpihuje,
da urno pokliče svetega moža k sebi. Ko
Janez stopi pred njega, zadere se kralj
strastno nad njim: „Umerl boš, ako mi
takoj ne poveš vsega, kar se ti je spo¬
vedovala žena moja. Zares, prisežem ti
pri Bogu, vodo boš žerl!“ Janezu so
bile te besede preostudne in nič ni od¬
govoril na to. Mirno je stal pred zdiv¬
janim kraljem. Venčeslav kriči in kliče
svoje služabnike. Ko prihitijo, ukaže jim,
naj termastega mašnika odpeljejo v tem¬
nico, kjer so ga,  po sporočilu starih pi¬
sem, zopet natezali na strašni natezal¬
nici, da bi ga prisilili, naj bi povedal,
kar kralj zahteva. Ker je bilo vse mu¬
čenje zastonj, zvezali so mu v temni noči
roke in noge terdo, ter so ga vlekli na
most reke Veltave in ga vergli v vodo.
To se je godilo, kakor piše slavni češki 1

zgodovinar Palacky, „ve čtvrtek dne 20.
brezna (sušca) 1393 večer o devate ho-
dine“ (uri).

Kralj je v svoji strastni zasleplje¬
nosti mislil, da bo černa noč zakrila nje¬
govo černo dejanje; ali Božja vsemogoč¬
nost je visoko povzdignila Marijinega ča¬
stilca. Čudna svetloba je bila napovedala
rojstvo svetega Janeza; še bolj čudna svet¬
loba je razodela njegovo mučeniško smert.
Po vsej reki je nastala velika bliščoba;
brez števila migljajočih zvezdic je pla¬
valo okoli svetnikovega telesa. Urno,
urno se je razglasil čudež po vsem mestu.
Vse je vrelo k reki, da vidi neznano pri¬
kazen. Tudi kraljica Ivana je iz palače
zapazila to čudno svetlobo; ker ni nič
vedela, kaj se je zgodilo, tekla je kralju
povedat to čudo; v svoji nedolžnosti po¬
vprašuje, kaj bi to moglo biti. Kralj pa
— strah in groza ga je bilo — beži,
in ne da nobenega odgovora svoji ženi,
ter se skrije, da ga tri dni nihče ne vidi.

Nebeške lučice so se vso noč leske¬
tale okoli svetega telesa. Z dnevom še
le je sveto telo prišlo na breg, kjer je
obstalo. Njegovo milo obličje se je ne¬
beško smehljalo. Ko to tudi stolni ka¬
noniki zvedč, gredo v slovesni procesiji
na breg in med neprešteto množico ver¬
nikov nesejo na svojih ramah svetnikovo
telo v bližnjo cerkev svetega križa, do¬
kler ne pripravijo njemu vrednega groba
v stolni cerkvi. To njihovo spoštovanje
in to neboječo serčnost je mili Bog takoj
prečudno poplačal. Ko so v stolni cerkvi
temu velikemu častilcu Matere Božje in
zvestemu služabniku Gospodovemu nov
grob kopali, zadeli so na velik zaklad
zlata in srebra in drugih dragocenostij.
Med tem pa je ljudstvo skupaj sulo v
cerkev svetega križa, da je še enkrat vi¬
delo telo svetega mučenika in svojega
ljubljenega pridigarja in spovednika. Po-
Ijubovali so njegove roke in noge in

6*

84

srečen je bil, kdor je mogel dobiti le
mali košček njegovega oblačila. Seveda
bi bil hudobni Venčeslav kaj rad zabranil
silno romanje vernih Pražanov; ali ni si
upal. Bal se je vstaje. Menihom cerkve
svetega križa je poslal povelje, naj telo
Janezovo na tihem spravijo v neznan
kraj, da ga ljudstvo ne bo dobilo. Oni
so sicer spolnili ta kraljev ukaz, ali to
je bilo le v večje češčenje svetega mučenca.
Na grobu je nastal prečudno lep duh,
da so ljudje urno zvedeli zanj, in vse
ljudstvo je romalo na njegov grob. Ko
je bil pa grob v stolni cerkvi dodelan,
vzdignili so sveto telo in zopet so ga
nesli stolni kanoniki v družbi veliko du¬
hovnikov, spremljani od nepreštete mno¬
žice pobožnih ljudij. Vsi zvonovi celega
mesta so zvonili. Ker bi bili vsi še en¬
krat radi videli njegovo obličje, odperli
so mertvaško kersto. Veliko bolnikov je
ozdravelo, ki so se dotaknili svetnikovega
telesa. Neutolažno so jokali, posebno še
reveži, kterim je Janez bil toliko dober
oče. Položili so ga v nov  grob in po¬
krili s kamenito ploščo. Napis, ki so
ga napravili v poznejši dobi, se glasi:
„Pod tem kamenom počiva truplo časti¬
tega in slavnega čudodelnika Janeza Ne-
pomuka, doktorja in kanonika te cerkve
in spovednika kraljice, kterega je Ven¬
česlav IV., kralj češki in sin Karola IV.,
grozovito mučiti in s Pražkega mosta v
Veltavo vreči dal v Gospodovem letu
1383,*) ker je stanovitno in zvesto ohranil
spovedno molčečnost.*

Ko je kraljica Ivana zvedela vse do-
godbe nedolžne smerti služabnika Bož¬
jega, postala je silno žalostna, ter je v
tej bridkosti toliko hirala, da je 1. pro¬
sinca 1397, brez otrok, umerla. Venče¬
slav je za nekaj mesecev zbežal na bližnji

*) Leto mučeništva nastavili so vsled pomote
za 10 let prezgodaj. Glej: „Rimski Katolik", I. tečaj,
6. zvezek, stran 597.

grad Žebrak, ker se je bal vstaje. Ko je
pa zvedel, da je vse mirno, vernil se je
v Prago; pa povernil se je tudi v svoje
stare hudobije, ter je svojo vest moril z
igro in s pijančevanjem. Ko je veliko
pravic zadejal, odstavili so ga 1400 nemški
knezi. Umeri pa je še le 1418 v strastni
jezi po mertvudu zadet, ne da bi se bil
spravil z Bogom.

Nadloge, ktere je Janez prerokoval,
prihrumele so v kratkih letih zares. Ne¬
marnost Venčeslava je bila kriva, da se
je Husova kriva vera po Češkem ukore¬
ninila. Grozovita vojska med domačimi,
Božji ropi in neusmiljena morija so bili
prestrašni nasledki, ki so lepo češko na¬
polnjevali in nadlegovali z zmešnjavo in
pogubo nad sto let. V teh hudih bojih
je pa grob svetega Janeza ostal neoskru¬
njen. Bog sam ga je obvaroval vsega
onečastenja razburjenih Husitov. Ko so
se ga pozneje krivoverci lotiti hoteli, ob¬
ležalo je njih veliko kar mertvih. Leta
1620. se je, v noči pred hudo vojsko,
prikazal cesarskim sveti Janez v slavni
družbi drugih deželnih patronov, in Češka
je bila rešena. Že z dnevom njegove
smerti se je pričelo njegovo češčenje; še
bolj pa se je množilo po tej čudni prikazni.

Ko so 15. malega travna leta 1719.
odperli njegov grob vpričo škofa in druge
slavne duhovščine, našli so, da so bile
vse kosti lepo sklenjene, pa brez mesa.
Jezik pa je bil cel, kakor jezik živega
človeka. Dejali so ta čudni jezik v steklo,
z zlatom in srebrom okovano in z biseri
okinčano, z napisom: „To je blaženi jezik
zavoljo spovedne molčečnosti utopljenega
svetega mučenika Janeza Nepomučana,
kterega so, pri ogledu njegovega trupla,
čez tri sto let, po Božji vsemogočnosti
našli nestrohnelega. “ Poterjeni s čude¬
žem te nestrohljivosti njegovega jezika
in po mnogoterih drugih čudežih, ki so
se godili na njegovem grobu, napravili

85

so še nov dokaz njegove svetosti: pre¬
bodli so njegov jezik, in tekla je kri iz
njega. Papež Benedikt XIII. ga je na
god svetega Jožefa leta 1729. slovesno
svetnikom prištel. Češka ga časti za svo¬
jega deželnega patrona. Vsi verniki pa
tudi za patrona v nevarnostih na vodi; zato
vidimo njegovo podobo na mnogih mosto¬
vih, zlasti po Slovenskem. Tudi se zatekajo
k njemu gerdo obrekovani in natolcevani.

Kaj lep je zdaj njegov grob v zlati
Pragi. Njegove svetinje počivajo v sre-
berni rakvi, ktero nosijo štirje veliki an-
gelji; zraven njih sedijo štirje manjši an-
gelji s svetilniki. Veliko nebo iz da-
masta, bogato z zlatom obšito, nosijo
zopet štirje sreberni angelji, ki so veljali
blizo devetnajst tisoč goldinarjev.

O sveti Janez! izprosi nam po ne¬
beški kraljici to veliko milost, da smo
tudi mi stanovitni, kedarkoli nas svet z
obljubo ali žuganjem k prelomljenju Božje
ali cerkvene zapovedi zapeljuje. Amen.
(Innsbruck. Legende.)

18. Sveti Paskal Bajlonski.

(Umeri 17. vel. travna 1592.)

Sveti Paskal je bil rojen 1540 v Teri-
Hermozi na Španjolskem. Njegovi sta-
riši so bili kmetje in so imeli nekaj ži¬
vine, da so pošteno preživih svojo hišo;
bili pa so pobožni in pravični. Paskal,
še majhen, tako da še hoditi ni mogel,
splazil se je neki dan v cerkev. Stariši
so ga z veliko skerbjo iskali povsodi, da

50 ga slednjič v Gospodovi hiši našli.

Ko nekoliko odraste, sili v šolo; ker
rad bi se bil kaj naučil; prerevni stariši
pa niso premogli toliko stroškov. Paskal

51 ve pomagati. Na paši je nosil vedno
male bukvice s seboj. Zaprosil je  zdaj
enega, zdaj druzega, da mu je pokazal
kako čerko. Tako se je z velikim tru¬
dom naučil dobro brati; celo pisati se je
navadil. Njegov namen je bil, dobre knjige

brati in opravljati dnevnice Matere Božje,
ktero je posebno častil in ljubil. Zato se
je navadno odtegnil od drugih pastirjev,
da se je sam toliko lože pogovarjal z
Bogom in s svojo nebeško Materjo. Ko
so drugi pastirji igraje se veselili, iskal
je on veselja le pri Bogu, ki ga je zares
učil pobožno živeti. Da bi Jezusa in Ma¬
rijo posnemal v uboštvu, hodil je le bos,
akoravno je za svojo čedo tekal po ro-
bidovji in po germovji.

Nekaj starejši vdninil se je za pa¬
stirja pri bogatem gospodu, kteremu se
je s svojim prijaznim, pohlevnim in po¬
štenim obnašanjem toliko prikupil, da mu
je nekdaj rekel: »Ljubi moj Paskal,
pusti pašo in pojdi z menoj v mesto. Jaz
nimam nobenega sina; tebi hočem dati
svojo hčer in te postaviti za dediča vsega
premoženja. “ — Kdo bi pač ne sprejel
take ponudbe ? — Paskal pa pravi: »Lepo
se vam zahvalim za toliko velikodušno
ljubezen; vendar privoliti v to ne mo¬
rem; sklenil sem, svojemu Bogu v ubo¬
štvu služiti; ne želim nikakoršnega pre¬
moženja, in ako bi ga kaj imel, razdelil
bi ga med uboge. “

Hudo mu je bilo, da so šle kljubu
vsi njegovi skerbi koze včasih v škodo;
hudo mu je tudi delo, da so se pastirji
včasih kaj sperli med seboj. To ga je
peklo; gnalo gaje, zapustiti nečimurni svet.

Nihče ga ni slišal, da bi bil kedaj
kako nespodobno ali preklinjevalsko be¬
sedo zinil. Sploh so ga imenovali svetega
ovčarja. Kedar se mu je kaj neljubega
pripetilo, hvalil je Boga ter rekel, da je
to milost Božja, za ktero mu moramo
hvaležni biti.

Kako priserčno je ljubil preblaženo
Devico Marijo, spričuje nam to, da je
vsak dan molil dnevnice v čast svoji ne¬
beški Materi; veliko drugih molitev je
njej v čast opravljal. Sveti rožnivenec
je imel vedno v rokah ali pa krog vratu.

86

Ko je izrekel ali le slišal presladko Ime
»Marija*, pripognil se je s kolenom. Na
svoji pastirski palici si je izrezal podobo
Matere Božje, verh palice pa mali križec.
To palico je večkrat v zemljo zapičil in
pred njo svoje molitve opravljal tako pri-
serčno, da je bil večkrat zamaknjen. Na
pašnikih je večkrat vode zmanjkalo. V
zaupanji na mogočno priprošnjo ljube
Matere Božje zasadil je svojo pastirsko
palico v tla — in namah privrel bister stu¬
denček iz tal, v veliko začudenje drugih
pastirjev. Večkrat so
ga našli, da je pod ka¬
kim drevesom molil Ma¬
rijine dnevnice ali sveti
rožnivenec. Kdo bi po¬
pisal vse češčenje, ktero
je opravljal ta ljubljenec
Matere Božje v čast
svoji nebeški kraljici,
ko je lepo mirno živel
na pašnikih pri svoji
čedi, v sredi lepih rast¬
lin pod prostim nebom?

Njegova detinsko-
priserčna ljubezen do
Matere Božje ga je na¬
potila na misel, da bi
svoji nebeški Materi v
čast postavil majhno
kapelico v samotnem

kraji; vse svoje imetje je v to obernil.
Imel je pa vedno to željo, da bi stopil
v kak samostan. Ko je kapelico zidal,
prikaže se mu preblažena Devica Marija,
in sveta Klara ž njo in sveti Frančišek.
Vsi trije se pogovarjajo ž njim ter ga
poterdijo v sklepu, naj gre v samostan.

Ko je še nekaj časa pasel čedo, in
to najrajši blizo kapelice Matere Božje,
rekel mu je njegov gospodar, naj še kam
drugam goni čedo, ker tu je že vse po¬
pačeno, ovce in koze nimajo kaj paše.
Ta mu pohlevno odgovori: »O pri Ma¬

teri Božji ne bodo škodo terpele!“ Res
je bila vsa čeda dobro rejena. Ko pa
le še premišljuje, v kteri red bi stopil,
povh mu Bog zopet v prikazni, naj gre v
samostan bosonogih menihov svetega
Frančiška.

Osemnajstleten se poslovi od svojih
starišev in znancev. Ko mu njegovi po¬
šteni bratje v misel vzamejo, naj bi se
zmenili, koliko bi on prejel premoženja
svojih starišev, pravi: »Meni je Bog za¬
dosti; jaz nočem nič časnega.* Ko mu
marsikaj ponudijo za
popotnico, vzame si le
košček kruha in majhno
bučo vode. Šel je v
Montfort, kjer so bili
bosi menihi in kjer po¬
božni verniki častijo
čudodelno podobo Ma¬
tere Božje. Poprosi, naj
bi ga v samostan vzeli;
ali ker ga  nihče ne
pozna, ne sprejmejo ga.
Zopet se vdnini za pa¬
stirja blizo samostana.
Kmalu je bilo njegovo
pobožno življenje znano;
zato ga čez dve leti
vzamejo v samostan.
Goreče se je lotil svo¬
jega poklica. Za naj¬

manjšega, najslabšega v samostanu je
želel biti. Vedno je bil delaven, ter se
ni nikdar kaj pritožil. Nihče ga ni videl
nevoljnega ali nemirnega. Vse njegovo
obnašanje je bilo sveto, tako da so nje¬
govi sobratje rekli, ko bo umeri, da bo
Gospod po njem delal veliko čudežev.
Postavili so ga za vratarja. Najbolj tiho
terkanje na vrata je slišal in veselo je
hitel gledat, česa kdo želi. Ako je srečal
kterega sobrata, priklonil se je tiho, ali
mu zašepetal kak pobožni izrek s toliko
ljubeznivostjo, da je vsem navdihnil svete

Sveti Paskal Bailouski.

87

misli. Pri vratih je vsakemu postregel
po njegovi želji. Ako ni mogel revežem
vselej dati, kar so želeli, stekel je na
vert, pa jim je prinesel kako lepo cvet¬
lico in jih tolažil, da naj jo vzamejo po-
terpežljivo, da jim drugikrat kaj boljega
dati zamore.

Ko so njegovi sobratje poobedovali,
nesel je urno ubogim odločeno hrano k
vratom. Pa preden jim je hrano razdelil,
molil je ž njimi; ravno tako tudi, kedar
so použili prejete darove. Gledal je pa
na njihovo potrebo, ter je starim, one¬
moglim ali bolehnim vselej z boljšimi
koščeki postregel. Med ubogimi je bil siv
starček, kteremu je vselej prihranil sebi
odločeni košček mesa in ga spoštoval kot
svojega očeta.

Kako ponižen je bil, spričuje nam
ta-le dogodek: V Valenciji je bil vratar.
Nekdaj ga strogi gvardjan hudo prime
vpričo cele samostanske družbe ter mu
po krivici očita, da ima preveliko zau¬
panje v se in da na svojo čednost pre¬
več daje. Paskal ga  mirno in z vidnim ve¬
seljem posluša, kakor da bi ga gvardjan
hvalil. To je njegovim sobratom hudo
delo, da je njihov sveti brat očitno tako
terdo svarjen. Ko gvardjan jenja, poljubi
mu Paskal v znamenje svoje hvaležnosti
nogo. Neki brat ga je hotel tolažiti za¬
voljo tega. On ga pa zaverne: »Vedi,
ljubi moj brat! to je bilo meni v zveli-
čanje.“ — O ponižnosti je pisal: »Od¬
loži vso lastno ljubezen in zaničuj samega
sebe. Priserčno želi, da bi bil zaničevan,
zasramovan, da bi te za najslabšega šteli.
Ne misli pa, da je to kaj velikega, ako
nad zaničevanjem in zasramovanjem ve¬
selje občutiš; saj veš, da to zares za¬
služiš zavoljo svojih obilnih velikih grehov. “

Ravno tako je ljubil resnično uboštvo.
Na svojem potovanji ni drugega užival,
kakor le košček izprošenega kruha. Nje¬
gova obleka je bila ponošena, zakerpana;

v njegovi sobici je bila le stara, razter-
gana odeja, lesen križec in papirnata Ma¬
rijina podoba; imel je pero s černilom
in nekaj koščekov papirja, da si je napisal
kako molitev ali kak vzdihljej. Navadno
je rekel: »Reven biti je nekaj sladkega.“
Seveda tega izreka današnji posvetnjaki
nikakor ne bodo poterdili. Ali uganka
pa je ta: Kdor se še ni naučil, da bi iz
ljubezni do najubožnišega vseh ubožnih
rad reven bil, ta pač ne bo trohice ve¬
selja v svoji revščini našel; on zdihuje v
revščini, kakor pod težkim jarmom. Kdor
pa svojega Boga in Zveličarja resnično
ljubi, skuša svojo ljubezen tudi dejansko
pokazati; to pokaže najlože, ako svojo
revščino voljno prenaša iz ljubezni do
Jezusa. Med svetniki ni nobenega, kteri
bi bil v bogastvu dobil kako sladkost.

Zmiraj je bil v pričujočnosti Božji.
Pri vseh svojih opravilih je svoje oči
proti nebu povzdigoval. Pred vsakim de¬
lom je molil ali vsaj k Bogu vzdihnil.
Neki dan mu ukaže gvardjan, naj v neki
imenitni zadevi piše očetu provincijalu.
On vzame podani papir ter gre v svojo
celico. Oez nekaj časa gre gvardjan gledat,
je li že skončal pismo. Ko na tihem
odpre celico, vidi Paskala na tleh klečati
in sliši, kako moli s povzdignjenimi ro¬
kami, v kterih derži papir in prosi Boga,
naj mu vodi pero in mu narekuje, kako
in kaj naj piše.

Paskal je lepo pisal o molitvi; pravi:
»Bog nas je tako revne in slabe na ta
svet postavil zato, da nas nekako sili,
da molimo in da po molitvi pridemo k
čednosti in k njemu. Molitev je vez, ki
naj nas navezuje na Boga. On ve, kako
koristna nam je njegova pričujočnost in
naše občevanje ž njim. On pa tudi ve,
kako nevarno je za nas, če smo le kra¬
tek čas ločeni od njega; ker Bog tako
priserčno želi, nam svoje milosti deliti,
zato terdno zaupaj, da ti bo dal, česar

88

ga prosiš. Ker Bog toliko rad daje,
prosi ga veliko bolj zato, da njemu ve¬
selje napravljaš, kakor da bi bil uslišan.
Ker on toliko želi, da bi nas uslišal,
zato čaka, da ga  mi prosimo, ter nas k
temu celo priganja. Torej, kedar moliš,
moli v ljubezni in iz ljubezni, priserčno
in silno. Odtergaj svojo dušo od vseh
posvetnih rečij in misli si, da na vsem
svetu ni nikogar, kakor le Bog in ti sam.“

Kar je pa drugim svetoval, to je tudi
sam natanko storil. Kedarkoli je ujel kak
trenutek, tekel je v cerkev pred svojega
Boga v zakramentu presvetega Rešnjega
Telesa; ako ga je zvonček stokrat po¬
klical k samostanskim vratom, tekel je
po svojem opravilu le še nazaj v cerkev.

K svetemu obhajilu je vselej pristopil
mirno in spodobno. Nikdar ni svojih očij
zavijal ali glasno in globoko vzdihoval,
kar začetniki duhovnega življenja kaj radi
počnč, kar pa ni prav. Res je, da no¬
tranja pobožnost se tudi zunaj razodeva
v mirnem, spodobnem obnašanji, v zata¬
jevanji očij, v povzdigovanji rok, v pri-
pogibovanji kolen. Kdo pa bo mislil, da
je zares pobožen oni, ki se pači v cerkvi,
kakor da bi se v gledišči nespametno
vedel? Nenavadno obnašanje pri molitvi
ni potrebno, velikrat je celo nevarno; ker
satan se posluži takega spakovanja, da
v sercu nespametnega molilca skrivaj za¬
neti neko dopadajenje nad samim sebi in
duhovni napuh. Najbolje storiš, da moliš
kakor drugi in nič posebnega ne počneš.

Kedar je bil pri svetem obhajilu, bralo
se je na njegovem obrazu notranje ve¬
selje. Tiste dni je bil še bolj tih, v Bogu
zbran. Večkrat je vzdihoval: „0 moj Bog
in Gospod, kdo sem vendar jaz, da se
me spominjaš in me toliko osrečuješ? —
O moj Zveličar, darujem ti svojo revno
dušo in svoje mlačno serce! — O Go¬
spod, daj meni slabemu moč; ozdravi

me, ker sem bolan; opraviči me, ker sem
grešnik! “

Kakor je vedno napredoval v ljubezni
do Jezusa, ljubil pa je vsak dan bolj Ma¬
rijo, svojo nebeško Mater. Čudno ga je
bilo videti o njenih praznikih, ko je nje¬
govo obličje bilo vneto ljubezni do pre-
blažene Device in bil njegov duh ves za¬
maknjen. Kako preserčna je bila njegova
pobožnost do ljube Matere Božje, kaže
ta-le molitev, ktero je kaj rad molil za
srečno zadnjo uro: „ O presveta, usmi¬
ljena moja Mati, o veličastna Devica, Mati
Božja, kraljica nebes in zemlje, Gospa
angeljev in ljudij, posebna priprošnjica
grešnikom in njih pribežališče, tolažnica
in pomoč žalostnim! O Marija, sladko
Ime, Ime polno veselja in moči, hči ne¬
beškega Očeta, Mati Božjega Sina, ne¬
vesta svetega Duha, oh, ozri se na me
ubogega grešnika! K tebi vpijem, pridi,
o presladka Gospa, pridi mi zadnjo uro na
pomoč! Ta ura je, zavoljo ktere te vedno
kličem; ne zapusti me ta trenutek, o pre¬
sladka pomočnica, ki se ti iz celega serca
izročujem. Pomagaj mi po Jezusu Kri¬
stusu, Gospodu našem! Amen. u

Vedel je, da tisti, kdor veliko govori,
pregreši se tudi marsikaj. Večkrat je
rekel: »Kdor svojih ust zapirati ne zna,
podoben je posodi, v kteri so prijetne
dišave, pa nima pokrova, zato se dišave
hitro izkadijo in izpuhtijo. Po svetem ob¬
hajilu si ti, moja duša! taka posoda,
polna prijetnih dišav — polna milosti
Božjih, polna svetih željd, in dobrih skle¬
pov — ako pa čez dan svoja usta od¬
piraš, mnogo žlobodraje, raztreseš se vsa;
potem poglej, koliko bo na večer v po¬
sodi tvojega serca še ostalo tega, kar je
Božja dobrota v jutro vanj položila. Zato
skerbno pazimo, da svoj zaklad pred ro¬
parji ohranimo. Če pa svoja usta vedno
odpiramo, vabimo jih, da nas milosti
Božje oropajo. “ — Kedar pa je bilo po-

89

treba, potegnil se je vselej za čast Božjo
in za zveličanje svojega bližnjega.

Večkrat je rekel: »Kdor hoče večno
zveličan biti, mora storiti tri reči: Imeti
mora proti Bogu serce detinsko, proti
bližnjemu serce materinsko, proti sebi pa
serce sodnikovo."

Ko je neki večer cerkev zapiral, šla
je uboga žena iz cerkve, pa mu je rekla:
»Jaz moram iti; pa vi še nekoliko mo¬
lite za me, ker imam tri bolne otroke,
in nimam koščeka kruha." — »Bom že",
pravi Paskal, in zaklene cerkev. Žena
postoji ter pri špranji skozi vrata gleda,
bo li samotarec res molil. Vidi ga kle¬
čati in moliti; v zaupanji na Božjo po¬
moč gre domu. Ko pride domu, najde dva
lepa hleba v omari. Drugo jutro pa pri¬
dete dve osebi, ki ste zvedeli o veliki
revščini žene, ter jo preskerbite z vsem
potrebnim, dokler otroci ne ozdravijo.

Marsikaj bi še zapisal o njegovi na¬
tančni pokorščini. Bog mu je dal tudi
dar modrosti in dar čudežev. Celo misli
in želje marsikterega je poznal. Neki
mož, ki je bil udan samostanu, posebno
pa Paskalu, spozabil se je toliko, da ga
je satan v svoje zanjke ujel ter se je s
tujo ženo zapletel v pregrešno zavezo.
Ko se neki večer poda po pregrešni poti,
zdi se mu, da sliši zvonček peti, in to
zmiraj bliže in bliže; slednjič se mu zdi,
da mu zvonček na pete bije, in vendar
ne vidi ne peresca ne prahu. Zdaj mi¬
lost Božja zadene njegovo zbegano dušo;
pravi: »Kaj, če ni to opominjevanje Božje,
ki me kliče s prepovedane poti?" Urno
seže po svoj rožnivenec in začne moliti;
takoj se verne. Drugi dan sreča nezvesto
ženo; nespametno se izgovarja, da ni
prišel, kakor sta bila zgovorjena. Žena
pa pravi: »Le Boga hvali, to je tvoja
in moja sreča. Moj mož je najel dva člo¬
veka, ki sta vse kotičke preiskala in ako
bi bila naju dobila, umorila bi naju bila." j

Ves preplašen gre v samostan. Ko Paskal
vrata odpre, zakliče: »O čast Bogu, da
ste tukaj; že dalj časa sem želel nekaj
prav imenitnega z vami govoriti!" —
»Pa kaj tacega?" vpraša mož.— „Oh,“
vzdihne Paskal, »prosim vas, zatajite
svoje pregrešno nagnjenje; v veliki skerbi
sem bil včeraj za vas; sinoči pa sem ve¬
liko preterpel!" Zdaj Paskal pove vse,
kar se je godilo; v duhu je vse videl.
Oba sta hvalila Božje usmiljenje; in mož
se je poboljšal.

Ker je za nebesa dozorel, hotel ga
je mili Bog k sebi poklicati. Neko ne¬
deljo ga  napade huda merzlica in bosti
ga začne. Rad bi bil vse zakril, pa ni
mogel. Drugo jutro ne more več vstati,
da bi cerkev odperl; drugi brat pride k
njemu in ga pokliče: »Pojdi, brat, in
odpri cerkev!" Paskal pa pravi: »Ljubi
brat, vzemi ti ključe; jaz ne morem;
bolan sem!" Urno pokličejo zdravnika;
ali bolezen ga je  hudo napadla; komaj
je dihal. Ni pa bilo slišati nikake pri¬
tožbe ; njegovo obličje je bilo čisto mirno
in veselo. Ko mu zdravnik pove, da bo
težko premagal bolezen, reče mu Paskal,
da bi mu ne bil mogel nič bolj veselega
razodeti; ker že dolgo se veseli smerti.
Prosil je, da so ga prevideli. Binkoštno
nedeljo glasno zakliče: »Jezus, Marija!"
Prekriža se in zaprosi brata, naj ga po¬
kropi z blagoslovljeno vodo. Iz tega so
sklepali, da vidi kaj strašnega. O pol
enajstih, ko je bilo pri službi Božji ravno
povzdigovanje, poklical ga je Gospod k
sebi. Smehljaje se umeri je mirno 17.
velikega travna 1592 v dva in petdese¬
tem letu svoje starosti. Ko so ga verniki
hodili kropit, zgodilo se je več čudežev.
Tako tudi pozneje. Leta 1690. ga je
papež Aleksander svetnikom prištel.

(Innsbruck. Legende.)

90

19. Zveličani Peter Krispin.

(Umeri 19. vel. travna 1750.)

Pobožni kapucin oče Avguštin lig je
spisal leta 1879. prav podučljive bukve,
ktere se imenujejo: »Cvetlice sv. Fran¬
čiška". V teh bukvah popisuje življenje
revnega, pa svetega brata kapucina, kte-
rega so sploh imenovali: »Ministranta
naše ljube Gospe".

Oče Avguštin tako-le piše: O kako
sladko je »presladko Ime Marija"! Kar
je nadložnemu bolniku po dolgi noči, v
kteri ni zatisnil trudnega očesa, pervi
blišč ljube jutranje zarije, — kar je trud¬
nemu potniku v ponočni samoti mila luč
svetle lune, in kar je prezeblemu beraču
o dolgem zimskem mrazu gorki žarek
spomladanskega solnca — to je nam
vsem na potovanji skozi to solzno dolino
tista preblažena Gospa, o kteri z vso
gorečnostjo poje sveta cerkev: »Kdo je
ta, ki pride, kakor vzhajajoča zarja, lepa
kakor luna, svetla kakor solnce?“  (Vis.
pes. 6, 9.)

Ko nedolžno dete izpregovori pre¬
sladko Ime »Marija", čuti se srečnejšega,
kakor je že, žalostni se potolaži s tem
Imenom na svojih ustnicah; slabi zadobi
moč; in zadnji vzdihljej pobožno umirajo¬
čega je »Marija".

Zato pa to presladko Ime »Marija"
tako radi izgovarjajo vsi katoliški krist¬
jani; zato potnika v katoliških deželah
po vseh potih in stezah pozdravljajo po¬
dobe Matere Božje; zato krase hribe in
doline, griče in ravnine hišice preblažene
Device — Marijine cerkve in kapele. Kdo
jih bo preštel le po naši ljubi domovini ?
Kdo še le po vsem kerščanskem svetu?

Bilo je 1. 1679. na rožnovensko ne¬
deljo, ko je v taki Mariji posvečeni ka¬
peli, na prijaznem gričku blizo mesta
Viterbo, mali zvonček zvonil, ter je ver¬
nike na vse zgodaj klical na ta ljubi

kraj, »Marijin dob" imenovan. Bogoljubna
grofica Maldačini je napravila tu slovesno
praznovanje »rožnovenske Matere Božje".
Ko je zgodaj v jutro pervikrat zvonček
zapel in vernike vabil na griček, počastit
nebeško kraljico, in je opoldne zvonil,
naj jo vse počasti z angeljevim češče-
njem, ves ta čas so Gospodovi mašniki
opravljali nekervavo daritev nove zaveze
v čast njej, ki je stala pod križem pri
pervi kervavi daritvi; pri vseh mašah je
stregel Peter, revnega Ubalda Fiorettija
enajstletni sin. Sveti Krizostom pravi,
da pri sveti maši obdajejo mašnike ne-
številni angelji; takrat je v »Marijinem
dobu" bil, med nevidnimi angelji tudi vidni
angelj v človeški podobi, »ministrant
naše ljube Gospe".

Njegovo lepo, čisto, svetlo oko je
bilo uperto v ljubeznivo podobo Matere
Božje. Njegovo obličje se je nedolžno sve¬
tilo v svetem veselji in v sladki pobož¬
nosti do Marije, njegove nebeške Matere ;
tako je klečal »dobri Peterček", kakor
so mu sploh tudi rekali, pred altarjem
in urno, preurno so mu tekle ure pri
sveti službi. Po končanih svetih mašah
je ukazala grofica svojemu oskerbniku,
naj tudi ministrantu nekaj da za njegov
trud. Ali Peterček se brani in pravi:
»Plačala mi je moja Gospa." —»Menda
ne?" pravi oskerbnik. Peterček ga za-
verne: »O, moja Gospa ni milostna gospa
grofica Maldačini, ampak je kraljica ne¬
beška." Hotel je biti, ter je tudi bil vse
svoje življenje »ministrant naše ljube
Gospe".

Kako se je zgodilo, da je bil Peterček
»ministrant naše ljube Gospe" ? Spet je
bila pobožna mati, ki je vcepila svojemu
sinčku ljubezen do Marije. Bilo je v
god »oznanjenja Devici Mariji". Pobožna
mati pelje svojega še le petletnega Pe¬
terčka v cerkev Matere Božje na »Marijin
dob". Poklekne ž njim pred altar ljube

91

Matere Božje in glasno pravi, kazaje na
podobo: »Glej, tvoja Mati! Njej te zdaj
darujem. Ljubi jo zmiraj resnično in časti
jo kot svojo Gospo!" Dete si je za¬
pomnilo te materine besede. Marija pa je
ta dar sprejela. Marijino Ime je bilo
neizbrisljivo zapisano v njegovo serce. V
čast svoji nebeški Materi se je postil
vsako soboto. Z angeljevim češčenjem jo
je vsak dan pozdravljal, Bog zna koli-
krat. Cvetlice je tergal, vence je pletel,
da je venčal podobe Marijine. Pri njenih
altarjih, v njej posvečenih cerkvah je naj-
raji pri svetih mašah stregel; nebeška
Gospa ga je za njegovo službo bolje pla¬
čevala, kakor bi to zamogla pobožna gro¬
fica Maldačini.

Nekdaj so na hruški trije fantiči
hruške brali. Vsi so bili na eni veji. Veja
se ulomi in razbijeta se dva teh fantičev,
da ju mertve odnesd; tretji pa se urno
pobere s tal in gre nepoškodovan; ta je
bil »ministrant naše ljube Gospe". Ko
je na tla letel, je  zaklical presladko Ime
„Marija". — Ko gre neki dan mirno po
cesti naš Peterček, pridirja splašen konj;
podere ga na tla s teškimi kopiti; on pa
kliče na Marijo: »Naša ljuba Gospa reši
svojega ministranta!" Nič žalega se mu
ni zgodilo. Seveda jo je po tolikih do¬
brotah še bolj ljubil ter jej še bolj zvesto
služil, tako, da so ga vsi občudovali, spo¬
štovali in ljubili. Le to so obžalovali, da
se ni mogel zavoljo revščine šolati, da bi
ne bil le „ministrant", ampak da bi bil
kedaj „ mašni k naše ljube Gospe".

Njegov stric, pošten čevljar, vzel ga
je k sebi, da bi se Peter naučil čevljar¬
stva. Peter uboga, kakor mu oče velijo ;
vendar mu je bilo hudo, ker ni mogel
več pri svetih mašah streči »naši ljubi
Gospej". Marija pa ni pozabila svojega
»ministranta". Marija je hotela, naj bo
Peter njen »ministrant" ne le v mladih
letih, ampak tudi v moških, in še celo

kot siv starček; ker je nebeška kraljica
tako hotela, privedla ga je iz čevljarije
v kapucinski samostan.

Bilo je 1693, ko so prebivalci mesta
Viterbo imeli procesijo, s ktero so nebe¬
škega Očeta prosili potrebnega dežja. S
to procesijo so šli tudi menihi kapucini.
Ko je Peter videl mlade novince, kako
so, po zgledu in sporočilu svojega sera-
finskega očeta svetega Frančiška, molili
pobožno in s povešenimi očmi po Viterb-
skih ulicah, prevzel ga je ta pogled vsega
in beseda »kapucini" je tako milo in
drago odmevala po njegovem sercu, kakor
nekdaj zvonček na »Marijinem dobu". Vleklo
ga je k ponižnim kapucinom; ni se mogel
več znebiti te misli, s ktero je Marija
navdala svojega zvestega »ministranta"•
V praznik Marijinega obiskovanja je šel
Peter v cerkev servitov. Prejel je pobožno
svete zakramente ter je priserčno prosil
svojo nebeško Gospo, naj ga vzame v
svoje varstvo, naj ga razsvetli in mu po¬
maga, da doseže svoj namen; ni zastonj
prosil. Za gotovo je spoznal, da je volja
Božja, da stopi v red svetega Frančiška.
Šel je h kapucinskemu predstojniku ter
ga prosil, naj ga sprejmejo v serafinski
red. Zagotovili so mu sprejem.

Kdo je bil zdaj srečnejši, kakor naš
Peter! Njegova priserčna želja je bila
spolnjena. Zdelo se mu je, da je revni
kapucinski samostan ljubi Nazaret, kjer
bo s svojo nebeško Materjo prepeval njeno
hvalno pesem: »Moja duša poveličuje
Gospoda...." Mislil si je, da bo tukaj
tisti premili Betlehem, kjer se bo, kakor
nekdaj priprosti pastirčki, radoval z Je-
zuščkom in z njegovo preblaženo Materjo
nebeško. Ali kdor se hoče z Marijo ve¬
seliti, mora ž njo tudi žalovati.

Ko je Marcija, Petrova mati, zvedela,
kaj namerava njen ljubljeni sinček, pre¬
straši se in njena naravna ljubezen se
razlije v presilno bolečino. Neizmerno

92

joka in tarna, da ne da svojega sina, na
kterega je bila navezana z vso dušo.
Petru je bilo hudo. Spomnil se je, kako
se je tergalo Serce Marije, ko se je mili
Jezus poslovil od nje in šel v grozovito
smert. Živo si je pred oči postavil neiz¬
merno bridkost Marijino, in njegovo serce
je omahovalo. Urno pa se oserči, in kakor
ga je učila žalostna nebeška Mati, reče
ponižno pa resnobno svoji jokajoči materi
Marciji: »Kaj jokate? ali me niste še
le petletnega otroka darovali Bogu in
Mariji? Zakaj hočete nazaj, kar ste od¬
dali? Ta dar je bil prost, brez vsakega
pogoja in storjen tudi z mojim privolje¬
njem; torej mora biti tudi končan!“

Materi je bilo, kakor da jej Bog sam
te besede govori. Njena bogoljubnost je
premagala naravo. Še enkrat ljubeznivo
in milo pogleda svojega otroka, s tresočo
se roko mu dh svoj materin blagoslov, in
Peter hiti — v kapucinski samostan. Ko
je hitel mimo nekega vinograda, zažene
se vanj velik čern pes, ter ga žuga raz¬
mesariti ; Peter pa prestrašen zakliče svojo
nebeško Mater Marijo in strahoviti pes
se mu prilizuje, kakor krotko jagnje.
Peter pride srečno v samostan Paranzona,
ki leži pri hribu sv. Angele, kakor mu je
provincijal naročil.

Ko pa gvardjan vidi malega, slabot¬
nega, shujšanega mladeniča, pravi mu:
»Moj sin! ti nisi za kapucina; naše živ¬
ljenje je za te preostro. Pojdi v miru
domu!“ Peter pa ne gre; terdno je ve¬
roval, da ga je »naša ljuba Gospa" sem¬
kaj poslala. Pade na svoja kolena, in joka
in prosi, naj ga sprejmejo, — pa vse
zastonj. Ker je bil revne postave, priter-
dili so tudi drugi bratje gvardjanovi sodbi;
že so mislili odbiti najlepši kras kapu¬
cinskega reda. Samostanskemu vratarju
se je mladenič smilil in prosil je gvard-
jana, naj sme Peter še enkrat priti pred
njega. Ker le tako priserčno, tako silno

prosi, piše gvardjan provincijalu, kaj hoče
storiti; urno dobi odgovor, naj mladeniča
takoj preoblečejo. Na god svete Magda¬
lene 1693 je prejel redovno obleko in
dali so mu ime »Krispin". Tako je naša
ljuba Gospa imela zopet svojega mini¬
stranta.

Sveti Frančišek je svojim bratom od¬
ločil to posebno nalogo, naj živijo po
nauku svetega evangelja. Brat Krispin je
v svetem evangelji najraji prebiral tiste
liste, na kterih je bilo kaj zapisanega o
njegovi preljubi Materi in Gospej Mariji.
Njeno prečudno, tiho in ponižno življenje
v Nazaretu in v Jeruzalemskem templju;
njena sveta poterpežljivost in udanost v
Betlehemu in na begu v Egipt; njeno
preveliko in presunljivo darovanje na kri¬
ževem potu in na Golgoti — v to se je
zamislil priprosti novinec, to je prebiral,
to je premišljeval in po tem je uravnaval
svoje življenje. On, ki je nekdaj v sa¬
motni kapelici »Marija dob" želel biti
zvest služabnik naše ljube Gospe, bil je
zdaj to zavedno, v resnici in z vso uda-
nostjo. V izrek svoje poskušnje si je iz¬
volil tiste Marijine besede, ktere so Boga
z nebes privabile, ktere so naše odre¬
šenje pričele: »Ecce, ancilla Domini! —
Glej, dekla sem Gospodova!“ Kakor hlapec
Gospodov je zares služil svojemu Bogu v
duhu in po zgledu Matere Gospodove.
Zelo so se čudili, ko so videli, kako sla¬
botni Krispin pri delu na vertu preseže
vse druge, kako najtežavnejša dela opravlja
lahko in veselo; zraven pa po navodu
serafinskega očeta nikdar ne opusti du¬
hovnih molitev. Molil in premišljeval je
tako pobožno in vneto, da je vse vzpod¬
bujal; zlasti, ker je bil tako ponižen in
moder ter je kazal toliko ljubezen do
bližnjega, da je neki tuj menih, kterega
so prinesli v samostan in mu je Krispin
stregel, rekel, on misli, da mu streže
angelj nebeški, ne pa človek. Bila je

93

ponižnost in udarnost Marijina, bila je po¬
božnost in ljubezen Marijina, ktero je
Krispin posnemal in v dejanji kazal. Ko
je preteklo leto poskušnje, ni čuda, da

50 vsi menihi poterdili, da zamore storiti
slovesno obljubo.

Nekaj pretresljivo-svetega pa je, ako
stopi mladenič v cvetu svojega življenja
v tihi samostan. Ko mu svet kaže vse
svoje veselje, vabi ga in mika, a on se
za vse to nič ne zmeni; odpove se vsemu
in s sveto obljubo ne zapusti le posvetne
nečimurnosti, ampak prostovoljno daruje
samega sebe z dušo in s telesom Vsemo¬
gočnemu. Še bolj spodbudljiv pa je bil
pogled darujočega se mladeniča v revni
kapucinski cerkvi Paranzoni. Krispin je
klečal pred altarjem ter je izgovarjal slo¬
vesno obljubo tako priserčno, tako ljubez¬
nivo in ves prevzet, da se je vsak lahko
spomnil njegove nebeške pod križem sto¬
ječe Matere. V svetem premišljevanji je
pa tudi on gledal svojo duhovno Mater,
kako je ona gledala svojega Sina pribi¬
tega na križ; v duhu jo je gledal ž njo
terpeč, ž njo križan z neskončno ljubez¬
nijo; napolnjevala je Marijinega služab¬
nika enaka goreča ljubezen do križanega
Jezusa, kakor je nekdaj gorela v sercu
njegove nebeške Matere. Trojna redovna
obljuba, ktero je ravno storil, bila mu je
trojni žebelj, ki ga je pribil na križ. Vzdih¬
nil je znamenite besede: »Ti, o Gospod,

51 hotel biti na svoj težki križ pribit s
tremi železnimi žeblji, in mene, svojega
najbolj nevrednega hlapca, hočeš po svoji
milosti s tremi zlatimi žeblji pribiti na
sladak in ljub križ redovnega stanu! 4

Pervi zlati žebelj, ki ga je na križ
pribil, bila je pokorščina. Marija ga  je
nje naučila že davno poprej; po storjeni
obljubi pa jo je posebno skazoval. „ Zgodi
se mi po tvoji besedi! 4  je bil najljubši
izrek »Marijinega ministranta 4 . Krispin
ni poznal svoje volje več. Kakor sveti

Frančišek, rekel je nekdaj: »Jaz hočem
tako udan biti vodstvu svojega prednika,
da brez njegove volje nočem ne hoditi,
niti kaj storiti; ker on je moj Gospod 4
— tako je delal njegov pravi sin Krispin.

Ko je nekdaj v Brakcinskem samo¬
stanu razsajala huda bolezen in je bil
Krispin odločen, naj bi šel tja bolnikom
streč, pravi mu prednik, da ga zavoljo
nalezljivosti noče siliti, stori naj torej po
svoji volji; Krispin pa pravi: »Kaj če
moja volja? Ko sem kapucin postal, pu¬
stil sem svojo voljo doma v Viterbi. Tukaj
v redu je moja volja le volja mojega
prednika. To sem obljubil, ko sem storil
pred altarjem obljubo pokorščine; in to
sem obljubil očitno Bogu, preblaženi De¬
vici in našemu svetemu očetu Frančišku,
in sicer brez pogoja in brez ozira na
bolezen, na smert ali na kaj druzega.
Kar sem pa brez pogoja obljubil, ho¬
čem brez pogoja storiti; ako mi tudi
za življenje gre." Tako je govoril brat
Krispin; in bila mu je resnica. Saj seje
ta Marijin služabnik pokorščine naučil od
preblažene Device.

Ko se nekdaj pri zornicah biča z dru¬
gimi menihi vred, bije pri besedah: »Kri¬
stus je bil pokoren do smerti na križi 4
tako neusmiljeno svoje oslabljeno telo, da
je bilo groza brata Frančiška, ki je stal blizo
njega; ta ga je pozneje vprašal, zakaj je
to storil ? Brat Krispin vzdihne in pravi:
»O ljubi moj, kedar slišim in premišlju¬
jem tisto veliko in trudapolno pokorščino,
ktero je Jezus Kristus zavoljo nas ubozih
grešnikov imel 33 let do smerti na križi,
zdi se mi, da mi hoče serce počiti. 4
Vneto pristavi: »Glej, Jezus Kristus, edi-
norojeni Sin Boga Očeta, edini Sin pre-
čiste Device Marije je bil za me in za
nas vse pokoren do smerti na križi; jaz
pa, ubogi červ, nesrečni, največji grešnik
nimam moči, da bi ponižno in radovoljno bil
pokoren svojim prednikom! Ko to premiš-

94

ljujem, sem sam na-se jezen in svoje
meso bi na kosce raztergal!" O to je bil
sveti žebelj pokorščine, ki je Krispina
pribijal na križ. Ta žebelj pa ni bil
edini.

Drugi zlati žebelj pokornemu služab¬
niku naše ljube Gospe je bilo obljubljeno
uboštvo. To od svetega Frančiška visoko
cenjeno, od spridenega sveta pa tako za¬
ničevano uboštvo je Krispin ljubil z vso
serafinsko svojo dušo. Ljubil pa ga je
zato, ker ga je ljubila njegova ljuba Gospa,
preblažena Devica in Mati Marija. V svo¬
jem svetem premišljevanji je Krispin več¬
krat gledal angelja Gabrijela, ko je prišel
k revni Devici v revno hišico v Nazaretu;
gledal je nebeško Mater, kteri so, kakor
revni beračici, Betlehemski prebivalci za¬
pirali svoje hiše, da je v zapuščenem
hlevu prezebala; gledal jo je kot ubeglo
ženo v tujem Egiptu; gledal jo je kot
najbolj zapuščeno Mater stoječo pod križem
svojega Božjega Sina. Pri pogledu te
uboge Matere ubogega Jezusa se je v
njem vnela tolika ljubezen do uboštva,
da si je povsodi, v stanovanji, v obleki
in v hrani najslabše privoščil. Njegova
celica je bila vsem odperta. Večkrat se
je spominjal, kaj je rekel sv. Frančišek
nekemu bratu, kteri mu je dejal, da je
ravnokar prišel iz njegove celice: »Kako
si rekel, brat, da si iz moje celice prišel;
saj nimam jaz nobene celice, ker sem ob¬
ljubil, da nič premoženja nočem?" Celo,
ko je vbogaime prosil, pazil je, da njemu
podeljeni darovi niso presegli mere, da
bi se kako ne pregrešil zoper duha svo¬
jega reda, kakor je njegov začetnik, sveti
Frančišek rekel: „Kar mene zadeva, spo¬
znam in sem Bogu hvaležen, da nisem
bil nikdar tat ali celo ropar miloščine;
vselej sem raji manj vzel, da nisem dru¬
gih revežev ogoljufal za njihov delež;
nasprotno ravnanje sem imel vselej za
tatvino."

Tretji zlati žebelj, kteri je Krispina
na križ pribil, bilo je njegovo zaobljub¬
ljeno devištvo. „ Ministrant naše ljube
Gospe" je nad vse častil prečudno, neo-
madeževano čistost svoje nebeške Matere.
Zato se je pa tudi kraljici devic toliko
priserčno priporočeval, da je v njenem
materinem varstvu svojo dušo tako čisto
ohranil, da si ni nihče upal vpričo Kri¬
spina ziniti le najmanjše nespodobne be¬
sedice. Da je bilo njegovo telo neoskru¬
njen tempelj svetega Duha, poterdil je
Bog sam prečudno, ker je njegovo čisto
telo nestrohljivo ohranil, da je še dan
današnji podoben sladko spečemu človeku.

O srečni samostan, ki je dobil tega
s predrazimi, zlatimi žeblji pribitega slu¬
žabnika Marijinega! Ta sreča je zadela
kapucinski samostan v Tolfi, kamor so
Krispina poslali po storjeni obljubi. Tu
so ga odločili za samostanskega kuharja.
Pred vsem mu je bila v novi službi dvojna
skerb: Uboštvo in snažnost. Uboštvo mu
je naložilo sveto pravilo; k snažnosti pa
gaje napeljevala bratovska ljubezen. Kmalu
je kuhinjo spremenil v kapelico »naše
ljube Gospe". S privoljenjem svojih pred¬
nikov je postavil na steno podobo Matere
Božje. Kakor je klečal in molil nekdaj na
„Marijinem dobu" kot pobožen ministrant
pred altarjem naše ljube Gospe, ravno
tako je delal pred altarčkom Matere Božje
v kuhinji. Tu je klečal, tu je molil, tu
je zaljšal podobo preblažene Device z naj¬
lepšimi cvetlicami. Ko je prišel dan po¬
svečen naši ljubi Gospej, sobota, povabil
je še dva samostanska brata ter je ž njima
pred okrašenim altarjem prepeval litanije
v čast Materi Božji, in prelepo se je raz¬
legalo sveto petje; serca vernikov je vne¬
mal v ljubezni do Marije, da so večkrat
točili solze nadzemeljskega veselja.

Pa brat Krispin ni le prepeval slave
Marijine, ni le zaljšal njene podobe; res¬
nično je častil Mater Božjo, prizadeval si

95

je posnemati njene prelepe čednosti. To
je bilo tudi vodilo njegovega serafinskega
učenika, svetega Frančiška, ki je Marijo,
svojo nebeško Mater, za Bogom najbolj
ljubil in preblaženo Devico večkrat po¬
zdravljal s prelepimi besedami: „ Pozdrav¬
ljam te, o Marija, Mati Božja, vselej
Devica, presveta kraljica, v kteri počiva
vsa polnost milosti Božje! Pozdravljam
te, ti palača, ti tempelj in Mati našega
Gospoda Jezusa Kristusa; visoko častim
vse čednosti, s kterimi si napolnjena!“

Krispin je posnemal svojega duhov¬
nega očeta; zato si je prizadeval, da
ni bila njegova pobožnost proti nebeški
kraljici le prazno ustno slavljenje, ampak
bila je veden spomin na Marijo, da bi
jo posnemal, tako živel, kakor je živela
ona. Že pri svoji obljubi je sklenil, da
hoče biti pokoren, ubog in čist služabnik
pokorne, uboge in prečiste Gospe svoje.
V Tolfanski kuhinji pa si je prilastil še
posebno tisto čednost, ktero je njegova
nebeška Mati skazovala v Kani na Gali¬
lejskem in ktero skazuje še zdaj tam gori
v nebesih; ta je sveta ljubezen do bliž¬
njega. S to čednostjo je postal vsem vse.
Nikogar ni ločil; naj bo imeniten ali pri-
prost, bogat ali reven. Bogatim je lomil
kruh življenja z opominjevanjem, s svar¬
jenjem in s podučevanjem, ubogim je delil
obilne darove. Bil je prav rešilni angel j
domačim revežem, velik tolažnik vdovam
in sirotam. So se kje zakonski sperli ali
sosedje skregali, brat Krispin jih je po¬
miril in zopet lepo spravil. Ako je revna
poštena hči potrebovala dote, Krispin jo
je izprosil. Kdor ni imel dela, preskerbel
mu ga je Krispin. Jetnike in bolnike je
obiskaval in tolažil. Slabim sobratom je
urno priskočil in pomagal. Vprašal ga je
neki dan njegov provincijal, kako da za-
more toliko storiti? „Oh, moj oče/ pravi
Krispin, »meni pomaga dobra žena, ktera
se imenuje: bratovska ljubezen.“

Neki brat je v pohujšanje drugim
vedno godernjal. Krispin mu pravi: „Kaj
ne, ljubi brat, ti želiš svojo dušo rešiti ?“
»Seveda/ odgovori čmerni samotarec. In
Krispin d d: „Ako hočeš zveličan biti,
moraš spolnovati tri reči: Vse ljubi; vsem
stori dobro in o vseh govori dobro! “ Ta
ljubezniva beseda je stajala led v sercu
nezadovoljnega brata.

V svojih premišljevanjih je velikrat
gledal Marijo, pribežališče grešnikov;
gledal jo je kot tisto veliko, v ljubezni
vso gorečo Mater nebeškega usmiljenja,
ki ni le milo gledala svojega lastnega
križanega Sina; ampak se je ozerla tudi
na razbojnika zraven njega križanega.
Marijina usmiljena ljubezen do grešnikov
se je vnela v zvestem služabniku prebla-
žene Device. Posebno veselje, velika ra¬
dost je bilo Krispinu, da je molil za
grešnike, se postil, bičal in se Bogu po¬
nujal za spravno daritev. Neki imeniten
pridigar, oče Peter, je rekel: »če se brat
Krispin le prikaže, opravi več, kakor jaz,
če se še tako trudim s pridigami in se
še tako bičam v misijonih/

Neki imeniten gospod se je Krispinu
priporočal, naj bi mu zdravje izprosil,
ker je bil hudo bolan. »Gospod/ pravi
Krispin, »vi bi radi ozdraveli na pri¬
prošnjo preblažene Device Marije ; ali kdor
Sina draži, Mater žali. Kdor hoče, da bi
mu Mati milost delila, mora biti pobožen.
Prava pobožnost pa je v tem, da njenega
Božjega Sina ne žalimo/ Kakor ogenj
so te besede prešinile omerznjeno serce
velikega grešnika. Solze resničnega ke¬
sanja so ga oblile; terkal je na svoje
persi. Krispin je rešil njegovo dušo.
Ozdravel je in živel potem čisto in pra¬
vično.

»O koliko moram terpeti/ vzdihuje
neki bogat Rimljan, kterega je hudo ter-
galo po vseh udih. Krispin mu pravi:
»Vaša nadloga je v rokah, ne toliko v

96

nogah; jaz slišim, da vi svoje roke pre¬
več stiskate in delavcem zaslužek uter-
gujete. Zato pomagajte najprej svoji duši
in jo rešite!" Lakomnika so te besede
toliko presunile, da je obledel in se spo¬
koril.

Sodnji dan bo še le razodel, kaj je
bil brat Krispin ubogim grešnikom; ko¬
liko noči je za nje premolil, koliko se je
za nje pokoril. To so spoznali prebivalci
mesta Tolfa; prestrašili so se, ko so zve¬
deli, da jih bo dobri Krispin zapustil in
da gre v Rim. Veliko so si prizadevali,
da bi ga ohranili, celo provincijalu so
poslali prošnjo; a dobili so odgovor, da
pravilo serafinskega očeta tirja, da naj
njegovi bratje živijo kakor potniki, da
niso navezani na noben kraj. Krispin je
odpotoval v Rim.

Z veseljem sprejmejo njegovi sobratje
Krispina v samostanu neomadeževanega
spočetja. Njegovi predniki so mu odločili
službo, da bo bolnikom stregel. Vesel je
bil te službe; ker je mislil: tukaj se
bom lahko vadil v poterpežljivosti in v
ljubezni. Pa prav kratko je bilo to nje¬
govo veselje. Nobenega bolnika ni bilo;
tako brat Krispin ni imel kaj posla. To
se mu pa ni prav zdelo; bal se je, da
zastonj j 6 samostanski kruh. Vedno so mu
šumele po ušesih besede svetega Fran¬
čiška, ki pravi: „Bratje, spomnite se, da
v gostilni sedimo in grehe ljudstev jemo !
. . . . Jaz pa hočem, da vsi moji bratje
delajo." Zato je prosil, naj mu odločijo
kako bolj težavno službo. Uslišan je bil.
Poslali so ga za kuharja v Albano, kjer
je bilo veliko bratov, in kjer so imeli
vedno dosti tujcev.

„Živel Gospod! živela preblažena De¬
vica!" zaklical je veselo, ko je to zvedel.
»Prav je," pravi, »spoznali so, da nisem
žival, ki bi po senci polegala; ker merzel
sem v ljubezni do Boga in do bližnjega;
zato potrebujem gorkote, da se ogrejem

ali pri ognji v kuhinji ali pa na solncu
v vertu. Zdaj sem torej kuhar Albanski. “

Šel je v Albano. Spet si je tukaj na¬
pravil majhen altarček Matere Božje, ka¬
kor v Tolfi. Vsak dan ga je lepo zaljšal
s cvetečimi cvetlicami, ter je prižigal
voščene sveče v čast svoji nebeški Materi.
Pol ure od Albane je bil papežev grad
Gandolfo. Tu je takrat stanoval papežev
učenjak, oče Damasceni. Ta je veliko slišal
govoriti o bratu Krispinu. Hotel se je
prepričati, je li ta brat res tako ponižen
in pobožen. Neki dan pride v kapucinski
samostan; enemu bratu naroči, naj pobere
sveče s Krispinovega altarčka. Damasceni
pa se skrije, da bi videl in slišal, kaj bo
počel Krispin, ko so mu prejšnji dan
tudi cvetlice pobrali z altarja. Krispin je
bil po opravku na vertu. Ko pride v ku¬
hinjo in zagleda svoj altarček zopet oro¬
pan, zakliče v svoji mili priprostosti: »O,
včeraj so pobrali cvetlice, danes pa še
sveče! O, moja ljuba Mati, ti si pa vendar
predobra. Saj ti bodo še Sina z naročja
vzeli; in ti še ne boš nič rekla! Še en¬
krat rečem, o sto in stokrat pravim, ti
si predobra in res ti bodo en dan tvo¬
jega Sina z naročja vzeli!" Papežev bo¬
goslovec se ne more zderžati, pride iz
zatišja ter objame priprostega in poniž¬
nega brata Krispina. Krispin bi ne bil
zvest in vreden služabnik Marijin, ako bi
ne bil imel ravno najlepše čednosti Ma¬
rijine, prelepe ponižnosti, ktera je tako
nebeško lepo, tako visoko povzdignila
preblaženo Devico.

Saj je vedel Krispin, kar je rekel
sveti Frančišek, njegov vodnik, da je
srečen tisti služabnik, kteremu je vse eno,
naj ga svet hvali ali pa zaničuje in graja.
Srečen je, kdor v svoji krotkosti mirno
terpi, ko ga ljudje grajajo, ki v poniž¬
nosti spoznava svoje slabosti in se zato
pokori. Srečen še bolj, kdor je toliko
ponižen, da se ne izgovarja, če mu kdo

97

natvezuje pregreške, kterih še storil ni.
Zares srečen, kdor je rad drugim pod¬
ložen in v vsem čast daje Bogu; tako
srečen je bil brat Krispin. V njem se je
razodevala Marijina nebeška in svetega
Frančiška serafinskega ponižnost. Ko je
nekdaj šel Krispin po mestu, kjer je bilo
veliko ljudij, zagnali so glas: »Lejte,
lejte, brat Krispin, služabnik Božji, svet¬
nik je!“ Nevoljen in prevzet pa zavpije
Krispin: »Kaj? svetnik? grešnik, lenuh
in revež je brat Krispin!" Urno, urno
se umakne v samostan ter se hudo biča
za to skazano mu čast.

Ko mu nekdaj eden njegovih sobratov
očita, da je nabral slabega vina, da mu
po njem ni dobro, ter ga zato gerdo za¬
ničuje, Krispin ponižno posluša nezaslu¬
ženo grajo; potem pa se verže pred po¬
dobo križanega Jezusa in vzdihuje: »O
moj Jezus, res je, da sem hud rak, ki
glodam rebrovje svojih bratov; še hujše
pa je, da s svojim slabim opravilom po¬
navljam tvoje rane."

Neki tuj menih ga je zaničeval, ke-
darkoli ga je videl. Enkrat pa pride
Krispin ravno v neki nunski samostan
vbogaime prosit. Njegov sovražnik je pa
tudi bil tam. Ko ga zagleda, pravi nu¬
nam: »Spodite tega človeka!" Nune se
zavzamejo nad krivičnim zaničevanjem
»svetega brata". Brat Krispin pa v svoji
nebeški ponižnosti lepo mirno pravi: »To
vam povem, da mi ni nič žalega storil,
kakor zaslužim. Potem pa morate tudi
vedeti, da je on eden mojih naj večjih
prijateljev."

O prežlahtna ponižnost! »Ministrant
naše ljube Gospe" se je nekaj naučil od
nje, ktero je veliki angelj pozdravil mi¬
losti polno, ktero je slavila Elizabeta bla¬
ženo med ženami, ktero cerkev časti Mater
Božjo in se je sama imenovala »deklo
Gospodovo". Božji Sin te ponižne dekle
pa je rekel: »Kdor se ponižuje, bo po¬

V. del.

višan." Krispin je bil povišan po njej,
ktera ga je učila, ponižati se. In to se
je tako-le zgodilo:

Francoski poslanec, kardinal Tre-
mouille, je bil v Albani. Po hudi prestani
bolezni je bil še prav reven; nobena jed
mu ni dišala in bil je ves nekako za¬
mišljen, nemiren. Vsak dan pa je prišel
v kapucinski samostan, kjer se je pogo¬
varjal z bratom Krispinom; z drugimi
menihi se ni nič ukvarjal. Krispinu se je
smilil bolehavi kardinal; zato je poprosil
svojega gvardjana, da bi smel kardinalu
malo gob dati. Ko mu to gvardjan rad
privoli, nese Krispin gobe pred altarček
svoje ljube Matere Božje ter jo prosi,
naj jih ona blagoslovi. Potem jih nese
kardinalu in mu pravi: »Prevzvišenost,
te-le gobe so prav zdravilne; blagoslo¬
vila jih je preblažena Devica; zaužijte jih
zaupljivo in pustite vse zdravnike. Brez
vseh zdravil se boste okrepčali in ozdra¬
vili." Kardinal je jedel in ozdravel."

Seveda se je to vse urno razglasilo.
Sicer so to že vedeli ljudje, da je ta
čudni Krispin v mestu Tolfa, ko je tam
huda nalezljiva bolezen razsajala, nabral
cel košek sadja, nesel ga pred svoj al¬
tarček Matere Božje, in ko je bil prosil
Marijo, naj to sadje blagoslovi, razdelil
ga je bolnikom. V Tolfi so sploh rekli:
»Krispinove slive več pomagajo, kakor vsa
druga zdravila." Po čudnem ozdravljenji
imenitnega kardinala so Krispina še bolj
občudovali in spoštovali. Neki papežev
svetovalec, Andrijani, je zbolel, da ga je
hudo vilo. Zdravniki mu ne morejo po¬
magati. Brat Krispin mu pošlje mali ven¬
ček mirtovih cvetlic, kterega je imel na
svojem altarčku; sporoči mu, naj žveči
nekoliko te mirte, ktero je blagoslovila
nebeška Gospa; bolezen je urno izginila.
Njegova slava se je le še širila. »Vaš
terjak," rekel mu je papežev zdravnik,
»ima več moči, kakor naš." Krispin pa

7

98

pravi na to: „ Gospod, vi ste učen, in
ves Rim vas visoko čisla; pa moja Gospa
več vd, kakor vi in vsi zdravniki skupaj. “

Mnogo takih čudežev je storil ponižni
brat Krispin. Ko je papež Klemen XI.
bil na svojem gradu Gandolfo in je ve¬
liko slišal o čudnem kapucinu, šel je v
samostan, da bi videl Krispina. Bil je
Krispin prav suh in majhne postave, pa
zagorelega obraza. Dvoje bistrih, živih
očij je gledalo izpod veselega čela; majhno,
kratko, černo brado je imel. Boječe in z
velikim spoštovanjem se je bližal namest¬
niku Kristusovemu, da bi mu ponižno po¬
ljubil nogo. Kmalu pa se oserči in od-
kritoserčno, ponižno, a tako pazljivo go¬
vori s svetim očetom, da je papežu po¬
sebno dopadel. Zato mu je Klemen po¬
daril nekaj sveč za njegov altarček ter
mu je celo naročil, naj zanj moli.

Vselej, kedar je papež prišel v samo¬
stan, govoril je s Krispinom. čudno se
je spolnila prerokovalna beseda, ktero je
nekdaj govoril „ ministrant naše ljube
Gospe" na »Marijinem dobu", ko je rekel:
»Marija, moja Gospa, me je že plačala."
Razven drugih darov je Krispin od svoje
nebeške Gospe zadobil tudi dar učenosti.
Ko je nekdaj prišel v samostan neki učen
dominikanec, govoril je s Krispinom ter
mu je stavil razna učena vprašanja, na
ktera je Krispin odgovarjal kratko in prav
dobro. Ko pa dominikanec začne govoriti
o Božji ljubezni ter pove v to zadevajoč
izrek svetega Tomaža Akvina, se Krispin
vname in zamakne. Povzame izrek an¬
gelskega učenika ter ga natanko razloži,
tako umevno in nebeško, in vse to po la¬
tinsko, da dominikanec ves začuden spo¬
zna, da je Krispin svetnik in njegova
učenost nadnaravni dar.

Ni torej čudo, da ga  je vse častilo;
celo papež bi mu bil rad skazal svoje
dopadajenje. Nekdaj je bil pri litanijah
v cerkvi Matere Božje v Kaloru. Ko se

domu pelje mimo graščine kneza Kižija,
podari mu knez dva šopka brinovk, ktere
sveti oče tudi sprejme. Ko se pa dalje
pelje mimo kapucinskega samostana in
so bratje pred vratmi klečali, da bi pa¬
pežev blagoslov prejeli, ukaže voz usta¬
viti in pravi: »Danes smo bili na lovu;
prinesemo vam nekaj brinovk. Kje je
brat Krispin, da jih sprejme?" Ko se
Krispin ponižno približa, mu sveti oče
prijazno pravi: »Dobro pripravite te bri¬
novke, in mi vam zapovemo, da jutri, v
nedeljo, na vas spadajoči del použijete.
To vam zapovemo, da ste pokorni."

Toliko posla vijenje je bilo uzrok, da
so ga kardinali, škofje, mašniki in sploh
vsi ljudje visoko častili in tudi njegovi
sobratje so mu veliko spoštovanje skazo-
vali. To je pa vznemirilo dobrega Kri¬
spina. Bal se je za svojo dušo. Pokleknil
je pred podobo Matere Božje ter jej je
potožil svojo bridkost. Ne češčen in hva¬
ljen — tega ne, ampak zaničevan in za¬
sramovan je želel biti. Z Marijo, s svojo
Gospo in Materjo, je hotel stati na Gol¬
goti, na hribu zasramovanja, pod križem.
Te milosti, tega duhovnega veselja je
prosil svojo ljubo Mater Božjo. Ko je
kapucinski veliki prednik, oče Avguštin,
prišel v Albano, da je z menihi oprav¬
ljal duhovne vaje, ga prosi brat Krispin,
naj ga prestavi v drug samostan, kjer
bo skrit pred svetom živeti mogel.

Veliki prednik, ali kakor mu pravijo:
general - minister, je vedel, da brat Kri¬
spin veliko koristi Albanskemu samostanu.
Vprašal je general - definitorja, očeta Fran¬
čiška Marijo Kasini-ja, ki je bil pozneje
tudi kardinal postal, kaj če storiti? Ta
menih Frančišek je pa ljubil brata Kri¬
spina, ter mu je celo pomagal pomivati
kuhinjsko posodo, /la se je ž njim toliko
lože pogovarjal o svetih skrivnostih. Oče
Avguštin je mislil, da oče Frančišek ne
bo pri volji, da bi Krispina kam drugam

99

prestavili. Toda ravno nasprotno je zve¬
del. Oče Frančišek pravi: „ Častiti oče ge¬
neral! da je sveti Hilarijon ubežal neči-
murni lastni hvali, izpremenil je puščavo;
in ravno iz tega namena bi brat Krispin
rad samostan izpremenil. On stori to iz
ljubezni do Boga, in to je meni v spod¬
budo. “

Šel je Krispin v samostan Montero-
tundo, kjer je zopet bolnikom stregel.
Ker je bil bolnikom posebno postrežljiv,
bili bi ga povsodi radi imeli; posebno
še zato, ker je večkrat kakega bolnika
na Marijino priprošnjo ozdravil. V Monte-
rotundi je enkrat brat Frančišek Falceti
padel na cerkveni tlak z verha visokega
altarja, kjer je pripenjal neki altarni kinč.
Urno ga nesejo v bolnišnico, da bi mu
podelili svete zakramente za umirajoče;
bali so se, da bo zdaj zdaj umeri. Tudi
brat Krispin pride. Na lahko potegne s
svojo roko čez hudo pobitega in potem
pravi: „Franc, le serčen bodi; zaupaj na
Boga in na njegovo presveto Mater. V
dveh dneh boš zopet zdrav."

Krispin pa gre, se biča in moli vso
noč pred svetim Eešnjim Telesom; le
včasih pride k bolnemu bratu ter mu po¬
streže, kar potrebuje. Vjutro daruje sveto
obhajilo za pobitega. Tretji dan je bil
brat Frančišek že zdrav.

Takih ozdravljenj pa je bilo več. Saj
je Krispin bil „ ministrant naše ljube
Gospe"; ta Gospa pa je ^zdravje bolni¬
kov". Zato je pa Krispin toliko ljubil
bolnike in jim je stregel z neutrudno po-
terpežljivostjo. Pri tem pa ni opuščal
svojih navadnih pobožnostij in svojega
zatajevanja. Če je bil še tako truden, je
urno šel, kamorkoli ga je klicala pokor¬
ščina ali ljubezen. „ Sveti raj ni za le¬
nuhe," rekel je večkrat. — Ko so 1.1708.
imeli samostanski predniki svoj zbor, bili
bi vsi radi Krispina imeli v svojem sa¬
mostanu. Po Božji previdnosti je bil

odločen v Orvieto; kjer mu je bila služba
izročena, da je za samostan miloščine
prosil. Ta samostan je bil pa v hribih.
Težko je bilo nositi po hribih nabrane
darove. To je bil Krispinu velik križ,
kterega je pa blizo štirideset let voljno
nosil, kar ga je zopet učila njegova ne¬
beška Mati Marija. Na njeno pomoč je
stavil vse zaupanje, in nebeška kraljica ga
je velikrat prečudno poplačala.

Neki dan je za samostan moke prosil.
Ko pride v neko hišo, pravi dekla: „Da¬
nes ne morejo nič dati, ker imajo sami
moke komaj za en dan." Dobra gospo¬
dinja pa bi bila vendar rada dala svoj
dar. Na to pravi Krispin dekli: „ Ne boj
se, ne boš lakote umerla!" Moka se je
pomnožila, da so je za svojo potrebo celi
mesec imeli zadosti.

Neki drugi dan pride provincijal v
samostan. Krispin gre v neko boljšo hišo
ter prosi merico vina za častitega gosta.
Ko mu pa povedb, da boljše vino je po¬
teklo, pravi Krispin: „No, pa poglejmo
v sod." Gredb v klet, zavertijo pipo, in
vino je dobro teklo, da niso napolnili le
njegove posode, ampak so ga potem še
prav dolgo pili.

Taki prigodki so se urno raznašali
daleč na okoli in sploh so ljudje rekali,
da brat Krispin je svetnik.

Ko je neki dan beračil, pride v Ve-
nancijo; tu je pri sveti maši. Kakor je
nekdaj pobožno pod križem stala Mati
Božja, tako zamišljen je bil njen duhovni
sin pri nekervavi daritvi. Ko mašnik po¬
vzdigne presveto Rešuje Telo, prevzame
Krispina tolika ljubezen do svojega v po¬
dobi kruha skritega Zveličarja, da se na
štiri komolce visoko povzdigne in v tem
zamaknjenji ostane do svetega obhajila.
Gospod župnik se po sveti maši nekaj
časa pogovarja s Krispinom, ter se ne
more prečuditi njegovim odgovorom, ki
so razodevali toliko nebeškega razodenja.

7*

100

Kanonik Kasati pravi: »Brat Krispin s
svojimi mavhami vč veliko več, kakor jaz
z vsemi svojimi knjigami."

Bog mu je dal tudi dar, da je marsi¬
komu razodel njegov dušni stan in ga
tako pripeljal na pravo pot. Kakor je ta
»ministrant naše ljube Gospe" nekdaj
Marijo častil, da je njeno podobo zaljšal
z dišečimi venci, tako je zdaj svoji ne¬
beški Materi napravljal veselje s tem, da
je po njeni priprošnji grešnike vodil v
naročje nebeškega Očeta.

Veliko čudnih prigodeb bi še lahko
omenil, ali predolgo bi se pri tem mudili.
Le to naj še v misel vzamem, da je bil
Krispin najbolj vesel, kedar ga je kdo
zaničeval. V neki hiši, kjer je Krispin
večkrat miloščine prosil, živela je na
videz pobožna ženska, ktera je Krispina
vpričo drugih ljudij prav zvito pikala, da
je hinavec, goljuf, slepar in še marsikaj
nespodobnega mu je očitala, da njegovo
svetost poskuša. Krispin je bil tega za¬
ničevanja zelo vesel. To osebo je imel za
svojo dobrotnico in je očitno rekel: »No,
vi me vendar spoznate za to, kar sem.
Dobro je, da je v Orvieti vendar kdo, da
me razodene in tako dela z menoj, kakor
zaslužim. “

Ko je že sedem in trideset let beračil
po hribih in dolinah, stokal je nekdaj o
prav slabem vremenu pod težo nabranih
darov; tu ga  sreča bogoslovski vodja Ma-
cineli ter ga miluje. Brat Krispin urno
pravi: »O prečastni gospod, pač je mogel
biti težak križ, kterega je Kristus vlekel
na Golgoto! Saj je na njem ležala teža
vseh naših grehov, in med njimi so bili
moji grehi najtežji. Zakaj bi jaz veselo
ne nosil svoje težke mavhe v slabem vre¬
menu in po slabi poti?"

Bog je blagoslovil Krispinova pota.
S svojim svetim obnašanjem, z ljubezni¬
vim opominjevanjem, s priserčnim svar¬

jenjem je storil toliko dobrega, da so
dušni pastirji z veseljem pričakovali nje¬
govega prihoda in marsikteri je rekel:
»Zdaj pride hribovski misijonar, da bo
storil ubogemu ljudstvu veliko dobrega."

Naš brat Krispin se je postaral. Kot
šestinsedemdesetleten starček ni mogel več
miloščine prositi in nabranih darov po
hribih prenašati. Njegovi predniki so ga
poklicali v Rim, da bi pri altarji stregel.
To je bilo Krispinu neizrečeno veselo na¬
znanilo. Vzdihnil je: »Čast Bogu! zdaj
bom lahko večkrat pri svetem obhajilu
in pri sveti maši. Kakor je »dobri Pe¬
terček" pred šestdesetimi leti veselo tekal
k »Marijinemu dobu", daje bil »ministrant
naše ljube Gospe", tako je zdaj Krispin
kot siv starček hitel v večno mesto, da
bi sklenil svoje življenje v službi tiste,
kteri se je posvetil v svoji mladosti. Nje¬
govo potovanje je bilo slavno. Po vsej
poti so ljudje skupaj vreli, da vidijo »sve¬
tega brata". V Viterbi, v cerkvi sv. Roze,
so ljudje videli, kako se je njegovo ob¬
ličje prečudno lesketalo. Več čudežev je
storil na tem potovanji.

Težavnega beračenja oproščen preživel
je v Rimu v molitvi in v svetem pre¬
mišljevanji. Zdaj še le je zares bil »mi¬
nistrant naše ljube Gospe". Od zgodnjega
jutra do poldneva je stregel pri svetih
mašah. Opoldne je vzel le malo namoče¬
nega kruha, in zopet je šel v cerkev. V
serafinski ljubezni je dolgo klečal pred
tabernakeljnom; ko se je dolgo pogovarjal
s svojim ljubim Gospodom v presvetem
Rešnjem Telesu, šel je pred podobo svoje
nebeške Matere. Ves utopljen v Marijino
lepoto, v brezno njenih čednostij in njene
svetosti, užival je nebeško radost; njegov
obraz je gorel svete ljubezni in njegovo
serce se je topilo v rajskem veselji. Več¬
krat ni mogel zakriti notranjih čutil in
klical je v sveti pesmi: »Pojte Kerubini,
pojte Serafini: Slava tebi, o Marija! —

101

Pojte vsi zemljani, pojte njej udani: Slava I bo zadosti njegova molitev in nikar ga ne
tebi, o Marija!" mučite! 1 ' Krispin je bil že zraven in v

Kmalu je v Rimu vse govorilo o bratu
Krispinu. Marija, njegova ljuba Gospa,
ki je zdravje bolnikov, izprosila mu je
moč, da je tudi v Rimu mnogo bolnikov
ozdravil. Nekdaj obišče starega Antona
Bartolina, ki je bil nevarno zbolel. Kri¬
spin ga pozdravi: „Ljubi starček, še dve
leti; potem pa pojdete v sveti raj!" Res
je ozdravel in živel dve leti, kakor mu je
obljubil kapucin Krispin.

Tako je brat Krispin delal še štiri
leta. Leta 1748. pa ga napade bolezen,
da je moral v postelji biti. Križci so ga
hudo boleli; želodec ni mogel prenesti
nobene jedi; zelo slab je bil. Komaj pa
mu je nekoliko odleglo, lezel je že v cer¬
kev, da je molil pred zakramentom pre¬
svetega Rešnjega Telesa. Po noči je bil
v mali kapelici pri bolnišnici ter molil
k Jezusu in Mariji; ako mu je brat strežaj
prigovarjal, naj bi šel v posteljo, prosil
ga je dobri Krispin: „0, pusti me tukaj;
tu tako lahko počivam; veliko bolje, ka¬
kor v postelji."

Obhajali so v kapucinskem samostanu
štirideseturno pobožnost, in bolni starček
je pred Najsvetejšim premolil celih štiri¬
deset ur in užival nebeško veselje; ni vzel
nobene jedi. V podobi kruha je zamaknjen
gledal preljubo nebeško Dete, premilo
Dete svoje Gospe; poslušal je sladko petje
angeljskih korov; in kakor trenutki urno
so mu tekle te ure. Kolikor slabše je bilo
njegovo telo, toliko močnejši je bil ogenj
njegove ljubezni do Boga in do bližnjega.

V samostanu je bilo vedno vse polno
ljudij, ki so Krispina vpraševali za svet,
ali prosili njegovega blagoslova ali nje¬
gove priprošnje. Oče gvardjan pravi ne¬
kemu možu, ki je želel Krispina k nevarno
bolnemu: „ Nihče ni bolj bolan, kakor
brat Krispin sam; leta ga težijo; bole¬
čine ga slabijo, da komaj lazi. Naj vam

svoji velikodušni ljubezni pravi: »Oče
gvardjan, če mi vi dovolite, potem bom že
šel." Začuden mu oče gvardjan privoli,
in Krispin gre in bolnika ozdravi.

Žlahtno gospo Pavlo Šiaveti so skuš¬
njave hudo nadlegovale, da se prav ne
spoveduje. Priserčno je Boga prosila, naj
jej pomaga v teh dušnih bridkostih in jo
reši teh hudih skušnjav; Bog jo je uslišal.
Neki dan se ustavi brat Krispin pred za¬
čudeno gospo in pravi: „ Povej te mi, ste
li bili danes pri spovedi ?“ Pavla pravi,
da je bila. »Dobro,“ pravi Krispin, »ste
li storili, kolikor ste premogli, da bi bilo
vse prav?" Gospa odgovori: »Kolikor
premorem, obernila sem svoje moči v to."
Krispin pristavi: „ To naj vam za celo
življenje velja. Kdor stori, kar in kakor
premore, naj nič naprej ne skerbi. Ako
vas sovražnik še kedaj skuša, v zobe mu
pljunite; ker udali ste se v roke Božjega
usmiljenja. Potem pa bodite Bogu hva¬
ležni za vse prejete dobrote, in pekel bo
izgubil vso svojo moč.“

Tako je bil brat Krispin zdravje bol¬
nikom, tolažnik žalostnim in pa veselje
vsem dobrim ljudem.

Ko so v svetem letu 1750 pravoverci
z vesoljnega sveta v Rimsko mesto pri¬
romali, povpraševali so sploh po Krispinu.
Neki tuj redovnik ga je na poti zagledal,
ko je po Rimu hodil; urno je tekel k
njemu, objel ga in zaklical: »Ti si pravi
sin svetega Frančiška, drug sveti Feliks,
ki te bo s seboj v nebesa peljal." Prav
je govoril; sveti Feliks je kmalu potem
brata Krispina v nebesa peljal.

Bilo je 11. dan Marijinega meseca;
Krispin je zbolel. Ko zdravniki spoznajo,
da je bolezen hudo nevarna in da se mu
bliža smert, bila je ta novica »ministrantu
naše ljube Gospe" tako sladka in vesela,
kakor nekdaj njegovi nebeški Gospej oz-

102

nanjenje angeljevo. Kakor je Marija potem
vesela prepevala svojo prelepo pesem:
„Moj duh poveličuje Gospoda../; tako
je njen zvesti služabnik s kraljevim pre¬
rokom veselo zapel: „ Veselim se tega,
kar mi pravijo: „ V Gospodovo hišo poj-
demoV  (Psal. 121, 1.)

Urno, urno se je po vsem svetem
mestu zvedelo, da je ljubljeni brat Kri-
spin hudo zbolel. Vsi, imenitni in pri-
prosti, duhovni in svetni so mu naznanje-
vali svoje resnično sočutje. On pa je ža¬
lujočim veselo odgovarjal: „Kako dobro
mi je vendar! V malo dneh me bo moja
Gospa in Mati obogatila!“ Res, nebeška
Gospa je že imela pripravljeno plačilo,
da poplača svojega prezvestega „ mini¬
stranta", ki je njej in njenemu Božjemu
Sinu 82 let kot pobožen kristjan, 57 let
pa kot popolni redovnik služil.

Neki imeniten učenjak, ki je obiskal
umirajočega Krispina in je videl njegovo
obličje žareče spremenjeno, ni se mogel
premagati, ter je s svetim Avguštinom
zaklical: „ Glej, neučeni vstajajo in v svoji
priprostosti vlečejo nebeško kraljestvo
na-se; mi pa s svojo učenostjo živimo
kot revni sužnji svojim strasti m, in Bog
zna, kakšen konec bomo v smerti imeli! “

Med tem je nastopil 18. dan Mariji¬
nega meseca, god svetega Feliksa. Strežaj
potipa žilo bolnemu Krispinu in misli:
„Le še nektere ure in bo umeri." Krispin
pa pravi: „Ne danes; jutri bom umeri."
Že se je spovedal; ko mu prinesejo sveto
popotnico in Krispin v podobi kruha tu
na zemlji zadnjikrat zagleda svojega Boga,
bil je v svoji duši globoko ginjen in pre¬
sunjen. S solznimi očmi je še enkrat ob¬
žaloval vse svoje grehe, glasno se je ob¬
tožil kot revnega grešnika, ki je le pekel
zaslužil; pa vendar terdno zaupa na
usmiljenje Božje. Akoravno nikdar nikogar
ni razžalil, zaprosi svoje brate za odpu¬
ščanje. Ti pa glasno zaženejo jok ter uža¬

ljeni gledajo častitega starčka, ki se od¬
pravlja v sveta nebesa, pa je še ves za¬
maknjen v molitvi ravno prejetega naj-
svetejšega Zakramenta.

Ko njegovi sobratje okoli umirajočega
žalujejo, gre po Rimskem mestu čudna
govorica: Brat Krispin, o kterem so go¬
vorili, da umira, šel je ravnokar obiskat
za sveto leto cerkev svetega Petra. Res
ga  je veliko ljudij videlo, da je romal v
cerkev svetega Petra; eni so mu celo
roko poljubovali; drugi so terdili, da so
se ž njim menili in da jim je reke], da
mora za sveto leto še četertič obiskati
cerkev svetega Petra.

Vendar brat Krispin ni bil iz svoje
postelje. Ležal je v smertnih težavah. Še
satan se je približal, da bi skušal zvestega
služabnika Božjega. Motil ga je, daje zastonj
vse njegovo zatajevanje, zastonj vse njegovo
spokorno življenje in da bo njegova duša
pogubljena. Smertni strah je napadel slu¬
žabnika Matere Božje Merzel pot se vlije
po njegovem čelu; z bledih, tresočih se
ustnic pa se sliši mili klic na pomoč k
nebeški Materi: „0 Marija pomagaj! Če
se tudi pekel vzdiguje, vendar se ne
bojim; ker tvoje usmiljene oči me kličejo
v večni mir." V zaupanji na Božjo mi¬
lost in na mogočno priprošnjo svoje pre-
blažene Gospe reče skušnjavcu resno:
„Kaj hočeš pri meni? jaz nimam nič s
teboj. Moj sodnik je Jezus in moja pri-
prošnjica je njegova presveta Mati! Po¬
beri se, hudobna zver!" Satan je zbežal.

Mirno je zdaj ležal Krispin. Tiho je
vzdihoval: „0 moj Jezus, ti si me s svojo
predrago kervjo odrešil; s svojo veliko
ljubeznijo dopolni zdaj svoje delo in za¬
gotovi zveličanje moji duši! Ti preblažena
Mati Božja, moja priprošnjica, moja po¬
moč, moje pribežališče, o pridi mi na
pomoč na tej veliki poti!" — Še se je
priporočil svojemu angelju varuhu, svo¬
jemu serafinskemu očetu sv. Frančišku,

103

ter je z mašnikom tiho molil molitev
umirajočih. Slednjič se ozre na podobo
križanega Zveličarja in na podobo goreče
ljubljene preblažene Device Marije. Ura
je bila poldne 19. dan Marijinega meseca
1750 — in Krispin je zaspal. Šel je k
svoji nebeški Materi — „ ministrant naše
ljube Gospe".

7. kimovca 1806 je bil zveličanim
prištet. (Monat. Rosen. XI.)

20. Sveti Bernardin Sienski.

(Umeri 20. vel. travna 1444.)

V enem najlepših krajev prežale Ita¬
lije leži starodavno mesto Siena. Zdaj
Siena ni več lepa; skoraj prazna je in
hudo je razpadla. Vsa drugačna je bila
pred pet sto leti. Takrat je bila Siena mo¬
gočna samovladarica ali republika. Visoko
so se vzdigovale v njej prelepe cerkve in
imenitne palače. Postavljala se je takrat
v versto s pervimi mesti po Laškem, z
Florenco, z Genovo, s Pizo in celo z
Rimom.

Njena slava pa niso bile toliko veli¬
častne cerkve in palače, tudi ne moč
njene vojske; njena slava je bila v tem,
da so jo imenovali: »Mesto preblažene
Device — Mesto Marijino". Podoba pre¬
blažene Device je vihrala na mestnih za¬
stavah; podoba Marijina je vodila njeno
vojsko; s podobo Matere Božje in pod
varstvom nebeške kraljice je Siena do¬
bila veliko zmag. Podoba Marijina je bila
nad mestnimi vrati, tudi na mestnem
pečatu.

Blizo tega nekdaj jako slavnega me¬
sta, v gradu Masa, rojen je bil Bernardin,
velik častilec naše ljube Matere Božje,
leta 1380. Ni bil še 6 let star, ko so
mu dobri stariši umerli. Njegova teta
Diana je prevzela skerb za malega Ber-
nardinčka. Bila je pobožna, dobra žena, ki
je znala v mlado serce svojega rejenčka

vcepiti pravo ljubezen do Boga in do pre¬
blažene Matere Božje. Bernardin je rad
in lepo molil. Pazljivo je poslušal besedo
Božjo; kar si je zapomnil, pridigoval je
goreče pred otroci svojih let. Večkrat si
je kaj pri jedi pritergal, ter je ves vesel
ubogim podelil. Če se je primerilo, da
je bilo malo kruha pri hiši, in ga  kte-
remu beraču teta ni dala, bilo je to Ber-
nardinu hudo in prosil je: „ Daj te mu
moj košček. Teti je bilo to kaj ljubo;
reče mu neki dan: »Moje ljubo dete, ti
lahko Materi Božji prav lepo veselje na¬
praviš; ako se njej v čast vsako soboto
postiš, in kar si tako pritergaš, daš ubo¬
gim." Bernardin je takoj ubogal in celo
svoje življenje se je o sobotah postil svoji
nebeški Materi v čast. Njegova teta ga
je večkrat opazovala, kako je pred po¬
dobo Marijino solznih očij angeljevo če-
ščenje molil k nebeški kraljici, ter je
vedno skerbel, da je v njeno čast kaj
dobrega storil ali si kaj pritergal. Bil je
prav angeljčku podoben; njegovo obličje
je bilo milo in prijazno; njegovo obna¬
šanje otročje-priprosto, pa tako modro,
da je vsak rad imel ljubeznivo dete.

Ni bil še trinajst let star, ko ga je
njegov stric vzel k sebi v Sieno, da se
v višjih vednostih izšola. Njegovi učeniki,
ki so takrat bili svojim učencem lep zgled
čednosti in svete pobožnosti, občudovali
so njegovo pridnost, pa še bolj njegovo
modrost in njegovo čisto življenje. Nje¬
govo lepo obnašanje je toliko uplivalo na
njegove sošolce, da si najhudobnejši niso
upali vpričo njega kaj nespodobnega zi¬
niti. Ako so imeli kake spodtakljive po¬
govore, pa je Bernardin nenadoma k njim
prišel, rekli so urno: »Tiho, tiho, Ber¬
nardin gre!" Ko je nekdaj imeniten po-
svetnjak nespodobno besedo zinil, počil
ga je Bernardin, ker mu do ust ni do¬
segel, po vratu. — Nekdaj je nedolžnega
mladeniča gerd gizdalin nespodobno dražil.

104

Bernardin je zaklical svoje tovariše ter
jih je naganjal, da so gizdalina napodili.
Sam ga je z blatom tako dolgo ometaval,
da je ubežal.

S sedemnajstim letom jeBernardin kon¬
čal svoje šolanje. Imel je še drugo pobožno
sorodnico, tetino hčer, ki je bila vdova;
ime jej je bilo Tobija. Več ur sta se o du¬
hovnem življenji pogovarjala. Neki dan se
Bernardin urno poslovi. Tobija mu prigo¬
varja, naj še ostane. On pa pravi: „Pusti
me; moram obiskati svojo prelepo prija¬
teljico, ktero do smerti
ljubim.“ Urno odide; To¬
bija je imela to za šalo.
Drugi dan pa Bernardin
ponovi ravno te besede.

Vpraša ga, kdo je ta
njegova lepa prijateljica
in kje da stanuje? Ber¬
nardin pravi: „ Oh, ona
je vendar tako lepa, in
stanuje zunaj pri mest¬
nih vratih Kamolija;
vsak dan jo obiščem;
zdi se mi, da ne bi
mogel zaspati, ko bi je
ne videl!" Tobija, ki
je vedela, kako ne¬
dolžno, spokorno in po¬
božno živi Bernardin,
pa je poznala tudi zvi¬

jačo satanovo in zapeljivost hudobnih
ljudij, bala se je, da bi se mladenič v
kake slabe mreže ne bil zapletel. Zato
se drugi večer pri znanih mestnih vratih
skrije, da bi Bernardina opazovala. Ber¬
nardin pride in poklekne pred lepo po¬
dobo Matere Božje, ki je bila pri mestnih
vratih, in dalje časa pobožno moli. Da
bi se Tobija ne izdala, vpraša ga drugi
večer: „Povej mi vendar resnično, kdo

je tvoja prijateljica?" — »No, naj pa
bo,“ pravi Bernardin, „ti hom pa pove¬
dal, kar nisem še nikomur razodel: Pre-

serčno ljubim preblaženo Devico Marijo,
in vsak dan jo prosim, naj me obvaruje
vsake nevarnosti in mi pomaga, da ne¬
dolžno živim." Seveda je bila Tobija ve¬
sela in mu čestitala, da si je izvolil tako
lepo in večno nevesto. Ljubezen do Ma¬
rije je vedno rastla v njem. „Vse z Ma¬
rijo !“ bil je njegov navadni izrek.

V Sieni je bila družba, ki je bolnikom
stregla. Sprejemali so pa v to družbo le
poštene in čiste ljudi; zato so jo imeno¬
vali „bratovščino pobožnih". V to bra¬
tovščino je stopil Ber¬
nardin v svojem dvaj¬
setem letu. Takrat je
pa po Italiji razsajala
huda kuga. Samo v eni
Sienski bolnišnici, kteri
so rekali „Marija pri
kamenci", pomerlo je
do dvajset ljudij na dan.
Vse, ki so bolnikom
stregli, pobrala je že
strašna morilka. Tudi
mašniki so pomerli. Ta¬
kratni vodja velike bol¬
nišnice, pobožen pa že
postaran mož, ni mogel
vsemu kaj. Silno užal¬
jen, da še za denar ni
mogel dobiti strežajev,
vzdihoval je priserčno

neko noč k preblaženi Devici za pomoč.
Marija mu pošlje mladega Bernardina.
Pomneč besedij Gospodovih : „ Večje lju¬
bezni od te nima nihče, da kdo svoje živ¬
ljenje dd za svoje prijatelje, 11  (Janez 15,
13.) sklenil je, da hoče streči kužnim
bolnikom. Njegovi sorodniki mu branijo ;
hudo mu očitajo, da hoče svoje življenje
v toliko nevarnost postaviti in da s tako
službo dela sramoto svoji rodbini. On
se pa za vse to prav nič ne zmeni, ter
se brez obotavljanja ponudi v službo ne¬
srečnim bolnikom.

Sveti Bernardin Sienski.

105

Vodja velike bolnišnice se čudi ve¬
likodušni ljubezni lepega mladeniča in
pravi: »Pač mi je ljubo, da prideš na
pomoč revnim bolnikom; ali smiliš se
mi, ker kuga je mladim ljudem najbolj
nevarna. Bernardin pa pravi, v zaupanji
na Boga: »Gospod je zadosti močan, da
me v sredi kužnih lahko zdravega ohrani;
ako mu dopade, rad darujem svoje živ¬
ljenje za svoje brate. “ Ker je pa spre¬
videl, da tolikim bolnikom ne more streči
sam, pregovoril je več pridnih, kerščan-
skih mladeničev, da so se mu pridružili
in bolnikom stregli. Serčno jim je za¬
klical: »Nebesa silo terpe. Kaj je lep¬
šega, kaj večjega, kakor v mirnem času
krono mučeniško prejeti? Če tudi umer-
jemo, umerjemo za Kristusa; in kakšno
plačilo nam je pripravljeno za to!“ Mla¬
deniči so pobožno prejeli svete zakramente
in so se lotili težavnega dela v zaupanji
na mogočno priprošnjo svoje nebeške kra¬
ljice in Matere Marije. Bernardin je bil
povsod pervi. Razdelil je ponočno čuvanje
in opravilo, snažil je celo hišo; priserčno
je tolažil umirajoče ter jim ljubeznivo
stregel. Pokopaval je merliče. Mnogim je
s svojo veliko skerbjo pripomogel, da so
ozdraveli. Štiri mesece je bil v bolniš¬
nici. Ko nesrečna kuga pojenja, gre k
svojcem domu. Zavoljo silnega terpljenja
je hudo oslabel. Napade ga nadležna
merzlica; in kakor da bi mu Bog, v
svoji nerazumljivi previdnosti, za štiri¬
mesečno postrežbo nesrečnim kužnim bol¬
nikom hotel poplačati, poslal mu je tudi
štirimesečno bolezen. Ta bolezen mu je
pripomogla, da je v poterpežljivosti in v
ljubezni napredoval, da je nečimernost
posvetnega še bolj spoznal in tako le po
nebeškem hrepenel.

Bernardin je ozdravel. Zdaj je le to
premišljeval, kteri stan bi si izvolil. V
prikazni mu je bilo razodeto, da naj stopi
v red svetega Frančiška. Slišal je glas

Gospodov, ki mu je rekel: »Bernardin,
vidiš me golega na križi; ako me hočeš
dobiti, moraš tudi ti to pot hoditi." Stari
teti stregel je do smerti; ko je 97 let
stara umerla, razdelil je vse svoje pre¬
moženje med uboge in 22  let star je
stopil v red svetega Frančiška, na praznik
rojstva preblažene nebeške Matere.

Leta 1405. je bilvmašnika posvečen.
Zavoljo njegove velike učenosti so ga  od¬
ločili za pridigarja. Bil je pa telesa bolj
slabotnega in ni gladko govoril; bil je
že dalje časa hripav. Poprosil je Marijo,
in urno je imel čist in lepo doneč glas.
Njegove pridige so globoko v serca segale
obilnim poslušalcem, ki so skupaj vreli od
vseh krajev. Posebno se je poganjal za
dobro izrejo otrok, ktero so takrat zane¬
marjali, kakor se to današnje dni tudi
tako žalostno godi. Po vsem Laškem je
hodil, in Bogu je znano, koliko dobrega
je storil s svojimi pridigami.

Nobene pridige pa ni imel, da bi se
ne bil spominjal svoje nebeške Matere.
Njene prednosti je kaj rad slavil in po¬
vzdigoval. V Akvileji je nekdaj pridigal
na velikem travniku, ker sila poslušalcev
je bilo. Razlagal je takrat prelepi izrek
skrivnega razodenja: „In veliko znamenje
se je prikazalo na nebu: Žena s solncem
obdana in luna pod njenimi nogami in
na njeni glavi krona iz dvanajsterih
zvezd. u  (12, 1.) Ko je razlagal, da perva
zvezda pomeni neomadeževano devištvo Ma¬
tere Božje, prikaže se svetla zvezda nad
njegovo glavo ter ga dalje časa razsvet¬
ljuje.

Ker se je po več krajih vsilila ne¬
spodobna napaka, da so v cerkvi bili moški
in ženske vsi namešani, ustavljal se je
sveti Bernardin tej razvadi. Pametni
so ga slušali. Bil je pa neki gizdalin,
ki je le še hodil na žensko stran ter
nespodobno okoli sebe zijal. Bernardin
ga je večkrat opomnil, naj gre na moško

106

stran, da ne bo tolikega pohujšanja dajal;
ali on je imel kosmata ušesa. Sveti Ber¬
nardin mu resno zakliče: „Povem ti,
mladi prevzetnež, ker tako prederzno za¬
ničuješ moje opomine, ti boš imel ža¬
losten konec!" Še tisto leto je oni za¬
voljo svojih hudobij v Ankoni v ra-
beljevih rokah nesrečno končal.

Ravno zavoljo svojih gorečih pridig
je pa moral veliko prestati. Ko se je en¬
krat v Milanu goreče zglasil zoper očitne
pregrehe, vzel mu je to vojvoda Viskonti
za zlo in mu je celo s smertjo žugal.
Bernardin pa je odgovoril: „Za resnico
umreti je največja sreča!" Vojvoda ga
misli podkupiti ter mu pošlje sto cekinov.
Svetnik pa mu jih dvakrat nazaj pošlje.
Ko mu jih služabnik vojvode še tretjič
prinese, pelje ga Bernardin v jetnišnico,
in vpričo njega razdeli denar med jetnike,
kteri so bili zavoljo dolgov zaperti, da
so se tako odkupili.

Hudobni jeziki so ga toliko černili,
— ker hudobija se zmiraj ustavlja res¬
nici — da so ga celo za krivoverca raz¬
glasili, tako, da mu je papež Martin V.
prepovedal pridigati in ga je na odgovor
poklical. Ko se je sveti oče prepričal,
da ga obrekuje le černa hudobija, po¬
nujal mu je razne škofije. Svetnik pa je
ponižno odgovoril: „Veliko bolj srečnega
se štejem v revnem redu sv. Frančiška,
kakor na kakem visokem kraji."

Ko neki pridigar vidi, koliko uspeha
imajo pridige svetega Bernardina, vprašal
ga je, kterih in kakšnih vodil naj se
derži, da bi tudi njegove pridige kaj
sadu obrodile? Sveti Bernardin pravi:
»Edino pravilo imam: Odkar pridigujem,
nisem ne ene besede izgovoril iz drugega
namena, kakor le v čast in slavo Božjo;
to imam vedno pred očmi. Karkoli sem
v spreobernjenji duš dosegel, moram se
edino le temu vodilu zahvaliti." Ko so
nekega drugega pridigarja vprašali, zakaj

njegove pridige nimajo toliko uspeha, ko
je vendar veliko bolj učen, kakor Ber¬
nardin, rekel je: »Jaz sem oglje brez
ognja; če torej drugo mertvo oglje zraven
pride, se ne vname; Bernardin pa je z
Duhom Božjim vneto oglje, in kedar drugo
oglje, če tudi ogašeno, ž njim v dotiko
pride, vname se in gori."

Kdor pa vse v Božjo čast stori in
kakor sveti Bernardin našo ljubo Mater
Božjo časti, on pospešuje tudi, kolikor
premore, češčenje svetega Jožefa, preči-
stega ženina preblažene Device Marije.

Še imamo njegovo pridigo, ktero je
imel v čast svetemu Jožefu. V tej pri¬
digi pravi sveti Bernardin: »Pri razde¬
litvi raznih milostij stvarem s pametjo
navdanim je splošno vodilo, ako je Božja
dobrota koga k posebni časti ali v po¬
sebni stan izvolila, da mu je podelila
tiste milosti in tiste darove, kteri so po¬
trebni za ravno ta stan in to čast. To
velja posebno še o svetem Jožefu, ki je
rednik Kristusov in ženin nebeške kra¬
ljice Marije. Njega je odbral sam ne¬
beški Oče v zvestega varuha svojemu Bož¬
jemu Sinu in svoji preljubljeni nevesti.
In to službo je zvesto opravljal, da mu
je Gospod rekel: »Dobri in zvesti hlapec,
pojdi v veselje svojega Gospoda!“  (Mat.
25, 21.)

Ako njegovo zasluženje za Kristusovo
cerkev premišljuješ, ni li potem Jožef
tisti edini in izvoljeni mož, ki je Kri¬
stusa po navadni in pošteni poti vpeljal
na ta svet? Ker je sveta cerkev hvalo
dolžna preblaženi Devici, ki je bila vredna,
da nam je Zveličarja rodila, dolžna je
tudi svetemu Jožefu skazovati ravno tako
hvaležnost. On je ključ stare zaveze, s
kterim so preroki in stari očaki dosegli
obljubljeni sad. On je edini med njimi,
ki je na svojih rokah nosil sad, kterega
je Božja milost prerokom obetala. Po
pravici je predpodoba njegova tisti očak

107

Jožef, ki je ljudstvo z žitom oskerbel.
Ta svetnik pa presega v časti pervega
Jožefa, ker ni le dajal Egipčanom za telo
potrebnega kruha, ampak je redil vsem
izvoljenim tisti kruh iz nebes, ki daje
večno življenje.

Nihče ne more dvomiti, da Jezus Kri¬
stus tudi še zdaj v nebesih svojemu red¬
niku skazuje tisto spoštovanje, tisto če-
ščenje, ktero mu je tu na zemlji skazoval,
kakor Sin svojemu očetu. To dela še po¬
polneje, še zvesteje. Ne brez pomena je
pristavljeno onim besedam svetega pisma:
„Pojdi v veselje svojega Gospoda !“  Če¬
tudi radosti večnega zveličanja napolnju¬
jejo serce človeško, rekel je  pa Gospod
njemu: „Pojdi v veselje!*;  tako je
skrivnostno naznanjeno, da ta radost ne
napolnjuje le njegovega serca, ampak da
ga obdaja od vseh stranij, da vsega pre-
šinja ter ga objemlje kakor neizmerno
brezno.

Zato pa, o sveti Jožef! spominjaj se
nas, in bodi nam pri svojem rejenčku s
pomočjo svoje priprošnje mogočen pomoč¬
nik. Nakloni nam tudi ljubezen prebla-
žene Device, svoje neveste, ki je Mati Sinu
Božjega, ki z Očetom in s svetim Duhom
živi in kraljuje od vekomaj do vekomaj.
Amen. “

Na druzem kraji pa pravi sveti Ber¬
nardin : „Ako smo občevaje s pobožnimi
vsak dan bolji, koliko je pač v čednosti
napredoval sveti Jožef, ko je  bil priserčno
sklenjen z Marijo, ki je najlepši zgled
vseh čednostij! Ako Marija ne prezre no¬
bene „Češčene Marije", kako hvaležna je
še le njemu, kterega je videla, kako ne¬
utrudljivo, kako pridno in zvesto je delal,
da je preživil njo in njenemu varstvu iz¬
ročenega Božjega Sina. Zlasti še vh ce¬
niti bridkost in težave, ktere je prestal
Jožef na begu v Egipt, ktere je prestal
v tej neznani deželi in potem na poto¬

vanji nazaj. K temu pa še moramo pri-
dejati bogato plačilo, kterega mu je zato
vsemogočni Bog sam odločil." — Tako
in enako je povzdigoval sveti Bernardin
svetega Jožefa.

Ravno ko je sveti Bernardin zapustil
Siensko mesto, da bi po Abruških hribih
pridigoval, napade ga že na poti huda
merzlica. Komaj ga spravijo v mesto
Akvilo. Spoznal je, da ga Vsemogočni
kliče k sebi v nebesa. Poprosi, da ga
previdijo s svetimi zakramenti. Ko so na
delopust pred praznikom vnebohoda Gos¬
podovega molili njegovi sobratje v koru
pri večernicah: „Moj Oče! tvoje Ime
sem razodel ljudem, ktere si mi dal od
sveta... Jaz prosim za te, ktere si mi
dal, . . . ker pridem k tebi!“  (Janez 17,
5—10.), vzdihnil je Bernardin milo:
„Jezus, Marija!" in je umeri 20. dan Ma¬
rijinega meseca 1444.

On je postavil tri sto samostanov.
On je obudil tri mertve z znamenjem sve¬
tega križa in je veliko druzih čudežev
storil. Že šest let po svoji smerti je bil
svetnikom prištet.

Sveti Bernardin je v vseh nevarnostih
in skušnjavah klical Marijo na pomoč. V
svojih pridigah je velikrat priporočal:
n  Mladeniči in device naj vsak dan kli¬
čejo preblaženo Devico Marijo na pomoč,
da zamorejo ohraniti zaklad svoje nedolž¬
nosti ; ker vsak dan na ta zaklad prežijo
roparji — lastno meso in zapeljivi svet;
in ker nihče nedolžnosti ohraniti ne more,
ako nima pomoč od zgoraj; in ker sled¬
njič Bog to milost le tistim dodeli, kteri
skerbno prosijo za to, zlasti po zaslu-
ženji in na priprošnjo tiste, ki ni le svoje
nedolžnosti preskerbno obvarovala, ampak
ktera to najlepšo čednost tudi drugim
tako mogočno zamore obvarovati in k
temu toliko rada pomagati hoče. (Inns¬
bruck. Legende. Ott. Josef.)

108

21. Sveti Feliks iz Kantalicije.

(Umeri 1587.)

Lep zgled nam je Bernardin, franči¬
škan. Ravno tako lep svetnik je drug du¬
hovni sin svetega Frančiška, kapucin sv.
Feliks, kterega god obhajamo 21. dan
Marijinega meseca.

Bili so žalostni časi, ko so nesrečni
krivoverci v zapadnih deželah hude rane
sekali sveti katoliški cerkvi ter odtergali
veliko mlačnih kristjanov od prave zve-
ličanske vere. Med zvestimi katoličani pa
se je pričelo velikansko duhovno prenov-
Ijenje. Pobožno življenje se je po celi
Evropi oživilo. Tako zapazimo, da v ti¬
stem času, ko so poživinjeni luterani s
svojo pogubilno novotarijo veliko hudega
storili, prikazala se je nenavadno velika
množica svetnikov, da vidimo zraven zvitih
prenarejalcev in kazilcev svete vere ter
sovražnikov Matere Božje in njenega če-
ščenja tudi veliko vnetih častilcev in slu¬
žabnikov Marijinih.

K posebnim častilcem nebeške kraljice
tistega časa po vsi pravici prištevamo
svetega Feliksa iz Kantalicije, ki je eden
pervih svetnikov kapucinskega reda. Kan-
talicija je bila čedna vas pri Apeninskem
gorovji v papeževi deželi. Feliksovi sta-
riši so bili revni pa pobožni ter so svo¬
jega sinčka vzgajali v strahu Božjem,
tako da je vse rado imelo malega Fe¬
liksa. Sploh so ljudje rekali: To dete bo
svetnik. Ko je nekoliko odrasel, je pasel
domačo živino. Bil je nedolžen mladenič.
Ker ni mogel vsak dan k sveti maši,
poiskal si je na paši kako votlino ali
kako goščavo ter je priserčno molil. Solz¬
nih očij, poln ljubezni in sočutja je pre¬
mišljeval bridko terpljenje in smert na¬
šega Gospoda Jezusa Kristusa in veliko
žalost preblažene Matere njegove in De¬
vice Marije. Ko so se drugi pastirji igrali
ali pospali, bičal je Feliks v svojem za-

tišji svoje nedolžno telo in se svoji ne¬
beški Materi izročeval.

Ker so bili njegovi roditelji revni,
dali so dvanajst let starega Feliksa v
službo v bližnje mestice Dukale. Tudi
tukaj je živino pasel, dokler ni toliko
odrastel, da ga je njegov gospodar od¬
ločil za hlapca pri poljskih delih. Na
polji pa se je navadil med delom pre¬
mišljevati; tako je bil vedno v Bogu
zbran, velikrat cel6 zamaknjen. To nam
spričuje, da ni potreba ravno visoko uče¬
nega duha za bogoljubno premišljevanje.
Vse, karkoli je le pogledal, napeljevalo
ga je že, da je Boga častil in da je hre¬
penel, ž njim zediniti se. Tako v duhu
zbranemu se je vedno bolj vnemala sveta
ljubezen do Boga in do bližnjega. Bil je
vedno veselega obraza, malobeseden, kro-
tak in prijazen, tudi če ga je kdo za¬
ničeval ali zasramoval. Ako ga je kdo
kaj žalil, rekel mu je navadno: „Prija¬
telj, zdaj te imam še raji; naj ti Bog
pomaga, da boš svetnik!" V jedi je bil
zmeren; natanko je spolnjeval cerkvene
poste tudi pri najtežjih opravilih; pred
jedjo in po jedi je vselej klečč molil.
Ker je pobožno častil in ljubil Jezusa
Kristusa v zakramentu presvetega Reš-
njega Telesa, bil je do malega vsak dan
pri sveti maši. Ko je v cerkvi molil,
videli so večkrat, da je namesto njega
na polji delal neki tujec, kterega so
imeli za njegovega angelja.

Posebno ga je veselilo, ako je slišal
brati pobožne bukve. Ko je nekdaj slišal,
kako ostro živč puščavniki in samotarci,
obide ga želja, da bi tudi on svet zapu¬
stil in se vsega Bogu posvetil. Ali zdelo
se mu je samotno življenje puščavnikov
nevarno, in sklenil je živeti v kterem
redu pod vodstvom svete pokorščine. Blizo
tam pa so imeli kapucini svoj samostan,
kjer so živeli ostro v vednem premišlje¬
vanji Božjih rečij. Tje je klical glas

109

Božji pobožnega hlapca. — Kakor je
svetim dušam navadno uzrok poseben pri-
godek, da svoj namen doveršd, tako se
je godilo tudi svetemu Feliksu. Vpregel
je dva mlada vola, da bi ž njima oral.
Vola pa se divje zakadita z drevesom,
ter ga  pod se spravita, tako da z dre¬
vesom čezenj dereta. Čertalo gre po dol¬
gem čez njega. Razterga mu vso obleko,
njega pa čisto nič ne rani. To se mu je
zdelo klic Božji; sklenil je, brez odloga
svoj namen spolniti.

Poprosil je svojega
gospodarja, naj mu iz¬
plača njegov zaslužek.
Vse med uboge razdeli
in gre v kapucinski sa¬
mostan ter prosi, naj
bi ga sprejeli med se.
Da bi ga gvardijan po¬
skusil, odreče mu več¬
krat ter mu celo očita,
da neče delati, da bi
le brez težkega dela
rad živel. Feliks pa
pade na kolena ter
pravi: „Gospod mi je
priča, da sem prišel le
zato semkaj, da bi to¬
liko bolje služil Bogu,
kteremu sem se vsega
posvetil. “ Ker gvardijan

vidi stanovitnost njegovo, pelje ga na kor
ter mu pokaže podobo križanega Jezusa
in pristavi: »Glej, mladenič, koliko je
Kristus terpel za nas! Si li upaš, po¬
snemati ga in vse svoje življenje ž njim
na križi viseti?" Feliksa oblijejo solze
in celo uro prebije v svetem premišlje¬
vanji pred križem. Bil je sprejet. Kmalu
pa mu Bog pošlje hudo poskušnjo. Terdo-
vratna merzlica se ga loti ter ga le zopet
napada. Že so predniki dvomili nad nje¬
govim poklicem. Marija pa, ktero je vedno
priserčno ljubil in častil, ga tudi v tej

sili ni zapustila. Zavoljo mnogoterih lepih
čednostij njegovih se predniki niso mogli
odločiti, da bi ga le samo zavoljo nje¬
gove bolezni med svet izpustili. Vse terp-
Ijenje je tako poterpežljivo in spodbudno
prenašal, da ga je to le še bolj pripo¬
ročilo. Storil je obljubo; merzlica pa
ga je zapustila, ter se ni nikdar več
vernila.

Poslali so ga v kapucinski samostan
v Rimsko mesto. Odločili so mu službo,
da je staremu bratu Angelu pomagal pro¬
siti vbogaime. Ko je
kmalu potem brat An-
gelus umeri, bil je Fe¬
liks njegov naslednik v
tem ponižnem pa težav¬
nem poslu, kterega je
nad štirideset let oprav¬
ljal do svoje smerti.
Svojo mavho na herbtu,
sveti rožnivenec v roki,
hodil je bos po rim¬
skih ulicah, kjer je bilo
vse polno ljudij, hodil
je po hišah, kjer je vi¬
del dosti posvetnega
hrupa; toda on ni nikdar
zapustil hišice svojega
serca. Z raznimi ljudmi
je občeval, pa vedno je
pazil na glas Božji v

sebi. V sredi velicega mesta, v posvet¬
nem šumu, živel je kakor puščavnik,
vedno v Bogu zbran, ohranil je čisto
svoje serce. Z Bogom in s svojo nebeško
Materjo se je vedno pogovarjal. Molil je
sveti rožnivenec, ali je ponavljal pred-
glasja iz Marijinih dnevnic, ter je pre¬
mišljeval ali tudi prepeval svete pesmi,
ktere je zložil sam.

Kedar je molil sveti rožnivenec, go¬
relo je njegovo serce ljubezni do Marije.
Vsaka skrivnost je pospeševala njegovo
češčenje do nebeške kraljice. Zato je

Sveti Feliks iz Kantalicije.

110

nekdaj tožil enemu bratu, da nikakor ne
more svojega rožnega venca končati.

Četudi je zmirom molil, opravljal je
vendar skerbno svoje delo. Nikdar se ni
pritožil zastran težavnega beračenja; ve¬
selo je hodil od hiše do hiše. Ljubezen
do ubožcev in bolnikov, za ktere je prosil,
dajala mu je vedno novo moč, vedno
novo veselje. Četudi ni bil v šolo bodil
in je bil neizobražen, vedel je in znal tudi
z bogatini in z velikaši tako lepo obče¬
vati, kakor z revnimi in priprostimi ljudmi.
Sprejete darove je povsodi povračeval s
tolažbo, z zveličanskim opominjevanjem in
z dobrim svetom. Kjer je kaj napačnega
videl, opominjal je priprosto, vneto, tudi
resno. Uboge in bolehne je obdaroval in
tolažil. Vse ga je rado imelo. Majhne
otroke je k sebi vabil ter jih je učil iz¬
govarjati presladko Ime „ Jezus in Ma¬
rija" ali pa jih je vadil izreči: „Deo
gracias! — Bogu hvala!" Zato so mu
otroci že od daleč klicali: „Deo gracias,
brat Feliks!" Zavoljo tega njemu to¬
liko priljubljenega izreka so mu sploh
rekali: Brat Deo gracias.

Ko je končal svoje vsakdanje bera¬
čenje, hitel je v cerkev, da je zopet molil
in premišljeval. Zvečer se je malo časa
vlegel. Kmalu pa je vstal in šel v cer¬
kev, kjer je svoje serce odpiral Bogu in
Mariji. Celo noč je premolil ter je v
jutro, natanko o svojem času, pozvonil,
ko je bil čas duhovnih zornic. Potem je
k dnevu zvonil in molil angeljsko če-
ščenje, ter je stregel pri pervi sveti maši
in v solzah prejel sveto obhajilo. Zdaj
je tako dolgo Boga hvalil, da je prišla
ura, o kteri je zopet nastopil svoje vsak¬
danje beračenje. Svoje obilne molitve k
preblaženi Devici Mariji je podpiral z
ostrim postom in z raznimi pokorili, kterih
je dodal navadnim samostanskim zataje¬
vanjem. Na delopust pred Marijinimi praz¬
niki se je ob suhem kruhu postil. Tudi

si je naložil v čast Materi Božji post od
praznika svetih apostolov Petra in Pavla
do praznika Marijinega vnebohoda.

Tako je živel štirideset let v molitvi,
v delu in v zatajevanji. Marija je gledala
z dopadajenjem na svojega zvestega slu¬
žabnika ter mu je naklonila posebne mi¬
losti Božje. Pri svojih ponočnih molitvah
je najraji molil z razprostertima rokama
pred altarjem svoje nebeške Matere. Izgo¬
varjal je na pol glasno in počasno kak
izrek iz Marijinih dnevnic ali iz evan-
gelja, ki o Mariji govori, ter je ta izrek
premišljeval. Nekoč premišljuje skrivnosti
učlovečenja in rojstna Božjega Deteta od
prečiste Device Marije. Ko je bilo nje¬
govo nedolžno serce presladke ljubezni
vneto, ga nekaj močno potegne. On teče
ali bolj ferči proti velikemu altarju. Tam
goreče in priserčno prosi ljubo Mater
Božjo, naj mu vendar svoje presladko
Dete, vsaj za trenutek, pod& v naročje.
Marija usliši njegovo prošnjo. S častjo
prejme Božje Dete v svoje roke, pritisne
ga s priserčno ljubeznijo na svoje serce
ter ga obliva s solzami nebeške radosti.

Kljubu vsej obilnosti posebnih Božjih
darov bil pa je Feliks ponižnost sama.
Nikdar se ni imenoval „brata"; rekel je
le: „Jaz sem pri bratih in sem njih to¬
vorna živina." Če je kedaj tudi po ka¬
kem drugem poslu šel iz samostana, ven¬
dar je svojo mavho vzel vselej s seboj,
da je znamenje svojega ponižanja nosil
vedno s seboj. Svoje telo je po zgledu
svetega Frančiška imenoval „brata osla";
in ko včasih s svojo napolnjeno beraško
mavho ni mogel skozi gnečo ljudij, za¬
klical je: „Ljubi moji ljudje, pustite
vendar tega osla naprej! “ Ni mogel ter-
peti, da bi ga kdo hvalil; urno je po¬
begnil. Ako ga je pa kdo zaničeval, po¬
slušal ga je z vidnim veseljem čisto mirno.
Ko je neki dan kruha prosil, rekel je
neki gospodar, skušaje ga, svojemu sprem-

111

Ijevalcu: »Feliks je hinavec, ki le revnim
krade potrebni kruh. 11  Feliks ga smeh¬
ljaje posluša ter se nič ne izgovarja. —
Nekomu pa, ki mu norčevaje se pravi: »Pa¬
pež te bodo za kardinala napravili, “ rekel
je mirno: »Raji naj ukažejo, da me po
mestu s korobačem tepejo. 11

Ena njegovih lepih čednostij je bila
tudi njegova natančna pokorščina. Vsak
migljaj njegovih prednikov mu je bil po¬
velje. Nikdar ni pokazal kake nevolje. Z
vsem je bil popolnoma zadovoljen. Ako je
po svojem vsakdanjem beračenji še le po
obedu prišel v obednico, vsedel se je na
svoj prostor. Ako so mu kaj jesti dali,
jedel je; ako so ga prezerli, poiskal je
kako ostalo skorjico ter izpil malo vode
ter je nadaljeval svoje potovanje. Nikdar
se ni pritožil. Vsega se je Božji previd¬
nosti prepustil ter je mislil, da Bog tako
hoče in da boljšega ni vreden.

Takrat je živel v Rimu sveti Filip
Neri. Bila sta si s Feliksom velika pri¬
jatelja. Ko sta se pervikrat srečala, spo¬
znala sta se takoj. Feliks pade na ko¬
lena pred Filipa ter ga prosi blagoslova.
Filip ga vzdigne, objame in poljubi. Ko
se nekaj časa objemata, ločita se, ne da
bi besede izpregovorila; sveti duši ste se
razumeli. Ker sta oba sveta moža želela
za Kristusa veliko terpeti, sta se čudno
pozdravljala, kedar sta se srečala. Ko je
eden druzemu rekel: »Da bi zgorel! “ želel
mu je drugi: „Da bi te na štiri dele
razdelili! 11  — „Naj te po cestah vlačijo!“
— »Naj te v Tiberi potopijo! 11

Ko je Feliks oslabel in zavoljo sta¬
rosti že komaj svojo mavho vlačil včasih
v pekoči vročini, ali v deževnem vremenu
in bos, vprašal ga je neki kardinal, za¬
kaj v svoji visoki starosti še ta posel
opravlja? Odgovori mu: »Vojak mora z
mečem v roči umreti, osel pa pod svojo
težo. Bog me varuj, da bi svojemu te¬

lesu kedaj miru privoščil; saj ni za nič
druzega, kakor za delo in terpljenje. 11

Proti koncu svojega življenja vilo ga
je hudo po trebuhu. Ko se je vlegel,
pravi: »Osel je padel in ne bo več vstal."
Ko mu zdravnik prigovarja, naj prosi
Boga, da pojenjajo bolečine; de mu: »Ako
bi tudi vedel, da bi Bog mojo prošnjo
uslišal, ne bi ga hotel zdravja prositi;
bolečine so milosti Božje; mar li hočete,
da jih od sebe zavernem in sebe oropam
časti, iz ljubezni do Jezusa terpeti.
Moje telo bi že rajše ne terpelo; ali jaz
ga ne vprašam. Ono naj stori, kar Bog
hoče."

Ker se je pa telesni tolažbi odpove¬
dal, dodelil mu je Bog zato nebeško to¬
lažilo. Svoje zadnje dneve se je Feliks
pogovarjal le s svojo preljubljeno nebe¬
ško Materjo. Ko je pobožno prejel svete
zakramente, imel je zopet prikazen pre-
blažene Device Marije. Svoje roke je ste¬
goval, kakor da bi koga objemal. Za¬
maknjen je vzdihoval: »O, o, o!" Ko
ga vprašajo, kaj da vidi, vesel zakliče:
»Vidim presveto Devico in ž njo vse an-
gelje svetega raja." Njegovo serce je
bilo v ljubezni do Matere Božje tako pre¬
napolnjeno, da je zadnje ure le njeno
slavo prepeval. Njegove zadnje besede so
bile: »Missus est angelus ad Mariam."
— »Poslan je bil angelj k Mariji."

Umeri je 18. dan Marijinega meseca
leta 1587. Veliko čudežev se je na nje¬
govo priprošnjo zgodilo. Papež Klemen XI.
ga je 1712 svetnikom prištel.

Oj da bi pač tudi mi posnemali nauk
svetega Feliksa! »Hišice svojega serca
nikdar ne zapusti!" To je: Zunanje reči
in  skerbi te ne smejo nikdar tako pre¬
vzeti, da bi nekako pri zavesti ne bil in
bi ne pazil na svoje misli, besede in de¬
janja; ker tako nepazljiv bi spal. Kedar
pa ljudje spijo, pride sovražnik ter seje
plevel nesrečnega greha.

112

Kaj ti bo pomagalo, ako bi prebral
vse knjige tega sveta, ako bi bil pervi
učenjak; ker zadnjič se ne bo vprašalo:
koliko si znal? ampak: kako si živel?
Torej se s Feliksom uči v knjigi križa¬
nega Jezusa, da se ž njim pri Mariji ve¬
seliš. (Innsbruck. Legende.)

22. Zveličana Marjeta Montepul-
cianska.

(Umerla 23. vel. travna 1357.)

Večkrat že smo v teh bukvah brali,
koliko hudega je terpela sveta katoliška
cerkev. Slišali smo, kako so jo preganjali
njeni lastni, izneverjeni otroci. Zopet mo¬
ram tako žalostinko zapisati v življenji
zveličane Marjete.

Bilo je v spomladi leta 1355. Več
dnij zaporedoma so prebivalci mesta Mon-
tepulciano s silo vreli proti mestnim vra¬
tom, kjer zdaj pravijo : „ Sveta Marija pri
servitih". Besede in obnašanje teh dobrih
ljudij je kazalo, da ne hodijo na veselico,
tudi ne po časnem dobičku; ampak brala
se jim je na obrazu velika nevolja in
tužna žalost; po pravici so bridko žalo¬
vali. Preklicane bogoskrunske roke so
ravno podirale vsem toliko priljubljeno
cerkev menihov Matere Božje, ktere ime¬
nujemo „ ser vite “. Več ko sto let so ti
samo tarči častili svojo žalostno Mater
Božjo ter so daleč na okoli učili in po¬
speševali njeno češčenje. Novi mestni
glavar grof Marius je dal nesrečno po¬
velje, naj se podere stara cerkev svetega
Andreja, ki je bila od leta 1262. last¬
nina Marijinih služabnikov in je zapovedal,
da se na tem kraji mesta napravi terd-
njava.

Redovne očete in brate, ktere so vsi
visoko čislali zavoljo pobožnega življenja
in zavoljo njihove bratovske ljubezni, pre¬
gnali so divji vojaki iz samostana, naj
gredo, kamor hočejo. Ker si mestni pre¬

bivalci niso upali grozoviti sili ustaviti
se, oporekali so z bridkimi solzami in z
glasnim tarnanjem zoper bogoskrunsko
razdejanje vpričo vojakov, kteri so raz¬
dirali celemu okraju toliko priljubljeno
Marijino svetišče.

Med pobožnimi dušami, ktere so bridko
objokavale to oskrunjenje, bila je še po¬
sebno ena oseba, ki je le še bolj, kot
drugi, tarnala. S prosečimi rokami in s
solznimi očmi je klečala vedno na enem
mestu ter je presunjena gledala, kako z
divjo silo podirajo sveto poslopje. Ni se
zmenila ne za kamenje, ne za bruna, ki
so krog nje na tla padala. Kedar je prišla,
ognili so se jej vsi spoštljivo, da je bila
kolikor mogoče blizo že na pol razrušene
hiše Božje. Nosila je redovno obleko ža¬
lostne Matere Božje. Vsi so jo spošto¬
vali, ker so poznali njeno pobožnost in
njeno ljubezen do Matere Božje. Bila je
Marjeta Frenajo, iz Montepulciana doma.
Že od mladih nog je posebno ljubila pre-
blaženo Devico Marijo. Svoje življenje bi
bila rada dala iz ljubezni do Marije. Re¬
dovno obleko servitaric je sprejela, da
je toliko lepše častila svojo nebeško kra¬
ljico. Takrat te nune, posebne častilke
žalostne Matere Božje, — „Mantelate“
so jih imenovali — niso živele združeno
v samostanih; zato je tudi Marjeta v do¬
mači hiši živela, pa se v vseh Marijinih
čednostih vadila.

Vsak petek se je v čast žalostni Ma¬
teri Božji postila ob suhem kruhu. Večji-
del dneva, včasih tudi celo noč, se je po¬
govarjala s svojo nebeško Materjo sedem
žalostij. Prosila, govorila je z Marijo s
priserčnostjo vnete svetnice in s pripro-
stostjo nedolžnega otroka, tako, da je
bilo celo njeno življenje nepretergano če¬
ščenje ljube Matere Božje.

Lahko si mislimo, kolika žalost, ko¬
lika bridkost je prevzemala to ljubečo dušo,
ko je gledala, kako gerdo so rušili in

113

podirali cerkev, v kteri je bila ona spre¬
jeta med družino Marijinih služabnic, in
v kteri se je tolikrat ljubeznivo pogovar¬
jala s svojo nebeško Materjo.

Neki dan, ko je molila v sredi po-
dertije tega svetišča, videla je, kako ne¬
usmiljeno delavci ravno mislijo podreti
steno, na kteri je visela podoba žalostne
Matere Božje. Marjeta se ne more pre¬
magati. Hiti in pade pred delavce in ob¬
jokana jih prosi in sili, naj vendar pri¬
zanesejo podobi žalostne Matere Božje.
Terdoserčneži so jo zaničevali, norčevali
se ž njo; ali ona ne odjenja; le še bolj
silno prosi in jim celo denarja obeta.
Njena sveta nadležnost jih slednjič toliko
omeči, da odjenjajo in jej dajo podobo
Matere Božje nepoškodovano. Služabnica
Marijina jo vesela nese domu ter jo ima
za najdražji zaklad.

Dene jo na hišni altar, obdž jo s sve¬
čami, ktere v Marijino čast vedno gorijo,
ter cele ure moli pred to podobo svoje
ljube Matere Božje. Pa tudi Marija je
svoji zvesti služabnici obilno skazovala
svojo materino ljubezen. Ko je Marjeta
pred svojim altarčkom klečala in se z
nebeško kraljico pogovarjala, obsipala jo
je preblažena Devica s posebnimi darovi.
Večkrat se jej je prikazala. V ponočnih
molitvah je Marjeta gledala Marijo bli-
ščečo se, z nebeško lepoto obdano. Ali
vse to prikazovanje Matere Božje je lju¬
beči nuni vselej nekako milo žalost na¬
pravilo. Kedarkoli je Marjeta imela tako
prikazen, naročila jej je preblažena De¬
vica vselej, naj njeno podobo nese nazaj
na stari kraj, to je, na kraj v razvalini
ležeče cerkve in naj mestjanom povč, da
naj njeno cerkev zopet postavijo in v
njeno službo posvetijo.

Že smo slišali, da je blažena Marjeta
občevala s svojo nebeško Gospo, kakor
občuje nedolžno dete v svoji priprostosti
s svojo ljubo materjo. Lahko pa prista¬

V. del.

vimo, da je bila Marjeta kakor razvajeno
dete Marijino. Kakor svojeglavno dete si
je prizadevala ter je le odlašala, da ni
spolnila povelja nebeške kraljice. Nika¬
kor se ni mogla odločiti, da bi oddala
svoj predragi zaklad. Zato je bila gluha
opominom Matere Božje ter je imela dve
leti častito podobo Marijino pri sebi, na
svojem revnem altarčku.

Bilo je 22. dan Marijinega meseca
leta 1357. Na večer se Marjeta pod& k
pokoju in zadremlje. Velik blišč svetle
luči jo prebudi. Predraga dišava napol¬
njuje vso hišo. V sredi nebeške bliščobe
se prikaže preblažena Devica. Milo jo po¬
svari, zakaj da njenega povelja ne spolni.
Vnovič jej zaukaže, naj nese njeno po¬
dobo na stari kraj, kjer jo je vzela. Ko
nebeška Mati svoj ukaz ponovi, pa poto¬
laži svojo ljubljeno hčer ter jej zagotovi,
da jej odpusti njeno poprejšnje odlašanje
zavoljo njene priserčne, otroško-priproste
udanosti. Da jej poplača njeno gorečo
pobožnost do svoje prečeščene osebe, ob¬
ljubi jej, da jo hoče poklicati v večno
zveličanje, kakor hitro bo njeno željo
spolnila.

Ko se Marjeta iz tega zamaknjenja
prebudi, uboga nebeški glas ter se pod¬
viza, da postavi svojo ljubljeno podobo
nazaj na kraj, kakor je zahtevala Mati
Božja.

Tisto noč so pa imeli tudi prebivalci
mesta Montepulciano čudno prikazen. Po¬
dobo, ktero je Marjeta ohranila pred raz¬
dejanjem cele cerkve, videli so na gorečem
stebru, ki je bil visoko v zraku nad novo
terdnjavo, ktero so pozidali na razvalinah
stare cerkve pobožnih menihov. Podobo
so obdajali deveteri angelji, ki so v eni
roči imeli gorečo svečo, z drugo pa so
sejali dišeča zelišča. Peli so nebeško pe¬
sem, da se je ubrano razlegalo po višavi,
ter so vedno ponavljali prelepe besede:
„Ave Maria!"

8

114

Kjer je poprej stala cerkev, bilo je
z dišečim zeliščem vse preraščeno, ako-
ravno tacega zelišča ni nihče poprej videl.
Ko meščani od vseh stranij semkaj su-
jejo in čudno prikazen občudujejo, za¬
gledajo zveličano Marjeto, ki na svojih
rokah nese podobo Matere Božje, ka-
koršno so na gorečem stebru videli. Mar¬
jeta naznani zbrani množici povelje ne¬
beške kraljice in z gorečimi besedami,
vneta ljubezni do preblažene žalostne Ma¬
tere Božje, prigovarja meščanom, naj ta¬
koj spolnijo to povelje Božje Porodnice.
Vsi so bili tako ginjeni, da sklenejo brez
odloga spolniti povelje Matere Božje.

Pobožna deklica Marjeta pa je skle¬
nila s tem svoje prigovarjanje, daje na¬
povedala svojo hitro smert, kar naj bo,
rekla je, v dokaz, da je njeno poslanje
resnično. Res, ko svoje sporočilo dopolni,
poklekne Marjeta pred častito podobo svoje
nebeške Gospe, zamakne se in izdihne
svojo lepo dušo v roke svoji ljubljeni ža¬
lostni Materi Božji.

Po teh čudežih vneti so se prebivalci
mesta Montepulciano urno dela lotili; in
kmalu je bila nova cerkev dodelana; pa
tudi Marijini služabniki, „serviti“, prišli
so nazaj, da zopet popevajo slavo Ma¬
rijino.

Čudodelno podobo pa še današnje dni
kažejo v velikem altarji v cerkvi servitov
v Montepulcianu. V nedeljo med osmino
vnebovzetja Matere Božje priroma še da¬
našnje čase veliko vernikov le-sem, da
počastijo čudno podobo Marijino. O tej
priliki blagoslovijo in delijo očetje ser-
viti majhne šopke dišečih zelišč v spomin
čudnega pozidanja Božje poti žalostne
Matere Marije, pa tudi opomnijo skritih
čednostij svete ponižnosti in ljubezni do
bližnjega, ktere Marija posebno ljubi in
želi, da bi jih v obilnosti spolnjevali vsi
njeni častilci.

Marjeta iz Montepulciana je zapisana
med zveličane tega reda 23. dan Mariji¬
nega meseca. (Monat. Rosen X.)

23. Sveta Marija Magdalena Paciška.

(Umerla 25. vel. travna 1607.)

Cerkveni pisatelj Tertulijan pravi:
»Duša je po svoji naravi kerščanska."
Ta izrek se prečudno razodeva v življenji
svete Marije Magdalene Paciške. Rojena
je bila začetkom malega travna 1566 v
Pacisu na Toskanskem. Njeni stariši so
bili starodavne sloveče korenine. Pri sve¬
tem kerstu so jej dali ime svete Kata¬
rine Sienske. Ko je pa v samostan sto¬
pila, privzela si je ime Marije Magdalene.
Že v otročjih letih jo je vse napeljevalo
le k Bogu. Nobene otročarije je niso mi¬
kale. Še komaj sedem let stara vedela
se je že zatajevati. Nekoliko svojega ko¬
silca dajala je ubogim šolarjem ; kar je
popoldne dobila za južino, razdelila je
med uboge otroke. Najbolj jo je veselilo,
ko je druge otroke učila Očenaš, Češčena
si Marijo in Vero ali druge lepe molitve.
Komaj se je dobro zavedla, že je svete
reči premišljevala. Večkrat so jo dobili

v kakem kotičku zamišljeno, da ni nič
videla ne slišala. Njeno nedolžno serce
je bilo toliko vneto svete ljubezni, da je
občutila neznanske bolečine, če je slišala
le kolikanj spodtakljivo besedo in vselej
je točila bridke solze. Priserčno je hre¬
penela po Jezusu v presvetem zakramentu
Rešnjega Telesa. Kedar je njena dobra
mati šla k svetemu obhajilu, ni se mogla
mala Katarinica ločiti od nje. Več ur je
le k materi tiščala; ko jo njena mati en¬
krat vpraša, čudeča se, zakaj da se je
toliko derži in je neprenehoma pri njej,
pravi nedolžna deklica: »Mati, vi dihate,

vi dišite po Jezusu!“ Jezus je bil njeno
edino priserčno veselje in neznansko dolga
so jej bila leta, da je dosegla dobo za

115

pervo sveto obhajilo. — Kakor se v peči
zakurjeni ogenj razodeva s svojo gor-
koto po celi sobi, tako se je kazal go¬
reči ogenj svete ljubezni Božje, ki je
gorel v njenem sercu, tudi zunaj v nje¬
nem dejanji in nehanji. Njena nenavadna
resnoba, njena ljubezen do samote, njene
kakor prirojene čednosti, njeno otročjim
letom neznano nagnenje do zatajevanja
in terpljenja — vse to je razodevalo, da
njeno serce vse gori v sveti ljubezni
Božji.

Ko je v desetem
letu pervikrat prejela
svojega Zveličarja v sve¬
tem obhajilu, spoznala
je v premišljevanji Je¬
zusove ljubezni, da no¬
ben dar ni prevelik, s
kterim bi to ljubezen
le nekoliko mogla po-
verniti. Zato se je tudi
ona popolnoma daro¬
vala svojemu Gospodu
ter se ž njim zaročila
z obljubo vednega de-
vištva. Odslej je imela
edino to željo, da bi
kolikor mogoče enaka
postala le svojemu Gos¬
podu Jezusu Kristusu.
Ležala je na terdih tleh;

velikrat je svoje nežno telo hudo bičala.
Nekdaj si je spletla ternjevo krono, ktero
si je terdo na glavo pritisnila in celo noč
premišljevala Gospodovo terpljenje. Neiz¬
rečeno vesela je bila, da je v teh bole¬
činah posnemala svojega s ternjem kro¬
nanega Zveličarja.

Ker je pa Marija Magdalena že spoznala,
da žlahtna cvetlica svete nedolžnosti prav
lahko pozebe in zamerje v razburjenem
viharji posvetne nečimernosti, gojila je v
svojem sercu edino to željo, da bi se
skrila v zavetje samostanskega zidovja.

Ali hudo vojsko je imela zavoljo tega z
očetom in z materjo. Bila je namreč
edino dete. Nebeški ženin pa svoje ne¬
veste ni zapustil ter je odstranil vse ovire.
V svojem šestnajstem letu je stopila v
samostan B  Svete Marije pri angeljih“ v
Florenci, kjer so bile nune karmelitarice.

Ker se je Marija Magdalena vso iz¬
ročila Bogu, razodeval se je tudi Bog
njej prečudno, da se je ž njim sklenila,
kakor svetniki v nebesih. Že v letu po-
skušnje je zamaknjena gledala zaklad
svoje ljubezni in obče-
vaje z Jezusom uživala
je neizrečene slad¬
kosti nebeške. Kakor
magnet na-se vleče drugi
magnet, tako je vleklo
njo k Bogu in Boga k
njej. Ko je obljubo sto¬
rila, bila je po vsak¬
danjem sv. obhajilu za¬
maknjena; kar se je po¬
novilo 40 dnij zapore¬
doma. Enkrat je celih
osem dnij bila zamak¬
njena. Pa ne le v mo¬
litvi, tudi pri delu je bila
njena duša, včasih tudi
s telesom, povzdignjena
k svojemu nebeškemu
ženinu. Bliščalo se je

takrat njeno izstradano telo v nebeški le¬
poti. Kar je videla in čutila take pre¬
srečne ure, nemore popisati nobeno pero,
če pa že pozemeljski ženin stori za
svojo nevesto, kolikor premore; veliko več
je storil nebeški ženin svoji nevesti Mag¬
daleni. Po njem je bila nekako vsemo¬
gočna, ker je bila njena ljubezen do Je¬
zusa neizmerna. V goreči ljubezni je neki
dan snela podobo križanega Jezusa s
stene ter je po samostanu klicala: „0
ljubezen, o ljubezen! nikdar ne bom jen-
jala tebe, o moj Bog, ljubezen imeno-

Sveta Marija Magdalena Paciška.

8*

116

vati!" Klicala je svojim sestram: »Mar
li ne veste, ljube sestre, da moj Jezus
ni druzega, kakor sama ljubezen ?“ Nekdaj
je proti nebu klicala: »O Gospod, kedar
te ljubezen imenujem, daj mi tako močan
glas, da me po vsem svetu od izhoda
do zahoda vsi slišijo, da te vsi spoznajo
in kot pravo ljubezen ljubijo." Večkrat
je hitela na kor, snela podobo križanega
Jezusa s križa, položila ga na svoje na¬
ročje ter mu pot in kri brisala z njego¬
vega obraza, kakor da bi bila ravno
umerlega Zveličarja snela s križa. To je
delala s toliko vidno bolečino, da so se
sestre bale, da bi jej serce ne počilo. V
svoje začudenje pa so tudi videle, da so
bile mokre in kervave rute, s kterimi je
brisala obraz Gospodov. Velikrat je kli¬
cala: »O ljubezen, kako malo te poznajo,
kako malo te ljubijo! Oj, če te nihče
noče, pridi k meni, sprejeti te hočem,
kolikor premorem!" Kedar je ktero sestro
srečala, prijela jo je za roko in jo vpra¬
šala: „0 duša, ljubiš li Jezusa?" Kako
je hrepenela po Jezusu v svetem obha¬
jilu, kažejo besede, ko je rekla: ,Da si to
srečo pridobim, ako bi bilo treba, rada
grem v levjo jamo ali v ogenj ali v ka-
koršno koli terpljenje."

Kjer je pa tolika ljubezen do Boga,
tam je tudi ljubezen do bližnjega. Že kot
majhno dete delila je svoja jedila rada
med uboge. Najvišje, najimenitnejše, kar
človek imeti zamore tu na zemlji, to je
spoznanje Božje; to je priserčno želela
vcepiti tudi drugim; zato si je toliko
prizadevala, da bi vsi Boga resnično lju¬
bili. Zato je služabnikom pomagala pri
delu, da bi posli imeli toliko več časa za
molitev. Celo po noči je vstajala ter opra¬
vila marsikaj, kar je bilo poslom odlo¬
čeno. Vedela je samo sebe pokoriti za
grehe drugih, da bi jim naklonila milost
Božjo. — Kolikor bolj pa kdo spozna
lepoto in velikost Božjo, toliko bolj tudi

spozna slabost in revščino svojo. Ta res¬
nica nam spričuje, kako je  bilo mogoče,
da je Marija Magdalena pri tolikih Božjih
darovih imela toliko ponižnost. Sama
sebe je imela za najslabšo, za najnevred-
nejšo in najbolj nevedno osebo v celem
samostanu in za naj večjo grešnico na
svetu. Slaboglasne ženske je imenovala
svoje sestre; poljubovala je stopinje dru¬
gih nun in le čudila se je, da je ne za-
podč iz samostana in v ječo ne zaprejo
za celo življenje. Mislila si je, da je
kriva največjih hudobij na zemlji, da je
zaslužila, da jo umori rabeljeva roka.
Čudila se je, da se zemlja ne odpre in
je ne požre. Klečh je prosila druge sa¬
mostanske sestre, naj jej razodenejo njene
pregrehe. Večkrat se je na tla vlegla in
jih prosila, naj jej na usta stopajo, ker
je velika grešnica. Vendar jo je Vsemo¬
gočni obsipal s svojimi darovi; gledala je
skrivnosti Božje. Dobro je spoznala po¬
sebne milosti Božje; ali vse je le Bogu
pripisovala.

Kdor Boga resnično ljubi, podverže
se rad njegovim namestnikom; in kdor
je ponižen, uda se vsega vodstvu druzih.
Magdalena je natančno ubogala tudi nižje.
Celo razodenja in povelja, ktera jej je
Bog dajal v zamaknjenji, podvergla je
brez ugovora sodbi svoje prednice ali svo¬
jega spovednika. Nekdaj jej Bog zau¬
kaže, naj uživa le kruh in vodo; spo¬
vednik pa, da jo poskusi, zapovh jej na¬
sprotno. Ona urno uboga. Bog jej zapovč,
naj hodi bosa, naj nosi najslabšo obleko
in naj le pet ur počiva; predniki jej to
prepovedo; in ona uboga. Bog pa jej
je razodel svoje največje dopadenje za¬
voljo te pokorščine, ktero je skazovala
od njega samega postavljenim prednikom.
Dobro si je v serce vtisnila, da je mo¬
goče, gledh čudnih razodenj motiti se;
gledč postavne pokorščine pa se nam ni
treba nikdar bati.

117

Ako je bila zamaknjena, zadosti je
bila edina beseda in na mah se je za¬
vedla. Ako jej je bilo poprej naročeno, da
bi tisti čas kako delo opravila, pretergalo
se je njeno zamaknjenje tisti trenutek;
po storjenem delu je zopet nadaljevalo.
Ko je v neizmerni ljubezni Božji hrepe¬
nela po svetem raji in je bila že blizo
smerti, hiteli so urno po spovednika.
Spovednik pa se je ravno oblačil za sveto
mašo. Sporočil je umirajoči, ker ga je v
življenji vselej rada ubogala, naj ga tudi
zdaj še uboga in naj smert odloži in po¬
čaka, da opravi poprej najsvetejšo da¬
ritev, sveto mašo. In glej čudo! Ko sliši
to sporočilo, oživi se, že skoraj mertva,
vnovič, in res počaka, da pride njen spo¬
vednik.

Da je v svoji neizmerni ljubezni do
Boga zaničevala vse posvetno in zares
ljubila uboštvo, mislimo si pač lahko.
Sama je spoznala, da vse svoje življenje
ni imela nikacega veselja druzega, kakor
le v Bogu. Zato je pa tudi pokorila
svoje telo tako ostro, da se moramo le
čuditi, kako je mogla živeti. Ljubezen se
kaže po darovih, ktere daje. Zato je za¬
tajevanje in pokorjenje samega sebe, kar
težko dč naši spačeni natori, veliko bolj
zanesljiva mera naše ljubezni do Boga,
kakor pa še tako dolge molitve, pri kterih
iščemo morebiti le lastno zadovoljnost
ali nekako dušno sladkost. Zato naj vsaj
nekaj malega omenim, koliko se je Marija
Magdalena zatajevala in terpela.

Kakor se v naravinem življenji men¬
jata noč in dan, solnce in dež, tako je
v duhovnem življenji, zdaj tolažba, zdaj
pa terpljenje. Nebeško kraljestvo silo
terpi, pravi naš Zveličar; in nihče ne bo
venčan, kdor se dostojno ne bojuje, pravi
sveti Pavel. Tudi Magdalena ni jedla
kruha milosti Božje, ni pila vina svete
radosti brez potu in vročih solz. Po tako

nenavadnih darovih Božjih moramo soditi
tudi nenavadne duhovne boje.

Kako je hrepenela po terpljenji, lahko
posnamemo iz tega, da je kljubu svojim
obilnim opravilom, kljubu vednemu ču¬
vanju, preobilnim postom in pokorilom
velikrat prosila Boga, naj jej pošlje še
več terpljenja. Gospod je uslišal njeno
prošnjo. Celo napovedal jej je, da bo
zadnja leta svojega življenja terpela ve¬
liko in brez vse tolažbe. Zares! pet let
ni imela nikake notranje tolažbe; bila je,
kakor njen ženin na križi, zapuščena.

Njeno telo je bilo utopljeno v terp¬
ljenje, kakor v kotel vrelega kropa. Huda
merzlica jo je napadala; kri je bruhala
iz sebe; pekoč ogenj je čutila v ustih,
da so jej vsi zobje izpadli. V teh bole¬
činah ni mogla zaužiti nobene jedi. K
temu so se pridružile hude bolečine v
glavi, ktere so o petkih postale nepre-
nosne. Akoravno neznano zdelana, lezla
je vendar vsak dan k sveti maši. Ko so
jo sestre opominjevale, naj bi se ne tru¬
dila toliko in bila v postelji, reče jim:
„Ako mislite, naj bi zavoljo svoje ne¬
vrednosti tako pogosto ne šla k svetemu
obhajilu, hočem se zderžati te velike sreče.
Ako mi pa to iz druzih uzrokov svetu¬
jete, vas ne bom ubogala, če bi tudi
umerla zato; ker brez pomoči svetega
obhajila bi ne mogla prenašati svojih bo¬
lečin pri toliki suhoti. Ta kruh življenja
mi daje novo moč, da ne omagam.

Zraven telesnih bolečin je pa imela
še hujše dušne skušnjave; satan jo je
neusmiljeno nadlegoval. Hudobni duh jo
je skušal z nevero; ali ona je stala terdna,
kakor nekdaj Abraham. Napeljeval jo je
v obupnost; ali zanašala se je na mi¬
lost Božjo, kakor Peter. Večkrat jo je
skušal, kakor Jezusa v puščavi, naj bi
svojemu telesu stregla, opustila vse po¬
korjenje in po telesni želji uživala jed in
pijačo. Tudi z napuhom jo je hudobec

118

dražil; ostala je pa ponižna, kakor dobri
angelji. Tudi v nečistost jo je napeljeval;
ali bila je nedolžna, kakor duh ter ni ve¬
dela, kaj je gerda nečistost.

Ko je mili Jezus nekdaj svoji nevesti
v prehudih poskušnjah dodelil nekoliko
tolažbe, zdihnila je: „0 Gospod! zakaj
ne deržiš svoje pogodbe z menoj?" Od¬
slej res ni imela nikake tolažbe. Sama
je rekla: »Moje serce je le še za terp-
Ijenje spretno; težavno mi je vse, kar
me je nekdaj tolažilo." Vsak dan se je
mn ožilo njeno terpljenje; ž njim pa se
je množila tudi želja, le še več terpeti.
Velikrat je Boga hvalila, ker jej pripusti,
da iz ljubezni do njega zamore piti kelih
terpljenja. Ako je pogledala svoje silno
zdelano telo, rekla je: »Vem in spoznam,
da so moji grehi toliki, da zaslužim še
kaj veliko hujšega." Ko je v svojih ne¬
znanskih bolečinah včasih nehote zasto¬
kala, prosila je svoje sestre, naj prosijo
Boga, da bi ga s tem ne žalila.

Proti koncu narastle so njene bole¬
čine toliko, da se jej je zdelo, da je
njena glava razbita s težkim kladivom in
da je njeno telo prebodeno s puščicami.
Ko se je v prestrašnih bolečinah tresla
poterta brez vse tolažbe, in ležala že
mertvaško bleda, vzdihnila je le še pre¬
milo: »Gospod, terpeti in ne še umreti."
To je bila edina milost, ktero si je od
Boga prosila. Bog pa, ki gleda na serce,
sprejel je njeno dobro voljo. Krona njene
večne slave je bila gotova; zrela je bila
za nebesa. Popolni ljubezni zveličanih ne¬
beških duhov je bila tako blizo, da so
jo nebesa na-se potegnila kot svojo last¬
nino. 25. dan Marijinega meseca 1607 se
je to kratko, s čednostmi prenapolnjeno
življenje končalo v ognji Božje ljubezni.
Njena čista duša se je preselila v nebesa;
Božja moč pa je prišla iz nebes ter je
zapuščeno njeno telo poveličala; prečudna
moč ga ni več zapustila. To spričujejo

neštevilni čudeži, ktere Bog z njenimi
svetinjami dela. Dvanajst let je iz nje¬
nega svetega telesa teklo prečudno olje,
kot znamenje Božje milosti, ki se več¬
krat olju primerja. Papež Aleksander jo
je leta 1667. svetnikom prištel. Zdaj je
bila spolnjena njena želja, da bi šla po
vsem svetu in oznanjevala vsem nevernikom
sveto ljubezen Božjo. Njene svetinje so
bile zares razposlane po celi zemlji in
čudeži na njeno priprošnjo oznanjujejo
ljubezen Božjo bolj glasno, kakor bi to
zamogel kteri jezik.

No, zdaj pa še nisem nič omenil o
ljubezni, ktero je ta lepa nevesta Gos¬
podova imela do ljube Matere Božje. Sle¬
herni se mora čuditi tolikemu boju in tako
srečni zmagi v življenji te prelepe svet¬
nice. Ene najimenitnejših zadev njenega
življenja nismo še nič premislili. Od Boga
zapuščena, imela je drugo pomočnico,
ktera ne zapusti nikogar, kdor jo le po¬
kliče na pomoč. Ta je Marija, svetla
zvezda v noči obupnosti; Marija, tolaž¬
nica žalostnim; Marija, pomoč kristjanom;
Marija, kraljica devic; Marija, mogočna
in zvesta Devica.

Že kot majhno dete je opravljala Ma¬
rijine dnevnice. Komaj je po cerkvenih
vodilih imela dostojno starost, stopila je
v karmelitarski red, kteri posebno pospe¬
šuje češčenje Matere Božje. Izvolila si
je samostan, kteri je kraljici angeljev
posvečen. Sprejeta je bila na praznik
čistega spočetja preblažene Device Marije.
Njeno ljubezen in njeno zaupanje na Ma¬
rijo spričuje mnogo ozdravljenj, ktere je
drugim izprosila po svoji nebeški Materi,
ki je zdravje bolnikov. Ker je za Jezu¬
som priserčno ljubila Marijo, imela je
tudi velikrat prikazen Matere Božje. Mar¬
sikaj je o slavi Marijini razodela. Naj
omenim le eno tako razodenje.

Ko je nekdaj bila zamaknjena in je
gledala veličastvo Matere Božje v nebesih,

119

piše sama tako-le: „Zdi se mi, da ne¬
besa niso bila popolnoma, dokler ni bilo
Marije gori. Manjkalo je nebesom lastne
dike. Svetniki niso bili popolnoma pove¬
ličani, dokler Marije ni bilo v nebesih;
v njej so zadobili sad svojega poveličanja.
Zdi se mi, pravi, da celo Bog, čigar
lastnost in bistvo je, da se stvarem razo¬
deva, se ni veselil svojega veličastva,
dokler ni bilo v nebesih stvari, ki bi bila
zadosti čista, da bi se udeležila veličastva
njegovega. Kaj pa učlovečeni Sin Božji ?
On je zares bil v nebesih; pa on je Bog
in človek skupaj, in zato že veličasten
sam v sebi. Zato se je večni Oče ozerl
na Marijo in se razveselil njene velike
čistosti, s ktero je Besedo Božjo poteg¬
nila na-se in mu pripravila dostojno pre¬
bivališče. “

Ker sveti Bernard terdi, da nikdar
še ni bilo slišati, da bi bil kdo zapuščen,
kdor se je zatekel k Mariji, pri njej
iskal pomoči; pač smemo misliti, da je
Marija tej zvesti služabnici skazovala
svoje materino varstvo. Gospod Bog je
sam Magdaleno zavernil na Marijo, svojo
Mater. Ko jej je v prikazni napovedal
petletni boj in hudo zapuščenost, ter se
je Magdalena vsa tresla in je bridko jo¬
kala, tolažil jo je: »Mati mojega edino-
roj enega Sinu te bo varovala.“

Ko jo neki dan satan skuša, naj si
z nožem vzame življenje, ker toliko terpi;
vzame nož, da je satan že mislil, da jo
je ujel, pa ga nese pred podobo Matere
Božje; tam ga  verže na tla ter ga sa¬
tanu vkljub tepta z nogami. — Prebla-
žena Devica jej da svet, naj zoper hude
skušnjave vsak dan pristopi k svetemu
obhajilu; ker tu je studenec vseh milostij
in vse moči. V najbolj nevarni skušnjavi

— in ta je skušnjava zoper sveto čistost

— ogernila jo je nekdaj preblažena De¬
vica z belim plaščem; odslej ni imela

nobene take skušnjave več. (Oče Cepari.
Innsbruck. Legende.)

24. Sveti Filip Neri.

(Umeri 26. velikega travna 1595.)

Mesto Florenca je gotovo eno naj¬
lepših mest v lepi Italiji. Je pa tudi
mesto, kjer je bilo rojenih veliko svetni-
kovBožjih. Tukaj sta živela Frančišek Neri
in Lukrecija Soldi v srečnem zakonu.
Bila sta dokaj premožna. 15. malega ser-
pana 1515 jima je mili Bog dal četer-
tega otroka, kteremu so pri svetem kerstu
dali ime Filip. Že majhen deček, komaj pet
let star, je razodeval svojo prihodnjo sve¬
tost. Bil je natančno pokoren, nedolžno
moder in ljubeznivo prijazen. Kaj rad je
molil. Ko je nekdaj psalme molil s svojo
sestro Elizabeto, kakor ga je naučila nje¬
gova dobra mati, motila ju je druga se¬
stra Katarina. Večkrat je priskakala in
ju dražila. Filip jo prime za roko ter jo
pelje proč in pravi: „Pusti naju vendar
pri miru, da moliva!" Katarina pa za¬
žene krik in vpije. Oče, misleč, da jej
je Filip storil kaj žalega, ga pokara. Ko
pa Filip vidi, da je oče razžaljen, zjoka
se bridko. „To je znamenje dobre duše,
ako kdo spozna, da je kriv, ko nič kriv
ni," pravi sveti Gregor.

Dobra mati mu je kmalu umerla. Ker
je pa veliko dobrega vsadila v otroško
nedolžno serce, spoštoval je Filip tudi
svojo mačeho; zato ga je ona rada imela,
kot svoje lastno dete. Velikrat je šel
v bližnjo dominikansko cerkev, kjer je
lepo molil pred altarjem Matere Božje.
Dva meniha, ktera je Filip večkrat obiskal,
napeljala sta ga, kakor je pozneje sam
pričal, k pobožnemu življenju, da je na¬
stopil pot k popolnosti.

Ko je bil Filip osemnajstleten, poslal
ga je njegov oče k svojemu bratu, kteri
je bil prav bogat kupec v S. Germanu v

120

znožji hriba Monte Kasiuo. Filip, kterega
je Bog namenil za kaj imenitnejšega, bal
se je bogastva. Veliko je molil ter več¬
krat hodil na hrib Kasino, kjer so očetje
benediktinci imeli velik, sloveč samostan.
Njegov stric je lahko zapazil, da Filip
nima veselja do kupčije; zato gaje opo¬
minjal, naj vendar
ne zametuje bo¬
gate dedščine nje¬
gove. Filip pa mu
ponižno odgovori:
„ Spoznam vašo
ljubezen do mene
in nikoli ne bom
pozabil vaše do¬
brote; ali spošto¬
vati zamorem le
vaše dobro serce,
vašega sveta pa
ne morem spol¬
niti. “ Dve leti se
je ustavljal stri¬
čevi ponudbi; po¬
tem pa je skrivaj,
brez denarja, po¬
begnil v Rim. Tu
ga je sprejel v
svojo hišo neki
blagi Florentinec

Galenta Kačia,
kteremu je dopa-
del ponižni mla¬
denič. Tu je pod-
učeval dva sinova
svojega dobrotnika,
ktera sta, njemu

enako, angeljsko živela. Živel je prav
ostro ob suhem kruhu; le malokdaj je
zaužil nekoliko sočivja. Bival jev majhni
sobici, kjer je molil in učil se in iz ktere
je šel le v cerkev ali v bolnišnico, ali
pa poslušat bogoslovska predavanja. Ako-
ravno pa je bil tih in sam za se, po¬
znal ga je vendar kmalu ves Rim. Sploh

so ga imenovali dobrega Filipa. — Bila
je v Rimu navada, da so priprosto ljud¬
stvo učili ne le mašniki, ampak tudi
drugi pošteni ljudje. Tudi Filip se loti
tega zveličanskega dela. V lopah Late¬
ranske bazilike uči tako lepo, da ima
kmalu veliko poslušateljev. Ker hudob¬
nežev ne manjka
nikjer, ustavili so
se tudi Filipu ne-
kteri poredneži,
ter so ga mislili
ujeti v svoje zvite
zanke. Komaj pa
Filip to zapazi,
začne sveto čed¬
nost tako vneto
razlagati, da se je
ravno nasprotno
zgodilo: on jih je
za čednost pridobil.

Ko je Filip
končal svoje uče¬
nje, prodal je svoje
knjige in denar
razdelil med uboge;
lotil se je premiš-
Ijevalnega življe¬
nja. Večkrat je
molil in premišlje¬
val do štirideset
ur. Da bi svetu
bolj skrito živel,
obiskal je vsako
noč sedmere po¬
glavitne cerkve
svetega mesta ter

je na grobovih svetnikov molil tudi po
katakombah. 28. dan Marijinega meseca
1877 sem videl v katakombah svetega
Sebastjana nizek steber, pri kterem je
Filip navadno nekoliko počival, ko je bil
obhodil že druga svetišča. To potovanje
je ponavljal celih deset let. Kjer so bila
cerkvena vrata zaperta, molil je na pragu.

Sveti Filip Neri.

121

Pri tem svetem romanji ga je Gospod z
nebeškimi tolažili toliko obsipaval, da je
večkrat vzdihoval: „Ponehaj, o Gospod !
pojenjaj s silo svoje milosti; zadosti je!“

Na teh ponočnih potih, kjer je to¬
liko sladkost užival, skušal ga je pa tudi
satan. Večkrat ga je plašil z nespodob¬
nimi, na pol golimi podobami, ali z dru¬
gačnimi gerdimi prikaznimi, da bi mu na¬
pravil strah ali ga nadlegoval z nespo¬
dobnimi mislimi. Toda sveti Filip je imel
vedno pripravljeno gotovo orožje, s kte-
rim je urno ugnal hudobca; priserčno je
ljubil Mater čiste ljubezni, preblaženo De¬
vico Marijo, ktero je v vsaki skušnjavi
zaklical na pomoč, in zmaga je bila nje¬
gova.

29 let star je na binkoštni praznik
prosil svetega Duha, naj ga napolni s
svojimi nebeškimi darovi. Takoj je čutil
v sebi toliki ogenj presvete ljubezni, da
ni mogel več stati; vergel se je na tla
in odpel svojo obleko, da se nekoliko
ohladi. Ko vstane, čuti, da so se nad
sercem persi razširile in za perst debelo
povzdignile; pa ni čutil pri tem nikake
bolečine. Njegovo serce bilo mu je tako
močno, da se je sedež tresel pod njim,
kamor se je vsedel. Ta serčna vročina je
tako grela telo, da je še kot starček po
zimi okna odpiral in z merzlo vodo se
opiral, da se je ohladil. Njegovo serce
je gorelo ljubezni do Boga in do bliž¬
njega. Zato je hodil po ulicah in cestah,
po šolah in delavnicah, ter z ljubeznijo
si je znal nakloniti mnogo poslušalcev,
ktere je potem učil, ljubeznivo opominjal
njihovih pregreškov in jih napeljeval, da
so natanko spolnjevali svoje dolžnosti in
bogoljubno živeli. Tako je pridobil prav
veliko duš.

Obiskaval je bolnišnice in stregel bol¬
nikom kakor skerbna mati. Na svčt svo¬
jega spovednika je ustanovil bratovščino
v čast presveti Trojici, ktere udje so stregli

tujim romarjem in takim, ki so nekoliko
okrevali in prišli iz bolnišnic. Pridružilo
se mu je začetkom petnajst tovarišev, ki
so ž njim molili, premišljevali in tujcem
stregli. Pervo nedeljo vsakega meseca so
obhajali štirideseturno pobožnost pred pre¬
svetim Rešnjim Telesom. Takrat je Filip
pridigoval tako vneto, da so se spreober-
nili najterdovratnejši grešniki. Ni bil še
mašnik in to je bilo nekaj novega, da je
pridigal. Marsikdo je prišel ga poslušat
iz radovednosti ali celo iz slabega na¬
mena; ali mnogo jih je šlo domu spre-
obernjenih.

Ko je bilo 1.1550. razpisano splošno
sveto leto, prišlo je v Rim nenavadno
veliko romarjev, da niso mogli vsi dobiti
prenočišča. Filipu so se smilili ubogi tujci.
S svojimi tovariši je kupil veliko pro¬
storno hišo, da je pod streho jemal tuje
romarje in jim stregel. Ko so pa tujci
le še prihajali, kupil je še eno hišo v ta
namen. Njegov zgled so posnemali še
drugi Rimljani ter so nakupili več hiš,
in so tako napravili veliko prenočišče in
bolnišnico. To poslopje je nastalo tako
veliko, da je v svetem letu 1600 v njem
prenočilo dve sto in sedemdeset tisoč
tujih romarjev. Še dan današnji je eno
največjih prenočišč, tako da zamore vsak
dan nasititi do tisoč tujcev.

Še le leta 1551., v svojem 36. letu,
pripravil se je na svčt svojega pobož¬
nega spovednika za mašnika. Zdaj je kot
spovednik vneto delal za zveličanje za¬
grešenih duš. Priporočeval je posebno po¬
gosto prejemanje svetih zakramentov.
Zjutraj na vse zgodaj je bil že v spo¬
vednici; vselej je bil pripravljen in je
očetovsko ljubeznivo sprejemal vsako-
verstne grešnike. Pustne dni, ko so po-
svetnjaki uganjali raznotere burke in sto¬
rili marsikaj hudega in tako žalili lju¬
bega Boga, napravil je Filip procesijo k

122

sedmerim bazilikam. (Glej podobo!) Cele
trume ljudstva se je udeleževalo teh po¬
božnih vaj.

Pri vsem svojem dejanji in nehanji
se je vedno priporočal nebeški Materi
Mariji. Njegova ljubezen do preblažene
Device Marije je bila tako priserčna, da
jo je kot majhno dete imenoval le : »Moja
mamica! 8  Najraji je obiskoval njene
cerkve, v kterih se je ž njo pogovarjal
cele noči. Prav velikrat je vzdihnil: »De¬
vica Marija, Mati Jezusova, prosi Jezusa
za me! 8  Ali pa le: »O Devica in Mati! 8

Ni pa bil s tem zadovoljen, da bi bil
le sam častil Marijo. Filip je priserčno
želel in se poganjal zato, da bi vsi ljudje
častili nebeško kraljico. Prizadeval si je,
da bi si prilastil vse Marijine čednosti.
To resnično ljubezen do Matere Božje bi
bil rad vsem vdihnil; zlasti še njim,
kteri so si ga izvolili za spovednika.

Njegova ponižnost je bilo pravo za¬
ničevanje samega sebe. Imel se je za
vse hudobije pripravnega. Zato je vsako
jutro molil: »Gospod, varuj se me danes,
da te ne izdam in da ti kaj hudega ne
napravim! 8  V ponižnosti je imel v svojem
sercu nekak gnus do vsake časti in do
vseh višjih stopinj. Ljubo mu je bilo,
ako so ga imeli za neumnega. Darove
Božje in čudne prikazni, ktere mu je
mili Bog obilno delil, znal je skerbno
prikrivati. Ponižnost je posebno zato ljubil,
ker je vedel, da je najboljši pripomoček,
ohraniti si neomadeževano čistost. Za te
dve čednosti si je še posebno prizadeval,
saj je ponižnost podlaga vsem čednostim,
čistost pa jim daje pravo lepoto; te pogla¬
vitne čednosti ga je učila njegova ne¬
beška Mati Marija. Čistost njegove duše
je bila tolika, da se je razodevala celo
na njegovem obrazu, posebno v njegovih
očeh. Ta čista bliščoba je njegovemu
obrazu celo po smerti ostala, da ni mogel
noben slikar njegovega obličja natanko

posneti. Po smerti je bilo njegovo telo z
nepopisljivo svetostjo obdano, njegovo ob¬
ličje je bilo prečudno lepo, z nebeško
bliščobo obsijano. Smelo terdimo, da je
bila ta angeljska čistost dar, kterega je
preblažena Devica Marija svojemu zve¬
stemu služabniku izprosila. Saj je Filip
sam večkrat rekel, da je veliko milost
sprejel po svoji nebeški Materi.

Njegova ponižnost se je povsodi razo¬
devala. Ako je slišal, da je kdo storil
kaj hudega, rekel je: »Oj, da bi pač jaz
ne bil že kaj hujšega storil? 8  Večkrat
je rekel: »Kristusova rana je zares ve¬
lika ; če me pa Bog ne obvaruje, gotovo
jo bom še večjo naredil. 8  Večkrat je tudi
rekel: »Nad seboj sem obupal. 8  Ko so
ga pa nekteri tolažiti hoteli, pristavil je:
»Nad seboj sem obupal; na Boga pase
terdno zanašam. 8  — Ko je nekdaj bil
bolan, rekel je: »Moj Bog, ako me zopet
ozdraviš, bom, kolikor je na meni, vsak
dan slabši. Saj sem ti že tolikrat obljubil,
da se bom poboljšal; pa nisem nikoli spol¬
nil te obljube; zato tudi za naprej sebi nič
ne zaupam. 8  Večkrat je vzdihoval: »O moj
Bog, koliko revnih kmetov, koliko ubogih
pastiric pojde pred menoj v nebesa! 8

Kakor je sam ljubil sveto ponižnost,
skušal je pa tudi, da bi drugi imeli to
prelepo čednost. Svojega učenca, z ime¬
nom Baronius, ki je postal sloveč cerkveni
pisatelj in kardinal, poslal je k nekemu
gostilničarju, ki je bil razupit surovež,
da bi ga v ponižnosti vadil. Dal mu je
velik verč, ki je deržal več bokalov. Na¬
ročil mu je, da naj tega oštirja prosi, naj
mu verč dobro pomije, potem pa vanj na¬
meri eno merico vina; pa naj gre ž njim
v klet, da bo dal pravično mero. Dal mu
je s seboj tudi zlat, naj si oštir plača, kar
je več, pa nazaj dd. Baronij vse natanko
opravi. Oštir pa je mislil, da se Filip
iz njega norčuje, ošteje in zmirja mlade¬
niča čez mero in mu zapreti, da ga bo

123

stepel. Filip je s tem svoj namen do¬
segel ter poskusil ponižno pokornost svo¬
jega učenca.

Blizo Rima je živela nuna, ki je slo¬
vela, da je svetnica. Ljudje so veliko o
njej govorili. Papež zaukaže Filipu, naj
to govorico preišče. Filip gre o deževnem
vremenu v samostan, pokliče nuno, ktero
so toliko povzdigovali, ter jo zaprosi, naj
mu blatne čevlje potegne z nog. Na to
prederzno zahtevanje se nuna razdraži
ter začne svetnika zmirjati, da je bilo
kaj. Filip je takoj spoznal, pri čem je.
Besede ni izgubil z nuno; urno se oberne
in gre k svetemu očetu, pa mu reče:
»Nuna ni sveta, ker nima ponižnosti!"
— On je učil, da je potreba k pravi po¬
nižnosti štirih reči j: »Zaničevati svet, za¬
ničevati nobenega, zaničevati samega sebe
in zaničevati zaničevanje od drugih."

Da ne bom pisal preobširno, ne bom
pravil o njegovi ljubezni do ubogih, ne
o njegovi postrežbi umirajočim, ne o nje¬
govem ostrem zatajevanji; samo to naj
še nekoliko opomnim, kako je priserčno
ljubil angeljsko čednost, sveto čistost.
Ker je bil čednega obraza in prijaznega
obnašanja, zapeljevali so ga razuzdani
ljudje večkrat in nesramnice so mu veli-
krat nastavljale svoje preklicane zanke.
Filip pa se je vselej tako resno postavil
v bran, da so zapeljivci sramotno odsto¬
pili. Ko je bil že mašnik, navdal je
satan neko prederzno lišpavko, hliniti se,
da je hudo zbolela, da bi tako svetnika
privabila v hišo. Poslala je glas k njemu,
da bi rada opravila dolgo spoved. Filip
gre urno, da bi zamogel izgubljeno ov¬
čico Gospodu nazaj pripeljati. Ko pa po
stopnicah v hiši gre, stopi predenj gerda
nesramnica ogernjena le z lahnim pajčo¬
lanom. Komaj pa svetnik zapazi, kakošne
zanke mu stavi gerdoba, spusti se urno
nazaj po stopnicah. Nečistnica verže malo
pručico za njim; vendar Filipa ne za¬

dene. Bog pa mu je dal to posebno mi¬
lost, da odslej ni čutil nikdar nobenega
nespodobnega nagnjenja več. Kdorkoli ga
je pogledal, je bil k čistosti nagnjen;
tako se je na njegovem obrazu brala nje¬
gova ljubezen do čistosti. Bog mu je dal
celo ta dar, da je spoznal človeka, ki je
bil nečistosti udan; gerdo mu je Smerdel
tak človek; z robcem si je nos mašil, če
je takega človeka srečal.

Vse te in enake milosti pa mu je Bog
dodelil na priprošnjo preblažene Device
Marije. Vsaj, kar je prosil svojo nebeško
Mater, sprejel je vse. Koliko moč je nje¬
gova prošnja imela pri Mariji, skusili so
velikrat tudi drugi. Oni njegov učenec
Cezar Baronij je bil nekdaj hudo bolan.
Prevideli so ga s svetimi zakramenti in
vsako uro so mislili, da bo umeri. Ko
nekoliko zadremlje, vidi pred seboj sve¬
tega Filipa, ki je pa takrat bil v neki
drugi hiši; vidi, kako kleči Filip pred
Gospodom in pred njegovo presveto Ma¬
terjo in prosi zdravja svojemu učencu.
Sliši ga, ko pravi: „Gospod, daj mi Ce¬
zarja; daj mi ga nazaj; tako jaz želim;
tako jaz hočem!" Ko ga pa Kristus ne
usliši, videl je Cezar, kako se je Filip
obernil k Mariji ter jo je prosil in prosil,
naj pri svojem Božjem Sinu izprosi živ¬
ljenje njegovemu učencu. Marija je pro¬
sila, Filip pa je bil takoj uslišan. Ko
pozneje Filip res pride k njemu, povd
mu Cezar Baronij to prikazen ter ga za¬
hvali za njegovo ljubezen. Filip v svoji
ponižnosti pravi: »Ni vselej varno sanjam
verjeti; udaj se pa vsega volji Božji!"
Da pa to niso bile sanje, je gotovo, ker
Baronij je še tisti dan bil zdrav.

Kolikrat se je nebeška kraljica sve¬
temu Filipu prikazala, tega pač ne vemo;
ker je sveti mož v svoji ponižnosti vse
to zakrival, kolikor je le mogel. Nekdaj
je bil hudo bolan. Pogovarjal se je pa s
svojo nebeško Materjo tako priserčno in

124

ljubeznivo, da je njegov strežaj mislil, da
mora Mati Božja biti v njegovi sobi. V
njegovi predzadnji bolezni ga je Marija
prečudno ozdravila. Merzlica ga je tako
hudo napadla, da nihče ni mislil, da bi
še ozdravel. Zdravniki so obupno stali
pri njegovi postelji. Ko pa nekoliko od¬
stopijo in zagrinjalo pri postelji zager-
nejo ter se na tihem meuijo, zavpije na
enkrat svetnik glasno: »Oh, moja Gospa,
moja presladka Gospa, moja prečeščena
Gospa!“ Zdravniki priskočijo, pa vidijo
svetnika nad posteljo v zraku, ki svoje
roke razteguje pa zopet sklepa, kakor da
koga objema. Slišali so ga: »Nisem vre¬
den ! Kdo sem pač, moja predraga Gospa!
da prideš ti k meni, da me obiščeš, mi
bolečine odvzameš ? Kaj mi je početi, če
zopet ozdravim, jaz, ki nisem še nič do¬
brega storil V Nihče ni vedel, kaj če to
biti. Čudeč se vprašajo ga, kako mu je ?
Filip vpraša: »Mar li niste videli pre-
blažene Device, ki je prišla in me ozdra¬
vila?" Ko se pa zave in vidi krog sto¬
ječe, zakrije si obraz in milo joče. Ko
ga zdravniki tolažijo, naj ne joče, reče
jim: »Vaše pomoči ne potrebujem več;
Mati Božja me je ozdravila." Zares je
bil zdrav.

Slednjič ga Bog pokliče, da mu dh pla¬
čilo za njegovo lepo življenje. Leto po tem
čudnem ozdravljenji ga namreč zopet na¬
pade smertna bolezen. Povedal je, da bo
kmalu umeri. Na praznik presvetega Reš-
njega Telesa je po navadi spovedaval.
Marsikterega spovedanca je zaprosil, naj
po njegovi smerti en rožnivenec zmoli
zanj. Imel je še sveto mašo, in kar je
bilo nenavadno, spel je celo »glorio".
Zvečer je še spovedaval; a ko se pod4
k počitku, rekel je resno: »Vendar se
mora umreti." Noč je bila mirna. Zjutraj
pa začne kri metati iz sebe. Ko mu po¬
nujajo zdravila, da bi se kri potolažila,
rekel je svetnik: »Ne trudite se; umeri

bom." Njegovi duhovni sinovi klečč zra¬
ven njega. Prednik zaprosi umirajočega:
»Oče, boš li nas zapustil in nam ne daš
nobene besede za slovo?" Filip povzdigne
svojo roko, ozre se proti nebu in še na
svoje sinove, nagne svojo glavo in umerje.
Bilo je 26. dan Marijinega meseca 1595.

Tako je končal veliki služabnik Ma¬
tere Božje. Kmalu po smerti se je pri¬
kazal mnogim svojim spovedancem v ne¬
beški bliščobi. Nam pa je zapustil pre¬
lepe besede, ktere je velikrat ponavljal:
»O moji otroci, bodite zvesti služabniki
Matere Božje; ljubite Marijo!“  (Inns¬
bruck. Legende. Rohner. H.-M.-Bl.)

25. Zveličani Jakob Filip Bertoni.

(Umeri 24. vel. travna 1483.)

Trikrat blagor otroku, kteri je tako
srečen, da ga o njegovem prihodu na ta
svet varuje skerbno čuječe in ljubeznivo
oko dobre matere! Kakor solnce to zemljo
razsvetljuje, ogreva in rodovitno stori,
tako vsadi dobra pobožna mati seme svete
ljubezni in resnične pobožnosti v nežno
otroško serce.

To veliko, neprecenjeno srečo je imel
zveličani Jakob Filip. Njegovi stariši so
bili revni; niso imeli pozemeljskih za¬
kladov ; toliko bogatejši pa so bili v svetih
čednostih. Zlasti si je njegova mati Do¬
minika skerbno prizadevala, da bi svojim
otrokom vcepila pravo pobožnost in pri-
serčno ljubezen do preblažene Device.
Imela je tri hčere, in leta 1444. jej je
Bog dal še sina, kteremu so pri svetem
kerstu v patrona izvolili svetega Andreja.
Zgodaj že je kazal znamenja poznejše
svetosti; kako veselo je bilo materino
serce, ko je videla, da njen trud toliko
lep sad rodi!

Dveletnega Andrejčka pa napade huda
božjast. Tako ga vije, da ni nihče več
mislil, da bi še obstal. Ker nobeno zdra-

125

vilo nič ne izda, zatečejo se žalostni Sta¬
riči k Bogu in k njej, ki je tolažnica
žalostnim in zdravje bolnikom. Storili pa
so še tudi obljubo, ako nebeška Mati iz¬
prosi zdravje ljubljenemu sinčku, da ga
hočejo posvetiti v duhovni red.

Bog je uslišal priserčno prošnjo in
Marija je sprejela storjeno obljubo. Dete
je kmalu ozdravelo. Stariši pa niso po¬
zabili svoje obljube ter so svojega sinčka
izredili v Božjem strahu. Kakor lepo belo
bliščeča lilija je ljubo dete raslo. Že
zgodaj je Andrejček kazal posebno lju¬
bezen do duhovskega življenja. O Tobiji
pravi sveto pismo, da ni imel nikakorš-
nega veselja nad otročarijami in da je
poznal le pot v tempelj. (Tob. 1.) Tak
je bil mladi Andrejček. Šumeče igre in
skakanje druzih otrok ga ni nikdar ve¬
selilo. Bil je bolj boječ; ljubil je tihoto
in samoto. Najraji je bil v domači cerkvi,
pri Jezusu v tabernakeljnu. Tukaj pri sve¬
tosti sami je iskalo nedolžno dete svo¬
jega razveseljevanja. Z angeljsko pobož¬
nostjo je klečal pred Jezusom, svojim
najljubšim prijateljem.

Tako je preteklo več let; mali Andrej
je rastel v starosti, pa tudi v milosti in
modrosti pri Bogu in pri ljudeh. Bogo-
Ijubni stariši so se lahko popraševali, kaj
bo pač iz tega deteta?

Oj, da bi pač kerščanski stariši spo¬
znali, kako imenitne in svete dolžnosti
imajo do svojih otrok! Otrok je podoba
Božja in po svetem kerstu otrok nebeš¬
kega Očeta. Namenjen je, da bi nekdaj
v nebesih Boga vekomaj gledal in užival,
če bo vzgojen po predpodobi Jezusa Kri¬
stusa. Komu je pa bolj izročeno to pre-
imenitno opravilo, kakor ravno starišem?
Zgodaj morajo začeti, da vsadijo dobro
seme v serce nedolžnega otroka, ga go¬
jijo  in vzgojijo. Saj dete ne ostane vedno
le dete. Kmalu pridejo leta mladeniška;
pa ž njimi pridejo tudi vedno večje ne¬

varnosti in skušnjave. Blagor tudi stari¬
šem, kteri svojim otrokom zgodaj lepe
nauke dajejo; saj ti nauki spremljajo
otroke skozi vse njihovo življenje, jih
uterjujejo v boji ter jim pomagajo k zmagi.
Zlasti naj še mati skerbi za duhovni bla¬
gor svojim otrokom; zlasti mati  naj jih za
nebesa izreja. Vedno ostane gotova res¬
nica, da kakoršna je mati, takošni so
večjidel tudi njeni otroci; saj čednost gre
iz materinega serca v serce njenega do¬
jenčka; ker rado stori dete, kar vidi mater
svojo delati.

Ko je naš Andrejček imel devet let,
izročili so ga stariši menihom servitom,
služabnikom Marijinim. Tu je svetu od¬
meri ter živel le Kristusu in njegovi pre-
blaženi Materi Mariji. Dali so mu ime
Jakob Filip. Akoravno še tako mlad, bil
je pa s svojim natančnim spolnjevanjem
redovniškega vodila in s svojo pokorščino
prelep zgled svojim sobratom. Najraji je
prebiral sveto evangelje in življenje svet¬
nikov. Ni bil pa le z branjem zadovoljen;
prizadeval si je skerbno, da je tudi sveto
živel.

Ponižnost je podlaga vsem družim
čednostim; na njo se stavijo vse druge
čednosti. To si je Jakob Filip globoko
vtisnil v svoje serce, in za ponižnost si
je posebno prizadeval; tako skerbno in
tako vneto, kakor hrepenijo posvetnjaki
po časti, želel je on, da bi bil ponižan,
da bi bil čisto nepoznan. Vsa svoja bo-
goljubna dejanja je znal pred drugimi
tako skriti, da so ga sicer imeli za pobož¬
nega; nihče pa ni spoznal visoke stopnje,
na kteri je bil pri Bogu, dokler ga ni
Bog sam poveličal po njegovi smerti.

S ponižnostjo je sklepal vedno zata¬
jevanje. Duh pokore se mu je toliko pri¬
ljubil, da je bil srečen in vesel, kedar-
koli je zamogel s kakim zatajevanjem
Bogu svojo ljubezen skazati. Njegova
hrana je bila skoraj le duhovna. Le en-

126

krat na dan je kaj malega zaužil, in to
le toliko, da je živeti mogel. Vsak petek
se je ostro postil v čast bridkemu terp-
Ijenju Jezusovemu in v čast žalostni Ma¬
teri Božji, ktero je posebno častil. Svoje
telo je velikrat bičal. Z ostrim spokor¬
nim pasom je bil prepasan. Vedel je, da
se čednost pridobi le v hudem boji z
upornim mesom. Kdor se ne zatajuje,
ohranil bo težko sveto čistost neoskru¬
njeno. Kdor hoče nedolžen biti, mora
svoje meso za naj večjega sovražnika imeti.
Vsi svetniki, kterih čistost občudujemo,
so ogledalo najostrejše spokornosti. Kdor
hoče lilijo svete čistosti zavarovati, mora
jo s ternjevim plotom ograditi. Prelepa
nedolžnost je sad ostrega zatajevanja;
ravno to nam kaže zveličani Jakob Filip.
Njegova duša je bila tako čista, da ni
mogel nobene sumljive šale slišati. Ako
je neprevidoma naletel na kako nespo¬
dobno besedo, užalilo se je njegovo ob¬
ličje in ljubeznivo je opomnil, naj kaj
druzega govore; urno pa se je umaknil,
da bi še kaj nespodobnega ne slišal. Oj,
da bi pač naša mladež posnemala tega
mladeniča, koliko bolje bi bilo z nedolž¬
nostjo ljube mladosti! Resnobno molčanje,
resnobna beseda, že resnoben pogled bi
velikrat zadostil, da bi se zabranile nes¬
podobne marne, spodtakljive šale. Ne-
modra mladina misli, da to ni nič po¬
sebno pregrešnega, nič nevarnega; a pra¬
vični sodnik, ki je svetost sama, bo en¬
krat drugače sodil.

Sad, kterega si je zveličani Jakob s
čistostjo pridobil, pa je bil vedni mir,
ki se mu je bral na obrazu. Nihče ga
ni videl zdraženega ali kedaj jeznega;
vedno je bil vesel in krotak. Vse na-
sprotnosti je z največjo poterpežljivostjo
prenašal. Marsiktero težavno službo so
mu njegovi predniki odkazali. Nikdar se
ni o tem pritožil, nikdar nič izgovarjal.
— Njegova gorečnost za čast Božjo in

za češčenje nebeške Matere je bila pri-
serčna. Natančno in pobožno je opravljal
najsvetejšo daritev nove zaveze. Solze
ljubezni tekle so mu obilno, ko je v svojih
rokah presveto Telo Jezusovo deržal;
kjerkoli je mogel, storil je kaj v čast
Materi Božji. Lenobe ni poznal. Največ
časa je premišljeval ali molil. V svojem
občevanji je bil spodoben in resnoben; s
svojimi mislimi je bil vedno pri Bogu in
pri žalostni Materi Božji.

Že zgodaj se je pokazalo, da neka
počasna bolezen gloda njegovo šipko
zdravje. Kedarkoli pa ga je kdo vprašal,
kako mu je, odgovoril je vselej: „Kakor
Bog hoče.“ Iz njegovih ust se ni slišala
nikdar nobena pritožba. Še dan pred
svojo smertjo je daroval sveto mašo in
je na koru z brati opravil svoje duhovne
molitve. Na večer je prosil svoje sobrate
odpuščanja, če jih je kedaj kaj razžalil.
Še drugo jutro se je hotel pripraviti za
daritev svete maše. Pa oče Klemen mu
ni privolil, ker je bil toliko slab. V ved-
nem čuvanji je bila končana njegova te¬
lesna moč. Večkrat je poljubil podobo
Križanega in jo je močil s solzami svete
ljubezni. Vedno slabše mu je bilo ; nagnil
je svojo glavo nekoliko na stran, malo
se je stresnil in mašnik je komaj izrekel:
„Pojdi kerščanska duša!“ izročil je svojo
nedolžno dušo v roke nebeške Matere, ktera
jo je spremila pred svojega Božjega Sina.
To je bilo 24. dan Marijinega meseca
1483. Star je bil 39 let.

Pač so nebeški duhovi veseli prišli
naproti njegovi lepi duši, da so jo tudi
spremili v družbi žalostne Matere Božje,
ktere obleko je Jakob Filip nosil in
kteri je vedno zvesto služil.

Več dnij je bilo izpostavljeno njegovo
telo, ki je bilo kaj lepo in ljubeznivo.
Veliko čudežev se je zgodilo na njegovo
priprošnjo.

127

Knez Galeot iz Faence, kjer je bil
zveličani rojen, je njegovo sveto telo v
svojo domačo kapelo položil. Bog ga je
prečudno poveličal. Vse mesto je pričalo,
da ga ni bilo nobenega nadležnega ali
žalostnega, ki bi na njegovo priprošnjo
pomoči in tolažbe ne bil dobil.

V bukvah servitov je zaznamovanih
62 verjetnih čudežev, ki so se zgodili na
priprošnjo njegovo.

Leta 1594. je bilo njegovo telo pre¬
loženo v lep kamenit grob. Cvetlice, ktere
so mu pri pervem pogrebu deli v grob,
bile so še ravno tako cvetoče in dišeče,
kar je prelepo spričevanje njegove nedolž¬
nosti in čistosti. Papež Klemen XIII. je
privolil njegovo češčenje. Serviti in vsa
škofija Faenca obhaja njegov god 28. dan
Marijinega meseca. (Monat. Rosen. XII.)

26. Sveti Anton Padovanski.

(Umeri 13. rožnika 1231.)

Eden najlepših svetnikov je gotovo
Anton Padovanski. Komu ne dopade po¬
doba tega svetega mladeniča, ki derži
nebeško Dete Jezusa v svojem naročji
in se ljubeznivo raduje ž njim? Marsi-
kteri svetnik je bil tako srečen, da se
mu je Jezus kot majhno Dete prikazal.
Ali navadno kerščanski umetniki le trem
svetnikom dajejo nebeško Dete na na¬
ročje. Zraven preblažene Device Marije
in svetega Jožefa ima le sveti Anton to
posebno čast. Že ta prednost sama nam
spričuje, kako je nebeška kraljica svetega
Antona ljubila; pa tudi nam je gotov
dokaz, kako je on častil in ljubil pre-
blaženo Devico in Mater Marijo.

Življenje tega svetnika je tako bogato
prečudnih dejanj, da bi lahko pisal prav
veliko knjigo, ako bi hotel nabrati, kar
je o tem čudodelniku resnično znanega.
Ker sem pa že pri životopisu drugih
svetnikov morebiti preobširen, omenim le

čisto na kratko njegovega življenja ter
napišem le to, kar zadeva njegovo pri-
serčno češčenje ljube Matere Božje.

Sveti Anton je bil rojen vLisabonu,
glavnem mestu portugalskega kraljestva,
leta 1195. Njegovi stariši, imenitnega
plemenitaškega stanu, so bili prav pobožni.
Stanovali so nasproti škofovski cerkvi, ki
je posvečena častitemu vnebovzetju pre¬
blažene Device in Matere Marije; ravno
na ta praznik Marijinega vnebovzetja je
bil rojen naš svetnik. V osmini tega praz¬
nika je bil v Marijini cerkvi kerščen;
dali so mu ime Ferdinand. To je bila
nekaka predpodoba njegovega posebnega
češčenja, ktero je pozneje imel do te
skrivnosti Marijinega povikšanja.

Pobožni stariši so skerbno na to gle¬
dali, da bi svojega sina v vseh potrebnih
vednostih, pa lepo kerščansko izredili.
Njegova dobra mati mu je vcepila že v
pervi mladosti češčenje in ljubezen do
preblažene Device Marije. Večkrat mu je
kazala na bližnjo Marijino cerkev ter ga
opomnila njegovega rojstnega dneva. Dete
se je vselej prečudno radostno oziralo
proti Marijinemu svetišču. V njegovem
malem sercu se je vnemal plamen svete
ljubezni do Marije, da je pozneje ves gorel
za čast Matere Božje. Preblažena Devica
Marija je to kerščansko prizadetje dobrih
starišev povračevala z obilnimi darovi,
ter jim je v veliko tolažbo razodela, da
je mali Ferdinand namenjen za posebno
veliko svetost. Že zgodaj je bil natančno
pokoren, usmiljen ubogim in silno sker-
ben v oskerbovanji cerkvi, v poslušanji
besede Božje. Noben dan ni zamudil svete
maše.

Njegova ljubezen do neomadeževane
čistosti je bila tolika, da je, še le pet¬
leten, storil obljubo vednega devištva v
čast prečisti Devici Mariji. Ker je prosil
svoje stariše, dali so ga v izrejo pobož¬
nim mašnikom škofijske cerkve, ki so ga

128

vadili ne le v vednosti, ampak še bolj v
čednosti in pobožnosti.

Tukaj je mali Ferdinand toliko na¬
predoval v vednosti in v hrepenenji po
popolnosti, da je kot petnajstleten mla¬
denič že sklenil zapustiti goljufivi svet in
se v samostanski samoti posvetiti vsega
v službo Božjo, da bi tako gotovo zve¬
ličal svojo dušo.

Pobožni stariši
so mu prav radi
privolili, da je
stopil v samostan
redovnih kanoni¬
kov v Lizabonu.
Ker so ga pa sta¬
riši in drugi znanci
večkrat obiskovali
in ga preveč mo¬
tili v premišljeva¬
nji svetih skrivno-
stij, prosil je svoje
prednike, naj ga
pošljejo v kak sa¬
moten samostan.
Tako je prišel v
samostan svetega
križa v Koimbro,
kjer je v tihi sa¬
moti , v ostrem
pokorjen ji živel in
svoje sobrate s
svojimi čednostmi
in z napredovanjem
v svetih vednostih
spodbujal.

Bil je kakih 8

let v Koimbri; zdaj se je zanj pričela

zato zaprosi svoje prednike, naj mu pri¬
volijo, da sme stopiti v red manjših
bratov. Prav neradi so mu dali to pri¬
voljenje. Tam blizo so že imeli duhovni
sinovi svetega Frančiška majhen samo¬
stan. Tukaj je oblekel frančiškansko re¬
dovno obleko in Ferdinand se je imenoval
odslej Anton.

Ko je nekaj
časa prelepo živel
med svojimi redov¬
nimi brati, prosil
je klečd svojega
prednika, naj ga
pusti, da gre v
Afriko divjim Mav¬
rom sveto evan-
gelje oznanjevat;
ker še zmirom je
priserčno želel za
Jezusa svojo kri
preliti. Res mu pri¬
volijo; in on se
napoti v Afriko.

Ali človek ob¬
rača , Bog pa
oberne. Huda, ne¬
varna bolezen ga
prisili, da se po-
verne nazaj. Barko
pa, na ktero so ga
prenesli, zagnali so
vetrovi ne na Špan¬
sko, ampak na Si¬
cilijansko; tako je
prišel Anton po
Božji previdnosti

na Italijansko. Tu je živel v raznih sa-

Sveti Anton Padovanski.

nova doba. Takrat so prinesli v samo¬
stan sveta trupla peterih pervih muče¬
nikov iz reda svetega Frančiška, ktere so
neverniki v Afriki pomorili. Ko mladenič
Ferdinand gleda te svetinje, vname se v
njegovem sercu goreča želja, da bi
tudi on kri prelil za sveto vero svojo;

mostanih, skoraj da nepoznan, v vednem
premišljevanji in v goreči molitvi, do leta
1221. Zdaj pa je čas dotekel, ko je sveti
mladenič nastopil od Boga mu odločeno
očitno pot. Frančiškani in Dominikani so
imeli to leto v Forli svoj glavni zbor.
Po višjem navdihnjenjimu njegov gvardijan

129

ukaže, naj zbranim bratom kaj podučnega
razloži. Pokoren, kakor vselej, začne pri-
digovati in govori tako lepo in zgovorno,
da se mu ne morejo prečuditi.

. Ko sveti Frančišek zve, koliko lepih
lastnostij in učenosti ima, ktere je pa
ponižni Anton vedno le zakrival, ukaže
mu, da se še nekaj časa uri v potrebnih
vednostih. Tudi po očitnih šolali je učil,
tako, da je šel sloves njegove učenosti
po vsem Italijanskem in po Francoskem.
Vse je občudovalo njegovo učenost in moč
in izverstnost njegovih govorov.

Bog ga je odločil za pridigarja; to
v silno hudem času, ko so krivoverni
Albigenci počenjali neznano veliko hudega
po Francoskem in Italijanskem.

„Veseli se, o Devica Marija, veseli
se; ker vse krivoverce si zaterla po vsem
svetu! 8  Tako poje sveta cerkev v svojih
duhovnih molitvah. Kedarkoli je kaka
kriva vera svojo strupno glavo povzdig¬
nila, zavernila in zaterla jo je nebeška
kraljica s svojo mogočno roko. „ Strašno,
kakor urejeno vojskino trumo, 8  imenuje
zato sveta cerkev preblaženo Devico Ma¬
rijo. V tem boji pa se Mati Božja, od
starodavnih časov do današnjega dne, po¬
služuje, kakor svetega orožja, svojih po¬
sebnih častilcev. Tako Marijino sveto
orožje so bili sveti apostol Janez, sveti
Atanazij, sveti Hieronim, sveti Dominik
in veliko drugih ljubljencev Matere Božje.
V to versto svetih vojskovalcev je bil
sprejet tudi sveti Anton. Z ostrim me¬
čem Božje besede je hodil od mesta do
mesta ter je neprestrašeno napadal sov¬
ražnike svete vere, in uterjen z čezna-
torno močjo, ktero mu je izprosila Mati
Božja, je povsodi slavno zmagal. Na nje¬
gove pridige se je prav veliko Albigencev
spreobernilo. Zato so mu sploh rekali,
da je „kladivo krivovercem 8 .

Kakor pa je sveti Anton s pomočjo
svoje nebeške Matere premagal krivoverce,

V. del.

tako je premagal tudi hudobnega duha,
ki ga je velikrat hudo napadal. Enkrat
ga je satan zadušiti hotel, ker mu je Anton
s svojimi pridigami veliko duš odtel; ali
sveti Anton je samo zaklical: „Marija 8 , in
satan je ubežal.

Tako otroško zaupanje je imel sveti
Anton do preblažene Device, da jo je
tudi v najmanjših nadlogah klical na po¬
moč. Neki dan ga na poti ujame huda
ploha. On vzame svoj rožnivenec, položi
ga na svojo glavo in pokliče Marijo na
pomoč; glej, kakor terdna streha ga je
rožnivenec obvaroval, da ni bil čisto nič
moker.

Kolikrat se mu je njegova nebeška
Gospa prikazala, to ni znano; ker iz po¬
nižnosti je on vse posebne milosti le za
se ohrani]. Eno teh prikaznij je povedal
svojim duhovnim bratom, da jih je pod¬
učil in pospešil češčenje Marijino. Ker
je bil rojen na praznik Marijinega vnebo¬
vzetja, častil je celo življenje to skriv¬
nost posebno. Zato mu je hudo bilo, ko
so nekteri učeniki terdili, da je bila le
duša Marijina v nebo vzeta. Ko je nekdaj
na delopust Marijinega vnebovzetja v svoji
celici bil ves zamišljen v veličastvo, ktero
uživa Mati Božja tam v nebesih z dušo
in s telesom, kot kraljica nebeška, pri¬
kaže se mu Marija v nebeški bliščobi in
ga  zagotovi, da je res z dušo in s te¬
lesom bila v nebo vzeta in da naj ta nauk
brez skerbi oznanja.

Enkrat pa, nekaj časa pred svojo
smertjo, prenočil je v hiši pobožnega
meščana v Padovi. Ko je zvečer pozno
molil, videl je meščan — Tiso mu je
bilo ime — kako se čudno sveti v sobi,
ktero je Antonu odločil v počitek. Šel je Tiso
k vratom ter je skozi razpoko videl, kako
Anton na tleh kleči in se milo raduje s
prečudno lepim, ljubeznivim Detetom, kte-
rega mu je prelepa Gospa podala v na¬
ročje. Ko prikazen izgine, stopi Anton iz

9

130

sobe, pa vidi Tisa, ki ves preplašen in
začuden stoji pred vrati. Silil ga je Anton,
naj mu obljubi, da ne bo nikomur tega
povedal, kar je videl, vsaj pred nje¬
govo smertjo ne; zavoljo te prikazni ob-
razujejo svetega Antona z nebeškim De¬
tetom Jezusom v naročji.

Leta 1231. je imel v Padovi vsak¬
danje postne pridige. Sila ljudij je pri¬
vrelo, da je večkrat pridigoval zunaj
cerkve. Še le 36 let je bil star; večjidel
je bolehal, in neutrudljiv v delu, pa oster
v pokorjenji je hudo oslabel. Čutil je,
da se mu bliža smert; zato se je podal
v neki mali samostan, ne daleč od Pa¬
dove. Prav slab je zaprosil svoje sobrate,
naj ga spravijo nazaj v Padovanski sa¬
mostan, ki je bil posvečen Materi Božji.
Pod varstvom Matere Božje rojen, v njeni
cerkvi v svetem kerstu prerojen, želel je
pri njej, kakor v njenih rokah, tudi kon¬
čati svoje življenje. Radi bi ga bili pri
sebi obderžali; ali ker so poznali njegovo
priserčno ljubezen do Marije, niso mu
hoteli zadnje tolažbe prikrajšati. Solznih
očij so ga na voz položili, da bi ga pel¬
jali v Padovo. Na poti pa jih srečata
dva sobrata. Ko ta vidita, kako da je
reven, opomnita ga, naj gre raji v Arce-
lanski samostan; ker v Padovi bi zavoljo
vednih obiskovanj ne imel miru. Sveti
Anton privoli v ta svet; saj je bil tudi
Arcelanski samostan posvečen Materi Božji.
Ker je bil silno zdelan, nesli so ga v
naslonjači v samostan. Zdelo se mu je,
da je pri kraji. Ko se nekoliko oddahne,
prosi, da ga previdijo. Potem zapoje Ma¬
rijino pesem, ktero je kaj rad večkrat
prepeval: »O gloriosa Domina!" — »O
častitljiva Gospa!" Zamaknjen je gledal
proti nebu. Ko ga brat vpraša, kaj da
vidi, pravi: »Boga vidim." Ko ga v
sveto poslednje olje denejo in spokorne
psalme izmolijo, izdihne svojo lepo dušo
13. dan rožnika 1231, ravno v petek.

Njegovo od vednega potovanja in po¬
korjen j a in od mnogih težav zagorelo
obličje je bilo zdaj prelepo cvetoče, kakor
mirno spečega mladeniča. Precej po smerti
se je prikazal svojemu nekdanjemu opatu
Tomažu v Verceli. Rekel mu je: »Glej,
oče opat, svojo tovorno živinco sem tam
blizo Padove popustil in urno grem na
svoj dom!" Potem se je dotaknil njego¬
vega vrata, ki ga je takrat hudo bolel;
opat je bil pri tej priči zdrav, Anton pa
je pri vratih izginil. Opat hiti za njim,
pa ga nikjer več ne vidi. Ko svoje do¬
mače povprašuje, niso li videli brata An¬
tona, nihče ni vedel zanj. Poprašuje tudi
v bližnjem samostanu, kjer pa tudi nič
ne zvA Zdaj mu na misel pride, da je
šel sveti Anton na svoj večni dom in
tovorna živinca, ktero je popustil, da je
njegovo telo. Nekaj dnij pozneje je vse
zvedel.

Precej po njegovi smerti je letal cel
trop malih otrok po Padovi, ki so milo
vpili: »Sveti oče je umeri; sveti Anton
je mertev!" Menihi v Arceli bi bili sami
radi imeli njegovo truplo. Ali ker je
sveti Anton pred smertjo želel v samo¬
stan Padovanski, odločil je škof, naj ga
prenesejo v Padovo. Dne 18. rožnika — bilo
je v torek — spremi ga škof z vso du¬
hovščino ; tudi mestno starešinstvo in ne-
prešteta množica ljudij gre za sprevodom.
V cerkvi Matere Božje opravi škof na¬
vadne molitve. Veliko čudežev se je že
tisti dan zgodilo. Ozdraveli so gluhi, mu¬
tasti, slepi in hromi, ko so se le dotak¬
nili njegove kerste. Komaj je preteklo
mesec dnij, že so poslali poslance v Rim
s pričami 45ih čudežev, med njimi sta dva
mertva zopet oživela, ter so prosili, da
bi ga svetnikom slovesno prišteli. Takoj
drugo leto ga je papež Gregor IX. svet¬
nikom prištel. Malo svetnikov je, kterim
bi pripisovali toliko čudežev, kakor ravno
temu svetemu Antonu. Zato se Anton

131

„čudodelnik“ imenuje. — Ko so 1.1263.
cerkev Matere Božje podaljšali, prestavili
so tudi svetinje svetega Antona; ko so
grob odperli, našli so, da je svetnikova
glava bila še popolnoma, s kožo in z
lasmi; jezik je bil čisto nestrohnel, kakor
živega človeka. Sveti Bonaventura, ki je
bil takrat višji prednik celega Frančiš¬
kanskega reda, vzel je njegov jezik v
roke in je zaklical: „0 blaženi jezik!
vedno si oznanjal slavo Gospodovo in
druge si napeljeval v njegovo češčenje;
zdaj se vidi očitno, koliko zasluženje
imaš pri Bogu!" Še dandanašnji kažejo
ta sveti jezik v Padovi. Ker je sveti
Anton veliko storil za Božjo čast v mestu
Padovanskem in njegove svetinje tukaj
počivajo, imenujemo ga tudi Antona Pa-
dovanskega. (Innsbruck. Legende.)

27. Zveličana Germana Kovsin,
pastirica.

(Umerla 15. rožnika 1601.

Germana je bila rojena na Francos¬
kem, blizu mesta Tulus, v majhni vasi
Pibrac, leta 1579. Njen oče je bil Lo¬
rene Kovsin; materi je bilo ime Marija.
Njen životopisec pravi: »Germana je po¬
dobna neznatni cvetki, ktera, v sredi
travnika skrita, v pomladanskem jutru
zacvete, na večer pa že zveni, ktero vidi
le sam Bog, kako je le en dan prelepo
dišala s svojim prežlahtnim cvetjem."

Njen oče je bil reven kmet. Germana
je bila nadložna že od rojstva; njena desna
roka je bila sključena; na vratu je imela
golšo ali bila je krofasta. Še v zibelki
je bila, ko njena dobra mati umerje. Oče
se je kmalu drugič oženil; ali mačeha je
bila res mačeha, ter ni imela nobene lju¬
bezni do revne nadložne deklice; le še
gnusila se jej je in revica je bila neus¬
miljeno zaničevana. Božje oko pa je čulo
nad njo in Mati Božja jo je varovala. |

Ko je reva le nekoliko odrastla, pasla
je malo čredo domačih ovac; ker je ma¬
čeha ni mogla videti, bila je paša njeno
opravilo, dokler je živela. Ravno v tem
pa je Germana imela svoj dušni mir in
je našla zveličanje svoji duši. Njej je
bila samota na paši živ studenec razsvet¬
ljenja in blagoslova Božjega. V molitvi
se je pogovarjala z Bogom in Bog je
govoril ž njo. Samoto je toliko ljubila,
da ni nikdar pasla svoje črede z druzimi
pastirji. Če se je kedaj menila s pasti¬
ricami svoje starosti, pogovarjala se je ž
njimi le o Bogu, ter jih je v ljubezni
do Boga ali v češčenji svoje ljube ne¬
beške Matere vnemala. Da je velikrat v
dežji in nevihti, slabo oblečena, dosti
preterpela, je gotovo. Pa če je tudi vsa
premočena in sestradana svojo čedo na
večer domu prignala, jej huda mačeha ni
pustila v hišo. Prenočila je le v hlevu
ali v nesnažnem kotu pod stopnicami,
kamor so vsakoverstno dračje metali. S
svojimi sestrami se še meniti ni smela,
akoravno jih je ljubila in je za nje mo¬
lila. Vse to zaničevanje pa je radovoljno
prenašala, ker jo je Bog sam podučil,
da naj terpljenje, zaničevanje in krivico
ne le voljno, ampak celo rada in vesela
prenaša. Tako rada je vse bridkosti pre¬
našala, da se je pri vsem tem še ostro
zatajevala. Nikdar celo svoje življenje ni
po nepotrebnem kaj zaužila; navadno je
le malo kruha pojedla in vode se napila.

Do križanega Jezusa je imela toliko
ljubezen, da jej je vse terpljenje sladko
bilo. Čeravno je bila telesno revna, vsa
nadložna, vendar je vsak dan bila pri sveti
maši. Ko je zaslišala zvonček, ki je k
naj svetejši daritvi vabil, vtaknila je svojo
pastirsko palico pred svojo čredo, ter je
naročila, da naj ne prestopi odkazane
meje; svoje ovce je izročila Božjemu pa¬
stirju, ter hitela k sveti maši. Po po¬
božno opravljeni molitvi je šla nazaj k

9*

132

čredi in našla je svoje ovčice varne, kjer
jih je pustila. Njena čreda je bila sicer
majhna, pa bila je najlepše rejena. Tako
je Gospod blagoslovil njeno vnemo, s
ktero je hodila k sveti maši. Ali njena
pisana mati jo je gerdo pikala in zmer¬
jala, ker je od čede hodila in v cerkvi
lepo molila. Velikrat so bili sosedje ne¬
voljni, ko so videli in slišali, kako ne¬
človeško dela mačeha z dobro Germano,
ki je pa vse voljno terpela in tiho de¬
lala. Saj je moč in tolažbo dobila pri
svojem Zveličarji, pri Jezusu, kterega je
prav pogosto v svetem obhajilu preje¬
mala. S koliko pobožnostjo je pristopala
Germana k angeljski mizi! Vsi, ki so
njeno sveto obnašanje, njeno gorečo lju¬
bezen videli, bili so ginjeni. Še dolgo po.
njeni smerti so govorili o njeni pobož¬
nosti pri svetem obhajilu. S svojim Bo¬
gom sklenjena se je vesela vernila k svo¬
jemu poslu, pripravljena terpeti vsako kri¬
vico iz ljubezni do Jezusa, kteri je to¬
liko terpel za njo.

Dobro je Germana vedela, da jej bo
v ljubezni do svojega nebeškega ženina
preblažena Devica Marija največ pripo¬
mogla. Že od svojih otroških let je Mater
Božjo posebno lepo častila. Marija jej je
bila mati in oče; bila jej je vse. Njene
edine bukvice so bile sveti rožnivenec, kte¬
rega je vsak dan molila. Kedarkoli je
molila „ Peščena si Marija....“, bilo je
njeno serce polno tolažbe in radosti. Ko
je v bližnji cerkvi zapel zvon, ki je klical
verne k molitvi angeljevega češčenja, po¬
kleknila je s spoštovanjem urno, kjerkoli
je bila. V tem je bila tako zvesta, da
je takoj pokleknila, naj bo v sneg ali
blato, ter ni toliko počakala, da bi na
pripravnejši ali suhi kraj stopila in po¬
kleknila. Če je šla ravno takrat čez potok,
kterega je proti cerkvi grede večkrat pre¬
bredla, in je zvon zapel, pokleknila je
celo sredi potoka in angeljevo češčenje

izmolila. — Vsak praznik Matere Božje
je s posebno pobožnostjo obhajala. Na
delopust se je vselej postila in še druga
dobra dela opravljala; svojo ljubezen do
Marije je želela vsem vcepiti; zato je
zbirala otroke krog sebe, pripovedovala
jim marsikaj lepega o nebeški kraljici,
učila jih svetih resnic, ž njimi cvetlice
nabirala, da so podobo Matere Božje ven-
čali. Nedolžni otroci so jo radi imeli;
tudi vaščani so jo visoko spoštovali, ter
so njeno lepo življenje občudovali. Se¬
veda posvetnjaki in napuhneži, kterih se
nikjer ne manjka, so jo zasmehovali in
zaničevali. Ali Germana je bila tega ve¬
sela, ker je tako Kristusu bolj podobna
bila.

Gospod je pa svojo zadovoljnost po¬
božni Germani večkrat čudno razodel.
Potok, čez kterega je s paše v cerkev
hodila, bil je navadno tako plitev, da ga
je brez vse težave lahko prebredla. Po
nalivu pa je toliko narastel, da ni bilo
moč čezenj. Neko jutro, ko k sveti maši
pozvoni, napoti se Germana po svoji na¬
vadi proti cerkvi. Nekaj sosedov jo vidi.
Tiho postojijo in se šaljivo menijo, kako
bo neki uboga deklica čez potok prišla?
Po noči je namreč hudo deževalo, voda
je visoko narastla in derla z velikim šu¬
menjem po kam eni ti strugi, da bi se ne
bil upal tudi najmočnejši možak čez. Ger¬
mana pride do potoka; na kako nevar¬
nost ne misli; morebiti je v svoji lju¬
bezni do Jezusa še ne vidi ne. Glej čudo
Božje vsegamogočnosti in dobrote nje¬
gove ! Kakor se je nekdaj odperlo Rudeče
morje, da so Izraelci šli skozi kakor po
suhem, tako se je razdelila voda tega
potoka, da je ponižna pastirica Germana
šla čezenj, da še roba svoje obleke zmo¬
čila ni. Ko so sosedje videli ta čudež,
kterega je Vsegamogočni še večkrat po¬
novil, imeli so veliko spoštovanje do revne,
priproste pastirice, in najprederznejši so

133

obmolknili in jo častili. — Kdor pa Boga
resnično ljubi, ljubi tudi svojega bliž¬
njega. Germana, sama revna in uboga,
ljubila je najbolj uboge. Ker sama še naj¬
potrebnejšega ni imela, seveda ni bila
dolžna ubogih podpirati; ali vendar jim
je svojo ljubezen skazovala. Za svoje delo
in za svoj trud je dobivala le malo su¬
hega kruha. Pa tudi tega si je priter-
govala, da ga je lačnemu podarila. Sicer
je to, kolikor mogoče, le skrivaj delala;
vendar se je zvedelo, da Germana veliko
kruha ubogim razdeljuje. Berž ko ne, da je
Bog njene darove prečudno množil. Na¬
tolcevali so jo, češ, da doma ni zvesta;
celo tožili so jo, da doma kruh krade.
Njena huda mačeha je tako natolcevanje
rada slišala; to je bilo zadosti, da je
ubogo Germano še bolj in z vso ostrostjo
preganjala.

Neki dan zapazi mačeha, da Germana
v svojem predpasniku nekaj nese, ko gre
za čedo na pašo. Misli si, gotovo si je
kruha nabasala. Urno zagrabi dolgo pa¬
lico in divja dere za hčerko, ter že od
daleč vpije in razsaja nad njo. Dva so¬
seda, ki sta razkačeno ženo videla, gresta
za njo, da bi ubogo dekle branila. Ko
sta zvedela, zakaj jo hoče tepsti, prihitita
z mačeho vred do prestrašene pastirice
in ne pustita ženi, da bi revo tepla.
Sama odvežeta Germani predpasnik, da
vidita, kaj ima v njem zavitega. Ko pa
zastor razgerneta, pade pred nju na tla
čedno spleten šopek najlepše dišečih cvetlic.
Ko začudeni ogledujejo cvetlice, spoznajo,
da take cvetlice ne rastejo nikjer okoli
Pibraca; poprašujejo se, od kod bi bile
te cvetlice, in še celo takrat, ko je že
bilo skoraj po zimi; mislili so, da le ne¬
vidna roka angelja Božjega jih je z nebes
prinesti mogla. Priče, ktere so pozneje
ta čudež s prisego poterdile, hitele so v
vas ter razglasile, kar so videle. Vaščani,
ki so poprej še zaničevali ubogo pastirico,

spoštovali so jo zdaj kot svetnico. Tudi
njen oče jo je bolj ljubil, ter je svoji
ženi prepovedal, da je ne sme nič več
tako gerdo imeti. Tudi jej je naročil,
naj odslej z druzimi otroci v hiši preno¬
čuje. Germana, pomanjkanja in terpljenja
vajena, prosi svojega očeta, naj jo pusti
v tamni luknji, ktero jej je mačeha od-
kazala.

Ponižna Germana pa se je bala spo¬
štovanja, kterega so jej vaščani skazovali,
ter je svojo nebeško Mater prosila, naj
jej odverne to posvetno slavo. Zato, ker
se je s terpljenjem in poniževanjem Bogu
bila popolnoma posvetila, vzel jo je Bog k
sebi, ko so ljudje začeli njeni čednosti
zasluženo čast skazovati. Ko neki dan
njen oče ne vidi, da bi navadni čas svojo
čedo na pašo gnala, gre jo klicat pod
stopnice, kjer je navadno prenočevala. Ko
se mu pa ne oglasi, gre bliže in jo najde
na dračji ležečo — mertvo. Kakor je bilo
skrito njeno življenje, tako je bila tudi
skrita njena smert. Med molitvijo je v
Bogu zaspala 15. rožnika 1601, še le dva
in dvajset let stara.

Tisto noč sta potovala dva meniha
proti Pibracu. V bližnjem gozdu ju je
noč prehitela, ter je tako temna bila, da
nista mogla naprej; v gozdu sta preno¬
čila. Po noči zapazita, da je gozd na mah
ves razsvetljen; prikazala se je velika
truma belo oblečenih, prelepih devic, ki
so bile s prečudno svetlobo obdane. Šle
so v procesiji proti vasi. Kmalu pa so
se vernile, in s seboj so peljale novo de¬
vico, ktero so v sredi imele; ta je nesla
venec živih cvetlic. Začudena gledata to
Božjo procesijo in si mislita, gotovo je
sveta duša minljivo zemljo zapustila. Ko
pa v jutro v Pibrac prideta, slišita, da
vse govori o nagli smerti pobožne pasti¬
rice Germane.

Po takratni šegi je bila v cerkvi priž¬
nici nasproti pokopana. Njen grob ni

134

dobil nikakoršnega napisa. Kmalu so po- j
zabili pobožno pastirico. Ali Bog jo je j
hotel tudi pred svetom poslaviti. Zgodilo
se je, da je leta 1644. umerla neka so¬
rodnica pokojne Germane, ter je bila
ravno tam zakopana, kjer je ležala po¬
božna pastirica. Ko pa Cerkvenik pervo
ploščo vzdigne, najde v veliko začudenje
precej pod ploščo celo truplo. Na njegov
krik prihitijo drugi ljudje, ki so ravno v
cerkvi bili, ter se vsi čudijo. Zapazijo
čisto novo rano na obrazu, ktero je kopač
z motiko naredil, ko je pervikrat nepre¬
vidno mahnil. Bila je pa rana, kakor v
čisto zdravo, živo meso vsekana. Celo telo
je bilo nestrohnelo; tančice, v ktere je
bilo zavito, bile so tako terdne, da jih
nikakor pretergati niso mogli. V rokah
je imela malo svečico in šopek cvetlic in
rženih klasov. Cvetlice so bile nekoliko
vele, klasovi pa polni zernja, kakor še le
odtergani. Desna roka je bila sključena
in na vratu se je poznala proga nekda¬
njega krofa ali golše. Po teh znamenjih
so spoznali stari ljudje, da je to telo pa¬
stirice Germane, ter so pričali, da so
pred 43 leti bili pri njenem pogrebu.
Telo so vzdignili in ga razpostavili blizo
prižnice, da si ga je lahko vsak pogledal.
Kmalu se je zgodilo več čudežev na pri¬
prošnjo svete pastirice. Škof so zauka¬
zali skerbno in natančno preiskavo; in
ko so priče zaslišali, poslali so vso raz¬
pravo v Rim, da bi ponižno pastirico
zveličanim prišteli.

Nemirni časi pa so to zabranili. Ali
Bog je njeno svetost potefdil z novimi
čudeži, ki so se na priprošnjo revne pa¬
stirice današnje dni godili. Nepozabljivi
sveti Oče Pij IX. so ubogo pastirico Ger-
mano Kovsin sedmi dan Marijinega me¬
seca 1854 zveličanim prišteli. Verniki pa
jo pobožno častijo, ker njena priprošnja
je mogočna pri Bogu. — Naj bo zveli¬
čana Germana v prelep zgled posnemanja

posebno vam, ve dekleta kmetskega stanu,
ki morebiti tudi v revščini in v marsi-
kteri nadlogi živite. Zapomnite si nauk
svetega Ambroža, ki pravi: „Kakor v
podobi naj bo vedno pred vašimi očmi
devištvo in življenje Marijino, v kterem
se, kakor v ogledalu, sveti lepota čistosti
in podoba čednosti. V njem si iščite zgle¬
dov tega življenja, v kterih vam živ nauk
pravičnosti kaže, kaj morate na sebi zbolj¬
šati, kaj opustiti in česa se deržati.“
(Veuilot Legende. Ott Mar.)

28. Zveličana Marija žalostna.

(Umerla okoli 1600.)

Tej sveti devici je Bog dodelil trojno
krono: Krono devištva, uboštva in mu-
čeništva.

Tam gori v Belgiji, v župniji svetega
Petra, sta v lepem kerščanskem miru ži¬
vela zakonska, kterima je Bog dal hčerko
Marijo, ki je po pravici imela to prelepo
ime. Že v otročjih letih je posnemala
svojo patrono, ljubo Mater Božjo, kteri
se je ljubeznivo udala. Sklenila je, čisto,
nedolžno živeti, ter je svoje devištvo da¬
rovala Gospodu. Kmalu je spoznala ne-
čimernost zapeljivega sveta; zato je skle¬
nila svet zapustiti. Njeni dobri stariši so
jej to radi privolili, ter so jo popolnoma
v varstvo nebeški kraljici izročili. Mlada
Marija zapusti svoj dom, ter se poda ne
ravno daleč od tod k cerkvi, Materi Božji
posvečeni. Tukaj poklekne pred podobo
svoje visoko častite patrone, ponovi ob¬
ljubo vednega devištva, ter prosi nebeško
kraljico, naj jo vzame v svoje varstvo, in
jej še enkrat zaterdi, da hoče raji umreti,
kakor svojo nedolžnost kedaj le kolikanj
omadeževati. Pri cerkvi je dobila samotno
stanovanje. Odpove se zdaj tudi vsi do¬
mači dedščini in tako stori še obljubo
vednega uboštva. Z dvojno zavezo skle¬
njena s svojim nebeškim ženinom, pod

135

varstvom svoje mogočne patrone, živela je
tu več let, ter je zares pobožno Bogu slu¬
žila. Z revno miloščino se je tudi prav
revno preživita. Toliko večje veselje je uži¬
vala njena lepa duša.

Ali nebeška krona se ne zasluži tako
lahko. Nebesa silo terpijo. Tako je mili
Bog tudi tej svoji nevesti hudo vojsko na¬
klonil, da je dosegla toliko lepše plačilo.
— Neki človek jo je nečisto pogledal. Bila
je tudi telesno lepa in prijaznega obna¬
šanja. Ta nesrečno preslepljeni človek nima
več miru. Slednjič jej razodene svoje ne¬
spodobno nagnjenje in jo nagovarja v pre¬
greho. Marija vzdihne v tej prestrašni ne¬
varnosti k svojemu nebeškemu ženinu in k
svoji patroni, ter resno pokaže svoje gnu-
senje in nesramnežu pove, da nikdar ne bo
privolila v gerdi greh, in da je svoje devi-
štvo Bogu samemu zaobljubila. Ali satan
je podžigal zapeljivcu gerdo strast vedno
bolj in bolj, da bi njega v brezno hudo¬
bije pogreznil, pobožno devico pa z viso¬
kosti njene duhovne lepote vergel. Ne¬
srečni človek je skušal, kako bi devico v
veliko zadrego pripravil, da bi se mu udala.
Sam satan ga je preslepil. Zvedel je, kje
Marija navadno svojo hrano dobiva. Skri¬
vaj se je priplazil v hišo njenih dobrot¬
nikov, ukradel je sreberno kupico, dejal
jo je tihotapsko v malo vrečico, ktero
je Marija navadno s seboj imela, in kamor
je darove spravljala. Kmalu so zapazili,
da je kupice zmanjkalo; zagnali so sum,
da je nekdo kupico ukradel. Hudobni
človek urno teče k Mariji ter jo tatvine
dolži; pa jej pravi, da le tako je ne bo
izdal, ako mu stori po volji. Marija se
hudo prestraši, pa zagotavlja, da ni nič
kriva. Hudobec pa jej žuga, da jo bo pri
gosposki tožil in jo tatvine prepričal, ako
se mu ne uda. Marija mu mirno pravi:
»Prijatelj, to bi bila vendar prestrašna
krivica, ako bi nedolžno v smertno nevar¬
nost postavil; ker jaz ne vem za nobeno

tatvino. “ Človek vzame njeno vrečico
ter izvleče iz nje ukradeno kupico. »Vi¬
diš, 8  zareži nad njo, »tvoja tatvina je
gotova; stori, kar zahtevam, in ne bom
te izdal, da obsojena ne boš.“ Marija pa
stanovitno in resno pravi: »Nikdar ni¬
koli ne bom storila, kar zahtevaš; svojo
čistost bom do konca ohranila; raji ne¬
dolžna umerjem, kakor da bi tvoji pohotni
želji se udala. 8

Ko pa ta satan v človeški podobi
vidi, da nič ne opravi, da ni prilizovanje
ni žuganje nič ne izda, gre res k sod¬
niku in černo laže, da je neka mlada be¬
račica, kteri Marija pravijo, ukradla sre¬
berno kupo in da jo je on v njeni be¬
raški mavhi dobil. Pristavil je še zraven,
da mora biti gerda čarovnica, ki je njemu
začarala, da ne more ne jesti ne piti, da
nikjer pokoja nima. Sodnik mu precej
noče verjeti, ker o Mariji ni nikdar še
nič slabega slišal. Ker je pa nesrečni
nečistnik se skliceval na najdeno kupico,
ki jo je iz njene vrečice izvlekel in je
tatvino dokazoval, dal se je sodnik pre¬
slepiti in sklenil je krivično sodbo.

Marija je med tem tekla k svojim
starišem, da jim potoži svojo veliko nad¬
logo. Dobri stariši jo tolažijo, kolikor
premorejo, naj se Bogu izroči in ljubi
Materi Božji, ki je pomoč kristjanom in
tolažnica žalostnim. Uboga hči pravi na
to, da se nič ne boji umreti, le tega jo
je strah in groza, da bi njeni nedolž¬
nosti kake sile ne delali. Ko se tako
tolažijo, že pride sodnik s tožnikom vred,
da ubogo deklico k sodniji odpelje. Ne¬
dolžno Marijo vpričo jokajočih starišev
zvežejo in neusmiljeno odpeljejo.

Vsi, ki so pobožno devico poznali
in so gerdo silo videli, zdihovali so in
jokali. Marija pa se je le bala za svojo
deviško nedolžnost. Vergli so jo v ječo,
da bi jo prisilili, naj svojo tatvino spo¬
zna, da bi jo na tihem, po noči umorili.

136

Ona pa ostane pri tem, da je mož res
potegnil kupico iz njene vrečice; pa da
jo je moral kdo drugi vanjo dejati, da
ona nič o tem ne vč; da kupice ona
ni vzela. Gerdi tožnik pa vpije sodniku,
da je sama spoznala svojo tatvino, in bi
zdaj rada vse to na druge zvalila. Tako
je bila nedolžna devica po takratnih hu¬
dih postavah k hitri smerti obsojena in
precej na morišče peljana. Peljali so jo
mimo cerkve. Prosila je sodnika, naj jej
dovoli, da sme pred podobo preblažene
Device Marije še kratko molitev opraviti.
Ko jej to privolijo, poklekne pred Mari¬
jino podobo, ter jo milo prosi, naj jej
izprosi stanovitnost v tej preveliki brid¬
kosti. Potem prosi, naj mili Bog od¬
pusti vsem, kteri so krivi njene smerti;
prosi, naj pomoč in tolažbo zadobijo vsi,
ki bodo v tej cerkvi v kakoršni koli sili
ali potrebi molili. Slednjič še prosi pre-
blaženo nebeško kraljico, naj jo vzame k
sebi v večno zveličanje. Ko svojo molitev
konča, okrepčana je tako, da se čisto nič
ne boji. Takoj jej rabelj zveže roke in
noge, ter jej zaveže tudi oči, da bo živa
zakopana. Rabeljnu se je smilila blaga
devica, ker je bil prepričan njene nedolž¬
nosti. Prav spodobno je ravnal ž njo.
Prosil jo je, naj mu ne zameri in naj
tudi zanj prosi, ko pride k svojemu ne¬
beškemu ženinu. Marija mu še pravi:
,Prijatelj, prosim Boga, naj ti odpusti,
kar boš meni storil, in naj ti odpusti vse
grehe tvoje. Vsem, ki so me kakor si
bodi kaj razžalili, iz serca odpustim; us¬
miljenega Boga bom prosila, naj jim od¬
pusti ; tudi to bom Boga prosila, da naj
bo duhovno potolažen, kdorkoli se bo po¬
božno spominjal mojih bolečin, ktere bom
tukaj preterpela. “ — Zdaj so pogreznili
nedolžno devico v jamo, ktero so s perstjo
zagrebli; potem so prinesli ošpičen brun,
in so ga z vso silo skozi nedolžno telo
Marijino pognali. Krivi tožnik prav od

satana uterjen, gledal je vse to hladno-
kervno, ko so okrog stoječi vsi bridko
jokali zavoljo krivične smerti vsem pri¬
ljubljene, nedolžne device. Njena lepa
duša pa se je že veselila v kerdelu ne¬
dolžnih devic in mučenic, ter hodi za
svojim nebeškim ženinom in prepeva tisto
neznano pesem, ktero le pervine te zemlje
peti zamorejo.

Pri tej grozoviti smerti se nam sili
trojno vprašanje: Pervič, zakaj je usmil¬
jeni Bog pripustil tako grozovito, pa ne¬
dolžno smert? — Drugič, je li mogoče,
da je z merzlim sercem to prestrašno
mučenje gledal zločinec, kteri je bil vsega
tega le sam kriv? — Tretjič, kako je
nedolžna devica svojemu morilcu iz serca
odpustiti zamogla?

Na pervo vprašanje pomislimo, da je
po tem kratkem terpljenju Marija, zato
žalostna imenovana, dosegla večno živ¬
ljenje v nebesih. Nebeški ženin jo je
hotel v nebesih pri sebi imeti, in da je
zadobila toliko lepšo krono, jej je odločil
tako terpljenje; zato jo je pa tudi s po¬
trebno pomočjo podpiral in krepčal. —
Na drugo vprašanje pa odgovori njen ži-
votopisec, da je človek, v mreže hudob¬
nega duha ves zapleten, njemu enak. —
Tretjič pa, da je Marija velikodušno vse
odpustila, je delo milosti Božje, s ktero
je Vsemogočni devico Marijo podpiral.

Hudobni človek pa tudi pravici Božji
ni odšel. Predno se je ganil iz kraja,
kjer je gledal nedolžno smert, obsedel
gaje satan, kteri ga je v svoje peklenske
mreže popolnoma ujel. Vso noč je ne¬
znano rjul, da je strah in groza bilo vse,
ki so ga slišali. Zvezali so ga; ali pre-
tergal je vezi, da so ga v težke verige
oklenili. Zaperli so ga v železni kurnik,
kjer so mu le s silo kaj piti ali jesti
dati mogli. V tacem strašnem stanu je
bil celih sedem let. Njegovi prijatelji so
ga vozili na razna Božja pota; ali vse

137

je bilo zastonj. Vsi so s strahom spo¬
znali očitno kazen Božjo. Slednjič je hu¬
dobni duh nehote povedal, da bode na
grobu Marije žalostne zapustil svoje sta¬
novanje; ker tam si ga je prilastil. Spra¬
vili so obsedenega na voz, da bi ga pel¬
jali na grob nedolžno umorjene device
Marije. Satan pa je napravil toliko težo,
da so le z velikim trudom voz naprej
spravili. Ko pridejo do cerkve, kjer je
bilo sveto telo mučenice Marije, hoteli
so ga v cerkev prenesti; ali vsi njegovi
spremljevalci niso nič opravili. Zvoniti
so začeli, da so sosedje prišli in jim po-
mogli. Privlekli so ga pred altar Matere
Božje, ter so vsi pričujoči zanj molili. Z
velikim šumom ga satan res zapusti, že-
lezje se zdrobi na njegovih rokah in
nogah, kakor steklo; mož vstane zdrav,
pade na svoja kolena, ter hvali Boga,
Mater Božjo in Marijo žalostno, da je bil
vendar še rešen hudobnega duha. Precej
je vpričo vseh spoznal svojo hudobijo,
kako je nedolžno devico po krivem tožil,
ker se njegovi gerdi strasti udati ni hotela.
Vsi pa, ki so to slišali in videli, so Bogu
hvalo dajali, kteri svoje zveste služabnike
poveličuje, in svoje sovražnike kaznuje.
Ljudje so od vseh krajev zaupljivo ro¬
mali na grob Marije žalostne. Mož pa,
ki je bil uzrok njene grozovite smerti,
bil je njen največji častilec. Videli so
tudi, da je prišlo trinajst prelepih devic
z nebes, ki so v veliki bliščobi imele
bela oblačila in goreče sveče v rokah;
perva med njimi je bila veliko bolj ime¬
nitna in je imela bliščečo krono na glavi.
Vse so šle v procesiji okoli groba device in
mučenice Marije, in sicer trikrat; kakor da
bi hotele pokazati, da je Marija žalostna
se udeležila trojne krone, po besedah
svetega pisma: „Blagor ubogim v duhu;
blagor jim, kteri so čistega serca, in blagor
jim, kteri zavoljo pravice preganjanje
terpe.*

Romarjem na grob te lepe device je
bilo več odpustkov podeljenih, ki so bili
leta 1611. vnovič poterjeni.

(Innsbruck. Legende.)

29. Sveti Alojzij.

(Umeri 21. rožnika 1591.)

Eden najlepših svetnikov, presrečno
dete naše ljube Matere Božje, je gotovo
sveti Alojzij. Bil je pervorojeni sin mej¬
nega grofa in deržavnega kneza Ferdi¬
nanda Groncage v Kastiljoni. Mati mu
je bila Marta Tana, iz imenitne hiše Sa¬
vojske; bila je prav pobožna in je po¬
sebno častila nebeško kraljico Marijo. Ko
jo je bil mejni grof Ferdinand snubil, ni le
poslušala svojega serca, ampak priserčno
je molila, Materi Božji se je priporoče-
vala in v njeno čast dala za svete maše,
da bi po Marijini priprošnji spoznala, bo
li zakon v nebesih blagoslovljen in po-
terjen.

Ko je bila z mejnim grofom Ferdi¬
nandom poročena, bila je najbolj vesela
tega, da je ž njim živela proč od po¬
svetnega hrupa na samotnem gradu, ter
je po svoji volji mogla Bogu služiti. Sto¬
rila je obljubo, če jej mili Bog da sina,
da ga hoče v njegovo službo posvetiti.
Njena molitev je bila uslišana, bila je
mati svetega Alojzija. — Že pri njego¬
vem rojstvu je nebeška kraljica pokazala,
da bo Alojzij dete njenega posebnega
varstva. Pobožna mati je bila v hudih
stiskah. Bala se je, da bosta ona in
dete morala umreti. Ker jej nihče ne
more pomagati, zateče se k Materi Božji,
ter sili tudi svojega moža, da jej privoli,
da sme z detetom romati na slavno Ma¬
rijino Božjo pot, ako srečno uide smertni
nevarnosti. Komaj je obljubo storila, izgi¬
nila je nevarnost in srečno je porodila
svoje dete dne 9. sušca 1568. Pri sve¬
tem kerstu so mu dali ime Alojzij;

138

mašnik, ki ga je kerstil, je v kerstne
bukve zapisal: „ Alojzij, bodi srečen, bodi
Bogu dopadljiv in živi v zveličanje lju¬
dem/

Ta želja pobožnega mašnika se je res
spolnila. V skerbnem varstvu svoje dobre
matere je dete srečno rastlo. Mati ga je
učila pervih resnic svete vere; pervi be¬
sedi, kteri ga je dobra mati učila, pa
ste bili: Jezus, Ma¬
rija. Kmalu je z ma¬
terjo molil Očenaš..
Češčena si Marija ..
Bogoljubna mati je
imela veliko veselje
ž njim. O pač so
srečni stariši, ki imajo
dobre otroke; ali, da

50 otroci dobri, mo¬
rajo stariši biti dobri;
saj kakor stara tiča
poje, uči tudi mlade
svoje. Alojzij je ko¬
maj hoditi začel, že

51 je poiskal kak skrit
kotiček, kjer je po¬
kleknil, svoje ne¬
dolžne ročice povzdig¬
nil in premilo Oče
naš ... in Češčena si
Marija... molil. Kaj
prijazen je bil rev¬
nim ; smilili so se mu,
in če je le mogel,
pomagal jim je. Sama

celo s seboj v vojaški tabor, da je gledal
razne vojaške vaje. — Ali sveta vzgoja
materina je premagala; dobra mati ga je
vedno priporočevala Materi Božji. Bog
je hotel, da Alojzij ni postal vojak. Nje¬
govo nedolžno serce ni bilo navezano na
nič posvetnega; bilo je popolnoma udano
Bogu. Sedemleten je Alojzij tako go¬
reče začel Bogu služiti, da je pozneje
večkrat rekel, da se
je ta čas spreobernil.
Njegovo življenje
je bilo tako spod¬
budno, da so ga ljudje
sploh imenovali svet¬
nika. Vsak dan je
kleče molil spokorne
psalme, dnevnice Ma¬
tere Božje in več
drugih lepih molitev.
Akoravnoga je nekdaj
hudo oslabila merz-
lica, vendar ni opustil
dnevnic naše ljube
Gospe; kedar je bil
tako slab, da ni mo¬
gel sam brati, po¬
prosil je svojega slu¬
žabnika, da jih je
glasno molil. Gotovo
ga je tudi ljuba Mati
Božja napeljevala na
to misel, da je že
zgodaj imel želje,
stopiti v redovni stan.

Sveti Alojzij.

ljubezen, bogoljubnost in nedolžnost ga
je bila. Kdorkoli je prelepo dete vzel
v naročje, mislil je, da angeljčka pestuje.

Njegovo mater je to posebno vese¬
lilo. Njegov oče, hraber vojvoda špan¬
skega kralja Filipa II., je mislil, da bo
izredil serčnega vojaka. Zato mu je še
le štiriletnemu za igračo dal malo sab-
Ijico in leseno puško; češ, tako bo dobil
veselje do vojaškega stanu. Vzel ga je

Večkrat je slišal svojo dobro mater, da
je rekla, kako ljubo in drago bi jej bilo,
ako bi kteri njenih otrok stopil v du-
hovski stan. Neki dan prav zaupljivo
reče svoji ljubljeni materi: »Mati, več¬
krat ste že rekli, da bi vam bilo po
volji, če bi kteri vaših sinov postal du¬
hoven. Jaz se tolažim s tem upanjem,
da bode ljubi Bog meni dodelil to mi¬
lost/ Želja, v samostanu se vsega po-

139

svetiti Bogu, ni zapustila več njegovega
serca. S seboj jo je nesel tudi v Flo¬
renco, kamor so se stariši umaknili za¬
voljo kuge. Na dvoru mladega vojvode,
kjer je bilo vsega posvetnega v obilnosti,
stavilo se je Alojziju veliko nevarnih po-
skušenj in mnogo raznoterih skušnjav.
Ali vsled varstva prečeščene Matere Božje
premagal je vse srečno in je ostal ne¬
dolžen. Ravno v Florenci se je njegovo
serce tako vnelo v prečudni ljubezni do
preblažene Device, da je mislil, da mu
mora serce počiti, ko je govoril ali pre¬
mišljeval skrivnosti njenega življenja.

Florentinci so takrat sploh bili po¬
božni; posebno so častili čudodelno po¬
dobo, ktero so imeli v prekrasni cerkvi
Marijinega oznanjenja. Tudi ta zgled je
dobro uplival na mladega Alojzija. Takrat
je oče Gaspar Loartes v knjižici prav lepo
razložil skrivnosti svetega rožnegavenca;
to knjižico je podaril dobremu Alojziju.
Ko mladenič prebira te skrivnosti, vname
se v njem priserčna želja, posvetiti se
nebeški kraljici z večno ljubeznijo in zve¬
stobo. Ko dalje časa premišljuje, kaj bi
deviški Materi Božji najljubše bilo, misli
si, da se jej bo najbolj prikupil, ako si
prizadeva njeno deviško čistost posne¬
mati; zato jej obljubi vedno devištvo.
Kmalu potem prav priserčno moli pred
čudodelno podobo v cerkvi Marijinega
oznanjenja ter resno obljubi Bogu vsemo¬
gočnemu in njegovi preblaženi Materi Ma¬
riji, da hoče sveto čistost neomadeževano
ohraniti do smerti.

Da je Gospod to njegovo obljubo
sprejel z velikim dopadenjem, in da ga
je njegova nebeška Mati vzela v svoje
posebno varstvo, kaže celo življenje nje¬
govo. Vsi mašniki, ki so njegovo no¬
tranje življenje do dobrega poznali, ter-
dijo, da je telo svetega Alojzija celo živ¬
ljenje prosto ostalo celč vseh nespodob¬
nih občutkov in da njegove duše nikdar

ni omadeževalo nobeno nečisto poželenje.
To nenavadno milost, ktero so prejeli le
malokteri svetniki, dosegel je sv. Alojzij
po mogočni priprošnji Matere Božje. Zato
jej je bil pa tudi vedno hvaležen ter jo
je častil kot svojo ljubo mater in je v
vseh potrebah stavil vse svoje zaupanje
vselej na njeno materino priprošnjo. Ako-
ravno je pa to posebno milost prejel od
Boga, hranil jo je pa tudi prav skerbno.
Ogibal se je vsake nevarnosti; občevanja
z družim spolom ni imel; celo sence žen¬
ske se je izogibal.

Kako je svoje oči berzdal, spričuje
nam njegovo obnašanje na dvoru špan¬
skega kralja Filipa II. Bil je med ple¬
miči kraljice Marije. Tri leta jej je služil,
pa nikdar jej ni pogledal v obraz; ni
vedel, kakošna da je. Ravno zato se je
ogibal vseh posvetnih razveseljevanj, ter
je molil neprenehoma. Večkrat seje zgo¬
dilo, da je Alojzij v kakem kotičku po¬
božno molil, ko se je njegov brat z dru¬
gimi plemiči vedril. Najljubša mu je bila
cerkev Matere Božje v Florenci, kjer je
pred čudodelno podobo detinsko - pobožno
svoje serce razodeval nebeški Materi. Bog
mu je povernil njegovo gorečnost do mo¬
litve s tem, da mu je dodelil dar pre¬
mišljevanja, s kterim je zadobil posebno
spoznanje Božjih skrivnostij. Dal mu je
tudi dar solzž, da so bila velikrat pre¬
močena tla, kjer je klečal. Z velikim ve¬
seljem je prebiral življenje svetnikov ter
si prizadeval, posnemati jih, kolikor moč.

Hišni služabniki so večkrat zapazili,
da je klečal cele ure, v rokah deržal po¬
dobo križanega Jezusa in jo nepremak¬
ljivo gledal. Nič ni zapazil, ako je kdo
mimo šel ali če je kak ropot nastal;
tako je bil zamaknjen v premišljevanji
Božjih resnic in skrivnostij. Večkrat so
domači zapazili, da je počasi šel po stop¬
nicah, in da je na vsaki stopnici zmolil
eno Češčeno si Marijo ... Imajoč še le

140

sedem let, opravil je že dolgo spoved;
pri vsaki spovedi je bil tako skesan, da
je točil bridke solze, misleč, kako hudo
je razžalil Boga. V ednajstem letu je
doživel visoko milost, da mu je sv. Karol
Baromej, veliki škof Milanski, podelil
pervo sveto obhajilo. Odslej je njegovo
serce prečudne ljubezni gorelo do Jezusa
v najsvetejšem zakramentu. Velikrat ga
je v cerkvi obiskal in z angeljsko lju¬
beznijo molil v tabernakeljnu. Ko je pri
povzdigovanji svete maše zagledal pre¬
sveto hostijo, točil je solze priserčne lju¬
bezni. V solzah se je njegovo serce to¬
pilo, ko je ob nedeljah in praznikih v
svetem obhajilu prejemal Jezusa, svojega
Odrešenika.

Da se je njegov duh toliko lože po¬
vzdigoval k Bogu in da je svoje telo
berzda], jedel je prav zmerno; zraven pa
se je večkrat ostro postil. Vsak petek
se je postil v čast Kristusovemu terp-
Ijenju; vsako soboto pa v čast svoji pre-
Ijubljeni Materi Božji. Take dni je za-
užil opoldne tri koščeke kruha v vodi
namočenega; zvečer pa en sam košček,
opečen in v vodi namočen. Vsa njegova
hrana na dan je tehtala kaj malega; rekli
so lahko, da ga le Bog prečudno preživlja.
S tem zatajevanjem pa še ni bil zado¬
voljen. Vsak teden se je po trikrat do
kervi bičal; pozneje pa vsak dan. Bič,
spleten iz vervic, je skrival pod blazino.
Da mu je bila postelja terda, podložil si
je poleno ali kako desko.

Med tem je prišel čas, da bi dosegel
svoj namen, kar je želel vedno bolj pri-
serčno, namreč stopiti v redovni stan. Da
bi pa zvedel, v kteri red ga kliče Bog,
spet se je zatekel k Mariji, ki je Mati
pravega spoznanja. Bilo je v praznik
vnebovzetja Matere Božje leta 1583. —
Alojzij je imel že 15 let. — Zjutraj na
vse zgodaj je šel v cerkev; dolgo je pri-
serčno molil; skerbno se je pripravljal na

sveto obhajilo; ko je z gorečo ljubeznijo
prejel ljubega Jezusa, zahvalil in molil
ga je z vso močjo, ter presunjenega serca
prosil, naj mu usmiljeni Bog po za-
služenji in na priprošnjo preblažene De¬
vice in Matere Marije kako naznani svojo
voljo, v kteri red naj stopi. Glej! nje¬
gova otroško-priprosta prošnja je uslišana.
Slišal je razumljiv, čist glas z nebes, ki
mu je rekel, naj stopi v red Jezusove
družbe, ter naj ta svoj poklic svojemu
spovedniku naznani. Alojzij vesel, urno
uboga nebeški glas ter ga razodene svo¬
jemu spovedniku in svoji dobri materi.
Spovednik spozna, da je ta klic zares
klic Božji; vendar naroči Alojziju, da
mora k temu imeti privoljenje očetovo.
Njegova pobožna mati je bila silno ve¬
sela, ko zve, da si je njen sin izvolil
duhovski stan; po svoji moči je delala
na to, da Alojzij doseže svoj namen. Ali
oče se je terdno ustavljal; vse prošnje so
bile zastonj; vse prigovarjanje ni zdalo
nič. Tega si ni mogel misliti, da bi se
njegov pervorojeni sin odpovedal vsemu
posvetnemu in stopil v tak red, ki se
odpoveduje celd vsem cerkvenim častdm.
Alojzij moli, se posti in neprenehoma
prosi. Ali Bog je njegovo stanovitnost
postavil na hudo poskušnjo. Tri leta je
prosil in se boril; slednjič vendar omeči
serce očetovo in pridobi privoljenje nje¬
govo. Peti dan Marijinega meseca leta
1585. se slovesno odpove svojemu pervo-
rojenstvu, prepusti svojemu bratu Rudolfu
vse gradove in vse gospodarstvo, ter se
urno odpravi z doma in potuje v Rim,
da bi bil sprejet v družbo Jezusovo, kar
mu je bilo že zagotovljeno.

Preden pa je stopil v Jezusov red,
hotel je še počastiti nebeško kraljico v
njeni sveti hišici v Loreti. Že z otro¬
ških let je visoko častil najimenitnejše
svetišče Matere Božje na zemlji; in spol¬
niti je hotel obljubo, ktero je njegova

141

mati storila pri njegovem rojstvu. Ker
je bila Loreta daleč od njegovega doma
in so takrat večinoma romali le peš, bila
sta Alojzij in mati njegova o času sve¬
tega leta oproščena te dolge poti ter sta
tudi že opravila vsa nadomestilna dobra
dela; vendar je hotel obljubi svoje ma¬
tere zadostiti, da je ob enem skazal svojo
detinsko ljubezen in pobožnost do Matere
Božje. Ko je srečno prišel v Loreto, hitel
je v sveto hišico Marijino in padel na
svoja kolena pred podobo Gospodove Ma¬
tere. Kdo bi mogel opisati, kako pri-
serčno je častil svojo nebeško Gospo in
s kolikimi tolažili ga je obsipal ljubi Bog,
in kakošne milosti mu je izprosila pre-
blažena Devica Marija! Drugi dan je bil
pri več svetih mašah v Marijini hišici in
z vso mogočo pobožnostjo je prejel sveto
obhajilo. Potem pa se je udal svetemu
premišljevanju ter se ni mogel zadosti
načuditi nerazumljivim darovom, ktere je
nebeški Oče človeškemu rodu že dodelil
v tem svetem kraji, kjer se je Sin Božji
učlovečil med temi posvečenimi stenami
in je svoje Božje veličastvo zakril v po¬
dobo človeško. Njegovo nedolžno serce
se je topilo svete ljubezni, in njegove oči
so točile obilne solze nebeške radosti.
Kar ločiti se ni mogel od svetega kraja.
Popoldne je s svojimi spremljevalci nekaj
malega zaužil, pa se urno vernil nazaj v
predrago kapelo, kjer je v priserčni mo¬
litvi razkrival svoje serce nebeški Materi.
Drugo jutro na vse zgodaj je bil že zopet
v sveti hišici. Še enkrat je pobožno
prejel sveto obhajilo in se vsega izročil
Materi Božji, ter se tako ločil blagoslov¬
ljen in potolažen od tega največjega sve¬
tišča Marijinega. Srečno je dospel v Rim.
Naravnost je šel v hišo jezuitov ter padel
pred redovnega prednika Klavdija Akva-
vivo. Ko je obiskal nekaj kardinalov in
molil v sedmerih poglavitnih cerkvah
Rimskega mesta, poslovil se je od svo¬

jega brata, kteri ga je bil spremil v Rim,
ter mu je rekel: »Brat, kdor se Boga
boji, dobro stori!" Zdaj ga pelje prednik
v malo sobico. Tu pade na svoja kolena
in s solznimi očmi hvali nebeškega Očeta,
da ga je le-sem pripeljal; vesel vzdihne:
„Tu je moj pokoj od vekomaj do veko¬
maj ; ta kraj sem si izvolil; tu hočem
stanovati! “

Odslej, lahko se reče, živel je le v
sveti ljubezni, ki se je od dne do dne
bolj vnemala. Bog mu je bil vse. če
je le zaslišal njegovo sv. Ime, bila mu je
žila hitreje, oko se mu je žarilo. V nje¬
govem angeljskem življenji moramo po¬
sebno dvoje pomisliti. Pervič, da je bil
visokega, kraljevega rodu in prav nežne
rasti, pa ni pripustil, da bi bili ž njim
bolj mehko ravnali, kakor z drugimi no¬
vinci; in pa da je vesel in natančno oprav¬
ljal najslabša opravila. Drugič pa je pri
vstopu v sveti red storil terden sklep,
da hoče biti popolen redovnik, in da hoče
natanko spolnjevati, kar redovno pravilo
in njegovi predniki tirjajo od njega. Vedno
si je prizadeval, da bi si prisvojil naj¬
lepše čednosti pravega redovnika. Svoje
sobrate je visoko častil; sebe je za naj¬
slabšega imel. Ko je zapazil, da ima
nekaj boljo obleko kakor drugi in da
ima njegov brevir zlat obrezek, ni poprej
jenjal, da so mu privolili, oboje s slabšim
zameniti. Nikdar ni nič storil, ne go¬
voril, kar bi ga le kolikanj pohvalilo.
Svojega imenitnega rodu, svojih lepih ved-
nostij, svojih velikih in posebnih darov
ni nikdar omenil s kako besedo. Ko je
le zapazil, da ga hoče kdo pohvaliti,
oblila je rudečica njegov obraz. Ko je
nekdaj prelepo govoril o čistosti prebla-
žene Device Marije, da so bili vsi ginjeni,
in ga je starejši redovnik zato pohvalil,
zarudel je ves in videlo se mu je, kako
hudo mu dč taka hvala. Pri mizi si
je odbral zadnji prostor. Dobro se mu

142

je zdelo, če je smel po mestu miloščine
pobirati v slabi, ponošeni obleki, s košem
ali z vrečo. V pondeljek in v torek mu
je bilo pripuščeno, v kuhinji posodo po¬
mivati; kar je jedij ostalo, spravil je in
ubogim razdelil pri samostanskih vratih.
Ob petkih je vzel metlo ter je samostan
pometal; imel je pri tem posebno veselje,
da so se veselili ž njim celd drugi.

Poleg te resnične ponižnosti je bil
posebno pokoren. Svojo voljo, svojo sodbo
je brez vsega ugovora podvergel svojim
vodnikom. Nikdar ni vprašal, zakaj so
mu to ali ono ukazali. Ko je zvedel, kaj
predniki hočejo, bil je zadovoljen ter je
vesel vse natanko spolnil. Vedno je bil
zamišljen v nebeške reči. Skoraj bi se
reklo, da je bila molitev vsak udarec
njegovega serca. Zgodilo se je, da je bil
večkrat zamaknjen, da se ni zavedel in
včasih ni zapazil, kaj so mu predniki uka¬
zali. Ko so mu tako zavoljo neke male
zamude neki dan napovedali majhno kazen,
sprejel je to kazen z odkrito glavo in s
pobešenimi očmi; svoj pregrešek je to¬
liko obžaloval, da je omedlel. Ko se je
zopet zavedel, padel je svojim prednikom
pred noge in jih z obilnimi solzami prosil
odpuščanja.

Alojzij, sin premožnega kneza, ljubil
je uboštvo, čisto nič svojega ni hotel
imeti. Nobene knjige, nobene ure ali kaj
druzega ni nosil. Njegov rožnivenec, na
kterega je vsak dan molil, bil je čisto
priprost; lepšega, iz bolje tvarine, ni
hotel. Nobene podobe ni imel v lepem
okviru. Ko je prišlo poletje ali se bližala
zima, bil je zadovoljen z obleko, kakoršno
so mu dali. Karkoli so mu dali, prejel
je kot miloščino. Njegovo največje ve¬
selje je bilo, nič pozemeljskega ne imeti
in vsega časnega se iznebiti.

Ljubezen do Boga je vsega prevzela;
njegov duh se je le z Bogom pogovarjal.
Edino veselje njegovo je bilo, govoriti o

Bogu. Neki dan zaprosi očeta vodnika,
bi li smeli novinci opoldne in zvečer, ko
so imeli nekaj časa odločenega v razved¬
rilo, namesto o učenji, pogovarjati se o
takih rečdh, ki serce nagibajo k pobož¬
nosti in k ljubezni Božji? Privolilo se
mu je, da se sme to zgoditi dvakrat v
tednu. Alojzij je pregovoril več pobožnih
novincev, da so o prostem času imeli
najpriserčnejše duhovne pogovore.

Ker je ljubezen do Boga vselej skle¬
njena z ljubeznijo do bližnjega, prosil je
sveti Alojzij večkrat, da je smel obisko¬
vati bolnišnice, kjer je ljubeznivo stregel
nadležnim bolnikom, in jih opominjal k
poterpežljivosti in k pokori. Posebno lju¬
beznivo je še stregel domačim bolnikom.
Ker so imeli sila veliko učencev, zbolel
je marsikdo; pa nihče ni znal tako lju¬
beznivo streči, kakor nedolžni Alojzij.
Ta sočutna ljubezen je pospešila njegovo
smert.

Dalje časa je že bolehal. Ostra po¬
kora je še bolj slabila njegovo že tako
rahlo zdravje. Že se je blizo šest let v
samostanu vadil v raznih čednostih in se
pripravljal za sveto mašnikovo posvečenje;
storil je že slovesno obljubo. Da bi si
okrepčal svoje zdravje, poslali so ga v
Milan, kjer je bolj vlažen zrak. Tu pa
je imel razodenje, da bo kmalu umeri.
Na to je bilo veselje njegovega serca neiz¬
merno. Razdejan in pri Kristusu biti, to
je bila njegova edina želja. Večkrat je
govoril, kako srečni so, ki mladi umerjd.

Njegova ljubezen do Boga je bila
vedno bolj goreča. Neko čudno sladkost
in posebno ljubeznivost je razodeval v
svojem obnašanji. Njegovo telo pa je bilo
vedno slabše. Zato so opuščali ž njim
govorjenje o Božjih rečeh, ker so se bali,
da bi mu ne počila kaka žila zavoljo sil¬
nega pritiska kervi do njegovega serca.
Obličje mu je bilo navadno bledo; ako
je pa slišal govoriti o Bogu, postal je

143

goreč, persi so se dvignile, oči so se za¬
svetile. Včasih je hodil po samostanu
gori in doli; pa na mah je bil zamak¬
njen, sam iz sebe, tako da ni zapazil
mimogredočih, če so ga tudi pozdravljali.
Hodd je molil sveti rožnivenec; včasih je
pokleknil, včasih nekoliko postal. Pri¬
pravljajo se na smert pa ni pozabil svoje
nebeške Matere ; ona ga je varovala, ona
mu je na strani stala.

Leta 1591. je po Laškem vsled hude
lakote nastala grozovita kuga. Tudi v
Rimu je hudo razsajala. Alojzij je bil ta¬
krat zopet v svetem mestu. Jezuiti so
napravili v svoji hiši veliko bolnišnico.
Alojzij, bolehen in slab, dobil je privo¬
ljenje, da je smel prositi miloščine in
streči bolnikom. Nobena mati ne more
svojim otrokom ljubeznivejše streči, kakor
je stregel Alojzij ubogim bolnikom. Ktere
je najhujše zdelala kuga, pri njih je bil
najraji ter si je prizadeval, da bi jim bo¬
lečine lajšal; milo jih je tolažil in pri¬
pravljal na srečno smert. Ali tudi njega
se loti nesrečna kuga. Zaradi ljubeznive
postrežbe je bil sicer rešen; pa neka po¬
časna merzlica je spodjedala njegove
oslabljene moči. Zdravniki niso nič več
imeli upanja, da bi še ozdravel.

Neki postarani redovnik, ki je vedel,
kako si Alojzij želi, skoraj z Bogom
sklenjen biti, povh mu, da zdravniki ni¬
majo upanja, da bi še vstal. Vesel se
mu Alojzij zahvali; zaprosi ga, naj ž
njim zahvalno pesem zapoje. Neki drug
jezuit, ki ga je posebno rad imel, po¬
prosil ga je, naj se ga spominja v ne¬
besih. Alojzij pravi, da zaupa na ne¬
skončno zasluženje Jezusa Kristusa in na
mogočno priprošnjo svoje preblažene ne¬
beške Matere Marije; tako misli, da bo
kmalu med izvoljenimi v nebesih. Obljubi
mu pa tudi, da se ga bo gotovo spo¬
minjal in ga ljubil še bolj, kakor ga je
ljubil tu na zemlji. Na to pride oče pro- i

vincijal v bolnišnico. Ko ga Alojzij za¬
gleda, zakliče mu: „Oče, jaz grem!"—
„Kam?“ ga vpraša provincijal. — „V ne-
nebesa, v nebesa!“ odgovori mu Alojzij.

Zadnje dni je le molil; nepremično
je gledal v podobo križanega Jezusa;
večkrat so ga solze polile; hrepenel je
po Jezusu in Mariji. Le to željo je iz¬
rekel, da bi umeri med osmino praznika
presvetega Rešnjega Telesa. Osmina se
je bližala koncu, pa tudi življenje njegovo
je šlo h koncu. Okrepčan s svetimi za¬
kramenti, potolažen z blagoslovom in s
popolnim odpustkom, kterega so mu po¬
delili sveti oče papež, čutil je zadnji
večer osmine bližnjo smert. Malo pred
smertjo se odkrije; ko ga brat, ki mu je
stregel, opomni, naj bi imel pokrito glavo,
ker je noč hladna, rekel je kazaje na po¬
dobo Jezusovo: „Kristus, moj Zveličar,
ni umeri s pokrito glavo. “ Ko se je
osmina iztekla in je petek nastopil, iz¬
rekel je Alojzij še: „Jezus, Marija!" in
izročil svojo nedolžno dušo v roke Jezusu
in Mariji. Bil je v štiri in dvajsetem letu.
Veliko čudežev se je zgodilo po njegovi
priprošnji. Zavoljo angeljsko čistega živ¬
ljenja ga časti učeča se mladina svojega
patrona. (Virgil Cepari. M.-R. IX. Ott. Mar.)

30. Zveličana Hema, kneginja slovenska.

(Umerla 29. rožnika 1045.)

Življenje te domače svetnice je bilo
popisano že leta 1854. v Slomšekovih
„ Drobtinicah". Opisal ga je visokočastiti
gospod Jožef Rozman, takrat korar in
vodja škofovskega semenišča pri svetem
Andreji na Koroškem. Natančnejši opis
te lepe svetnice je preskerbelo slavno
kerško škofijstvo leta 1879. v nemškem
jeziku. Ker se toliko koristne „Drobti¬
nice" že malokje dobd; ker bi Slovenci
gotovo radi bolj natanko poznali domačo
svetnico, in ker je zveličana Hema bila velika

144

častilka Matere Božje, naj iz omenjenih
dveh spisov tu nekoliko navedem.

Rojstno leto zveličane Heme stavijo
njeni životopisci v leto 983. Rodila se
je na spodnjem Štajerskem v Pilštanji,
kjer so imeli njeni stariši sloveč grad v
prijazni dolini. Zdaj se komaj pozna raz¬
valina starodavnega gradil. Njen oče je
bil Engelbert, grof Pilštanjski; njena
mati pa je bila Tuta. Bila sta bogata in
premožna. Imela sta mnogo posestva in
več gradov po Koroškem in Štajerskem,
po Kranjskem in Furlanskem; bila stav
rodu s cesarjem svetim Henrikom. Pa
vse bogastvo in visoka plemenitost ni
bila toliko vredna, na vse to nista to¬
liko stavila; najdražji zaklad jima je bila
njuna hčerka Hema, ki je bila že v svojih
otročjih letih toliko pametna, pohlevna in
ljubezniva, da je že takrat kazala, da bo
posebna ljubljenka Matere Božje.

Kaj pomaga starišem, če imajo lepe
gradove in tudi cele kupe zlata, ako pa
imajo otroke malopridne in razuzdane?
Ni hujše šibe, ne dobrim, ne slabim sta¬
rišem, kakor so sprideni sinovi ali nesramne
hčere.

Kedaj so jej dobri roditelji pomerli,
ne da se določiti. Ker zgodovinarji sploh
terdijo, da je bila Hema na cesarskem
dvoru izrejena, izgubila je berž ko ne
svoje stariše že v svoji mladosti. Srečna
pa je bila, ker sta jo v vzgojo vzela
sveti Henrik in njegova ravno tako sveta
žena Kunigunda. Skerbno kakor lastna
mati gledala je sveta cesarica na mlado
svojo rejenko Hemo. Lepo jo je učila,
živeti po Jezusovem nauku; dobro jej je
v serce vtisnila, kako naj se ljubi ne¬
beški kraljici vsak dan priporočuje, da v
skušnjave ne pade. Hema je pa tudi rada
ubogala; zvesto je poslušala lepe nauke
svete cesarice ter je postala lepa na duši
in na telesu. Četudi bogata in visokega
stanu, bila je lepo ponižna. V čistosti

svojega serca Jezusu in njegovi prebla-
ženi Materi zvesto služiti, bilo je njeno
največje veselje. Zares je lepo, ako so
hčere premožnih starišev, ako so gospo¬
dične imenitnega stanu ponižne in po¬
hlevne in se ne dajo premotiti napuhu!
Povzdignil jih bode Bog že tu na svetu,
pa še bolj v svetih nebesih.

Ko je Hema odrastla, snubil jo je
koroški grof Viljem. ,Grof‘ pav tistih časih
ni bil le prirojen priimek; to je bila vi¬
soka, pa tudi z veliko odgovornostjo skle¬
njena deržavna služba. Grof je bil kraljev
namestik ter je imel veliko pravic nje¬
govih ; pa tudi mnogo dolžnostij do svo¬
jega kralja. Grof Viljem je bil pošten,
bogat gospod v Selčah in v Brežah ter
je imel mnogo rudnikov v lasti. Ker ga
je cesar Henrik II. dobro poznal, dal mu
je svojo pravnukinjo Hemo v zakon; ne¬
vesti dal je pa tudi bogato doto. Že po
svojih stariših je bila premožna. Cesar
Henrik jej je pa še dodal na Štajerskem
Vitanjsko, Bizeljsko, Podčetertiško in An-
derburško graščino; na Kranjskem pa je
imela Mokronoško graščino in Škerljevo
pri Šent-Rupertu in pa Gomilo blizo
Boštanja in še nekoliko drugih posestev.

Veliko so bile te graščine vredne;
veliko več pa je bilo vredno njeno po¬
božno, deviško serce, ki je bilo polno
svete ljubezni do Boga in do bližnjega.
Hiše in gradovi se razsujejo, rudeča lica
zvenijo, bistre oči oslabijo, dušna lepota
pa ostane, ne osuje se in ne postara.

S svojim poštenim možem Viljemom
živela je Hema v lepi kerščanski slogi
in edinosti. Bila je pridna gospodinja;
zvesto in natanko je spolnjevala svoje
dolžnosti. Bila je dobrih rok; veliko je
vbogaime dajala; zvesto je molila; pa
tudi vse svoje ljudi je imela v Božjem
strahu. Bog je blagoslovil njiju zakon.
Iz tega časa imamo staro pripovedko,
ktera nam kaže, kako pobožna je bila

Življenje


in njenega prečistega ženina svetega


Popisal

JANEZ VOLČIČ

f duhoven ljubljanske škofije.

> Družba sv. Mohora v Celovcu

Z dovoljenjem visokočastitega Krškega knezoškofljstva.

1891

Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.

juuuuuul

145

i Hema in kako visoko jo je ljudstvo ča¬
stilo (kar sem nekaj malega že omenil
pri opisu Marijinih Božjih potov po Ko¬
roškem).

V Rožni dolini, ki se ob Dravi v sre¬
dini Koroške razprostira več ur daleč, je
kraj in cerkev v Podgorjah. Nemci pra¬
vijo temu kraju »Maria-Elend*. Ko so
po Koroškem pravoverce preganjali, umak¬
nili so se kristjani v to takrat zarašeno
sotesko. Na vrhu skalnate gore so pozi¬
dali malo kapelico v čast Materi Božji
ter postavili va-njo podobo kraljice ne¬
beške. Sčasoma so verniki dobili posebno

j zaupanje v to svetišče preblažene Device
in mnogo jih je prihodilo po skalnati
stezi v ta milostni hram Božji.

Pripovedka pravi, da je tudi Breška
grofinja Hema romala v to Marijino ka¬
pelico, da bi deviški Materi Božji še po¬
sebej izročila sebe in svoje dete, ktero je
nosila pod svojim sercem. Srečno pride
do gore, na kteri je stala kapela. Spo¬
znala pa je, da v tem stanu ne more
dospeti na stermo goro; to je pa pri¬
srčno želela. Pod goro ponižno poklekne
? priserčno moli. Po dolgi molitvi trudna
zaspi. V spanju pa vidi, kako angelji
Božji Marijino kapelo s hriba doli pre¬
nesejo. Ko se pa zbudi, vidi vsa začu¬
dena, da to niso le sanje; vidi, da je
res v kapeli, ki pa ni več na hribu, am¬
pak v dolini in sicer na kraju, kjer je
zdaj cerkev v Podgorjah.

Dalje pravi pripovedka, da je hu¬
dobni duh hotel kapelo razsuti, ker je
videl, koliko milosti skazuje Mati Božja
svoji zvesti služabnici Hemi; in ker je
mislil, da bodo pravoverci na ta kraj mi¬
losti Božje še bolj pogosto romali, kar
bo množim v zveličanje, zato je v pe¬
klenskem srdu valil veliko skalovje v do¬
lino proti kapeli, da bi jo posul. Ali
Vsemogočni mu tega ni pripustil. Mo-
1 gočna nebeška kraljica je varovala svoje

V. del.

svetišče in svojo ljubo Hemo, ki je v njem
sveto molila. Noben kamenček ni zadel
kapele; skalovje je vse letelo v stran,
kjer pokriva še dandanašnji ta kraj.

Kapela, ki je odslej stala v dolini,
bila je res milostni kraj, kamor je ve¬
liko pobožnih priromalo. Pozneje so čez
kapelo cerkev sezidali. Sčasoma pa se
je starodavna kapela porušila in čudo¬
delno podobo so v veliki oltar postavili,
kjer jo še zdaj verniki radi obiskujejo in
visoko častijo. Kapelico, ki je zdaj na
gori, postavili so pozneje.

Hema je imela dva sina, Viljema in
Hartviga. Bila sta veselje in up rodi¬
teljema; zlasti sta po njiju zgledu lepo
živela in pobožno Bogu služila. Ker je
oče imel mnogo posla zunaj doma, po¬
magala sta odrasla sinova in nadzorovala
posestva po domačiji.

Srečna je bila grofovska hiša. Hema
se je te srečne dneve prostovoljno zata¬
jevala, da se je v čednosti uterdila. Svo¬
jega serca ni navezovala na posvetno ne-
čimernost, ne na obilno bogastvo, kte-
rega jej je Vsemogočni dal. Natanko je
spolnjevala dolžnosti svojega stanu; udana
v voljo Božjo prenašala je skrbi, brid¬
kosti in težave, kterim ne uide nihče na
tem svetu. Iz ljubezni do Jezusa in do
nebeške Matere Marije pa si je naložila
marsiktero pokorilo, da se je v šoli Kri¬
stusovega križa urila, da bi zamogla sta¬
novitna ostati, ako jej mili Bog pošlje
težjih poskušenj. Modrost pravičnih je v
tem, da jim srečni dnevi niso čas uži¬
vanja; ampak oni jih imajo za dneve
setve in za pripravo na prihodnje poskušnje;
take poskušnje so gotove; saj pravi sveto
pismo, da Gospod tepe njega, kterega
ljubi. Zlato se v ognji čisti; tako se je
godilo tudi zveličani Hemi.

Okrog Brež in Selč je imel grof
Viljem mnogo rudnikov, v kterih so ko¬
pali zlato in sreberno rudo. Dobri grof

10

146

je rudarje dobro plačeval. Stara človeška
nesreča pa je, da se ljudje kaj radi pre¬
vzamejo, ako se jim dobro godi. Človek
kruha sit je rogovilež, hudoben. Taka je
bila tudi tukaj. Rudarji so razuzdano ži¬
veli. Mlada grofiča, ki sta jih nadzoro¬
vala, zapazila sta mnogokrat kaj hudega
in morala sta jih kaznovati, da ohranita
potrebni red.

Silno razuzdan je bil rudokop Janez
Griinwald. Ta hudobnež je bil ženo po¬
štenega meščana v Brežah posilil in jo
pripravil v veliko sramoto. Ves kraj je
bil razdražen zavoljo te neznanske hudo¬
bije. Ko grofiča to hudobijo preiščeta
in je pregreha dokazana, obsojen je bil
grdfin v smrt na vislice in umorjen, da
bi se prestrašili drugi samopašniki. Ne¬
kaj prevzetnih rudarjev pa se je zaklelo
zoper grofovsko hišo. Brž ko ne jih je
še kdo nadražil. Neki sosedni grof Adal-
bero je bil prisežen sovražnik hiši zveli¬
čane Heme; stari zgodovinarji trdijo, da
jih je ta podkuril ali celo bil ž njimi.
In res; ko sta mlada grofa prišla kmalu
potem ogledovat rudnike, zgrabili so ju
hudobni rudarji v neki samoti med Sel-
čami in Brežami in oba ubili. To se je
godilo okoli leta 1030.

Kdo bi zamogel opisati žalost, ktero
so občutili dobri stariši, ko so to pre-
silno hudobijo zvedeli? Nesrečna mati je
bila ravno pri sveti maši. Prvi trenutek
je to močno ženo presunila grozovita bo¬
lečina, da je vsa prevzeta nekoliko časa
obstala; potem pa jo v materini ljubezni
polijo bridke solze, da milo toži in vzdi¬
huje. Kmalu pa se oserči, zataji z močjo
terdne vere natorno bolečino svojega ma¬
terinega serca ter se uda volji Božji. Po¬
zneje je cel6 obžalovala, da je nekaj to¬
žila nad to naredbo Božjo. V takih hudih
poskušnjah se kaže moč svete vere in
lepota v sveti veri uterjenega notranjega
življenja. Kedar so vse dobrote tega sveta

brez veljave in se sprašf vsa tolažba po¬
svetne modrosti, tedaj daje le sveta vera
resnično moč ter ohrani notranji mir. O
koliko se je zveličana Hema zatajevala
že poprej, koliko se je že poprej vojsko¬
vala zoper natorno nagnjenje, da je imela
toliko moč sama čez se! Kako popol¬
noma je morala biti, da se je ponižno,
krotko udala volji svojega Boga, ki jej
je vzel najdražje! Pač se je spominjala
žalostne Matere Božje pod križem in sto¬
rila po njenem prelepem zgledu.

Ubita grofiča so prinesli domov in ju
v vsekan grob položili. Šentlambertski
opat Herman, brat naše Heme, ju je po¬
kopal. Vsi dobri ljudje so dolgo žalovali
za njima.

Te presilno hude nesreče pa oče ubitih
sinov ni mogel tako voljno prenašati. Ta¬
krat ga ni bilo doma. Ko pa pride, pre¬
vzame ga žalost in nevolja, da sklene,
maščevati se nad puntarji. Poklical je na
pomoč svoje prijatelje: grofa Majnharda,
ki je imel za ženo Hemino sestro Kuni-
gundo, Hermana Kolničkega in Rajnberta
Ditrihstajnskega, ki so zbrali svoje vo¬
jake in se vzdignili nad puntarske ru¬
darje. Hudobneži, ne da bi bili spoznali
svoje hudobije in odpuščanja prosili, usta¬
vili so se z orožjem, nadraženi po so¬
vražnem Adalbertu. Ali premagani so
bili; pobrali so jim vse orožje ter jih
po postavi obsodili. Vendar je grof Viljem
po kerščanski prizanesljivosti delal ter je
kaznoval le napeljevalce v prestrašno hu¬
dobijo, zapeljane pa je pomilostil ter jih
zopet na delo poslal v svoje rudnike. S
to kerščansko prizanesljivostjo si je pri¬
dobil pač veliko lepšo zmago sam čez se,
kakor je bila zmaga, s ktero je upornike
ukrotil.

Težko je prenašal nesrečni oče pre¬
hudi udarec. Ljubezen do svojih preblazih
sinov, ki so mu jih tako tihotapsko umo¬
rili njegovi rudarji, uničeno upanje, ktero

147

si je delal o prihodnji njihovi slavi, in še
bridka misel, da bo njegov rod zameri
— vse to ga je hudo vznemirjalo, da se
ni takoj udan podvergel volji Božji. Ven¬
dar ga je oserčeval prelepi zgled njegove
žene, ki je poterpežljivo prenašala to ne¬
srečo in tudi njega lepo tolažila.

V stanu zares žalostnem vname se v
njegovem sercu že davno tleča želja, da
bi obiskal grobove svetih apostolov Petra
in Pavla, da bi potoval v Rimsko mesto,
ktero je posvečeno s kervijo toliko mu¬
čenikov, da bi počastil vidnega pogla¬
varja svete katoliške cerkve. Tam je
spokorni romar želel zadostiti za vse
svoje grehe in svoji duši zadobiti popolni
mir. Seveda mu tega ni opovirala nje¬
gova bogoljubna žena. V molitvi ločita
se priserčno, in grof se odpravi na dolgo
pot; gre kakor navaden romar, brez vsega
spremstva, s palico v roki in s popotno
torbico čez ramo. Pač ga je pobožna Hema
lepo izročila Materi Božji!

Po dolgem potovanji pride nepoznani
romar srečno v Rim; obišče in počasti
svete kraje, udeleži se obilnih odpustkov,
in ko tudi spodobno počasti namestnika
Kristusovega, svetega očeta, verne se
zopet v svojo domovino. Srečno pride na
Koroško; ali v Breže, kjer ga je nje¬
gova zvesta žena tako željno pričakovala,
ni mogel priti. V labodski dolini, blizo
cerkve svetega Leonarda, ktero je Viljem
bil pozidal, napade ga huda bolezen.
Ljudska pripovedka pravi, da je umeri
v skednji nekega kmeta, blizo sedanje
cerkve v Greberjih. Ko posestnik tega
skednja najde njegovo truplo, zdi se mu
čudno, položi ga na voz, v kterega vpreže
svoje voličke, ki še niso poprej nič vo¬
zili; tem pusti, da ga peljejo kamor in
kakor daleč hočejo. Volički so peljali
čez germovje in skalovje, dokler niso
prišli na kraj, kjer je dandanašnji cerkev
v Greberjih. Tu so pokopali tujega ro¬

marja, in ker se je na njegovem grobu
zgodilo veliko čudežev, pozidali so cerkev
v čast svetemu Filipu in Jakobu. Še se
vidi v tej cerkvi njegov grob, zidan iz
opek in z železnim omrežjem obdan;
marsiktera nedolžna duša priroma le-sem,
da pri njegovem grobu moli, se priporo-
čuje njegovi priprošnji in si upokoji in
umiri svoje serce.

Hema, zvedevši o smerti svojega
moža, ni ne en trenutek omahovala. Na¬
ravno žalost je zatajila; nikdar ni ne¬
voljno tožila. Ta smert, ki dušo marsi-
ktere žene z nekako temoto obtožuje,
razsvetila je njeno preblago dušo le še
bolj. Spoznala je v tem voljo Božjo in
svoj poklic. Spoznala je, da kdor hoče
Boga ljubiti, ljubiti mora njega samega,
in nobena stvar ne sme kaliti te ljubezni.
Če si je dozdaj še toliko prizadevala,
Boga ljubiti, vendar je bilo njeno serce
še nekako razdeljeno, preveč navezano na
otroke in na moža. Zdaj pa ji je serce
gorelo Bogu samemu, njemu je posvetila
svojo osebo in vse svoje imetje. Ko ji
je doslej serce prevzemala marsiktera
skerb, kakor vsako mater in ženo, imela
je odslej le to edino skerb, kako bi po
zgledu Matere Božje le samega Boga lju¬
bila. Da bi Kristusu vedno bolj enaka
bila, posvetila se je njemu vedno bolj; to
je bil njen namen. Zato jej je bilo časno
premoženje le pripomoček, daje čast Božjo
povikševala, bližnjemu pomagovala in se
tako bogatila v delih ljubezni, da bi si
ž njimi kupila nebesa. Z Marijo, svojo
nebeško Materjo, je rekala: »Glej, dekla
sem Gospodova, meni se zgodi po tvoji
besedi! “

Ni je bilo čednosti, za ktero bi si
Hema ne bila skerbno prizadevala. Bila
je poprej ljuba žena, skerbna mati; zdaj
pa prelep zgled popolne kerščanske vdove,
čije delež je Kristus sam. Drago obleko
svojega visokega stanu zamenila je s pri-

10*

148

prosto obleko ponižne vdove, pozneje pa
še z redovno obleko. Vsem dobra, bila
je ostra sama sebi; nikdar ni tožila svojih
nadlog, ktere je terpela v svoji starosti.
Zmerna v svojih potrebah, pritergala si
je velikrat celč najpotrebnejše; svojemu
bližnjemu pa je bila vselej radodarna.
Bila je vsem ljuba mati.

Hema je imela zares veliko premo¬
ženja; ali dobro je razumevala besede
Gospodove, ki pravijo: „Ne spravljajte
si zakladov na zemlji, kjer jih rija in
molj konča, kjer jih tatje izkopljejo in
ukradejo. Temuč zbirajte si zaklade v
nebesih, kjer jih ne konča ne rija ne
molj, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne
ukradejo.«  (Mat. 6, 19. 20.) Zato je vse
svoje imetje obernila Bogu v čast in v
blagor bližnjiku. Koliko cerkev je po¬
stavila zveličana Hema ali olepšala, ne ve
se gotovo. Vendar nam zgodovinarji spri-
čujejo, da je napravila te-le cerkve: Ma¬
rijino kapelo na Kerki; cerkev svetega
Mihaela v Glodnici; cerkve Matere Božje,
svetega Jurija in svetega Martina v La-
dinah (Lieding); cerkev svete Radegunde
na Visokem polju, svetega Lavrencija na
Gori pri Mihelski vasi, svetega Lamberta
v Pisvegu, svetega Jurija na Camels-
bergu, svete Marjete v Trušnjah, in še
več druzih.

Svojo največjo skerb obračala je visoka
gospa na slavni zavod na Kerki. Skle¬
nila je namreč, svoje zadnje dni Bogu
posvetiti v tihem samostanu. Zato je ho¬
tela postaviti velik nunski samostan, v
kterega je želela slednjič vstopiti. Odlo¬
čila pa se je, naj jej ljubi Bog sam na¬
znani kraj tega samostana. Vpreže dva
vola, ktera še nista bila nikdar vprežena;
na voz pa dene podobo preblažene De¬
vice Marije. Pognala je zdaj vole brez
voznika, naj peljeta podobo Matere Božje,
kamor hočeta; kjer bosta obstala, to naj
bo kraj od Boga odločen, da postavi

prežalo cerkev v čast nebeški kraljici,
zraven pa nunski samostan. Vola hitro
peljeta ter se nikjer ne ustavita, dokler
ne prideta na kraj, s kterega se nikakor
ne dasta pregnati. V tem je spoznala
zveličana Hema, da je tukaj kraj, kjer
naj postavi veličastno zidanje. Na tem
kraji stoji še zdaj Kerška cerkev; v
podzemski cerkvici pa je na polnočnem
oglu oltar Matere Božje s tisto podobo,
ktero je Hema dejala na voz.

Urno se je dela lotila. Sama je vo¬
dila zidanje. Vsak večer je delavcem
plačevala zasluženo plačilo. Na nečem
kamenu, kterega še zdaj kažejo zraven
njenega oltarja v rakvi, je sedela, ko je
delavcem plačevala. Ko so pa nekteri
nezadovoljni godernjali, privolila jim je,
da je sleherni delavec sam smel poseči
v denarnico in zagrabiti, kolikor je mo¬
gel. Ali čudno! nihče ni več zagrabil,
nego le, kolikor je zaslužil.

Silno velika in prelepa je bila cerkev,
ktero je zveličana Hema postavila v čast
Materi Božji, ktero je priserčno častila.
V ustanovnem pismu se imenuje ta cer¬
kev „bazilika". Tako pa se imenujejo le
velikanske cerkve. Na eni strani te cerkve
je prizidala velik nunski samostan, v kte-
rem je z vsem potrebnim preskerbela se¬
demdeset nun, ki naj bi povzdigovale
slavo Marijino in v svetosti Bogu služile.
Na drugi strani pa je postavila samostan
za dvajset korarjev ter jim naložila dolž¬
nost, da naj v določenih urah Božjo čast
prepevajo v cerkvi, ljudem v dušnih po¬
trebah strežejo, mladino poučujejo in v
strahu Božjem vzgojujejo.

Leta 1042. je bila toliko dodelana
Marijina cerkev s samostanom, da pošlje
zveličana Hema svoje poslance v Solni -
grad ter poprosi višjega škofa Balduina,
naj bi prišel na Kerko in blagoslovil in
posvetil, kar je s pomočjo Božjo srečno
izgotovila. Škof Balduin pride začetkom

149

velicega serpana na Kerko; s seboj pri¬
pelje dvajset redovnikov iz reda svetega
Avguština in nekaj nun iz solnograškega
samostana s prednico Ido. Praznik Ma¬
rijinega vnebovzetja je bil odločen za
cerkveno posvečenje. Koroška še do ta¬
krat ni videla take slovesnosti. Brez šte¬
vila ljudstva se je sešlo; blažena Hema
pa ta dan ni darovala samo velikanske
cerkve in oba samostana ljubljeni nebeški
kraljici, ampak darovala jej je vse imetje
— slednjič pa še samo sebe. Ko je bila
cerkvena slovesnost pri kraji, stopi Hema
in ž njo sedemdeset pobožnih koroških
devic pred veliki oltar, položi nanj usta¬
novna pisma, v kterih je z vsem potreb¬
nim preskerbela cerkev in samostan, ter
s pobožnostjo goreče ljubezni daruje sebe
in svoje družice nebeški kraljici, prebla-
ženi Devici Mariji. Na to pade na ko¬
lena in prosi nadškofa Balduina, naj
sprejme med redovnice njo in vseh nje¬
nih sedemdeset tovaršic; vse se zavežejo
s samostansko obljubo. Tako postane to¬
liko visoka in imenitna gospa ponižna
nuna, ki je vsem drugim prelep zgled
pokorščine, pobožnosti in zatajevanja.

Blažena Hema pa ni dolgo v samo¬
stanu živela. Njen nebeški venec bil je
dopleten. Na spomlad 1045 nevarno zboli.
Koj spozna, da jo Gospod kliče k sebi.
Zato poprosi solnograškega nadškofa Bal¬
duina, naj se še enkrat potrudi na Kerko.
Ko Balduin pride, izprosi vpričo njega,
naj imajo kerški korarji svoj užitek iz
ravno tiste zaloge, kakor redovnice; za
druge potrebe pa jim odloči dohodke iz
šesterih velikih kmetij. Marsikaj še usta¬
novi cerkvam in ubogim. 27. dan Ma¬
rijinega meseca pritisne svoj pečat na
oporoko in 29. rožnika, na praznik svetih
apostolov Petra in Pavla izroči svojo lepo
dušo Bogu ter se preseli v boljšo deželo.

Kakor je sama želela, pokopali so jo
na kerškem pokopališči. Tu je ležala do

leta 1174. Pobožni kristjani so obisko¬
vali njen grob, jo častili in se njeni pri¬
prošnji priporočevali. Zato je omenjeno
leto, kerški škof Henrik zaukazal, pre¬
nesti njene svetinje v cerkveno rakvo,
ktero je že zveličana Hema sama zidala;
prostorna je toliko, da meri 72 štirja-
ških črevljev in ima pet oltarjev; pod¬
pira jo sto stebrov. Nad njenim grobom
je krasen oltar, na njegovi podobi iz ka-
rarskega marmorja vpodobil je Anton
Koradin iz Benetek smert zveličane Heme.
Hema leži na blazinah svoje smertne po¬
stelje. Njene oči so že zatisnjene. S svo¬
jimi nežnimi persti pritiska podobo kri¬
žanega Jezusa na svoje persi, v kterih
je že jenjalo biti serce, polno ljubezni
do Boga in do ljudij. Pred njo stoji v
umetelno nabranem rokčtu mašnik, ki
moli iz svojih bukev. Ob zglavji in ob
znožji pa klečijo v veliki žalosti nune,
kterih ena kaže proti nebesom, kamor
vidi hiteti čisto dušo velike častilke Ma¬
tere Božje in zveste služabnice Gospodove.

Iz njenih bogatih ustanov je po pre¬
vidnosti božji nastala Kerška škofija.
Tudi gradovi Gomila, Škerljevo in Mo¬
kronog, ktere je zveličana Hema imela
na Kranjskem, so bili lastnina kerške
cerkve. Leta 1437. jih je pa po sili vzel
celjski vojvoda Janez Vitovec.

Na grobu zveličane Heme zgodilo se
je veliko čudežev. Naj omenim čudež,
kterega opisujejo Bolandisti in kteri nam
spričuje, kolika častilka Matere Božje je
naša Hema. Sedmi škof kerški je bil
Vernher, svet mož, ki je po volji božji
vladal cerkev. Umeri je 1195 in je bil
v Marijini cerkvi pokopan. Tretji škof za
njim, torej v versti deseti, bil je Oton I.,
ki je bil Vernheru v rodu in je bil iz¬
voljen za škofa leta 1214. Ta Oton je
potoval po svoji škofiji; bil je tudi bogo-
Ijuben, zvest služabnik Božji. Brezvestni
hudobneži so mu zaudali. Ko Oton čuti

150

žalostne nasledke zaužitega strupa, spra¬
vijo ga njegovi služabniki v Strassburg,
kjer je imel svoj grad, blizo Kerke. Ko¬
maj proti večeru tje prišedši, zakliče svo¬
jega pobožnega kaplana in mu naroči:
„Ljubi Arnold! pojdi še nocoj na Kerko
in s samostanskim zakristanom Ulšalkom
pojdita na grob mojega strijca, škofa
Vernhera. Prosi ga v mojem imenu, naj
ti z nebes doli naznani, smem li še dalje
živeti ali če moram zdaj umreti ?“

Arnold gre urno na Kerko, pokliče
zakristana, da gresta v samostan. Tu
prižgeta luči, vzameta kadila ter se bli¬
žata grobu pokojnega škofa. Našla sta
grob odpert, in škof je stal pri grobu.
Silno se prestrašita. Škof pa ju pomiri
ter pravi: »Jaz vem, da je moj vnuk
bolan in da se smerti boji; tudi vem,
da je vaju poslal k meni, da bi po meni
zvedel, mora li umreti ali sme še živeti ?
Akoravno je večni mir v nebesih bolj že¬
leti, kakor časno življenje, vendar pojdi
ti čuvaj z menoj h grobu svete Heme,
ustanovnice te cerkve; kaplan pa naj tu
počaka; zvedeti hočemo, kaj se bo z na¬
šim bratom Otonom zgodilo. “

Škof in zakristan gresta do groba zv.
Heme, ki je z železno mrežo obdan.
Grob se odpre; visoka žena pa stopi iz
groba v nunski obleki, obdana z veliko
bliščobo; pozdravi oba in jima pravi:
„Vem, da vaju pošilja Oton, ki se smerti
boji; akoravno, ker je pravičen, se mu je
ni treba bati. Da pa vč, da njegova
prošnja ni zastonj, pridite vi škof z me¬
noj, da stopiva pred nebeško kraljico,
naj nama ona, mogočna pomočnica krist¬
janom, razodene, kakšen odgovor bomo
poslali svojemu prijatelju Otonu. “ Zveli¬
čana Hema in škof gresta k oltarju pre-
blažene Device, ki je blizo tam. Na mah
se oltar po sredi razdeli in zaleskeče se
neskončna bliščoba, iz ktere pride pre¬
slavna kraljica vse časti in čednosti. Ko

predrage obiskovalce ljubeznivo pozdravi,
reče jima: »Naj se ne boji iti iz tega
življenja on, čegar konec plačilo priča¬
kuje; saj kdor je pravično živel v me¬
senem življenji, se lahko bliža meseni
smerti. Naš zvesti Oton bo umeri tretjo
uro prihodnjega tretjega dneva. Naj bo
le zagotovljen, da bom o njegovi smerti
pri njem, da njegovo dušo rešim vsake
bridkosti. “

Hema in škof, to slišavši, priklonita
se nebeški kraljici z vso častjo; Marija
v oltarji pa izgine. Tudi Hema se po-
verne v svoj grob; škof pa gre iz rakve
ter povd poslancema, kaj se je zgodilo,
kar sta pa deloma tudi sama videla skoz
okno. Tudi škof se verne v svoj grob, ki
se zapre nad njim. Kaplan in zakristan
gresta k svojemu gospodu ter mu povesta,
kar sta videla in slišala. Škof je umeri
tretji dan, tisto uro, kakor mu je bilo
naznanjeno. Pokopali so ga na levi strani
stopnic, po kterih se pride v rakvo. Ka¬
plan pa, ki je bil zvesto udan svojemu
škofu, bival je pri njegovem grobu leto
in dan, ter neprenehoma molil zanj.

Ker se je na prošnje zveličane Heme
zgodilo veliko čudežev, sta že leta 1465.
kerški škof Urh III. in cesar Miroslav
III. prosila papeža Pavla II., da bi Hemo
slovesno svetnikom prišteli. Ker so pa
preiskave v tem oziru neizrečeno natančne,
bil je še le leta 1466. pooblaščen po¬
seben zbor, ki se je pričel 25. velikega
serpana tistega leta v kerški cerkvi in je
zaslišal 71 prič, ki so s prisego poter-
dile 73 čudežev. Zborovanje je terpelo
do konca tistega leta. Vsi dotični sklepi
so se bili poslali v Rim. Ali nesrečni
takratni nemiri so to preiskavo zavlekli;
celo pisma so izgubili. Vendar so bili
shranjeni prepisi teh preiskav v kerški
škofiji.

Pri tem je ostalo do leta 1724. To
leto se je za to zopet potegnil kerški

151

škof Jakob Maksimilijan. Vendar ni ni¬
kjer zapisano, kaj je opravil. Le toliko
spričujejo pisma, da je papež Benedikt
ŽIV. privolil, da smejo po kerški škofiji
obhajati praznik zveličane Heme v naj¬
višjem redu (duplex I. classis).

Pri vsem tem pa se je vedno bolj
širilo češčenje te častilke Marijine. Po¬
božni romarji so obiskovali grob zveli¬
čane Heme ne le iz Koroškega, tudi iz
Kranjskega, iz Štajerskega in Hrovaškega
so v celih trumah prihajali in se v raznih
potrebah priporočevali njeni priprošnji.

Iz Kranjskega so po neki obljubi pri¬
hajali v dolgi procesiji vsako leto četerti
petek po veliki noči. Device so nesle
podobo zveličane Heme na ozaljšanem se¬
deži, mladeniči pa podobo zveličanega
Viljema. Ko so podobe v cerkvi posta¬
vili, opravljali so svoje molitve in še le
drugo jutro po končani službi Božji se
vernili domčv.

Okoli binkoštij so prihajali romarji iz
Štajerskega in Avstrijskega.

V čast zveličani Hemi je pozidanih
več cerkvi. Slovenci so od nekdaj stavili
veliko zaupanje na njeno mogočno pri¬
prošnjo ; in uslišani so bili.

Iz Kranjskega je zapisanih veliko ču¬
dežev. Naj le kaj prav malega omenim.
Drugo postno nedeljo 1. 1632. je Jernej
Tanšus iz Verhnike, kakor z nekim stru¬
pom napihnjen, zblaznil; toliko je raz¬
sajal, da so ga zapertega imeli; to je
terpelo celo leto. Na misel mu zdaj pride,
da bo ozdravel, ako se oberne k zveli¬
čani Hemi in v njeno čast najme sveto
mašo. In pri tej priči ozdravi.

Tisto leto je znorela Brigita, hči
Ahaca Denzišnika iz Sorške fare svetega
Štefana pri Škofjiloki. Skerbni oče je
molil k zveličani Hemi, in takoj je od¬
leglo ubogi hčeri.

Leta 1631. je napadla Kunigundo,
zakonsko ženo Gašparja Taškarja, iz fare

svetega Petra pri Ljubljani, neznana,
huda bolezen. Noben zdravnik jej ne ve
nič svetovati. Žena se zaobljubi zveli¬
čani Hemi. Glej čudo! precej jej odleže,
in ona roma na Kerko na grob zveličane
Heme.

Zraven druzih čudežev berem, da je
tisto leto Elizabeta Kolman, zakonska
žena iz fare svetega Martina pri Kranji,
grozovito terpela na porodu. V tej smertni
nevarnosti kliče na pomoč zveličano Hemo,
in bila je rešena.

Dne 15. grudna tistega leta sta v
Kamniku znorela Krištof Kastelic in žena
njegova Marjeta. Sosedje so klicali zve¬
ličano Hemo, in pomagano je bilo.

Preobširen bi bil zopet ta popis, da
bi še več čudežev tu zapisal. Že ti v
nas lahko obudijo terdno zaupanje na
priprošnjo te domače ljubljenke Matere
Božje.

Vendar naj še dostavim, kaj nam je
ostalo časnih rečij ali svetinj zveličane
Heme. Ženski samostan je razpadel in
dohodki njegovi so se obernili na druge
milodare. Iz dohodkov moškega samo¬
stana še živijo kerški ali celovški korarji.
Razun njenega telesa se na Kerki hrani
in lahko vidi njeno ustanovno pismo od
leta 1042. in dostavek k temu od leta
1045. Na obeh sta velika pečata zveli¬
čane Heme in solnograškega nadškofa
Balduina. Tudi je tukaj shranjen njen
zlati perstan in zlata zavratnica. V per-
stan in zavratnico je vkovan dragi ka¬
men, kteremu pravijo „topas“. — Za ve¬
likim oltarjem selške farne cerkve je
shranjen klobuk zveličane Heme, ki ima
nizek verh, je okrogel in ima eno ped
široke kraje z vijoličnim tafetom obšite.
Tudi kažejo tu čelado, o kteri mislijo, da
je bila njenega sina Viljema, ter je ru¬
darski kapi podobna, belo, rudeče in černo
namazana in s peresi na verhu. — V
Mokronoški grajščini na Dolenjskem je

152

majhen črevelj zveličane Heine; ta je iz
belega usnja, lepo nazobčkano obrobljen;
ima precej visoko peto sred stopala in
pod persti ravno tako visoko podlogo; to
sem omenil že pri popisu Marijine Božje
poti na Žalostni gori. — God zveličane
Heme obhajamo 27. rožnika. — O zve¬
ličana Hema! Dobrotnica na zemlji si
nam bila — v nebesih nam priprošnjica
bodi mila!

(Drobtince 1854. Sel. Hema v. Gurk 1879.)

31. Zveličana Marjeta od križa, Dunaj-
čanka.

(Umerla 5. mal. serpana 1633.)

Dne 23. prosinca 1567 je bila rojena
ta častilka kraljice nebeške. Njen oče je
bil rimski cesar Maksimilijan II., njena
mati pa je bila Marija, hči cesarja Ka¬
rola V. Kerščena je bila na Dunaji v
kapeli cesarskega dvora. Dali so jej ime
Marjeta, to je biser; kakor v pomen, da
bo biser serafinskega reda. Po svojem
rojstvu bi bila lahko nosila krono kra¬
ljevo; ali izvolila si je, z žalostno Ma¬
terjo Božjo stati pod križem, s ternjevo
krono terpljenja na glavi. Njena mati je
lepo častila svojo patrono, preblaženo De¬
vico Marijo. Posebno je skerbela, da jo
njeni otroci posnemajo v tem češčenji.
Mala Marjetica se je zgodaj že naučila
moliti sveti rožnivenec in dnevnice Ma¬
tere Božje; te je molila vsako jutro.
Rada je videla, da so tudi drugi molili
sveti rožnivenec; zato je vsak molek, ki
ga je dobila od matere, kmalu podelila
komu drugemu, da je nanj molil; dokler
jej ni mati zaukazala, naj novi molek za
se obderži. Ubogljiva hči ga je res ob-
deržala in ga imela do svoje smerti.

Marjeta je bila čudno dete. Le svete
reči so jo veselile. S strežnicami je naj¬
raje hodila v nunski samostan, posvečen
svetemu Juriju. Ko so jo vprašale, zakaj

da tako rada hodi k nunam, rekla je:
„0 sestre! jaz mislim, da vam ne more
biti neprijetno, pogovarjati se s tako po¬
božnimi devicami! Bolje je, vedriti se ž
njimi, kakor čas zapravljati s posvetnimi
veselicami, ki človeka le utrudijo in nikdar
ne zadovolijo.“ Posebno jo je veselilo,
da si je v svoji sobici napravila majhen
oltarček; na tega je postavila podobe
svetnikov, kterim je sama napravila ob¬
leko. Najlepše je ozaljšala podobo Ma¬
tere Božje. Veliko si je dala opraviti z
Detetom Jezusom. Napravila mu je mehko
posteljco v jaslicah; odela ga je z gorko
odejo in se menila ž njim prav po otroško.

Na cesarskem dvoru je bil tisti čas
prav kerščanski duh. Cesarica je imela
pri sebi več imenitnih gospd, ki so po
popolnosti hrepenele. Ni čuda, da jih je
dobra Marjeta posnemala. Začela je svoje
nežno telo pokoriti. Pod kraljevo obleko
je nosila spokorno raševino. Za premlado
princezinjo pa je bilo to prehudo. Na¬
mesto raševine jej je dala pobožna mati
obleko bratovščine neomadežanega spo¬
četja. Ali sreberno vervico, ktero je pre¬
jela s to obleko, privezala je tako terdo
okoli sebe, da so se klobasice poznale,
celo kri se je prikazala. Od dvornih go¬
spodični si je izprosila spokorni pas in
bič, s kterim je pokorila svoje nežno telo.
Ko so pa zapazili kervava znamenja, vzeli
so jej to pokorilo. Ležala je skrivaj na
lesenem pokrovu nekega zaboja. Tudi to
so jej prepovedali. Videla je pa enkrat,
kako se je njena bogoljubna varhinja v
domači kapeli vergla na tla, Boga hvalila
in tla poljubila. To poniževanje se jej
je tako lepo zdelo, da je tudi ona veli-
krat storila tako, kedar je bila sama.

Svojim verstnicam je velikrat rekla:
„0 prijateljice moje, kaj je življenje tega
sveta? Kaj je vse to, kar svet veselje in
radost imenuje? Ni li mar vse to hitro
minljiva nečimernost ? Kar se kaže ime-

153

nitno, je le nadloga. Najslajše na zemlji
terpi le en trenutek. Pač bolje je za nas,
da si odberemo stan, v kterem je bolj
vesela smert, kakor to življenje."

Še čisto mlado bolela je nekdaj noga
prav hudo. Zdravniki niso vedeli poma¬
gati drugače, kakor da se huda rana ob¬
reže. Njen cesarski oče je želel, naj se
Marjeta temu uda. Kakor hitro zve voljo
očetovo, privoli, rekoč: »Ker oče to uka¬
žejo, naj se zgodi!" Vsi so občudovali
poterpežljivost, s ktero je mlada deklica
prenašala grozovite bolečine.

Ljubezen do preblažene Device Marije
je kaj lepo razodevala mlada kneginja.
Ob sobotah in Marijinih praznikih priha¬
jali so mali otroci v cerkev pri cesarski
palači. Ž njimi je klečh in s povzdignje¬
nimi rokami prepevala: »Češčena si kra¬
ljica" in druge Marijine pesmi. Po kon¬
čani molitvi obdarovala je uboge otroke.
Teh dnevnic naše ljube Gospe veselila se
je že naprej.

Po Božji previdnosti približal se je
čas, da Marjeta zapusti svet in gre v sa¬
moto. Dnh 12. vinotoka 1576 umeri je
njen cesarski oče Maksimilijan II. Cesa¬
rica Marija zdaj sklene, svet zapustiti in
želi živeti v samostanu bosonogih nun,
ki ga je v Madridu na Španskem usta¬
novila njena ravno tako pobožna sestra
Ivana. Marjeta je bila vesela, da sme iti
s svojo materjo. V veliko žalost svojih
podložnikov zapustili ste dunajsko mesto
v začetku velicega serpana 1580. Ko po
dolzem potovanji pridete v Špansko de¬
želo, najprej romate k Mariji Devici v
Montserat. Tu pred čudodelno podobo
Matere Božje uživala je Marjeta toliko
sladkost, da je to milost le s silo zakri¬
vala pred druzimi. Ko je svoje oči upi¬
rala v Marijino podobo ter serčno vzdi¬
hovala k njej, molila je tako: „ Moj a pre¬
sveta Gospa, prosim te, da moji zvestobi
in moji ljubezni pomagaš. Rada bi bila

nevesta tvojega Božjega Sina; dodeli mi
to milost. Mar me ne boš uslišala ? Komu
pač ni pomagalo tvoje varstvo? Saj ni
nikogar, da ne bi skusil tvoje presvete
priprošnje?" Pravijo, da se je čudodelna
podoba nagnila proti sveti devici, v zna¬
menje, da jo je uslišala.

V Madrid ste prišli 7. sušca 1581.
Takrat ni bilo še pripravnih cest; poto¬
vali so le po tovornih stezah. V samo¬
stanu so ju slovesno sprejeli. Cesarica
poklekne pred veliki križ in moli: „0
moj Gospod! ko sem bila med svetom,
nikdar me nisi zapustil; še manj me boš
zapustil zdaj, ko iščem le tebe samega.
Odslej se odpovem popolnoma svetu ter
se tebi darujem, da bom tebi pokorna.
Zapustila sem vladanje, da le tebi služim.
Tvoj križ naj bo moje žezlo, in ternje
moja krona." Tako ste stopili mati in
hči v tiho samoto. Ali to tiho samoto
uživali ste malo časa. Marjeti odločil je
Bog še hudo poskušnjo. Cesaričin brat,
ki je bil kralj portugalski, hotel se je v
imenitnih zadevah meniti s svojo sestro.
Zato je povabil njo in njeno hčerko Mar¬
jeto v svoje stolno mesto Lisabon. Temu
se niste mogli odpovedati; tako ste od¬
potovali tja. Ko so bili pogovori že do¬
gnani, umeri je edini kraljev sin; ž njim
je bilo pokopano upanje dobrega kralje¬
vega naslednika. Kralj Filip II., ki je
bil vdovec, mislil je drugič oženiti se;
izvoli si nevesto Marjeto, to razodene
njeni materi. Lahko si mislimo, kako je
to preplašilo, ko je zvedela, Marjeto, ki si
je že Jezusa izvolila za ženina. Svojega
spovednika je prosila, naj za njo govori,
da jej ne bodo branili stopiti v samostan.
Po resnem premisleku je cesarica nazna¬
nila svojemu kraljevemu bratu, da ne more
izpolniti njegove prošnje. Potovali ste na¬
zaj v samostan, kjer je bila Marjeta
srečna ter se je vnovič posvetila svojemu
nebeškemu ženinu. Še enkrat jo je snubil

154

portugalski kralj; ali ona je ostala sta¬
novitna. Dne 25. prosinca 1584 so ustregli
njeni silni želji, da so jo preoblekli. Na¬
pravili so veliko slovesnost. Vpričo velike
množice odložila je Marjeta v roke samo¬
stanski prednici svojo kraljevo, dragoceno
opravo. Cesarica je bila ginjena do solz,
ko je njena hčerka svetlo kraljevo obleko
zamenjala s priprosto, revno nošo svetega
Frančiška. „Zdaj“, pravi mati svoji hčeri,
»moraš v nemar pustiti, kakšnega rodu,
kterih starišev hči da si. Edino to moraš
misliti, da si duhovna hči sv. Frančiška,
duhovna sestra svete Klare. To imej
vedno pred očrni!" Tako je tudi storila
dobra Marjeta.

Druge sestre v samostanu pa so jo
vendar visoko čislale zavoljo njenega kra¬
ljevega rodu. Marjeta pa jih je lepo pro¬
sila, naj ravno tako ravnajo ž njo, kakor
z drugimi novinkami. Zato je v letu po-
skušnje morala prestati marsikaj bridkega.
Poniževanje, zaničljiva opravila, celd za¬
ničevanje jo je zadevalo. Večkrat je sli¬
šala: »Vaša svetlost ni zanič, ni za no¬
beno delo!" Na tako poniževanje je
krotko odgovorila: „Prosim vas, za Božjo
voljo, imejte poterpljenje z menoj; saj se
bom poboljšala."

V vedni vaji natančne pokorščine je
preteklo leto poskušnje. Prednica novink
jej je na serce polagala ostrost samostan¬
skega življenja. Tudi od zunaj so pri¬
tiskali razni zaderžki. Iz daljnega Dunaja
pride poslanec in zahteva, naj bi kne¬
ginja ne delala slovesne obljube; ampak
priderži naj si pravico, da lahko izstopi
iz samostana, kedar koli hoče in da lahko
prevzame njej odločeno premoženje. Ali
deklica stanovitno zagotavlja, da je ne bo
odvernila nobena stvar, da hoče nuna biti.
Premagani so bili tudi ti zaderžki. Drugi
dan svečana, praznik Marijinega očišče¬
vanja je bil odločen za slovesno obljubo.
Tega se je Marjeta neizrečeno veselila;

zlasti še, da bo na preblaženi Devici po¬
svečeni dan stopila v sveti red. Veliki
dan se približa; vse je pripravljeno za
slovesno obljubo. Ali Bogu je dopadlo,
da je na novo poskusil stanovitnost svoje
služabnice. Ker necih višjih dostojanstve¬
nikov ni bilo doma, odložili so obljubo.
Pa tudi v tem se je Marjeta popolnoma
udala volji Božji. Slednjič se jej vendar
odprejo vrata samostanska. Bilo je božični
dan leta 1585. Ta dan je storila slovesno
obljubo in seje imenovala Marjeta od križa.

Posebno ljubezen je imela do Deteta
Jezusa v jaslicah ležečega. Njena mati
jej je podarila male jaslice s podobo ne¬
beškega Deteta. Do smerti je visoko ča¬
stila ta materin dar. Že o vseh svetih
začela se je pripravljati na božični praz¬
nik. Ko pa je prišel sveti večer in so
zvonovi vabili k polnočnici, hitela je k
svojim jaslicam in je glasno zapela: »Čast
Bogu na višavah!“ Rekla je: „Odslej bom
pri svojem Detetu Jezuščku, ter bom svoji
ljubi Gospej postrežljiva dekla." Pri teh
jaslicah je pomoči iskala v vseh svojih
bridkostih. Tudi pri sebi je vedno nosila
majhno podobo nebeškega Deteta. Veli-
krat je vzdihnila: »Oj, da bi vsi to Dete
ljubili! Oj, da bi ga vsaj ne žalili! Oj,
da bi mu lepo služili!"

S pobožnostjo do Deteta Jezusa je
sklepala češčenje preblažene Device Ma¬
rije. Sveti rožnivenec je vedno pri sebi
nosila in ga vsak dan molila. Ob nedeljah
je posebej molila Očenaš ... in desetkrat
češčena si Marija ... v čast tistega ve¬
selja, ktero je Marija občutila pri učlo¬
večenji svojega Božjega Sina in je s tem
prosila za dar ponižnosti. — V pondeljek
je molila desetkrat Marijino pesem : Moj
duh poveličuje Gospoda... v čast obis¬
kovanja tete Elizabete, za dar ljubezni.
— V torek je molila desetkrat: Češčena
si kraljica ... v čast Jezusovemu rojstvu
za dar čistosti. — V sredo je pela deset-

155

krat: „ Zdrava morska zvezda!"... da
je počastila moljenje svetih treh kraljev,
prosila pa je zraven za razširjanje svete
vere, za mir in edinost med kerščanskimi
poglavarji. — V četertek je molila in
pela desetkrat cerkveno pesem: »Kterega
zemlja, morje in zvezde hvalijo" ... da
je počastila veselje, ktero je imela Ma¬
rija, ko je Jezusa v tempeljnu našla;
prosila pa je za dar stanovitnosti, da bi
nikdar ne izgubila Jezusa. — V petek
je molila po navadi svojega reda: n Ve¬
seli se, kraljica nebeška! “ ... v spomin
veselega vstajenja Kristusovega, ter je
prosila za živo vero. — V soboto je de¬
setkrat ponovila pesem: „ O preslavna
vseh devic" ... da je častila Marijo v nebo
vzeto; zraven pa je nebeško kraljico pro¬
sila za pomoč na zadnjo uro. — Ta dan
je še trikrat ponovila hvalnico: „Spomni
se, zveličanja začetnik". S tem je častila
kronanje Marijino v nebesih ter jo je pro¬
sila, naj tudi njo pripelje v nebesa.

Tako je vsak teden spletla lep venec
v čast Materi Božji in sebi v zasluženje.
Odkar je stopila v red, prosila je svojo
nebeško Mater Marijo vsak dan treh rečij.
Pervič, da bi je hudobni duh ne skušal
in bi ne imel nikdar nobene oblasti do
nje. Drugič, da bi jej Marija ob smertni
uri izprosila dar moči in jo obvarovala
vsega strahu, da bi v miru umerla. Tretjič
pa, da bi jej tisto uro izprosila popolno
udanost v voljo Božjo, da bi njeno serce
mirno in zadovoljno bilo.

Kedarkoli je govorila o Mariji, točila
je solze veselja. Ko so jej to ugovarjali,
rekla je: „Kedar govorim o svoji Gospej,
ne morem drugače."

Še posebno je častila skrivnost neo-
madeževanega spočetja preblažene Device
Marije. V njenem samostanu — kakor v
vseh frančiškanskih samostanih — so ta
praznik verlo slovesno obhajali. Imeli so

posebno lepo podobo čistega spočetja,
ktero je bil sam kralj podaril samostanu.
Marjeta je v povišanje tega praznika sto¬
rila, kar je v svoji ljubezni do deviške
Matere Marije le storiti mogla. — Ve¬
liko večjega pomena pa je, da je Mar¬
jeta goreče delala na to, da bi neoma-
deževano spočetje Marijino razglasili za
versko resnico. Zato je kardinalom, celo
papežu pisala ter je priserčno prosila,
naj storijo v tej zadevi končni sklep.
Pregovorila je kralja Filipa IV., da je
poslal posebnega poslanca z enako proš¬
njo do papeža Gregorja XV. Nasledek
tega je bil, da je sveti oče izdal apostol¬
sko pismo, v kterem zapoveduje, da naj
se vsi verniki derže splošne misli o neo-
madeževanem spočetji preblažene Device
Marije, ter je prepovedal, nasprotno misel
očitno učiti.

Ali priserčni častilki Matere Božje to
še ni bilo zadosti. Naprosila je višjega
prednika svojega reda, očeta Janeza Kam¬
panjo, da je v učenem spisu temeljito
zagovarjal to Marijino prednost. Kar je
Marjeta želela, dosegla je; od vseh krajev
je zvedela, s koliko slovesnostjo so verniki
obhajali praznik Marijinega neomadeževa-
nega spočetja.

V samostanu so imeli več podob Ma¬
tere Božje. Sleherno teh podob je mimo-
gredoč pozdravljala s posebnim svetopi¬
semskim izrekom. Pri podobi neomade-
ževanega spočetja je rekla: „0 kako lepa
si! madeža izvirnega greha ni nad teboj! “
Pri podobi naše ljube Gospe je vzdihnila:
„0 kako sladka si v svojem veselji, pre¬
sveta Božja porodnica!" Pri podobi ža¬
lostne Matere Božje je dejala: „0 Mati
močne ljubezni!" Pri čudodelni podobi:
„No, naša priprošnjica!“ Pred podobo
angeljskega pozdravljenja je Marijo po¬
zdravila: »Češčena si Marija, milosti
polna!" — Pač je vse to posnemanja
vredno!

156

Kakor je gorela ljubezni do Boga in
Marije, ljubila je pa tudi bližnjega res¬
nično, posebno ubožce. S privoljenjem
papeževim je vsak mesec prejela nekaj
denarjev svojega poprejšnjega premoženja;
to je urno razdelila revežem. Neki dan
ni imela nič; pripeljali so k njej majh¬
nega otroka v razterganem oblačilu. Šla je
in svojemu Jezuščeku vzela pozlačeno ob¬
lačilce, da je oblekla revnega otroka.
Rekla pa je: „ Dovoli mi, moj ljubi Je-
zušček! da ti vzamem tvoje oblačilce.
Nočem, da bi tvoji reveži bili nagi; tega
ti ne terpiš. Vem, da ti je všeč, da
tvojo obleko dam temu revnemu otroku
in da te to veseli!“

Nekdaj je ubogi ženi, ki ni imela de¬
narja, dala drago zavratnico, ktero je
njena mati visoko cenila in jo je name¬
nila v okrašenje neke Marijine podobe. V
čast Materi Božji in svetemu Jožefu, kte-
rega je ravno tako priserčno častila, ob¬
lačila je rada revne žene. Mladeničem, ki
so v cerkvi stregli, pomagala je v du-
hovski stan. Za grešnike in za duše v
vicah je vedno molila in v ta namen je
veliko dajala ubogim.

Tako je preteklo nekaj let. Cesarica,
mati Marjetina, živela je tudi v samo¬
stanu ; vendar ni storila slovesne obljube.
Bog jo pokliče k sebi. Napade jo neka
slabost z merzlico, in ona čuti, da se
bliža svojemu koncu tu na zemlji. Mar¬
jeta si je izprosila privoljenja, da je
smela streči svoji materi. Bolezen urno
hujša prihaja, zatč so prevideli pobožno
cesarico. Ko se bliža smerti, pokliče
svojo hčer, zaprosi jo, naj jej poda tisti
križ, kterega je Marjeta imela v roki, ko
je storila slovesno obljubo. S tem križem
v roki moli apostolsko vero in mirno
umerje. Bilo je 26. svečana 1603. Tisto
uro njene smerti so videli čudno svetlobo
nad hišo, kjer je cesarica umerla. Po
končanih molitvah za pokojnico so ostalo

družino ponudili Marjeti v postrežbo.
Marjeta pa noče nikakoršne postrežbe in
naroči, naj cesaričini služabniki dobivajo
navadno plačilo tako dolgo, da dobijo
druge njim primerne službe. Tako je slu¬
žabnica Božja vedno živela v uboštvu in
zatajevanji.

Ali kogar Bog ljubi, pošlje mu mnogo
terpljenja, da si prisluži toliko lepšo
krono nebeško. Po Božji previdnosti so
jo začele oči hudo boleti. Bolečine so bile
tolike in očesne žile tako vnete, da no¬
bene svetlobe ni mogla prenašati. Zdrav¬
niki so jej napisali zdravilo, ktero jej je
napravilo neznanske bolečine. Z nekim
hudo žgočim oljem mazala je oči, kar jo
je peklo tako strahovito, da je sama
rekla: „Kdor to prestane, spreten je za
vsako terpljenje.“ To zdravilo oslepilo jo
je popolnoma. Bila je huda poskušnja;
pa Marjeta je ni le udana v voljo Božjo
prenašala, celč hvaležna je bila Bogu za
to. Rekla je: „Ker sem po Božji milosti
oslepela, mi to nikdar ni težavno delo;
vselej, kedar se tega spomnim, hvalim
za to dobroto Božjo, kolikor premorem.
Spoznam, da mi je s tem Bog skazal
veliko milost, da po tej poti dosežem po¬
polno spoznanje notranjega življenja. “

Tako je pobožna princezinja preživela
že petdeset let v samostanu. Že dolgo se
je pripravljala na smert. Kaj rada je go¬
vorila o smerti. Ko jo neka nuna vpraša,
zakaj da le o smerti govori, pravi jej:
„ Je-li to kaj posebnega, da rada o tem
govorim, kar vedno delam. Mar ni res,
da zmiraj merjemo in da nas pelje vsak
dihljej bliže smerti? Mar ne bomo več
umirali, ako ne govorimo več o smerti! “

Dnč 24. rožnika 1633 jo je napadla
merzlica; bolezen jej je toliko silo delala,
da so jo prevideli. V nunski obleki, s
pasom prepasana, sveti rožnivenec v roki,
prejela je pobožno presveto popotnico;
prav nič se ni pritožila. Z Bogom in s

157

preblaženo Devico Marijo se je pogovar¬
jala, mirna in potolažena je pričakovala
svojo zadnjo uro. V jutro 5. mal. šerp, se
milo nasmehlja. Ko jo vprašajo, kaj je?
pravi: »Ali ne slišite prelepe godbe?"
Nihče pa nič ne sliši. Čez nekaj časa
pravi svojemu spovedniku: „0 kako lepo
pojejo; ali slišite, duhovni oče?" On ne
sliši nič, pa meni, da pojejo v cerkvi,
kjer je presveto Rešnje Telo bilo izpo¬
stavljeno. Spet pravi: »Mislim, da je
godba, da je češčenje presvetega Zakra¬
menta/' Ko se le vedno smehlja, vpra¬
šajo jo, kaj da vidi? in ona pravi: »Ve¬
like reči vidim, ne čudite se, da se ra-
dujem." Podelili so jej sveto poslednje
olje. Vse nune so bile pričujoče in so
klečale po sobi. Ko zadnje molitve mo¬
lijo, prime Marjeta z rožnim vencem v
roki še enkrat sveti križ, pritisne ga na
se, in njena lepa duša gre v presveta
nebesa, da se vekomaj veseli z Marijo in
s svojim nebeškim ženinom.

Njeno obličje je ostalo nespremenjeno,
njeni udje gibčni. Na njeno serce so po¬
ložile žalujoče nune lepo podobo Matere
Božje z nebeškim Detetom; njeno glavo
so ozaljšale z lepim vencem. Njen pogreb
je bil veličasten. Sam patrijarh in kralj
in brezštevilna množica vernikov je bila
pričujoča, ko so njeno telo polagali v
cerkveno rakvo. Njen spomin pa je vedno
v sercu pravovernih kristjanov. (Ott. Mar.)

32. Sveta Angela Češka.

(Umerla 5. mal. serpana 1253.)

Bolandisti nam opisujejo to čudno
svetnico. Že, ker je Slavjanka, naj jo
prištejem častilcem Matere Božje; saj jo
je nebeška kraljica sama čudno vodila.

Angela je kraljevega rodu. V zlati
Pragi se je porodila. Še majhno so sta-
riši dali v samostan, da jo pobožne nune
izrodijo in podučijo v potrebnih čednostih.

Tu se je pridna Angela do dobrega na¬
učila latinskega jezika. Posebno rada je
prebirala sveto pismo; po premišljevanji
njegovih visokih resnic si je pridobila
veliko vednosti in priserčno ljubezen Božjo.
Njen življenjepisec pravi, da je bila lepa
po telesu, pa še lepša po svoji živi veri;
žlahtna je bila po rodu, ali še bolj žlahtna
v svojem svetem življenji.

Ko je neko noč na svojem obrazu le¬
žala pred svetim Rešnjim Telesom in
svojega nebeškega ženina molila v goreči
ljubezni, imela je čudno prikazen. Videla
je preblaženo Devico Marijo, ktero je
spremljala truma nebeških angeljev, pe-
vajočih prelepo pesem. Peli so pa: »Bodi
češčena, nebes kraljica!"... Po končani
pesmi prišel je  na povelje Marijino k njej
angelj, kteri jej je razodel, da jo njen
oče hoče omožiti; ona pa naj beži v Je¬
ruzalem v samostan preblažene Device
Marije Karmelske.

Takrat je res prišel v Prago sin oger-
skega kralja, berdek mladenič, ter je snubil
lepo Angelo. Angela pa se je po čudni
naredbi Božji preoblekla v moško obleko
svojega služabnika in po noči ubežala.
Služabniku je zapustila pisemce: »Jaz,
Angela, vzela sem tvojo revno obleko;
zapustim ti pa svojo drago obleko, da jo
prodaš in sebi drugo omisliš." V jutro
jo iščejo povsodi; ko je nikjer ne naj¬
dejo, je oče v velikih skerbeh. Gre v
njeno spalnico, kjer pa najde pisemce po
latinski pisano: »Iskali me boste, pa me
ne boste dobili. Moj oče, zapustim vam
pismeno svoj sklep ter vam povem, zakaj
da bežim. Jaz ljubim čez vse Jezusa Kri¬
stusa, kteremu sem obljubila večno zve¬
stobo in se mu popolnoma posvetila. Zato
bežim, ker moje serce gori nenasičene
želje, videti ga; tako veste, kje da sem.
Ako mi hočete biti oče in jaz vaša hči,
ne poskušajte, lepo vas prosim, me ločiti
od mojega pravega, nebeškega Očeta.

158

Spoznam, da ste vi moj oče in da sem
vaša hči; imam pa Očeta v nebesih, ki
je kralj vseh kraljev, Gospod vseh go¬
spodov. Slišala sem njegov glas, ko mi
je rekel: Poslušaj me, moja preljuba hči
in nagni k meni svoje uho ter pozabi
svoje ljudstvo in hišo svojega očeta. “

Kralja je osupnilo to pismo. Popra-
ševal je v samostanu, vedo li, kam je
šla hči njegova. Pa nihče ni vedel, kam
je pobegnila. Kralj je bil silno užaljen.
Njegovi spremljevalci so ga tolažili, češ,
da bo mlada hčerka kmalu se vernila do¬
mov, ker nima nič denarja s seboj, de¬
lati pa ne zna, da bi se preživila. Sve¬
tovali so mu še, naj pošlje v bližnje sa¬
mostane in dobili jo bodo kmalu. Vse je
kralj storil; ali bilo je zastonj.

Angela je hodila po samotnih krajih.
Zvečer je prišla do revne koče nekega
nevernika, kteri jo je prijazno vzel pod
svojo streho. Angela pa ga je podučila
v svetih resnicah in ga spreobernila. Pred
počitkom se je priserčno priporočila Bogu
in ljubi Materi Božji. Zjutraj se jej zopet
prikaže preblažena Devica ter jo zakliče:
»Moja hči, vstani in pokazati ti hočem
kraj mini." Angela vstane in gre naprej
v pusto goščavo, kamor se nihče ne upa
sam. Kmalu pa sreča potnike, ki so prišli
iz goščave, v kteri so se bali, da bi za¬
šli ; Angelo vprašajo, kaj li zna delati. Ona
jim pove, da zna pisati; povabijo jo, naj
gre ž njimi. Med njimi pa je bil vojak,
ki je bil namenjen v Carigrad in od tam
v sveto deželo. Ta vpraša Angelo, kako
jej je ime? »Ko bomo iz Češkega prišli,
ti bom povedala; ker moje ime je slavno, “
odgovori mu. Vojaku se to čudno zdi;
kupi jej konja, da ž njim jaha. Zopet jo
vojak poprašuje: »Povej mi vendar, kako
je to, da imaš tako hodno obleko; ker
tvoj obraz in tvoje roke se ne ujemajo s
tako hodnično obleko/ Angela pravi:
»Poslušaj me, in vse ti bom razodela:

Moj oče so me poslali v samostan, da se
izučim. Prišlo pa mi je na misel, da bi
iz ljubezni do Boga sveto deželo obiskala.
Upala si pa nisem iti v svoji obleki, ker
sem se bala, da bi me spoznali in bi me
zaderževali, izpremenila sem svojo obleko
z obleko svojega služabnika." Vojak se
čudi nad tem; Gospod Jezus pa je va¬
roval svojo nevesto vsega hudega.

Tako je prišla Angela pod varstvom
vojaka v Carigrad, kjer je šla v preime-
nitno cerkev Sofijsko, ktera je posvečena
Jezusu, modrosti Božji. V priserčni mo¬
litvi je tu slišala svojega Zveličarja, ki
jej je obljubil neminljivo bogastvo. Vi¬
dela je Kristusa, modrost Božjo, v po¬
dobi prelepega mladeniča, ki jej je podal
latinsko knjigo, v kteri so bile dnevnice
karmelitskega reda naše ljube Gospe, in
ktero je Angela odslej vsak dan molila.

Vojak jo je spremil tudi v Jeruza¬
lem; ko je obiskala svete kraje, prišla
je tudi v cerkev karmelitaric. Tu je neki
pobožni ženi razodela svoj rod in svoj
namen; žena jej je podarila žensko ob¬
leko ter jo peljala v samostan. Prednica
pa je imela tisto noč prikazen device, ki
je imela v svojih rokah latinski brevir
in se je njej k nogam vergla. Ko pa vidi
Angelo in zagleda v njenih rokah knjigo,
spomni se ponočne prikazni. Ko vidi, da
je knjiga dnevnice karmelitskega reda,
vpraša Angelo, kje da je te bukve do¬
bila? Ona pove, da je to dar Božji in
tudi razodene, čegava hči da je; veselo
jo sprejmejo.

V samostanu je živela tako pobožno
in lepo, da so jo vse sestre ljubile. Ko
je umerla samostanska prednica, odločil
jo je sveti Janez, jeruzalemski patrijarh,
njej za naslednico. Pet in trideset let je
srečno vodila svoje sestre po poti popol¬
nosti. Vsem je bila prelep zgled v zata¬
jevanji, v čuvanji, molitvi, posebno pa v
ponižnosti. Vsem je bila dekla; bila je

159

pomočnica ubogim, tolažnica bolnim in
nadložnim ljudem.

S svojim angeljem varihom pogovar¬
jala se je velikrat. Vsako soboto je še
posebej posvetila svoji nebeški Materi.
Neko soboto se zopet pogovarja s svojim
angeljem, ki jej pripoveduje o kraljestvu
Božjem. Slednjič jej pokaže zaklade ne¬
beškega Jeruzalema in pravi: „Kdor do
konca stanoviten ostane, bo zveličan. “
Angela si še bolj prizadeva, da hodi po¬
nižno za svojim nebeškim ženinom Jezu¬
som Kristusom. Kar je doslej storila,
imela je le za nič; prizadevala si je, da
je svojo dušo še bolj zaljšala s prelepimi
čednostmi.

Zato jo je pa Gospod ljubil ter jej
vse dodelil, karkoli je želela. Ko nekdaj
pol leta ni bilo dežja in se je vse sušilo,
izprosila je s svojo molitvijo rodovitnega
dežja. — Ko so hudobni Saraceni nekdaj
samostan napadli, pregnala jih je s svojo
molitvijo. — Ko je neki Mameluk s svo¬
jimi pajdaši po noči tolovajsko silil v sa¬
mostan, zaslišal je glas: „Ne dotakni se
mojega svetišča!“ Preplašen je bežal.

Ko je Bog v svoji nam nerazumljivi
modrosti pripustil, da so neverniki sveto
deželo napadli, kristjane morili in pre¬
gnali, prikazala se je nekaj dnij poprej
Angeli preblažena Devica Marija in jej
naročila: „Urno beži odtod, ker Bog bo
sveto deželo zavoljo velikih pregreh pre¬
pustil nevernikom in Saracenom, da bodo
ti v njej stanovali. Zato pojdi nazaj v
svojo domovino in prosi za svoje ljud¬
stvo, kteremu se bliža huda bridkost!"
Angela je spoznala, da Mati Božja misli
krivo vero, ki je takrat po Češkem ve¬
liko hudega storila. Skrivaj je tudi zdaj
šla do morja, kjer je stopila v barko, ki
jo je peljala proti domu. Ko pa je prišla
v Prago, živela je ostro v mali puščavici
do svoje smerti dnd 5. malega serpana
1253. (Bolandisti.)

33. Sveta Veronika Julijana.

(Umerla 9. mal. serpana 1727.)

Že pri prikaznih Matere Božje na
strani 188. omenilo se je nekoliko o tej
prelepi svetnici, ktero je papež Gregor
XVI. 26. dan Marijinega meseca 1839
svetnikom prištet Ker je pa Veronika
uverščena med naj zvestejše neveste Go¬
spodove in je velika častilka nebeške kra¬
ljice, moram jo bolj obširno opisati.

V papeževih deželah, v malem mestu
Merkatilo, bilo je to nenavadno dete ro¬
jeno in sicer 27. grudna 1660. Pri sve¬
tem kerstu dali so jej ime svete Uršule.
Nikdar ni vpila, nikdar jokala in čisto
malo je dajala opraviti svoji dobri ma¬
teri. V sredo, v petek in v soboto je
vzela nekaj kapljic materine hrane. Tako
si je že v zibki pritergovala. Še ne 5
mesecev staro ima jo neki dan njena mati
v naročji ter jej s perstom pokaže po¬
dobo presvete Trojice, ki je bila tam
nasproti. Uršula se spusti z materinega
naročja ter gre k podobi, da jo bolj na¬
tanko pregleduje in premišljuje; odsihdob
že hodi in sama stoji. Po vsaki podobi
Jezusovi ali Marijini je toliko hrepenela
in svoje ročice stegovala po-nji, dokler
je ni dosegla in pobožno poljubila. Pol¬
drugo leto staro nese njena pestunja s
seboj v prodajalnico, kamor je šla po
olja. Tergovec pa je imel prepičlo me¬
rico; skoro bi se bil na tla zgrudil, ko
mala Uršika spregovori in pravi: „Bog
te vidi; vzemi pravo mero!" Odslej je
gladko govorila. Njeno govorjenje pa je
bila sama molitev, ker celo pri otroškem
igranji se je pogovarjala z ljubim Bogom,
z Detetom Jezusom in z njegovo prebla-
ženo Materjo.

Pridobila si je podobo Matere Božje,
ki je kazala Marijo z nebeškim Detetom
v naročji. Tej podobi je napravila majhen
oltarček, in vse njeno dejanje in nehanje

160

je šlo na to, kako bi ta oltarček zaljšala
s cvetlicami. Karkoli je prejela od svoje
matere ali od sester, vse je obernila v
krašenje svojega oltarčka. Podobe na
njem narejene mislila si je žive; edino
veselje jej je bilo, da se je otroško-pri-
prosto, prav po domače pogovarjala z ne¬
beško kraljico in njenim Božjim Detetom.
Svoje kosilce je postavila na oltarček,
Jezuščka pa je povabila, naj ž njo zajme.
Skrila se je za vrata ter kukala, bo li
Jezus stopil dol in pokusil kaj ponuje¬
nega. Ako se to ni zgodilo, pritožila se
je: „Pa še jaz ne bom jedla, ako ti no¬
češ." — Marijo je prosila, naj jej poda
Dete v naročje; če je ni uslišala, dejala
je stol na stol, da je gori zlezla in bi
jej po sili vzela nebeško Dete. Večkrat
je pri tem padla na tla; nekdaj se na
glavi nekoliko pobije ; potoži Materi Božji,
da je tega kriva, ker jej svojega Sina
ni hotela dati in pristavi, naj zdaj to po¬
pravi, da se rana zaceli; pri tej priči je
bila ozdravljena.

Taka nedolžna priprostost male Ur¬
šike je Mariji in njenemu Božjemu De¬
tetu toliko dopadla, da je podoba res oži¬
vela in je Marija svoje Dete res deklici
v roke dala. Jezus je stopil na oltar ter
pokusil ponujeno kosilce in potem Uršuli
podal.

Tako priserčno občevaje rastla je
njena ljubezen do Jezusa in Marije vedno
bolj in bolj; tako, da je Marija ž njo se
pogovarjala, kakor da pred njo stoji, ter
jej je dajala svoja nebeška vodila.

Še le tri leta stara je že želela, da
bi se z Jezusom sklenila v sv. obhajilu.
Kedar je njenih ljudij kdo šel k sv. obha¬
jilu, silila je ž njim v cerkev. Ako ni
mogla ž njim, šla mu je naproti ter je
ponavljala: „O kako sladko diši! O kako
lepo je, kar ste prejeli!“ Devetletni je
bilo pripuščeno, da je pristopila k sve¬
temu obhajilu, in odslej je svojega Boga

prejemala z angeljsko pobožnostjo in z
gorečo ljubeznijo.

Imela je neko posebno željo po terp-
Ijenji; ta želja se je tako-le obudila v
njenem sercu. Ko nekdaj z detinsko po¬
božnostjo zaljša svoj oltarček in se po¬
govarja z Jezuščkom, sliši, da jej reče
Jezus: »Moja nevesta, križ te čaka!“ —
Ravno tistikrat je bila njena pobožna
mati na smertni postelji. Skerbna pokliče
k sebi vseh svojih pet hčera ter jim pri-
poročuje, naj vedno živijo v sveti ljubezni
inv strahu Božjem; slednjič jih izroči
svojemu križanemu Zveličarju in sicer
vsako posebej v eno peterih svetih ran
njegovih. Uršula je bila najmlajša; do¬
bila je rano Jezusove strani. Ta presveta
rana je bila Uršuli najpriserčnejši pred¬
met njene ljubezni; bila je pa tudi neu¬
sahljivi studenec vseh milostij, s kterimi
jo je tako prečudno obsipal nebeški ženin.
Uršula je bila noč in dan pri svoji bolni
materi ter jej je stregla z otroško lju¬
beznijo. Ko je dobra mati umerla, ni ho¬
tela mala Uršula od nje in nikakor se
ni mogla podati k počitku. Domačim
pride na misel, da jej denejo v posteljo
malo podobico Matere Božje z nebeškim
Detetom v naročji; tako je bila potola¬
žena ter je zaspala. Odslej je imela to
podobico vedno pri sebi v postelji; zdelo
se jej je, da jo nebeško Dete večkrat
smehljaje pogleduje. Ni bila še deset let
stara, pa je po cele ure klečala na mer-
zlih tleh in premišljevala terpljenje Kri¬
stusovo in velike bolečine njegove pre-
češčene Matere. Pritergovala si je jedi in
spanja ter berzdala svoje telo.

Kolikor bolj je rasla, toliko lepša je
bila ne le po telesu, veliko bolj po svoji
duši. Njena telesna lepota jej je delala
le bridkost, ker je bil njen oče na njo
ponosen; želela pa je le to, da bi revno
in ponižno živela v ostrem samostanskem
redu in služila svojemu revnemu in po-

161

nižnemu Jezusu. Neizrečeno veliko je pre¬
stala, predno je dosegla svoj namen. Ne-
čimerno razveseljevanje, pri kterem je
morala biti po volji svojega očeta, stu¬
dila je vedno bolj; grozno nadležni so
jej bili razni snubači, kterim se je resno
ustavljala. Vse to in še skušnjave pe¬
klenskega duha, ki jej tudi ni dal miru,
težilo je tako njeno nedolžno serce, da
je hudo zbolela. Ker je oče videl, da hči
ne odstopi od svojega namena, privoli jej
slednjič, da stopi v ostri red kapucinski
v Cita di Kastelo. Ko jo 17 letno po¬
božni škof preobleče, reče prednici: „Ta
bo svetnica. “ Prejela je ime Veronika,
kar se pravi „resnična podoba"; bila je
res popolna podoba svojega Zveličarja.

O koliko očetov in tudi veliko mater
je današnje dni, ki so podobni očetu naše
Veronike, kteri svoje otroke s silo vle¬
čejo v posvetno nečimernost, ko Duh
Božji nedolžne duše k sebi vabi! Zlasti
še tako delajo gosposki, ki se izobraže¬
nim štejejo in svoje otroke le za ta svet,
in še zato nespametno izrejajo. Kaj do¬
sežejo s tako prismojeno izrejo? S tem,
da cepijo otrokom posvetnega duha, od¬
tegujejo jih od Boga, pristudijo jim čed¬
nosti, izdajo pa jih nečimernosti in raz¬
uzdanosti tega sveta, da si prilastijo po¬
trebe, kterih jim prav nič treba ni, od-
vernejo jih od prave resnične sreče že
tukaj na zemlji, ker v svojih razburjenih
strastdh niso zadovoljni ter nikdar nasi¬
čeni. Mar so srečni tako posvetno in meh¬
kužno izrejeni otroci? Živijo li taki ne¬
srečni otroci kedaj zadovoljno ? Si li pri¬
zadevajo, da bi resnično dosegli svoj
pravi namen? Oh, oni živijo le za ta svet,
ki jih pa nikdar ne more srečnih storiti!
Oe se tudi valajo po luži posvetnega šuma,
njihovo serce je nemirno, nezadovoljno.
O oslepljeni stariši, ki ne dajo Bogu, kar
je Božjega, kakšen odgovor jih čaka!
Zadnji, za celo večnost odločilni račun

v. del.

bo delal sveti in pravični Bog, ki daje
starišem otroke, da jih za nebesa izredijo.

Veronika je stopila v samostan, ka¬
mor jo je vleklo serce; ko je storila slo¬
vesno obljubo, opravljala je sedemnajst
let razne službe z angeljsko pokorščino,
z največjo ponižnostjo in v toliko priljub¬
ljenem uboštvu. Njena postelja je bila
peščica slame, čisto lahna, odeja pa ve¬
liko prekratka. Na njeni obleki je bila
kerpa poleg kerpe. Noč in dan je stregla
bolnikom; vedno je molila in jokala za
spreobernjenje grešnikov. Terpljenje Go¬
spodovo je bilo zmiraj pred njenimi očmi;
zraven se je z veliko sočutnostjo spomi¬
njala bolečin žalostne Matere Božje. Da
bi druge nune vnela v ljubezni do ža¬
lostne Matere Božje, postavila je na koru
prelepo podobo kraljice mučenikov; k tej
podobi je vsako tretjo nedeljo v mesecu
peljala vse druge nune v posebni proce¬
siji. Ko je govorila o bolečinah in ža¬
lostih Matere Božje, se njene sestre niso
mogle solz zderžati; tako je bila ganjena,
da je bila živa podoba žalostne Matere
Božje. Premišljevanje terpljenja Gospodo¬
vega in njegove preblažene Matere je
tako vnelo njeno serce ljubezni do terp¬
ljenja, da je le želela, za Jezusa in z Je¬
zusom terpeti in umreti. V noči 4. mal.
travna 1694 se jej prikaže Gospod s ter-
njevo krono na glavi. Veronika zakliče
v ljubezni: „0 ljubi moj Gospod, ternje
je za-me, ne pa za-te; daj ternjevo krono
meni!" Jezus pravi: „Prišel sem, da te
kronam svojo ljubo nevesto!" Gospod
sname ternjevo krono s svoje glave ter
jo položi Veroniki na glavo; in čutila je
tako prestrašno bolečino, da je nekaj časa
nezavedna ležala na tleh. Ta bolečina se
je ponavljala vsak petek skozi celo njeno
življenje. Njeno čelo je bilo pretegnjeno
z rudečim pasom; včasih je bilo, kakor
s ternjem nabodeno; njene solze so bile
večkrat kervave. — Da bi vse natanko

11

162

popisal, kako jo je Gospod vodil po poti
križa in potegoval na-se, napisal bi celo
knjigo. Vendar naj to omenim, kako se
je nebeški ženin Jezus Kristus s svojo
prelepo nevesto zaročil.

Ko je že neznano veliko preterpela v
ljubezni do Jezusa in Marije, piše sama
na povelje svojega spovednika: »Ko sem
neko jutro bila pri sveti maši, prešine
me na mah neko čudno občutje. Čutila
sem v svojem sercu, kakor neko doti¬
kanje, ki je v meni obudilo gorečo željo,
z Bogom popolnoma skleniti se. Zdelo
se mi je, da sem v Bogu zamaknjena,
in razodel mi je, da se hoče z menoj
poročiti; to je storilo, da je serce v meni
poskočilo, in čutila sem, kako v meni
gori; ta trenutek mi je bilo razodeto vse,
kar mi je storiti, da se pripravim za po-
ročenje. Spoznala sem, da je vsa priprava
le v terpljenji."

Po tej prikazni je z neznanskim ve¬
seljem ponavljala le te besede: »Moj
Božji Jezus, ti ženin moje duše!" Res
se je verstilo terpljenje za terpljenjem.
Napadla jo je velika neutolažnost in du¬
hovna suhota, kar jej je bilo najhuje.
Čez nekaj tednov jo zopet potolaži Go¬
spod, ter jej pokaže drag kamen, ki je
bil v rani njegove presvete strani uter-
jen, in razodel jej je, da je ta biser na¬
rejen iz vseh terpljenj, ktere je iz lju¬
bezni do njega že prestala.

Na praznik Marijinega oznanjenja je
videla Veronika kraljico angeljsko na ve¬
ličastnem sedeži. Sveta Katarina Sienska
in sveta Roza Limanska ste bili ž njo.
Te dve prelepi svetnici ste prosili preče-
ščeno Mater Božjo, naj privoli, da se
njena zvesta služabnica Veronika poroči
z njenim Božjim Sinom. Naša ljuba Go¬
spa privoli. Na to zapazi Veronika v Ma¬
rijinih rokah prelep perstan, kteri je bil
njej namenjen. »Od tistega dne", pravi,
,sem bila kakor sama iz sebe in vedno

sem čutila notranjo pričujočnost Božjo."
Tisti postni čas se je še bolj ostro po¬
stila in hudo berzdala svoje telo. Veliko
soboto, ki je bila tisto leto 10. malega
travna, prikaže se jej zopet Gospod in
jej pokaže zaročilni perstan ter jo povabi
na drugi dan na poročenje ž njim. Sama
pravi: „ Takrat mi je bilo razodeto, da
za to potrebujem popolno prenovljenje
svoje duše; da moram živeti bolj tiho,
da naj vsa opravila bolj goreče in lju¬
beznivo opravljam, da vse iz bolj čistega
namena storim, da nobenemu natornemu
nagnjenju ne strežem, ampak ravno na¬
sprotno si izvolim; da naj hvalisanje
drugih zaničujem, zaničevanje in zataje¬
vanje pa ljubim; da naj želim v vsem
križana biti in da po večji popolnosti
hrepenim."

Po noči je imela tri prikazni. Naj-
pervo se jej je zdelo, da gre Jezus v
njeno serce, da izžene vse, kar bi bilo z
lastno ljubeznijo omadeževano. V druzih
dveh prikaznih je Gospod njeno dušo
ozaljšal z bogatimi darovi, kteri, rekel
je, so njeno lastno zasluženje in ktere
njej dd, za doto. Pri svetem obhajilu je
njeno serce bolj ko kedaj gorelo v ne¬
beški ljubezni. Ko se je bližala oltarju,
slišala je angelje premilo peti: »Pridi,
nevesta Kristusova!" Potem je bila za¬
maknjena. Videla je dva veličastna se¬
deža. Desni je bil zlat, biserov bliščeč.
Drugi sedež je bil iz alabastra, čisto bel
in v žlahtnih kamenih lesketeč. Na njem
je bila preblažena Devica, ogernjena z
belim plaščem neznane cene. Nepreštete
so bile trume nebeških duhov, in v nji¬
hovi sredi ste bili sveti devici Katarina
in Roza. Te dve ste Veroniko počasi pe¬
ljali pred sedeže. Zdaj ste jo čez njeno
nunsko opravo ogernili z raznimi oblačili,
kterih je bilo eno lepše, ko drugo. Ko
se približa Gospodu, čegar obleke popi¬
sati ni bilo mogoče, zapazila je v njegovih

163

peterih ranah prečudne bisere; iz onega
v rani njegove strani žareli so na vse
strani žarki, ki so bili svetlejši nego
solnce. Zdelo se jej je, da v tej rani
vidi perstan zaročitve. Ko Gospod po¬
vzdigne svojo roko, da bi jo blagoslovil,
pričel je besede: »Pridi, nevesta Kristu¬
sova!“ Preblažena Devica z vso nebeško
trumo nadaljuje: »Sprejmi krono, ktero
ti je Gospod od vekomaj pripravil." Sv.
Katarina jej zdaj odloži predrago obleko,
da ima le samostansko opravo, da se tako
poterdi veljava njena v očeh Božjih, ker
sme tako oblečena biti v tej veličastni
družbi. Zdaj dš, Gospod svoji preblaženi
Materi znamenje, naj jo ogerne s svatov¬
skim oblačilom. Bil je to prekrasen plašč
z žlahtnimi kameni obsut. Preblažena De¬
vica dd. to oblačilo sveti Katarini, ktera
ž njim Veroniko obleče ter jo pelje med
sedeža. Takoj je bila ljubezni vneta bolj
ko kedaj poprej, in videla je, da je Go¬
spod vzel iz svoje strani perstan in dal
ga svoji Materi. Veronika sama tako-le
piše: »Ta perstan se je svetil v čisti
bliščobi, bil je zlat z Imenom Jezusovim.
Gospod me je prijel za roko; tisti tre¬
nutek sem čutila, da sem ž njim priserč-
nejše sklenjena, kakor kedaj poprej. Z
večno češčeno Devico Marijo ob enem mi
je nataknil perstan na moj perst in me
blagoslovil. Nebo se je zopet razlegalo
petja angeljskih korov. Božji ženin pa
mi je dal nova pravila svete popolnosti
ter mi je naročil, naj svoji lastni volji
odmerjem in naj živim, kakor da bi na
svetu nikogar ne bilo, kakor le on in
moja duša. Tudi mi je rekel, naj po¬
množim svoje poste, naj bom v svojem
zatajevanji ostrejša in v vseh rečeh kri¬
žana; tako bo on moj ženin." Končana
je bila ta skrivnostna poroka; vse je na¬
tanko videla z očmi svoje duše.

Veliki petek na večer 1697 imela je
spet prikazen svojega nebeškega ženina. |

Videla ga je na križ pribitega; ta po¬
gled je toliko vnel njeno serce, da ga je
prosila, naj bi bila ž njim križana. Tri¬
krat jo vpraša, kaj da hoče; ona trikrat
vneto ponovi svojo priserčno prošnjo.
Slednjič jej Gospod reče: »Privolim ti;
ali zato tirjam zvestobo. S pomočjo ran,
ktere ti vtisnem, ti podelim tudi milost,
da to zvestobo ohraniš vso prihodnost."
Pet svetlih žarkov, zlatih in gorečih,
švigne iz njegovih ran, ki prešinejo s
skelečo bolečino roke, noge in serce Go¬
spodove neveste. V neznanem bolu omedli.
Ko pa se zavč, zapazi na sebi kervaveče
rane križanega Jezusa. Odslej se vedno
bolj vtaplja v premišljevanje Gospodovega
terpljenja, in v duhu zamaknjena obhodi
vse postaje njegovega terpljenja od ker-
vavega pota na Oljski gori do njegove
bridke smerti na križi. Ž njim pa tudi
terpi na duši in na telesu.

Pri vseh teh posebnih milostih, ktere
jej je dodelil Gospod, bila je v svojih
očeh vedno le zaničljiva, ponižna, vselej
pokorna kakor nedolžno dete, vsem dru¬
gim sestram postrežna kakor dekla; sa¬
mostanu je bila studenec blagoslova. Iz¬
volili so jo za prednico.

Ko je pa po samostanski navadi pre¬
jela ključe, redovno vodilo in samostan¬
ski pečat, nesla je vse to na oltar pred
svojega Jezusa v presvetem zakramentu;
potem je šla pred podobo žalostne Ma¬
tere Božje, ki je bila postavljena na sedež
samostanske prednice; tu pade na svoja
kolena ter dene ključe, redovno vodilo in
samostanski pečat pred podobo prebla-
žene Device in jo milo zaprosi, naj bo
namesto nje Marija sama prednica temu
samostanu. Vsak večer je ponovila to po¬
božno počeščenje in je izročevala ključe
Mariji, svoji prednici.

Da je žalostni Materi Božji to če-
ščenje res bilo dopadljivo, kaže njena
materina ljubezen do Veronike. Veronika

n*

164

je sama priznala, da jej je preblažena De¬
vica v neki prikazni premilo naročila, naj
bo zastran svoje službe brez skerbi, ker
jo hoče ona nadomestovati.

Ko je Veronika bila prednica, po¬
znalo se je v samostanu očitno, da je res
preblažena Devica Marija prednica in ona
po Veronikinih ustih govori. To se je
razodevalo v njenih govorih, v prelepem
redu in v sladki složnosti, ki je vladala
celo hišo; pa tudi v obilnih darovih, ki
so tako bogato dohajali od vseh stranij,
da so zamogli zboljšati in celo podaljšati
samostan. Da bi vsi še bolj in lahko
spoznali Marijino pomoč, dohajali so taki
darovi navadno o Marijinih praznikih.
Zato so pobožne nune sploh rekale, da
jim Marija, nebeška prednica, vselej obilno
poplača praznovanje svojih godov. Vero¬
nika je Marijo imenovala ne le prednico,
ampak tudi ključarico samostansko.

Nebeška kraljica je pa toliko ljubila
Veroniko, da se je celo ponižala in jej
pomagala pri njenih vsakdanjih opravilih,
ktere je še vedno opravljala tudi kot
prednica. Ko nekdaj Veronika z drugimi
nunami vred samostanske rjuhe spira na
studencu, zapazile so nune, kako natanko
ona spira in kako urno to opravlja, da
druge kljubu pridnosti ne premorejo to¬
liko. Slišale so jo pa med delom, da je
večkrat rekla: »Preblažena Devica! boš
li vse sama storila? mar mi nič nočeš
prepustiti ?“ Čudile so se veliki poniž¬
nosti Matere Božje; pa tudi občudovale
so zasluženje svoje prednice Veronike.

Tako je živela prelepa služabnica Ma¬
rijina, zedinjena z Jezusom in z Marijo,
ter je ž njima terpela in gorela ljubezni
do Boga in do bližnjega do zadnjega
diha. Če tudi je po svoji ljubi duhovni
Materi prejemala tolike in nenavadne mi¬
losti od svojega nebeškega ženina, vendar
je vedno objokovala svojo revščino in
svojo slabost. Ko so jo vprašali, zakaj

joka, odgovorila je: »Kaj bi ne jokala,
ker se bojim, da bi pogubljena bila?"

Ko je bila s svojim prelepim zgle¬
dom in s svojo verno molitvijo veliko
grešnikov in mnogo mlačnih pripeljala na
pot čednosti in na vse strani širila bla¬
goslov Božji, poklical je Gospod svojo
zvesto nevesto na nebeško ženitovanje.
Veliki petek leta 1727. je svojemu spo¬
vedniku razodela dan svoje smerti. Po¬
vedala mu je pa tudi, da ne nosi le ran
na svojem telesu, ampak da ima v svo¬
jem sercu vpodobljeno vse orodje terp-
Ijenja Kristusovega in sedmere meče nje¬
gove preblažene Matere Marije. Veronika
mu opiše to orodje. Spovednik jej zapove,
naj svoje serce nariše tako, kakor ga je
opisala. Ker pa risati ni znala, poklicala
je sestro Florido; ta je narisala, ali ka¬
kor menijo nekteri življenjepisci, iz nude¬
čega in belega papirja izstrigla vse orodje,
kakor ga je Veronika opisovala. To je
bilo: Križ, ternjeva krona, banderce,
kladvo, klešče, sulica, terst z gobo, kelih,
steber, trije žeblji, bič in sedem mečev.
Vse to je opisal njen spovednik, zape¬
čatil in poslal svojemu škofu. Po smerti
so njeno serce odperli in dobili v njem
vse orodje, natanko po podobah, ktere je
škof imel, in ktere še zdaj kažejo v nje¬
nem samostanu v Cita di Kastelo.

Kakor je pa Veronika v goreči lju¬
bezni želela, svojega nebeškega ženina po¬
snemati v terpljenji in v bridkosti, da bi
postala »resnična podoba" — »Veronika"
— svojega Gospoda; tako je Gospodu
dopadlo, da so dnevi njene poslednje bo¬
lezni dosegli število njegovih let tukaj na
zemlji. Tudi to jej je Gospod naklonil,
da je tri in trideseti dan sklenila svoje
življenje po tri ure terpečem smertnem
boji; kakor je Jezus na križi sklenil svoje
življenje. Ko je nepremično ležala, reče
jej njen spovednik: »Bodi veselega serca,
sestra Veronika; glej, blizo ti je, kar si

165

toliko želela!“ Pri teh besedah d& zna¬
menje neizrečenega veselja, ter zre v svo¬
jega spovednika. Glasno prične on molitve
za odhajajočo dušo; ne more si pa raz¬
ložiti, zakaj ga tako milo gleda. Sled¬
njič se spomni, da mu je neki dan rekla,
da ne želi drugače umreti, kakor le s
privoljenjem svojih višjih, v sveti pokor¬
ščini; in za to ga je prosila s svojim
milim pogledom. V terdnem zaupanji na
Boga stopi spovednik bliže in zakliče:
„ Sestra Veronika, ker je volja Božja, da
greš njega vekomaj uživat, in ker Bož¬
jemu veličastvu dopade, da v svojem od¬
hodu potrebuješ privoljenja njegovega slu¬
žabnika, zato ti to privoljenje podelim."
Komaj spovednik te besede izreče, po¬
miga s svojimi očmi v znamenje udanosti;
oberne se k svojim duhovnim hčeram, da
jim d4 svoj zadnji blagoslov, nagne svojo
glavo in njena lepa duša se preseli v
svete nebesa. To je bilo v petek, 9. ma¬
lega serpana 1727. (Ida Hahn-Hahn.—
Legende. Innsbruck.)

34. Sveti Groznat, mučenec češki.

(Umeri 14. mal. serpana 1217.)

Po Slovenskem je malo znan ta ča¬
stilec Matere Božje. Ker je Slovan, zato
ga hočem nekoliko opisati.

Ob času kralja Otokarja, ki je Češko
srečno vladal od leta 1192. do 1. 1230.,
slovel je Groznat, ki je bil knežjega rodu
in eden pervakov takrat mogočne Češke.
Bil je bogat mož, pa dobrega serca; bil
je ljubezniv tolažnik žalostnim, oče siro¬
tam, pomočnik ubožcem; v svoji poniž¬
nosti dajal je Bogu, kar je Božjega, pa
tudi pokorščino in zvestobo kralju, kar
je kraljevega.

Njegova mati ga je porodila pred
časom. Vsi so mislili, da je dete mertvo.
Mati se zgrozi nad mertvim otrokom in
sili, naj ga urno spravijo spred njenih

očij. Dojnica pa ga vzame v svoje naročje
ter nadležno prosi mater: »Vzemite, moja
gospa, dete v svoje roke in darujte ga
preblaženi Devici in Materi Mariji, ki je
Kristusa rodila in tako svet razsvetila in
oživila." Ko dojnica tako silno prosi go¬
spo, vzame ta zavoljo nadležnosti sled¬
njič svoje dete; ali groza jo strese pred
mertvim, čisto merzlim otrokom; solze jo
oblijejo; ozre se proti nebu in priserčno
zdihne: »O Gospod Jezus Kristus, ki si
se ponižal, da si v zveličanje človeškega
rodu hotel iz Device meso na-se vzeti in
za nas na križi umreti, prosim te, oživi
to mertvo dete v čast preblaženi Devici
in Materi svoji, kteri ga darujem v hvalo
tvojemu veličastvu, ki si slavljen na veke!“

Glej čudo! merzlo, terdo telo njenega
otroka postane gorko, gibčno; sinček »d-
pre oči in se joče, kakor vsako novoro¬
jeno dete. Ko mati to vidi in sliši, zve-
seli se in hvali Mater usmiljenja, ki ne
zapusti nobenega, kdor vanjo zaupa. Od¬
slej je bil Groznat posvečen Materi Božji,
ki ga je prečudovito vzela v svoje var¬
stvo in ga premilo vodila, da je zdaj
svetnik Božji.

Njegova sestra Bojslava je bila omo-
žena z deželnim poglavarjem v Krakovem.
K njej je šel Groznat ko mladenič. Ko
se neki dan pri reki Višnji igra s svo¬
jimi tovariši, pade nesrečno v vodo in
leži od treh popoldne do večera na dnu
vode. Ko sestra to zve, hiti na breg in
urno skliče bližnje ribiče, da ga iščejo
in izvlečejo vsaj mertvo truplo njegovo.
Ko se pa trudijo dolgo zastonj, spustijo
se nekteri mladeniči, ki so znali dobro
plavati, na dno reke; res ga eden izmed
njih dobi, ter ga za lase izvleče iz vode
in  na suho dene pred jadikujočo sestro.

Kako pa se začudi, ko zapazi, da
njen brat še diha! Preplašena ga popra-
šuje, kako je vendar v vodi mogel tako
dolgo živeti? On izpregovori: »Zdelo se

166

mi je, da je čudna gospa deviške lepote
svoje roke položila na moje čelo in ni
pripustila, da bi me bila voda zadušila.
Terdno verujem, da je bila Mati milosti
Božje. “ V čast preblaženi Devici so hvalne
pesmi prepevali; Groznat pa je imel po¬
sebno spoštovanje do svoje nebeške reši¬
teljice, ktero je odslej še veliko bolj častil.

Oženil se je bil pozneje s pobožno de¬
vico, s ktero je živel v srečnem zakonu.
Bog mu je dal sina, ki je bil veselje
njegovega serca. Ali kratko je bilo nje¬
govo veselje. Bog mu je vzel sina in
kmalu potem tudi dobro ženo. Groznat
je bil mož velikodušnega duha. Svoje
misli je zdaj obračal le v to, kako bi
dopadljivo živel veličastvu Božjemu; skle¬
nil je, da se ne bo več ženil ter je mi¬
slil le to, kako bi svoje premoženje prav
razdelil po Božji volji in posvetil samega
sebe.

Milost Božja je terkala na njegovo
serce; poslušal je ta glas. Zato se je
vsega udal Bogu. V ljubezni do terpečega
Zveličarja je storil obljubo, da hoče ro¬
mati v Jeruzalem, da tam obišče svete
kraje. Ko pa pride do morja, prestraši
se pred neizmerno vodo in ne upa si na
morje. Zato se napoti v Rim, da se po¬
svetuje s svetim očetom, kaj mu je zdaj
storiti. Sveti oče ga odveže od storjene
obljube pod pogojem, da v čast prebla¬
ženi Devici in Materi Mariji postavi in
oskerbi z vsem potrebnim samostan, v
kterem bi imeli zavetje revni in nadložni
ljudje pod vodstvom menihov premon-
stratenzov. Groznat s solznimi očmi za¬
hvali svetemu očetu, ki ga še posebej
blagoslovi ter roma potolažen in vesel
nazaj na Češko.

Ko si je bil odbral primeren kraj za
namenjeni samostan, pokleknil je na tla
in molil: „0 Gospod, ki si se ponižal in
si hotel iz Device rojen biti, pripravi na
tem kraji stanovanje tvoji službi pri¬

merno ! “ Po molitvi vstane, vzame motiko
ter nakoplje več košev zemlje, ktero od¬
nese na svojih ramah na stran, ter tako
postavi temelj novemu samostanu, kte-
rega imenuje po bližnjem mestu „ Topla*.

Ko je veliki samostan v prelepem
kraji bil dodelan, posvetil ga je škof
Janez iz Prage; takrat se je prikazalo
čudno znamenje na nebu. Nad samosta¬
nom Matere Božje se je videla bliščeča
zvezda, ki je kakor solnce prelepo sijala
na jasnem nebu. Ta zvezda je svetila na
nebu ne samo med posvečenjem, ampak
celi tisti dan, da se je še le zvečer ure¬
dila med druge zvezde. Pobožni verniki
so bili te misli, da ta lepa zvezda po¬
meni Marijo Devico, ktero sveta cerkev
imenuje morsko zvezdo; ker pripelje vse
v zavetje večnega miru, ki na zburjenem
morji tega sveta pri njej iščejo pomoči.

Groznat je potem zidal še drugi sa¬
mostan za nune ravno tega reda. V ta
samostan je tudi njegova sestra stopila
po smerti svojega moža. Ko je uredil vse
časno, posvetil se je tudi sam vsega Bogu
in Materi Božji in šel v samostan. Živel
je v popolni pokorščini ter je s svojo
ponižnostjo in s svojo poterpežljivostjo bil
prelep zgled vsem drugim menihom.

Nekega dne obišče samostan, kjer je
bila njegova sestra; tukaj hudo zboli, da
ne more nazaj, ter se vleže. V bolezni
nekdaj, kakor zamaknjen, glasno zakliče:
„Glej, vzeli me bodo, in sovražniki me
bodo odpeljali!" Nune, ki so mu stregle,
tolažile so ga, naj se nič ne boji, ker po
Božji previdnosti leži v svoji hiši. Ali
kmalu se je res zgodilo, kar je govoril
v preroškem duhu.

Ko je kmalu potem ozdravel, spove¬
dal se je v praznik Kristusovega vnebo¬
hoda skesano ter je poprosil druge me¬
nihe, naj ž njim prepevajo hvalo Božjo
in molijo zanj. Prejel je pobožno pre¬
sveto Rešuje Telo; na vse pripravljen,

167

da bi šel iz tega sveta, potuje, blago¬
slovljen od svojega opata, v Groznetin,
da bi tam pregledal cerkvene reči; zakaj
bil je cerkven oskerbnik. Nekaj hudob¬
nežev mu je bilo gorkih, ker se je serčno
in stanovitno ustavljal njihovim krivičnim
napadom na cerkveno premoženje. Ti ga
primejo in veržejo v ječo, kjer ga ne¬
usmiljeno terpinčijo z lakoto in žejo in
z drugimi mukami, da bi ga s silo pri¬
morali, naj se drago odkupi. Groznat je
v Božje ime vse voljno preterpel; molil
je brez nehanja in prosil Boga, naj mu
dodeli krono mučeniško in ga pokliče
k sebi.

Ko so opat in drugi menihi zvedeli,
kakšna nesreča je zadela njihovega do¬
brotnika, jokali so in tarnali ter nabrali
nekaj cerkvenih denarjev, da bi ga  od¬
kupili. Groznat pa je hotel raji iz lju¬
bezni do Jezusa in Marije umreti, kakor
da bi cerkev kaj terpela zavoljo njega.
Za Božjo voljo je prosil opata in sobrate,
naj čisto nobenega krajcarja ne dajo za
njegovo odkupljenje. Priserčno je želel,
razdeljen pri Kristusu in pri svoji ne¬
beški Materi biti; zato je prosil, naj mu
ne zabranijo mučeniške smerti.

Kar je toliko želel, dosegel je; 14. ma¬
lega serpana 1217 je v ječi umeri. Nje¬
govo telo so menihi drago odkupili in
častito pokopali pred velikim oltarjem v
svoji cerkvi v Topli. (Bolandisti.)

35. Sveti Frančišek Solanski.

(Umeri 14. mal. serpana 1610.)

Sveti Frančišek Solanski je bil rojen
1549 v mestu Montila na Španskem. Nje¬
govi stariši so bili premožni, pa tudi po¬
božni. Skerbeli so, da bi svoje otroke iz-
redili ne le za časno, temveč tudi za
večno življenje, da bi jim zapustili največji
zaklad, strah Božji. Da ni bila zastonj
njihova skerb, pričal je Frančišek že v

pervi mladosti. Njegovo lepo, spodbudno
obnašanje izdalo je toliko, da so ga drugi
otroci visoko spoštovali in si vpričo njega
niso upali nikakoršne nespodobnosti. Obi¬
skoval je dobre šole jezuitske, da se vredno
pripravi za višji poklic. Do svojega dvaj¬
setega leta zdelal je vse te šole; zdaj
sklene zapustiti svet in vse nečimerno
razveseljevanje njegovo. Prosil je, da so
ga vzeli v red svetega Frančiška, svojega
patrona.

Goreče je pričel leto svoje poskušnje.
S svojim nedolžnim telesom ni delal ka¬
kor s hlapcem, ampak kakor s svojim
najhujšim sovražnikom. Pod svojo redovno
obleko je nosil spokorno ostro oblačilo.
Čevljev nikdar ni imel. Leseno korito mu
je bila postelja, blazina pa gerčast štor.
Adventni čas pa si je postiljal s poleni.
Bičal se je tako neusmiljeno, da so bila
tla večkrat še drugi dan kervava. Le o
velicih praznikih je zaužil košček mesa
ali jajce ali malo ribe. O petkih je vzel
le kaj merzlega. O postnem času postil
se je v pondeljek, v sredo in v petek ob
suhem kruhu.

Ko je dostal leto poskušnje, storil je
slovesno obljubo; potem se je učil modro-
slovja in bogoslovja v samostanu. Ko je
dobro doveršil vse to, bil je v mašnika
posvečen. Svojo novo mašo je daroval
4. vinotoka, v praznik svojega patrona,
svetega Frančiška Seralinskega. Ker je
bil izversten pevec in je dobro znal gosti,
izročili so mu cerkveno petje v domačem
samostanu. Poleg tega pa je tudi vneto
oznanjeval besedo Božjo. Potem je po
raznih samostanih učil novince, pridigo-
val, spovedoval in stregel bolnikom.

Leta 1588. se je še le pričelo nje¬
govo pravo apostolsko življenje. Njegovi
predstojniki so ga poslali v južno Ame¬
riko, oznanjevat divjim narodom zveli-
čansko sveto vero. Izvolil si je Tuku-
manske kraje. Da ga je res Bog sam tja

168

poslal, spričuje to, da se je v štirnajstih
dneh tako dobro naučil jezika teh naro¬
dov, da je celd domače zamogel opomniti
na nektere jezikovne napake. Bog je bla¬
goslovil pridige svetega misijonarja. Neki
dan se je po njegovi pridigi na enkrat
do devet tisoč Indijanov spreobernilo. Kdor
bi ne bil verjel njegovim besedam, moral

trem ali štirim; ali komaj so zagledali
križ v njegovi roki, vreli so že od vseh
stranij skupaj, da je nastala velika gneča.

Frančišek je v svoji gorečnosti šel še
dalje. Šel je na očitne veselice, pa je
začel pridigati. Nekdaj gre v gledišče ter
nagovarja igralce in poslušalce, naj ne
tratijo drazega časa z nečimernimi pred-

je verjeti njegovim
čudežem. Po njem
je Bog mertve
obujal, videl je
skrite in prihodnje
reči.

Leta 1601. so
ga poklicali nje¬
govi predstojniki
v mesto Lima, ki
je bilo takrat glav¬
no mesto Peruan-
skega kraljestva.
Tu je zadnjih de¬
vet let pridigoval,
spovedoval ter stre¬
gel ubožcem in bol¬
nikom. Večkrat je
šel na mestno ulico,
vzel iz svojega vo¬
kala podobo križa¬
nega Jezusa ter
razlagal bridko
terpljenje njegovo.
K sklepu je vselej
opominjal svoje
poslušalce, naj se
odpovejo gerdi pre¬
grehi in si priza-

Sveti Frančišek Solanskl.

stavami. Povzdigne
svoj križ in za¬
kliče: „ Premiš¬
ljujte z menoj gin-
Ijivo predstavo,
največjo igro, ka-
koršno je kedaj
videl svet; premiš¬
ljujte za grešno
človeštvo umirajo¬
čega Sina člove¬
kovega!" — Vča¬
sih se je podal v
pivnice, kjer so
plesali in nespo¬
dobno razsajali;
očital jim je nji¬
hovo pregrešno ve¬
denje ter jih opo¬
minjal in jim žu¬
gal, bodi si pri-
ležnoalinepriležno.

Navadni misijo¬
nar bi kaj tacega
ne bil mogel iz¬
vesti. Frančišek pa
je to storil. Znane
so bile njegove po¬
sebne čednosti. Ve¬

devajo za lepe čednosti. Neki dan gre
po mestu s križem v rokah ter večkrat
priserčno vzdihne. Kmalu je bilo toliko
ljudstva okrog njega, da niso mogli na¬
prej. Ako je v kterikoli cerkvi naletel na
več ljudij, stopil je na vzvišen kraj ter
jim napravil kratko pridigo. Večkrat je
šel na glavni terg; začel je pridigovati

deli so, da včasih po dva, celo po tri dni
nič ne užije. Zvedeli so tudi, da svoje
telo neusmiljeno biča in pokori; da se ne
boji ne vročine ne mraza, ne hribov ne
vode, ako gre za zveličanje bližnjega.
Celo mesto je bilo priča, kako bolnišnice
obiskuje, kako bolnikom prestilja, jih lju¬
beznivo, kakor skerbna mati svoje dete,

169

preklada, jim jed ali pijačo ponuja. Vča¬
sih pa je vzel svoje gosli ter je godel
in zraven prepeval v čast preblaženi De¬
vici Mariji, ki je tolažnica žalostnim,
zdravje bolnikom. Sploh je bil le molčeč,
pri bolnikih pa, zlasti pri umirajočih, go¬
voril je presladko; bolnike je navdajal z
zaupanjem, z udanostjo in s kesanjem.
Najbolj nagnusni bolniki bili so mu naj¬
ljubši. Celo to se je zgodilo, da je gno-
ječe se rane bolnikom izserkal. Gospod je
blagoslovil njegovo velikodušno premago¬
vanje tako, da so bolniki ozdraveli.

Kako si je pa Frančišek pridobil vse
te prelepe čednosti? Vso to veliko sve¬
tost je dobil s priserčnim občevanjem z
Bogom, po svoji goreči ljubezni do Je¬
zusa v najsvetejšem zakramentu in v de-
tinskem češčenji ljube Matere Božje. Njo
je navadno imenoval svojo ^preljubo".
Večkrat je vzdihoval k Mariji: »Castitam
Ti, o preblažena Devica in Mati! Veseli
me, da Te je roka vsemogočnega Boga
tako lepo, tako sveto in čisto storila!“
Neki dan ga sreča eden njegovih sobra¬
tov, ko je ravno v cerkev namenjen, in
ga vpraša, kam da gre? „Gost grem
neki prelepi devici, ki na-me čaka." Me¬
nih gre skrivaj za njim v cerkev, da iz
zatišja opazuje Frančiška. Kaj vidi? Sveti
mož gre pred podobo Matere Božje, vzame
svoje gosli ter začne gosti in prepeva
najlepše pesmi v čast preblaženi Devici.
Postal je pa sladkega veselja tako pre¬
vzet, da je poskakoval sem ter tja, sled¬
njič je padel na svoja kolena, pa priserčno
hvalil in prosil nebeško kraljico.

Pobožni menih ga opomne, naj bi ne¬
koliko odjenjal od svoje ostrosti, naj bi
bolj skerbel za svoje zdravje in se včasih
nekoliko zvedril. Frančišek pa mu je re¬
kel: B  Tu v samostanu imam zadosti ved¬
rila in tolažbe; pripuščeno mi je, da se
veselim in občujem s preblago Gospo; in

to mi polajšuje moja pokorila, da se moje
serce raduje v polnem veselji." S temi
besedami prime tovariša za roko in ga
pelje v cerkev. Najprej poklekneta pred
sveto Rešuje Telo; potem pa Frančišek
odgerne podobo Matere Božje in pravi:
„Glej, ta Gospa mi je prevzela serce;
njej sem se udal; ž njo se menim, ž njo
se zaupljivo pogovarjam." Solze ga obli¬
jejo, pa takoj priserčno nagovori Mater
Božjo, da se njegov tovariš ne more na¬
čuditi.

Na delopust vnebovzetja Matere Božje
je šel nekdaj z drugimi menihi po obedu
pred zakrament svetega Rešnjega Telesa
molit. Ko je nekaj časa molil Jezusa,
urno vstane ter hiti v kapelo preblažene
Device Marije; tukaj povzdigne svoje oči
proti nebu ter začne glasno Marijo sla¬
viti, kakor da bi jo videl s telesnimi
očmi, obdano od angeljskih korov. Potem
pade na svoja kolena in prepeva najlepše
pesmi v čast Materi Božji tako, da se
čudijo vsi pričujoči. Med njimi je bil tudi
menih, resnoben in spokoren mož, ki je
bil v Kristusovo terpljenje toliko zamiš¬
ljen, da ga niso videli več let, da bi se
bil kedaj zasmejal; vedno se je le jokal.
Ta resnobni menih zakliče Frančiška. Ko
mu pa Frančišek o nebeški prikazni pove
le par besed, bil je ta spokorni mož sve¬
tega veselja tako prevzet, da je tudi začel
peti in je s Frančiškom vred slavil ne¬
izmerno veličastvo Matere Božje v nebesih.

Češčenje Matere Božje je bilo svetemu
Frančišku pokoj po storjenem delu, to¬
lažba v bridkostih, življenje v trudu. Na
svojih dolgih in mnogoterih potih je bil
velikrat utrujen; večkrat ga je lakot in
žeja mučila; velikrat je v vročini komaj
dihal. V takih in enakih težavah je po¬
božno zaklical svojo nebeško Mater Ma¬
rijo in začel prepevati njeno slavo. Vse
bridkosti so bile pozabljene; on pa je
užival nebeško sladkost.

170

Leta 1610., Marijinega meseca, na¬
pade svetega Frančiška huda bolezen.
Kakor Job hvalil je Boga, da mu je po¬
slal terpljenje. Kakor celo svoje življenje,
ponavljal je tudi zdaj: »Češčen bodi ljubi
Bog! 8  Marijo, svojo nebeško Mater, ča¬
stil je še priserčneje. Večkrat je ponav¬
ljal njeno hvalno pesem: »Moja duša po¬
veličuje Gospoda 8 . Včasih so mu prebrali
kako lepo pesem Matere Božje. To mu
je bilo v njegovih velikih bolečinah to¬
lažba in polajšanje. V praznik presvete
Trojice je bil zamaknjen; ušel je iz svoje
sobice in je klical: »Čast bodi Očetu in
Sinu in svetemu Duhu! 8

Ker je bolezen pritiskala vedno huje,
podelili so mu sveto popotnico; on pa je
terdil, da še ne bo umeri, ampak da bo
doživel še god svetega Bonaventure. Tri
dni pred smertjo so mu podelili sv. po¬
slednje olje; kakor je bil rekel, 14. dan
malega serpana je še milo vzdihnil: „Če-
ščen bodi ljubi Bog! 8  potem pa umeri.

Na njegovem grobu se je zgodilo ve¬
liko čudežev. Leta 1726. ga je papež Be¬
nedikt XIII. svetnikom prištel. (Šroder.
Legende.)

36. Sveta Brigita.

(Umerla 23. mal. serpana 1373.)

O sveti Brigiti sem že nekaj pisal v
prikaznih Matere Božje. Vendar naj jo
prištejem tudi tukaj posebnim častilcem
preblažene Device Marije in sv. Jožefa.
Ta sveta vdova je s posebno ljubeznijo
ljubila križanega Jezusa, pa ravno tako
je bila s posebno ljubeznijo sklenjena z
nebeško kraljico in z njenim deviškim že¬
ninom svetim Jožefom.

Od otročjih let sem je bila čistega
serca, ponižna, pokorna in modra. Bog
jej je dodelil veliko raznoterih nebeških
prikazen, ktere je opisala; Bazelski cer¬
kveni zbor jih je spoznal koristne v
spodbudo vernim kristjanom.

Tu naj le zapišem, kaj je preblažena
Devica sveti Brigiti razodela o sv. Jožefu.

V neki prikazni pravi Marija svoji ljub¬
ljeni Brigiti: »Na misel mi je prišlo, kaj bi
odgovorila, ako me (sv. Jožef) vpraša, kako
sem spočela in kdo je Oče Sinu, kterega
naj porodim? Bala sem se, da bi Jožef
na pritiskanje hudobnega duha me natol¬
ceval. Glej, ko tako mislim, zagledam
angelja, podobnega njemu, kterega sem
poprej videla, in ta je rekel: »Naš Bog,
ki je večen, je s teboj in v tebi. Ne boj
se torej; on te bo učil govoriti; on sam
bo vodil tvoje stopinje. On bo mogočno
in modro dognal svoje delo na tebi. 8
Jožef pa, kteremu sem bila izročena, se
je čudil, ko je zapazil, da sem blaženega
telesa. Mislil je, da ni vreden, da bi pre¬
bival z menoj. Bil si je v skerbi ter ni
vedel, kaj mu je početi? Angelj pa mu
je v spanji rekel: »Ne zapusti sebi iz¬
ročene Device; ker resnično je, kar si
zvedel o njej. Spočela je od Duha Bož¬
jega, in bo rodila Simi, Zveličarja sveta.
Zato jej služi zvesto, in bodi varih in
priča njeni čistosti. 8  Jožef mi je od ti¬
stega dne stregel kakor svoji Gospej...
Kar je nama ostalo potrebne hrane, raz¬
delila sva ubogim; bila sva zadovoljna s
tem, kar sva imela. Jožef pa mi je služil
tako, da nisem nikdar slišala iz njegovih
ust nobene lahkomišljene besede, pa tudi
nobene čmerne ali nevoljne ne. Bil je
prav poterpežljiv v uboštvu, skerben pri
delu, pohleven in krotak proti zbadljiv-
cem, ubogljiv v pokorščini, serčen brani¬
telj proti njim, ki so moje devištvo kaj
černiti hoteli, in zvesta priča čudežev
Božjih. Svetu in mesu je tako odmeri,
da nič ni želel druzega, kakor le nebeško.

V obljubah Božjih je bil tako veren, da
je le rekel: Oh, da bi živel in videl voljo
Božjo spolnjeno! Malokedaj je prišel v
družbo ali v pogovor z ljudmi; ker vse
njegove želje so bile le te, da bi spolnil

171

voljo Božjo. Zato je pa zdaj veliko nje¬
govo veličastvo."

Drugi pot je preblažena Mati Božja
še to govorila Brigiti: „Gotovo vedi, da
je Jožef v svetem Duhu spoznal, preden
se je z menoj zaročil, da sem jaz svoje
devištvo posvetila Bogu in da sem bila
neomadeževana v mislih, v besedah in v
dejanji. Zaročil se je z menoj, da bi mi
služil, da bi mu bila Gospa, ne pa žena
njegova. Tudi jaz sem v svetem Duhu
gotovo spoznala, da bo moje devištvo
vedno neomadeževano ostalo; akoravno
sem po skrivni Božji naredbi bila možu
zaročena. “

„Ko sem pa Gospodovemu angelju
dala besedo in je Jožef videl, da sem v
moči svetega Duha blaženega telesa, za¬
vzel se je močno; ne, da bi me bil na¬
tolceval, ampak spomnil se je prerokovih
besed, da bo Sin Božji rojen od Device,
in on se je nevrednega štel, da bi služil
taki Materi; dokler ga ni angelj v spanji
opomnil, naj se ne boji in naj mi v lju¬
bezni služi. Bogastva z Jožefom nisva
imela; le k življenju potrebnega posluže¬
vala sva se v čast Božjo; vse drugo sva
razdala v ljubezni do Boga. V svoji po¬
nižnosti se nisem obotavljala pripravljati,
kar sva z Jožefom potrebovala; ravno
tako je bil tudi moj Sin meni in Jožefu
pokoren."

To in veliko takega je preblažena De¬
vica Marija razodevala sveti Brigiti.

Sv. Brigita je umerla v Rimu 23. mal.
serpana 1373. (Ott. Josef.)

37. Sveta Ana.

(25. mal. serpana.)

Že v pervem delu teh bukev sem
omenil svete Ane, ko sem opisal stariše
preblažene Device in naše ljube Gospe
Marije. Ker je pa med bralci te knjige
gotovo veliko devic in mater, ktere ča- |

stijo sveto Ano za svojo patrono, hočem
še kaj zapisati o stari materi našega
Zveličarja Jezusa Kristusa; upam, da
bom s tem postregel tudi mnogim Ma¬
ričkam, ki bodo rade slišale kaj o materi
svoje patrone in kraljice nebeške. Že tudi
zato moram sveto Ano prišteti častilkam
Matere Božje, ker je sveta Ana nam ro¬
dila to nebeško cvetlico in jo perva častila.

Kar je v pervem delu pisanega o sv.
Ani, tega ne bom ponavljal. Saj nihče
ne more dati natančnega popisa njenega
življenja, ker je skrivnostno zagernjeno
le v ustno izročilo in nam sveto pismo
nič ne pove o njej.

Še le papež Gregor XIII., ki je vladal
sveto cerkev od leta 1572. do 1585., je
splošno razširil očitno češčenje sv. Ane,
ko je vesoljni cerkvi odkazal njen praznik.
Po vodilu ustnega izročila moramo pa
spoznati, da je češčenje svete Ane tako
staro, kakor sveta vera. Njeno češčenje
se je gotovo pričelo v Palestini, po hribih
in dolinah, kjer je živela mati naše ne¬
beške kraljice. Kraje, ktere je posvetila
s svojim prelepim in svetim življenjem,
hišico, ktero je napolnjevala z dišavami
svojih posebnih čednostij: vse to je moralo
živo zaznamovati ustno izročilo.

Ko se je naš Gospod Jezus Kristus
vernil k svojemu nebeškemu Očetu in je
tudi svojo preljubljeno Mater k sebi vzel
v nebesa, gotovo so verniki v svoji sveti
žalosti obiskovali kraje, kjer je Gospo¬
dova Mati preživela svojo mladost. Go¬
tovo so jim bili sveti in ljubi tisti kraji,
ki so bili priče vseh dogodkov njenega
življenja; ker častito in sveto jim je bilo
vse, karkoli jih je le kaj opomnilo na
preblaženo Devico Marijo. Stara sporočila,
ki po spričevanji pervih kristjanov opi¬
sujejo sveto deželo, v misel jemljejo cer¬
kve in kapele, ki so bile postavljene v
čast sveti Ani. Tudi po drugih krajih
jutrovih dežel je bilo češčenje svete Ane

172

razširjeno že v pervih časih. Gerki obha¬
jajo njen god vsako leto trikrat. 9. ki-
movca, ko se spominjajo rojstva prebla-
žene Device Marije, spominjajo se tudi
njene svete matere Ane; 9. grudna ob¬
hajajo spomin njene posebne prednosti,
da je neomadeževano Devico Marijo spo¬
čela; 25. malega serpana pa praznujejo
slovesno njeno smert, ktero „ njeno spanje“
imenujejo. Slovesno praznovanje so po¬
vzdigovale veličastne cerkve, ktere so
gerški cesarji postavili v čast Gospodovi
stari materi. V Carigradu ste bili dve ve¬
liki baziliki, kteri sta cesarja Justinijana
prekrasno pozidala v njeno čast. Po vsem
jutrovem cesarstvu so bile postavljene ve¬
like cerkve v čast sveti Ani. Najbolj je
slovela cerkev svete Ane na Kerzoneškem,
kamor so v velikih trumah romali verniki
v pervih časih.

Dokler je od pervih časov sčm sveta
cerkev lepo cvetela na Jutrovem, bilo je
tudi češčenje svete Ane na visoki stopinji.
Iz Jutrovega so nam d< šli najlepši spisi,
najpriserčnejše pesni in najmilejše molitve
k sveti Ani. V zapadnih deželah je pa
zopet Francoska, ki je že v starodavnih
časih s preblaženo Devico Marijo visoko
častila tudi njeno mater sveto Ano.

Stari cerkveni zgodovinarji terdijo, da
mesto Apt je tako srečno, da hrani sveto
telo Gospodove stare matere svete Ane.
To predrago svetinjo so iz Palestine pri¬
nesli na Francosko pervi oznanjevalci sv.
vere. Izročili so svetinje sv. Avspiciju, ki
je bil učenec papeža Klementa in je bil
pervi škof v mestu Apt. To je dognana
resnica, ktero nam spričujejo duhovne
molitve, dnevnice, ktere je sveta cerkev
dovolila in poterdila duhovnikom te cerkve.
Iz teh dnevnic naj tu nekoliko povzamem.
Druge nočnice tako-le pravijo: Sv. cerkev
Aptiška vedno časti telo svete Ane, ma¬
tere preblažene Device Marije, ktero so
po starem izročilu pervi verniki v to mesto

prinesli. Da ga v vojski in preganjanji one-
čaščenju odtegne, skril ga je blaženi Av-
spicij v podzemeljsko rakev. Ko so pa
pomerli, kteri so za skrivnost tega za¬
klada vedeli, bilo je sveto telo pozab¬
ljeno več stoletij, dokler ni prišel kralj
Karol Veliki velikonočne praznike v mesto
Apt, ko je bil Saracene srečno premagal
in je po Provensi mirno vladal. Ko je ta
cesar zaukazal, da naj se vnovič posveti
cerkev, ktero so hudobneži oskrunili, za¬
hvalil je pri tem praznovanji, vpričo ne-
preštete množice vernikov, vsemogočnega
Boga očitno za mnogo nepričakovanih
dobrot. Gospod je uslišal molitev pobož¬
nega kralja ter je s posebnim čudežem
naznanil zaklad, kterega so imeli med
seboj, pa niso vedeli zanj.

Med pričujočimi je bil takrat tudi sin
blagega in junaškega vojaka, pri kterem
je kralj Karol stanoval. Ta deček je bil
14 let star in Janez mu je bilo ime.
Bil je pa od svoje mladosti sem slep,
gluh in mutast. Obnašal se je pa nekaj
trenutkov, kakor da mu je nekaj nebeškega
razodeto. Kmalu pa je s svojimi rokami
in nogami počenjal, kakor da bi silno
prosil, naj globoko v zemljo kopljejo pod
stopnicami, kjer je ravno stal. Pobožni
knez, pa tudi vsi pričujoči so se čudili
temu obnašanju; kralj zapove, naj se po¬
streže zahtevanju slepega in mutastega
dečka. Res kopljejo in pridejo v podze¬
meljsko kapelo, v kteri je blaženi Avspicij,
apostol Aptiški, svojim ovčicam bil delil
duhovno hrano — besedo Božjo in svete
zakramente. Slepi deček gre naprej ter
kaže pričujočim pot, po kteri naj mu
sledč; kazaje zaznamuje kos zida, pri
kterem naj le še v tla kopljejo; zdaj vse
pričujoče na mah obsveti neka svetloba.
Ko pa zagledajo še globočje ležečo od-
pertino, zapazijo v tej globočini z veli¬
kim začudenjem še gorečo svetilnico. Kralj
in njegovo spremstvo hitijo k svitu te

173

prečudne luči. Glej! deček Janez spre¬
gleda, sliši in jezik se mu odveže ter
zakliče: „N  tej kapelici je telo sv. Ane,
matere preblažene Device in Matere Božje
Marije!“

Vsi pričujoči se zavzamejo ter se ve¬
selo čudijo pri pogledu prečudnega ozdrav¬
ljenja dečka Janeza. Pobožni kralj ukaže,
da kapelico posnažijo; in pred njimi leži
sveti zaklad, čegar gotovost je ravnokar
naznanil in poterdil tako očiten čudež.
Pred njimi je skrinjica iz cipresnega
lesa, zavita z debelo potno ruto. Napis
ima pa ta: „Tu je telo blažene Ane, ma¬
tere Device Marije."

Ko skrinjico odprejo, razlije se v po-
terdilo poprejšnjega čudeža iz nje prelju-
bezniva vonjava, ki s svojo prijetno di¬
šavo napolni obe kapeli. Vse prešine pri-
serčno veselje. Škof s svojo duhovščino
hvali začetnika prečudno najdenega za¬
klada ; vsi dajejo hvalo Bogu, ki je ravno¬
kar razodel častito telo stare matere Kri¬
stusove in ga mestu podelil v varstvo in
hrambo. Kralj Karol je zaukazal, da so
napravili natančni popis tega prigodka;
poslal ga je papežu, ki ga je s svojo ve¬
ljavo poterdil.

Vse to je v berilu duhovnih dnevnic.
Zgodovinske preiskave tega stoletja pa
tudi po vsem poterjujejo branje Aptiškega
brevirja; po teh preiskavah se je mno¬
žilo in uterdilo zaupanje, ktero navdaja vse
nesrečne ljudi tudi celo takrat, kedar so
poskušali vse. drugo zastonj; torej v naj¬
hujših poskušnjah, ko vse druge priprošnje
nič niso izdale.

To je zopet naznanjeno v naslednjih
berilih duhovnih dnevnic, ktere je sveta
cerkev Aptiški škofiji priznala o priliki
prenešenja imenitnih svetinj. Popisano je
tako-le: Sveto telo, tako dolgo skrito,
bilo je po častiti najdbi iz spodnje kapele
vzdignjeno in prenešeno v kapelo, kamor
je bil vhod lažji in prost. Tu so ga kmalu

vsi katoličani visoko častili. Pri teh svetih
koščicah se je zgodilo toliko čudo v, da
je na široko zaslovelo ime sv. Ane; ne
le po Provensi in po bližnjih krajih, am¬
pak po vsem Francoskem in po celi Ev¬
ropi. Predrage svetinje te svetnice so bolj
povzdignile mesto Apt, kakor vsa slava,
s ktero jo je počastil Julij Cezar. Spo¬
meniki pretečenih časov so nam ohranili
gotovost za mnoge čudeže: Hudobni du¬
hovi so bili pregnani, mertvi so oživeli,
brez števila raznoterih bolnikov je ozdra¬
velo. — Ker torej neovergljiva in vedno
ponavljajoča se dejanja v tako dolgem
času spričujejo, kako pripravljena je sveta
Ana, da rada pomaga v vseh potrebah
telesnih in dušnih; ker so ljudje iz cele
Francoske in tudi iz sosednih dežel v
obilnih trumah romali k tem častitim
svetinjam; ker je bilo mesto obvarovano
pred krivoversko druhaljo kalvinistov:
sklenili so Aptiški meščanje, ustreči željam
toliko romarjev, in so postavili na cer-
kvini strani prostorno kapelo v čast sveti
Ani, v kteri lahko molijo pobožni častilci.
Radodarnost francoske kraljice je veliko
pripomogla k temu veličastnemu zidanju.
K temu je lep denar pridejala Ana Av¬
strijska, ko je porodila sina Ludovika XIV.
ter je prišla spolnit svojo obljubo in po¬
častit svetinje svete Ane. Ko je bilo kon¬
čano novo zidanje, vzdignili so telo svete
Ane iz kapele, kjer je doslej počivalo,
ter so je prenesli z veliko slovesnostjo v
novo svetišče, drugi dan Marijinega me¬
seca 1864. Tu sem prihajajo neprene¬
homa bogoljubni meščani Aptiški in ro¬
marji iz raznih krajev, da spolnijo svoje
obljube. Sveto telo stare matere Kristu¬
sove zasluži tudi posebno češčenje. S
svojo pričujočnostjo prečudno posvečuje
ta sveti kraj ter s pobožnostjo navdaja
vse, ki ga obiskujejo. Pogled skrinjice,
v kteri je shranjeno, presune romarju
dušo; sveto je ganjen, kakor bi bi] v

174

pričujočnosti svete Ane same. Aptiško
cerkev pravoverni kristjani visoko častijo
že od osmega stoletja sem, in današnje
dni se vedno le še množijo romarji ter
se udeležujejo mnogoterih milostij Božjih,
kterih jim prosi sveta Ana.

Da bi se zaupanje in ljubezen do svete
matere Ane množila v naših sercih, naj
zapišem, kar pravi učeni in bogoljubni
opat Tritemij iz reda svetega Benedikta;
on uči: »Nihče ne razume, nihče ne ver¬
jame, nihče ne zapopade, kako velike mi¬
losti deli dobrotljivi Bog njim, ki imajo
veliko zaupanje v sveto mater Ano. “ Zato
si pa izvolimo tudi mi sveto Ano v pri-
prošnjico v vseh bridkostih tega življenja
ter jo vsak dan počastimo. — Častite jo
vi zakonski, ker v njenem svetem zakonu
je bila rojena neomadeževana Mati Kri¬
stusa Gospoda. Častite jo ve kerščanske
vdove, ker je vam prelep zgled vseh čed-
nostij zapustila. Še posebno častite jo ve
kerščanske device, da svojo deviško ne¬
dolžnost obvarujete, ker sveta Ana je ro¬
dila Devico tolike svetosti in čistosti, ka-
koršne svet poprej ni videl in je ne bo.
Častite jo pravičniki; ker ona vam kaže
resnično pobožnost in popolnost vseh čed¬
nosti)’. Najbolj pa se jej priporočujte
grešniki; ker ona je rodila Mater Njega,
kteri grešnike opravičuje. — O vsi ozna¬
njujmo slavo svete Ane in širimo njeno
češčenje na vso moč ter vnemajmo v svojih
sercih vedno bolj resnično pobožnost do
nje; zakaj ona nam bo izprosila odpu¬
ščanja grehov; ona ne zapusti nikogar,
kdor vanjo zaupa; ona je mati sirotam,
bramba vdovam, tolažnica žalostnim in iz¬
voljena posoda vseh milostij Božjih.

Ako te tlači revščina; ti razne skuš¬
njave jemljejo serčnost; ako ti serce ža¬
losti poka, ali si v nevarnosti, izgubiti
dobro ime ali svojo čast; in če te vse
bridkosti tega življenja napadajo: o ne
obupaj, zateci se k sveti Ani, zanesi se

na njeno priprošnjo, potoži jej svoje brid¬
kosti, svoje terpljenje in skusil boš, da
ti z materno ljubeznijo na pomoč pride
ter ti svojo milo roko poda. Za Jezusom,
za Marijo in svetim Jožefom naj se sle¬
herna duša izroči v njeno naročje ter naj
v vseh svojih bridkostih vanjo zaupa s
terdno zanesljivostjo, da jej bo gotovo
pomagano v večjo čast Božjo. Saj ne
moremo misliti, da bi Bog prezerl le
ktero njeno željo; ker On, vsemogočni,
kralj nebes in zemlje, je tudi njen vnuk.
Saj bo vselej uslišal prošnje svoje pre¬
sladke stare matere. Marija, Mati Božja,
je njena hči; zato je pa gotovo tako
močna njena priprošnja, da pri Bogu do¬
seže vse, kar je nam v zveličanje. Vsa
nebesa ljubijo sveto Ano, kakor mater,
častijo jo kot svojo gospo; in ako kaj
Boga prosi, zedinijo vsi svetniki svoje
prošnje z njeno materino prošnjo. Blagor
človeku, kteri vedno časti sveto Ano, njo
si izvoli v svojo priprošnjico; srečen bo
tukaj in tam, časno in večno! Kdo bi ne
verjel, da si bo s češčenjem svete Ane
tudi pridobil posebno ljubezen Matere
Božje? Torej častimo sveto Ano, da bomo
lepše častili in ljubili tudi Mater Božjo 1
(Mon. Rosen XIII.)

38. Sv. Alfonz Marija Ligvori.

(Umeri 1. vel. serpana 1787.)

Komu ni znano preljubljeno ime: Sv.
Alfonz Marija Ligvori? Njegovo življenje
sem tudi nekoliko že opisal pri opisu
Marijinih redov. Vendar naj ga še tukaj
omenim; saj je ta prelepi svetnik nebeški
kraljici posvetil svoje serce, svoja usta
in svoje roke; skusil je pa tudi, da na
Marijo nihče ne zaupa zamžn. Srečen
uspeh je imel pri vsem svojem početji,
ker je vselej in vse izročil v varstvo Ma¬
rijino ; to je še posebno skusil pri svojih
misijonih. Vsi časi zveličanskega kerščan-

175

stva spričujejo, da ni boljšega pripomočka
za spreobernjenje grešnikov, kakor res¬
nično češčenje Matere Božje, ki je pri¬
bežališče grešnikov. Usmiljeni nebeški Oče
je večkrat obudil vnete častilce Marijine,
ko je kaj posebnega in velicega storiti
hotel za spreobernjenje grešnikov. Eden
najbolj gorečih častilcev nebeške kraljice
je bil sv. Alfonz Marija Ligvori.

Ker se je pa že večkrat omenjala v
tej knjigi velika ljubezen njegova do Ma¬
tere Božje, naj tukaj le še pristavim, da

izvolil svetega Jožefa in sveto Terezijo,
ktera je svetega Jožefa priserčno ljubila.
Po njegovih misijonskih hišah obhajali so
godove teh dveh svetnikov vsako leto po¬
sebno slovesno. On sam je bil v tem naj¬
lepši zgled. Nobenega pisanja ni pričel,
najmanjše opombe ni napravil, da ne bi
bil na čelo zapisal saj pervih čerk pre¬
svetih imen Jezusa in Marije, svetega
Jožefa in sv. Terezije. V čast tem svet¬
nikom je napravil prelepe devetdnevnice.

Mnogo izverstnih premišljevanj nam

je bil Alfonz Marija tudi
velik in zvest častilec
svetega Jožefa, ženina
preblažene Device Ma¬
rije. Tudi na njegovo
priprošnjo je vselej sta¬
vil veliko zaupanje in
pri vsaki priložnosti je
opominjal, naj vsi po¬
božno častijo svetega
Jožefa in naj se zvesto
zanašajo na priprošnjo
njegovo.

O češčenji tega po¬
sebnega izvoljenca Bož¬
jega piše sveti Alfonz
Marija: „ Zgled Jezusa
Kristusa, ki je tu na
zemlji tako visoko ča¬
stil svetega Jožefa in
mu bil pokoren chlo

življenje, — ta zgled naj zadostuje, da
se vnamejo vsa serca v ljubezni do tega
velicega svetnika. Ta ponižna pokorščina
Gospoda našega Jezusa Kristusa nas uči,
da je sveti Jožef za preblaženo Devico
Marijo povzdignjen nad vse svetnike; zato
prav pravi neki pobožen pisatelj rekoč:
Kterega je tako visoko povzdignil kralj
vseh kraljev, ta zasluži, da ga vsi ljudje
prav posebno častijo."

Sveti Alfonz nam je tudi v tem pre¬
lep zgled. On je svojemu redu patrona

je zapustil, v kterih
priporočuje češčenje sv.
Jožefa in v kterih opo¬
minja k zaupanju na
njegovo mogočno pri¬
prošnjo.

Močno priporoča,
naj posebno častimo
svetega Jožefa, da nam
izprosi srečno zadnjo
uro; ker vsi pravover-
niki ga  častijo priproš-
njika umirajočim, ki
svojim častilcem na
strani stoji ob smertni
uri. To iz trojnega
nagiba:

Pervič, ker ga Jezus
ljubi ne le kot svojega
prijatelja, ampak kot
svojega očeta. Zato je

pa njegovo posredovanje mogočnejše, kakor
priprošnja kterega druzega svetnika.

Drugič si je sveti Jožef pridobil moč
zoper hudobne duhove, kteri nas napadajo
na našo smertno uro. Ker je sveti Jožef
našega Zveličarja rešil pred zalezovanjem
Herodovim, dal mu je ljubi Bog moč, da
varuje umirajoče napadov hudobnega duha.

Tretjič pa je sveti Jožef umeri v var¬
stvu Jezusa in Marije; ta milost mu je
naklonila pravico, da izprosi tudi svojim
zvestim častilcem sveto in mirno smert.

Sveti Alfonz Marija Ligvori.

176

Ako ga  torej na svojo smertno uro na
pomoč kličejo, stal jim bo na strani, na¬
klonil pa jim bo še varstvo Jezusa in
Marije.

Tako nam priporočuje sv. Alfonz Ma¬
rija Ligvori ne le češčenje Matere Božje,
ampak tudi češčenje njenega čistega že¬
nina, svetega Jožefa. (Ott. Josef.)

39. Čast, župnik Janez Marija Vianej.

(Umeri 4. vel. serpana 1859.)

Častilci Matere Božje niso živeli le v
starodavnih časih. Tudi današnje dni ima
nebeška kraljica svoje zveste služabnike,
kteri so jej udani v sveti ljubezni in kteri
tudi v sedanjih dneh očitno kažejo me¬
senemu in toliko razuzdanemu svetu, kako
milost Božja človeka zamore na-se po¬
tegniti, ako se jej človek le ne ustavlja.
Tako vidimo, da je tudi še zdaj sveta
cerkev s Kristusovo kervijo pomočen ro¬
doviten vert, v kterem rastejo prelepe in
ljubeznive cvetlice resnične pobožnosti, ki
s svojo lepoto in s prijetno dišavo svojih
čednostij slovijo daleč na okoli in razve¬
seljujejo verna serca.

Ena teh prezalih cvetlic naših časov
je sloveči župnik iz Ars-a na Francoskem,
Janez Marija Vianej. Sveta cerkev še ni
njegovega imena pridejala v zapisnik svet¬
nikov ; pa gotovo ga bo prej ali slej za¬
dela ta čast. Ker je njegovo sveto živ¬
ljenje v mnogoterih jezicih že popisano,
naj tudi Slovenci zvedo, kako lepo je
živel in kako priserčno je častil prebla-
ženo Devico Marijo župnik Janez Marija.

Dardili se imenuje majhna vas, ki
leži ne daleč od Lionskega mesta. 8. dan
Marijinega meseca leta 1786. je bil rojen
Janez Marija. Njegovi bogaboječi stariši
so bili kmečkega stanu. (Ta sveti mož
spet kaže, koliko vpliva dobra mati na
svojega otroka. Oj, da bi si to vse ma¬
tere k sercu vzele!) Njegova pobožna

mati ga je že pred porodom posvetila
preblaženi Devici. Vedno je v svojem
sercu nosila skrito željo, da hoče to svoje
dete posvetiti službi Božji. V tem popisu
se bomo prepričali, kako sta Jezus in
Marija sprejela ta dar in spolnila željo
materino.

Skrivnostni pomen je že v imenih,
kteri je dete prejelo pri svetem kerstu.
Sveti Janez Kerstnik in Marija preblažena
Devica sta njegova patrona. Kakor sveti
napovedovalec Gospodov naj bo glas vpi¬
jočega v puščavi, da bi svojim verstni-
kom oznanjeval pokoro in kot poseben
častilec Marijin poveličeval cerkev Božjo.

Bogoljubna mati je nad vse skerbela
za to, da bi njeni otroci bili pobožni, da
bi jih izredila v svetnike. S svetim ve¬
seljem je videla, da njen trud ni zastonj.
V malem Janezku je že v pervih letih
zapazila znamenja prave svetosti. Janezek
Marija je bil vedno njen ljubljenec; saj
je njega pred vsemi drugimi posvetila
Gospodu in njegovi preblaženi Materi.
Večkrat mu je rekla: „Ako bi videla, da
bi ti kedaj razžalil ljubega Boga, delo
bi mi to hujše, nego ko bi to storil kteri
drugi mojih otrok. “

Že v tretjem letu si je večkrat po¬
iskal kak skriven kotiček v hiši ter je
molil. Ako se je izgubil, dobili so ga na¬
vadno tam; klečal je in ponavljal vse
molitvice, ktere ga je bila naučila nje¬
gova dobra mati. Ko je zaslišal zvon k
angeljevemu češčenju, pokleknil je pervi
in glasno molil; bil je celi hiši v prelep
zgled. Najlepše veselje mu je bilo, ko se
je z materjo pogovarjal o nebesih in o
ljubezni do Boga. Med vsemi pobožnimi ču¬
tili, ktera mu je njegova dobra mati vce¬
pila v njegovo nedolžno serce, imela je
pervi prostor ljubezen do preblažene De¬
vice Marije. Sam je pozneje o neki pri¬
liki rekel: „Marijo sem ljubil, preden
sem jo poznal. Ko sem bil še čisto

177

majhen, imel sem prelep rožni venček.
Moja sestra ga je hotela od mene imeti.
Žalosten sem tekel k materi in sem
vprašal, kaj čem storiti? Mati mi pra¬
vijo, naj ga dam iz ljubezni do Boga.
Ubogal sem; pa zelo sem se jokal."

Podaril je nekdo malemu Janezku
majhno podobo Matere Božje. Ta podoba
mu je bila tako ljuba, da jo je vedno
imel pri sebi. Ko je bil že šestdeset let
star, rekel je enkrat: „Oj, kako sem rad
imel to podobico; nikdar se nisem mogel
ločiti od nje, ne po dnevi, ne po noči;
in ne bi bil mogel mirno zaspati, ako
ne bi je bil v svoji posteljici imel zraven
sebe!" — Ko je nekoliko odrastel, pasel
je domačo živino. Poiskal si je večkrat
samoten, senčnat kraj ter je mnogokrat
cele ure klečd premolil pred svojo lepo
podobico. Ko je z leti njemu rastla
tudi ljubezen do Marije, vnemal je tudi
druge v češčenji preblažene Device. Skli-
caval je druge pastirje, napravil je iz
ruš in mahu majhen oltarček, postavil nanj
svojo podobico ljubljene Matere Božje in
je s svojimi tovariši molil angeljsko če-
ščenje. Njegovo serce je veselja poska¬
kovalo, ko je videl, da so vsi pastirčki
pobožno molili pred podobo nebeške kra¬
ljice. Ko so odmolili, vstal je mali Ja¬
nezek in po otroško goreče pridigal o Ma¬
teri Božji.

Druga prelepa čednost, s ktero si je
zaljšal svoje nedolžno serce, bila je nje¬
gova velika ljubezen do ubožcev. Tudi te
čednosti naučila ga je njegova dobra
mati. Domača hiša je bila vedno odperta
revnim in ubogim ljudem. Vsak berač je
dobil svoj dar; vsako noč so jih več pre¬
nočili. Janez Marija je imel svoje posebno
veselje, da je starišem pomagal ubogim
streči. Karkoli si je mogel pritergati, po¬
delil je revnim beračem. Ko je bilo včasih
nahranjenih do dvajset revežev, vsedel se
je k otrokom, ktere so ubogi imeli s se¬

V. del.

boj, in jih je učil molitve, ktere je že
znal, ter jim je pripovedoval o Bogu in
o svetih rečeh, da so se njegovi goreč¬
nosti čudili vsi odrasli, kteri so ga slišali.

Svojim starišem je bil tako natanko
pokoren, da ga je mati družim otrokom
stavila v zgled. »Le poglejte," rekla je,
»kako Janez Marija urno uboga in nikoli
ne jeziki, kedar mu kaj ukažem." Nje¬
gova sestra je pozneje pričala: »To je
bil najboljši pripomoček, da so nas druge
otroke pokorščine učili; njegov zgled nas
je vlekel."

Ko je Janez Marija opravil nauk za
pervo sveto obhajilo, izpremenil je svojo
službo, kakor je bila hišna navada. Do¬
slej je živino pasel; odslej pa je poma¬
gal svojemu očetu in starejemu bratu
Francetu na polji in pri drugih kmetij¬
skih opravilih. Iz tega časa je ohranjena
mična prigodba, ktera nam kaže, kolike
korenine je v njegovem sercu že pognala
sveta ljubezen do preblažene Device Marije:

Neki dan je s svojim bratom kopal
v vinogradu. Silno se je poganjal, pa
vendar ni mogel dohajati svojega brata.
Če je še tako hitel, Franc ga je prekosil,
ker si je mislil, da mora stareji tudi več
storiti. Na večer pride Janezek žalosten
domdv in toži svoji materi to nezgodo.
Drugi dan mu nekdo podari podobico Ma¬
tere Božje; ta podobica mu je bila v
spodbudo ter mu kazala pot. Ko je bil
zopet s svojim bratom na delu, položil
je to podobico pri kopanji nekaj stopinj
pred-se. Potem je začel kopati, pa zraven
Marijo prosil, naj mu pomaga, da ne bi
za bratom zaostal; ko je prikopal do Ma¬
rijine podobe, pobral jo je urno, pa jo
nesel nekoliko naprej in zopet na zemljo
položil. Prijel je motiko, pa kopal in
zraven tudi molil. Tako je delal celi dan
in posrečilo se mu je, da za bratom nič ni
zaostal. Še Franc se je moral dobro po¬
ganjati, da je Janeza dohajal; poparjen

12

178

je rekel, da je Mati Božja Janezu poma¬
gala, da je toliko storil, kakor on.

Ko je Janez Marija stopil v štirnajsto
leto, dali so ga stariši pobožnemu maš-
niku, župniku v Ekuli, da bi se kaj več
naučil. Seveda doslej ni bil izurjen v ved¬
nostih človeku potrebnih; toliko lepše pa
je bilo ozaljšano njegovo serce z Bogu
dopadljivimi čednostmi. Štiri prelepe last¬
nosti so bile od njegove perve mladosti
sem posebno vtisnjene v njegovo nedolžno
serce. In te so bile: Priserčna ljubezen
do preblažene Device Marije, velika po¬
nižnost, gorečnost za zveličanje bližnjega
in vedna, neusahljiva dobrotljivost do
ubogih in nadložnih ljudij. Te štiri čed¬
nosti so vodile celo njegovo življenje.

Spremimo ga zdaj v Ekulo. Bog je
v svoji modrosti pripustil, da se je Janez
Marija pri učenji potrebnih vednostij boril
z velikimi težavami. Bog mu ni dal ve¬
liko talentov. Le s trudom in počasi se
je zamogel kaj naučiti; kmalu pa je zopet
pozabil, tako da je le revno napredoval.
On, ki nevedne in slabe pred svetom iz¬
voli, da modre in mogočne sramoti —
On je tako hotel, da se je njegov slu¬
žabnik toliko bolj uterdil v ponižnosti ter
postal spretno orodje za poveličanje Bož¬
jega Imena.

Te težave pa niso zbegale ne učenca,
ne učitelja; le še bolj so ju oserčevale.
Marija pa tudi ni zapustila svojega ljub¬
ljenca, kteri se jej je toliko bolj pripo-
ročeval, kolikor teže se je učil. Vedno je
imel priserčno željo, da bi ga vzeli v se¬
menišče. Dvakrat so mu odrekli njegovo
prošnjo, ker ni dosti dobro dostal svojih
skušenj. Vendar ga to ni oplašilo; le še
je poskušal, dokler se mu ne posreči, da
ga sprejmejo. V bogoslovskih vednostih
pa je toliko napredoval, da je vsem so-
učencem bil prelep zgled resnične pobož¬
nosti. Njegova vera je bila tako živa in
čudna, da je vse Božje sprejemal z otro¬

ško priprostostjo, s tako neomahljivo go¬
tovostjo in s tako priserčnim veseljem,
da je ves gorel za versko resnico in bil
večkrat zamaknjen. Njegovo upanje v Božjo
previdnost je bilo tako terdno, da tudi v
največjih bridkostih nič ni opešalo. Nje¬
govo serce je tako gorelo v ljubezni do
Boga, da so vse moči njegove duše imele
le jedno sverho ali namen — Boga sa¬
mega. — Tako so ga pripeljale njegove
čednosti do zaželenega namena, da je bil
v mašnika posvečen.

Še kot mašnik je ostal poltretje leto
pri svojem učitelji, pri župniku v Ekuli.
Leta 1818. je bil izvoljen za župnika v
Arsu, ki je prav majhno mestice, nekaj
milj od Liona. Kakor vemo, pomagovala
je Mati Božja svojemu služabniku Janezu
doma pri obdelovanji očetovega vinograda;
tako mu je bila, tudi zdaj v Gospodovem
vinogradu vedno na strani. Z njeno pri-
pomočjo, pod njenim varstvom imel je
njegov trud v Arski župniji prečuden
uspeh. Kakor je bil Janez Marija doma
prelep zgled svojim bratom in sestram,
v šoli pa svojim součencem, tako je bil
skozi štirideset let do svoje smerti svetla
luč vsem mašnikom celega okraja.

Koj v začetku se je živo lotil težav¬
nega dela in se ni ustrašil nikakoršnega
truda, da bi pregnal dušno nemarnost, ki
je tisti čas prevzemala skoraj vso Francosko
in tirala v večno pogubo. Njegovi oče¬
tovski skerbi, njegovemu priserčnemu opo-
minjevanju se je posrečilo, da je od svoje
izročene mu črede odpravil razvade, ki
so se hudo protivile pravemu kerščan-
skemu življenju. Hudo mu je bilo, ko je
videl, da Gospodovih dnij ne posvečujejo,
da jih s hlapčevskimi deli skrunijo; zato
je opominjal in prosil tako dolgo, da so
njegovi župljani opustili hudo ukoreni¬
njeno napako. Druga razvada so bili ne¬
srečni plesi, ki so sercu dobrega pastirja
prizadeli veliko skerbi in bridkosti. Potem

179

ste bili v vasi dve gostilnici, kamor so
možaki preveč zahajali in veliko hudega
počenjali njemu v žalost.

Sveta molitev, neomahljiva serčnost
in stanovitnost mladega župnika je do¬
gnala, da so zopet posvečevali praznike
in opustili nevarne plese; pa tudi gostil¬
nice so postale prazne. Ko je z Božjo
pomočjo na mogočno priprošnjo prebla-
žene Device in Matere Marije s časom
poruval plevel in ternje zaterl, bilo je
treba očiščeno njivo posejati z rodovitno
pšenico; pa bilo je tudi treba na novo
setev izprositi mogočne rose Božje mi¬
losti. Zato je Božji služabnik vpeljal več
koristnih in dobrodelnih naprav.

Najprej je predelal hišo Božjo, žup¬
nijsko cerkev; podaljšal in ozaljšal jo je
lepo. Dozidal je pet kapel. Eno je po¬
svetil preblaženi Devici Mariji; drugo sv.
Janezu Kerstniku; tretjo sveti Filomeni,
ktero je poleg Matere Božje posebno ča¬
stil. Da bi Božjo službo, posebno o praz¬
nikih Matere Božje, obhajal kolikor le
mogoče slovesno, ustrašil se ni nobenega
truda. Prelepo mašno obleko, dragocene
preproge in mnogoteri drugi cerkveni kinč
si je znal pridobiti.

Ko je bil tako uredil hišo Gospodovo
in povzdignil službo Božjo, obernil je
svojo skerb na reveže in nadložne ljudi.
Posebno je skerbel za zapuščene otroke.
Njegova gorečnost za zveličanje duš, ze¬
dinjena z ljubeznijo do ubogih, je napra¬
vila dva ustava, ki sta obrodila veliko
dobrega. Te dve hiši ste bili samostan
„sester svetega Jožefa" in pa samostan
„bratov svete družine". Perva hiša —
„previdnost" so jej dejali — je bila pri¬
bežališče zanemarjenim dekličem; druga
pa za odgojo fantičev. Vsak dan je obi¬
skal te svoje rejenčke, da jih je učil ker-
ščanskega nauka in jih napeljeval k po¬
božnemu življenju. Pri skerbi za te revne
otroke pa ni pozabil druzih sebi izročenih

ovčic. Da bi nazaj ne zabredli v svoje
stare in slabe razvade, priporočal in
vpeljal je pogosto prejemanje svetih za¬
kramentov, kar so poprej v svoji nemar¬
nosti bili skoraj popolnoma opustili. Za
ženske je vpeljal bratovščino sv. rožnega
venca; za moške pa bratovščino presve¬
tega Rešnjega Telesa.

Ker je dobro vedel, da je molitev
najboljši pripomoček zoper grehe, pa tudi
najboljši studenec, po kterem nam tečejo
milosti Božje; pa ker je tudi skusil, da
je Marijina priprošnja zares mogočna,
zato je vsako soboto, pa tudi kteri dan
koli je mogel, v Marijini kapeli pobožno
opravljal daritev svete maše. Vsak dan
je molil v zahvalo po Marijini priprošnji
prejetih dobrot: „Bodi češčena nebes kra¬
ljica ..." Vsak večer je na prižnici molil
rožni venec neomadeževanega Marijinega
spočetja. Še preden je bilo neomadeže-
vano spočetje Marijino poterjeno v versko
resnico, deržal se je Janez Marija te svete
misli; ko je nezmotljivi glas cerkvenega
poglavarja to versko resnico oznanil, bilo
je njegovo veselje neizmerno veliko. „ Ko¬
lika sreča," je zaklical; „vedno sem mi¬
slil, da tega žarka še manjka bliščobi
katoliških resnic; to je bila reža, ki ni¬
kakor ni smela dalje ostati v sv. veri."
Da je pokazal svoje veselje zavoljo časti,
do ktere je bila ljuba Mati Božja po¬
vzdignjena ta dan, napravil je drago
olepšavo podobi nebeške kraljice. Kar je
le premogel, storil je Janez Marija, da
je pospešil češčenje Matere Božje. Na¬
peljal je svoje ljubljene ovčice, da so po-
vsodi obešali podobo preblažene Device
Marije. Po vsem Arsu so bile Marijine
podobe; nad vsacimi hišnimi vrati je vi¬
sela podoba Gospodove Matere.

Njegovemu sercu pa ni bilo zadosti,
da bi skerbel le za sebi izročeno čredo.
Njegova gorečnost za zveličanje duš gnala
ga je čez meje njegove majhne župnije;

12*

180

vdala mu je misel, da je ustanovil v Arsu
hišo misijonarjev. Premagal je vse za¬
preke, ktere se navadno stavijo tako ve¬
likodušnemu delu. Še pred svojo smertjo
je videl dognano to delo, ki bo dolgo
časa mnogim župnijam cele škofije delilo
dobrote, ktere tekd vsacih deset let po
svetih misijonih.

Zares veliko dobrega je storil Janez
Marija s temi svojimi napravami; pa še
več je storil ta sveti župnik s svojim pre¬
lepim zgledom. Občudovanja vredne so
bile čednosti, s kterimi je vsem svetil.
Njegove molitve, njegova ponižnost in
krotkost, njegova dobrotljivost, njegovo
uboštvo, njegova radodarnost in nje¬
govo ostro zatajevanje — vse te čednosti
so se toliko lepše svetile, kolikor bolj jih
je želel zakriti.

Ker je vsak dan le po enkrat zaužil
nekaj malega in mu je njegov škof pod
pokorščino zapovedal, naj jč vsaj dvakrat
na dan in enkrat vzame tudi malo mesa,
točil je zato solze, naj bi grešnik, kakor
se je imenoval, jedel meso in bil požrešen.

Daleč na okoli ga je vse spoštovalo.
Kakor je pa Janez Marija želel pridobiti
duše tudi zunaj svoje župnije, tako so
začeli verniki iz vseh stranij vreti k njemu.
Vsak bi bil rad videl svetega moža, vsak
bi bil rad slišal njegove priproste pa tako
pretresljive pridige; zlasti pa so silili k
njegovi spovednici. Spovedovanje je bilo
njegovo vedno delo. Zjutraj ob dveh, tudi
še poprej, bil je že v spovednici; in
zvečer ob devetih, tudi ob desetih je bil
še v njej. Cele trume vernikov so iskale
pri njem miru, tolažbe in sveta. Moč in
blagoslov svojemu delu si je izprosil po
preblaženi Devici Mariji. Tudi romarje
je pošiljal v Marijino kapelo, naj pri Ma¬
teri Božji za-se in za svojce izprosijo mi¬
lost resničnega spokorjenja. Kakor je Mati
Božja vsem ljudem in za vse čase, tako
je bil njen služabnik Janez Marija Vianej

njegovi domovini in tisti čas „pribeža¬
lišče grešnikov".

V svoji duši je bil vedno v Bogu zbran.
Njegovo telo je bilo slabotno, njegov
obraz tenak in bled, njegovi lasje redki,
kakor sneg beli in dolgi, njegovo široko
čelo gladko in odkrito, oči so bile glo¬
boko vtisnjene, pa svetle. Vedno je bil
gologlav. Shujšano telo so mučile razne
bolezni, ki mu niso pripustile nobenega
pokoja. Nekemu prijatelju je rekel, da
sleherni dan terpi za spreobernjenje greš¬
nikov, vsako noč pa za duše v vicah.

Kakih deset let pred svojo smertjo je
sveti mož v začudenje vseh pričujočih
vzel svoj klobuk, pokril se, dejal svoj
brevir pod pazduho in se napotil proč.
Njegov vikar, kterega so mu škof dali v
pomoč, ni vedel, kaj namerava; zato gre
za njim. Tudi njegova stara dekla je v
skerbi ter gre za njim. Gospod vikar
stopi predenj in ga vpraša: „Gospod oče,
kam ste se pa namenili?" On pravi:
„ Dosti dolgo sem za druge skerbel; mo¬
ram tudi na svojo lastno dušo kaj po¬
gledati." — »Imate li privoljenje od mi¬
lostnega škofa, da smete iti?" vpraša ga
g. vikar. Odgovori mu: »Vi že dobro
poznate ljudi te župnije ter imate pra¬
vico, da prevzamete skerb za nje." — V
puščavo se je namenil, da bi v samoti
skerbel le za svoje zveličanje. — Njegova
stara hišina mu vzame brevir. »Dajte mi
brevir nazaj; jaz vam to zapovem," pravi
sveti mož.

»Gospod oče, nikdar vam nisem bila
nepokorna," pravi dekla.

Gospod vikar se vstopi na ozko berv,
po kteri je mislil ubežati stari gospod,
da bi mu zabranil. Med tem so začeli
zvoniti in ljudje so priderli na kraj čud¬
nega prepira ter so jadikovali, jokali in
prosili. Slednjič pravi g. vikar: »Ako vi,
gospod oče, greste, pa tudi jaz ne osta-

181

nem tu; tudi jaz grem, in kaj bo potem
z vašo čredo?"

Svetega starčka polijejo solze; on
pravi: „Svoje župnije ne smem tako pu¬
stiti." Šel je nazaj.

Človeško hvalo, posvetno čast sovražil
je iz serca. Ako je v kakem pismu za¬
pazil le kolikanj hvale, bral ga ni več
naprej; v peč ga je vergel. Dobro se
mu je zdelo, vesel je bil, ako ga je kdo
grajal, nasprotoval mu, ali ga celo zani¬
čeval; kar se mu je tudi večkrat pripe¬
tilo. Njegovo ponižnost mu je pa Bog
povračeval s prečudnimi darovi, s kterimi
je poveličeval svojega zvestega služabnika.
Bog mu je dodelil dar spoznanja duhov
in dar prerokovanja. Večkrat je spoznal
serce in misli, tudi prihodnost njih, ki
so prišli k njemu. Na njegovo prošnjo k
preblaženi Devici Mariji in k sveti Filo-
meni jih je mnogo tudi telesno ozdra¬
velo. Brezštevilno, včasih prečudnih je
bilo spreobernjenj, ktera je ljuba Mati
Božja doveršila po svojem služabniku.

čisto naravno je torej, da so tega
svetega služabnika Božjega ljudje visoko
spoštovali; njegov sloves je šel daleč po
deželi. Kjerkoli se je le pokazal, obsuli
so ga verniki ter ga prosili, da jih je
blagoslovil. Srečni in veseli so bili, če
so se dotaknili le njegovega oblačila.
Kakor pa je bilo to spoštovanje in če-
ščenje nasledek njegovih velicih čednostij,
posebnega zasluženja in dejanj, tako ga
je pa tudi zadel drug navadni nasledek
resnične svetosti. Ta nasledek je bil so¬
vraštvo in napadi hudobnega duha, ktere
je Bog pripustil, da je svojega služab¬
nika v pravi ponižnosti ohranil. Koliko
je sveti župnik zato prestal, kako strašno
ga je nadlegoval satan, tega ni razodel
nikomur. Včasih je v pridigah ali tudi
v pogovoru omenil kaj malega, kar je
merilo na hudo moč, s ktero ga je na¬
padal peklenščak. Tako je enkrat o tem

rekel: „Glejte, satan in jaz sva si skoraj
pajdaša."

Vse hude boje pa je srečno premagal,
ker se je vselej zatekel v presveto Serce
Marijino. To neomadeževano Serce je bilo
njegova orožnica. Tu si je poiskal pri¬
pravno in vselej gotovo orožje za boj zoper
pekel; to pribežališče priporočal je tudi
drugim. Najraji je nasvetoval devetdnev-
nico k presvetemu Marijinemu Sercu. „ To¬
liko sem že iz tega studenca zajemal, da
bi v njem nič več ne bilo, ako bi ne bil
neusahljiv," dejal je večkrat. V svojih
ginljivih pridigah se nikdar ni utrudil;
hvalil je in hvalil to prečisto, prelepo,
dobrotljivo Serce, to preimenitno delo in
radost presvete Trojice. „BogOče,“ rekel
je, „z dopadenjem gleda na izverstno
delo svojih rok; Bog Sin časti Serce
svoje Matere, ki je studenec, iz kterega
je zajel presveto Rešnjo Kri, prelito v
naše odrešenje; in sveti Duh ima v njem
svoj tempelj. — Serce te Matere je le
ljubezen in usmiljenje; ono hrepeni samo,
da bi mi bili srečni. Kdor hoče biti usli¬
šan, naj se le na nje oberne. — Bog
nas je ljubil do smerti na križi; ali vendar
je bistvena lastnost Jezusovega Serca
sveta pravica. V Sercu Marijinem pa ni
nič druzega kakor le usmiljenje. — Kedar
stopiš v kako hišo, ogovoril boš njega,
kterega pri vratih dobiš. Prav tako! Glej,
preblažena Devica je pa nebeška vrata¬
rica. — Ako hočeš imenitni osebi kaj
podariti, storil boš to po kom, kterega
ona oseba ljubi, da boš tem gotovejše
dosegel milost, ktero želiš. Tako imajo
tudi molitve, po preblaženi Devici daro¬
vane, prav posebno moč; ona je edina, ki
nikoli ni žalila Boga."

Tako in enako je povzdigoval ta sveti
župnik preblaženo Devico Marijo. Kaj rad
je povedal to-le kratko prigodbico: „Bil
je svet mož, ki je vedno molil: ,Sveta
Marija, Mati Božja, prosi za-me, zdaj in

182

ob moji smertni uri!‘ Slišal je, da ga
je neki dan Mati Božja vprašala: ,Hočeš
li z menoj v nebesa iti?‘ ,0 seveda, v
nebesa, v nebesa, v nebesa!‘ zaklical je,
in tisti trenutek je umeri." Janez Marija
je s solznimi očmi pristavil: »Oj, kako
lepa smert!“

Štirideset let je Vianej delal v čast
Božjo in v čast svoje ljubljene Gospe in
preblažene Device Marije in pa v zveli¬
čanje svojega bližnjega. Zdaj mu je Go¬
spod naznanil: »Dobro, zvesti in modri
hlapec, pojdi v veselje svojega Gospoda!"
Do sive starosti je ostro živel; neutrud¬
ljivo je delal do zadnjih dnij in ni si
privoščil pokoja. Akoravno je hrepenel po
večnem miru in je bil misleč na nebesa
poln tolažbe in moči; vendar je goreč¬
nost za čast Božjo in za zveličanje duš
presegala vse njegove želje in vse njegovo
dejanje. Ko so ga vprašali: »Gospod
župnik, kaj bi si volili, ako bi vam Bog
na voljo dal, umreti in naravnost v ne¬
besa iti, ali pa še na zemlji ostati in za
spreobernjenje grešnikov delati?" — rekel
je po zgledu svetega Martina: »Mislim,
da bi ostal. “

Slednjič pa je njegova telesna moč
vendar le opešala; konec častitega moža
je bil ravno tako miren in priprost, ka¬
kor je bilo vse življenje njegovo. V petek,
29. mal. serpana 1859 je opravil še vsa
svoja navadna opravila. Imel je nauk, sedel
je šestnajst do sedemnajst ur v spoved¬
nici in je sklenil tudi ta trudapolni dan
z navadnimi molitvami. Ko pa pride do-
mčv, je bil tako slab in truden, da je na
stol sedel in vzdihnil: »Nič več ne mo¬
rem ! — Oh, ti grešniki bodo grešnika
umorili!" Misijonarji, ki so mu bili v
pomoč, pustili so ga, kakor je želel, sa¬
mega. Kaj se je godilo to noč, ne vč
nihče; zakaj nihče si ni upal, preiskovati
skrivnostij njegovih bedečih nočij, v kterih
sta se srečevala nebo in zemlja, ki sta

ga v njegovih velikih težavah in bolečinah
verstoma tolažila in mučila. Ob eni po
polnoči se je hotel vzdigniti po svoji na¬
vadi, da bi zopet šel v cerkev. Ali pre¬
velika slabost je premagala njegovo voljo.
Zaklical je; ko pridejo k njemu in ga
vprašajo: »Ali vam je slabo, gospod žup¬
nik?" rekel je: »Hudo; mislim da je
prišel konec mojega revnega življenja."
To je gotovo, da je vedel s posebnim
razsvetljenjem za čas svoje smerti.

V torek, 1. vel. serpana, je zaprosil,
da so ga prevideli. Vsa župnija se je
zbrala in jokaje so dobri ljudje spremili
presveto popotnico k svojemu ljubljenemu
duhovnemu očetu. Ko je zaslišal zvon,
ki je dal znamenje, da pride k njemu
Gospod, kterega je tolikrat in tako dolgo
molil, oblile so ga solze. — Nekaj ur
pozneje ga oblijejo nove solze, ki so bile
zadnje solze veselja; padale so na križ,
kterega mu je dal poljubiti njegov škof,
ki je urno prišel in se priril med joka¬
jočo množico do njega. V noči na 4. dan
vel. šerp, ob dveh zjutraj je brez smertnega
boja, lepo mirno, srečno umeri Janez Marija
Vianej, ter se preselil v nebeško domovino.

Njegovo telo so položili v kapelo sv.
Janeza Kerstnika, pri tisti spovednici, v
kteri je toliko vernikom podelil dušni mir.
Tu počiva ljubljenec nebeške kraljice;
čudeži pa se množijo pri njegovem grobu
dan na dan. Naj bi skoraj napočil dan,
ko bo Vsemogočni poveličal svojega zve¬
stega služabnika in ga bo sveta cerkev
svetnikom prištela. In da bi se mi vsi
ž njim skoraj v nebesih veselili; zato
prosi za nas ljubljenec Matere Božje, Ja¬
nez Marija Vianej ! (Mon. Ros. XI., Herz
M. BI. VIIL, Alfred Monnin.)

40. Sveta Klara.

(Umerla 11. vel. šerp. 1253.)

Sveta Klara je bila perva, ki je po¬
snemala sv. Frančiška Serafinskega v po-

183

polnem uboštvu in v ostrem zatajevanji.
Bila je rojena tudi v Asisi, kakor sveti
Frančišek; toda ednajst let pozneje, in
sicer 1. 1193. Njeni stariši, oče Favorin
in mati Hortulana, bili so imenitni me¬
ščani, premožni, pa tudi bogaboječi. Ko
Hortulana neki dan v cerkvi moli pred
podobo križanega Jezusa in kot pobožna
mati Gospoda prosi za srečen porod, sliši
čudne besede: „Ne boj se, srečno boš
porodila luč, ki bo svet razsvetila s svojo
svetlobo!“ Zato je svoji hčerki dala ime
„Klara “ — bliščeča. Stariši so jo od¬
ločili za posvetni stan; a po zgledu sve¬
tega Frančiška je Klara sklenila, zapu¬
stiti vse posvetno in služiti le Kristusu
samemu. Že v pervi mladosti je poka¬
zala, da je izvoljena posoda milosti Božje.
Boljša jedila si je pritergala ter jih de¬
lila zapuščenim, revnim otrokom. Naj¬
ljubše delo jej je bila molitev. Njeno ne¬
dolžno serce ni bilo navezano na nobeno
posvetno reč. Po svojem stanu in po
takratni šegi je imela bogato, drago ob¬
leko, ali pod to je nosila ostro spokorno
oblačilo.

Sveti Frančišek je očitno učil pokoro.
Kedar ga je Klara slišala, očitala si je,
da je tako slaba in še toliko navezana
na ta svet, kterega moremo le kratek
čas uživati in ki nam dela toliko brid-
kostij in težav. Neizrečeno rada bi bila s
svetim možem govorila; ali v svoji de¬
viški sramežljivosti si ni upala. Slednjič
jo vendar neka bogoljubna žena pripelje
k svetemu Frančišku; on pa je že veliko
slišal o njeni resnični pobožnosti ter je
silno želel, to lepo dušo odtergati svetu
in jo posvetiti Kristusu. Sveti mož jej
pokaže goljufivost in minljivost vsega po¬
svetnega ter jo nagovarja, naj svojo de¬
viško čistost daruje svojemu Zveličarju,
Jezusu Kristusu. Pri gorečih besedah
služabnika Božjega tajalo se je njeno serce
v sveti ljubezni; spoznala je, kako neči-

muren je svet s svojim bleskom; vnela
se je le za Jezusa in za veselje nebeško.
Njen sklep je bil storjen, da hoče od¬
mreti svetu in živeti le za Kristusa. Po
razodenji Božjem jej sveti Frančišek na¬
znani, da jo Gospod kliče k popolnosti
in da bo voditeljica ženskemu spolu. Klara
je razumela besede svetnikove ter je le
vprašala, kedaj sme v samostan stopiti?
Frančišek jej odloči cvetno nedeljo. Po
njegovem naročilu gre Klara v cerkev v
svoji dragi obleki, da z drugimi ženami
vred prejme blagoslovljeno palmo iz ško¬
fovih rok, kakor je bila navada. Ko po¬
kleknejo druge gospe na zgornjo oltarno
stopnico, kleči Klara v svoji deviški bo¬
jazljivosti spodaj pred oltarjem. Škof pa
stopijo k njej ter jej podajo palmo, v
znamenje zmage, s ktero je premagala
svet. Prihodnjo noč pa gre skrivaj iz
očetovske hiše, z nekterimi enako misle¬
čimi tovaršicami k cerkvi Matere Božje
— k Porcijunkuli, — kjer so bratje sve¬
tega Frančiška obhajali službo Božjo. Ko
spojejo pesem „Pridi sveti Duh!“ ....
sname Klara svoj lišp z glave, razpusti
svoje lepe dolge lase, da jih odrežejo,
odloži drago obleko in prejme iz rok sve¬
tega Frančiška spokorno platneno obleko,
ktero si z vervico prepaše; to se je go¬
dilo na praznik svetega Jožefah 1212.;
Klara je bila v devetnajstem letu. Ker
pa sveti Frančišek ni imel še nobenega
samostana svojega reda za nune, poslal
je njo in njene tovaršice v nunski samo¬
stan svetega Benedikta pri svetem Pavlu,
kjer so jih prijazno sprejeli. Tako je bilo
prav in spodobno, da se red čistih devic
ni začel na drugem kraji, kakor na dvoru
tiste, ki je perva in ob enem bila Mati
in Devica; to je bil kraj, kjer je svoj
srečni začetek imela vojna ubogih za¬
voljo Kristusa, pod vodstvom svetega
Frančiška, da očitno vidimo, da sta bila
obadva reda — za moške in za ženske

184

— ustanovljena v hiši Matere milosti
Božje.

Ko stariši in znanci silijo, da bi jo
nazaj spravili, reče jim serčno: „ Vedite,
da se ne bom nikdar drugemu ženinu
udala, kakor le Jezusu Kristusu; da ne
bom drugačne obleke nosila, kakor le to
spokorno oblačilo. Prostovoljno in premiš¬
ljeno sem ga izvolila ter ga ne bom za¬
pustila nikoli več.“ Ta resnobni odgovor
je oplašil njene nasprotnike, da so od-
jenjali.

Kmalu potem jo je poslal sv. Fran¬
čišek k cerkvi svetega Damijana; urno
se je oglasilo več bogoljubnih devic, ki
so si k sercu vzele besede svetega Pavla:
»Neomožena in devica misli, kar je Go¬
spodovega, da bi bila sveta na telesu in
na duhu ... Kdor omoži svojo devico,
prav stori; in kdor jene omoži, bolje stori. “
(I. Kor. 7, 34. 38.)

Sveta Klara je priserčno želela, da
bi se tudi sestra Neža odpovedala neči-
murnemu svetu; molila je za njo. Kmalu
pravi Neža, ki je včasih obiskala svojo
sestro Klaro, da jej v samostanu vse do-
pade, in da se jej vedno bolj studi svet
in da se bo tudi ponunila. Vedela pa je,
da jej tega stariši nikakor ne bodo pri¬
volili, zato je tudi skrivaj šla v samostan.
Ko pa oče to zve, razserdi se hudo,
skliče nekaj sorodnikov ter hiti ž njimi
v samostan. Z divjo silo iztergajo štir-
najstletno deklico iz rok njene sestre
Klare. Ker se brani, udari jo neki so¬
rodnik gerdo za uho in nespodobno sune,
da se reva zgrudi na tla. Divjak jo zgrabi
za lase in sili Klaro, naj mu pomaga,
da jo izvleče iz hiše. Klara in sestra
Neža prosite, jokate se in vpijete; pa vse
nič ne pomaga. Ko jo do vrat privlečejo,
toži Neža: „Pomagaj mi sestra in nikar
ne pusti, da bi me odtegnili Gospodu
Jezusu Kristusu in tvoji preljubljeni družbi;
jaz hočem nevesta nebeška ostati!“ Klara

se v priserčni molitvi oberne k Bogu in
On jo prečudno usliši. Niso še privlekli
Nežike do mesta, kar je ne morejo več
premakniti. Njen stric je toliko zdivjal,
da jo je hotel z mečem prebosti. Ali
roka mu odreveni, da je premakniti ni v
stanu. Ni si vedel drugače pomagati, ka¬
kor da je prosil deklico, naj moli zanj.
Neža moli in stric je bil rešen. Vsi so
spoznali, da je tu roka Božja; zato so
odjenjali. Klara pa je prihitela in vzdig¬
nila toliko terpinčeno sestro; veseli
ste šli nazaj v samostan. Kmalu je sveti
Frančišek tudi Neži dal redovno obleko.

Po tej hudi poskušnji prišlo je obilno
tolažilo. Kmalu se je oglasilo več druzih
žen in devic, ki so želele pod vodstvom
svete Klare pobožno živeti. Tako je na¬
stal red frančiškank, ki so jih takoj ime¬
novali klarisinje. Prelepo in sveto življenje
svete Klare zaslovelo je daleč okoli. Ve¬
liko devic se je posvetilo Gospodu, tudi
zakonski so svetejše živeli. Možje so svo¬
jim ženam privolili stopiti v novi red in
sami so se podali v samostane sv. Fran¬
čiška. Prišle so kraljice in kneginje ter
so v družbi revnih žen Jezusu služile.
Najmlajša sestra Klarina, Beatrica, se je
pridružila in tudi mati Hortulana, ko je
postala vdova.

Sveta Klara je imela edino željo, da
bi bila služabnica vsem drugim nunam.
Sveti Frančišek pa jej je ukazal, da je
prevzela vodstvo vseh ženskih samostanov,
ki so se hitro množili. Ker je obljubila
popolno pokorščino svetemu očaku, udala
se je v to. Bila je pa svojim podložni-
cam prava, dobra mati, skerbna za njih
dušo in telo. Vsem je bila prelep zgled.
Njeno zatajevanje je bilo skoraj nadčlo¬
veško. Njena obleka je bila vedno pono¬
šena, najbolj revna. Obuteli ni imela ni-
kakoršne. Svoje nedolžno telo je prepa-
sovala s spokornim pasom. Na golih tleh
je ležala. V štiridesetdanskem postu pred

185

veliko nočjo in štirideset dni j pred sve¬
tim Martinom postila se je tako ostro,
da v pondeljek, v sredo in v petek čisto
nič ni uživala; druge dni pa le vodo in
malo kruha. Celo svetemu Frančišku, ki
je vendar tako spokorno živel, zdelo se
je to prehudo; zato je ukazal sveti de¬
vici, da je odjenjala od tolike ostrosti.
Njena hrana je bila molitev; ko je bila s
svojimi sestrami opravila navadne molitve,
ostala je le še v cerkvi in je večkrat celo
noč prebila v molitvi in v solzah, če se
je tudi podala k pokoju, vstala je na vse
zgodaj zopet in druge nune prijazno po¬
klicala k jutranji molitvi. Vedno je pri-
serčno opominjala svoje samostanske
sestre, da naj po svojem izvoljenem stanu
živijo, uboštvo in pokoro ljubijo. Tudi je
skerbela, da so včasih prišli v samo¬
stan pobožni in učeni učeniki, ki so nune
poučevali in k svetosti napeljevali.

Preobširen bi bil njen življenjepis, ko
bi opisoval, kako skerbna in dobra mati
je bila Klara svojim samostanskim se¬
stram. Naj le omenim njeno posebno lju¬
bezen do presvetega Rešuj ega Telesa. Ke-
dar ni mogla zavoljo bolehavosti iz po¬
stelje, šivala je rutice, na ktere mašnik
pri sveti maši poklada presveto Rešnje
Telo. Sebe in svoje sestre je imela za
resnične neveste Jezusa Kristusa v pre¬
sveti hostiji. Da je tudi Gospod res
ljubil sveto Klaro in njene sestre kot
svoje neveste, pokazal je, ko jih je rešil
napadov divjih Saracenov.

Ti neverniki so oblegali mesto Asisi
ter se grozili, da bodo napadli samostan
svete Klare. Sveta devica bila je bolna;
poprosi svoje sestre, da jo nesejo do sa¬
mostanskih vrat; naroči pa, da so tja pri¬
nesli tudi presveto Rešnje Telo. Ona
moli h Gospodu: »Ne prepusti, o Gospod,
divjim zverčm duš, ktere Tebe spoznajo,
in varuj služabnice svoje, ktere si s svojo
drago kervjo odrešil!“ Zaslišale so glas:

„Vedno vas bom varoval!“ — Bilje Go¬
spodov glas. Saraceni so se spustili v
beg; kteri so že po zidovji silili v samo¬
stan, tisti so oslepeli in v globočino po¬
padali.

Kako je sveta Klara ljubila Mater
svojega nebeškega ženina, kažejo besede
njene duhovne oporoke. Tu piše: »Va¬
rujmo se, da kako po lastnem zadolženji
ne odstopimo od zveličanske poti, ktero
smo nastopili, da ne delamo sramote tako
velikemu Gospodu in njegovi deviški Ma¬
teri .... Zato pripogibam svoja kolena
pred Očetom Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa, da nam dodeli tudi obstanek in
stanovitnost do konca, kakor nam je po
zasluženji prečastite in svete Device Ma¬
rije, svoje Matere, dal dober začetek!"

Pa tudi preblažena Devica Marija lju¬
bila je sveto Klaro kot svojo hčer. Ko
je na zadnjo uro svojim sestram pripo-
ročevala ljubezen do uboštva in je Boga
hvalila za prejete dobrote, reče sama
sebi: »Pojdi, moja duša, brez skerbi; saj
imaš dobrega vodnika na poti: Njega, ki
te je stvaril, te posvetil in obvaroval ter
te, kakor mati svoje dete, vodil s priserčno
ljubeznijo." Oberne se zdaj k svoji lastni
sestri Neži in pravi: »Ne vidiš li kralja
vsega veličastva, ki ga jaz vidim?" Ko
se Neža ozre proti vratom, vidi veliko
množico belo oblečenih devic, ki so imele
zlate krone na svojih glavah. Najlepša
med njimi je bila obdana s tolikim ble¬
skom, da se je ponočna temo ta izpreme-
nila v svetel dan. Stopila je preblažena
Devica Marija k smertni postelji. Objela
je sveto Klaro in vzela je iz rok ene
svojih nebeških spremljevalk predrago
svatovsko oblačilo nebeško ter je razger-
nila čez posteljo umirajoče neveste Go¬
spodove. To je bila predpodoba veliča¬
stva, ktero jej je bilo pripravljeno v ne¬
besih. Šla je k svoji nebeški Materi v
veselje Gospodovo 11. vel. serpana 1253.

186

Zavoljo veliko čudežev, ki so se godili na
njenem grobu, prištel jo je papež Alek¬
sander IV. svetnicam.

Ko sem 3. rožnika 1877 v Asisi na
grobu svetega Frančiška bil opravil sveto
mašo, obiskal sem tudi grob svete Klare.
Zraven njenega telesa je tudi glava njene
svete sestre Neže in razpelo, ktero je imel
sveti Frančišek. (Bollandisti.)

41. Zveličani Janez Berhmans.

(Umeri 13. vel. serpana 1621.)

Trideset let po smerti svetega Aloj¬
zija je Marija, nebeška kraljica, peljala
v nebesa drugega nedolžnega mladeniča,
kteri jo je priserčno ljubil cčlo svoje
življenje.

Ta angeljski mladenič bil je Janez
Berhmans, v Distheimu v Belgiji doma.
Njegovi stariši, Janez Berhmans in Eli¬
zabeta Hove, bili so revni, a bogati lepih
kerščanskih čednostij. Bog jim je dal
sinčka dnč 13. sušca 1599 na sobotni
dan, ki je od nekdaj posvečen Materi
Božji. Drugi dan, v nedeljo, bilo je dete
kerščeno, dali so mu ime svetega Janeza
Kerstnika. Oče in mati sta si združeno
prizadevala, da otroku vcepita svetost.
Njegov pobožni oče je po materini smerti
zapustil ta svet in se dal v mašnika po¬
svetiti. Mali Janezek nikoli ni jokal v
otročjih letih; bil je vedno pohleven in
tudi v bolezni miren in poterpežljiv. Ko
je v sedmem letu začel v šolo hoditi,
vstajal je na vse zgodaj in stregel pred
šolo pri treh, tudi štirih svetih mašah,
da bi si izprosil potrebnega blagoslova
od nebeškega Očeta, kakor je sam rekel.
Nič otročjega ni bilo na njem. Posebno
rad je molil sveti rožni venec, s kterim
se je vsak dan priporočal svoji nebeški
Materi. Ako je iz šole prišel domov in
so bila hišna vrata zaperta, šel je v cer¬
kev in molil sveti rožni venec. Bil je ne¬

izrečeno sramožljiv. Nihče se ga ni smel
dotakniti, tudi moški ne. Imel je bister
razum in izversten spomin.

Ko je hodil v šolo, romal je prav
rad k čudodelni podobi naše ljube Gospe
na pusti hrib Asprikol, eno uro hoda.
Tukaj je velikrat molil, priporočal se pre-
blaženi Devici Mariji in premišljeval njene
visoke in skrivnostne čednosti. V šoli pri
jezuitih se je pripravljal na duhovski stan.
Njegovi součenci so občudovali spodbudno
in čisto obnašanje, ki se je razodevalo na
njegovem obličji, kakor da imajo pred
seboj angelja v človeški podobi.

Neizrečeno je bil vesel, ko so ga spre¬
jeli v bratovščino Marijinega varstva. Tako
lepo se je obnašal, da je s svojim zgle¬
dom privabil v to bratovščino veliko
druzih mladeničev; vsi so bili goreči slu¬
žabniki Matere Božje. Postil se je vsako
soboto in pred vsacim praznikom Marije
Device; vsak dan je molil dnevnice v
čast Materi Božji. Pervi dan meseca je
hodil k vodji bratovščine ter ga prosil,
naj mu pove, kaj posebnega naj stori v
čast Materi Božji in kterih pomanjklji-
vostij naj se varuje. V tem času je storil
obljubo vednega devištva v čast svoji pre-
Ijubljeni nebeški Materi Mariji. To je
storil po zgledu svetega Alojzija, čegar
življenje je večkrat prebiral. Po njegovem
zgledu je sklenil, svet zapustiti in stopiti
v red Jezusov, v kterem so preblaženo
Devico posebno častili. Da bi spoznal
voljo Božjo, priporočal se je prav pri¬
serčno Materi Božji dobrega sveta. Imel
je prihranjenih 25 goldinarjev. Tretjino
je razdelil ubožcem; drugo tretjino je
dal za svete maše v čast Materi Božji v
cerkvi svetega Petra v Mehelnu, kjer je
hodil v šolo; tretjo tretjino pa v čast
naši ljubi Gospej na Asprikolu. Takrat so
na Angleškem jezuite neusmiljeno prega¬
njali in morili. Tudi Janez je imel pri-
serčne želje, da bi si zaslužil krono mu-

187

čeniško. V sedemnajstem letu je pisal
svojim starišem, naznanjajoč jim svojo
obljubo, in se je podpisal: „Jezusa Kri¬
stusa in vaš sin Janez."

Kot novinec je tako lepo živel v sa¬
mostanu, da so rekli, če so hoteli koga
pohvaliti, da je drugi Berhmans. Nje¬
govi sonovinci so ga spoštovali, imeli kot
angelja ter njegovo nedolžno življenje
pripisovali priprošnji Matere Božje, ktero
je Janez častil in posnemal z vso mo¬
gočo ljubeznijo. Eden novincev je nekdaj
rekel: Ko je Marija na Asprikolu začela
čudeže delati, storila je tudi čudež v Dist-
heimu; ker tu se je prikazal angelj v
človeški podobi. — Najljubše mu je bilo
nositi slabo, obnošeno obleko, opravljati
najslabša dela in zavoljo kacega malega
pregreška kaj opominjanemu ali celo kaz¬
novanemu biti. Ko ga neki dan eden
sonovincev jako majhne pomanjkljivosti
opomni, bil je tega kaj vesel; zahvali
mu priserčno, moli zanj tri svete rožne
vence ter obljubi, da hoče vselej tako
moliti, kedarkoli ga bo kdo opomnil kake
storjene napake.

Zares serafinsko ljubezen je imel do
presvetega Rešnjega Telesa. Po sedem¬
krat na dan je je obiskal; in ko se je
ločil, prosil je svetega Alojzija in svetega
Stanislava, naj med tem namesto njega
častita Jezusa, dokler ne pride zopet nazaj.
Ko je molil, imel je svoje oči pobešene
in zaperte, svoje roke na persih skle¬
njene; njegovo telo je bilo negibljivo,
njegovo obličje kot spremenjeno.

Ko se je približal čas slovesne re¬
dovne obljube, ni mu bilo dosti, da je
sam svojo preljubljeno Mater Božjo prosil
potrebne pomoči; pisal je tudi svojemu
očetu, ki je bil med tem že mašnik, naj
opravi tri svete maše v čast sv. Duhu,
da bi ga potrebno razsvetlil na Marijino
priprošnjo, ker želi, tako je pisal, s slo¬

vesno obljubo z Jezusom križan biti s
tremi žeblji: uboštva, čistosti in pokorščine.

Po storjeni obljubi so ga njegovi
predniki poslali v Rim, da se še nauči
potrebnih vednostij. Kako lepo, kako ne¬
dolžno in sveto je živel v Rimu, to nam
popisuje njegov dušni vodnik. Ta piše:
„Za svetim Alojzijem ne poznam nobe¬
nega mladeniča, ki bi bil imel tako čisto
vest in bi bil tako popolno živel, kakor
ta Janez. Hrepenel je v vseh čednostih
popolen biti in se z vso vnemo učiti po¬
trebnih vednostij; to pa le zato, da bi
pospeševal čast Božjo in zveličanje svoje.
Da bi to dosegel, zdel se mu je najbolji
pripomoček, z vso natančnostjo spolno-
vati pravila svojega reda. Culo svoje živ¬
ljenje ni storil ne le nobenega smertnega
greha, ampak tudi majhnega ne. V spol-
novanji svoje redovne obljube je bil tako
natančen, da se ni imel nikoli nobenega
prestopka v tej reči obtožiti. Kar se nje¬
govega devištva tiče, kolikor vem, celo v
spanji ni občutil nobene najmanjše skuš¬
njave. Temu se pa ne bomo čudili, ako
pomislimo, da je pri svoji prelepi ne¬
dolžnosti z vso mogočo skerbjo pazil na
svoja čutila; da je svoje telo berzdal in
vedno mislil le na Boga in na svoje
učenje. Sam je zapustil zapisano obljubo:
„Na vekomaj zaveržem in prekolnem
vsako, tudi najmanjšo nepopolnost zoper
sveto čistost, bodisi nagnjenje do izbirč¬
nosti v jedi ali premalo skerbno čuječ¬
nost nad svojimi pogledi; kajti, kdor je
nečist, je slabši kakor hudobni duh. Ne¬
zmernost v jedi je sovražnica čistosti,
vzame dopadenje do svete molitve; razun
nečistosti ni gerje pregrehe, s ktero bi
redovniki dajali večje pohujšanje, kakor
je neizmerno hrepenenje po jedi. Naj¬
bolji pripomoček, da se serce čisto ohrani,
je pravo berzdanje svojih očij. “ V svojem
vsakdanjem premišljevanji dosegel je to¬
liko, da sem te misli, ako premišljujem

188

razsvetljenje njegovega uma in gorečnost
njegovega serca, da ga je vedno obda¬
jala Božja milost, da je tako vse delal
le v ljubezni do čednosti. In tak je bil
do konca svojega življenja." — K temu
pa je prav veliko pripomoglo njegovo
vedno češčenje Matere Božje. Vsak dan
je preblaženi Devici Mariji priporočeval
svoje devištvo in vsak večer je zmolil v
ta namen eno Češčeno si Marijo v čast
njenemu neomadeževanemu spočetju.

Ker je bilo njegovo serce prepolno
ljubezni do Marije Device, želel je tudi
drugim vcepiti ravno tako ljubezen. Zato
je kaj rad vpričo drugih glasno bral mične,
podučljive prigodbe o Materi Božji. Po¬
sebno rad je to storil bolnim sobratom.
Kedarkoli in kjerkoli je le mogel, storil
je kaj v čast Materi Božji. V sobotah
je posodo pomival iz ljubezni do nje, nosil
staro obleko, poljuboval pri mizi drugim
noge, revežem vesel hrano delil, posnažil
in nalil vse svetilnice po hiši. Pa to mu
še ni bilo zadosti. V Rimu je navada,
da redovniki otrokom in odraslim kar po
tergih in po ulicah oznanjujejo kerščanski
nauk. Neizrečeno je bil vesel, ko so mu
privolili, da je smel očitno učiti. Zdaj
je lahko po svojem sercu govoril o svoji
ljubi nebeški Materi. Neki dan nese s
seboj svoj stol, na kterem je hotel pri-
digovati. Postavi ga na tergu, kjer je
bila ravno cela druhal razuzdanih poba¬
linov, ki so igrali in se prepirali med
seboj. Hudobneži se zaderejo nad Jane¬
zom, naj se le pobere s svojim stolom,
oni se mu ne umaknejo; igrati hočejo,
ne pa njegovih pridig poslušati. Janez
ne reče nič; mirno gre v bližnjo cerkev
Matere Božje in vzdihuje k preblaženi De¬
vici Mariji. Kmalu pa pride nazaj ter hoče
pridigati. Njegov tovariš mu odsvetuje
ter ga opominja, naj pazi, da mu hu¬
dobni pobalini kaj hudega ne storč. Janez
pa pravi: »Na pomoč Matere Božje se

zanašam, da bodo svojo igro popustili in
me poslušali, ko me bodo zagledali."
Komaj stopi na svoj stol, na mah po¬
tihne ves šum in vsi ga pazljivo poslu¬
šajo, dokler jih uči. Po končani pridigi
ga spremijo do samostana. Njegove pri¬
dige so vselej obrodile veliko sadu, ker
je vselej dobro premišljeno govoril; ko
pa je svoj govor končal, obernil se je
vselej k podobi Matere Božje, ktero je
imel s seboj, ter Marijo priserčno prosil
za pomoč, da bi zamogel spolnovati svoje
sklepe; podobo je z vso ljubeznijo deset¬
krat, dvanajstkrat poljubil.

Tako je Janez pri vsaki priliki po¬
kazal, kako priserčno ljubi in časti svojo
nebeško Mater. »Zato je bil rojen, da je
širil in množil češčenje Matere Božje,"
pravi njegov življenjepisec. Ko ga je tisti
večer pred njegovo smertjo nekdo vprašal,
kteri pripomoček se mu po njegovi skušnji
zdi najbolji, da človek zadobi duhovno
popolnost, odgovoril je: »Ljubezen in če¬
ščenje Marije Device; ona je pomočnica
svetosti in učenosti. Preblažena Devica
Marija je moja Mati. Ako Marijo ljubim,
gotova mi je stanovitnost v poklicu, go¬
tovo moje zveličanje; prejel bom od Boga,
karkoli le hočem; tako sem skoro vse¬
mogočen. Slehern človek mora imeti kako
zavetje; jaz pa gotovejšega ne poznam,
kakor presvete rane Kristusove in zavetni
plašč Matere Božje." — Ko so ga vpra¬
šali, kaj počne ob času suhote in zapu-
ščenja? rekel je: »Molim in nisem len;
vse pa poterpežljivo prenašam in se za¬
tečem v naročje Matere Božje." Vsak dan
je molil zraven rožnega venca in dnevnic
naše ljube Gospe še lavretanske litanije
in vzdihljej: »Blagor telesu, ki je nosilo
Sina večnega Očeta!" To verstico je vsak
dan ponovil devetkrat, v spomin deveterih
mesecev, ktere je Kristus preživel v te¬
lesu preblažene Device. — Kaj rad se
je pogovarjal o častnih naslovih prebla-

189

žene Device; ko nihče ni vedel več kaj
povedati, navedel je on še veliko pre¬
lepih hvalnih izrekov. Posebno je častil
neomadeževano spočetje Marijino. Da se
hoče za to Marijino čast vedno poganjati,
zavezal se je pred zakramentom presve¬
tega Rešnjega Telesa tako-le: „ O Marija,
jaz Janez Berhmans, najnevredniši sin
Jezusove družbe, obljubim tebi in tvojemu
Božjemu Sinu, kterega tu pričujočega
molim, da vselej verujem in terdim, da
si brez madeža izvirnega greha spočeta;
ako sveta cerkev drugače ne bo zapove¬
dovala. “ To zagotovilo so pozneje izro¬
čili kardinalu Belarminu. Ko ga kardinal
prebere, pravi: »Pač blaga misel, zares
mila iznajdba, da je tako zastavil in pod¬
pisal svojo zvestobo. Jaz mislim, da je
Mati svojemu sinu to razodela, da bi se
za njo potegoval. “

Kedar je Janez sebi ali drugim hotel
kaj izprositi, zapisal je tako-le: »Ako mi
bo preblažena Devica spolnila mojo željo,
zmolil bom njej v čast tri svete rožne-
vence, ali si pa bom toliko zatajevanj
naložil." Potem je to pisemce obesil na
podobo Matere Božje, pred ktero je na¬
vadno molil. — Ker je toliko ljubil Marijo,
ljubil je tudi sveto Ano in deviškega že¬
nina svetega Jožefa. O svetem Jožefu je
rekel, da ga ni nikoli prosil česa, česar ne
bi bil prejel.

Preblažena Devica Marija mu je nje¬
govo priserčno ljubezen povračala že tu
na zemlji. Obvarovala ga je vsega oma-
deževanja na duši in na telesu. Smertno
uro pa ga je branila pred zalezovanjem
hudobnega duha ter mu izprosila srečno
zmago.

Na god svetega Ignacija so mu dali,
kakor je navada v Jezusovem redu, malo
podobico, na kteri je bil zapisan izrek
svetega pisma: »Čujte in molite, ker ne
veste ne ure ne dneva!“ Ta izrek se je
zdel Janezu nebeški opomin, da bo kmalu

umeri. Pet dnij pozneje je res zbolel in
moral se je vleči. Strežaj ga vpraša, če
li kaj želi. On pravi: »Vroki Gospodovi
smo; kakor njemu dopade, hočemo sto¬
riti in terpeti!" Merzlica hudo pritiska;
podelili so mu sveto popotnico. Prosil je,
da je smel na tleh prejeti svojega Zve¬
ličarja. Ko pride prednik samostanski s
presvetim Rešnjim Telesom, spravi se
Janez z velikim trudom na kolena in go¬
vori v sveti ljubezni: »Verujem in spo¬
znam, da je tu pričujoč pravi Sin vse¬
mogočnega Očeta in preblažene Device
Marije. Spoznam, da hočem umreti kot
zvest sin svete matere katoliške, apostol¬
ske in rimske cerkve. Spoznam, da ho¬
čem živeti kot pravi sin Matere Božje.
Spoznam, da hočem živeti in umreti kot
dober sin družbe Jezusove." Potem je
ljubeznivo prejel sveto obhajilo in sveto
poslednje olje.

Oče vodja ali prednik gre, da opravi
zanj daritev svete maše. Med sveto mašo
reče Janez: »Oče vodja se bojuje za me
kakor Jakob." Oče vodja pride k njemu
in mu pravi: »Jaz sem se pred Gospo¬
dom nekoliko potožil, ker te nam hoče
tako hitro vzeti." Janez se nasmehlja in
pobesi pohlevno svoje oči. Ko pa vodja
odide, odgovori: »Oče vodja se bojuje za
me, pa ne bo nič opravil."

Ker je hotel po vsem posnemati sve¬
tega Alojzija, prosil je, naj mu berejo,
kako je umeri sveti Alojzij. Slišavši, da
je Alojzij zapel zahvalno pesem, ko so
mu omenili, da bo umeri, odmolil je tudi
on s pričujočimi zahvalno pesem. Strežaj
mu pravi, da se bliža koncu; v roko
vzame podobo križanega Jezusa, sname
sveti rožni venec z vrata, na kterem ga
je nosil in zaprosi še redovnega vodila;
ko vse troje derži v rokah, reče posebno
vesel: »To troje mi je najljubše; s tem
rad umerjem." Vse troje poljubi in na
svoje serce položi. Nektere, ki so ga

190

obiskali, opominjal je prav ljubeznivo.
Večkrat je ponovil, naj Mater Božjo po¬
sebno ljubijo, naj radi molijo in natanko
spolnjujejo redovna pravila.

Prosil je, naj molijo molitve za umi¬
rajoče; ker pozneje, je rekel, ne bo več
časa. Po končanih molitvah je hotel ne¬
koliko zaspati, ker pa ni mogel, začel je
z milim glasom peti: „Ave maris stella!"
...Ko je prišel do besed: »Monstra te
esse matrem...“, skaži se mi Mater!
urno se vzdigne. Strežaj ga opomni, naj
se ne trudi; on pa dč: »Zdaj se moram
oserčiti." Eden sobratov omeni: „Zdaj je
čas ljubiti Jezusa in Marijo, ktera si v
življenji ljubil." „„0  tudi ob smerti ju
hočem ljubiti, ““ odgovori on. „„Ko bi
imel tisoč sere, ljubil bi ju ž njimi.""

Med takimi pogovori se bliža polnoči;
zdelo se je, da bi bolnik rad nekoliko
zadremal. Pričel pa se je boj. Na mah
se verže na sredo postelje, povzdigne
svoje oči proti nebu, gleda zmedeno in
s tresočim glasom zavpije: „Ne, tega ne
storim! Jaz naj bi Gospoda žalil? O
Marija, tvojega Sina nočem žaliti! Proč
od mene; tega nočem; raji tisočkrat, raji
stotisočkrat umerjem!" Njegovi sobratje
priskočijo; vidijo, kako se z obema ro¬
kama brani. Urno pa zakliče: „Poberi
se satan; saj se tene bojim!" Pričujoči
molijo in ga z blagoslovljeno vodo kro¬
pijo. On vzame zopet sveti križ, redovno
vodilo in malo puščico s svetinjami in
pravi: „To je moje orožje!" Večkrat po¬
navlja: „0  Marija, ne zapusti me; ne
pripusti, da bi bilo moje zaupanje osra-
moteno! Saj sem tvoj sin; ti veš, da sem
ti to prisegel!"

Ko je žila že slabo bila, poklicali so
še očeta vodjo. Še enkrat je očistil svojo
vest v zakramentu svete pokore; potem
je štiri ure nepremično gledal na križ.
Tako se je približal zadnji trenutek Ma¬
rijinega ljubljenčka. Zaprosil je, naj mo¬

lijo lavretanske litanije, ktere je združeno
molil. Pri besedah: Sveta devic Devica,
Mati prečista, Kraljica devic, nagnil je
pobožno svojo glavo, gotovo v sveti lju¬
bezni do deviške čistosti, ktero je neo-
madeževano ohranil s pomočjo preblažene
Device. Slednjič omagajo vse moči. Nje¬
gove nedolžne oči so obstermele gledaje
na križ, rožni venec in na redovno vo¬
dilo, kar je vse v rokah deržal, in z be¬
sedami: „Jezus, Marija!" izdihnil je svojo
nedolžno dušo dnč 13. velikega serpana
1. 1621.

Ko so njegovo telo prinesli v cerkev,
obsula ga je silna množica. Vsak je hotel
imeti vsaj majhen košček njegove obleke.
Kmalu je bila vsa obleka v drobnih koscih;
še z drugo so ravno tako storili.

Bog je svojega zvestega služabnika
poveličal z mnogimi čudeži. Le enega naj
omenim. Oseminštiridesetletna žena je
bila slepa. Bliža se merliču Janezu; z
njegovim perstom se dotakne svojih očij
in takoj zavpije: »Ozdravljena sem; vidim!"

Leta 1843. so vnovič začeli preisko¬
vati čudeže, storjene na njegovo prošnjo.
Marijinega meseca 1. 1865. je pisal ne¬
pozabni Marijin papež Pij IX.: Da bi v
teh hudih časih podali popolno predpo-
dobo v posnemanje današnji mladini, ktero
hudobneži zapletajo v svoje pogubilne
zanke, in da bi ji predstavili nebeškega
patrona, naj bi z njegovo pomočjo in
hrambo nepoškodovana ušla tolikim za¬
peljivostim; zato s svojo apostolsko ve¬
ljavo privolimo, da smejo verniki časti¬
tega Janeza Berhmansa imenovati zveli¬
čanega, da smejo njegove svetinje v splošno
češčenje izpostavljati in njegovo podobo
z žarki dičiti.

Večkrat je rekel Marijin ljubljenec:
»Ako hočeš biti Marijin sin, pazi na de-
vištvo. Vsako soboto stori kaj v čast Ma¬
rijino!" (Cepari. Ott Mar.)

191

42. Sveti Štefan, ogerski kralj.

(Umeri 15. vel. serpana 1038.)

Po Ogerskem oznanovali so sv. vero
kmalu v začetku; ob času ljudskega pre¬
seljevanja pa je bila popolnoma zaterta.
Vse je malikovalo. Še le proti koncu de¬
setega stoletja je vnovič posijala mila luč
svetega evangelija, ko je sv. kerst prejel
Gejza, četerti vojvoda ogerski iz Arpad-
ske hiše; njega je njegova žena Šarolta
k temu pregovorila. Gejza je storil ko¬
likor je le mogel, da bi tudi svoje ljud¬
stvo spreobernil; vendar tega ni dosegel.
Ko je več časa premišljeval, kako bi svoj
namen dosegel, imel je čudne sanje; pri¬
kazal se mu je mladenič nadnaravne le¬
pote, ki mu je rekel: »Kar premišljuješ,
ne boš izpeljal; ker tvoje roke so s ker-
vijo omadeževane. Rojen pa ti bo sin, na
kterem bo počival Duh Božji; ta ga bo
vodil, da bo dognal, kar ti nameravaš v
zveličanje svojega ljudstva." Zelo enako
prikazen je imela njegova bogoljubna žena.
Pred porodom je videla pred seboj sve¬
tega Štefana, pervega mučenika. Rekel
jej je: »Pobožna hči, dete, ktero boš
zdaj porodila, bo sinček, ki bo nosil kra¬
ljevo krono. Ker hočem biti njemu varih,
daj mu pri svetem kerstu moje ime!“
Oba si povesta svoje sanje in zaupno
pričakujeta spolnitve Božje obljube. Tisti
čas je prišel na Ogersko sveti Vojteh ali
Adalbert, ki je bil škof v Pragi na Če¬
škem ; ko je Šarolta srečno porodila sina,
kerstil ga je škof Adalbert in mu je dal
ime Štefan. Razsvetljeni škof je znal
tako modro in previdno voditi zmožnega
mladeniča Štefana, da ga je vzgojil ne le
razumnega vojvodo, ampak tudi pobož¬
nega in svetega kristjana. Ker je bil
Adalbert sam velik častilec Matere Božje,
napeljeval je svojega učenca z besedo in
z zgledom, da je ljubil nebeško kraljico
in se v vseh reččh zanašal na njeno

mogočno pomoč. Kako zvesto je Štefan
spolnoval ta nauk svojega svetega uče¬
nika, kaže vse življenje njegovo.

Ogri so se terdo deržali svojih na¬
rodnih malikov. Da se niso očitno uperli
kerščanstvu, storil je le strah pred mo¬
gočnim in ostrim Gejzo. Ko je pa voj¬
voda leta 997. umeri, zavihrale so po
vsem Ogerskem zastave divje vstaje. Neki
sloveč velikaš je zbral veliko vojsko ter
vse pokončevaje bližal se glavnemu mestu
Strigonu. Štefan, še le dvajsetleten voj¬
voda, bil je v veliki zadregi. Njegovi
prijatelji mu nasvetujejo, naj na Nem¬
škem išče pomoči. Ali na Nemce se ni
mogel zanašati. V naglici je nabral zve¬
stih mu vojakov, kolikor je mogel, ter je
sklenil ž njimi sovražniku upreti se. Za¬
vest, da gre za čast Božjo, in terdno,
neomahljivo zaupanje na Marijo, ki je
mogočna kakor urejena vojska, dajalo mu
je serčnost in zanašal se je, da bo zmaga
njegova. Pri Stolnem Belgradu je zadel
na sovražnika, ki je bil veliko močneji,
nego on. Ko je pa bistroumno pregledal
položaj svojega nasprotnika, uredil je
svoje majhno kerdelo ter je svojim vo¬
jakom priporočil vojskni klic „Marija“.
— Strah Božji je šel pred zastavami
mladega vojvode, in sovražnik je bil po¬
polno potolčen.

Po tej čudoviti zmagi si je Štefan
pridobil veliko veljavo. Urno se je zdaj
lotil svoje svete naloge, da bi uvedel po
vsem Ogerskem zveličansko kerščanstvo.
Zato je poklical v deželo več učenih mož,
bogoljubnih mašnikov in gorečih misijo¬
narjev. Ustanovil je samostane, pozidal
cerkve in kapele in vpeljal kerščanske
šole. Da bi misijonarjem polajšal težavno
delo, potoval je večkrat po svojem kra¬
ljestvu, obiskaval mesta in vasi, uredil
vsakoverstne zadeve, preskerbel telesne
potrebe prebivalcem, ter jih je povsodi
ljubeznivo opominjal, naj zveličanskim

192

naukom misijonarjev ne zapirajo dalje
svojih sere. Njegova resnična ljubezen na¬
klonila mu je serca podložnikov ter jih
pripravne storila, da so radovoljno spre¬
jeli sveto kerščansko vero.

Ker je Štefan vedel, da mora sveta
cerkev urejena biti tudi na zunaj, raz¬
delil je deželo v deset škofij. Izvolil je
mnogozaslužne mašnike v škofe, ki so
imeli nadškofa v Strigonu. Ker mora pa
take cerkvene naredbe poterditi sveti oče
papež, odposlal je kmalu imenitno poslan¬
stvo v Rim do papeža Silvestra II. Razven
cerkvenih rečij so pa poslanci imeli še to
imenitno nalogo, izposlovati, da bi sv. oče
mlademu Štefanu podelili kraljevi naslov.
Takoj po zmagi pri Stolnem Belgradu so
hoteli vojaki Štefana za kralja kronati;
pa v svoji ponižnosti tega ni pripustil.
Zdaj pa je želel ves narod, ki je že bil
do malega sprejel sveto vero, naj bi bil
njihov vojvoda tudi kralj, kakor so bili
sosedni kerščanski poglavarji tudi kralji.
Papež Silvester je z veseljem sprejel oger-
sko poslanstvo; poterdil je vse cerkvene
naredbe; privolil je Štefanu kraljevo čast;
podelil mu je nenavadne pravice, poslal
mu zlato kraljevo krono in velik zlat
križ ter mu privolil, da smejo ta križ
pred njim nositi in da se sme imenovati
»apostolskega kraljaker je celo deželo
pridobil apostolski veri. Tako je postal
Štefan pervi kralj ogerski. Kolika radost
je bila po vsi deželi, ko pridejo poslanci
nazaj iz Rima. V Strigon so poklicali
vse škofe, opate in mogotce cele Ogerske.
Poslanci izročijo velikemu zboru pape¬
ževa pisma, ktera vsi stoje poslušajo. Na
papeževo povelje sta dva škofa mladega
Štefana mazilila za kralja ter mu kra¬
ljevo krono na glavo dejala v letu 1000.
Ob enem je bila kronana tudi njegova
pobožna žena Gizela, sestra nemškega
cesarja svetega Henrika. — Vsi ti srečni
uspehi pa mladega kralja niso storili pre¬

vzetnega. Toliko bolj se je potegoval za
čast Božjo; toliko bolj je zaupal na Ma¬
rijo, kteri se je vnovič slovesno pripo¬
ročil. Ko je prejel kraljevo krono, stopil
je pred oltar, padel pred podobo prebla-
žene Device na kolena, položil krono in
žeslo k nogam kraljici nebeški, v znamenje,
da v njene roke polaga vso svojo moč
in da sebe in svoje ljudstvo njej po¬
svečuje.

Potem je razposlal kraljevo pismo, s
kterim je naznanil svojim podložnikom,
da je izvolil Mater Božjo, Marijo, patrono
ogerski deželi, in da je vso deželo izročil
njenemu varstvu. V spomin vsega tega
je ukazal vliti zlat in srebern denar s
podobo Matere Božje; v njeno čast je
postavil cerkev, ki skoraj vse druge pre¬
sega s svojim bleskom. Njene notranje
stene so bile napolnjene z umetnimi po¬
dobami, tla s prelepim mramorjem vde¬
lana ; oltarne mize so bile iz vlitega zlata
in posejane z žlahtnimi kameni; taki so
bili zlati tabernakli in ciboriji. V cer¬
kveni zakladnici je bilo polno zlatih in
srebernih posod in predragih oblek z
zlatom in svilo vezenih. Ta preslavna
cerkev je bila v Stolnem Belgradu, kjer je
kralj navadno stoloval. Dolgo še potem
so v tej cerkvi venčali in pokopavali
ogerske kralje.

Poganstvo ni bilo še prav popolnoma
zaterto. Fevdni ali najemni knez na Er-
deljskem je ostal nevernik. Ker ni bil
zadovoljen z naredbami kralja Štefana,
sklenil je, z mečem zatreti kerščanstvo.
Miroljubni Štefan ni rad segel po orožji.
Ker je pa videl, da njegove prošnje nič
ne izdajo, da knez le zaničuje njegove
opomine, šel je na ustajnike ter jih srečno
premagal.

Odslej je bil dolgo časa ljubi mir po
Ogerskem. Ali še enkrat je pretila Ogerski
velika nevarnost. Cesar Konrad II. si je
domišljeval, kakor da bi ga bil kralj Štefan

193

nekaj razžalil. Z veliko vojsko pride proti
Ogerski. Štefan je vedel, da se s svojo
majhno vojsko ne more ustaviti toliki
sili. Iskal je pomoči; toda ne pri poze-
meljskih knezih, ampak pri Bogu in pri
preblaženi Devici Mariji. Po vseh cerkvah
celega kraljestva so opravljali očitne mo¬
litve. On sam se je s terdnim zaupanjem
zatekel k patroni Ogerske dežele ter jo
je priserčno prosil, naj varuje deželo, ki
je njena, in naj ohrani krono, ki je njej
posvečena. Klical je k njej: „0 velika
Gospa nebes in zemlje! ako ti je tako
dopadljivo, da bi sovražnik razdjal del kra¬
ljestva in pokončal na novo zasajeni vi¬
nograd tvojega Sina Jezusa Kristusa, ven¬
dar ne pripusti, da bi bilo tega krivo
moje prerevno zaupanje na te, ampak
razodeni, da ti tako hočeš imeti. Ako pa¬
stir zavoljo svojih pregreh toliko kazen
zasluži, naj sam terpi; nedolžne ovčice
pa naj ne bodo kaznovane zavoljo njega!“

Med tem pa ni opustil svojih vladar¬
skih dolžnostij; na vso moč je svoje vo¬
jake uril za boj. Že je prišel dan velicega
boja; sovražnik ga je bil že odločil.
Na mah pa se je cesar Konrad premislil
v začudenje vsega sveta in se vernil na
Nemško; to tako naglo, kakor da bi bil
popolnoma premagan in potolčen. Nihče
ni vedel, zakaj jo je tako urno nazaj po¬
bral. Cesar sam se je temu čudil in ni
vedel uzroka svojemu čudnemu obnašanju.
Kar je bilo pa cesarju zastavica, bilo je
pa jasno svetemu Štefanu. On je dobro
vedel, kdo je to čudo storil in tako mi¬
lostno odvernil nevarnost. Vesel gre s
svojo vojsko nazaj in slovesno zahvali
mogočno patrono ogersko.

Da se je po ogerski deželi sveta vera
tako urno širila in uterdila, k temu je
največ pripomogel prelepi zgled bogo-
Ijubnega kralja; ta je nadomestil, kar ni
zmoglo podučevanje in opominjevanje. Kar
mu je časa ostajalo od vladarskih opravil,

V. del.

molil je, premišljeval in opravljal dela
usmiljenja. Kdorkoli se je imel kaj pri¬
tožiti, vsakega je voljno in ljubeznivo
sprejel in poslušal; po moči je ustregel
vsaki pravični pritožbi; vdovam in siro¬
tam je bil skerben oče. Reveža ni praz¬
nega pustil, posebno, če ga je v imenu
„velike Gospe“ kaj poprosil. Celo sam
je po revnih kočah poiskal ubogih; več¬
krat je skrivaj delil dobrote, preoblečen
ali po noči, da ga ni nihče poznal. Oe
je tudi naletel na nehvaležneže, vendar
ni opuščal dobrih del. Saj je vse storil
le v čisti ljubezni do Boga in Marije.

Ko je neki dan zopet preoblečen šel
iz doma, da bi revnim ljudem delil svoje
darove, napadejo ga silni berači, nezado¬
voljni s podeljenim darom; na tla ga
veržejo, vzamejo mu ves denar, kar ga
je imel pri sebi ter hitro zbežijo. Kako
se je zdaj svetnik maščeval? Ko se spravi
na noge, ozre se proti nebu in pravi:
„ Poglej, o kraljica, moja preljubezniva
Gospa! kako delajo ž njim, kterega si ti
kralja kronala. Ako bi bili moji sovraž¬
niki, storil bi ž njimi, kar zahteva raz¬
draženost, ker so pa prijatelji tvojega
Božjega Sina, sprejmem z veseljem to za¬
ničevanje !“ Kako pač povzdiguje svetega
kralja to ponižanje!

Kerščanstvo se je po vsem Ogerskem
terdno in močno ukoreninilo; vendar je
mlado drevo potrebovalo skerbne odgoje.
Zato je pobožni kralj sam potoval po de¬
želi, da se prepriča, kako spolnujejo nje¬
govi podložniki dane jim zapovedi; da
vidi, ali se podučuje mladina zadostno in
prav, ali se obhaja služba Božja s spo¬
dobno slovesnostjo. Posebno pa mu je
bilo na tem ležeče, da so lepo častili
Marijo, patrono in varihinjo cele dežele.
Z veseljem je spoznal, da je plamen svete
ljubezni, ki je tako lepo gorel v njego¬
vem sercu, vnel tudi mnogo druzih sere.

13

194

Oanadski škof sveti Gerhard, po kra¬
ljevem zgledu napeljan, je posebno častil
nebeško kraljico Marijo. V svoji cerkvi je
posvetil Materi Božji v čast oltar, kte-
rega je ozaljšal na vso moč; predenj je
postavil sreberno kadilnico; najel je dva
poštena starčka, ktera sta vsako uro v
njo sipala dišečega kadila. Tu je oprav¬
ljal svojo jutranjo in večerno molitev, in
vsako soboto maševal na njem. Take do¬
kaze svete in priserčne ljubezni so sploh
vsi velikaši razodevali do nebeške kraljice.
Po svojih domačih kapelah so imeli po¬
dobe preblažene Device; noč in dan je več
svetilnic gorelo pred temi podobami. V
vojski so Marijine podobe imeli s seboj
ter v šotorih pred njimi opravljali svoje
molitve.

S časom je češčenje Marijino po vsem
Ogerskem doseglo tako visoko stopinjo,
da pri nobenem drugem ljudstvu ne to¬
like. Po zgledu svojega kralja iz samega
spoštovanja niso izrekovali Marijinega
imena; imenovali so Marijo le »našo ljubo
Gospo “. Ako so pa „ Marija“ izrekli, pri¬
klonili so se. Sveti kralj je  zapovedal,
da so po vsi deželi slovesno obhajali
praznik Marijinega vnebovzetja, in da so
pred vsemi Marijinimi prazniki imeli za¬
povedan post.

Kralj Štefan je svoje delo doveršil;
hrepenel je po svetih nebesih. Pa ker je
bil Bogu ljub, očistil ga je Vsemogočni
v peči bridkosti še bolj. Otroci so mu
pomerli v svoji mladosti. Ostal mu je
edini sin Emerik, ki je bil velik častilec
Matere Božje; pod njenim varstvom je
neomadeževan ohranil predragi zaklad,
svojo kerstno nedolžnost. Štefan je svo¬
jega sina že dobro podučil v potrebnih
vladarskih vednostih in mislil mu je na
praznik Marijinega rojstva 1031 prepu¬
stiti vladarstvo celega kraljestva. Sklepi
Božje previdnosti pa so bili drugačni.
Emerik je zbolel in šel tudi v nebesa k

svoji nebeški kraljici. Hudo je bilo očetu,
ko je izgubil sina, o kterem se je toliko
nadejal. V voljo Božjo ves udan, iskal
je pomoči zopet pri svoji „veliki Gospej".

Še večjo poskušajo mu je Bog poslal.
Huda bolezen ga napade; njegove telesne
moči tako opešajo, da je tri leta na po¬
stelji. To še ni bilo zadosti. On, ki je
vse svoje moči daroval svojemu ljudstvu,
ki je svoje podložnike obsipal z dobro¬
tami, doživel je gerdo, černo nehvalež¬
nost. Več velikašev se je vzdignilo zoper
njega. Najeli so morilca, naj bi ga po
noči umoril. Z ostrim bodalom se pri¬
plazi k njegovi postelji; ali nevidna moč
mu vzame bodalo iz rok; prosi usmiljenja
in ga tudi dobi.

Ko je Štefan čutil, da se mu bliža
smertna ura, pokliče škofe in mogotce
svojega kraljestva k sebi. Kakor skerben
oče jih opominja, naj bodo stanovitni v
sveti veri, zvesti apostolskemu sedežu;
naj ljubijo pravico, naj bodo vneti v mo¬
litvi in v češčenji Matere Božje. Potem
povzdigne svoje roke proti nebu in moli:
„0 moja preljuba, vse časti vredna Go¬
spa! ker si kraljica nebes in zemlje in
varihinja vsega sveta, zato tvoji ljubezni
in tvojemu varstvu priporočim sveto
cerkev z vsemi predstojniki in pastirji,
kteri jo vladajo, pa tudi to kraljestvo z
vso gosposko in z ljudstvom, ki v njem
stanuje, od kterih se zdaj poslavljam ;
svojo dušo pa v tvoje roke izročim."

Po prejetih svetih zakramentih je
umeri na praznik »velike Gospe", na
praznik vnebovzetja Matere Božje, kakor
je želel že davno poprej, 1. 1038. »Ma¬
rija" je bila njegova zadnja beseda.

45 let po njegovi smerti so odperli
njegov grob. Njegova desnica je bila še
čisto nestrohla, ker ž njo je storil tako
neizmerno veliko dobrega.

Oj naj ta veliki, kraljevi svetnik prosi
tudi za nas pri svoji »veliki Gospej"!

195

Naj pa še posebno prosi za svojo oger-
sko deželo, ki sedanje čase toliko potre¬
buje pomoči!

(Rohner. Innsbruck, Legende.)

43. Sveti Stanislav Kostka.

(Umeri 15. vel. serpana 1568.)

Ena najlepših cvetlic na vertu Jezu¬
sove družbe je sveti Stanislav Kostka.
Njegovi stariši so bili imenitni in pre¬
možni, na Poljskem doma. Rojen je bil
Stanislav leta 1550. Precej po sv. kerstu
se je njegovo obličje tako prečudno za¬
svetilo v nedolžnosti in svetosti, da je
njegov boter, razsvetljen in bogoljuben
mož, novorojeno dete v naročje vzel, po¬
kleknil in ga Bogu daroval; Bog je ta
dar milostljivo sprejel. Stanislav ni nikdar
služil svetu; vsega se je Bogu posvetil.
— Oj, da bi pač vsi stariši in botri
svoje novorojenčke Bogu in Materi Božji
takoj po porodu darovali!

Komaj je mali Stanislav mogel hoditi
in je še le nektere besede izgovarjal,
klečal je že večkrat na samotnem kraji,
svoje nedolžne ročice proti Bogu povzdi¬
goval in se mu priserčno izročeval. Več¬
krat je že v pervih letih rekel: „Jaz
nisem za časne reči rojen, ampak za
večne; na te moram misliti, ne pa na
one." Izmed vseh čednostij, s kterimi je
bilo ozaljšano to prelepo dete, svetila se
je najbolj njegova angeljska čistost. V
vsem njegovem obnašanji in na njegovem
obrazu se je toliko razodevala, da so se
vpričo njega celo nespodobneži zderževali
pregrešnih besed. Vsaka nespodobna be¬
seda ga je toliko prevzela, da je kar
obledel, stresnil se in je večkrat celo
omedlel. To se je vselej zgodilo, tako
da je njegov oče tuje goste vselej opomnil,
naj se varujejo vsake nespodobne besede
vpričo malega Stanislava, ker se boji za
življenje otrokovo.

Kdo mu je to prelepo čednost vlil,
kdo mu jo je neomadeževano ohranil?
Zgled in varihinja mu je bila Marija,
kraljica angeljev, kraljica devic. Stanislav
je preblaženo Devico imenoval svojo „Ma¬
ter". Pa tudi Marija je Stanislava ljubila
kot svojega sina, da so ljudje rekli: Kdor
hoče dobiti po Mariji kako milost, naj
jo išče po posredovanji njenega ljublje¬
nega Stanislava; imenovali so ga sploh
„pobožnega častilca Marijinega". Rekali
so: »Kdor Stanislava pogleda, ta se vname
ljubezni do Jezusa in Marije."

-»Štirnajstletnega pošljejo stariši na
Dunaj v šolo, v kteri so se izobraževali
mladeniči imenitnih rodbin; očetje jezuiti
so jo vodili v duhu svojega sv. reda. Tu
je bil Stanislav srečen; pasel in nasi-
Čeval je željo po pravi učenosti in res¬
nični popolnosti. V pismih, po kterih so
ga prišteli svetnikom, bere se: »Komaj
je Stanislav prišel v to šolo, že so ga
vsi imeli za svetnika. Kedar je sam molil
ali z drugimi bil pri službi Božji, bil je
s svojim prelepim obnašanjem, s svojo
pobožnostjo in sveto ljubeznijo do Boga
kakor angeljček nebeški. Njegovi součenci
so vedno gledali nanj in čudeč se pre¬
mišljevali njegovo angeljsko obnašanje.
Sami sebe so se sramovali, ko so opa¬
zovali njegovo čednost, ktera se je razo¬
devala ne le, ko je Stanislav opravljal
kako bogoljubno opravilo, ampak tudi ob-
čevaje z domačimi ljudmi. Njegovo živ¬
ljenje je bilo vsem prelep zgled popolne
svetosti.

Kogar pa Bog ljubi, temu d<i tudi
priložnost, da vedno napreduje v svoji
svetosti. Tudi čednost tega svetega mla¬
deniča je Bog poskusil v svoji modrosti.
Po duhu tistega časa odvzeli in zaperli so
jezuitom šolo. Stanislav je dobil posvet¬
nega učitelja ter moral s svojim bratom
prebivati v tuji hiši. Stan obeh sinov pre¬
možnih in plemenitih starišev je zahteval,

13*

196

da sta stanovala v imenitni hiši; bila je
lastnina nekega krivoverca, ki je bil
zaklat sovražnik svete katoliške vere.
Njegovemu bratu Pavlu je bilo to vse eno:
bil je posveten mladenič; dobremu Sta¬
nislavu pa je to bilo hudo, ker ga je pre¬
več oviralo na poti popolnosti. Vendar

vsi trudili, na svojo stran pridobiti mlade¬
niča. Ker se jim pa Stanislav ni udal,
pikali so ga  vedno in gerdo zaničevali;
celč suvali in tepli so ga; tudi brat Pavel
je bil zoper njega. Ali sveti mladenič se ni
nikdar nikomur pritožil zavoljo tega. Ko
je pa nevarno zbolel in je mislil, da bo

je srečno prestal
poskušnjo. V lju¬
bezni do Boga ni
nič prijenjal. Ka¬
kor prej, prejemal
je tudi zdaj več¬
krat svete zakra¬
mente ; malokdaj
je šel v kako družbo;
bal in ogibal se
je nečimurnih ve¬
selic. Njegovo ve¬
selje, njegovo ve-
drenje je bilo, go¬
voriti o prednostih
in posebnih last¬
nostih ljube Ma¬
tere Božje, ter
opisovati varstvo
in hrambo, ktero
Marija skazuje svo¬
jim častilcem. Ke-
dar je govoril o
Mariji ali je slišal
druge o njej go¬
voriti, svetilo se je
njegovo obličje sve¬
tega veselja; ke-
dar pa je slišal
peti „češčena si

kralji ca “, bil je z radostjo napolnjen.
Vsak dan je večkrat obiskal presveto
Rešnje Telo. Večji del noči je premolil
ali svoje telo pokoril; marljivo pa se je
učil potrebnih vednostij.

Tako sveto življenje je bilo seveda
tern v peti posvetnim hišnim prebivalcem;
bilo jim je vedno očitanje. Zato so se

umeri, prosil je
milo, naj mu pri¬
vedejo mašnika, ki
bi mu prinesel sv.
popotnico; to so
mu naravnost od¬
rekli ; bridko je
vzdihoval in Bogu
tožil svojo težavo.
Izročil se je Ma-
teriBožjiinpatroni
umirajočih, sveti
Barbari, ktero je
rad častil od mla¬
dih let. In glej!
Bog je velik čudež
storil v prid svo¬
jemu služabniku.
Prikaže se mu sv.
Barbara, ktero sta
spremila dva an-
gelja, ki sta mu
prinesla kruh živ¬
ljenja, sveto ob¬
hajilo. Njegov uči¬
telj je videl ta ču¬
dež. Stanislav pre-
jemši svojega Zve¬
ličarja bil bi rad
kar takoj umeri.

Zdaj pa se mu prikaže nebeška kraljica
z Detetom Jezusom v naročji. Ljubeznivo
se mu bliža ter mu pod& svoje Božje
Dete. Stanislav, poln nebeške radosti,
pritisne Jezuščka na svoje serce ter ga
sveto poljubuje. Ko pa mora Jezusa nazaj
dati njegovi preblaženi Materi, užali se
bridko; Marija pa ga milo pogleda in

Sveti Stanislav Kostka.

197

mu dč: »Moj sin, tvoja ura še ni prišla;
ako hočeš Jezusa imeti, moraš si ga pri¬
služiti z zvesto pokorščino in s popolno
udanostjo v njegovo voljo. Stopi v družbo,
ktera ima njegovo Ime; to je, kar on
zahteva od tebe in kar ti sporočim v nje¬
govem Imenu." Po teh besedah izgine
prikazen, izgine pa tudi njegova bolezen.

Stanislav se urno napoti, da spolni
povelje svoje nebeške Matere, kar je bila
že davno njegova priserčna želja. Pri
tem ga podpira beseda sv. pisma: »Kdor
očeta in mater bolj ljubi kakor mene,
mene ni vreden"; in »Boga moramo raji
ubogati, kakor ljudi“. Stariši in vsi nje¬
govi znanci so mu to oporekali in kolikor
moč branili.

Skrivaj je šel in po mnogoterih te¬
žavah je slednjič peš priromal v Rim.
Sv. Frančišek Borgia je bil takrat prednik
Jezusove družbe. Vesel je sprejel svetega
mladeniča. Kdo je bil bolj vesel, kakor
sv. Sanislav, ko je dosegel svoj namen?
Ako pomislimo, kako sveto je živel po¬
božni mladenič med svetom, mislimo si
lahko, kako popolno je bilo njegovo živ¬
ljenje še le zdaj, ko se je svetu odpo¬
vedal in se vsega slovesno posvetil Bogu.
Vodja novincev je rekel: „Jaz bi moral
biti njegov učenec, ne pa njegov učitelj! “
Te kratke besede nam pričajo o popol¬
nosti njegovih čednostij. Njegovo serce je
bilo tako vneto ljubezni do Boga, da je
skoraj medlelo. Marijo Devico je tako
priserčno ljubil, da se je vse čudilo.
Njeno Ime je bilo vedno na njegovem
jeziku; njeno Ime je bilo na vsaki strani
njegovih spisov. Vedno je govoril o tej
preljubljeni Materi; o njej govoriti bil bi
vedno rad druge poslušal. Vedno je na
njo mislil; ko so ga nekdaj vprašali:
„Ljubiš li Marijo?" zaklical je: „Oh! kaj
bi rekel? Marija je moja Mati; to se
vč, da jo ljubim!"

Zato je pa Mati Božja svojega ljub¬
ljenca kmalu vzela k sebi v nebesa. Nje¬
gova priserčna želja je bila, skoraj reše¬
nemu biti vezi tega življenja, da bi bil
skoraj pri Jezusu in pri Mariji gori v
svetih nebesih. Ta želja se mu je kmalu
spolnila. Še le deset mesecev je bil v sa¬
mostanu in že je rekel, da bo kmalu
umeri, akoravno je bil zdrav. Nekaj dnij
pred praznikom Marijinega vnebovzetja je
rekel enemu očetov jezuitov: »O moj oče,
kako veseli so pač bili svetniki tisti dan,
ko je preblažena Devica v sveti raj prišla!
Prepričan sem, da tudi svetniki v nebesih
obhajajo spomin tega dneva z veselim
praznovanjem; upam, da bom tudi jaz
pervi ta praznik obhajal s svetniki v ne¬
besih." Seveda mu ni nihče tega verjel.

Tako se je približal 10. dan velicega
serpana, god sv. Lavrencija. Stanislav je
bil zdrav in vesel. Prosil je pa sv. Lav¬
rencija, naj bi on razodel in priporočil
njegove želje Materi Božji; zapisal jih je
na listek tako-le: »Moja dobrotljiva in
mogočna Mati! bila si mi toliko milost¬
ljiva, da si vselej uslišala moje prošnje;
želim, tirjam in priserčno hrepenim, da
bi bil pričujoč pri praznovanji tvojega
slavnega vhoda. Nič več ne morem biti
daleč od tebe; pokliči me in vzemi me
k sebi!" Še tisti dan so vsi gotovo mi¬
slili, da je Marija uslišala njegove želje.
Nagloma je zbolel in se vlegel. Vesel je
rekel: »Moje želje so spolnjene; iz te
postelje ne bom več vstal; z dušo poj¬
dem v nebesa, da bom videl svojo ne¬
beško Mater."

Kakšno bolezen pa je imel? Malo ga
je zmrazilo; zdravniki so rekli, da ni
mogoče, da bi zavoljo tega moral umreti.
Bolj kakor merzlica ga je prevzela sveta
ljubezen, goreče hrepenenje po nebesih.
Tako pride 14. dan vel. serpana; vsi so
bili prepričani, da bo Stanislav res umeri;
večkrat ga je napadla neka omotica. Po-

198

delili so mu sv. zakramente za umirajoče.
Jokaje je prosil, da ga na tla položijo,
naj bi z vervjo okoli vratu umeri na golih
tleh, v znamenje resnične pokore. Nje¬
govi sobratje se gnetejo okoli njega, ter
mu dajejo naročila na Jezusa in na Ma¬
rijo. Vsem obeta, da bo lepo opravil;
vsakemu pa pravi: „Ljubi Marijo!“ Tako
se približa noč. Neki redovni oče ga
vpraša, kaj bo z rožnim vencem, kterega
v roki derži? On pravi: »To je ščit, s
kterim me veličastna Mati Božja, moja
priserčna Mati Marija varuje, brani in
krepča zoper smertne puščice.*

Ko je nastopil 15. dan vel. serpana,
izročil je angeljski mladenič svojo lepo
dušo v roke Stvarnikove. Rekel je še:
»Preblažena Devica, z angelji obdana,
gre mi naproti.* Komaj 18 let je imel.
Veliko čudežev se je zgodilo na njegovo
priprošnjo. Papež Benedikt XIII. ga je
s sv. Alojzijem vred prištel 1. 1726 svet¬
nikom. (Welsers Heimb.)

44. Častita Marija Viktorija Angelini.
(Umerla 16. vel. serpana 1659.)

Ta čudna devica je bila rojena v Rim¬
skem mestu leta 1590. Dali so jej ime
Merinda. Ko je bila še čisto majhna,
zagnal se je proti njej medved, ki se je bil
iztergal iz močnih verig. Merinda pa ga
pogleda, in medved je krotak ter liže
njene ročice. Petletna je že premišljevala
Kristusovo terpljenje; večkrat je po noči
na golih tleh čula v tem premišljevanji.
Nekoliko pozneje je storila obljubo vod¬
nega devištva. Iz ljubezni do svojega ne¬
beškega ženina postila se je ob suhem
kruhu ves adventni čas in vse petke.
Njena hrana, po kteri je hrepenela noč
in dan, bil je le kruh angeljski. Ni torej
čudo, da se je Gospod s svojo nevesto
zaročil in je petero drugih oseb videlo
blesk skrivnostnega perstana. Tako se je
znala zediniti z Gospodom, da je vse de¬

lala, kakor bi ga res gledala pred seboj;
tako velika in živa je bila njena vera v
pričujočnost Božjo.

Ta radost njenega lepega serca, da
je bila zmiraj v pričujočnosti Božji, pa
ni bila brez strahu. Bala se je, da jo
bodo njeni stariši v zakon silili; ko se
bo temu odrekla, da jih bo razžalila ali
celo razdražila, da jo bodo morebiti zato
hudo strahovali. Res se je tako zgodilo.
Pošten bogat mladenič jo je snubil pri
očetu. Oče jo takoj obljubi mladeniču in
razodene to tudi svoji hčeri v veseli nadi,
da bo Merinda radostno sprejela imenitno
ponudbo. Iz otroškega spoštovanja si ni
upala naravnost odreči se, da bi očeta
ne žalila. Kolikor bolj pa je oče silil na
to, toliko huje je bilo nevesti Gospodovi.
Slednjič jej oče zaukaže, naj da odločen
odgovor; pa jej tudi zagrozi s svojo ne-
voljo in z izgubo njegove očetovske lju¬
bezni, ako odreče.

Dobra Merinda se v tej hudi stiski
zateče k svoji nebeški Materi in k svo¬
jemu nebeškemu ženinu, in uterjena z
Božjo pomočjo, ponižna, vendar ne boječa,
odločno reče, da neče ponujenega ženina.
Saj je imela le to edino željo, da zveliča
svojo dušo. Ko jej oče le še prigovarja,
reče mu spoštljivo: „Ne govorite več o
nikakoršni, tudi najbolj srečni možitvi.
Jaz sem se že v otročjih letih zaoblju¬
bila Bogu in te svoje obljube ne smem
in ne morem prelomiti. Obljubila sem,
da bom svojemu nebeškemu ženinu zvesta
ostala do smerti; tako bom dosegla krono,
ki mi je ljubša, kakor vse, kar mi svet
ponuditi zamore.“

Ta serčni odgovor je tako razdražil
očeta, da je nespametno divjal in raz¬
sajal ter svojo dobro hčer celo pretepal.
Merinda se v solzah, kot nedolžno jagnje,
nič ne pritoži, ponovi svoj terdni sklep,
da hoče Bogu zvesta ostati in da je no¬
bena sila ne bo odvernila od tega. Ko-

199

likor huje so silili vanjo, toliko priserč-
neje se je oklepala svojega nebeškega
ženina.

Ker njen oče nič ni opravil ne s
prošnjo, ne z žuganjem, potlačila ga je
ta stanovitnost njegove hčere toliko, da
so se bali za njegovo življenje. Zato se
uboge Merinde loti mati; pomagata jej
pa še dva očetova brata. Mati jej začne
pripovedovati, kako sili v največjo ne¬
srečo, ker se možitvi odpove ali pa še
misli morebiti stopiti v kak samostan;
da se o tem ž njo nič ni bila pomenila;
torej brez privoljenja starišev dela tako
svojeglavno. Reče jej, da to ne more
drugače biti, kakor da jo je k temu pre¬
govoril nespameten človek; še je čas in
dolžna je popraviti svoje neopravičeno
obnašanje, če je tudi res obljubo storila;
saj lahko od papeža odvezo zadobi. Po¬
tem jej prav živo opiše neprenosno ostrost
redovnega življenja in pristavi, da jej ne
bo nikdar k temu dala svojega privo¬
ljenja. Opomni jo njene telesne šibkosti,
da ne bo mogla prenašati samostanskih
zatajevanj. Kakor vč in zna, jej očita,
da je ona kriva, da oče tako razsaja in
se ne more potolažiti. Opomni jo, kaj
bodo sorodniki rekli; vse jo bo zaniče¬
valo. Nasproti jej na široko opisuje bli-
ščobo, čast in prednosti, kterih si lahko
prisvoji. Tudi jej kaže imenitnost in vi¬
sokost, v ktero bo s svojo zaročitvijo
povzdignila celo hišo. Pripoveduje, kako
jo mladenič ljubi, da noče nobene druge.
— Vse to in kar le ženska domišljivost
premore, načenčala jej je posvetna mati;
prosila jo je in nadlegovala na vse strani.
Tudi sorodniki so vse žile napeli; tako
je mati mislila, da je s svojo nepre¬
magljivo zgovornostjo gotovo dosegla svoj
namen in da se Merinda nikakor več
ustavljati ne more in ne sme. Ko pa v
svojo veliko nevoljo vidi, da se je zastonj
trudila, da vsa njena ženska modrost nič

ne zda, razdraži se nespametno in nespo¬
dobno ; ubogo hčer začne gerdo zmerjati;
zadere se na njo : „Ne pojdeš iz hiše,
dokler ga ne vzameš; nič več ne bom s
teboj govorila; v temno sobo, kakor v
ječo, te bom zaperla; o suhem kruhu se
boš postila, da se boš posvetila. To bo
terpelo tako dolgo, dokler se ne udaš
našim zahtevam. “

Oče in mati, sorodniki in prijatelji so
krivico delali nedolžni Merindi. Niso po¬
znali zveste neveste Gospodove in lepe
hčere Marijine. Silo so jej delali; ona
pa je zaupala na pomoč Božjo in na pri¬
prošnjo svoje nebeške Matere Marije. Ves
čas, ko je zgovorna mati govorila, Me¬
rinda ni rekla nobene besedice. Ko pa le
še silijo va-njo, povč vsa žalostna s po-
bešenimi očmi in pohlevno svojim stari-
šem, da je dobro in resnobno premislila
ostrost redovnega življenja, da spozna,
da jo kliče Bog, na kterega stavi vse
svoje zaupanje. Kar zadeva očeta in mater,
misli, da se jim ne more zameriti, ako
posluša in uboga glas Božji, ki jo kliče
v samostan. Gledd na možitev je že očetu
povedala, da noče nobenega druzega že¬
nina, kakor le Jezusa, kteremu je že
zdavna obljubila zvestobo. Ječe in kazni
pa, s ktero jej žugajo, ne boji se nič.

Tak odgovor je tako zbegal materino
serce, da se je spozabila in po obrazu
udarila svojega nedolžnega otroka, potem
je odšla in se grozila, da bo Merinda že
skusila, kaj se bo ž njo zgodilo.

Merinda pa vse daruje svojemu ne¬
beškemu ženinu; ker je vedela, da ne bo
še jenjala ta izburjena nevihta in vojska
še ni končana, gre v svojo sobico, po¬
klekne pred podobo svoje ljubljene Ma¬
tere Božje, ter jo priserčno prosi z ob¬
jokanimi očmi, vsa udana v voljo Božjo,
naj jo podpira s svojo materino priprošnjo
in naj skoraj skoraj zabrani to namenjeno
možitev. Marija urno usliši detinsko proš-

200

njo svoje izvoljene služabnice. Merindo
napade huda merzlica, ktera jo kmalu
pripravi v največjo nevarnost. Stariši spo¬
znajo, da je to nasledek silnih bridkostij,
s ktero so nalivali Merindino serce. Zdrav¬
niki niso imeli nič več upanja, da bi de¬
klica še ozdravela. Vendar je mili Bog
drugače obernil. Merindi je odleglo. Bog
pa je odstranil še drugi zaderžek, ki se
je toliko ustavljal namenu pobožne de¬
vice. Mati v nekterih dnevih nagloma
umerje; to je bil hud udarec za očetovo
serce. Kakor razburjeno morje mu je
bilo, da si ni vedel, kaj mu je početi.
Zmirom pa ga je nadlegovala misel, da
je pravični Bog ženo zato z naglo smertjo
poklical na ostri odgovor, ker je svoji
hčeri toliko silila posvetnega ženina. Zato
je pa sklenil, da se ne bo več ustavljal
namenu svoje dobre hčere.

Tudi Merinda je kmalu okrevala in
brez vsega opoviranja opravljala svoje
pobožnosti. Najraje je hodila v cerkev,
ki je posvečena vsem apostolom, kjer
menihi minoriti vsak petek premišljujejo
Kristusovo terpljenje. Merinda je imela
priserčno željo, svojega križanega ženina
Jezusa Kristusa posnemati v njegovem
bridkem terpljenji. Neki dan vidi, da iz
podobe križanega Jezusa zablišči velik
svetel žarek, ki zadene njeno serce ter
rani njeno levo stran. Toliko bolečino ob¬
čuti, da so mislili, da bo takoj umerla.
Rana se jej odpre, iz ktere izteče toliko
kervi, da je zdravnik spoznal, da mora
umreti, ako se rana kmalu ne zaceli.
Merinda pa je terpela neizmerne bolečine
vse petke celega svojega življenja.

Ker so bili odstranjeni zaderžki, že¬
lela je, skoraj doseči svoj namen in sto¬
piti v samostan. Večkrat je hodila v cer¬
kev Matere Božje sedem žalostij, kjer so
pobožne nune servitinje prepevale Božjo
čast in Marijino slavo. Svoje želje je
razodela spovedniku, kterega so servitinje

visoko častile; prosila ga je, naj bi go¬
voril s prednico samostansko za njo ;
prednica je bila takrat gospa Maneta Ma¬
rija Rikardi.

Čez nekaj časa gre sama v samostan
Marijinih služabnic ter prosi prednico,
naj bi jo vzela v samostan; zakaj le to
želi, da bi zapustila nečimurni in lažnjivi
svet in bi svojemu nebeškemu ženinu slu¬
žila v družbi Marijinih služabnic. Brez za-
deržka je bila sprejeta, še le v sedemnaj¬
stem letu življenja. Dali so jej ime sestra
Marija Viktorija. Urno se je tako privadila
redovnega življenja, da so po pravici so¬
dili, da se bo razlivala seraiinska ljubezen
te lepe duše čez ves Marijin red. V tem
so bili še bolj uterjeni, ko so zvedeli,
da se jej je nebeška kraljica v angeljski
družbi prikazala, ko so jo preoblekli.

Ko je stopila v samostan Marijinih
služabnic, ponovila je svoj sklep, da hoče
biti svetnica. Zato je redovno pravilo
natančno spolnovala in se na vso moč
zatajevala v vseh rečeh. »Proč z mehkuž-
nostjo!“ rekla je večkrat.

Po storjeni slovesni obljubi bila je
njena duša vedno bolj v nebesih kakor
na zemlji. V duhu vedno zbrana obče¬
vala je le s svojim nebeškim ženinom.
Zato je tako vneto govorila o nebeškem
veselji, kakor da bi je že sama občutila.
Neki dan pride k njej njena prednica, da
bi jo v imenitni zadevi vprašala za svet.
Ko pa stopi v njeno celico, vidi jo za¬
maknjeno. Njeno smehljajoče se obličje je
žarelo, njene oči so se svetile, kakor
zvezde. Prednica jo dalje časa gleda, ve¬
seli se te čudne prikazni, bliža se jej in
poljubi njeni proti nebu povzdignjeni roki.
Sestra Marija Viktorija se ni prebudila
iz svojega zamaknjenja.

Ko je nekdaj na samostanskem vertu
med drevjem molila ter se vnovič daro¬
vala svojemu Jezusu, vzdigne se iz kraja,
kjer je bila, visoko goreč plamen, kterega

201

so mnogi videli, ker je švigal čez  visoko
drevje. Ljudje so skupaj derli, misleč,
da gori. Ko pa nune pritečejo na kraj,
kjer je sestra Marija molila, videle so,
da je zamaknjena in da iz njenega serca
gori prečuden plamen.

Nekdaj je molila v majhni jami na
vertu. Druge nune so jo opazovale in
videle, da se je njeno obličje zasvetilo
kakor solnce. To zamaknjenje jo je tako
prevzelo, da je celč telo sledilo duhu
ter se je vpričo druzih nun vzdignilo
kvišku tako visoko, da je bila više, kakor
samostanska cerkev.

Te dokaze Božje ljubezni si je pri¬
dobila z vednim premišljevanjem bridkega
terpljenja svojega nebeškega ženina. Zato
je posebno ljubila samoto. Svoje telo pa
je pokorila z vedno novim zatajevanjem.
Oster pas je nosila na svojem šibkem
telesu; velikrat se je bičala do kervi.
Zraven navadnih postov je imela sedem
druzih postov v čast Materi Božji sedem
žalostij. Nikdar ni nič potožila, akoravno
jo je glava vedno hudo bolela. Kolikor
več bolečin je imela, toliko srečnejša je
bila; da je le mogla kaj preterpeti za
svojega Jezusa. Le to je želela, da bi z
Marijo pod križem terpela in z Jezusom
na križi umerla. Da bi zedinila svoje
terpljenje s terpljenjem Matere Božje in
popolnoma Bogu darovala, to je bil njen
namen.

Tako sveto življenje zaslužilo je tudi
srečno smert. Doživela je 70. leto in do¬
zorela je za sveta nebesa. Na praznik
Marijinega vnebovzetja jo napade velika
slabost. Ker se nadeja, da jo bo kmalu
k sebi poklical mili Bog, piše samostan¬
skim prednicam v Borano, v Benetke in
v Feraro. V teh pismih spozna sveto ka¬
toliško vero, obžaluje svoje grehe in stavi
terdno zaupanje na neskončno milost Božjo,
na neizmerno zasluženje bridkega terp¬
ljenja svojega nebeškega ženina in na

| mogočno pripomoč nebeške kraljice Ma¬
rije, svetih angeljev in druzih svetnikov.
Prosila je, naj se za njo opravljajo svete
maše, da jej bo na onem svetu poma-
gano. Tako je skerbela za večnost, ako¬
ravno je bila nedolžna in sveta. Gotovo
je že vsak madež zbrisala s svojimi ostrimi
pokorili, vendar jo je toliko skerbelo.
Imela je obilno mero dobrih del; a v
svoji ponižnosti ni nič vedeti hotela o
svojem popolnem življenji. Ni jej bilo
treba bati se; saj ji je bil pripravljen
visok sedež zraven Marije, njene nebeške
Matere.

Spoznala je, da se hitro hitro bliža
njena smertna ura; zato je 16. dan vel.
serpana, ki je bil tisto leto petek, pro¬
sila za sveto popotnico. Ko presv. Rešnje
Telo prinesejo, bilo je njeno obličje raz¬
svetljeno. V svoji ponižnosti se je spo¬
znala za največjo grešnico pred Bogom.
Očitno je razodela svoje pomanjkljivosti
ter je prosila druge nune, naj prosijo
Boga za srečno zadnjo uro. Svojega ne¬
beškega ženina je priserčno pozdravila v
podobi kruha, ž njim se pogovarjala v
živi veri, s terdnim zaupanjem in z go¬
rečo ljubeznijo. Hvalila ga je za prejete
dobrote in imela le to željo, da bi se
skoraj vekomaj sklenila ž njim.

Svojo ponižnost je še zadnjo uro pre¬
lepo pokazala. Po prejetem svetem po¬
slednjem olji in po končanih molitvah za
umirajoče odidejo njeni spovednik in druge
nune. Ostala pa je pri njej še samostan¬
ska prednica; ta zaprosi Marijo Viktorijo,
naj jo še blagoslovi, preden umerje. Vik¬
torija se zjoka in pravi, da se pač ne
spodobi, da bi podložna blagoslovila svojo
prednico. Ker pa prednica ne odjenja in
jo le še prosi, pogodite se tako, da naj
prej prednica dd svoj blagoslov umira¬
joči Viktoriji; potem pa hoče zavoljo
pokorščine tudi ona svojo prednico blago¬
sloviti. Obedve pa ste pretočili veliko solz.

202 \

Potem jej je bilo tako hudo, da so
mislili, da bo zdaj zdaj sklenila. Zopet
pridejo spovednik in druge nune, ki po¬
kleknejo pri njeni postelji in molijo. Z
otroškim zaupanjem vzdihne zdaj k pre-
blaženi Devici Mariji: »Sveta Marija,
pridi na pomoč ubogim!“ Nekaj časa je
mirna; potem pa se vesela ozre proti
nebu. Oči in roke delajo, kakor da bi
zdaj zdaj dosegla svoj namen; vedno bolj
in bolj jo je gnalo. Ko se zopet zavč iz
zamaknjenja, je veselega obličja; rahlo
zapre svoje oči, nagne glavo ter srečno
umerje ob treh popoldne, v petek, 16. vel.
serpana 1. 1659. Izročila je svojo dušo
po Marijinih rokah njemu, kteremu je
zvesto služila, kterega je priserčno ljubila,
ter je šla iz te solzne doline, polna za-
služenja, ker je srečno premagala neči-
murni svet, zapeljivega satana in svoje
lastno meso; sprejela je plačilo tam pri
svoji nebeški Materi v svetih nebesih.

Silna množica ljudij je vrela skupaj.
Vsak si je skušal dobiti le majhen košček
njene obleke, ker vsi so jo častili kot
svetnico. Njeno serce kažejo še zdaj. Od
takrat je vedno snežno belo; na strani
ima sveto rano. Mnogo čudežev se je go¬
dilo na njeno priprošnjo. — Naj bi tudi
za nas pri Materi Božji prosila svojega
nebeškega ženina! (Monat-Rosen X.)

45. Sveta Roza Limanska.

(Umerla 24. vel. serpana 1617.)

Življenje te lepe svetnice je v raznih
bukvah opisano. Vendar naj jo tudi med
častilce Matere Božje uverstim, ker je že
v tej solzni dolini prav obilno občevala
z nebeško kraljico in z njenim Božjim
Detetom. Rodila se je v mestu Limi v
Ameriki. Njeni revni stariši so jej pri
svetem kerstu dali ime Elizabeta ali kakor
nekteri pišejo Izabela. Ko je bila tri me¬
sece stara, videla je njena mati prelepo

„rožo“ na njenem obrazu, ki je pa kmalu
izginila; ker je bilo obličje male hčerke
lepo kakor rožica, imenovali so jo le
»Rožo*.

V pervih letih že je preterpela veliko
telesnih bolečin; pa nikdar ni tožila. Ko
se je petletna enkrat igrala s svojim bra¬
tom in z drugimi otroci, vergel je njen
brat malo blata na njene lase. Roza, ki
je studila vsak madež, hotela se je umak¬
niti in očediti svoje lase. Njen brat pa
jej zakliče: „Zakaj ti je hudo, če sem
tvoje lase malo poblatil? Ne veš li, da
so lepi dekliški lasje verv satanska? Ver¬
jemi mi, da Bog nima nikakoršnega do-
padenja nad tvojimi lepimi lasmi, ktere
tako visoko ceniš. “ Te besede so kakor
strela zadele serce majhne deklice. Čudno
je razsvetljena; napade jo neznan strah
pred peklom, večnost se odpre njenim
duhovnim očem; spozna gerdobijo nesreč¬
nega greha. Bdeča in speča vedno po¬
navlja: »Jezus, bodičeščen! Jezus, bodi
z menoj! “ Odslej ima vedno Boga pred
očmi; ko je zvedela, kako lepo je živela
sveta Katarina Sienska, izvolila si je to
svetnico v posnemo; še le petletna sto¬
rila je obljubo vednega devištva ter si je
svoje lepe lase odrezala brez vednosti
svojih starišev. Skerbeti jo je začelo, da
so jo imenovali Rozo, ker so jej to ime
v zibeli iz nekakega laskanja dali zavoljo
njenega lepega obraza. Šla je v kapelo
naše ljube Gospe svetega rožnega venca
ter jej potožila svojo bridkost. Nebeška
kraljica pa jej reče: »Tvoje ime prav
dopade mojemu Detetu, kterega imam v
naročji. Odslej se imenuj ne le »Roža*,
ampak imej tudi še moje ime »Roža sv.
Marije". Roza gre potolažena domčv s
terdnim sklepom, da hoče biti vredno
dete Marijino in ponižna, pokorna dekla
Gospodova.

V kapelo rožnovenske Matere Božje je
najraji zahajala sveta Roza. Tam je bila

203

čudodelna podoba Marijina, ktero so ver¬
niki visoko častili. Prinesli so bili to Mari¬
jino podobo Španjolci s seboj; njeno ve¬
liko češčenje se je pričelo s to-le pri-
godbo: Indijani so se vzdignili zoper
Španjolce ter so jih hoteli iz dežele pre¬
gnati. Zbrali so do dve sto tisoč oboro¬
ženih mož; Španjolci pa so imeli komaj
pet tisoč urejene vojske. Ali ta majhna
vojska kerščanska se je slovesno izročila
v varstvo rožnovenske kraljice. Duhovni
sinovi svetega Dominika so jo oserčevali,

ne more vstati. Sram jo je, strah in
groza jo spreletuje; poskuša in poskuša;
ali vse zastonj. Ko brat to vidi, hoče jej
pomagati; ali tudi on je ne more s kraja
premakniti. Zdaj jej pride na misel, da
morebiti njen nebeški ženin in njegova
presveta Mati nista zadovoljna z njenim
namenom. Obljubi torej svoji nebeški va-
rihinji, da ne pojde v samostan, ampak
da hoče naravnost nazaj domdv iti in
doma kakor v samostanu živeti, dokler
bo tako preblaženi Devici Mariji dopadlo.

da je svojo zmago sta¬
vila na Marijino pomoč.
Ko je že vse odločeno
za hudi boj in ste si voj¬
ski že stali nasproti, pri¬
kaže se preblažena De¬
vica Marija v zraku, da
jo vsi vidijo, in sicer v
ravno taki podobi, kakor
je bila v kapeli svetega
rožnega venca v Limi.
Imela je pa v roki šibo,
s ktero je nevernikom
pretila. Strah in groza
obide Indijane; pomečejo
orožje od sebe in se po¬
mirijo. Veliko jih prejme
sveti kerst. Ko je špan¬
ski kralj Filip VI. celo
Peruansko deželo izročil

Marijinemu varstvu, šli so deželni pervaki
pred to podobo, da so sebe in celo de¬
želo posvetili rožnovenski kraljici.

Pred to čudodelno podobo je tudi
sveta Roza prejela največ milostij Božjih;
stanovitno in serčno se je ustavljala ime¬
nitnim možitvam ter je sklenila stopiti v
samostan karmelitski. S svojim bratom.se
zmeni in skrivaj, ne da bi vedeli stariši,
se odpravita na pot. Poprej pa gresta še
molit v rožnovensko kapelo. Ko pa hoče
Roza vstati in iti iz kapele, ne more se
ganiti. Brat jo opomni, naj gre; ali Roza

Takoj čuti, da so njeni
udje prosti; brez truda
vstane ter hiti z bratom
domov.

Pozneje jej je Marija
razodela, da se je vpi¬
sala v tretji red svetega
Dominika, in da je v
puščavici na domačem
vertu ostro in spokorno
živela ter za svoje sta-
riše pridno delala in
vedno molila. Marija se
jej je vsak dan prikazo¬
vala. Neki dan je zaspa¬
nec premagal Rozo. Pre¬
blažena Devica pride in
jo zbudi z milim glasom.
Roza pogleda in pravi:
„ Takoj vstanem, preljub-

Ijena Mati! “ Ali trudna vednega čuvanja
zopet zadremlje. Nebeška kraljica pa pride
zopet, dotakne se je z roko in zakliče:
„Vstani, moja hči, ne bodi tako zaspana;
glej, prosila si me, naj te zbudim k mo¬
litvi; glej, ura je že potekla! 8  Roza se
predrami, pa vidi, da Marija odhaja. Iz
tega je sodila užaljena, da visoki Gospej
ni po volji njena zaspanost.

Tudi s svojim angeljem varihom ob¬
čevala je prav po domače. Imela ga je
za svojega poslanca, kedar se jej ni njen
nebeški ženin prikazal o navadnem času.

Sveta Koza Linianska.

204

Kako je ljubila Jezusa v zakramentu pre¬
svetega Rešnjega Telesa; kako je hre¬
penela zanj preliti svojo kri, in mnogo
druzih njenih prečudnih dejanj, ne bom
opisoval, ker vse to bi bilo preobširno.
Le to naj omenim, da je sveta Roza po¬
nižno in skerbno zakrivala prečudne mi¬
losti, ktere je po svoji nebeški Materi
tako obilno prejemala od svojega duhov¬
nega ženina. Vendar ni mogla zabraniti,
da je ne bi visoko častili, na njeno pri¬
prošnjo veliko zaupanje stavili in se jej
priporočevali v raznih potrebah.

Včasih je Marija ž njo govorila iz
svoje podobe. Ko se je nekdaj morala
podvreči natančni preiskavi toliko prejetih
milostij Božjih in so jo tudi vprašali,
kakšno je to čudno govorjenje Matere
Božje iz podobe, povedala je Roza, da
je to govorjenje brez besed, brez glasu
in brez premikanja ustnic; le čudni žarki
tečejo z obličja Marijine podobe, in v teh
žarkih razume vse, kar je potreba, veliko
bolj natanko, kakor z najčistejšimi bese¬
dami. Tudi na čelu preblažene Device
Marije in na čelu njenega Božjega Sina
bere odgovor na svoje prošnje bolj go¬
tovo, kakor da bi v knjigi brala.

Kakor sveta Katarina Sienska, ktero
posnemati si je izvolila, tako je tudi
sveta Roza po svoji nebeški Materi pre¬
jela milost, da je bila skrivnostno zaro¬
čena z Božjim Detetom Jezusom Kri¬
stusom.

Ker je Gospod svojo nevesto hotel
popolnoma očistiti in jej je odločil pre¬
lepo krono, zato je zadnje dni svojega
življenja neizrečeno terpela. Ko jo spo¬
vednik nagovori, naj vendar nekoliko po¬
piše svoje veliko terpljenje, pravi: »To¬
liko vročino čutim, da se mi zdi, kakor
da bi razbeljena železna krogla bila v
moji glavi, kakor da je goreči raženj po¬
tisnjen skoz mč in da je z gorečim me¬
čem prebodeno moje serce. Vsi deli mo¬

jega telesa me tako bolijo, da ne morem
povedati; zdi se mi, kakor bi se mi mo¬
zeg upepelil in da se mi kosti v prah
spreminjajo; po ustih in po gerlu je vse
sežgano in posušeno." V največjem terp-
Ijenji je klicala: »O Gospod, le žgi, le
reži, le žagaj; nikar nič ne prizanašaj!
Vse, kar terpim, je le čisto malo proti
temu, kar sem zadolžila." Ko jo mašnik
tolaži, da bo njena duša v ognji teh bo¬
lečin očiščena vekomaj se veselila z ne¬
beškim ženinom, odgovori mu: »Ravno
to prosim svojega ženina, naj ne jenja
v ognji čistiti me." Še enkrat prejme
pobožno svete zakramente. Njeno obličje
se zasveti kakor obličje serafina in zopet
se zamakne. Okoli polnoči migne, naj jej
podajo mertvaško svečo; zaznamuje se s
svetim križem, povzdigne mirno svoje
oči proti nebu in vzdihne: »Jezus, Jezus,
Jezus bodi z menoj!" Njena lepa duša
je šla v sveta nebesa na god sv. apostola
Jerneja 1617.

Celo njeno življenje je bilo vedna da¬
ritev. Na oltarji Božje ljubezni darovala
je vse. Bog jo je poveličal z brezšte¬
vilnimi čudeži. Papež Klemen IX. prištel
jo je leta 1668. zveličanim, Klemen X.
pa leta 1671. svetnikom. Ona je perva
svetnica amerikanska. Njen god obha¬
jamo 30. velicega serpana. (Herz M. BI.
VL, Innsbruck. Legende.)

46. Sveta Roza iz Viterbe.

(Umerla 4. kimovca 1252.)

Že več sto let poprej je živela druga
sveta devica, ki je bila tudi Roza in tudi
velika častilka Matere Božje. V začetku
trinajstega stoletja je bila v Viterbi na
Laškem rojena deklica, kteri je Bog od¬
ločil in dodelil posebne milosti. Ko majhno
dete je pridno hodila s svojo materjo v
cerkev, kjer je nenavadno pobožno molila
in pazljivo pridige poslušala. Zato je kmalu

205

spoznala ničemurnost tega sveta ter za¬
ničevala posvetno razveseljevanje in časno
premoženje; skerbno se je ogibala vsa-
cega tudi najmanjšega greha. Ljubila je
Jezusa iz celega serca; zato je sklenila
že v pervi mladosti, da se hoče odpove¬
dati svetu, satanu in vsemu napuhu. Še
čisto mlada se je pokorila in postila;
kar si je pritergala pri hrani, razdelila
je ubožcem. Ko jo nekdaj sreča njen oče
in jo vpraša, kaj da nese, razgerne v
svoji nedolžnosti zastor, in oče vidi v
njem le raznoverstne, prelepe cvetlice.
Tički so jej bili tako domači in privajeni,
da so jej sedali na roke in rame in so
drobtinice zobali iz njenih rok.

Napade jo huda bolezen. Že so mi¬
slili, da bo umerla; na mah pa odpre
svoje oči, začne govoriti in opisuje na¬
tanko osebe, ktere so že dvajset let po¬
prej umerle, predno je bila rojena. V tej
bolezni se jej prikaže preblažena Devica
Marija, kteri se je Roza vsak dan lepo
priporočevala. Videla je nebeško kraljico
s predragimi zapestnicami in s krono na
glavi; velika množica svetih devic je bila
ž njo. Ko je Roza imela to prikazen,
bilo je več ljudij v hiši. »Kako ste ven¬
dar nespodobni, da še niti ne vstanete/
zakliče jim; »pojdite vendar, da gremo
nebeški kraljici naproti!" Urno vstane
in gre do hišnih vrat. Pričujoči so čutili
le prečudno prijetno, nebeško vonjavo.
Ko pa se Roza verne, govori jej prebla¬
žena Devica Marija tako: »Roza, poglej
me s svojimi duhovnimi očmi; kakor vidiš
mene ozaljšano, tako hiti, da sebe ozalj¬
šaš. Pojdi v cerkev sv. Janeza Kerstnika;
potem obišči cerkev revnega sv. Fran¬
čiška. Potem pojdeš v Marijino cerkev na
hrib (ki je bila župnijska cerkev); tam
boš med službo Božjo prejela duhovsko
krono — tonzuro, — odložila boš po¬
svetno obleko in njen lišp, opasala se
boš s pasom in z vervjo in zaročila z

Božjim ženinom. Ko to bogoljubno delo
v čast Božjo doveršiš, povernila se boš
v tej spokorni obleki v domačo hišo in
tu sveto živela v molitvi in v češčenji
Božjem. Tudi boš vneto svoje bližnje
opominjala, serčno in brez strahu zavra¬
čala nje, ki so sveto vero zapustili v svo¬
jem napuhu. Ako boš zato grajana in
zaničevana, prenašaj poterpežljivo, da si
zasluženje pridobiš in z zasluženjem krono
dosežeš. Kteri te bodo podpirali v tem,
prejeli bodo od Boga milost in večno za¬
služenje ; kteri te bodo pa ovirali ali za¬
ničevali, te bo zadela nesreča čez ne¬
srečo." Po tem naročilu izginila je Marija.

Roza gre drugi dan k svoji materi
in pravi: »Mati, vse časno pustim vam;
za to pa vas prosim, naj pride samostan¬
ska gospa Sita, naj me preobleče v re¬
dovno obleko, naj me opaše z vervjo in
mi lase poreže!" Tako se je zgodilo.
Roza gre preoblečena v družbi več drugih
žen v cerkev, da spolni, kar jej je na¬
ročila preblažena Devica Marija. Ko so
pa ljudje prihajali na njen dom, da bi
Rozo videli in slišali, zažuga jej njen
oče: »Ako ne odjenjaš od vsega tega,
bom ti izpulil vse lase, ktere imaš še na
glavi!" Roza pa pohlevno pravi: »Ljubi
oče, na tem pač nič ni; saj so tudi na¬
šemu Zveličarju zavoljo nas pulili lase in
brado; zato se nič ne bojim tega zanj
terpeti." Oče zagrozi: »Zvezal te bom!"
Roza pa dh: »Tudi mojega Zveličarja so
z vervjo privezali na steber." Potem pa
s spoštovanjem in s solznimi očmi nada¬
ljuje: »Oče, nikar se ne ustavljajte; ako
mi dovolite, vzel vas bo naš Gospod Jezus
Kristus v svoje kraljestvo; ako mi bra¬
nite, vedite, da odjenjati ne smem; Go¬
spod mi je zapovedal!" »Ako je pa temu
tako, “ pravi oče, »delaj naprej in Gospod
naj te blagoslovi! “ Roza prosi očeta, da
jo blagoslovi; potem reče ženam, ktere
so jo spremile v cerkev: »Pojdimo urno

206

v cerkev in molimo za ljudstvo!" —
Nekaj dnij pozneje se jej prikaže Jezus
viseč na križi. Pri tem pogledu je tako
globoko presunjena in s takim sočutjem
napolnjena, da je tri cele dni neusmiljeno
bičala svoje telo. Odslej je vedno nosila
podobo križanega Jezusa na persih; lju¬
bezen do Jezusa jo je gnala, da je cel 6
po noči vstajala in po mestnih ulicah
glasno Boga slavila in častila. V pripro-
stosti svojega nedolžnega serca je vsak
dan na očitnih tergih oznanovala zbra¬
nemu ljudstvu Jezusa Kristusa, ter je na¬
povedovala pobožnim večno zveličanje, hu¬
dobnim pa grozila z večno pogubo. Bila
je pa takrat še le v dvanajstem letu.
Krivovercem se je krepko ustavljala; nji¬
hove zmote je zavračevala s tako živimi
dokazi, njihove sleparije odkrivala s to¬
liko natančnostjo, da so se vsi čudili in
spoznali, da sv. Duh govori iz nje. Kri¬
voverci pa so se jezili, z zobmi škripali
kakor stekli psi, ter serdito žugali, da
naj molči mala deklica. Roza pa jim ve¬
sela pravi, da rada umerje za sveto vero.
Šli so k mestnemu županu, ki je bil udan
krivi veri, ter so veliko lažnjivega tožili
zoper Rozo in rekli, ako te družine ne
izžene iz mesta, vzdignilo se bo mesto
in spodili bodo še njega. — Roza je ravno,
s križem v roki, zopet govorila zbrani
množici, kar župan pokliče njo in njene
stariše ter jim zapove, mesto takoj za¬
pustiti; ako pa se urno ne spravijo iz
mesta, zapadlo bo vse njihovo imetje
mestu. Oče prosi, naj nekoliko poterpijo;
visok sneg in hud mraz je bil, in ako v
takem vremenu grejo iz mesta, lahko
onemagajo. »Ravno to hočem," zadere se
sodnik in ostane pri svojem sklepu.

Cela družina zapusti domače mesto,
ter brede po debelem snegu ves ljubi dan
čez hrib in plan. Drugi dan pridejo do
kraja Soriano. Po noči se prikaže angelj,
ki jej prinese veselo oznanilo. Roza drugi

dan vsemu ljudstvu prerokuje: »Poslu¬
šajte verniki in veselite se, v nekterih
dneh boste zvedeli veselo oznanilo." To
je govorila pred praznikom sv. Nikolaja.
Nekaj dnij potem so zvedeli, da je umeri
cesar Friderik II., ki je krivo vero močno
pospeševal.

Roza gre s svojimi stariši naprej v
Oršiano in tukaj nekaj časa ostane. Pre¬
bivalci so jo radi poslušali; opominjevala
jih je h kerščanskemu življenju. Pripe¬
ljali so k njej devico, ki je bila slepa
rojena, ter so Rozo nadležno prosili, naj
jej izprosi zdrave oči. Roza poklekne in
moli. Po molitvi vstane, položi svojo roko
na oči sleporojene; in ta izpregleda. Več
krivovercev je tukaj nazaj privedla k sveti
katoliški veri.

Roza gre nazaj v domače mesto Vi-
terbo. Neki dan pride slep mož k njej
in jo prosi, naj pri Bogu zanj moli. Roza
moli, in slepec izpregleda. — Ko nekdaj
obilni množici očita velike pregrehe, udari
jo hudobnež in poškoduje na roki. Roza
se nič ne zdraži, le pohlevno pravi: »Bog
zaničevanje svojih služabnikov kaznuje in
varuje njihove kosti. S teboj pa bo Go¬
spod dobrotljivo delal. Ne bo te kaznoval
s hudo smertjo; zaznamoval pa te bo v
treh dneh, da te bo vsak poznal. “ Tako
je bilo; tretji dan so hudobnežu izpadli
vsi lasje iz glave, iz obervij in brade, da
je bil v splošno zaničevanje.

Služabnica Božja, sveta Roza, preu¬
darila je dobro, da je bolj gotovo, živeti
v samostanu v sveti pokorščini, v kteri
je velezaslužilno vsako dejanje, nego de¬
lati med svetom po svoji volji, kjer člo¬
veka lahko prevari in ogoljufa lastna lju¬
bezen. Zato je prosila v samostanu kla-
risinj, naj bi jo sprejele. Odrekle pa so
jej, češ, da ni prostora za njo; samostan
je napolnjen, ne morejo je sprejeti. Roza
pa odgovori: »Vem, da to ni pravi uzrok;
zaničujete me, ker me svet ima za noro.

207

Pa modrost tega sveta je pred Bogom
norost. Vedite pa: ker me žive nočete
med sd, prišel bo dan, ko se boste vese¬
lile, da me zamorete mertvo vzeti med se. “

Kmalu se je spolnilo njeno preroko¬
vanje. Roza je umerla; zadnje dve leti
svojega življenja je v  domači hiši živela
kakor v samostanski tihoti; osemnajst let
stara, leta 1252., bila je pokopana v
cerkvi naše ljube Gospe v Viterbi, kjer
je bila sprejela redovno obleko svetega
Frančiška. Kmalu pa je Vsemogočni njen
grob poveličal s čudeži, da so klarisinje
priserčno želele imeti njeno sveto telo.
Papež Aleksander IV. je bil tisti čas v
Viterbi. V enem tednu je imel trikratno
prikazen, v kteri mu je Roza naznanila:
»Ker je Gospodu dopadlo, da me je vzel
med svoje služabnice, ne odlašaj ti, ki si
njegov namestnik na zemlji, in ukaži moje
telo prenesti iz cerkve Marijine v cerkev
klarisinj.“ Papež se za pervi in tudi za
drugi opomin ni zmenil. Na tretji poziv
pa je uredil prenešenje svetega telesa;
to se je godilo osemnajst mesecev po
njeni smerti. Njeno telo je bilo čisto ne¬
spremenjeno ter je dišalo čudno prijetno.

(Innsbruck. Legende.)

47. Sveti Vincencij Pavelski.

(Umeri 27. kimovea 1660.)

Ko je naš ljubi Zveličar visel na križi
in njegova preblažena Mati Marija stala
pod njegovim križem, izročil je Gospod
svojega ljubljenega učenca Janeza svoji
žalostni Materi. Z Janezom je pa nas vse,
svoje učence priporočil njenemu varstvu.
Kako Marijino premilo Serce občuti naše
nadloge in skerbi za nas zapuščene Evine
otroke, to nam dobro spričujejo raznotera
uslišanja, s kterimi nam naša nebeška
Mati v vsakterih težavah rada prihaja
na pomoč. Vendar nam ne pomaga vselej
z očitnimi čudeži. Velikrat svojo mate¬

rino skerb prelepo razodeva po svojih
ljubljencih, po svojih priserčnih častilcih;
eden tacih Marijinih ljubljencev je bil
sveti Vincencij Pavelski.

O tem čudnem svetniku bi tudi lahko
napisal debelo knjigo; a da ne bom pre¬
obširen, hočem le nekaj prav malega o
njem omeniti.

Vincencij je bil rojen velikonočni vtorek
leta 1576. v majhni vasi Puji na juž¬
nem Francoskem. Njegovi stariši, Janez
Pavel in Bertranda Moraš, bili so pošteni
kmetje, ki so sebe in svojo družino pre¬
živih v potu svojega obraza. Vincencij,
ki je imel tri brate in dve sestri, kazal
je že v pervih letih svoje dobro, usmi¬
ljeno serce. Ako ga  je oče poslal v mlin
in je nazaj gredč srečal kacega reveža,
podaril mu je urno nekoliko moke, kar
je pa vselej doma povedal. Dobri stariši
so bili s tem zadovoljni. Ko si je s ča¬
som prihranil deset grošev, srečal je neki
dan človeka, ki se mu je zdel prav po¬
treben ; podaril mu je ves svoj zaklad.

Dvanajstletnega pelje oče v bližnje
mesto Daks v samostan frančiškanov, kjer
se je s svojim ponižnim in bogoljubnim
obnašanjem urno prikupil vsem menihom.
Dobri ljudje so mu pripomogli, da je
mogel iti v višje šole. Leta 1600 je bil
v mašnika posvečen. Da bi se še bolj
izuril v svetih vednostih, hotel je iti na
takrat slovečo šolo v Zaragozi. Med potjo
pa je prišel v pest grozovitim morskim
tolovajem, ki so ga v Afriko odpeljali in
tam v sužnost prodali. Kupil ga je neki
ribič, ki ga je kmalu prodal nekemu
zdravniku; od tega pa je prišel v sužnost
k nekemu odpadniku, ki je bil poprej krist¬
jan, pa se je hudobno odpovedal sv. veri.
Vincencij pa je ženo tega odpadnika spre-
obernil s svojo poterpežljivostjo, s svojim
prelepim zgledom, s svojimi opomini in
s svojo molitvijo. Slednjič pa je tudi mož

208

prišel nazaj na pot zveličanja. Vsi trije
pobegnili so na Francosko nazaj.

Oproščen je šel v Rimsko mesto, kjer
se je seznanil z francoskim poslancem.
Ta ga je priporočil francoski kraljici,
naj bi bil domači dvorni mašnik. Ali živ¬
ljenje na kraljevem \dvoru mu ni ugajalo.
Grof Gondiški ga je preprosil, da je učil
njegove sinove. Kar mu je v tej službi
časa ostajalo, podučeval je v svetih res¬
nicah priprosto ljudstvo, ki je bivalo na
posestvih te plemenite rodbine. Postal
je potem župnik na zapuščeni župniji v
Šatilonu.

Grof Gondi, ki ga je posebno spo¬
štoval, bil je poveljnik kraljevim galejam,
na kterih so veslali hudodelniki; kralj
Ludovik XIII. je Vincencija postavil za
duhovnega oskerbnika na galejah; ob
enem pa ga je izvolil za kraljevega mi-
loščinarja. Dušna in telesna revščina pač
ni bila nikjer v toliki meri združena, ka¬
kor ravno pri teh nesrečnih hudodelnikih.
Kakor jagnje med volkovi je bil Vincencij
med njimi in jih je veliko na pravo pot
pripeljal s svojo nadčloveško poterpežlji-
vostjo. Ni bil pa zadovoljen, da je na
duši in na telesu vse mogoče dobrote
delil temu izmečku človeštva; sveta lju¬
bezen ga je enkrat tako daleč prignala,
da se je namesto nekega hudodelnika sam
dal na galejo vkleniti.

Vincencij je bil zavoljo svoje neiz¬
merne ljubezni do bližnjega kmalu znan
po vsem Francoskem. Zato pa ni delil
le kraljeve miloščine, ampak vsa dežela
je poznala dobrote, ktere je skazoval
ubogim in nadležnim ljudem. Milijoni so
prišli v njegove roke; pa tudi na mili¬
jone ljudem je polajševal bridkosti in
težave, na tisoče jih je rešil smertne la¬
kote. Neki njegov životopisec pravi, da je
Vincencij v enem letu več miloščine raz¬
delil, kakor deset knezov vse svoje živ¬
ljenje.

Njegova posebna ljubezen do bližnjega
ne slovi samo v knjigah in ne živi samo
v hvali človeških jezikov; razodeva se v
redu, kteri je milijonov ljudem že po¬
magal in čegar bogoljubna dejanja obse¬
gajo vso zemljo. To so „usmiljene sestre“,
ktere je on vpeljal.

Kakor mu je bila pri sercu telesna
revščina svojega bližnjega, še bolj je želel
postreči dušnim potrebam njegovim. Zato
je ustanovil red misijonarjev ali lazari¬
stov, ki so se tako imenovali po hiši, v
kteri so živeli pervi misijonarji njegovi.
Njihovo opravilo je bilo, zopet oživljati
zanemarjeno duhovno življenje med za¬
puščenim ljudstvom in prižigati luč svete
vere, kjer še ni svetila. Zdaj se ogreva
pri luči te duhovne dobrote ne le Ev¬
ropa, ampak njegovi misijonarji — laza¬
risti — delajo za blagor človeštva po
vsem širokem svetu.

To je nekaj nenavadnega v cerkveni
zgodovini, da je kak svet mož ustanovil
dvojni duhovni red. Ali sveti Vincencij
je vedel za neusahljivi studenec neizmernih
zakladov, h kteremu se je vedno zatekal
in od kterega se ni nikdar vernil prazen.
Ta vedno tekoči studenec je bila Marija,
preblažena Devica in Mati, ki je s svojo
mogočno priprošnjo pri Bogu tako vodila
in nagibala serca ljudij, da so sami sebe
ali pa svoje premoženje izročili svetemu
Vincenciju. Tako je nebeška Mati dosegla
svoj materin namen, in ta je bil: polaj-
šati dušne in telesne potrebe zapuščenim
Evinim otrokom. Sveti mož je velikrat
z detinskim zaupanjem iskal pomoči pri
svoji ljubljeni nebeški Materi; pa nikdar
ni bil osramočen. Da njene praznike bolj
slovesno obhaja, postil se je in zatajeval.
Kaj rad je obiskoval njene cerkve; pri-
serčna želja njegova je bila, da bi vsi
ljudje visoko častili nebeško Mater in
zvesto posnemali njene čednosti. Sam je
povsod goreče opominjal ljudstvo, naj

209

častijo in slavijo Mater Božjo; to storiti
je vedno priporočal tudi svojim redovnikom.

Pod varstvom te mogočne priproš-
njice pri Bogu je napravljal družbe lju¬
bezni in druge bogoljubne zaveze. Kakor
je vedel in znal, pospeševal je čast ča¬
stitljive nebeške kraljice; njegovo priza¬
devanje ni bilo zastonj. Sam je večkrat
spoznal, da mu je Marija izprosila nepre-
štetih milostij in velikrat čudno pomoč v
njegovih obilnih in velikanskih naredbah.

Njegova smert je bila, kakor je na¬
vadno smert priserčnih Marijinih častilcev,
mirna in sladka. V jutru 27. kimovca
1660 umeri je na stolu sloneč. Malo-
kteri svetnik ima tu na zemlji tako hva¬
ležen spomin, kakor sveti Vincencij Pa-
velski. (Rohner.)

48. Sveti Frančišek Serafinski.

(Umeri 4. vinotoka 1227.)

Večkrat sem že v teh bukvah omenil
sv. Frančiška Serafinskega. Vendar naj
tu še zapišem vsaj nekaj malega, kako
velik častilec Matere Božje je bil.

V življenji sv. Dominika beremo, da
je imel nekdaj prečudno prikazen. Videl
je, kako se je Gospod Jezus Kristus
vzdignil, da bi zagrešeni svet kaznoval v
svojem serdu; videl pa je, kako je Božja
Mati padla predenj ter mu pokazala dva
moža, ki bosta v cerkvi Božji prenovila
duhovno življenje. Drugi dan je našel
sv. Dominik tovariša, kterega je videl v
prikazni; ta je bil sv. Frančišek iz mesta
Asisi.

Na priprošnjo Matere Božje je bil
Frančišek izvoljen in njemu je bila od¬
ločena visoka naloga, naj bi, kolikor mo¬
goče, postal podoba Jezusa Kristusa, da
v napuh in v meseno poželjivost po¬
greznjenemu svetu pokaže zgled uboštva,
ponižnosti in zatajevanja. Kolikor bolj
podoben pa je bil svojemu Zveličarju no¬

V. del.

tranje in zunanje, toliko bolj priserčno in
detinsko je tudi ljubil preljubo Mater svo¬
jega Odrešenika. Sv. Frančišek in po njem
ustanovljeni red je neizrečeno veliko storil
v večjo čast nebeške kraljice.

Ko se je Frančišek pripravljal na svoj
od Boga mu odločeni poklic, prenovil in
popravil je tri cerkve blizo mesta Asisi.
Ena, „ Marija angeljska* je bila silno stara,
postavili so jo puščavniki iz Palestine in
jo v začetku imenovali „Marija Jozafat";
v njej je bila shranjena svetinja iz Ma¬
rijinega groba ter je bila posvečena Ma¬
riji v nebo vzeti. „ Marij a angeljska“ so
jej rekali, ker so v njej večkrat slišali
angeljsko petje, kakor priča sv. Bonaven¬
tura. Tudi o tej cerkvi je že marsikaj
zapisanega v tej knjigi.

Menihi sv. Benedikta v Subjaku so to
cerkev prepustili sv. Frančišku. Bila je
pa revna in zapuščena. Svetemu Fran¬
čišku je bilo kaj ljubo, da je bila perva
cerkev njegovega reda posvečena prebla-
ženi Devici in Materi Mariji; tukaj je pod
Marijinim varstvom postavil temelj svo¬
jemu velikanskemu delu. Iz tega svetišča
je razposlal na vse kraje sveta svoje du¬
hovne sinove, naj bi z naukom in s svo¬
jim zgledom grešnike napeljevali na pot
pokore. Tukaj je on najraji bival; če je
bil kteri prostorček na zemlji, kterega je
Frančišek rad imel, bila je cerkev »Ma¬
rije angeljske".

Semkaj je pritekla tudi sv. Klara, ki
je posnemala njegov zgled. Tu je svojo
obljubo storila, preden se je preselila v
cerkev svetega Damijana; tako se je tudi
drugi ali ženski red sv. Frančiška začel
v cerkvi »Marije angeljske".

Pri tej cerkvi je bil leta 1219. pervi
zbor pobožnih menihov sv. Frančiška. Do
pet tisoč bratov se je zbralo. Sklenili so
tudi, naj se po vseh samostanskih cerkvah
vsako nedeljo obhaja slovesna sv. maša v
čast neomadeževano spočeti Devici Mariji.

14

210

V tem lahko spoznamo, koliko ljubezen
in zaupanje je imel sveti Frančišek do
Marije. Njegova največja želja pa je bila,
naj bi vsi verniki preblaženo Devico po¬
sebno častili v njenem neomadeževanem
spočetji; njegovi duhovni sinovi so radi
posnemali zgled svojega svetega očeta.
Zato so Marijo Devico častili kot svojo

častvo Božje pobratila in mi smo po njej
milost dosegli. “ Toliko ljubezen je imel
do Marije, da je zraven presvetega Imena
Jezusovega navadno izrekoval presladko
Ime Marijino; tako si je prizadeval, da
je tudi druge vnemal v ljubezni do Marije.

Božične praznike mu je bilo serce vse
polno presvetega veselja zaradi rojstva

Sveti Frančišek Serafinski.

ubozeganebeškega
Deteta Jezusa.
Znano je njegovo
božično prazno¬
vanje leta 1223.
Takrat je napravil
v bližnjem gozdu
majhne jasli; po¬
ložil je vanje malo
slame. Na sveti
večer je pripeljal
le-sem vola in osla.
V trumah vreli so
ljudje skupaj. Ves
gozd je bil raz¬
svetljen; z baklami
so ljudje svetili
in zraven prepe¬
vali vesele in svete
pesni. Frančišek
se je svetega ve¬
selja zjokal pri
jaslih, pri kterih
je s papeževim
privoljenjem bil
postavil oltar, da
so mašniki pre¬
sveto nekervavo
daritev opravljali
na njem. On je

tisti večer bral sveti evangelij in pridi-
goval o rojstvu nebeškega kralja, ki je
za nas tako reven . postal; v svoji pri-
serčni ljubezni imenoval ga je „Betle¬
hemsko Dete*.

Njegova gorečnost za zveličanje revnih
duš in želja, za Kristusa umreti, ga je

posebno patrono,
ter so vselej in
povsodi oznanje¬
vali veličastno
prednost njenega
čistega spočetja.

Čim bolj pa je
sv. Frančišek lju¬
bil Jezusa in nje¬
govo prečisto Ma¬
ter, tem bolj so se
mu smilili nesrečni
grešniki. V spre-
obernjenje grešni¬
kov je posvetil
svoje življenje in
ves svoj red. Da
bi dosegel svoj
namen, zatekal se
je kaj rad k njej,
ki je „ pribežališče
grešnikom*. To
mu je bilo vedno
pri sercu, da bi bil
kraj, kjer se je
pričel njegov red,
kraj milosti vsem
ubogim grešnikom.
Po prečudni pri¬
kazni, v kteri se

mu je Jezus s svojo preblaženo Materjo
prikazal v družbi angeljev, zadobil je zdaj
po vsem svetu razširjeni odpustek „por-
cijunkule*; kar se je že omenilo na dru¬
gem kraji.

Sveti Frančišek je imel navado, da
je večkrat rekel: „ Mari ja nam je veli-

211

gnala, da je potoval v Egipt, da bi tur¬
škemu sultanu oznanjeval sv. vero. Ta¬
krat je tudi obiskal svete kraje, kjer sta
živela in terpela Jezus in Marija. Nje¬
govi duhovni sinovi so še dan današnji
tako srečni, da smejo v sredi nevernikov
moliti in čuti na grobu Zveličarja našega.

Ko pa je čutil, da se mu bliža smert,
šel je v samostan „Marije angeljske".
Umreti je hotel v varstvu tiste, ktero je
ljubil in častil vse svoje življenje. Še
enkrat je priporočil svojim sinovom, naj
zibel svojega reda, Marijino svetišče, v
časti ohranijo, da se od tod po vseh udih
širi in oživlja duhovno življenje. V so¬
boto, na Marijin dan, 4. vinotoka 1. 1226.
preselila se je njegova lepa duša v sveta
nebesa, da tam pri Jezusu časti nebeško
Mater in kraljico Marijo.

Lepa, zares lepa je molitev, ktero je
navadno molil k svoji nebeški Materi.
Morebiti komu ustrežem, če jo tu pri¬
stavim :

Molitev:

Pozdravljam te, Marija, Mati Božja,
vselej Devica, presveta Gospa in kraljica,
v kteri prebiva vsa polnost milosti Božje!
Med ženami se ni rodila tebi enaka. Ti
si hči in dekla nebeškega Očeta, velicega
kralja. Izvolil te je Mater svojemu prelju¬
bemu Sinu. Ti si nevesta svetega Duha,
tolažnika. Pozdravljam te, ti palača,
tempelj in Mati Gospoda našega Jezusa
Kristusa; častim tvoje čednosti, s kterimi
si bila napolnjena. Ti premila in prelepa
Mati, prosi svojega preljubeznivega Sina,
zaroti ga pri njegovi neizmerni dobroti,
pri njegovem presvetem učlovečenji in pri
njegovi prebridki smerti, da naj nam od¬
pusti naše grehe. Amen.

49. Sveta Terezija.

(Umerla 4. vinotoka 1582.)

Ravno ta dan, ko je bii umeri sv. Fran¬
čišek Serafinski, šla je iz te solzne do¬

line tudi serafinska svetnica sveta Tere¬
zija, prečastna podoba deviške lepote,
velike ponižnosti in terdne volje. Terezija
je bila v svojih očeh revna, zaničljiva;
vsi bogoljubni verniki pa jo občudujejo
in visoko spoštujejo; samo sebe je imela
za nespametno in za nič; pred Bogom
pa je bila velika, nebeški kraljici in sve¬
temu Jožefu posebno ljuba.

Tudi o tej svetnici bi lahko napisal
debelo knjigo. Pa le spet jo moram ob
kratkem nekoliko opisati. — Rojena je
bila v Avili ali Abuli na Kastilijanskem
18. sušca 1515. Sveta Terezija je zopet
priča, kolika sreča je otrokom, če imajo
dobre stariše. Ona sama piše: Moja mati
je bila častitljiva žena, postavna gospa,
prav milega serca. Ravno tako bogoljuben
je bil moj oče. Nihče ni slišal kake žal
besede iz njegovih ust. Imel je veliko
dobrih knjig, ktere smo prebirali tudi
otroci. Vsak dan so pobožni stariši molili
združeni s svojimi otroci. Lepo so jih
napeljevali k češčenju Matere Božje, sve¬
tega Jožefa in drugih svetnikov. Te svete
ljubezni je serce Terezijino gorelo v sed¬
mem letu.

Izmed svojih bratov in sester — vseh
otrok je bilo devet — imela je Terezija
najraji Roderika, ki je bil štiri leta sta-
reji od nje, zato, ker je ž njo rad pre¬
biral življenje svetnikov. To čitanje je
tako vnemalo nedolžna otroka, da sta za
največjo srečo imela, za Boga terpeti in
umreti. Na domačem vertu sta si napra¬
vila majhno puščavico. Kaj sta delala v
tej samoti? Terezija sama piše tako: »N
svojo puščavico sem zahajala, da sem
opravljala svoje obilne molitve. Do sv.
rožnega venca sem imela posebno nagnje¬
nje. “ Te kratke besede razodevajo, kako
priserčno je ljubila nebeško kraljico, ktera
jej je že takrat izprosila veliko milostij.

Še bolj pa se je oklenila nebeške
Matere, ko ji je mati Beatrica umerla.

14*

212

O tem piše tako: „Še nisem spolnila
dvanajstega leta, ko mi je mati umerla.
Nekoliko sem razumela, kaj sem izgubila.
Hudo užaljena sem šla pred podobo pre-
blažene Device ter sem jo prosila z obil¬
nimi solzami, naj bo odslej ona meni
Mati. Z otroško priprostostjo sem to sto¬
rila; pa pomagano mi je bilo. Vselej,
kedarkoli sem se zatekla k njej, poma-

Bog dodelil po tem svetem očetu; obču¬
dovati moram mnogotere nevarnosti, dušne
in telesne, kterih me je obvaroval. “

„Zdi se mi (tako piše ta častilka sv.
Jožefa), da je Bog drugim svetnikom od¬
ločil nekaj milostij, ktere v posebnih po¬
trebah delijo onim, ki jih prosijo; tega
častitega svetnika pa sem spoznala po¬
močnika v vsaki sili. Gospod nam tako

gala mi je; slednjič
me je potegnila na
se in me spreober-
nila.“

Ne bom zdaj po¬
pisoval, kako se je
vojskovala, kako pre¬
čudno je Gospod
svojo nevesto vodil
na priprošnjo Mari¬
jino, dokler ni sto¬
pila v karmelitski
red. To vse bi bilo
sicer mikavno in ko¬
ristno, ali preobširno
za ta spis. Naj zdaj
omenim le to, da je
ta velika učiteljica
pobožne molitve, ki
je ljubezni do Jezusa
gorela kakor Serafin,
bila tudi posebna ča¬
stilka svetega Jožefa.
O tem ona sama piše
tako-le: „N  svojega
priprošnjika in pa-

trona sem si izvolila častitega in svetega
rednika Jožefa ter sem se mu lepo pri-
poročevala. Skusila sem, da me je ta
sveti oče in gospod rešil vseh nevarno-
stij, v ktere se je zapletla moja čast in
tudi moja duša; to cel6 v moj večji prid,
kakor bi bila sama mogla želeti. Ne
spomnim se, da bi ga  bila kedaj prosila
in bi me ne bil uslišal. Zares moram
občudovati velike milosti, ktere mi je

kaže, da tudi v ne¬
besih vse stori, kar
sv. Jožef želi, kakor
mu je bil tu na zemlji
pokoren kot svojemu
krušnemu očetu.

Ravno to so skusili
tudi drugi, kterim
sem svetovala, naj se
njemu izročujejo. Je
pa njih veliko, ki tega
svetnika posebno ča¬
stijo; ti mi spričujejo
to resnico. Prizade¬
vala sem se, da smo
njegove praznike ob¬
hajali z vso mogočo
slovesnostjo, ako-
ravno se je marsikdaj
neki duhovni napuh
pritepel vmes, ker
sem, če tudi iz do¬
brega namena, hotela,
da je bilo vse bli-
ščeče ...

Slehernemu bi rada

svetovala, naj pobožno časti tega časti¬
tega svetnika; ker sem velikrat skusila,
koliko dobrega premore pri Bogu. Ni¬
kogar ne poznam, da ne bi, ako njega
priserčno časti, rastel tudi v čednostih;
veliko dobička daje bogoljubna služba
tistim dušam, ki se svetemu Jožefu izro¬
čujejo. Več let sem ga na njegov praznik
prosila kaj posebnega, in vselej sem bila
uslišana. Ako bi kedaj ne bila modra

Sveta Terezija.

213

moja prošnja, potem jo on sam oberne
tako, da mi je bolj koristna. Ako bi jaz
s svojimi spisi imela kako veljavo, po¬
trudila bi se priserčno rada ter bi na
drobno opisala vse dobrote, ktere je meni
in drugim skazal ta častiti svetnik.

Za Božjo voljo pa prosim, naj vsak,
ki noče verjeti mojim besedam, sam po¬
skusi, da se bo prepričal, koliko dobrega
je na tem, da tega častitega očaka po¬
božno častimo in se mu priporočujemo.
Zlasti oni, ki radi molijo, naj se vselej
tudi njemu izročujejo. Ne vem, kako bi
se kdo spominjal kraljice angeljske in bi
premišljeval, koliko je ona preterpela z
nebeškim Detetom Jezusom, pa bi zraven
ne bil tudi hvaležen svetemu Jožefu za
postrežbo, s ktero je skerbel za Dete in
njegovo Mater. Kdor nima dobrega uči¬
telja, ki bi ga moliti učil, naj si za to
izvoli tega častitega svetnika in nikdar
ne bo zgrešil prave poti. Oj, da bi ne
bila kaj zgrešila v tem, da sem se pre-
derznila o njem govoriti! Spoznam, da
ga pobožno častim; pa v njegovi službi
in v posnemanji njegovih čednostij sem
bila lena. Ta svetnik mi je le po svoji
navadni dobroti izprosil, da sem vstala
iz postelje in da hodim in nisem več
mertvoudna. “

Sveta Terezija je ustanovila več sa¬
mostanov in je v nje vpeljala pervotno
ostro življenje. S tem pa je zadela na
velike ovire, nakopala si veliko skerbij,
mnogo bridkostij in težav. Ali njeno za¬
upanje na Boga in na priprošnjo prebla-
žene Device Marije in svetega Jožefa je
bilo terdno, neomahljivo. Iz ljubezni do
svetega Jožefa je dvanajsterim samosta¬
nom dala ime „ Jožef" ter jih je izročila
v njegovo varstvo. Ko je hotela ustano¬
viti pervi samostan ostrejšega reda, pri¬
dobila si je z velikim trudom majhno
hišico. To hišico bi bila rada po samo¬
stansko predelala. Ker pa denarjev ni

imela, ni vedela, kaj čd početi; ni imela
s čim plačati delavcev. Sama piše o tem
tako-le: „Prikazal se mi je sveti Jožef,
moj oče in moj gospod, ter me je zago¬
tovil, da mi denarjev ne bo manjkalo,
da naj le najmem delavcev; tako sem
tudi storila, če tudi vinarja nisem imela.
Gospod me je z denarjem preskerbel tako,
da so se čudili vsi, ki so slišali, koliko
premorem." Ko je ta samostan uredo-
vala, obiskala je na praznik Marijinega
vnebovzetja cerkev sv. Dominika. Ona
piše: „Ko sem tukaj premišljevala svoje
raznotere pregrehe, kterih sem se malo
poprej spovedala v tej cerkvi in sem si
pred oči postavila svoje pregrešno živ¬
ljenje, bila sem nenavadno zamaknjena.
Vsedla sem se, in zdi se mi, da nisem
mogla videti povzdigovanja, ne slišati sv.
maše. Tu se mi je zdelo, da me nekdo
ogrinja s čisto belo in bliščečo obleko.
V začetku nisem zapazila, kdo da je;
potem pa sem videla, da je bila na desni
naša ljuba Gospa, na levi pa sveti oče
Jožef, ki sta me oblačila. Ko sem bila
oblečena, zdelo se mi je, da me je naša
ljuba Gospa prijela za roke in mi rekla,
da jej to prav dopade, ker prečastitemu
Jožefu služim, in naj bom prepričana, da
bom dognala zidanje samostana."

Srečno je uredila nov samostan ter
ga izročila v varstvo svetemu Jožefu. Nad
vrata tega in vseh drugih samostanov,
ktere je še pozneje pozidala, postavila je
podobo svete družine, ki gre v Egipt;
pod podobo je napisala: „Revno sicer ži¬
vimo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako
se bomo bali Boga.“  (Tob. 4, 23.)

Še po svoji smerti je sveta Terezija
skerbela, naj se samostani njenega reda
„ Jožef" imenujejo. Nekteri karmelitskih
samostanov so se imenovali „ samostani
sv. Terezije"; to jej ni bilo po volji.
Prikazala se je sestri Izabeli ter jej na¬
ročila, naj provincijal štirim samostanom

214

odvzame ime „ Terezija" in naj jim da
pervotno ime: ,samostan „pri svetem
Jožefu".‘

Red bosih karmelitov je vedno ohranil
sporočilo začetnice svoje ter je zmiraj
posebno častil svetega Jožefa. Po zgledu
svete Terezije je bilo veliko cerkvi! po¬
zidanih v čast svetemu Jožefu. Papeži,
škofje, kralji, knezi, dežele in mesta so
po njenem zgledu častili svetega očaka
ter so posebno slovesno praznovali god
njegov. Mesta in cele dežele so ga volile
v patrona.

K sklepu naj le še pristavim ta-le
opomin svete Terezije: „Če imaš tudi že
več svetnikov priprošnjikov in patronov,
vendar še posebno časti svetega Jožefa;
ker on veliko premore pri Bogu." Vsak¬
danja skušnja poterjuje lepe besede svete
Terezije.

Ko je dokončala svoj tek, prejela je
pobožno svete zakramente. Sestra Ana, na
ktero se je Terezija naslanjala, videla je
pri vznožji njene postelje Gospoda Jezusa
Kristusa, našo ljubo Gospo preblaženo
Devico Marijo in svetega Jožefa v neiz¬
rečeni slavi. Lepa duša svete Terezije je
šla s to družbo v sveta nebesa 4. vino¬
toka 1. 1582.

Njeno telo leži še nespremenjeno v
mestu Albi v cerkvi bosih karmelitaric.
Njeno serce kažejo v steklu, in na njem
se vidi rana, ktero je naredila puščica
svete ljubezni iz seraflnskih rok. To lepo
svetnico je papež Gregor XV. svetnikom
prištel leta 1622.; ž njo ravno takrat
tudi sv. Ignacija iz Lojole, sv. Frančiška
Ksaverija, sv. Filipa Nerija in sv. Izidora
(Legende, Posl.)

50. Sveti Pavel od križa.

(Umeri 18. vinotoka 1775.)

Marijin papež nepozabni Pij IX. je
leta 1869. obhajal zlato sv. mašo. Ta¬

krat je več zveličanih očitno svetnikom
prišel; med temi je tudi sv. Pavel od križa.

Ta veliki častilec križa in ljubitelj
pokore, ta priserčni častilec preblažene
Device Marije je bil rojen v takratni Ijudo-
vladi Genovi. Njegovi stariši sc bili revni.
Oče mu je bil Luka Danei, mati pa Ana
Marija Masari. Imela sta 16 otrok. Pervo-
rojenec je bil naš Pavel. Čudna svetloba
je napolnila hišo, v kteri se je ta lepi
svetnik porodil po noči 3. prosinca 1694.
Njegova pobožna mati je skerbno v strahu
Božjem izrodila svoje otroke. Ko je Pavel
nekoliko odrastel, napravljal je s svojim
bratom Janezom najraje male oltarčke;
pred podobo Deteta Jezusa sta skupaj
molila in se pogosto priporočevala Materi
Gospodovi. Marija je pa tudi ljubila ne¬
dolžna otroka. Ko sta nekdaj Pavel in
Janez nesrečno padla v reko Tanaro in
se že potapljala, prikaže se jima prelepa
Gospa, podž jima ljubeznivo svojo roko
in ju reši smertne nevarnosti.

Velikrat je premišljeval bridko terp-
Ijenje Jezusa Kristusa. Po noči je nekaj
časa ležal na golih tleh, opeko pod. glavo;
potem je molil z bratom Janezom. Svoje
telo je tako bičal, da mu je njegov brat
večkrat bič iztergal iz rok. O petkih se
je postil še bolj ostro in pil jesih in žolč.
Sveti rožni venec je molil vsak dan.

Z desetim letom je pričel višje nauke,
kterih se je poprijel toliko vneto in pridno,
da so se mu vsi čudili. Ker mu je Bog
dal veliko talentov, prekosil je vse svoje
součence. Pa ne le v vednostih, ampak
tudi v pobožnosti in zatajevanji je bil
vsem prelep zgled. Že takrat so ga ime¬
novali „svetnika", rekaliso: „Kdor hoče
Pavla najti, naj gre le v cerkev."

V takih svetih vajah je doživel eno in
dvajseto leto. Gotovo se je večkrat z Bogom
in tudi z bogoljubnimi in razsvetljenimi
možmi posvetoval, kteri stan naj si iz¬
bere. Ali Bog je prečuden v svojih svet-

215

nikih. ter jih velikrat vodi po temnih in
skrivnih potih. Ni se še odločil nikamor.
Leta 1715. je ljudovlada beneška zbirala
vojsko nad Turka. Pavel vnet, da bi svojo
kri prelil v boji zoper Kristusovega sov¬
ražnika, zapiše se v vojake. Bog pa mu
je razodel, da ni poklican za to vojsko,
ampak da bo nabiral duhovno vojsko v
novem redu. Ta svoj namen je naznanil
svojemu škofu, svetemu in učenemu možu,
ter mu povedal, da bo naloga novega
reda, oznanjati pokoro s premišljevanjem
Kristusovega terpljenja. Modri škof dolgo
in natanko skuša dobrega mladeniča;
spoznal je, da je tako res volja Božja;
zato ga je 22. listopada 1720 oblekel v
novo redovno obleko in mu dal ime „ Pavel
od križa 8 . Bilo je to ravno v petek. Nje¬
gova obleka jo bila dolga černa suknja;
na persih je bil všit bel križ, pod kri¬
žem presladko ime Jezus v belih čerkah.
Nov red so imenovali »pasijoniste 8 . Leta
1741. je ta novi red poterdil papež Be¬
nedikt XIV.

V svojih pridigah je prav živo popi¬
soval terpljenje Kristusovo; Bog je bla¬
goslovil njegovo delo. Veliko sovražnikov
se je spravilo, pregrešne zaveze so se
razdejale, krivico so poravnavali. Celo
razbojniki so prišli in pod njegovim vod¬
stvom krenili na pot pokore. S svojimi
tovariši je obhodil celo Italijo in povsodi
je imel sv. misijone.

Počasi, ali vedno bolj se je širila nje¬
gova družba. Leta 1747. je bil pervi
splošni zbor tega ostrega reda, in Pavel
je bil poterjen za prednika celemu redu.
Največ upliva na celi red je imel njegov
prelepi zgled. Prečudna je bila poterpež-
Ijivost in udanost njegova, s ktero je pre¬
našal najhujše bolečine in bolezni, ki so
ga vedno nadlegovale. Lepo se je svetila
njegova neomadeževana čistost, skerbno
se je ogibal vsega, kar bi bilo le koli-
kanj nevarno. Da bi to angeljsko čednost

lože ohranil neoskrunjeno, pokoril je svoje
telo tako ostro, da mu je njegov spo¬
vednik večkrat odvzel bič in druga po¬
korila. Še kažejo železen, okervavljen križ,
ki ima 186 igel in kterega je nosil na
golih persih. Tako skerbno se je priza¬
deval tudi za druge čednosti: za zmer¬
nost, modrost, uboštvo, ljubezen, krotkost
in ponižnost. Občevaje z Bogom in s
svetniki imel je svoje največje veselje v
molitvi in premišljevanji. Največkrat je
premišljeval terpljenje Kristusovo in nje¬
govo ljubezen v presvetem zakramentu
Rešnjega Telesa.

Omeniti še moram, kako priserčno je
sveti Pavel častil in ljubil preblaženo De¬
vico in Mater Marijo. Za Bogom mu je
bila Mati Božja edino veselje. Takrat še
neomadeževano spočetje Device Marije ni
bila razglašena verska resnica. On pa je
večkrat rekel svojim sobratom: „Za po¬
ganjanje te resnice rad prelijem svojo kri,
in prepričan sem, da bi s takim mučen-
stvom veliko čast skazal svoji nebeški kra¬
ljici. Oj, kako srečen bi bil, ako bi to
dosegel! 8  Kjerkoli in kedarkoli je le pre¬
mogel, priporočal je ljubezen in otroško
zaupanje do Matere Božje. V potrebah
in nadlogah je zaupljivo klical: »Tu pa
Marija pomagaj! 8  V svojih pridigah je
visoko povzdigoval njene čednosti; pri¬
serčno je želel, da bi bili vsi njegovi po¬
slušalci goreči častilci in pobožni otroci
Matere Božje.

Svojim misijonarjem je naročeval, naj
v svojih pridigah priporočujejo ljubezen
do preblažene Device Marije; saj ona je,
po kteri nam dojde vse dobro, ona je
najboljši pripomoček za spreobernjenje
grešnikov. Rekel jim je, da to govori iz
lastne skušnje, ker je veliko grešnikov
po njeni priprošnji pripeljal k Bogu.

Kako je sam častil Marijo, skazal je
tudi s tem, da se je vselej odkril in z
glavo priklonil, ko je izrekel njeno pre-

216

sladko Ime. Ko se je kam namenil, zmolil
je vselej poprej lavretanske litanije. Sv.
rožni venec je vsak dan molil; njegovi
novinci so vsak dan imeli kratko proce¬
sijo, pri kteri so molili to molitev, da
so se že v mladosti izročevali Marijinemu
varstvu.

Posebno slovesno je obhajal Marijine
praznike. Na praznik njenega spočetja,
darovanja in nebovzetja pripravljal se je
z devetdnevnicami. Na praznik njenega
vnebovzetja pa se je štirnajst dnij postil.
Ta post je imenoval post svoje Matere,
in med tem časom ni užival nikakoršnega
sadja, če tudi bolan. Velikrat je premiš¬
ljeval Marijine žalosti, in to tako pri-
serčno, da je zdaj obledel, zdaj zopet
zagorel. Med tem pa je vzdihoval: „0,
uboga Mati! O, ljuba Mati! O, bolečine
čez vse bolečine!"

Seveda mu je tudi Mati Božja povra-
čala njegovo ljubezen. Prikazala se mu
je in mu pokazala obleko, kakoršno naj
odloči svojim bratom. Na njen praznik
je bil njegov novi red poterjen. Na njej
posvečen dan je bila njegovemu redu v
Rimu odkazana posebna hiša. Neki dan
se mu prikaže po sveti maši Marija z
mečem v serce zabodenim. Razodela mu
je, koliko je terpela pod križem in tožila
je tiste, ki mislijo, da so njeni častilci,
pa z grehi žalijo njenega Sina. Zato ga
opominja, naj širi njeno češčenje med
ljudmi; ker to jim bo naklonilo obilno
milostij Božjih.

Leta 1775. je imel zadnji misijon v
Rimu. Na spomlad se mu zopet prikaže
Marija s svojim nebeškim Detetom na na¬
ročji in mu pravi: „Moj sin, izvoli si
kako milost!“ Pavel se pripogne do tal
in prosi: »Reši mojo dušo!" Mati Božja
ga zagotovi: »Bodi prepričan, to milost
boš dosegel!" Potem se še pogovarja ž
njim o njegovi ločitvi iz tega sveta ter
mu naznani, da bo umeri v vinotoku eno

sredo. Jezus in Marija sta položila svoje
roke na njegovo glavo, blagoslovila ga
in izginila.

Veliko je terpel še zadnje dni; ali
vse čudno poterpežljivo. Dne 18. vino¬
toka tega leta so bolečine le še hujše
pritiskale, in ko njegovi bratje molijo
molitve za umirajoče, da jim znamenje,
naj potihnejo; zopet se mu prikažejo Je¬
zus, Marija, sv. Pavel in drugi svetniki,
ki so prišli, da ga spremijo v srečno več¬
nost — v nebesa. (Miterrucner.)

51. Sveti Lukež, evangelist

(Umeri 1. 100.)

Eden pervih častilcev naše ljube ne¬
beške Matere je gotovo sv. Lukež. Doma
je bil v Antiohiji. V svoji mladosti se je
zdravilstva učil na Gerškem in v Egiptu.
Ko je v svojem domačem mestu zdravil
ljudi, slišal je Gospodove učence, ki so
prišli iz Jeruzalema in le-sem prinesli
veselo oznanilo večnega zveličanja. Ker
je bil Gospod ž njimi, sprejelo jih je ve¬
liko sveto vero; kerščanska občina je dan
na dan rasla in je daleč na okoli zaslo¬
vela njena zvestoba.

Ena naj lepših krasot te občine je bil
sveti Lukež. Bog ga je razsvetlil, in
njegov bistri um je vedno bolj spoznal
prelepi in visoki nauk svetega evangelija;
njegovo za vse dobro spretno serce se je
razveseljevalo v premišljevanji kerščan-
skih resnic. Prizadeval si je živeti po
teh resnicah. Kedar je le mogel, pogo¬
varjal se je rad ž njimi, ki so živeli s
Kristusom, ki so ga slišali in videli. S
sveto radovednostjo je hrepenel po vsem,
kar se je le kako zadevalo Kristusa. Zato
je priserčno želel videti tudi preblaženo
Devico Marijo, Mater Gospodovo. Kakor
dobro dete hrepeni po svoji materi, tako
je hrepenel Lukež, videti visoko Češčeno,
ktera je rodila Jezusa, Zveličarja sveta;
spolnila se mu je ta sveta želja.

217

Pri ljubljencu Gospodovem, pri apo¬
stolu Janezu je našel Marijo Mater Božjo.
Svetost, ki se je svetila v njenem pre¬
milem obrazu, vzvišenost, ktero je razo¬
devala s svojo ponižnostjo, in visoka čast,
ktera jo je obdajala, vse je Lukeža pre¬
vzelo s stermečim spoštovanjem. Ko ga
je pa Marija prijazno sprejela in mu po
njegovi želji pripovedovala o življenji
Božjega Sina, ter mu to presveto živ¬
ljenje opisala od učlovečenja do vnebo¬
hoda, bil je sveti Lukež prevzet svetega
in presladkega veselja, kakor nekdaj Peter
na gori Tabor, ko je rekel: „Tukaj nam
je dobro!" Vse besede Matere Božje si
je zvesto ohranil v svojem spominu, in
njeno premilo podobo si je neizbrisljivo
vtisnil v svoje srce.

Kako dolgo je Lukež bil pri Mariji,
kolikokrat jo je obiskal, ne pove nam
sveto izročilo.

Sveto pismo nam pripoveduje, da se
je sveta vera urno širila v Antijohiji;
zato so poslali apostoli svetega Barnabo
tja. Pozneje pa je prišel tja tudi sveti
Pavel. Ta je spoznal, kako vnet je Lukež
za zveličanske resnice in da ga je Bog
obogatil s posebnimi darovi; zato si ga
je izvolil tovariša in pomočnika na svojem
apostolskem potovanji. Odslej sta se
ločila le malokdaj, in to le za malo časa.
Lukež je iskal le časti Božje. Vesel je
bil, da se je zamogel udeleževati ozna¬
njenja sv. evangelija. Ni se bal niti ve-
licega dela, niti mnogoterih nevarnostij
in terpljenj, ki so ga čakala. Zvesto in
stanovitno je spremljal sv. Pavla v malo
Azijo, v Macedonijo in tudi v Rim. Ostal
je pri njem, ko je bil ujet, ko so ga
zapustili vsi drugi, kakor piše sv. Pavel
Timoteju (II. 4, 11.); „Sam Lukež je
pri meni." S temi kratkimi besedami dal
mu je prelepo spričevanje.

Kar posebno povzdiguje sv. Lukeža,
to so njegovi spisi: Sv. evangelij in apo¬

stolsko dejanje. Vedel je, da so mnogi
pomanjkljivo sprejeli Gospodov nauk, ne-
kteri pa celo hudobno pačili, da bi be¬
gali in zapeljevali pravoverce; to je peklo
vnetega učenca. Vedel je, da sta sveti
Matevž in sveti Marka lepo opisala Go¬
spodovo življenje in naštela veliko na¬
ukov njegovih. Ali v teh evangeljih je
bilo le nekaj malega omenjeno o učlove¬
čenji in o mladosti Gospoda našega Je¬
zusa Kristusa. Zato je sklenil pisati sv.
evangelij. K temu ga je še posebno gnala
želja, oznanjevati čast in slavo prebla-
žene Device Marije. Kdor hoče spoznati,
kako je sv. Lukež častil in ljubil Mater
Božjo, naj bere le perve strani njegovega
evangelija.

Kako lepo opisuje njene čednosti,
njeno čast in njeno svetost! Kako pri-
prosto, pa vendar veličastno opisuje ozna¬
njenje Gospodovega angelja! kako lepo
zopet obiskovanje Marijino v hiši Caha-
rijevi! Kako zvesto in natanko pripo¬
veduje vse, kar se je tam godilo, in
večno imenitne besede, ktere ste govorili
Marija in Elizabeta. Kako veselo nam
oznanjuje preimenitno hvalno pesem Ma¬
rijino: »Moja duša poveličuje Gospoda",
naj bi ž njim se veselili vsi rodovi in
vsa ljudstva! Tako lepo in tako sveto je
zamogel pisati le Lukež, ker je sam bil
svet. Ponižno spoznava, da piše, kar je
zvedel od verjetnih oseb; sam terdi, da
so le besede Matere Božje, naravnost
pravi: »Marija pa je vse te besede
ohranila v svojem sercu. “ Ali ravno to
razodeva lepoto njegove duše. Po pravici
imenujemo sv. Lukeža „ evangelista Matere
Božje".

Ko je pa sveti apostol Pavel leta 67.
umeri za sveto vero, potem nič gotovega
več ne vemo o svetem Lukeži. Mnogi
cerkveni pisatelji terdijo, da je z velikim
pridom oznanjeval sv. evangelij po Italiji,
po Galiji, Dalmaciji, Macedoniji in po

218

Gorškem, in da je 84 let star za Kristusa
slavno smert storil v Patri pri Ahaji.
Njegovo truplo je bilo v Carigrad pre¬
neseno za časa Konstantina. Njegovo
glavo prinesli so pozneje v Rim.

Splošno sporočilo je, da je bil sveti
Lukež tudi slikar in da je napravil več
podob Matere Božje. Preblaženo Devico
Marijo so pravoverci že tu na zemlji
visoko spoštovali in častili; z daljnih
krajev so kristjani hodili v sveto deželo,
da bi videli Mater Božjo. Marsikdo pa
je imel priserčne želje, da bi bil deležen
tolike sreče, ali zabranila mu je to pre-
daljna pot. Zato so svetega Lukeža pro¬
sili, naj bi jim napravil podobo Božje po¬
rodnice. Z veseljem je to storil, da bi
s tem vernikom napravil veliko ljubav
in tako razširjal in množil češčenje pre-
blažene Device.

Eno teh podob je cesarica Evdoksija
poslala sv. Pulheriji v Carigrad. Ena je
v Rimskem mestu, v cerkvi „ Marije ve¬
like “, ktero sem že v tej knjigi omenil
in ktero romarji visoko časti). Tudi cer¬
kev naše ljube Gospe „in via lata* ima
podobo Matere Božje od sv. Lukeža. V
podzemeljski jami pod to cerkvijo so našli
imeniten napis, kteri pravi, da je ta po¬
doba ena sedmerih, ktere je sveti Lukež
naslikal; zgodovinci menijo, da je ta cer¬
kev zidana na mestu, kjer sta v Rimu
prebivala sv. Pavel in sv. Lukež. — Tudi
v Napolji je v cerkvi Matere Božje ena
teh podob. — Na Poljskem, na imenitni
Božji poti v Censtohovu, je tudi ena teh
podob. — Na Tersatu blizu Reke častijo
podobo Matere Božje, ktero je napravil
sv. Lukež.

Kakor si že bodi, koliko in ktere po¬
dobe vse je sveti Lukež napravil, ti, ljubi
bralec! naslikaj in napravi si sam podobo
preblažene Device in Matere Božje Ma¬
rije: Vzemi prelepo belo barvo njene ne¬

dolžnosti, svetlo rudečo njene ljubezni,
in premilo višnjevo njene ponižnosti, in
to prenesi in vtisni na steno svojega
serca; imel boš podobo Matere nebeške
v sebi. (Ott. Mar.)

52. Zveličani Janez Angelus Pori.

(Umeri 24. vinotoka 1506.)

Sveta katoliška cerkev je podobna
prelepemu vertu, kterega napaja čudoviti
studenec sedmerih zakramentov. V njem
rastejo cvetlice mučenstva, lilije devištva,
beršljin zakonskega življenja in vijolice
vdovskega stanu. Te cvetke razlivajo
svojo prijetno vonjavo po vsem svetu v
poveličanje trojedinega Boga, v veselje
in radost angeljem. Veliko takih pre¬
krasnih cvetek je že opisanih v tej knjigi.
S temi versticami pa naj še omenim bele
lilije, ki zaljša red Marijinih služabnikov,
servitov imenovanih; ta je zveličani Janez
Angelus.

Lilija mora biti vsajena v dobro
zemljo, da zraste lepa in čversta. Pazno
jo moraš varovati nekih na videz lepih,
pa prav nagnusnih kukcev, ki jo kaj radi
ugonobijo s tem, da jej požrejo zeleno
perje in lepo belo cvetje. Ravno taka je
z otrokom. Ako hoče kedaj biti, kar je
postalo pri svetem kerstu — podoba Božja
— imeti mora skerbne, pobožne stariše,
ki pazijo na svoje dete in je vzrejajo v
strahu Božjem, za nebesa, v svetnika. O
srečno, presrečno dete, ki ima tako dobre
stariše!

Skerbne stariše je imel naš Janez, ki
so ga zredili zares angelja, kakor so ga
imenovali. Rojen je bil leta 1430. v Mi¬
lanu. Že v pervih letih se je pokazal sad
svete izreje. Perve besede, ktere je iz¬
govarjal Angelus, bile so Jezus in Marija.
Ako se je jokal še majhno dete, potola¬
žili so ga le tako, da so mu dali kako
podobico Matere Božje ali Deteta Jezusa.

219

Priserčno češčenje nebeške kraljice,
obiskovanje in pogosto prejemanje svetili
zakramentov pomagalo mu je, da je ne¬
oskrunjeno ohranil sv. nedolžnost, da je
bil prelepa lilija v Božjem vertu. Oj, da
bi pač naša mladež hotela posnemati zve¬
ličanega Angela! Oj, naj bi tako pri¬
serčno častila Marijo in tako pogosto
in pobožno prejemala Jezusa; pač bi ne
spridil toliko nedolžnih duš svet, satan
in sprideno lastno meso! Koliko prelepih
lilij, nedolžnih mladeničev in devic bi bilo
med nami, ki so zdaj le grobovi smradu
in gnusobe, grobovi zgodaj izgubljene ne¬
dolžnosti, v žalost angeljem in zvestim
kristjanom, pa v veselje spridenemu svetu
in hudobnemu duhu!

Ker je zveličani Angelus vedel, kako
zvito zapeljiv je svet z ničemurnostjo
svojo, zato ga je zapustil in šel v samo¬
stan; pridružil se je posebnim častilcem
ljube Matere Božje. V Milanu je stopil
v red servitov. Tako sveto in nedolžno
je živel že kot novinec, da so ga sploh
imenovali posnemovalca Jezusa in Marije.
Ko je poteklo leto poskušnje, storil je
slovesno obljubo, po kteri je zvesto in
stanovitno živel do smerti. — Kristjan!
pomisli: Nisi li tudi ti že storil kake
slovesne obljube ? Le malo pomisli! Pre¬
teklo je že nekaj let sem, ko si ti bil
komaj en ali dva dni star, ko si prejel
sv. kerst; glej! takrat si ti obljubil svo¬
jemu Bogu, da boš celo življenje zvesto
služil njemu, ki ti je zapustil prelep
zgled, da bodi čist na duši in na telesu;
da boš zvest njemu, ki je bil pokoren
do smerti na križi, ki ni poznal druge
volje, kakor le voljo svojega nebeškega
Očeta, — da boš zvest njemu, ki je bil
ubog, da ni imel toliko svojega, da bi
svojo glavo na svoje položil. Glej! temu
svojemu Bogu obljubil si zvestobo. Trojna
bila je obljuba: Uboštva, čistosti in po¬
korščine. Zdaj pa dobro premisli: Kako

si to svojo slovesno obljubo spolnjeval?

— Ali ne sprehaja bridkost tvojega serca?
Ni li užaljeno tvoje serce, ako svoje živ¬
ljenje primerjaš z življenjem zveličanega
Angela ?

„Kolikor čednostij, toliko lilij/ pravi
sv. Bernard. Cel venec prelepih lilij je
imel zveličani Angelus. Imel je resnično
ponižnost, ki je podlaga vsem drugim
čednostim. Ko je daleč okoli zaslovela
njegova svetost in je vedno več ljudij
prihajalo gledat angelja v človeški po¬
dobi, prosil je klečč svoje prednike, da
ga prestavijo v drug samostan. Poslali
so ga v Kavakurto. Ker je pa tudi tukaj
imel preveč obiskovalcev, preselil se je
v samostan na Senarihrib, kjer je an¬
gel jsko živel. Pozneje so ga poklicali v
Florenco, kjer je prelepo vodil novince.
Vsi so občudovali njegovo krotkost. Ni¬
komur ni zameril, če ga je kdo še tako
hudo zaničeval. Razločka med prijateljem
in sovražnikom ni poznal. Bog je pa tega
svojega zvestega služabnika že tukaj po-
plačeval. Ko je neki dan v Milanu na
samostanskem vertu utergal grozd, za¬
pazil je, da to njegovim sobratom ni bilo
po volji; molil je nekoliko in nesel grozd
nazaj na terto, in takoj se je grozd pri-
rastel, kakor da bi ne bil nikdar odtergan.

Jezus in Marija sta se mu večkrat
prikazala. V Kavakurti si je na vertu
odbral neko votlino, ki je bila obrasla z
vertnicami. Tu sem je večkrat zahajal.
Nekteri sobratje so to povedali predniku;
ukaže jim, naj pazijo, kaj Angelus po¬
čenja v tej votlini. Bilo je po zimi; sneg
in led sta pokrivala zemljo. Angelus je
v svojem zatišji. Nekteri samotarji gredo
skrivaj tako blizo, da vidijo v votlino.
Ali kako se začudijo! Vertnice so bile

— po zimi — v najlepšem cvetji; An¬
gelus pa je bil visoko od tal povzdignjen
v prečudni nebeški bliščobi. — Nekdaj
je v Milanu nevarno zbolel. Ko pride

220

zdravnik k njemu, bili so njegovi sobratje
ravno pri procesiji. Zdravnik meni, da
mu mora hitro hitro puščati. Nikogar
pa ni bilo, ki bi pomagal zdravniku. Na
mah pa sta zraven dva prelepa mlade¬
niča v meniški obleki, ki zdravniku po¬
magata; potem pa ravno tako urno iz¬
gineta. Ali temu se ni treba čuditi. Li¬
lija se z lilijo druži. Jezus, Marija in
angelji se radi bližajo onim sercem, ki
bijejo še v pervi nedolžnosti.

Po ostrem življenji je hrepenel po ne¬
beški domovini. Nevarno zboli. Z vso le
mogočo pobožnostjo je sprejel sveto po¬
potnico. Ko so njegovi sobratje jokali
in žalovali ob njegovi smerti, slišali so
prelepo petje: Čast bodi Očetu ...; tako
so peli angelji, ki so prišli po njegovo
nedolžno dušo, da jo prenesejo k Jezusu
in k Mariji, kterim je tako zvesto služil
tu na zemlji. Zvonovi so sami zapeli in
daleč na okoli oznanjali, da je umeri
svetnik. To se je godilo 24. vinotoka
1506 v Milanu, kjer je še zdaj njegovo
nestrohlo telo. Ko so je leta 1729. pre¬
iskavah zdravniki, pričali so, da je nje¬
govo drobovje še nestrohlo.

O, da bi pač tudi mi umerli tako
srečno! da bi tudi mi bili prišteti ange¬
lom ! Častimo tudi mi tako priserčno
ljubo Mater Božjo Marijo. Pod njenim
varstvom je brez števila mladeničev in
devic neomadeževano ohranilo angeljsko
čistost.

Angelus je živel tako čisto, ker se
je večkrat zedinil z Jezusom v svetem
obhajilu. Saj Jezus pride v naše serce,
da nas krepča zoper vse skušnjave, ktere
napadajo to najlepšo čednost. Jezus in
Marija naj bodeta z nami, in tudi mi
bodemo angelom prišteti.

(Monat-Rosen XIII.)

53. Sveti Alfonz Rodrigvec.

(Umeri 31. vinotoka 1617.)

Sveti Alfonz je bil sin poštenega suk-
narja v Segoviji na Španskem. Že majhno
dete je priserčno ljubil preblaženo Devico
Marijo. Ako je le slišal njeno presladko
Ime, že je bil razveseljen. Ako je dobil
listek, na kterem je bilo Ime Marijino,
pritisnil ga je k sebi in skerbno hranil.
Še mlad se je seznanil z misijonarji je¬
zuiti, ki so ga naučili s pridom in po¬
božno moliti sveti rožni venec. Odslej je
vedno opravljal to prelepo Marijino češčenje.

Ko se je začel šolati, umeri mu je
njegov oče. Pomagal je svoji materi pri
suknariji; pozneje se je oženil. Bog pa
ga je odločil za višjo popolnost. Poslal
mu je marsiktero bridkost, da ga je tako
odtergal od vse posvetnosti. Kmalu mu
umerje tudi žena. Zdaj se je ostro po¬
stil. Nosil je spokorno obleko. Sv. rožni
venec mu je bil prelep venec, kterega je
vsak dan pobožno molil in njegove svete
skrivnosti premišljeval. Zlasti mu je
žalostni del globoko v serce segal; pri¬
čelo se je priserčno občevanje z Jezusom
in z Marijo. Večkrat se mu je prikazal
Gospod; še večkrat njegova preblažena
Mati. Na praznik Marijinega vnebovzetja
se je vselej posebno lepo pripravil; ne-
kedaj se mu prikaže kraljica nebeška.
Prime ga za roko in ga pelje pred ne¬
beškega Očeta, ki ga ljubeznivo sprejme.
Ta prikazen je bila tako živa in tako bli-
ščeča, da potem ni vedel, ali je bil živ
ali mertev. Le toliko je vedel, da je v
neizrečeni naglosti storil neznano dolgo
pot in da je bil v oblakih postavljen na
prav visok kraj.

Ko mu je mili Bog vzel še edinega
otroka, ni bil nič več navezan na ta svet.
Stopil je v red jezuitov. Kmalu pa so ga
hudo nadlegovale skušnjave, da ni za ta
stan. Po svoji navadi išče pomoči v mo¬
litvi. Sliši pa glas: „Alfonz, zadosti je,

221

da je to moja volja!* — Ko je pa do-
stal poskušajo in je storil slovesno ob¬
ljubo, ga hudobni duh prestrašno nadle¬
guje z nečistimi skušnjavami. V tej brid¬
kosti se zateče k svoji nebeški Materi ter
jo milo prosi, naj ne pripusti, da bi z
najmanjšim grehom žalil svojega Boga,
kterega toliko ljubi. V tem hudem boji
se mu prikaže Marija in mu pravi: »Moj
sin Alfonz, ne boj se; ljub si mi!“ Tako
je premagal satana, in njegova duša je
bila lepo čista.

Bog mu je dal dar vednosti, da je
bolj spoznal Božje skrivnosti, kakor marsi-
kteri učenjak. Z molitvijo in s premiš¬
ljevanjem pa je družil ostro pokorjenje.
Bolehav se je le še vedno zatajeval. Bil
je na otoku Majorka, kjer se versti huda
vročina z občutnim mrazom. Nikoli se
ni branil nadležnim komarjem, kteri v
vročih krajih hudo pikajo ljudi. Nikdar
se ni pritožil zaradi slabega vremena.
Nič se ni zavaroval pred skelečim mra¬
zom ali pred žgočo vročino. Ako ga je
kdo vprašal, kako vse to prenaša, rekel
je: „Lahke so težave njemu, ki se spo¬
minja pekla, kterega nas Bog obvaruj;
ker tam je večna vročina in nepretergano
škripanje z zobmi; sedanja vročina in
mraz je le sama radost. Kako majhne
so vse te časne bridkosti duši, ktera hoče
v ljubezni dopasti Bogu!*

Malokedaj se je vsedel; še stoje se
je vedel zatajevati, da je stal le na eni
nogi. Štiri in dvajset let ni nobene žen¬
ske pogledal v obraz. Sedem in štirideset
let je živel v samostanu; pa nikoli ni
prosil, da bi se smel sprehajati pod pro¬
stim nebom. Njegovo obličje, njegovo go¬
vorjenje, vse njegovo obnašanje je razo¬
devalo največjo spodobnost. K temu ga
je napeljala njegova nebeška Mati Marija.
Ko nekdaj izprašuje svojo vest, kar je
skerbno storil vsak dan po dvakrat, pri¬
kaže se mu ljuba Gospa in ga poduči,

kako se lahko obvaruje raznih malih pre-
greškov, ako pazi na svoje oči in na vsa
telesna čutila. Čez njegove ustnice ni
prišla nepotrebna beseda. Največje veselje
njegovo je bilo, obiskovati jetnike in bol¬
nike in jih tolažiti.

Njegova sobica mu je bila grob; nje¬
gov red pot v zveličanje. Dobrih jedij
ni užival; najraje je imel grenke in ne¬
okusne. Najslabša obleka, najbolj zapu¬
ščena sobica mu je bila najljubša. Če ga
je kdo pohvalil, bilo mu je hudo. Da so
ga prezirali ali slabo o njem govorili,
to mu je bilo všeč. V svoji ponižnosti se
je tudi nevrednega štel vsega duhovnega
tolažila; zatč seje večkrat ponižno ognil,
ko sta se mu prikazala Kristus ali Ma¬
rija, češ, da ne sme biti pri njima. Pa
bolj ko se je ogibal, bolj so ga obisko¬
vali. Knezi, škofje so prihajali ter so se
posvetovali z revnim samotarskim bratom.

Neomahljiva je bila njegova poterpež-
Ijivost, čudovita njegova pokorščina. Lju¬
beznivo je hrepenel po sv. obhajilu. Ko
je nekdaj hudo bolehal, naročil mu je
njegov prednik, naj čez teden opusti sv.
obhajilo, da bi le v nedeljo prejel svete
zakramente. Ali to je bilo njemu hudo,
kakor lačnemu, ako bi mu kos kruha od-
tergal od ust. Vendar je ubogal brez ugo¬
varjanja. Hrepenenje njegovo po sv. ob¬
hajilu pa je bilo le še silnejše. Gospod
je prečudno poplačal njegovo pokorščino.
V duhovnem obhajilu se je radoval ž njim
tako živo, da je Alfonz občutil pričujoč-
nost Jezusovo in njegove preblažene Ma¬
tere v svojem sercu; ves dan se je po¬
govarjal ž njima.

Opravljal je  službo vratarja natančno.
Vendar je še zmirom imel časa, da se je
pogovarjal z Bogom in z Marijo. Sveti
rožni venec je vedno imel v rokah, da
so jagode napravile vtiske v njegove perste.
Prav velikrat je vzdihnil: „Jezus, Marija,
moja presladka ljubezen! naj terpim; naj

222

umerjem iz ljubezni do vaju. Naj bom
ves vajin, nič svoj, kakor da bi me nikdar
ne bilo!“

Nekdaj je bil tako prevzet, da je v
svoji preveliki priprostosti rekel: „0 moja
Gospa, ljubim te neizmerno bolj, kakor
samega sebe! Moja preljubezniva Mati!
jaz bolj ljubim tebe, kakor ti ljubiš mene!“
Preblažena Devica se mu prikaže ter ga
zaverne: »Ni tako, moj Alfonz; neiz¬
merno bolj ljubim jaz tebe, kakor ti mene! “
Tako zaupljivo je občeval z Jezusom in
njegovo presveto Materjo, kakor nedolžno
dete občuje z očetom in materjo. Pa tudi
Marija se je tako ljubeznivo pogovarjala
ž njim. Ako jo je na pomoč zaklical v
kaki nadlogi, oglasila se mu je: »Kjer
sem jaz, ni treba se ti bati; preskerbela
sem že tvoje zadeve. Saj si mi ti zvest;
zakaj bi ti jaz ne bila zvesta? 8

Nekdaj gre z očetom Barazo v bližnji
grad po opravkih. Hudo je pripekala vro¬
čina, da je vse teklo po njiju. Alfonz se
nič ne pritoži. Solze ljubezni so mu tekle
s potom po obrazu. Mati Božja pride
kakor navadno prijazna ter mu s pertom
obriše obraz in mu napolni serce z ne¬
beško radostjo.

Ker je priserčno ljubil preblaženo
Devico, poplačala mu je Mati Božja ve-
likrat to detinsko ljubezen. Na praznik
njenega vnebovzetja je videl nekdaj njeno
veličastno vnebovzetje. Videl je, kako
slavno jo je sprejel celi nebeški dvor, kako
jo je spremil njen preljubeznivi Sin pred
presveto Trojico; kako je bila slovesno
venčana in posajena na sedež kraljice ne¬
bes in zemlje.

Posebno je častil skrivnost njenega
neomadeževanega spočetja. Veselil se je,
da je ud reda, ki od nekdaj slavi in časti
to Marijino prednost. Zato je vsak dan
molil dnevnice v čast neomadeževanemu
spočetju; zraven še dvanajstkrat Češčena
si Marija ..., da se je vseh dvanajst

dnevnih ur priporočil Mariji, naj mu iz¬
prosi pri svojem Sinu, da se obvaruje
greha. Če je le videl kako podobo Matere
Božje, že je bil zamaknjen v njo.

Čudno moč je imela njegova molitev.
Leta 1587. je nastala na Majorki strašna
nevihta. Blisk za bliskom je udarjal.
Hiše so se podirale. Že se je poderl kos
zidovja samostanskega in je celo nekaj so¬
sedov podsul. Menihi hitijo v cerkev; ker
pomoči ne pričakujejo od drugod, kakor
le v motitvi. Tudi Alfonz gre v cerkev.
Ko ga pa prednik vidi, da počasi gre,
zakliče mu: »Kaj je tebi brat? Urno
pojdi in prosi, da Bog odverne od nas to
nesrečo! 8  Alfonz se podviza, kolikor
more. Neki drug brat gre za njim, da
vidi, kaj bo. Alfonz poklekne, povzdigne
svoji roki in vzdihuje k svoji nebeški Materi.
Komaj zmoli trikrat Češčena si Marija...,
že jenja nevihta in vse se poleže.

Nekega novinca je satan skušal, naj
zapusti samotarsko življenje. Že so mu
dali posvetno obleko, da bi šel. Alfonz,
kterega je rad imel novinec, mu prigo¬
varja, naj ne zaverže tolike milosti Božje.
Ali vse je bilo zastonj. Alfonz pa, ki
bi bil rad pomagal nesrečnemu mlade¬
niču, zateče se po svoji navadi k Materi
Božji in moli za preslepljenega. Slišal
je glas: »Ne pojde proč!“ Vendar še
moli. Spet sliši poprejšnje besede: »Ne
pojde proč!“ Alfonz pa le ponavlja svojo
prošnjo. Zdaj sliši svarilo: »Že tretjič ti
pravim: Ne pojde proč! 8  Zdajci pride
novinec ves skesan. Alfonz ga prijazno
sprejme, potolaži ga in pelje k predniku,
pred kterim obžaluje svoje nespametno
obnašanje ter prosi, da ga sprejmejo nazaj.

87 let je Alfonz služil svojemu Bogu
in njegovi preblaženi Devici Mariji. Ne¬
beška kraljica ga povabi na nebeško že-
nitovanje. Pripravljen je bil. Saj mu je
Marija, njegova preljuba Mati zaklicala:
»Jaz skerbim za te.“

223

Zadnje štiri mesece je terpel velike bo¬
lečine; vendar je vzdihoval: „ Gospod, le
še več bolečin, le še več; zraven pa tudi
več ljubezni in več poterpežljivosti! “ Ko
je  zadnjikrat prejel sv. zakramente, za¬
maknil se je cele tri dni. Dne 31. vino¬
toka 1617 jenjalo je zamaknjenje; Alfonz
je zaklical presveto Ime Jezus in je iz¬
dihnil svojo sveto dušo. Položili so ga
v kapelo neomadeževanega spočetja k no¬
gam njegove preljubljene Matere Božje
Marije. (P. Evs. Niremberg.)

54. Sveti Karol Boromej.

(Umeri 4. listopada 1584.)

Blizo jezera La go Mažiore na gore¬
njem Italijanskem so imeli staroslavni
Boromejci svoj grad Arona. V noči od
pervega do druzega vinotoka leta 1538.
so videli nad tem gradom prečudno svet¬
lobo, ki je oznanjevala rojstvo sv. Karola
Boromeja, ki je s svojim prelepim živ¬
ljenjem razsvetljeval vso cerkev.

Že v pervi mladosti je razodeval svojo
pobožnost s tem, da je stavil male ol¬
tarčke, pred kterimi je molil in prepeval
v čast Materi Božji. Ko so se drugi
otroci njegove dobe veselo igrali, šel je
on v cerkev ter je priserčno molil. Ko
mu je bilo pripuščeno, prejel je vsak teden
svete zakramente. Nenavadno resno se
je obnašal kot mladenič; njegov bogo-
jjubni oče mu je privolil, da je sprejel
tonzuro in je smel nositi duhovsko obleko.

Najpervo je obiskaval šolo v domačem
kraji v Aroni. Višje šole pa je dognal
v Paviji, in sicer tako slavno, da je že
22 leten dosegel doktorsko čast. Tako
visoko pa je dospel ne le s svojimi ta¬
lenti, ampak še bolj s svojo pobožno mo¬
litvijo; kakor pred njim sv. Tomaž. Večna
modrost stanuje v čisti duši; tako je bilo
tudi pri sv. Karolu. Neomadeževana je bila
čistost njegova. Bliščoba njegovih čed-

nostij in njegove učenosti je bila gotovo
neizmerno velika, ko so ga, še le dva¬
indvajsetletnega, izvolili za kardinala in
en teden potem za nadškofa Milanskega;
odslej so skušeni in stari cerkveni možje
pri njem iskali sveta. Bil je desna roka
svojemu stricu papežu Piju IV. Velik
upliv je imel pri vladanji cerkve. Po nje¬
govem prizadevanji je bil zopet sklican
in končan Tridentinski cerkveni zbor.
Njegova visoka učenost in srečen uspeh
njegovih naredeb — to mu je naklonilo
splošno spoštovanje. Zato ga je sveti oče
poklical k sebi v Rim, da bi mu pomogel
pri težavnem vladanji cele svete cerkve.
Toda on je le hrepenel nazaj k svoji iz¬
ročeni mu čredi, ter je tako dolgo prosil,
da je dobil privoljenje in se je smel ver-
niti v Milan.

Perva skerb mu je bila, da je po
svoji škofiiji izveršil vse naredbe sv. Tri¬
dentinskega zbora. Vso svojo veliko ško¬
fijo je prehodil. Ni se zbal ne vročine,
ne mraza, ne hudega vremena, ne slabih
potov. Zares spodbudno je slišati, kako
je ta dobri pastir peš hodil po stermih
stezah in z veliko nevarnostjo prebredel
deroče vode, da je poiskal svoje zmbčene
in zapuščene ovčice. Ko je ves spehan
dospel na zaželeni kraj, pridigoval je
takoj in delil sv. zakramente, preden se
je opočil ali kaj zaužil; dasi je včasih
peš prehodil več ur. Včasih je do večera
bil tešč, ko je prejšnjo noč premolil; včasih
več nočij zaporedoma ni nič počival.

S to neutrujeno gorečnostjo je do¬
segel, da kriva vera ni premotila njemu
izročenih duš; kamor se je bila vgnezdila,
iztrebila jo je njegova gorečnost. Tudi
na Švicarsko in daleč doli po Italiji
je segala njegova sveta skerb. Sv. vera
se ni samo ohranila, temuč na novo se
je oživila. Nevednost v verskih resnicah
in spridenost je bila takrat splošna. Sveti
mož, za zveličanje bližnjega ves vnet, po-

224

stergal je stari kvas očitnih pregreh ter
zamesil novo testo lepih čednostij. To
je dosegel s svojim spodbudnim zgledom,
s svojimi ljubeznivimi pridigami, z na¬
tančnim opazovanjem in očetovskim opo-
minjevanjem; to je dosegel s pogostim
opominjevanjem, z večkratnim cerkvenim
zborovanjem
in s tem, da
je od svoje
duhovščine,
celo od ne-
kterih posa¬
meznih oseb,
zahteval na¬
tančnih po¬
ročil tudi o
najmanjših

soseskah. Bil
je res sker-
ben oče svoji
škofiji.

Ne le vso
svojo moč,
ampak vse
svoje premo¬
ženje je obra¬
čal v to, da
bi kolikor le
moč zadostil
imenitnim
dolžnostim
višjega pa¬
stirja. Vedel
je, da se hudo
ne more od¬
straniti, ako

so otrovani oni, ki bi morali rane celiti.
Zato je svojo skerb obračal v to, da bi
izredil učeno, pobožno duhovščino. Usta¬
novil je več semenišč, v kterih so bili
revni, pa nadarjeni mladeniči preskerb-
Ijeni z vsem potrebnim, in kjer so se
učili potrebnih vednostij. Napravil je druge
učilnice, v kterih so se mladi mašniki pri- |

pravljali na svoj preimenitni poklic. Po¬
klical je učene jezuite in druge bogo-
Ijubne menihe v svojo škofijo.

Posebno ginljivo pa je pokazal svojo
očetovsko skerb ob času hude, nalezljive
kuge. Svoje lastno življenje je postavil
za zveličanje svojih ovčic, spominjajoč se
Gospodovih
besed:, Dobri
pastir dd
svoje življenje
za svoje
ovce. 1  Deželni
služabniki so
zbežali, ko je
bilo najbolj
treba proti
strahoviti
kugi potreb¬
nih naredeb
ukreniti; ve¬
liki škof je
urno prišel iz
Lodi v Milan
ter namesto
pobegle go¬
sposke modro
vladal, pa še
posebno sker-
bel za duše
bolnikov. Ni
mu pa bilo
zadosti, da je
kot višji pa¬
stir vodil vse
previdno;

sam je hodil

v znamenje pokore z vervjo okoli vrata
in stregel okuženim, delil jim svete za¬
kramente ter jih milo tolažil; zelo oster
proti samemu sebi želel je potolažiti serd
Božji.

Pa ne le kot pastir in oče je posnemal
svojega Gospoda in učenika; tudi v lju¬
bezni do sovražnikov je nasledoval njega,

Sveti Karol Boromej.

225

ki je umeri za svoje sovražnike. Dvakrat
so ga hudobneži hoteli umoriti. Ko je
pa gosposka prijela hudodelnike, prosil
je na vso moč za nje, da naj se jim od¬
pusti zaslužena kazen, ali vsaj zmanjša.
Sporočila neke ustaje zoper njegovo živ¬
ljenje še prebrati ni hotel; v ogenj ga
je vergel. Ko so bili njegovi priseženi
preganjalci na smertni postelji, hitel je
k njim, da bi jim za najhujše krivice
delil največje dobrote.

Ako je silno težko človeku v visoki
službi, z izverstnimi lastnostmi in pri
obilnem uspehu vendar še ponižnemu ostati,
pač je to še težje, ako človeka vse vi¬
soko spoštuje, in mu spodobno čast izka¬
zujejo celo knezi in kralji in se ž njim
posvetujejo ob imenitnih zadevah. Pa tudi
v tem je bil sv. Karol prelep zgled. Nik¬
dar ni iskal visoke službe. Ko se je pri¬
pravljal za duhovski stan in je njegov
brat Friderik umeri, sodili so drugi, da
ga bo obilna dedščina mikala nazaj v
svet. On pa se je urno dal v mašnika
posvetiti, da je tako v okom prišel vsem
skušnjavam. Ko je postal veliki škof Mi¬
lanski in so ga v Rimu dalje časa za-
derževali z velikimi častmi in mu prigo¬
varjali, naj bi vladal svojo škofijo po
druzih, zapustil je Rimsko mesto ter urno
šel k svoji čredi.

Ko je bil prištet svetnikom, terdile
so priče s prisego, da je bil v vseh čed¬
nostih popolen; njegovi životopisci so po
lastnem in splošnem spričevanji zagotav¬
ljali, da je imel združene vse čednosti,
ktere so imeli vsi njegovi pet in tride-
seteri spredniki na milanskem škofovskem
sedeži; samega sebe je prišteval najne¬
popolnejšim ljudem ter se večkrat bridko
pritožil, da ga na njegove napake ne
opomnijo oni, ki so navadno občevali ž
njim. Ko so ga vsi imenovali svetnika,
imel se je pa sam zmirom za dosti ne¬

V. del.

popolnega, da se je spovedal vsak dan
dvakrat.

Njegovo pokorjenje je bilo tako silno,
da se moramo čuditi ne le, kako je mogel
toliko delati, ampak kako je še mogel
živeti? Le enkrat na dan je jedel, in to
le malo kruha, malo zelišča, in pil je
malo vode. Postne dni je zaužil le nekaj
surovih smokev ali jabolk ali pa malo
boba. Spal je le dve uri na golih tleh.
Nosil je oster spokorni pas; svoje telo
je velikrat bičal do kervi. Celd bolezen
mu ni zmanjšala te ostrosti, ako niso res¬
nobno tega tirjali zdravniki.

Ta veliki svetnik, kterega je vodil
sam Duh Božji, vedel je prav dobro,
kakšno češčenje se v katoliški cerkvi spo¬
dobi Materi Božji. Sveta cerkev v svojih
dnevnicah poje o Mariji Devici: „Ti sama
si vsa krivoverstva na celem svetu pre¬
magala!" Ker je pa ravno takrat Evropa
bila v veliki nevarnosti, da bi je ne za-
gernili nesrečni valovi nove krive vere,
bilo je ponovljenje Marijinega češčenja
silno potrebno. Zato je usmiljeni Bog,
ki vedno čuje nad svojo cerkvijo, obudil
svete može, ki so povzdignili češčenje
Matere Božje kot najboljši pripomoček
zoper pogubljivo krivo vero. Ker je bila
pa ravno Milanska velika škofija celi Ita¬
liji v brambo zoper nesrečno krivovero,
ktera je na Nemškem rodila svoj strup
in se širila na vse kraje, moral je ravno
tukaj biti zvest čuvaj in branitelj svete
katoliške vere; ravno tukaj je moralo če¬
ščenje Matere Božje biti hranilna stena
zoper navale tega duhovnega sovražnika.
Takšen čuvaj svete vere in pospeševalec
Marijinega češčenja bil je sv. Karol.

Že iz svoje mladosti je priserčno ča¬
stil preblaženo Devico Marijo. Ko so se
drugi otroci po svoje razveseljevali, bil
je mali Karolček najrajši v cerkvi, po¬
svečeni ljubi Materi Božji; njej, prečisti,
se je vedno skazoval hvaležnega, da je

15

226

v mnogoterih hudih bojih neoinadeževano
ohranil svojo čistost. Saj si je bil njo
izvolil v svojo posebno priprošnjico. Ke-
darkoli je slišal zvoniti angeljevo češče-
nje, pokleknil je urno; če je na svojih
potih bil ravno na konji, stopil je doli
in pokleknil. Vsak dan je klečč molil sv.
rožnivenec; vsak večer je celo uro v čast
Materi Božji premolil. Pred njenimi praz¬
niki se je ostro postil.

Ko je bil v svetem mestu, obiskoval
je cerkev Matere Božje „Marije Velike"
prav velikrat po noči; večkrat je celo
noč preklečal pred njeno čudodelno po¬
dobo. Kedar je hotel kaj posebnega sto¬
riti, šel je poprej na kako Božjo pot Ma¬
tere Božje. Ko je po Švici obiskoval
svoje ovčice, šel je na slavno Božjo pot
v Puščavi (Einsiedeln). Pri romanji v
Loreto je peš hodil dvajset ur daleč.

Ker je bil premožne hiše sin, obernil
je prav veliko svojega premoženja v čast
svoji ljubi nebeški Materi. Že v Rimu je
olepšal cerkev Marije Velike. Daroval je
tej cerkvi več srebernih svečnikov in dru¬
gih dragocenih posod. Prezidal je cerkev
»Marijo Angeljsko", ki je ena najimenit¬
nejših rimskih cerkev. Neizrečeno veliko
je storil za velikansko cerkev v Milanu,
ktero svet občuduje, in ktero je  posvetil
rojstvu preblažene Device Marije.

Seveda mu to ni bilo zadosti, Mater
Božjo samo priserčno ljubiti in častiti;
želel je, naj bi vsi kristjani, posebno še
njemu izročeni, ljubili in častili Marijo.
Vsak večer je sklical vse svoje domače
služabnike, da je ž njimi molil. Kteri
niso molili duhovnih molitev, brevirja,
molili so dnevnice Matere Božje. To če-
ščenje nebeške Kraljice je uvedel v se¬
menišči mladih duhovnikov in po mašnikih
med vsem ljudstvom. Semenišče in samo¬
stane je izročil Marijinemu varstvu. V
vsaki župnijski cerkvi je vpeljal bratov¬
ščino sv. rožnega venca. Vsako tretjo ne¬

deljo v mesecu je napravil procesijo, pri
kteri so nosili podobo Matere Božje. V
času prestrašne kuge je zapovedal po¬
sebne procesije k cerkvam, ki so bile po¬
svečene preblaženi Devici. Njej, ki je
»zdravje bolnikovpriporočeval je svoje
hirajoče bolnike. Njo, ki je »tolažnica
žalostnimklical je na pomoč v tej si¬
loviti nadlogi.

Ukazal je, postaviti nad vrata vsake
župnijske cerkve podobo Matere Božje,
ki naj vernike opominja, da po njej pri¬
demo k pravi veri; poprej naj se k njej
obernemo, preden Boga milosti prosimo,
da ona s svojo priprošnjo podpira našo
revno molitev; s tem je prelepo pojasnil
nauk sv. cerkve, ktera v Lavretanskih li¬
tanijah Marijo imenuje »vrata nebeška".

Sad tega pobožnega češčenja je pričal,
da ni nihče osramočen, kdor se zateče k
»pomoči kristjanov"; vsa njegova velika
škofija je bila obvarovana nesrečne krivo-
vere. Nebeška kraljica je svojega zve¬
stega služabnika vzela v svoje materino
varstvo. V neki samostan so se vrinile
nektere slabe razvade, Sveti škof se jim
je ustavil. Eden razvajenih samotarcev
je bil zato nevoljen; v svoji hudobiji se
je tako spozabil, da se je neki večer ti-
hotapno splazil v domačo kapelo svetega
škofa in strelil nanj. Škof izroči svojo
dušo Bogu. Ali glej čudo! krogla pusti
le čern madež na škofovi obleki in pade
na tla. Košček svinca predere tudi do nje¬
gove kože, pa je ne rani. Le znamenje
je ostalo na koži, ki je pričalo še po
njegovi smerti, kako ga je Marija varo¬
vala ; ta čudež mu je le še pomnožil če-
ščenje Matere Božje.

Kakor je sveto živel, tako je tudi
sveto umeri. Celo njegovo življenje je
bilo posvečeno službi Božji in skerbi za
zveličanje bližnjega; v tej službi ga je
Gospod poklical k sebi ter mu dal pri¬
merno plačilo. Ko je potoval po obširni

škofiji in obiskoval svoje ovčice, prevzel
je preveliki trud njegovo telo, ki je bilo
že oslabelo po mnogoterih nadlogah.
Urno se mu bliža njegova zadnja ura.
Udan v voljo Božjo in vesel sprejme sv.
zakramente in njegova po Bogu hrepe¬
neča duša zapusti brez boja svoje osla¬
belo telo; saj ni bila nič navezana na
ta svet.

P<5 vsi pravici je sv. Karol lahko rekel
z Davidom: »Gorečnost za tvojo hišo me
razjeda/ (Ps. 68, 10.) Hiša Božja je sv.
katoliška cerkev; veliko hudega jo je ob¬
varoval in jo ohranil čisto. Hiša Božja
je tempelj Božji; tretji del svojih obilnih
dohodkov je obernil v olepšavo Gospodovih
tempeljnov. Hiša Božja je naša duša; nje¬
gova sveta gorečnost prevzela je vse nje¬
gove telesne moči. Umeri je 4. listopada,
še le 46 let star. Njegove zadnje besede
so bile: »Gospod Jezus, jaz pridem."

Kmalu po smerti se je prikazal očetu
Adornu, obdan z veličastno svetlobo ter
mu rekel: „Jaz sem zveličan; tudi ti boš
kmalu prišel za menoj/ Tako se je tudi
zgodilo. Bog ga je poveličal z mnogote¬
rimi čudeži; že papež Pavel V. ga je
leta 1610. prištel svetnikom.

(Dieringer in Klitsche.)

55. Sv. Emerik, kraljevič ogerski.

(Umeri 1031.)

Sveti Emerik je bil sin ogerskega
kralja sv. Štefana in bogoljubne žene nje¬
gove Gizele, ki je bila sestra cesarja sv.
Henrika. Tudi ta lepi svetnik priča, ko¬
liko vpljiva dobra izreja, s ktero pobožni
stariši izredijo svoje otroke za nebesa.
Njegov oče je bil velik častilec prebla-
žene Device Marije. Kazal je svojemu sinu
z lepim zgledom, kar je učil. Emeriku
videlo se je že v otročjih letih, da je
njegovo nedolžno serce spretno za vse
lepe čednosti; edino veselje mu je bilo,

227

pogovarjati se z Bogom in njegovo pre-
blaženo Materjo. Njegov sveti oče in nje¬
govi ravno tako sveti učitelji Adalbert in
Gerard so ga učili, kako naj Marijo ljubi
kot svojo Mater in jo časti kot svojo
Gospo. Emerik jih je ubogal; ne le v
cerkvi, tudi doma jo je priserčno častil.
Cele noči je prebedel v molitvi in zraven
pretočil veliko solz svetega veselja. Krotak
in ponižen bil je svojim starišem v ve¬
liko veselje; tako je bil mladenič prelep
zgled prave pobožnosti brez vse hinav¬
ščine ; sv. Duh je v njem prebival. Dobro
drevo rodi dober sad; in dober sad ostane
žlahten tudi, ko dozori. Kar je pokazal
Emerik v mladosti, to je tudi dopolnil.
Kedar so prišla leta, ktera najraje poka-
zijo mladost, pazil je on še bolj skerbno
na se; molil je bolj priserčno in se vadil
v ponižnosti. Njegov oče mu je napisal
prelepe opomine, ktere naj spolnjuje, da
ohrani sveto čistost in angeljsko nedolž¬
nost. Med druzimi nauki pravi skerbni
oče: »Imej Boga vedno pred očmi, kakor
da je vidno pri tebi; njega čez vse ljubi
in časti. Vedi, da brez Božjega mogoč¬
nega varstva ne moreš ne modro vladati,
ne kraljeve krone varno nositi! “ — Kar
je oče učil, to je pokazal tudi dejansko;
zato ga je pa rad ubogal Emerik.

Seveda je bilo tako pobožno in ne¬
dolžno življenje dopadljivo Bogu in Ma¬
riji. Bog mu je dodelil dar čudežev in
prerokovanja. Njegov oče sv. Štefan je v
čast sv. Martinu postavil lepo cerkev in
velik samostan, kamor je poklical menihe
sv. Benedikta. Le-ta samostan je neki dan
obiskal Emerik. Menihi so poznali sveto
življenje njegovo ter so po svoji navadi
ga počastili s poljubom. Tudi on je me¬
nihe poljubil, pa ne vse enako. Nekte-
rega je poljubil enkrat, nekterega dva¬
krat ali trikrat; očeta Mavra, ki je bil
posebno pobožen mašnik, poljubil je celo
sedemkrat. Ko njegov oče to zve, mislil

15*

228

si je, da mora to biti kaka skrivnost.
Ko je svojo molitev opravil v cerkvi, na¬
govarjal je sina, naj mu pove, zakaj je
menihe počastil tako različno ? Emerik, z
milostjo Božjo razsvetljen, pove, da je
skrivnostno spoznal, kako bogoljuben je
sleherni menih in koliko zasluženja ima
pri Bogu. Po meri pobožnosti je vsacega
počastil. Maver presega vse; zato ga je
sedemkrat poljubil. Da bi kralj našel res¬
nico, opazoval je drugo jutro menihe, ki
so v cerkvi prepevali hvalo Božjo; videl
je, da je Mavrus razodeval posebno po¬
božnost; ko so bili vsi drugi že odšli,
ostal je Mavrus še dalje časa v molitvi
ves zamišljen; ta menih je bil potem
imeniten škof. — Tako je Emerik v sercu
svojega bližnjega videl in spoznal čistost
njegove duše, ker je bila njegova duša
lepa in neomadeževana.

Ko je dorastel, mislil ga je oče ože¬
niti. Emerik je resno premišljeval, kakov
stan naj si izvoli; to preimenitno reč je
izročil Bogu in preblaženi Devici Mariji,
h kteri se je v dvomih vselej zatekal. V
Vešprimu je veličasten tempelj, posvečen
sv. Juriju. Tukaj je cele dneve molil; še
dolgo v noč je priserčno prosil Mater
Božjo, naj mu izprosi razsvetljenje, da
spozna, kaj je volja Božja. In glej! ko
o polnoči le še moli in premišljuje, kak¬
šen dar bi bil Bogu najbolj dopadljiv,
razsveti se na mah vsa cerkev; on sliši
glas: „Preimenitno je devištvo; to daruj
Bogu; to mu je najdopadljivejši dar;
ohrani je do zadnjega dihljeja neomade-
ževano." — Ko Emerik sliši ta glas,
stori obljubo vednega devištva.

Ali na poti mu je bila pokorščina do
svojega očeta, ki mu je razkladal, da
sreča celega kraljestva zahteva njegovo
ženitev. Emerik žalostnega in pobitega
serca uboga; pa terdno se zanaša na
Boga in na preblaženo Devico, da mu bo
mogoče, svoje devištvo neomadeževano

ohraniti. Tako je tudi bilo. Izvolil si je
pobožno kraljičino v svojo nevesto, in
Bog je dal njegovim besedam moč, da je
privolila, da sta čisto nedolžno živela. Da
se je lože obvaroval vsega omadeževanja,
pokoril je ostro svoje telo ter se vedno
priporočal preblaženi Devici. Doživel je
24. leto. Že mu je oče hotel izročiti
vladanje kraljestva. Bog pa mu odloči
imenitnejšo krono ter ga pokliče k sebi,
da ž njim vekomaj kraljuje v nebesih.
Umeri je leta 1031. Veliki škof Evzebij
je videl njegovo deviško dušo iti v ne¬
besa, spremljano od velike množice an-
geljev. Bog ga je poveličal z mnogote¬
rimi čudeži. Papež Benedikt VIII. je ob
enem svetnikom prištel njega in njego¬
vega očeta Štefana. — Marija, ki je sv.
Emeriku pomogla v nebesa, naj še nam
pomaga! Saj pravi sv. Bonaventura: „Kte-
rega ti hočeš rešiti, ta bo rešen; od kte-
rega pa odverneš svoj obraz, ta bo po¬
gubljen." (Mariam Kongr. Proprium SS.)

56. Sveta Elizabeta Ogerska.

(Umerla 19. listopada 1231.)

Sv. Elizabeta je ena najlepših svetnic
Božjih; dišeča cvetlica je v vertu nebe¬
škega Očeta; otrok je po besedah Zveli-
čarjevih: „Ako ne boste, kakor otroci,
ne pojdete v nebeško kraljestvo." Bila
je dete nedolžno, priprosto in čisto. Bila
je pa tudi kakor moder mož, ter je znala
prenašati s stanovitno poterpežljivostjo
velike križe in nadloge, kterih jej je
obilno pošiljal nebeški Oče.

Elizabeta je bila hči ogerskega kralja
Andreja in vojvodinje Jere, ki je bila hči
Bertolda Koroškega. Rojena je bila leta
1207. Še majhno dete je že kazala tiste
čednosti, ktere je pozneje tako prelepo
in junaško spolnovala. Te čednosti so
bile: Priserčna ljubezen do Boga in do
ubožcev, pobožno češčenje Matere Božje.

229


Sveta Elizabeta Ogerska.

Veliko je molila v Bogu zbrana; večkrat
se je vergla na tla in poljubila zemljo.
Ako je bila cerkev zaperta in ni mogla
vanjo, poljubila je vrata in zapahe. Več¬
krat je šla v kraljevo kuhinjo ter si na¬
brala raznih jedi j, kolikor je mogla nesti,
da jih je razdelila ubožcem. Večkrat so
jo zavoljo tega
grajali kraljevi ku¬
harji, celč zaniče¬
vali so jo.

Elizabeta je bila
še le štiriletna, a
že je morala za¬
pustiti svoje ljube
stariše in svojo
domovina. Pokorna
svojim starišem šla
je na Nemško v
Turingijo. Vsled
nekega preroko¬
vanja je turingiški
knez Herman po¬
slal svoje poslance
na Ogersko do
kralja Andreja s
prošnjo, naj bi mu
malo Elizabeto ob¬
ljubil za prihodnjo
ženo sinu Ludo-
viku. Ker je bil
Herman slaven
knez in tudi po¬
šten vladar, ne
odreče mu kralj;
mislil si je, da bo
dober oče imel
tudi dobrega sina:

rija bila štiriletna, zapustila je tudi svoje
stariše; šla je v tempelj Gospodov, da
je tam živela v molitvi in v pobožnih
vajah. Elizabeta pa gre na knežji dvor,
kjer je obilno posvetne nečimernosti, kjer
se obilno streže človeškim strastem. Ma¬
rija se je zaročila z Bogom ter njemu
posvetila svoje de-
vištvo. Elizabeta
pa se je zaročila
s pozemeljskim že-
' ninom. čudno na¬
sprotje! Pa zakaj
se je Marija Bogu
darovala ? Iz lju¬
bezni do njega;
ker je bila tako
njegova volja. In
iz ljubezni do Boga,
ker je bila tako
Božja volja, zaro¬
čila se je tudi Eli¬
zabeta z Ludovi-
kom. Rada bi bila
ostala, živela in
umerla kakor čista
devica, kakor ne¬
vesta Kristusova.
Pred zaroko svojo
je Elizabeta tako-le
molila: „ Gospod,
Jezus Kristus, ti
si vladar vseh
stvarij in vseh sere,
ti veš, da bi bila
rada tvoja čista
dekla. Ko sta me
pa obljubila mati

saj jabelko ne pade daleč od jablane.
Tako je prišla mala Elizabeta v Turin¬
gijo, kjer se je slovesno zaročila s kne-
ževičem Ludovikom.

Po tem sodeč bi marsikdo rekel: Ta
je bila čudna častilka in posnemovalka
preblažene Device Marije! Ko je Ma-

in oče, ktera moram ubogati, prosim te,
o Gospod, po svojem bridkem terpljenji,
daj mi živeti, kakor bo v tvojo slavo
ter me obvaruj vsega hudega!“

Če je tudi živela v šumu knežjega
dvora, posvetila je pa svoje otroško serce
popolnoma Bogu in ljubi Materi Božji.

230

Kakih pet let je bila, ko še brati ni znala;
klečala je pred oltarjem, vzdigala po¬
božno svoji ročici proti nebu in polju-
bovala zemljo. Ako je v otroških igrah
kaj dobila, razdelila je revnim deklicam;
a vselej jim je naročila, do morajo več¬
krat moliti „Očenaš" in „Češčena si Ma¬
rija". Večkrat je rado vanje ustavila in
rekla: „Iz ljubezni do Boga bom jenjala."
Svoje tovaršice je kaj rada vodila na po¬
kopališče ter jim govorila: „Glejte, tu
ležijo mertvi, ki so nekdaj živeli kakor
md, zdaj pa so mertvi. Tako se bo zgo¬
dilo tudi z nami; zato ljubimo Boga.
Molite pa z menoj: Gospod, po svoji
bridki smerti in po svoji ljubi Materi Ma¬
riji reši pokojnike vsega terpljenja; nam
živim pa dodeli milost, da pridemo k tebi
v večno veselje!"

Veliko ljudij misli, da je v palačah
knezov in kraljev sama sreča in vedno
veselje, da tja ne more nobeno terpljenje.
O kako se motijo ti ljudje! Tudi serca
velikašev tlači križ, ki je morebiti zlat,
pa ravno zato toliko težji. Tako se je
tudi kraljeva hči Elizabeta že zgodaj ude¬
ležila križa svojega Božjega Zveličarja.

Devet let je štela Elizabeta, ko je
umeri stari knez Herman, oče njenega
zaročenca. Ž njim pa je bila tudi poko¬
pana vsa obramba male deklice. Herman
jo je ljubil kakor svoje lastno dete; pri¬
volil jej je, da je opravljala svoje pobož¬
nosti, kakor je hotela; vedno se je za
njo potezal zoper dvornike, kterim ni
bila všeč bogoljubnost dobre device. Žena
pokojnega kneza, Zofija, bila ie posvetna,
nečimerna gospa; taka je bila tudi njena
hči Neža. Obedve ste se prizadevali, da
bi malo Elizabeto napeljali na pot po¬
svetnega veselja, ter ste jo vedno nadle¬
govali zavoljo njene pobožnosti; imeno¬
vali ste jo le deklo, ne kneginjo, ter ste
jo plašili, da ne bo nikoli žena mladega
kneza. Vsi dvorniki so ju posnemali ter

so v enomer pikali in zaničevali Eliza¬
beto. To je tisto peklensko orodje, s kte¬
rim hoče svet na svojo stran potegniti
ubozega človeka: Zasramovanje, zaniče¬
vanje in žuganje. Tako je počel hudobni
svet takrat; tako počenja tudi zdaj.

Elizabeta pa, ko ubogo jagnje med
volkovi, ta lilija med ternjem, je ostala
zvesta svojemu Zveličarju. Brez kljubo¬
vanja, pa junaška kakor mož, je poter-
pežljivo prenašala vse zaničevanje. Njena
bramba je Bog, njeno pribežališče pa
Marija; udana je prosila samo to, naj se
v vsem zgodi le Božja volja. Na Boga je
zaupala in ni bila osramočena. Nebeški
Oče jej je odvzel križ in je osramotil
njene nasprotnike.

Leta 1221. je vojvoda Ludovik slo¬
vesno obhajal svojo zakonsko poroko z
bogoljubno Elizabeto ter jo je povzdignil
v gospo vsem, ki so jo poprej prevzetno
zaničevali ali jo sočutno milovali. Sveto
in spodbudno sta živela novoporočenca.
Tudi Ludovik je bil mož po volji Božji.
Elizabeta je zdaj lahko Bogu služila, ka¬
kor jo je vodilo serce. Posebno jo je ve¬
selilo obilno pomagati ubožcem. Obisko¬
vala je po revnih kočah reveže, tolažila
jih, delila jim obleko in hrano; rada je
bila revnim otrokom kerstna botra; po¬
sebno bolnikom je ljubeznivo stregla. Go¬
bavce, kterih je takrat veliko bilo, je lju¬
bila kakor lastne otroke; vsedala se je
k njim, tolažila jih, vmivala jim noge,
snažila jih, kakor ljubezniva mati.

Šest let je uživala Elizabeta srečo
zakonskega življenja. V svetem miru je
živela s svojim ljubim Ludovikom. Bog
jej je izročil enega sina in tri hčere. Ali
pozemeljska sreča je opoteča. Vojvoda
Ludovik je šel z drugimi knezi v križar¬
sko vojsko v sveto deželo ter je v svojih
mladih letih umeri zveličanske smerti
daleč od svoje ljube domovine, daleč od
svoje zveste žene in svojih predragih

231

otrok. Zares prevelik udarec je bila mladi
vdovi Elizabeti smert njegova. Vzdiho¬
vala je: „0 moj preljubeznivi Ludovik,
moj bogoljubni mož! ti si umeri in mene
zapustil v tolikem zlu! Kako bom živela
brez tebe? O jaz uboga, zapuščena vdova!
O jaz nesrečna žena! Ti, o Gospod, ki
ne zapustiš vdov in sirot, ti me tolaži!
O moj Jezus, pomagaj moji slabosti!“
Tako je vzdihovala Elizabeta. S tem se
pa ni zamerila Bogu. Nikdar se ni vzdi¬
govala zoper modre naredbe Božje pre¬
vidnosti. Staro izročilo pripoveduje, da
je molila tako-le, ko je zvedela o smerti
svojega moža: „Gospod, ti veš, ako bi
bila tvoja volja, bilo bi mi njegovo živ¬
ljenje in njegovo obličje ljubše, kakor vse
veselje, kakor vsa čast in vsa radost tega
sveta. Zoper tvojo Božjo voljo pa, o pre¬
ljubeznivi Gospod! se ne bom vzdigovala.
Njega in sebe izročim Božji tvoji volji.
Ako bi ga  mogla z enim lasom zopet
oživiti, vendar bi tega ne storila zoper
tvojo sveto voljo."

Ko solnce zaide, pride temna noč. V
tem pozemeljskem življenji je bil sv. Eli¬
zabeti njen bogoljubni mož zares svetlo
solnce. Ko je pa to solnce z njegovo
smertjo zašlo, zadela jo je noč bridkostij
in težav, noč križev in hudih nadlog. Po
vnebovpijoči krivici polastil se je Tibinj-
ske dežele Henrik, brat pokojnega Ludo-
vika, ter je prav tolovajsko izpodil Eli¬
zabeto z malimi otroci vred iz njenega
lastnega gradu. Bilo je po zimi. Eliza¬
beta je komaj vstala iz postelje s svojim
četertim detetom; premilo je prosila, naj
vsaj nekoliko časa poterpč ž njo, pa ni
bila uslišana. Kakor je bila oblečena,
bila je pregnana, sunjena iz hiše. Naj¬
manjše stvarce ni smela vzeti s seboj. Na
dvoru ste čakali že dve dekli z otroci, ki
so jokali in se mraza tresli. Ona jih
prime za roke, vzame najmanjše dete v
naročje in , gre,  ubožnejša nego naj¬

slabša beračica, z griča, na kterem je
stal grad.

Lahko nam tu na misel prihaja Ma¬
rijin beg v Egipet. Kakor Marija bežala
je Elizabeta pred hudobnim knezom tja
v bridkost in revo; tako pride v mesto
Ajzenah. Prebivalcem je Elizabeta bila
skazala neizrečeno veliko dobrot. Poterka
na njihova vrata v merzli zimski noči.
Ali nihče jej ne odpre; bali so se gro¬
zovitega Henrika. Godilo se jej je, kakor
Materi Božji v Betlehemu. Prenočila je
v hlevu, kterega jej je odperl mož, ko
je poprej bil svinje iz njega izgnal. Ven¬
dar to veliko zasramovanje, ta prehuda
nadloga ni poderla Elizabete; udana je
bila v voljo Božjo, po zgledu svoje ne¬
beške kraljice. Svetega veselja polna za¬
slišala je o polnoči v bližnjem samostanu
zvonček, ki je menihe k zornicam klical.
Napotila se je tja in naprosila menihe,
naj zapojejo zahvalno pesem, ker jo je
Bog vredno spoznal, poslati jej to bridkost.

Čas hude poskušnje je terpel celo leto.
Tako revna je bila, da je bila prisiljena
svoje otroke usmiljenim ljudem izročiti,
da niso lakote pomerli; sama pa si je z
rokami služila svoj živež. Ali ravno v
tem hudem času jej je Bog podelil naj¬
več milostij. Jezus sam se jej je prika¬
zoval in jo tolažil. Mati Božja, tolažnica
žalostnih, je Elizabeti marsikaj razodela
iz svojega presvetega življenja. Ko je Eli¬
zabeta na sveti večer premišljevala neiz¬
merno čast Matere Božje, prikaže se jej
Marija in pravi: »Učiti te hočem mo¬
litev, ktere sem jaz opravljala v tem-
peljnu. Ko sta me moj oče in moja mati
pustila v tempeljnu, sklenila sem v svo¬
jem sercu, da bom Boga imela za svo¬
jega Očeta ter sem večkrat premišljevala,
kaj bi mogla storiti Bogu dopadljivega,
da bi mi nakloniti hotel svojo milost.
Pred njegovim oltarjem sem opravila se¬
dem prošenj: P e r vi č sem prosila milosti,

232

da bi zamogla spolnovati zapoved ljubezni
Božje. Drugič sem prosila pomoči, da
bi po Božji volji in po njegovem dopa-
denji ljubila bližnjega in vse, kar Bog
sam ljubi in je njemu drago. Tretjič
sem prosila, naj mi dodeli, da sovražim
vse, kar on sovraži. Č e t e r t i č sem pro¬
sila, naj mi da poterpežljivo, ponižno in
dobrovoljno serce, krotkost in vse čed¬
nosti, ktere bi me prijetno delale njego¬
vim oččm. Petič sem prosila Boga, naj
bi mi dal doživeti tisti čas, ko bo prišla
na svet preblažena Devica, ktera bo ro¬
dila Sinu Božjega; prosila sem, naj mi
ohrani moje oči, da jo vidim, moja ušesa,
da jo slišim, moje roke, da jej strežem,
moje noge, da jej služim, in moja kolena,
da Sinu Božjega molim v njenem naročji.
Šestič sem ga prosila milosti, da spol-
nujem povelja in naredbe višjega duhovna
v templji. Sedmič sem prosila, naj Bog
tempelj in vse ljudstvo ohrani v svoji
službi. “

Čez leto in dan pridejo nazaj vitezi,
ki so z Ludovikom vred bili šli na križarsko
vojsko. Prinesli so s seboj tudi telo umer-
lega vojvode Ludovika. Zvedeli so vnebo-
vpijočo krivico, ktero je storil Henrik
Elizabeti in njenim otrokom; napotijo se
k njemu, očitajo mu nečloveško dejanje
ter zahtevajo, da deželo nazaj da Eliza¬
beti in njenim otrokom. Milost Božja je
zadela serce krivičnega Henrika, da je
spoznal svoj greh; Elizabeta je zopet
prišla v svoje posestvo.

Kmalu pa je zapustila svoj grad, in
zdaj prostovoljno. Odpovedala se je go¬
ljufivemu svetu in stopila v tretji red sv.
Frančiška. Ostro je živela po vodilu tega
reda v otroški priprostosti in v vednem
zatajevanji. Dnč 19. listopada 1. 1231. je
umerla z besedami: „Ženin gre po svojo
nevesto! “ Bila je še le 24 let stara. Papež
Gregor IX. jo je že 1. 1235. prištel svet¬
nicam. (Alb. Stole.)

57. Sveta Cecilija.

(Umerla 230.)

Dnč 22. listopada obhajamo god ene
najlepših nevest nebeškega ženina — god
svete Cecilije. Ona je ena izmed tistih
junaških rimskih devic in pervih cvetek
iz Gospodovega verta, ktere svet vsa sto¬
letja občuduje in visoko časti po vseh
kerščanskih deželah, ker so popolnoma
posnemali preblaženo Devico Marijo po¬
sebno v njeni neomadeževani čistosti.

V duši svete Cecilije je sveta vera že
zgodaj pognala tako močne korenine, da
je v pervi mladosti živela bolj za Boga
kakor za svet. Storila je obljubo, da
hoče v vednem devištvu le Jezusa ljubiti,
kakor Marija. Kakor je pa Devica vseh
devic tudi kraljica mučencev, tako morajo
vsi, ki njo nasledujejo, več ali manj ter-
peti, kakor si prizadevajo za višjo ali
nižjo stopnjo svete čistosti. Videli bomo
v njenem življenji, kako je Cecilija juna¬
ško zedinila krono mučeništva s krono
devištva.

Cecilija je bila po svojem stanu dobro
izobražena; s svojo vednostjo pa se ni
ponašala. Ljubila je samoto, da se je
lože pogovarjala s svojim nebeškim že¬
ninom; verlo spretno ga je poveličevala
z godbo in petjem. Sveti evangelij je
vedno imela pri sebi, da je lahko vsak
trenutek zajemala iz studenca Božje mo¬
drosti podučenje ali tolažbo. Če tudi je
lepo tiho živela, vendar se je po Rim¬
skem mestu kmalu zvedelo o njenih po¬
sebnih prednostih. Valerijan, blag in bogat
mladenič, snubil jo je pri njenih stariših;
obljubili so mu jo. Ko je pa sv. devica
to zvedela, prestrašila se je silno nevar¬
nosti, ktera preti njeni obljubi; priserčno
se zateče h kraljici vseh devic ter jo
prosi sveta in pomoči.

Ko neki dan bridko toži svojo zadrego
Mariji in svojemu nebeškemu ženinu, pri-

333

kaže se jej angelj Gospodov in pravi:
s  Cecilija! volja Božja je, da slušaš svoje
stariše. Jezus bo tudi v zakonu tvoj
ženin; ker vedi, jaz sem varih tvojega
devištva. “

Udž se volji Božji, ktero jej je an¬
gelj naznanil, ker jej je obljubil svojo
mogočno hrambo. Valerijan, njen ženin,
bil je še nevernik. Pervi dan po poroki
mu Cecilija naznani voljo Gospodovo ter
ga svari pred vsem, kar bi nasprotno
bilo deviški čistosti njenega serca. Va¬
lerijan tega ni razumel. Njegova sveta
nevesta ga poduči v
najpotrebniših resnicah
sv. vere; z Božjo po¬
močjo se je oklenil več¬
nih resnic ter je pri¬
volil njenim svetim že¬
ljam. Cecilija mu napiše
pismo ter ga pošlje k
papežu Urbanu I., ki ga
na pot zveličanja pri¬
pelje in kersti. Ko pa
nebeško-vesel pride na¬
zaj, najde svojo nevesto
v molitvi. Zraven nje
stoji v bliščeči obleki
angelj Gospodov, ki ima
dva dišeča venca, sple¬
tena iz prelepih cvetlic
in lilij. Enega poda sv.

Ceciliji, enega pa ravno kerščenemu mla¬
deniču. Oba poklekneta in častita Boga
ter obljubita Gospodu vedno zvestobo v
svojem sklepu. Nekaj dnij pozneje je tudi
Valerijanov brat Tiburcij pristopil k sv. veri.

Spreobernjenje toli slavnih oseb, Va¬
lerij ana in Tiburcij a, ki sta očitno spo¬
znavala sv. vero z deli pobožnosti in ra¬
dodarnosti, se vd da ni ostalo skrito.
Mestni glavar Almakij je to urno zvedel.
Ta je bil pa zaklet sovražnik kristjanov
ter jih zatiral z vso močjo. Natolceval je
Valerij ana in Tiburcij a, da imata v svoji

hiši prepovedane shode; zato ju je po¬
klical pred svoj sodni stol. Z junaško
serčnostjo sta kerščanska mladeniča od¬
govarjala na vse očitanje, prigovarjanje
in žuganje nevernega Almakija, tako, da
se je silno razserdil in ju ukazal neus¬
miljeno mučiti v pričo velike množice.
Ko sta pa v grozovitih mukah bila ve¬
sela in opominjala neverno ljudstvo, naj
zapusti neme malike in naj moli živega
Boga, ukazal je glavar, glave jima od¬
sekati.

Seveda so bile zdaj tudi ure sv. Ce¬
cilije že štete. Njena
priserčna želja, doseči
krono mučeniško, spol¬
nila se je kmalu. Ker
se mestni glavar Al¬
makij vendar nekoliko
boji očitne obravnave s
sveto devico, pošlje
svoje služabnike k Ce¬
ciliji, ki jo nagovarjajo,
naj vpričo njih, kar na
tihem doma daruje rim¬
skim bogovom. Ali njeno
vzvišeno obnašanje, s
kterim je zavergla to
zahtevanje, gorečnost,
s ktero je opisovala le¬
poto svete kerščanske
vere, imela je prečuden

upliv na poslance; ko jih sv. devica na¬
govori, naj tudi oni sprejmejo sveto zve-
ličansko vero, odgovorijo vsi z enim gla¬
som: „Mi verujemo, da je Kristus Sin
Božji, pravi Bog, ker ima take služabnice! “
Preden pa je bila sveta devica pri¬
peljana pred sodni stol Almakijev, spo¬
ročila je papežu Urbanu I. ter ga pro¬
sila, da je prišel v njeno hišo. Sprejeli
so spreobernjeni poslanci mestnega gla¬
varja in nad štiri sto druzih sveto vero;
vse je papež kerstil. Cecilija je svoje pre¬
moženje že bila razdelila ubožcem; zdaj

Sveta Cecilija.

234

je podarila cerkvi še hišo, v kteri je sta¬
novala, da jo je papež v cerkev posvetil.

Cecilija je tako dokončala svoj poze-
meljski tek. Svojemu bogoljubnemu živ¬
ljenju je le še pridobila nezvenljivo krono s
kervavim mučenstvom. Almakij jo pokliče
pred sodbo. Vesela, mirna, kakor na že-
nitovanje opravljena nevesta pride Ceci¬
lija pred sodnika. Preobširen bi bil po¬
pis, ako bi hotel navesti vse tehtne od¬
govore, s kterimi se je svetnica ustav¬
ljala natolcevanju, prilizovanju in žuganju
zvitega sodnika. Almakij si ne upa ob¬
glaviti imenitne rimske device, ki je bila
iz ene najslavnejših rodbin celega mesta.
Zato zapove, naj jo peljejo nazaj v njeno
palačo in jo zaprejo v domače kopališče,
da bi se v prevročem soparu zadušila.
Ali nič žalega jej ne stori hudi sopar,
akoravno je bila noč in dan zaperta v tej
prestrašni vročini. (Še zdaj kažejo v cerkvi
sv. Cecilije v Rimu lončene in svinčene
cevi, po kterih je šel sopar v to kopališče.)

Almakij ni mislil prelivati kervi ime¬
nitne Rimljanke. Ker jej pa vročina ni
nič škodila, poslal je rabelja, naj jej
glavo odseka. Pa nov čudež je uničil
njegov namen. S tretjim postavno pri-
voljenim udarcem še ni mogel umoriti
svete device; preplašen je bežal in po¬
pustil Cecilijo, ki je ležala v kervi na
tleh. Velika množica kristjanov, ki so ča¬
kali žalostnega konca, je sula v hišo in
svetnici skazovala svoje češčenje in lju¬
bezen. Z robci so nabirali kri svete mu¬
čenice ter hvalili sklepe Božje previd¬
nosti. Tri dni je to terpelo. Včasih je
izpregovorila z oslabelim glasom ter ver¬
nike opominjala k stanovitnosti. Ko je
slednjič še prejela blagoslov sv. očeta in
njegovi skerbi priporočila ubožce, izdih¬
nila je svojo sveto dušo.

Že v pervih časih so rimski kristjani
pozidali lepo cerkev v čast svete Cecilije.
Njeno telo pa je ležalo v katakombah,

kamor jo je pokopal papež Urban I. Po
silnih napadih divjih narodov, ki so več¬
krat ropali po rimskem mestu, pozabilo
se je, kje da je grob imenitne svetnice.
Tudi njena cerkev je terpela toliko, da
se je v devetem stoletji papež Paskal I.
bal, da bi se poderla. Zato je sklenil,
z novega jo pozidati in postaviti lepšo,
nego je bila poprej. Želel je pa tudi, da
bi svetinje te svetnice prenesel v novo
cerkev. Dolgo so iskali grob sv. Cecilije,
pa niso ga mogli najti.

Ali kraljica devic, kraljica mučenikov
je varovala sveto telo svoje zveste in
serčne častilke in posnemovalke ter je
ohranila vernikom srednjega veka. Ko
neko jutro papež Paskal moli v cerkvi
sv. Petra, zaspi truden ponočnega čuvanja.
Prikaže se mu sv. Cecilija ter ga opomni,
naj le še dalje išče. Paskal pravi: „Sploh
se govori, da so Longobardi odnesli sv.
telo.* Sv. Cecilija pravi: „Res se je dolgo
in skerbno iskali; ali milost moje mo¬
gočne Gospč, vselej deviške Matere Božje,
ta ga je varovala; ni pripustila, da bi
me bili odnesli; zato sem ostala na kraji,
kjer sem počivala od začetka." Ko je
prikazen sv. očetu obljubila, da bo našel
njene svetinje, je izginila. Paskal je na
novo iskal in kmalu so izkopali zaželeni
zaklad.

Sčasoma so zopet pozabili na njen
grob. Ko so pa leta 1599. zopet pre¬
novili njeno cerkev, zadeli so pod oltar¬
jem na svetinje sv. Cecilije. Telo je le¬
žalo še celo, tako in v taki legi, kakor
je umerla. Njena glava je bila zavita v
drago pregrinjalo in je imela krono. Ta¬
kratni imenitni podobar Štefan Maderno
vsekal jo je prav lepo v kamen ter zra¬
ven napisal: „V ta marmor sem postavil
podobo svete device Cecilije v taki legi,
kakor sem jo sam videl nestrohlo v nje¬
nem grobu." — Vsi občudujejo to pre¬
krasno kamenito podobo, ktero sem tudi

235

jaz videl leta 1877. (Kampf . . . . der
h. Jungfrauen.)

58. Sveti Leonard Mavriški,

(Umeri 27. listopada 1751.)

Ker navadno molimo sv. križev pot
po navodu sv. Leonarda Mavriškega, naj
tudi tega svetnika nekoliko opišem.

Ta priserčni častilec deviške Matere
Božje se je rodil 20. grudna 1. 1676. v
Portu Mavriciji, ki leži pri Genoveškem
morji na Italijanskem. Pri svetem kerstu
so mu dali ime Pavel Hieronim. Komaj
dve leti staremu umerje mati. Vzela ga
je pa v svoje posebno varstvo preblažena
Devica Marija. V njegovi otročji duši se
je skrivnostno vnela prav posebna ljube¬
zen do Matere Božje. Komaj je znal go¬
voriti, že je priserčne molitvice opravljal
v čast nebeški Materi. Večkrat je zbral
dečke svojih let ter jim pripovedoval,
kako naj častd Marijo, kako naj jo pro¬
sijo milosti, da jih ohrani nedolžne; več¬
krat jih je peljal v procesiji k čudodelni
podobi Matere Božje. Stopil je potem na
bližnji zid ter je po svoji zmožnosti po¬
veličeval slavo in dobroto nebeške kraljice;
tako se je potegoval za njeno češčenje.

Še bolj vneto je to delal, ko je nekdaj
po Napolitanskem bil hud potres; mla¬
dino je opominjal, naj prosi usmiljenega
Boga, da bi bil domovini milostljiv na
priprošnjo naše ljube Gospe, in naj je
ne tepe več s tako šibo.

Ker je preblažena Devica Marija ho¬
tela svojega zvestega služabnika na-se na¬
vezati s priserčnimi vezmi, da bi bil vnet
apostol svete vere in lepih čednostij, vo¬
dila ga je po poti visoke učenosti v sve¬
tišče samostansko. Ko je dosegel dvaj¬
seto leto, stopil je v frančiškanski samo¬
stan sv. Bonaventure v Rimu, kjer je bil
2. vinotoka 1696 preoblečen; dali so mu
ime Leonarda. Angeljsko nedeljo 1697

pa je storil slovesno obljubo. Tu je urno
napredoval v pobožnosti do Matere Božje.
Njegovi pogovori z druzimi brati so bili
le o svetnikih in drugih spodbudnih rečeh.
Najraji je govoril o preblaženi Devici in
Materi Božji.

Ko je bil v mašnika posvečen, na¬
pade ga huda bolezen. Nikako zdravilo
ni pomagalo. V razne kraje so ga po¬
šiljali ; ali vedno slabši je bil. Z otroškim
zaupanjem se oberne k svoji ljubi Gospej
ter jo priserčno prosi, naj mu izprosi še
ljubo zdravje, da zamore veliko storiti in
terpeti v čast njenemu Božjemu Sinu,
obljubi jej, svetemu misijonskemu delu
posvetiti se ter delati za spreobračanje
grešnikov, ako ga reši nevarne bolezni.
Marija ga je uslišala. Kmalu se mu je
obernilo na bolje in v kratkem je bil po¬
polnoma zdrav.

V zahvalo za to prejeto milost je
svoji ljubi nebeški Materi storil to-le ob¬
ljubo: „Darujem svoji ljubi Materi ne le
vse svoje serce, ampak na vso moč si
hočem prizadevati, v vseh dušah vnemati
ljubezen do nje ter povsodi oznanjati
njeno slavo, velikrat govoriti o njej in
vedno misliti na njo; pospeševati vse po¬
božnosti, ki so v njeno češčenje. “

V 32. letu življenja je začel misijo¬
narki. Bog mu je dal poseben dar, da
je njegova beseda globoko segala v serca
obilnim poslušalcem. Opravljal je sam sv.
misijone. Kedar ni bil na prižnici, bil je
v spovednici, da je z Bogom spravljal po
pridigah presunjene poslušalce.

Okoli mesta Florence je nastala strašna
kuga, ki je živino neusmiljeno davila.
Bali so se, da bo na to pritisnila še la¬
kota. Sv. Leonard, poslan v to mesto,
pričel je svoje spokorne pridige. Vse je
skupaj vrelo. Goreče besede svetega sa-
motarca so do solz ganile poslušalce.
Veliko grešnikov se je spreobernilo, in
Bog je odtegnil svojo pravično šibo; kuga

236

je pojenjala. Deželni knez je zaprosil sve¬
tega frančiškana, naj v zalivalo za to
veliko milost obhaja sv. misijon. Odbrali
so za to kraj zunaj mesta, kjer je bila
čudodelna podoba Matere Božje; sam knez
in vsa gospoda se je udeležila. Toliko
ljudstva je privrelo, da so jih pri sklepni
pridigi šteli nad
sto tisoč; če tudi
so bili nekteri
zavoljo silne mno¬
žice oddaljeni do
pol ure od pri¬
digarja, tedaj so
ga vendar vsi
lahko slišali in
razumeli.

Celih štirideset
let je delal za
zveličanje ne-
umerljivih duš.
Obhodil je veliko
tudi najbolj od¬
ročnih in pustih
krajev, in to v
najslabšem vre¬
menu, po snegu
in dežji, in vedno
le bos. Večkrat
je imel vse ra¬
njene noge. Ter-
nje, ki ga je
zbodlo, je polju¬
bil in rekel: „Ker
je Jezus Kristus
na križi umeri,
da je naše duše

rešil, pač to ni nič velicega, ako kaj
malega poterpim, da ktero dušo za ne¬
besa pridobim. “ — Pred mrazom je bil
slabo zavarovan, ker je nosil le pono¬
šeno obleko. Vedno se je postil. Na terdi
postelji si je le malo počitka privoščil.
O tolikem neumornem delovanji je pa še
prav ostro pokoril svoje telo; vsakdo je

bil te misli, da bi bil gotovo že obne¬
mogel, ako bi ga Bog  posebno ne pod¬
piral.

Nikdar se ni zanašal na svoje delo;
le v Boga je terdno zaupal. Zato je pa
vedno molil. Ako ni bil na misijonih,
umaknil se je v samoto ter še pomnožil
svoj post in svoje
pokorjenje, da bi
izprosil od Boga
potrebnih milostij
za svoj poklic.
Da bi bil toliko
bolj gotovo usli¬
šan, obernil se
je vselej k svoji
ljubljeni Materi
Mariji. Preden je
začel kak misijon,
je preblaženo De¬
vico priserčno
prosil za spre-
obernjenje greš¬
nikov. Vselej je
tudi svoje sluša¬
telje prosil, naj
tudi tako storA
Njegova ljubezen
do deviške Matere
Božje je bila
neskončna. Nič
bolj ni želel, ka¬
kor da bi vsi lju¬
bili in častili Ma¬
rijo. Svoje zveli¬
čanje je po vsem
položil v njene

roke. Na svojih persih je nosil majhno
podobo neomadeževanega spočetja, ktero
je posebno častil. S to podobico je bla¬
goslavljal bolnike; večkrat jo je vzel v
roke ter priserčno poljuboval. Vsako uro
je Marijo pozdravil s „0eščena si Ma¬
rija" ter jej čestital, da je bila brez ma¬
deža spočeta in izvoljena v Mater Božjo.

Sveti Leonard Mavriški.

237

Vedno je presveto Trojico hvalil zavoljo
Mariji skazanih milostij; pred vsacim de¬
lom jo je prosil njenega materinega bla¬
goslova. Vsak dan je molil rožni venec
frančiškanski v spomin sedmerih Marijinih
radostij (veselj). Kedarkoli je videl kako
podobo Matere Božje, pripognil se je glo¬
boko, zmolil »Češčena si Marija 11  ter pri¬
stavil: „Ti si moja ljubljenka!" Zjutraj,
opoldne in zvečer je položil obljubo po¬
korščine v roke Matere Božje. Kedar je
šel v kor, da bi z druzimi menihi oprav¬
ljal duhovne molitve, zaprosil je vselej
Marijo, naj v njegovem imenu Boga hvali,
ljubi in moli. Dvanajstkrat vsak dan se
je globoko priklonil svoji nebeški Materi
ter jo vselej prosil daru angeljske či¬
stosti na duši in na telesu, resnične po¬
nižnosti, spreobernjenja grešnikov; vselej
je ponavljal, da jo ljubi iz celega serca
in da jo hoče ljubiti do zadnjega vzdihljeja.

Na njene poglavitne praznike: čistega
spočetja, rojstva in vnebovzetja, priprav¬
ljal se je z devetduevnico; na njene druge
praznike pa s tridnevnico. Te dneve je
po devetkrat molil Marijino pesem: „Moja
duša poveličuje Gospoda“, v znamenje
posebnega češčenja. Vsak praznik je
hvalil presveto Trojico za milosti, ktere
je preblaženi Devici skazala tisti dan ;
zraven pa je obžaloval svoje grehe. Bo¬
lečine žalostnega Marijinega Serca nosil
je v svojem sercu. Večkrat je terdil, da
je Marija njegova premila dobrotnica;
zato se hoče tudi on vsega posvetiti v
njeno slavo in jej služiti z nepremagljivo
zvestobo. Da bi svojo hvaležnost pokazal
Mariji, rekel je večkrat na prižnici: „Ako
premišljujem, kolike in koliko milostij
sem dobil po Mariji, zdi se mi, da sem
podoben cerkvi, v kteri je čudodelna Ma¬
rijina podoba, in ktera je po vseh stenah
prenapolnjena z obljubnimi tablicami, pod
kterimi se povsod bere: „Zavoljo milosti
po Mariji zadobljene." Zdi se mi, da se

ravno te besede povsodi berejo na meni.
Svojo zdravo pamet, imenitno službo, da
delam za zveličanje duš, sveto redovno
obleko, ktero nosim, — vse imam le po
milosti Marijini. Vse dobre misli, vsako
dobro nagnjenje svoje volje, vse dobre
želje svojega serca imam po milosti Ma¬
rijini. Le berite, povsodi, na moji duši
in mojem telesu boste našli zapisano:
»Po milosti Marijini". Na mojem jeziku
boste brali: »Po milosti Marijini". V
mojem serci — o, da bi je vam mogel
pokazati! — v sredi mojega serca je za¬
pisano: »Po milosti Marijini". — Moja
premila dobrotnica bodi brez konca če-
ščena! Vekomaj bom prepeval Marijino
usmiljenje; ako dosežem zveličanje svoje,
dosegel ga bom po milosti moje pre-
vzvišene Gospe!"

Ni pa mu bilo zadosti, da bi le sam
iz celega serca ljubil in častil Marijo, z
vso močjo si je prizadeval, da bi vsa serca
vnel v tej ljubezni. Povsodi je širil njeno
slavo, povsodi pospeševal njeno češčenje.
Vedno je mislil na njo. V svojih pridigah
je z vso zgovornostjo vnemal svoje po¬
slušalce, naj se zatekajo k mogočni Ma¬
teri Božji, k Mariji; priporočeval jim je,
naj vsak večer molijo sv. rožnivenec. Pri
vsakem misijonu je imel posebno pridigo
v čast preblaženi Devici Mariji. To pri¬
digo je govoril vselej tako vneto, da so
se omehčala tudi najbolj terda serca in
je prisilil najterdovratniše grešnike, da
so se udali. Neštevilno se jih je spre-
obernilo po takih pridigah. Večkrat je
rekel: Kar ne opravi strah pred peklom,
groza pred sodbo, to stori moja ljuba
Mati Marija, kedar govorim o njej. Pri
vsaki pridigi je govoril serčno; kedar pa
je govoril o svoji ljubi Gospej, je bil ves
vnet. Da bi pokazal svojo ljubezen do
Matere Božje, dejal je očitno v pridigi:
»Oh, ljubo moje ljudstvo! niso prazne
besede; resnično vam povem, iz serca

238

vam razodenem: Želim umreti, da živim
z Marijo, preblaženo Devico. 0 ljuba moja
Mati, vzemi me na svoje naročje! Glej,
jaz tvoje ubogo dete hrepenim po tebi,
o preljuba moja Mati! In vi, preljubi
poslušalci, molite na tihem eno »Češčena
si Marijo® za me in izprosite mi to milost,
da zdaj, precej tu na prižnici umerjem,
da zamorem tja, da bom gledal Marijo
in se v tem gledanji veselil. Z Božjo po¬
močjo mi vest ne očita nobenega greha;
upam, da pojdem v nebesa in da mi bo
pripuščeno gledati svojo prevzvišeno Go¬
spo, svojo ljubo Mater. Ako pa te velike
milosti nisem vreden, dovolite mi. da
potolažim svoje serce in rečem: Želim
umreti, želim umreti, res! želim umreti,
da živim z Marijo, preblaženo Devico.®

Tako je sveti Leonard ljubil Marijo;
tako si je prizadeval, da bi jo tudi drugi
ljubili in častili. Učil je, kaj naj ljubi
Gospej stori pravi častilec vsako leto,
vsak mesec, vsak teden, vsak dan, vsako
uro in vsak čas. Učil je, kako mora
pravi Marijin častilec tudi greh sovražiti
in se ga skerbno varovati; ker Marija je
res pribežališče grešnikov, ni pa var-
hinja nobenega greha. V vsaki nevar¬
nosti v greh naj služabnik Marijin reče
sam sebi: „To sovraži Marija, moja pre-
vzvišena Gospa; nočem je žaliti; tega
vekomaj nočem storiti.® Nekdaj je za¬
klical: »Poprimite se vneto češčenja Ma¬
rije Device, in vsi boste rešeni!®

Ko je ta zvesti služabnik Marijin več
ko štirideset let misijonaril in neutrudno
delal za zveličanje svojega bližnjega,
umeri je v samostanu sv. Bonaventure v
Rimu, v soboto zjutraj, 27. listopada leta
1751. Kakor v življenji, tako je bila
tudi pri smerti svojega ljubljenca prebla-
žena Devica Marija. Ob smertni uri se
je veselo pogovarjal s svojo ljubo Ma¬
terjo, ki je svojemu sinu v tej resnobni
uri stala na strani.

Papež Pij IX. ga je dne 29. rožnika
leta 1867. svetnikom prištel.

(Heithausen. Schweier Legende.)

59. Sveti Janez od križa.

(Umeri 14. grudna 1591.)

Kakor različne so zvezde na nebu,
tako različni so svetniki v nebesih. Za¬
voljo Boga rado voljno, veselo terpeti, to
je znamenje prave kerščanske čednosti,
znamenje čiste ljubezni Božje. Terpljenja
želeti si, hrepeneti po vedno večjem terp-
Ijenji, da bi križanemu Jezusu bil vedno
bolj enak, to je pa velikodušna ljubezen,
najvišja stopnja popolnosti, ktero človek
zamore doseči. K izvoljenim te stopnje
se prišteva sv. Janez, imenovan »od križa®.

Ta Janez je bil rojen na Kastilijan-
skem, v majhnem mestu Fontiveros, leta
1542. Njegov oče je bil Gonzalez Ipez,
reven tkalec. Njegova pobožna mati mu
je vcepila priserčno ljubezen do Marije,
ktero je častil z detinsko ljubeznijo. Ma¬
rija pa mu je kmalu pokazala, kako
skerbno čuje nad svojim ljubljencem in
kako ga v raznih nevarnostih varuje.

Komaj petleten igra se neki dan z
druzimi otroci blizo necega ribnika. Ko
hoče s šibico meriti njegovo globočino,
pade na glavo v vodo. Urno se povzdigne,
pa zopet nazaj pogrezne, in tako še dru¬
gič. Ko se tretjič iz vode povzdigne, ob¬
stoji verh vode. Na vpitje druzih otrok
prihiti neki delavec, ki otroka potegne iz
vode. Deček vprašan, kako se je obderžal
verhu vode, pripoveduje otroško priprosto,
da se mu je približala prelepa Gospa v
bliščeče-belem oblačilu in mu ponudila
roko; on pa si ni upal prijeti je za roko,
ker je bila njegova roka gerda, uma¬
zana; lepa Gospa ga je sama prav lju¬
beznivo prijela za ramo in tako dolgo
deržala, da je prišel mož, ki ga je po¬
tegnil iz vode.

239

Ko pride domčv, pripoveduje vse na¬
tanko svoji materi, ki mu verjame; ve¬
sela ga opominja, naj bo hvaležen pre¬
lepi Gospej in naj jo še bolj pogosto in
bolj pobožno kliče na pomoč. Janez je
vse obljubil in je odslej le to želel, da
bi se vsega posvetil Marijini službi; prosil

svečeni; v bolnikih je stregel terpečemu
Jezusu. Skerbel ni samo za njih telesne
potrebe, tudi za njih dušo mu je bilo
mar. Kakor angelj stregel j : m je lju¬
beznivo in jim kazal svoje sočutje; spol-
noval jim je, kolikor moč, vse želje, to¬
lažil jih, uterjeval v udancsti v voljo

je Mater Božjo,
naj mu pomaga,
da bo vedno njen
zvesti sin in da bi
podoben ostal nje¬
nemu Božjemu
Sinu.

Zdaj mu umerje
oče. Mati se z
otroci preseli v
mesto Medino. Ako-
ravno revna, po¬
šilja ga vendar v
ondotno šolo, kjer
Janez urno napre¬
duje v čednosti in
v učenosti. Dva¬
najstleten mora
opustiti šolo; ma¬
terina revščina ni
pripustila, dalje
šolati se mu. Po¬
skušal je pri raz¬
nih rokodelcih, ali
nikjer ni kazal po¬
trebnih zmožno-
stij; ni bil name¬
njen za rokodel¬
stvo, ampak za
kaj višjega. Ma¬

rija ga je hotela imeti v svoji službi.

V Medini je bila bolnišnica, kteri so
rekali: »pri spočetji Marijinem". Oskerb-
nik te bolnišnice, do kterega se je Janez
obernil, se ga usmili ter ga sprejme, da
bi stregel bolnikom. Z vso ljubeznijo se
je lotil nove službe. Nič mu ni prete-
žavno; saj je bil v hiši Materi Božji po¬

Božjo; obujal jim
posebno zaupanje
na Marijo, ki je
Mati usmiljenja in
zdravje bolnikov.
Za ta trud ga je
Marija zopet pla¬
čala in ga je re¬
šila iz velike ne¬
varnosti.

Na dvoru bol¬
nišnice je bila glo¬
boka, odperta kap¬
nica brez ograje.
Janez, navadno za¬
mišljen v Božje
reči, gre neki dan
čez dvor narav¬
nost proti kapnici,
in preden se zavč,
pade vanjo. Tisti
trenutek ga zagle¬
dajo drugi služab¬
niki, prihitijo, tar¬
najo in jokajo,
misleči, da je go¬
tovo mertev. On
pa zavpije iz glo¬
bočine glasno:
»Nič se ne bojte,

meni ni nič hudega; le verv mi spustite
doli, da me ven potegnete!" čez nekaj
trenutkov je zunaj, ves vesel, brez vsake
rane. Vsi ga vprašajo, kako je to mo¬
goče? On pravi: »V trenutku, ko sem
padel, videl sem prečudno lepo Gospo,
ki je razgernila svoj plašč, ž njim me
obvarovala vsacega udarca, ter me deržala

Sveti Janez od križa.

240

verh vode, dokler me niste potegnili ven."
Kdo bi popisal veselje vseh pričujočih,
ko so to slišali? Vsi so bili prepričani,
da prečudno lepa Gospa je bila Marija,
kraljica nebeška; saj so vedeli, kako zelo
Janez časti Marijo.

Oskerbnik Marijine bolnišnice, pre¬
viden mož, je že poprej opazoval veliko
svetost in posebne dušne zmožnosti tega
mladeniča, mislil ga je dati še v šole,
da bi postal mašnik in bi potem v bol¬
nišnici opravljal duhovno službo. Res se
je Janez naprej šolal pri jezuitih, ki so v
tem mestu imeli svoje šole. Čim bolj pa
se je bližal čas, da bi postal Janez maš¬
nik, tem bolj se je bal te vzvišene časti,
toliko bolj je čutil svojo nevrednost. Še
bolj goreče je molil ter prosil razsvet¬
ljenja od zgoraj, da bi mili Bog poslal
žarek Božje luči v njegovo oplašeno serce.
Večkrat je vzdihoval: „Gospod, pokaži
mi pot, po kteri naj hodim po tvoji volji!
Ti pa, o sveta Devica! ki si mi vedna
varhinja bila, bodi mi vodnica v stvari,
v kteri gre za zveličanje moje!“

Kdor pa tako moli, ta ne bo zapu¬
ščen; kdor tako dela, ta ne bo zašel.
To je skusil tudi naš svetnik. Ko je neki
dan priserčno ponavljal svojo prošnjo,
slišal je glas: „Služil boš v redu, kte-
remu boš pripomogel do pervotnega vo¬
dila." Teh besed ni koj razumel. Ko so
se pa ravno takrat v Medini naselili kar-
meliti, ki posebno pospešujejo Marijino
češčenje, spoznal je zvesti sin Marijin,
da ga Bog kliče v ta red. Urno gre v
novi samostan; ko mu leto poskušnje
mine v ostri pokori in v velikem zataje¬
vanji, dopolni v Salamanki svoje učenje
in je v svojem pet in dvajsetem letu po¬
svečen v mašnika.

Zdaj se je še le prav vnel ogenj nje¬
gove ljubezni do molitve in do terpljenja.
Njegova duša je hrepenela po popolnosti,
po vedno večji enakosti z Jezusom. Vodilo

njegovega reda oslabila je v dolgih sto¬
letjih marsiktera mlačnost. Janez je želel,
to vodilo zopet vpeljati v pervotni ostrosti,
zlasti še, ko se je spominjal glasu, ki
mu je rekel, da bo veliko pripomogel k
prenovljenju pervotnega vodila. Bog, ki
mu je to naložil, dodelil mu je tudi svojo
pomoč, da je doveršil to nalogo.

Takrat je živela na Španskem tudi
sveta Terezija, posebno lepa svetnica in
velika častilka Matere Božje in svetega
Jožefa. Tudi njo je Bog poklical, da je
pomagala prenoviti karmelitski red. Janez
je zapustil samostan ter šel v neko na
pol razderto hišo, ktero je nekdo podaril
sv. Tereziji. Začel je prav ostro živeti.
Cele noči je premolil; jedel je le kruh
in sočivje. Njegovo puščavico je sapa
prepihavala. Imel je v njej lesen križ in
mertvaške glave. Po dveh mesecih se
mu je pridružil en mašnik in en brat.
Pervo adventno nedeljo leta 1568. so ti
trije storili obljubo pred oltarjem Matere
Božje, da hočejo vodilo tega reda na¬
tančno spolnovati: pridejal si je ime:
»Janez od križa".

Kmalu so vsi občudovali malo druž¬
bico. Imenovali so jih : »bose karmelite".
Urno se je množila družba in kmalu je
bilo več samostanov. To pa je bilo tern
v peti razvajenim menihom, ki so še na¬
prej bolj složno živeli. Da bi prenov-
Ijenje ustavili, skušali so Janeza spraviti
s poti. Menda jim je sama hudoba dala
to misel, da so Janeza po noči ujeli in
ga v Toledi vergli v temno, zaduhlo
ječo. Tako gerdo so ravnali ž njim, da
je vsakdo moral spoznati, da ga mislijo
počasi umoriti. Kaj pa je počel sv. Janez ?
Vesel in mirno je vse to sprejel iz rok
Božjih in hvalil je ljubega Jezusa za mi¬
lost, da zamore ž njim terpeti in težki
križ nositi. Neprenehoma je klical Marijo,
svojo dobro Mater, naj mu pomaga s
svojo prošnjo, da ostane stanoviten.

241

Njegovo zaupanje v Marijino pomoč
je bilo neomahljivo; saj jej je obljubil
že kot majhno dete, da bo vedno njen
sin. Pa tudi Marija se mu je skazala
skerbno in dobro Mater. V hudi ječi se
mu prikaže in ga tolaži: »Le nekoliko
še poterpi, moj sin! tvoje delo bo skoraj
končano; kmalu boš rešen iz svoje ječe."
Devet mesecev je bil v zaporu. Marija
pride drugič k njemu ter mu veli, naj
beži; pa mu tudi obljubi, da mu bo po¬
magala in ga varovala. Janezu se zdi,
da ni mogoče bežati. Jetniška vrata so
terdno zaklenjena; kraj v samostanu mu
je ves neznan. Drugi dan pa mu Jezus
dd ravno tako povelje in pristavi: »On,
ki je po Elijevem plašči Elizeja prenesel
čez Jordanske vode, ta te bo oprostil in
odpravil vse zaderžke." Zdaj si je bil
svest, da je to  volja Božja. Ko premiš¬
ljuje, kako bi izpeljal povelje, oberne se
v molitvi k nebeški kraljici. Ta mu razo¬
dene, po kteri poti naj gre, pri kterem
oknu naj se spusti doli. Zrezal je svojo
odejo in svojo srajco na stremene ter jih
zvezal v dolgo verv, da bi prej ko prej
ubežal. Ko nastopi noč, odprč se vrata
sama. Jetnik gre ter se spusti skozi za¬
znamovano okno po napravljeni vervi na
dvor. Bila je tema in zdelo se mu je,
da ves dvor obdaje visoko zidovje. Na
mah zagleda svetlo lučico, z majhnim
oblakom obdano in sliši glas: »Hodi za
menoj!" On gre, pride prečudno čez zi¬
dovje in je prost. O, kako je hvalil pre-
blaženo Devico za to prečudno pomoč!
— Tudi tebi, ljuba duša! je presveta ne¬
beška Mati gotovo že marsikterikrat po¬
magala, te v raznih dušnih in telesnih
nevarnostih obvarovala; kako je s tvojo
hvaležnostjo ?!

Veliko veselje so imeli udje novega
reda, ko je bil Janez oproščen. Zdaj ga
ni nihče preganjal. Raznotere službe je
opravljal, zdaj v tem zdaj v drugem sa¬

V. del.

mostanu. Povsodi je bil Bog ž njim. Bil
je zares prelep vzgled vseh čednostij.
Svojim sobratom je bil prizanesljiv, ko¬
likor je pripuščalo redovno pravilo; proti
sebi pa je bil silno oster. Le želel je
ponižan biti in obilno terpeti. Ko je neko
noč molil pred podobo križanega Jezusa,
slišal je iz ust Božjega Zveličarja: »Ja¬
nez, kakšno plačilo hočeš za svoj trud?"
Urno odgovori: »Gospod, terpeti in za¬
ničevanemu biti zavoljo tebe!" Pač ve¬
likodušne besede, ki so kazale, da se je
po pravici imenoval »Janez od križa".—
Njegova želja se je tudi spolnila.

Prenovljenje tega reda je leta 1580.
papež Gregor XIII. poterdil. Osem let
pozneje pa je bilo veliko menihov zbra¬
nih, in v neki imenitni stvari je bil Ja¬
nez nasprotnih mislij. Ker so ga krivo
sodili, je bil svoje visoke službe odstav¬
ljen in poslali so ga v najbolj samoten
samostan, v Penuelo. Priserčno je hvalil
Boga in Marijo za to zasramovanje ter
z navadno gorečnostjo opravljal dolžnosti
priprostega meniha. Ko mu je čas pri¬
pustil, hodil je s privoljenjem svojih pred¬
nikov v samotno sotesko, kjer je molil in
premišljeval.

Njegovi nasprotniki še niso bili za¬
dovoljni. Tako dolgo so rovali, da je bilo
sklenjeno, naj gre Janez na Indijansko v
misijon. Bog pa je obernil drugače. Sveti
mož je nevarno zbolel na nogi. Poslali
so ga v samostan Ubedo, da bi tu imel
zdravniško pomoč. Ali tu ga je čakalo
novo terpljenje; prednik tega samostana
je terdo ravnal ž njim, ker je bil krive
misli, da ga je Janez poprej hudo raz¬
žalil. Njegova grozovitost ga je tolikanj
preslepila, da je celč prepovedal, bolnega
Janeza obiskovati ter mu streči. To še
ni bilo zadosti hudobnemu duhu. Ker ga
niso mogli pregnati v Indijo, sklenili so
v svoji zaslepljenosti, vzeti mu meniško
obleko in ga spoditi iz samostana. Ko

16

242

to zve, kervavelo mu je nedolžno serce.
Vendar se umiri in pravi: „To mi mo¬
rejo le storiti, ako sem nepoboljšljiv; pri¬
pravljen sem pa poboljšati se; rad pre¬
vzamem za svoje prestopke pokoro, ka-
koršno koli mi hočejo naložiti. “

Ali kmalu se je vse obernilo na bolje.
Prednik z Božjo pomočjo spozna, da nima
prav in da dela svetemu menihu veliko
krivico. Z resničnim kesanjem pade pred
njega ter ga z objokanimi očmi prosi od-
puščenja. Zdaj mu lepo strežejo. Njegova
bolezen pa le vedno huja prihaja. Hude,
skeleče rane se mu širijo po vsem životu.
Janez je pa vedno vesel in prijazen. Ko
so bolečine le bolj pritiskale, pritisnil je
podobo križanega Jezusa na svoje ust¬
nice in na svoje serce. Ko je zvedel, da
so zdravniki spoznali, da je bolezen ne¬
ozdravljiva, bil je silno vesel. Prosil je
Marijo, naj bi umeri na njej posvečeni
dan. Marija rada usliši prošnjo zvestega
služabnika. Prikaže se mu ter mu na¬
znani uro in dan njegove smerti. Bil je
13. dan grudna 1. 1591. Petek je bil in
svetnik zaprosi, naj mu podelijo sv. za¬
kramente, ker se bliža ura njegove lo¬
čitve. Nekoliko pozneje popraša: „ Ko¬
liko je že ura?" »Osem je odbila*, rekč
mu. »Oh", vzdihne, »še štiri ure mi torej
manjka!" Ob desetih sliši, da v bližnjem
nunskem samostanu zvoni zornicam. On
dč: »Tudi jaz grem in bom zornice pre¬
peval s preblaženo Devico v nebesih!"
Premilo se ozre na podobo Matere Božje,
ki je visela na steni, in še enkrat za¬
hvali ljubo nebeško Mater za vse ska-
zane dobrote. O polnoči se zberejo nje¬
govi sobratje krog njega; ljubeznivo jih
blagoslovi in izdihne svojo sveto dušo.

Čez leto in dan odprejo njegov grob.
Njegovo telo je bilo neizpremenjeno ter
je prelepo dišalo. Izmed čudežev, ki so
se godili po njegovi smerti, naj le enega
omenim. Ko je njegov brat Frančišek

zvedel, da je Janez umeri, hitel je k po¬
grebu. Ali prišel je prepozno. V njegovo
tolažbo so mu dali majhno puščico, v
kteri je bilo pod steklom košček Janezo¬
vega mesa. Ko Franc neki dan prav po¬
božno moli, vzame to puščico, da bi jo
poljubil. Ali kako se začudi, ko v koščeku
mesa zagleda resnično podobo svetnikovo,
zraven pa še podobo preblažene Device
Marije, s svojim nebeškim Detetom v na¬
ročji, pred ktero je klečal svetnik. Fran¬
čišek ne verjame svojim očem. Zato po¬
kaže svetinjo drugim; vsi ravno tako
vidijo.

Ta čudež spričuje, kako je sv. Janez
od križa Marijo ljubil; kaže pa tudi, kako
je Marija njega ljubila. — Ljubimo tudi
mi svojo nebeško Mater, da bo tudi ona
nas ljubila!

60. Zveličana Marija od angeljev.

(Umerla 16. grudna 1717.)

Kako pobožna kristjana sta bila grof
Donat Fontaneli in njegova žena Marija
Tana, vidi se iz tega, da se je izmed
šestero njunih hčer petero posvetilo Bogu;
med njimi pa je najlepše živela Marijana,
ki je bila rojena 7. prosinca 1661. Še
majhna učila je Marijanica druge otroke
svetih resnic. Komaj štiriletna je že pri-
serčno želela, skleniti se z Jezusom v
zakramentu presvetega Rešnjega Telesa.
S šestim letom je mislila iti v kako pu¬
ščavo, da bi spokorno živela; slišala je,
da so tako živeli nekteri svetniki. Ker
so jej to zabranili, napadla jo je huda
bolezen, ktero so zdravniki spoznali za
neozdravljivo. Njena dobra mati jo je
imela posebno rada; zato jo je v tej sili
priporočila Mariji, Materi Božji; pa na¬
ročila je tudi Marijanici, naj sama prosi
zdravja nebeško Mater. Komaj pa deklica
vzdihne: »Marija pomagaj!“ že se jej pri¬
kaže nebeška kraljica z Detetom Jezusom,
in Marijanica je zdrava.

243

Da bi se Materi Božji hvaležno ska-
zala za to milost, sklenila je, posnemati
jo v vseh čednostih. Ko se je nekdaj
pogledala v ogledalu, da bi si naravnala
lasč, vidi v ogledalu s ternjem venčanega
Zveličarja. To je do solz presunilo njeno
serce; vnovič je sklenila, ogibati se vsega
grešnega, da bi le vsa bila Jezusova.

Petnajstletna se odpove posvetni ni-
čemurnosti in gre v samostan bosih kar-
melitaric v Turinu, v kterem jej dajo ime
„ Marije od angeljev". Ta samostan je
vodil duh sv. Terezije, in Marija si je pri¬
zadevala, po vsem posnemati to veliko
služabnico Božjo. Vsi so občudovali njeno
natančno pokorščino. Po zgledu sv. Tere¬
zije je tudi posebno častila svetega Jo¬
žefa. Veliko je zaupala v njegovo mo¬
gočno priprošnjo. Zraven praznikov Ma¬
tere Božje je pobožno obhajala tudi praz¬
nike svetega Jožefa. Ker je tudi njega
posnemala posebno v ponižnosti in v po¬
korščini, ljubil je tudi sveti Jožef svojo
služabnico in bogato poplačal njeno za¬
upanje. V zadnjih letih se jej je več¬
krat prikazal z Marijo. Zagotovil jo je,
da jo hoče obvarovati vsega razžaljen ja
Božjega.

Kako je sveti Jožef poplačal njeno
zaupanje, vidimo iz naslednje prigodbe.
Ko je bila prednica pervikrat v samo¬
stanu sv. Kristine, takrat je po Savoj¬
skem divjala huda vojska. Če ravno v
samostanu, vendar jo je hudo skerbelo
veliko zlo, ktero ima kervava vojska vselej
za seboj. Priserčno je molila; vzdihovala
je k Mariji in sv. Jožefu, naj bi mili Bog
odvernil to strahovito šibo. Gospod je
uslišal svojo zvesto služabnico ter jej je
razodel, da bo ljubi mir dodelil, ako si
Turinsko mesto izvoli svetega Jožefa v
svojega patrona. Močno si prizadeva pri
kraljevem dvoru in pri mestnem starešin¬
stvu, da bi urno spolnili to razodenje
Božje. Ker je bilo sploh znano njeno

sveto življenje, zato so jej vsi verjeli. S
slovesno tridnevnico si izvolijo Gospodo¬
vega rednika, svetega Jožefa, v svojega
patrona, ter se njegovemu varstvu izročA
Prerokovanje služabnice Božje se je spol¬
nilo; mesto je bilo rešeno.

Kraljeva hiša ni imela nič otrok.
Kralj Amadej II. in njegova žena sta bila
silno žalostna, ker jima Bog še ni dal
nobenega otroka. Veliko sta molila, ve¬
liko vbogaime dajala v ta namen, a nista
bila uslišana. Kraljica žalostna potoži
nekdaj svojo bridkost zveličani Mariji od
angeljev. Marija tolaži kraljico, povzdigne
svoje serce k Mariji in vzdihne; potem
pa svetuje kraljici, kaj naj stori v čast
sv. Jožefu, ter jo zagotovi, da se bodo
čez leto in dan spolnile njene želje. Vi¬
soka gospa je bila vesela in se je terdno
zanašala na obljubo bogoljubne nune.
Marija pa je naročila tudi svojim samo¬
stanskim sestram, naj molijo, da bi Vse¬
mogočni kraljevi hiši to milost skazal na
priprošnjo Matere Božje in sv. Jožefa.
Kes je drugo leto 1699 v Marijinem me¬
secu kraljica srečno porodila sina, kte-
remu so dali ime Viktor Amadej.

Takrat je Marija od angeljev želela
staviti nov samostan v Monkalieri, tri ure
od Turinskega mesta. Mnogo zaderžkov
jo je oviralo. Nikakih pripomočkov ni
imela, da bi pozidala hišo in cerkev in
še preskerbela potrebni živež svojim se¬
stram. Ko so jo drugi dan opozorili na
to, odgovorila jim je, da sv. Terezija še
toliko pripomočkov ni imela; po njenem
zgledu zaupa v pomoč sv. Jožefa, kte-
remu hoče posvetiti samostan, Pod pri¬
jaznim gričkom si kupi revno hišico. Sem¬
kaj pošlje nektere svojih samostanskih
sester. Tudi cerkev prične zidati. In glej!
čim več potrebuje, da priredi cerkev in
samostan, tem obilnejši so darovi; ko je
včasih pošel ves denar, imela je vendar
vselej toliko, da je sproti poravnala ve-

16*

244

like stroške. Ker so se temu ljudje čudili,
odgovarjala jim je: ,0 moj ljubi sveti
Jožef me ne bo zapustil; terdno mi je
obljubil; nanj se zanašam!“ Kolikor je
potrebovala, toliko je imela; imela je
majhno škatljico za denar, ktero je ime¬
novala »škatljico sv. Jožefa 4 . Iz nje je
jemala, kolikor je potrebovala, včasih to¬
liko, da so se vsi čudili; srečno je do¬
delala cerkev in samostan, kterega je slo¬
vesno posvetila sv. Jožefu.

Blažena Marija od angeljev je doži¬
vela 55. leto. Nevarna bolezen jo hudo
napade; veselila se je trenutka, ko se bo
vekomaj sklenila s svojim nebeškim že¬
ninom. Ali pokorščina, ktero je natanko
spolnovala vse svoje življenje, ta jej brani,
da še ne more umreti. Njen spovednik
še ni privolil v smert. Vsi zdravniki so
obupali; večkrat so mislili, da mora zdaj
zdaj umreti; spovednik pa jej zapovd, da
še ne sme umreti. Slednjič pa stopi on
k njeni postelji, s podobo križanega Je¬
zusa v roki, in pravi: »No, sestra Ma¬
rija od angeljev, doslej si živela v po¬
korščini; ako te hoče Gospod Jezus k
sebi, pojdi iz pokorščine. Poverni svojo
dušo njemu, ki jo je dal. Loči se od tod
in pojdi v slavo njegovo, da ga vekomaj
ljubiš." Veselo se nasmehlja, pogleda po¬
dobo Jezusovo in umerje. — 14. dan Ma¬
rijinega meseca 1865 jo je papež Pij IX.
slovesno prištel zveličancem.

V spričevanje, kako mogočna priproš-
njica da je ta lepa nevesta Gospodova,
naj omenim le enega čudeža. Leta 1842.
je sestra Magdalena, avgustinka v Kapra-
roli, čutila hude bolečine v želodci, za
ktere se pa ni ravno dosti zmenila. Čez
leto in dan so rekli zdravniki, da je njena
bolezen neozdravljiva. Veliko je molila;
ali bolezen je vedno huja prihajala. Leta
1844. so spoznali, da ima raka v želodci
in da je njeno življenje pri kraji. Pri¬
nesli so jej malo svetinjo zveličane Ma¬

rije od angeljev in nje podobo. Oboje
položi z velikim zaupanjem na svoj že¬
lodec in priserčno moli. V tem zaspi, ko
poprej že dolgo časa ni očesa zatisnila.
Še le zjutraj ob osmih se zbudi; ne čuti
pa nobene bolečine več ter pravi: »Jaz
sem ozdravljena; svetnica je čudež sto¬
rila; vstanem in pojdem k sv. obhajilu."
Res vstane, in ko se oblači, izkašlja iz
sebe vso bolezen. Prestraši se pa, ko se
jej zdi, da jo nekdo za roko pelje proti
podobi križanega, ki je stala na mizi, in
sliši trikrat zaporedoma: »Ozdravela si!“
Celo uro moli pred Gospodovo podobo
ter hvali Boga in svojo priprošnjico. Po¬
tem gre k sv. obhajilu v začudenje vsem
pričujočim sestram. (Ott. Josef.)

61. Zveličani Peter Kanizij.

(Umeri 21. grudna 1597.)

Vsak le količkaj izobraženi kristjan,
celo mali šolarček pozna bukvice, ktere
imenujemo »katekizem". V teh bukvah
je kaj lepo razdeljen ves kerščanski nauk;
sestavil jih je zveličani Peter Kanizij.
Ker je bil tudi on velik častilec Matere
Božje, naj še njega nekoliko opišem.

Peter Kanizij je bil rojen leta 1521.
na Nizozemskem. Njegovi stariši so bili
premožni in visoko čislani. Še majhen
deček je že kazal, da ima bister um in
dober spomin. Bil je posebno živ in včasih
zdražljiv. Ko pa se je pameti zavedel,
uredila je resnoba in bogoljubnost njegov
živi značaj. Večkrat so ga našli po noči
ali po dnevi na samotnem kraji, kjer je
molil. Večkrat se je opasal s spokornim
pasom, ne da bi ga bil kdo opomnil na to.

Petnajstletnega poslali so stariši v
staroslavno mesto Kolin, kjer je živelo
takrat več imenitnih učenjakov sv. kato¬
liške cerkve; ti možje so srečno vplivali
na mladeniča za vse dobro vnetega. Verlo
je napredoval v popolnosti; na god sve-

245

tega apostola Matije leta 1540. storil je
obljubo vednega devištva. S tem pa še
ni bil zadovoljen. Svetu in njegovi niče-
murnosti se je vsega odpovedal ter leta
1543. stopil v družbo Jezusovo, ktero je
bil malo poprej ustanovil sveti Ignacij.
Slovesno se je zaobljubil vpričo sv. Igna¬
cija samega leta 1549. Poslali so ga na
visoko šolo v Ingolstat, kjer je marno
podučeval mladino v svetih vednostih;
posebno pa si je še prizadeval, napelje¬
vati mladeniče na pot čednosti. S svojim
opominjevanjem dosegel je toliko, da je
veliko učencev redno prejemalo sv. zakra¬
mente ; kar je bilo radi takratne razvade
občudovanja vredno. Veliko je razven tega
pridigoval; obiskoval je bolnike in jet¬
nike, miril in sprijaznoval je razpertije
in za ubožce je prosil miloščine.

Leta 1552. so ga  poslali na Dunaj,
kjer je tudi mladino vzgoje val; tudi tukaj
je pridigoval z velikim uspehom. K temu
je pripomoglo njegovo lepo in bogoljubno
življenje. Tudi zunaj mesta je oznanjeval
besedo Božjo, spovedaval je in obiskoval
bolnike. Ni se bal zaničevanja krivover¬
cev, ne slabega vremena. Zavoljo nje¬
govih prelepih čednostij ga je avstrijski
vladar hotel imeti za škofa na Dunaji.
On pa se je z vso močjo ustavljal tej
veliki pa tudi težavni časti. Leta 1554.
je izdal knjigo, ktera je razglasila po
vsem svetu njegovo ime: kerščanski ka¬
toliški katekizem.

Leta 1555. so ga poslali na Češko,
naj bi k edino pravi cerkvi nazaj pripe¬
ljal prebivalce te dežele, ktere je osle¬
pila in od sv. cerkve odcepila nesrečna
kriva vera. Kljubu raznoterim oviram je
bil vendar toliko srečen, da je v Pragi
ustanovil šolo za višje stanove. Tudi v
več druzih mestih je vpeljal red Jezusove
družbe. V Augsburgu je bil dalje časa
stolni pridigar, kar je bilo takrat silno
težavna služba. Tu je bilo veliko priver-

žencev luteranske vere, ki so sovražili
vse katoliško, zlasti pa še jezuite. Nad
vse pa so čertili Petra Kanizija, ki je bil
prednik jezuitom po Nemškem; a to ga
ni motilo. Povračeval ni sovraštva s so¬
vraštvom. Sv. Ignaciju je nekdaj pisal:
„0j, da bi si pač mi bolj prizadevali
ljubiti svoje sovražnike, kakor se oni tru¬
dijo, da nam jemljejo čast. Tega so go¬
tovo vredni, če nas tudi preganjajo, za¬
voljo kervi in ljubezni Kristusove, da jih
resnično ljubimo; zlasti, ker večinoma vsi
v nevednosti grešijo. “

V Augsburgu je bilo takrat žalostno;
ko je začel oče Kanizij pridigati, imel
je komaj petdeset poslušalcev, in ko je
obhajal leta 1559. procesijo sv. Rešnjega
Telesa, spremilo ga je komaj dvajset
ljudij. Ko je pa nekaj let oznanjeval
besedo Božjo, se je mnogo spremenilo.
Veliko protestantov se je spreobernilo;
veliko jih je pristopalo k sv. zakramen¬
tom tistih, ki poprej leta in leta niso
bili pri spovedi. Niso spolnovali le cer¬
kvenih postov, celč prostovoljne poste so
si nakladali. Device najimenitnejših rodbin
odpovedale so se svetu in stopile v sa¬
mostan. Leta 1562. je imel oče Kanizij
postne pridige, in tisoč ljudij je več pri¬
stopilo k sv. zakramentom, nego poprejš¬
nje leto.

Tisto leto po velikinoči poklical ga
je kardinal Hozij v Trient, kjer je bil
vesoljni cerkveni zbor, da je s svojo uče¬
nostjo in gorečnostjo pospeševal sklepe
svetega zbora.

Med tolikim delom pa je dobil še
dosti časa, da je spisal več učenih knjig,
v kterih se je zoper takratne krivoverce
posebno goreče poganjal za devištvo,
neomadeževano spočetje in čast Matere
Božje, preblažene Device Marije. Kakor
dober sin potegoval se je za čast svoje
nebeške Matere, ktero je priserčno ljubil.
Še imamo pridige, v kterih je dokazoval,

246

kako sta Jezus in Marija zedinjena, in da
kdor ljubi Jezusa, ljubiti mora tudi Marijo.

Leta 1578. so ga poslali v Švico,
kjer je v Friburgu ustanovil nov samo¬
stan, v kterem je preživel svoja zadnja
leta. Vsak dan je šel v Marijino kapelico
blizo mesta. Matere so mu rade dona-
šale ali pošiljale svoje male otroke, da
jih je blagoslovil. Priporočal je malim,
naj pridno molijo sveti rožnivenec; po¬
svaril jih je, ako ga niso slušali. Pred
pridigo ali preden je šel v spovednico,
zaprosil je vselej Marijo, naj ga spremi
in naj mu pomaga. Vsak dan je molil
dnevnice Matere Božje.

Kakor je vse svoje življenje častil
Marijo, tako se je tudi zadnjo uro njej
priporočal. Malo ur pred svojo smertjo
je še vzel v roke svoj rožnivenec ter je
molil in nepremično vpiral svoje oči v
pododo preblažene Device. Tako je ostal
do zadnjega trenutka, ko mu je bilo dano
z obličja v obličje gledati ljubo Mater
gori v nebesih. Umeri je 21. grudna 1597.
Papež Pij IX. ga je zveličancem prištel
leta 1864. — Oj, naj bi zveličani Peter
Kanizij gori pri naši ljubi nebeški Materi
prosil za vse, ki se po njegovem kate¬
kizmu pridno učč kerščanskega nauka. —
(P. Florjan Ries.)

62. Dobra mati Marija Terezija.

(Umerla 1836.)

Ko je po Francoskem nastalo pre-
strašno rogoviljenje in so brezverci po¬
končati mislili vse, kar je dobro in sveto,
bila je bogoljubna žena Marija Terezija
Lamovrous po Božji milosti ušla nesrečni
smerti. Ko se je dežela pomirila in se
zopet povernil ljubi mir, ustanovila je
Marija Terezija iz hvaležnosti in v za¬
upanji na Božjo dobroto hišo »pri dobrem
pastirji", v kteri so dobile varno zavetje
nesrečne očitne grešnice, ki so sklenile se

poboljšati, pa si tega med svetom niso
upale doseči. Več let se je blaga žena
borila z velikim trudom; razne zapreke
je morala premagati. Vselej pa je zdatno
pomoč dobila na priprošnjo preblažene
Device Marije in svetega Jožefa; posebno
je častila ženina ljube Matere Božje.
Rada se je spominjala tiste skerbi in
strežbe, ktero je sveti Jožef skazoval Je¬
zusu in Mariji, ko je presveta družina
bivala tukaj na zemlji; bila je prepričana,
da sveti Jožef tudi zdaj gori v nebesih
veliko premore pri Jezusu in pri Mariji.
Tiho, samotno in delavno življenje pra¬
vičnega Jožefa je posebno dopadalo dobri
ženi; častila ga je kot zgled višje popol¬
nosti in kot gotovega, mogočnega pri-
prošnjika. Zato so v njeni hiši vsi vi¬
soko častili tega svetnika. Izvolila si je
Gospodovega rednika za gospodarja in
oskerbnika svoji hiši.

Leta 1822. je popravljala neko za¬
puščeno cerkev blizo svoje hiše pri do¬
brem pastirji; v njo je postavila kape¬
lico sv. Jožefu posvečeno; ni bila še do¬
delana, ko je že dobila naročeno podobo
sv. Jožefa iz Pariza. To podobo je za¬
časno postavila v svojo domačo kapelo.
Na jesen tistega leta pride mestni župan,
grof Borteuil, veren mož, ter želi z ne¬
kim dobrim prijateljem pogledati bogo-
Ijubno napravo. Hišna mati Marija Tere¬
zija je bila nekoliko bolna. Ukaže torej
eni izmed prednic, naj vodi oba gospoda
po vsi hiši ter jima vse razkaže. Naj¬
prej gred6 v domačo kapelo, in tu vidita
novo podobo sv. Jožefa, ktera jima po¬
sebno dopade. Bila je pa tudi zares lju¬
bezniva; župan omeni, da mu je prav po
godu. »To bo našo dobro mater razve¬
selilo, ko bo zvedela, da podoba svetega
Jožefa tudi vam ugaja", pravi spremlje¬
valka. »Gotovo je pa tudi draga?« pravi
na to župan. »Dve sto frankov velja, a
ti so še na dolgu", pristavi prednica. Ko

247

naprej pregledujejo po hiši, postoji na
mah župan in reče spremljevalki, da bi
mu bilo kaj ljubo, ako bi dobra mati
njemu prepustila to podobo sv. Jožefa,
in še pristavi, naj to hišni materi spo¬
roči. Prednica, ki je vedela v kaki stiski
je hišna mati, meni, da bo težko kaj iz
tega. Ko vso hišo pregledajo, obišče žu¬
pan še dobro hišno mater. Pohvali lepi
red, ki je v bogoljubni napravi; pogovor
napelje tudi na novo podobo sv. Jožefa,
ktera mu toliko dopade, da je mislil pro¬
siti, da naj bi jo njemu prepustili; pa,
ker mu je znano, koliko dobra mati vsak
dan dobrega stori, hoče opustiti to misel.
Ona pa ne obotavljaje se reče: »Pa za¬
kaj ne? gospod grof! sv. Jožef je vaš v
tem trenutku; vesela sem, ako vam mo¬
rem postreči s čim.“ Zagotavlja ga še,
da mu bo podobo že na dom poslala.
Grof pa pravi, da bo poslal po-njo že
svoje služabnike, ki bodo tudi prinesli
toliko, kar podoba velja.

Kmalu se poslovi in odide. Ni pa še
bil iz hiše, kar se verne k dobri materi
in pravi: »Prosim, ne vzemite mi za zlo;
pa ne vstrašite se. Ker ste toliko dobri,
dajete mi serčnost, da vas še nekaj pro¬
sim. “ Spremljevalka se boji, da ne bi
župan dobro mater še kaj več nadlegoval.
Dobra žena pa z navadno prijaznostjo
reče: »Le govorite, gospod grof! saj veste,
da vam nič ne odrečem.“ Župan pravi:
»No, prav; v znamenje spoštovanja vze¬
mite podobo sv. Jožefa nazaj. Veste, da
je moja lastnina in da imam pravico do
nje, iz serca rad pa jo vam darujem. “
Urno odide. Drugo jutro pa pošlje svo¬
jega služabnika, ki prinese dve sto fran¬
kov s pismom, v kterem grofovski župan
prijazno omeni, da nazaj dfi podobo sve¬
tega Jožefa, ki sicer ni prišla iz hiše.
Tako je sv. Jožef dve sto frankov lepo
poplačal, in dobra mati je bila rešena ve¬
like zadrege.

Sveti Jožef je večkrat pomagal dobri
materi. Še eden slučaj naj omenim.
Leta 1835. spokornice niso imele več
dela; vendar so se morale preživiti le z
zaslužkom svojih rok. Iskali so dela; pa
vse je bilo zastonj. Dobra mati, ravno
bolehna, zateče se zopet k svojemu za¬
vetniku svetemu Jožefu. Uredi devetdnev-
nico: s postom ob suhem kruhu v sredo,
v petek in v soboto, da bi zadostovali za
pregrehe, ktere so morebiti krive, da mili
Bog hiši odteguje svojo dobrotno roko,
in da bi tako počastili Jezusa, Marijo in
in sv. Jožefa, kteri so tu na zemlji mo¬
rali prenašati marsiktero pomanjkanje.

Glej! koj pervi dan devetdnevnice na¬
roči dobrotna oseba trideset srajc; drugi
dan dobijo naročilo za 36 srajc; tretji
dan zopet za 60; četerti dan pa za več
ko šest sto srajc.

Ko je bila dobra mati Marija Tere¬
zija spet drugo pot v veliki zadregi, za¬
ukazala je le spet devetdnevnico v čast
sv. Jožefu, svojemu hišnemu oskerbniku.
Konec te pobožnosti prinese nekdo vra¬
tarici 150 frankov rekoč: »Dajte to dobri
materi!" Vratarica pravi: »Gospod, dobra
mati me bo vprašala, od kod ta veliki
dar ? še celo, ker nam pride v veliki sili
na pomoč; kaj naj izporočim?" Tujec pa
pravi: »Samo to izporočite, da mali
znesek daruje ud bratovščine sv. Jožefa. “
Neznani človek urno odide.

Dobra mati Marija Terezija je spo¬
štovana šla po večno plačilo leta 1836.

(Ott Josef.)

63. Sveti Janez evangelist.

(Umeri okoli leta 100.)

Oudno! Svetnik, ki je pervi častil
našo ljubo nebeško Mater preblaženo De¬
vico Marijo, — svetnik, ki je skazoval
gotovo najlepšo čast Gospodovi Materi,
— ta posebni ljubljenec Jezusov in Marijin,

248

pride v popisu Marijinih častilcev še le
zadnji na versto!

Ker sem častilce Matere Božje in sv.
Jožefa, kolikor moč, razverstil po letnem
času, in ker obhajamo god sv. Janeza
evangelista konec grudna, zato naj bo
on zadnji nekoliko opisan. Naj bo sveti
Janez venec v versti naštetih svetnikov!
Seveda tudi ta popis bode le prav kratek.

Sveti Janez je bil rojen
v Betsaidi na Galilejskem.
Oče mu je bil Cebedej, pre¬
možen ribič. Njegova mati
Salome je ena izmed svetih
žen, o kterih nam pripove¬
duje sv. pismo, da so zvesto
hodile za Božjim Zveličar¬
jem in s svojim premoženjem
mu stregle; cel6 na križi ga
niso zapustile ter so kupile
dišečih mazil za maziljenje
njegovega prečastitega telesa.
Ta pobožna mati je svojemu
sinu Janezu vcepila priserčno
hrepenenje po prerokovanem
Zveličarji, kterega so takrat
pravični željno pričakovali.
Bil je učenec svetega Janeza
Kerstnika; ta mu je pokazal
Jezusa z besedami: »Glejte
Jagnje Božje! 8  Šel je za
Jezusom in tisti dan pri njem
ostal. Ko je kmalu potem
Jezus hodil ob Galilejskem
morji in je videl Janeza z nje¬
govim bratom Jakobom mreže

v čolnu ravnajočega, poklical ga je. Janez
je popustil očeta in vse ter šel za njim.
(Mark. 1.)

Janez je bil najmlajši izmed vseh
apostolov, in kakor menijo nekteri cer¬
kveni učeniki, še ni imel pet in dvajset
let, ko ga je Gospod izvolil. V svojem
evangeliji se večkrat imenuje »učenca,
kterega je Jezus ljubil 8 . Sveti Avguštin

pravi, daje Gospod Janeza posebno ljubil
zavoljo njegove velike udanosti in lju¬
bezni, zavoljo njegove krotkosti in miro¬
ljubnosti in pa zavoljo njegove deviške
čistosti. Zavoljo svoje neomadeževane ne¬
dolžnosti je bil vreden, da mu je Gospod
umirajoč izročil svojo Mater in mu razodel
največje skrivnosti. Bil je s Petrom in
Jakobom priča raznim dogodbam, pri
kterih niso bili drugi apo¬
stoli. Tako na gori Tabor,
ko se je Gospod izpremenil,
na Oljski gori o njegovi
smertni bridkosti. Janez je
bil zraven, ko je Jezus ozdra¬
vil Petrovo taščo, ko je obudil
Jairovo hčer. Pri zadnji ve¬
čerji je bil najbliže Gospoda,
slonel je cel6 na njegovih
persih. Ko so učenci žalostno
vprašali, kdo je nesrečni iz¬
dajalec, pomignil je Peter
Janezu, naj on vpraša Go¬
spoda. Janez je bil edini iz¬
med vseh apostolov, ki je
na Kalvarijo spremil Gospoda
in do smerti njegove ostal
pod križem. Po vstajenji je
bil pervi učencev pri praz¬
nem grobu. Pri Tiberijskem
jezeru je le njegovo deviško
oko spoznalo Gospoda; on
je rekel Petru: »Gospod je!“
Ker je Janez Jezusa
ljubil, ljubil je prav posebno
tudi Mater njegovo; saj je

bil po Božji volji v posebni zavezi ž njo.

Naš Božji Zveličar je na križ po¬
vzdignjen zapečatil svojo zadnjo voljo,
svoj testament. Svoje Rešnje Telo je v
presvetem zakramentu zapustil svoji cerkvi,
svojo Rešnjo Kri je dal grešnikom v zve¬
ličanje; skesanemu razbojniku je obljubil
sveti raj in zapuščenim apostolom svetega
Duha; Petru je izročil vladanje svoje

Sv. Janez evangelist.

249

cerkve; svojemu ljubljenemu učencu pa
je zapustil svoje najdražje, Marijo svojo
Mater. „Ko je tedaj Jezus Mater in
učenca, kterega je ljubil, videl zraven
stati, reče svoji Materi: ,Žena, glej, tvoj
sin! 1.  Potlej reče učencu: ,Grlej, tvoja
Mati! 1  Od tiste ure jo je učenec k sebi
vzelJ  (Jan. 19, 26. 27.)

Kaj pač je sv. Janez občutil tisti tre¬
nutek ! Seveda je bilo njegovo serce ne¬
izmerno užaljeno o smerti Gospodovi;
vendar je bilo napolnjeno z neizrečeno
radostjo o besedah, ktere mu je rekel
njegov umirajoči Učenik: »Glej, tvoja
Mati!* Od kar je Marijo poznal, visoko
jo je spoštoval in častil kot Mater svo¬
jega Gospoda; in zdaj, ko jo je zares
smel imenovati svojo Mater, kako veliko
in sveto je bilo njegovo veselje! Sveti
evangelij samo to pravi: „ Od tiste ure
jo je učenec k sebi vzel.“  če tudi so le
kratke besede, vendar veliko povedč.

Janez je Marijo k sebi vzel. Skerbel
je za njo z vso ljubeznijo; stregel jej je
z vso ponižnostjo; varoval jo je z vso
pazljivostjo; slušal jo je z vso natanč¬
nostjo; spolnoval je vse dolžnosti, ktere
zamore dobri sin skazovati svoji ljubljeni
materi.

Ko je Gospod zaklical: »Dopolnjeno
je! Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!“
umeri je. Nebo je otemnelo, zemlja se je
tresla. Marija pa je stala pod križem in
zraven nje Janez, ki je ž njo občutil pre-
bridko žalost. Jezusa so sneli s križa; v
grob so ga položili; in Janez je spremil
žalostno Mater Marijo v Jeruzalem nazaj.
Ni se zmenil za norčevanje zapeljane
množice, ne za zasmehovanje zaslepljenih
farizejev.

Ko je Gospod Jezus častito vstal od
smerti in je nazaj šel v nebesa, čakali
so apostoli z Marijo, v molitvi zbrani,
prihoda sv. Duha. S svetim Duhom na¬
polnjeni, razsvetljeni in okrepčani so nesli

veselo oznanilo na vse kraje sveta, da bi
ves svet pridobili za Kristusovo vero.

Kedaj je sv. Janez Jeruzalem zapu¬
stil, kam je šel najprej, to ni gotovo
znano. To pa vemo, da je večjidel bival
v mali Aziji in da si je slednjič mesto
Efez izbral v svoj sedež. Očetje cerkve¬
nega zbora v Efezu nam pripovedujejo,
da je Janez s seboj vzel Božjo Mater
Marijo, da je tako spolnovati zamogel
svojo dolžnost do sebi izročene Matere.
O kako je pač natanko preskerbel vse,
karkoli je Marija potrebovala! Kako rad
je spolnoval vse njene želje! Kako se je
poslužil vsake prilike, da bi jej pokazal
svojo ljubezen! Kako vesel in srečen je
bil, ker je bil blizo nje in je zamogel
premišljevati njene prelepe čednosti in
njene velike prednosti.

Kolikor dalje pa je užival to srečo,
toliko bolj je spoznal vzvišenost njenih
čednostij, toliko bolj je izpregledal glo¬
bokost njene modrosti. Kakor pravi sv.
Mehtilda, bilo je njegovo spoštovanje proti
Mariji toliko, da je v njeni pričujočnosti
pobesil svoje oči in se je pogledati ni
upal. Zato ni čuda, da je sam dosegel
toliko svetost in modrost, ktero razodeva
v svojih spisih. „0 milosti polni učenec*,
pravi sv. Tomaž Vilanovski, „ki je za
Kristusom Gospodom imel tako imenitno
učiteljico! Kaj ga je vse naučila! Rada
mu je razodela vse, kar je v prijaznih
pogovorih slišala in zvedela o svojem
Božjem Sinu. Zato se je on s svojim du¬
hom lahko vzdignil nad vse druge evan¬
geliste.* Sv. Ambrož piše: »Nič se ne ču¬
dimo, da govori Janez o Božjih rečeh
veliko veličastnejše, nego drugi apostoli,
ker mu je na strani stala ona, ki je
gledala skrivnosti nebeške. Ako je že
samo pozdravljenje preblažene Device s
toliko milostjo napolnilo sv. Janeza Kerst-
nika, kaj vse je storilo tako dolgo obče¬
vanje Marijino Janezu evangelistu? Ako

250

je bilo že Elizabeti v veliko srečo, da je
Marijo- tri mesece imela v svoji hiši, ko¬
liko srečo je imel še le Janez, ki je to¬
liko let ž njo v eni in isti hiši mogel
prebivati? 8

Sv. pismo pravi: „ S svetim boš svet
in z nedolžnim boš nedolžen. “  (Ps. 17,
26.) Kako svet in kako nedolžen je po¬
stal sveti Janez, ki je tako dolgo pred
svojimi očmi imel tako lep zgled, tako
popolno ogledalo, neomadeževano Devico
Marijo! Njene čednosti so ga vedno vne¬
male v priserčnem hrepenenji po popol¬
nosti. Njena nedolžnost je še le prav raz¬
svetljevala njegovo nedolžnost; in njena
ljubezen do Jezusa je množila njegovo
ljubezen. Kakor je bil ž njo pri kervavi
daritvi na križi, tako je priserčno ž njo
obhajal tudi nekervavo daritev. Vsak dan
je pri sv. maši podal Materi Božji sveto
obhajilo. Koliko veselje! kolika čast!

Med tem je Janez vneto oznanjeval
nauk svojega Božjega Učenika. Njegova
nebeška krotkost, ki se je razodevala v
vsem njegovem obnašanji; njegova an-
geljska nedolžnost, ki je sijala z njego¬
vega obraza; njegova Božja milota, ktera
je spremljala njegove besede, in njegova
velika gorečnost, s ktero je deloval kot
apostol Gospodov: vse to je proderlo celd
v najterša serca, s svojim vnetim učen¬
jem je brezštevilno ljudij pripeljal v Je¬
zusovo čedo. Ustanovil je veliko cerkvd,
dal jim je mašnike in škofe, kterim je
na serce polagal, naj zavoljo ljubezni Je¬
zusa Kristusa skerbno pasejo čedo Go¬
spodovo. Doživel je veliko veselje, videti,
kako se vera v Jezusa Kristusa širi na
vse kraje. Vsega tega pa ni pripisoval
svojemu trudi, ampak blagoslovu, molitvi
in priprošnji svoje ljube Matere Marije,
če ga tudi Marija ni spremljala po vseh
njegovih apostolskih potih, kar pa vendar
tudi nekteri učeniki mislijo, gotovo je
pa, da mu je pomagala z besedo in de¬

janjem ter mnogo jih v veri poterjevala
s svojim zgledom.

Približala se je pa ura, v kteri naj
bi Marija ta svet zapustila in se preselila
tja k svojemu Božjemu Sinu. Razodela
je to svojemu ljubemu prijatelju Janezu
ter izrekla željo, da bi še enkrat rada
šla v Jeruzalem, še enkrat obiskala in
počastila kraje, kjer je terpel njen Božji
Sin Jezus. Daši je to naročilo hudo delo
Janezu, — nerad se je ločil od svoje ne¬
beške Matere, — spremil je vendar Ma¬
rijo v Jeruzalem; obiskal je ž njo Oljsko
goro, goro Kalvarijo in grob, kamor so
bili položili Gospoda. Slednjič jo prosi,
naj ga zadnjikrat blagoslovi. Materino lju¬
beča mu dd Marija svoj blagoslov in pri¬
stavi, kakor piše Amadej: „Z Bogom,
moj sin, uči Kristusovo Božjo natoro in
oznanjuj prihodnjost! “

Po Božji naredbi so prišli takrat vsi
apostoli v Jeruzalem, da bi bili pričujoči
pri odhodu Matere Božje iz te solzne do¬
line. Silno so žalovali, da bodo izgubili
tako dobro Mater. Ali neizmerno njeno
hrepenenje in njene priserčne želje po
Jezusu so jih tolažile; k sercu so si vzeli
nebeško slavo in večno zveličanje, ktero
jo čaka v nebesih in spoznali so voljo
Božjo; tako se je njih žalost spremenila
v veselje. Tudi sami so želeli umreti in
skoraj gledati obličje Božje; toda njihova
poslatev še ni bila končana. Janez je šel
po vnebovzetji Matere Božje nazaj v Efez,
ter nadaljeval svoje blaženo delo in se
pripravljal na hudo poskušnjo, ktera ga
je še čakala.

Cesar Domicijan je silno preganjal
kristjane. Tudi Janeza so ujeli in v Rim
odpeljali. Vergli so ga v kotel vrelega
olja, iz kterega je pa nepoškodovan izšel;
kakor pravi sv. Hieronim, še bolj čverst
in okrepčan. Poslali so ga v pregnanstvo
na otok Patmos, kamor je bilo že mnogo
kristjanov zavoljo Jezusovega Imena pro-

251

gnanih; te je ljubeznivo tolažil in s svo¬
jim zgledom poterjeval v sv. veri. Tukaj
je Bog njegovega duha razsvetlil, da je
gledal v prihodnjost in prerokoval zgodbe
sv. cerkve. Tukaj je zerl veličastvo ne¬
beško, tu videl zveličanje in slavo izvo¬
ljencev božjih, zlasti še slavo preblažene
Device Marije. V svojem skrivnem razo-
denji piše: „ Veliko znamenje se je pri¬
kazalo na nebu: Žena s solncem obdana,
in luna pod njenimi nogami in na njeni
glavi krona iz dvanajst zvezd.“  (12, 1.)
Veliko znamenje se je prikazalo na nebu;
to je, kakor pravi sveti Albert Veliki, v
cerkvi; žena,  ta je Marija; s soln¬
cem  obdana, to je s Kristusom, kije
solnce veličastva; luna,  to je, vse časno
in minljivo pod njenimi nogami; in
„na njeni glavi krona iz dvanajst zvezd, u
to je njeno zaslužen je in njene prednosti.

Leta 96. je bil grozoviti Domicijan
umorjen. Njegove prestrašne zapovedi so
se preklicale in prognanci so smeli nazaj
v svojo domovino. Sv. Janez pride zopet
v Efez. Koj pa je zapazil, da je sovražnik
že lulike nasejal med pšenico. Krivoverci
so vstali, ki so trosili med vernike, da
Jezus ni pravi Bog, ampak le stvar. Janez
se spomni zadnjega opomina Matere Božje
Marije: „Uči Kristusovo Božjo natoro!"
Krepko se ustavi nesrečni krivi veri. Na
prošnjo pravovernih kristjanov spiše svoj

evangelij, ki ga začne s temi veličast¬
nimi besedami: „ V začetku je bila Be¬
seda, in Beseda je bila pri Bogu, in
Bog je bila Beseda“  (1, 1.); in ga konča
z opominom: „To pa je zapisano, da
verujete, da Jezus je Kristus, Sin Božji,
in da imate verujoči življenje v njegovem
Imenu.“  (20, 31.)

Kako je bil sv. Janez, ljubljenec Je¬
zusov in Marijin, vnet za zveličanje duš,
odrešenih z Gospodovo kervjo, kaže nam
ta-le prigodek iz njegovega življenja. Ko
se je postaral in ni več mogel hoditi,
nosili so ga verniki v cerkev, on pa je
vedno le ponavljal besede: „ Otročiči moji,
ljubite se med seboj! 11  Učenci so se na¬
veličali teh besed in so ga vprašali, za¬
kaj jim vedno to ponavlja? Milo odgo¬
vori: „Ker je to zapoved Gospodova; če
le to spolnite, dosti je!“ Res je temu
tako. Ljubezen do bližnjega izhaja iz
ljubezni Božje; kdor pa ima ljubezen
Božjo, spolnuje zapovedi.

Janez je to zapoved spolnoval. Nje¬
govo hrepenenje po Jezusu in Mariji je
postajalo vedno večje; te želje so se mno¬
žile, kolikor bolj je slabelo njegovo telo.
Tudi njemu se je približala ura ločitve.
Ko je bil doživel 97. leto, ga je poklical
Gospod k sebi, da v večnem veselji po¬
čiva na njegovih persih in z Marijo uživa
slavo nebeško.

Janez Volčič,

duhovni svetovalec, župnik Šmarjetski in slovenski pisatelj.

(Spisal P. Florentin Hrovat.)

„0, da bi mogel jaz kdaj doživeti,
Da bi Marijo vsa serca ljubila 1“
Vzdihljeji.

? o b vznožji pogorja, ktero delata Seljska
in Poljanska dolina, razprostira se pri¬
jazno mestice Loka. Od tod se ti odpre

prekrasen razgled
po ravnini tja do
sinjih gor, ki se
razprostirajo ob ko¬
roški in štajerski
meji. Mesto je
jako staro. Ker je
bilo od leta 973. z
okolico vred last¬
nina frižinskih ško¬
fov, zove se mesto
sploh Škofja
Loka.

Poleg mesta
takoj je Stara
Loka ali „pri ma¬
teri fari“. Ta je
brez dvoma najsta¬
rejša fara na Kranj¬
skem. Kakor pri¬
poveduje ustno iz- '
točilo, oznanjeval ■
je na kraji, kjer v
stoji zdaj farna
cerkev, že v sredi
pervega stoletja
kerščansko vero sv.
Mohor. Sv. Marka

ga je poslal na te kraje oznanjat sveti evan¬
gelij. To ustno izročilo poterjuje tudi staro¬
davna kapelica sv. Lavrencija, ki je pred sto
leti še stala na pokopališči. Že leta 1074.

je Sighard grof Plain, oglejski patrijarh, po¬
daril Elenhardu, 19. frižinskemu škofu, več
posestev na Kranjskem in poterdil patronatsko
pravico starološke fare. Iz teh dveh starih
fara je izišlo že več slavnih in za domovino
zaslužnih mož. Tudi g. Janez Volčič, kterega
pač bralci in udje
družbe svetega Mo¬
horja po njego¬
vih spisih dobro
poznate, je bil rojen
v Loški mestni fari.
S temi versticami
hočemo bralce Mo¬
horjevih knjig ne¬
koliko natančneje
seznaniti z življe¬
njem in blagovitim
delovanjem preza-
služnega moža ter
mu postaviti maj¬
hen spomenik s tem,
da odmerimo njega
življenjepisu pro¬
storček na koncu
obširnega dela, v
kterem toli serčno
in vneto opisuje
slavo Marije De¬
vice in sv. Jožefa.
Upamo, da je za¬
služil prostora med
njiju častilci ne
samo v knjigi, te-

muč tudi v nebesih, on, ki je s svojimi spisi
in zlasti s to svojo knjigo med Slovenci obudil
in ogrel toliko zvestih častilcev in častilk Ma¬
tere Božje Marije in njenega ženina sv. Jožefa.

253

I. Volčičeva mladostna doba in šolanje.

Če potuješ po cesti, ki derži po Poljan¬
ski dolini na Goriško, zagledaš, po pičli, uri
hodd od Loke, na desno ob cesti, na prijaz¬
nem holmci vas. To je Gabrovo, rojstni
kraj Janeza Volčiča. Vas broji le kakih sedem
hiš; pa je čedna, ker so vse hiše zidane in
jih obdajajo sadonosni vertovi. Rojen je bil
dne 27. malega travna 1825. leta. Očetu je
bilo ime Lavrencij, materi pa Mica. Razun
našega Janeza so imeli še enajst druzih otrok.
Kjer pa je v hiši mnogo zob, pa le malo rok
za delo, se kruh le pičlo reže. Tudi Janezo¬
vim starišem je šla terda, da so zamogli
otroke pošteno preživiti. Če tudi niso imeli na
izobilo premoženja, imeli pa so v serci živo
vero, ktero so hoteli tudi svojim otrokom v
serce vcepiti že v zgodnji mladosti. In res,
srečni otroci, ki imajo dobre, pobožne sta-
riše! Svoje perve nauke je dobil Janezek od
svojih pobožnih starišev, zlasti od matere, ki
so mu strah božji in ljubezen do Device Ma¬
rije že zgodaj vtisnili v serce. Ko je stopil
v dobo za šolo godno, pošiljali so ga stariši
v glavno, prav dobro deško šolo v Loko. Vsak
dan je moral uro daleč s kosom černega kruha
v žepu, ki mu je služil za borno kosilce. Ju-
žinal je še le popoldne, prišedši iz šole domov.

Ker je glavno šolo v Loki zveršil z do¬
brim uspehom, sklenili so stariši, da dajo
marljivega Janezka v latinske šole. V ta na¬
men ga pošljejo v Novo Mesto, kjer so osker-
bovali latinske šole frančiškani. To pa so sto¬
rili stariši skoraj gotovo zato, ker so menili
lože shajati; bilo je vse ceneje nego v glav¬
nem mestu — Ljubljani. Na jesen L 1837.
stopi v pervo latinsko šolo in zverši 1. in 2.
šolo v Novem Mestu, v letih 1840., 1841. in
1842. pa tretjo, četerto in peto šolo v Ljub¬
ljani. Leta 1843. se nahaja zopet v novo¬
meškem gimnazijskem poročilu v šesti šoli.
Takratni modroslovski šoli 7. in 8. je leta
1844. in 1845. zveršil zopet v Ljubljani.

Ker so ga mogli stariši radi mnogo drugih
otrok le pičlo malo podpirati, godilo se mu
je za časa šolanja jako slabo; čestokrat je
moral hudo stradati, kar je sam ob prilikah
omenjal. Znal je pa tudi potem po svoji
skušnji, kako hudo je dijaku, ki se mora učiti
s praznim želodcem. Bil jim je ves čas v
poznejši dobi iskren podpornik. Tudi v svoji
poslednji oporoki se je še spomnil revnih
učencev, kakor bomo slišali.

Na jesen leta 1845. stopi v ljubljansko
semenišče. S svojim priljudnim, prijaznim
in ljubeznivim vedenjem si je kmalu pridobil
serca bogoslovcev tudi iz druzih let.

Naj tu še omenim, da nadepolni mla¬
denič in bogoslovec ni bil od stvarnika ravno
nadarjen z izvanrednimi zmožnostmi, kakor
kak drugi, pa s svojo neumorno pridnostjo in
trudom je toliko doveršil; ravno to dela nje¬
gove zasluge še večje pred Bogom in ljudmi.
Pač pa mu je stvarnik podaril jako prijeten
in mil glas; bil je izversten pevec in čislan
govornik ves čas do smerti.

Že kot bogoslovec se je marljivo bavil s
slovenščino, ki je ravno za te dobe jela dobi¬
vati svojo veljavo po šolah in uradih. Svoje
poskuse pisateljstva v vezani in nevezani be¬
sedi je priobčeval v „Novicah“ in ,,Da-
nici“. Med drugimi nahaja se v „Novicah“
njegova. p egem  veselih mlatičev.

Že je pretekel čas žetve,
Že je pretekel čas setve,
Prišel je, prišel čas mlatve;
Dajmo le: pika, pik, pok!

Fantje, dekleta! vstanimo,
Hitro nasajat’ začnimo,
Par le za parom vložimo;
Dajmo le: pika, pik, pok!

Naglo za čepe primimo,
Dobro po snopih nažgimo,
Čisto, le čisto omlatimo;
Dajmo le: pika, pik, pok!

Snope po štir’ obračajmo,
Bete (cepce) pa urno sukajmo,
Zraven veselo ukajmo,
Dajmo le: pika, pik, pok!

Vendar tud’ ne pozabimo,
Da od Boga vse dobimo,
Njega zato počastimo;

Dajmo le: pika, pik, pok!

Hvalo Bogu zaženimo,
Hvalo le Njemu recimo,
Njega ponižno molimo;
Dajmo le: pika, pik, pok!

II. Blago prijateljstvo. Novomašnik.

Blagor človeku, ki najde pravega prija¬
telja! Saj se mu sme v vsem zaupati; o
dvomih in stiskah ima človeka, kteremu sme
stiske svojega serca razodeti. Žal, da so le
redki ljudje, ktere smeš prave prijatelje ime¬
novati. Mnogo jih je, ki se ti v obraz ližejo
ter ti hlinijo prijateljstvo. Ali ti so hinavci!
Zopet imaš na izobilo prijateljev, ki te oble¬
tavajo, dokler jim po vsem ugajaš. Pravi
prijatelj pa je oni, ki te v sreči opozoruje na

254

napake, ktere imaš znabiti nad seboj; v ne¬
sreči in preganjanji, znabiti nezadolženem, ti
pa ostane zvest. Blagor ti, dragi bralec, če
si spoznal in našel tacega prijatelja! Našel
si zaklad, ki je več vreden nego minljivo
zlato in srebro. Njemu zamoreš potožiti vse
skerbi in žalosti, ki te mučijo; s tem si pa
tudi nekoliko olajšaš serce. Posebno se v tako
prijateljsko vez radi združujejo enako in blago
misleči. — Tudi naš Janez je bil v seme¬
nišči že tesno vez prijateljstva sklenil z dobro
znanim slovenskim pisateljem preč, gospodom
Jožefom Kerčonom, sedanjim župnikom
v Predosljih na Gorenjskem. Kmalu sta se
bila v semenišči spoznala in sprijaznila. Leta
1846. je bil Janez celo na Kerčonovi novi
maši v Šmarji. Leta 1848. je dobil g. Kerčon
katahetsko službo v Loki pri nunah. Takrat
sta še bolj občevala med seboj ter se razgo-
varjala, kako bi se dala med Slovenci vpe¬
ljati večja gorečnost krepostnega življenja.
Pervi dve leti Kerčonove službe v Loki je
bil Janez Volčič še bogoslovec.

Leta 1849. zverši bogoslovje in je bil
dne 31. malega serpana v mašnika posvečen.
Pervo nekervavo daritev hotel je darovati pri
svojem prijatelji visokočast. g. J. Kerčonu pri
nunah v Loki; to se je tudi zgodilo dne
15. avgusta. Razume se samo ob sebi, da
se je ta dan spominjal Janez pri oltarji vseh
svojih dosihdobnih dobrotnikov, ki so mu pri¬
pomogli, da je dosegel svoj namen. Gotovo
je tudi obljubil nebeški kraljici ta dan, da
hoče posvetiti vse svoje dušne moči v to, da
med vernimi Slovenci širi njeno češčenje; s
tem pa tudi pospešuje njih časni in večni
blagor. Temu namenu je ostal zvest do groba,
da — še po smerti njegovi bodo budili nje¬
govi spisi češčenje do blažene Device. Niso
torej na nerodovitna tla padle besede novo-
mašnikovega pridigarja preč. g. Šim. Vilfana,
poznejšega prošta novomeškega, ki je bil tudi
vse dni goreč častilec Marije in mu je stavil
Marijo za vzgled v življenji in smerti. Ni
tukaj prostora, da bi priobčil vse lepe nauke,
ktere je dajal novomašniku ta dan — na
praznik Marijinega vnebovzetja.

Za te dobe ni bilo toliko pomanjkanje
duhovnikov nego današnje dni; zato so mo¬
rali novoposvečenci čestokrat dolgo čakati, da
so dobili službo. Samo v Loškem okraju je
imel naš novomašnik sedem sošolcev. Nado-
mestoval je pervi dve leti po raznih krajih
bolehne duhovnike, tako v Loki mestnega ka¬

plana Ožbalda Prosena, v Dražgošah Aleša
Šušteršiča in v Šmarjeti bolehnega kaplana
Antona Oibaška. Še le, ko je ta 24. junija
1851. leta zopet nastopil službo, poslal ga je
ljubljanski škof Anton Alojzij za kaplana, v
Horjul.

III. Kaplan v Horjulu. „Šmarnice.“ Marijin pesnik.

Za tega časa je bilo cerkveno življenje
po Slovenskem še jako žalostno. O raznih
bratovščinah in pobožnostih, ki tolikanj bla¬
godejno uplivajo, da se širi med narodom
krepostno življenje, zatira pa pregreha in raz¬
uzdanost, ni še bilo ni duha ni sluha. Po¬
vsod je še vel takozvani duh jozefinizma, kte-
remu so bile razne cerkvene bratovščine in
pobožnosti sleparija in prazna vera. Tudi du¬
hovni pastirji so bili še semtertja okuženi s
temi nazori, če tudi so se jeli marljivo gibati
nekteri cerkveno misleči. Med temi je bil v
pervi versti nadepolni kaplan Jan. Volčič.
Vneti dušni pastir je dobro izprevidel, da za-
morejo le razne pobožnosti in bratovščine po¬
vzdigniti propalo cerkveno življenje ter pri¬
vesti vernike na boljšo pot. V vseh časih
kerščanstva je sv. cerkev v hudih stiskah pri¬
čakovala pomoči od nebeške kraljice; pa jo
tudi dosegla, kakor nam spričuje cerkvena
zgodovina vseh dob.

„Marija, premila nebeška kraljica", tako
piše v uvodu pervih „Šmarnic“, „nikdar ne
jenja novih dobrot deliti ljudem. Zato so vsi
časi kerščanstva polni nje slave, nje hvale.
Ravno zato, ker nam Marija, naša preskerbna
mati, vedno nove milosti deli s sedeža bož¬
jega usmiljenja, zato so tudi njeni služabniki
kot dobri otroci vedno skerbeli, da so jej
stavili nove praznike v znamenje priserčne
ljubezni do svoje matere; da bi se jej ravno
s tem praznovanjem prikupili in tako zopet
novih milostij po njej zadobili.

Pravim služabnikom Marije Device ni
bilo zadosti, da jo časte le v njenih praznikih,
ktere jej je sv. katoliška cerkev že pred po¬
stavila. Pravim služabnikom še tudi ni bilo
zadosti, da Marijo svojo kraljico vsak dan
trikrat, zjutraj, opoldne in zvečer posebno
častč z angeljevim češčenjem. Ni bilo za¬
dosti, da so še vsako soboto Mariji posve¬
tili. Odbrali so si verh tega še en mesec v
letu, v kterem Marijo posebno časte. Ta
mesec je majnik ali veliki traven, naj¬
lepši vsega leta. Saj vse oživi k novemu živ¬
ljenju, kedar rastejo belo - cveteče, prijetno

255

dišeče „Šmarnice“, najlepše znamenje nedolžne
duše, ki je pod krilom Marije belo cveteča in
zavoljo čednosti Bogu prijetno dišeča. S tem
praznovanjem se pravi služabniki sosebno Ma¬
riji izročujejo, da bi pod njenim varstvom
lože prišli v sveta nebesa. Svoje serce da¬
rujejo Mariji in njene podobe, v znamenje
serčne ljubezni, zaljšajo z dišečimi cvetlicami,
s prelepimi šmarnicami.

Kakor se pa začetek vsakega praznika
veže na kako dogodbo, tako je tudi s tem
praznovanjem.

Človek, ves obdan z božjimi milostmi,
— „kaj imaš, česar nisi prejel od Boga?“
vpraša sv. Pavel, — o kako naglo, o kako
lahko pozabi nebeškega Očeta. Še takrat, ko
mu Bog obilnejše deli svoje darove, še takrat
ga žali. Spomladi nas vse še lepše vabi, le
Bogu služiti, le njega ljubiti. Hribje, doline,
drevje, meline s svojim zelenjem, tički v zraku
s svojim žvergolenjem, rožice na polji — vse
hvali in slavi Boga z novim življenjem. Vsa
oživljena natora nas kliče, naj bi spoznali, da
je le zavoljo nas vse to, da bi tudi mi z
novo, oživljeno ljubeznijo služili Bogu, le
njega ljubili. Pa, oj, koliko jih je, ki v spo-
mladnem času svojega življenja, v mladosti
ne živijo Bogu, kakor novo oživljena spomlad;
odpovejo se mu ter nastopijo pot pogubljenja.
To pa zato, ker ne darujejo Bogu in Mariji
svojih duhovnih šmarnic, s sveto nedolžnostjo
ožaljšanih duš. Oj, koliko jih je, ki ravno v
spomladanskem času mladosti hodijo le po
posvetnem veselji. Sosebno se je to godilo
koncem preteklega stoletja, ko je mlačnost za
božjo čast kakor strupena megla pokrivala
mnogo kristjanov. Takrat se je v Rimu zbralo
več pobožnih kristjanov pod vodstvom misi¬
jonarja 0. L al orni j a. Ti so sklenili ves
mesec majnik obhajati pobožnost na čast ne¬
beški kraljici. S to pobožnostjo so hoteli iz¬
prositi od nebeške gospe, naj premila mati
prosi pri Bogu, da prizanese ljudstvu, ki ga
je pozabilo, in da zopet v sercih užge goreč¬
nost za čast božjo in pravo ljubezen v mlačnih
kristjanih.

Ko so po mestu in daleč okrog donele
gerde pesmi, ljudje z igro in plesom zapravljali
dragi čas ter Boga žalili z novimi grehi,
zaljšali so oni pobožni kristjani Marijine ol¬
tarje z dišečimi cvetlicami ter kleče k Ma¬
teri usmiljenja vzdihovali, naj s svojo mogočno
priprošnjo izprosi usmiljenja pri Bogu.“

Sv. oče Pij VIL so leta 1815. 21. dan
meseca marca podelili vsem vernikom 300
dnij odpustkov za vsak dan in popolnoma od¬
pustek za oni dan meseca maja, ko prejme
sv. zakramente. Tako se je pričel lepi mesec
„maj“ posebno slovesno slaviti na čast ne¬
beški kraljici. Hitro se je širila ta pobožnost
po druzih mestih in cerkvah po Laškem, pa
tudi dalje preko mej po vesoljnem kerščan-
skem svetu.

V našo domovino je hotel naš nadepolni
kaplan g. Janez tudi zasejati to lepo pobož¬
nost na čast kraljici nebes in zemlje. S svo¬
jim prijateljem g. Kerčonom je priredil pri¬
merna premišljevanja za vse dni. Manjkalo
je tej pobožnosti le pravega imena. Izumil
ga je po neki cvetlici „šmarnici“, ki cvete
tega meseca.

To je tudi izrazil v pesmi, ktero je za
uvod pridel svojim pravim „Šmarnicam“. Slove
tako:

Šmarnicam.

Pomlad rodila se, cvetke ž njo zale;
Lep bi rad šopek iz njih si nabral.

Stikal po ternji sem, lazil na skale,
Koder sem mladih cvetov se nadjal:

Videl vijolice sem zagorele —

Kako te cvetke prijetno diše! —

V germu samotnem so v cvet dozorele,
Sveto ponižnost mladino uče.

Videl sem klinčke rudeče cveteče;

Tudi te cvetke lepo mi diše,

Znamenje so mi ljubezni goreče,
Naj bi prav ljubil Boga, me uče.

Hodil sem dalje, cvetlic še iskaje,
Kmalu zagledam — zelen rožmarin:

Gori na skali duhti na vse kraje,
Serčne kerščanske zvestobe spomin.

Lepe cvetlice so, ljube in zale,
Šopek povezan prijetno dišeč,

Vsak, kdor le vidi ga, daje mu hvale —
Meni pa vendar še šopek ni všeč:

Greša oko mi cvetlice v njem ene,
Ki mi je ljubša, ko druge so vse,

Lepše in nežniše ni je nobene,
Najbolj po nji hrepeni mi serce.

Žlahtne vijolice so zagorele,

Rožmarin, klinček — teh nisem iskal;

Za-me najdražje so „šmarnice“ bele,
Teh sem iskal in jih bodem nabral.

„Šmarnice“ — one so moje cvetlice,
Teh si bom v šopek prelepi nabral, —

Ne za-me! — k časti Marije Device—■
Njena podoba so, — njej jih bom dal.

n Šmarnice“ v šopek skerbno nadejane
Nesem tja v cerkev Mariji v oltar,

Njo tam ponižno poprosim, naj vzame
„Šmarnice“ v znamnje ljubezni za dar. —

256

Radosti duša bo moja kipela,
Ko je bo gledalo njeno oko,

Vem, da Marija dani bo vesela:
Moje bo znanil ji serce zvesto.

Vzdihniti hočem: O mati premila!

Ljubim te — v znamnje ljubezni ti dam,
Kar je ljubezen tu v šopek povila,

Šopek iz „šmarnie“ ponižno nabran.

Pa,,o Marija! zastonj ti jaz dati

„Šmarnic“ ne morem, jih tudi ne dam,
Milost mi sprosi: Boga prav spoznati,
Braniti zla se in dušnih omam!

Šopek naj vez bo duhovna med nama,
Kaže, da ljubim iz vse te moči,

Saj ga nabrala ljubezen je sama,
Ker te pa ljubim, me ljubi tud’ ti!

Res, kar premorem, o mati Marija!

Ljubim te — za-te gori mi serce.

Veš, kaj želim? o devica Marija:

Vsi naj te ljubijo, z mano časte!

Sam je pervi vpeljal v Horjulu Šmar¬
nice in hitro se je jela širiti ta lepa pobož¬
nost po lepi Sloveniji. Menim, da dandanes
na Kranjskem ni fare, da se ne bi obhajala
ta pobožnost meseca majnika na čast nebeški
kraljici. Kako se je pa tudi ta pobožnost priku¬
pila vernemu narodu, spričujejo polne cerkve
pobožnih častilcev, pa tudi lepo ozaljšane ka¬
pelice in oltarji na čast majnikovi kraljici.
In koliko sadu je že ta pobožnost obrodila,
koliko grešnikov prebudila iz grešnega spanja,
koliko mlačnih kristjanov prerodila v goreče,
koliko gorečih stanovitnih ohranila!

Perva in največja zasluga, da so se
šmarnice vpeljale in tako hitro širile, gre pač
v pervi versti rajnemu Janezu Volčiču.
Marljivo je nabiral gradivo in priobčeval
„Šmarnice“. Njemu so jeli slediti drugi, tako
da imamo skoraj za vsako leto nove „Šmar-
nice“. Le nekaj se je še pogrešalo. Slovenci še
niso imeli primernih pesmij, ki naj slave ne¬
beško kraljico ob njenih praznikih, pa tudi ob
pobožnostih njej na čast, zlasti o šmarnicah.
Nadepolni horjulski kaplan je bil že v seme¬
nišči znan kot vešč pevec. Podučeval je tudi
svoje sošolce v cerkvenem in drugem petji.
Ob enem je bil pa tudi pesnik. Marljivo je
zlagal pesmi Mariji na čast. Obče znani in
za cerkveno glasbo in petje prezaslužni gosp.
Rihar je pesmi uglasboval. Prikupile so se
narodu tako, da so postale, rekel bi, narodno
blago do najnovejše dobe. Saj so tudi imele
duh naroda. V najnovejšem času so se zazdele
nekterim gospodom necerkvene, češ, le to,
kar je inostranskega je dobro. Vendar je
kmalu minula ona doba. Temu je pa dal
zopet povod naš g. Volčič, kar bom koj omenil.

Največ svojih pesniških umotvorov Ma¬
riji na čast je sestavil za časa svojega bi¬
vanja v Horjulu. Priobčeval jih je večinoma
le v „Danici“. Vse razodevajo njegovo go¬
reče serce do nebeške matere; kakoršno lju¬
bezen in pobožnost je čutil v svojem serci,
hotel jo je navdihniti tudi svojim ovčicam,
sploh narodu. Saj je znal, da je srečno ono
ljudstvo, ki časti Marijo. Dokler plamti v
sercih ljubezen do Marije, živi tudi živa vera
in pa iz nje rastoče krepostno življenje. Saj
prave Marijine častilce mati varuje grešne
poti, zabredle pa vodi na pravo pot.

Razun že omenjenih in drugih pesmij,
ki so raztresene po raznih knjigah, je izdal
tudi zbirko cerkvenih pesmij raznih pesnikov.
V spomin petindvajsetletnice svojega mašni-
kovega posvečevanja je izdal petdeset vzdih¬
ljajev k Mariji Devici, naši ljubi gospej pre¬
svetega serca. Večinoma vse vzdihljeje je
uglasbil P. Angelik Hribar, frančiškan v Ljub¬
ljani. Ti napevi so se slovenskemu narodu
najbolj prikupili ter izpodrinili nemški duh,
ki se je bil jel vsiljevati v naše cerkveno
petje. Smelo smem terditi, da je ni ob ne¬
deljah in praznikih službe božje po Sloven¬
skem, da ne bi se pri njej pela kaka Volčičeva
pesem na čast Matere božje ali presv. Reš-
njega telesa, ali pa da ne bi imeli verniki
njegovih prelepih molitvenikov, ki jih zbujajo
k pobožnosti.

Slava Mariji.

Slava Mariji, prečisti devici!

Slavo ji pojmo veselo vsi!

Slava v nebesih mogočni kraljici!
Slava po zemlji naj glasno doni!

Angeljski kori Marijo slavite,
Slavo ji pojte iz cele moči!
Slava! vse trume svetnikov ženite,
V celih nebesih naj slava doni.

IV. Pospešitelj katoliške rokodelske družbe med
Slovenci.

Dobro je znal mladi in goreči kaplan, da
same cerkvene pobožnosti in bratovščine ne
zadostujejo, da bi se povzdignilo nravno živ¬
ljenje. Osobito bi bilo treba kake družbe ro¬
kodelskim pomočnikom po mestih in tergih;
ti so razpostavljeni tolikim nevarnostim, ki
prete njihovi časni in večni sreči. Zatorej
sproži misel, naj se taka družba ustanovi tudi
v Ljubljani.

„Večkrat sem že videl, — piše v „Da-
nico“ 1. 1855. stran 22 — tisto lepo podobo,
na kteri je vsa sveta družina skupaj: Jezus,

257

Marija in Jožef. Marija prede; pa mora dobro
znati, ker njene oči niso obernjene v nit, am¬
pak gleda le sveto dete Jezusa, kako skerbno
pometa oblanice in jih sv. Jožefu izpod nog
spravlja. Sv. Jožef pa pripravlja s skerbnim,
vendar v Boga zaupajočim obrazom debelo
desko, menda za kako mizo. Po hišici je vse
revno, prav ubožno; vendar je bila nazareška
hišica neizrečeno bogata, polna blagoslova
božjega, ne le za Marijo in Jožefa, ampak za
ves svet. Kedar koli sem videl to podobo,
zdelo se mi je v tej hišici tako mirno; ta
mir, mislil sem si, je več vreden, nego krona
cesarska, še več kot vsa kraljestva in cesar¬
stva. Pa saj sta bila Marija in Jožef tudi
kraljevega rodu, rodu Davidovega; imela sta
celo v hiši kralja vseh kraljev, — in vendar
sta z rokami kruh služila za se in za Jezusa,
ker je hotel tako Bog. O, pač srečno roko¬
delstvo, ktero je posvetila ta srečna družina!
Ni čuda, da so se kedaj učili tudi kraljevi
otroci kakega rokodelstva, da so posnemali
to sveto družino. Pa sedaj je vsa druga. A
tudi hiše rokodelcev so sedaj drugačne. Po
hišah, kjer šivajo ali tešejo, pilijo ali kujejo,
ni več tako domače, kakor je bilo v nazareški
hišici. Tista domača priljudnost in priprostost
je večinoma izginila in ž njo tudi domači mir
in domača edinost. Ravno zato pa tudi ro¬
kodelcem, posebno rokodelskim pomagačem
huda poje. Večjidel so le tuji, pa tudi vedno
ostanejo tujci, še celo domačini so vendar le
tujci, ker se je vez kerščanske ljubezni med
gospodarji in podložniki če ne ravno popol¬
noma pretergala, vendar pa razvezala. In od
tod gotovo ni nič prida zdihovanje, ki le stare
čase hvali, sedanje pa zaničuje. To nič ne
pomaga.

Na svetu je res čudno! Najbolj čudno
pa zato, ker nobena posvetna reč nima sta¬
novitnosti. Res je svet podoben kolesu, ki
po cesti dalje derdra, derdra po prahu, po
blatu, po luži; marsikaj zadene in kvišku po¬
vzdigne, pa spet zaverže in drugo zadene, več¬
krat še slabše kot poprejšnje. Takšen se mi
zdi človek, takšne cele družine, takšne cele
dežele. Vedno se novo pobira, staro zame¬
tuje, pa večkrat zopet staro pobere. Marsikaj
dobrega so imeli naši spredniki, pa tudi več
slabega; ali da bi zboljšali slabo, zavergli so
nasledniki tudi marsikaj dobrega. Ni treba le i
v stari rog trobiti, pa vendar tudi stari niso
imeli slame v glavi. — Tako se je godilo
tudi z rokodelskim stanom. Bili so nekdaj |

V. del.

rokodelski pomagači družini prišteti. Mojstra
so imeli in spoštovali kot svojega očeta in
vse je bilo domače. Tudi so bile posebne
družbe, vsako rokodelstvo je bilo nekako zdru¬
ženo. Pa od tega ni več ostalo ko sem ter
tja družbinske maše in bandera. Ko bi pri
rokodelskem stanu nekdaj ne bilo nič dobrega,
bile so te družbe vendar le dobre; —■ in ven¬
dar so jih zavergli. Kakšen pa je dobiček
tega? Rokodelski pomagači so se jeli po piv¬
nicah potikati, ker doma ni bilo več po do¬
mače ; zaslužek ni šel več po pravi poti, am¬
pak po cesti zapravljivosti. Kar pa je naj¬
huje, serce se je popačilo, duša je oslabela.
Kdor se pa dosti po pivnicah klati, kmalu
okadi svojo dušo z dimom razuzdanosti; taki
okajeni duši je pa žalostno življenje.

Stanje rokodelskih pomagačev je res ža¬
lostno. Pervič zato, ker zaslužek v hudi dra¬
gim res ni velik, pa tudi velik biti ne more.
Potem gre pa še ta pičli zaslužek večinoma
v pivnico. Kako se po pivnicah v mladi dru¬
ščini brez vsega variha godi, je groza le mi¬
sliti. Pa vse zdihovanje ne bode nič po¬
magalo, če bodemo roke le križem imeli. Pa
kaj je početi?

Da se rokodelski stan sploh zboljša, treba
je skerbeti, da bodo mladi rokodelci in vsi
pomagači dobri delavci, pa tudi dobri krist¬
jani. Zastonj je vse drugo prizadevanje, do¬
kler je serce popačeno. Treba je torej vse
slabo odverniti, dobro in koristno pa nakloniti.
K temu pa si morajo rokodelci najprej sami
v roko seči, da hočejo biti dobri delavci,
pa tudi dobri kristjani. Začetek zbolj¬
šanja rokodelstva mora biti v rokodelcih samih.

Toda rokodelci sami zopet vsega ne mo¬
rejo storiti. A k temu bodo družbe ro¬
kodelcev največ pripomogle. To so pa take
družbe:

V večjih mestih, kjer je veliko prebi¬
valcev, torej tudi več rokodelcev, snidejo se
za blagor ljudij vneti možje, preskerbč naj¬
prej iz svojega pripravno sobo, kamor se za-
morejo vsi rokodelski pomagači shajati ob
nedeljskih večerih ali pa tudi druge večere
po dokončanem delu. Tu se zamorejo med
seboj prav po domače razveseljevati. Tudi
smejo kako pošteno zapeti, kar je veliko
vredno. Smejo tudi kaj pripuščenega igrati,
da si tako svoje življenje osolijo in težave
svojega stani! oslade; z eno besedo, v teh
zbirališčih so popolnoma doma.

17

258

Pa to še ni zadosti. Ti za blagor ljudij
res vneti možje preskerbč tudi posebnih uče¬
nikov, ali pa so večjidel že sami učeniki;
tako se mladi rokodelčiči zamorejo v marsi-
kteri vednosti tu izuriti. Najbolje pa je še
to, da se posebno za dušo rokodelcev skerbi.
Zato je duhovnik predstojnik družbe, ki jim
po domače razlaga resnice svete vere, jih
spominja naukov, ktere so prejemali v pervi
mladosti od svoje matere ali pa v domači šoli.
Gotovo je, če bodo naši rokodelci pravi, po¬
božni kristjani, bodo tudi dobri delavci; spo¬
znali bodo tako, da ves blagoslov pride le od
zgoraj. Ker pa zgledi vlečejo, prejemajo tudi
skupno sv. zakramente, kar je vse hvale vredno,
pa tudi spodbudno za družbo samo in za druge
kristjane.

Da pa se ljubezen do Boga in bližnjega
povzdiguje, zbirajo rokodelci v teh družbah
kakšne krajcarje prostovoljno med seboj. S
tem denarjem pomagajo svojim bolnim tova¬
rišem ; če pa tega ni treba, preskerbč si s tem
denarjem kaj druzega potrebnega. Če kdo kaj
brati hoče, dobi v teh družbah tudi potrebnih
knjig in časopisov; seveda take, ki razvese¬
ljujejo serce in omikujejo um.

Za družbo samo in njene potrebe roko¬
delčiči ne dajo niti krajcarja. Brezplačno se
podučujejo, brezplačno prejemajo vse druge
dobrote. Vse to preskerbe drugi, za blagor
ljudij res vneti možje, ki so kakor očetje te
družbe in se tudi očetje ali odborniki roko¬
delske družbe imenujejo. Predstojnik vse dru¬
žbe je vselej le mašnik. To bode vsak spo¬
znal za pravo, če pomisli, da je mašnik prav
od Boga postavljen, izvoljen učenik in rednik
ljudstva. Tudi ima od Boga posebno dolžnost,
sv. vero ne le učiti, ampak v razne razmere
naroda jo tako rekoč vcepiti. Patrona in proš-
njika v nebesih si je pa družba izvolila Ma¬
rijo, prečisto Devico in sv. Jožefa.

Tako je torej rokodelska družba ob krat¬
kem opisana. Takih družeb je že mnogo po
našem cesarstvu in na Nemškem. Povsod so
se rokodelčiči sešli z veseljem, kjerkoli so do¬
bili dobre može, ki so jih kerščansko vodili.
Še je veliko dobrih mladeničev, ki spoznajo
dobroto teh družeb; ti vabijo zopet druge, če
tudi že zapeljane.

Le na ta način je mogoče rokodelski stan
zboljšati. To je začetnik teh družeb, stolni
vikar v Kolinu g.  Adolf Kolping, dobro spo¬
znal. Bil je sam popreje rokodelski pomagač
ter sam žalostno skusil, kako huda je. Ko je

mašnik postal, bilo mu je najpervo na skerbi,
da zboljša rokodelski stan. Ker je z Bogom
začel, blagoslovil je Bog obilno njegov trud.
Bog mu stoterno vse poverni!

In hvala Bogu! tudi pri nas ne bodemo
zadnji ne. Tudi v beli Ljubljani so se sešli
blagi možje, in naglo se je več rokodelskih
pomočnikov oglasilo, ki serčno žele, da bi
skoraj tudi pri nas družba rokodelcev oživela;
in kakor upamo, ne bodemo več dolgo ča¬
kali; skoraj, skoraj bode vse preskerbljeno.

Marsiktera kranjska mati bode potem
lože pustila svojega sina na tuje. Vedela bo,
da so povsod take družbe, ki skerbe za telesni
in posebno za dušni blagor rokodelcev. Tudi
Ljubljana ima družbo rokodelcev. Bog daj
svoj blagoslov!“

In res so padle te besede na rodovitna
tla. Družbi na čelo je stopil sošolec našega
Janeza, rajni nepozabljeni g. dr. L. Vončina.
Že čez dva meseca (19. aprila 1855. L) je po
„Danici“ naznanil, da se je izražena nada v
šestem listu uresničila. Naš pesnik pa je
zopet tako pozdravil mlado

katoliško rokodelsko družbo:

Nauk mine, čas preteče,

Sin na tuje se poda.

»Kdo ve, kdaj se vernem ?“ reče,
Materi roko poda.

Skerbna mati za njim joka,

Daje nauk mu za na pot;

»Kaj bo ž njim ?“ — serce ji poka —

„Tam na tujem, tam drugod ?“

»Ljubi sin, veselje moje!

Ne pozabi mi Boga;

On ravna, naj poti tvoje,
Proti nebu te pelja.

Rad in serčno k Bogu moli,

K njemu na pomoč zdihuj;

Svet’ga Jožefa si izvoli,
Njemu varhu se izročuj 1
Naj Marija ti Devica
Mesto mene mati bo;
Žalostnih je tolažnica,
Ko si v sili, prosi jo!
Eno, eno, sin preljubi!

Mi serce teži in žge:

Svoje duše ne pogubi;

Zapeljivcev varuj se!“

In proti nebu se ozira,
V Bogu nje je upanje,
Vsa pomoč z nebes izvira,
Zdihne, moliti začne.

»Ti moj Bog, o predobrota

Bodi mu škit v nevarnosti;

Angelj tvoj njegova pota

Naj ravna v nedolžnosti!"

259

Zdaj po šegi še pobožni
Prekrižuje ga zvesto,
In od sina v misli tožni
Verne mati se domo. —

Al’ molitev njena mila
Je proderla do nebes;
Vselej je Boga ginila
Solza z maternih očes.

Rokodelske družbe vstale
Že na mnoge so strani,
Bodo sine vam zbirale
Pod bandero varnosti.

Družbe te, slovenska mati,
Naj hladi se ti serce!
Hčejo sinom to dajati,
Kar jim matere žele:

Slišal sin bo uk modrosti,
Videl v zgledih rajsko pot,
Vterjeval se bo v kreposti,
Lože varval grešnih zmot.

Torej ti, slovenska mati,
Ki v Ljubljani sin je tvoj,
Ne žaluj, in zapisati
Reci se mu v družbo koj.

(„Danica“, 1855, št. 18.)

Kakor je Volčičev lepi spis pripomogel, da
se je družba rokodelskih pomočnikov hitro
ustanovila in dobila potrebno število človeko¬
ljubov, ki so jo gmotno podpirali, tako jej je
bil sam tudi velik dobrotnik: kakor je bil
sploh vsem dobrodelnim napravam. Lepo se
je družba razcvetala pod modrim vodstvom
skušenega in za vse dobro vnetega dr. L. Von¬
čine, kterega je nemila smert prezgodaj po¬
ložila v hladno zemljo. Le Bogu samemu je
znano, koliko dobrega je že storila; koliko
mladeničev — rokodelčičev — ohranila na
poti kreposti ali pa zašlih privedla na pravo
pot, da so postali modri mojstri in skerbni
stariši svojim otrokom. Tudi pod njegovim
naslednikom preč. g. Gnezdo se sedaj enako
lepo razcveta. Po njegovem neumornem pri¬
zadevanji in trudu si je postavila krasen dom
pod ščitom pervega kerščanskega rokodelca
sv. Jožefa.

Iz nje ste se pa tudi že izcimili dve se¬
strici, ena v Št. Vidu poleg Ljubljane, druga
v Novem Mestu *, ki imate že tudi svoji hiši,
če tudi ste še mladi sestrici. Iz lastne skušnje
znam, koliko dobrega je učiuila družba v
Novem Mestu v dveh letih svojega obstanka.
Od tega časa ni več onega zopernega rogo¬
viljenja po noči, tudi ni več ne duha ne sluha
o pretepih, ki so bili popreje v navadi.

1  Tablo sv. Jožefa in več drugih pomočkov je
daroval Volčič novomeški rokodelski družbi.

Kako lepo je pa tudi videti rokodelčiče,
ko se ob cerkvenih sprevodih pod svojo za¬
stavo udeležujejo cerkvenih slovesnostij, ter ob
gotovih časih pri skupnem prejemu sv. zakra¬
mentov. Pač si je g. dr. L Marinko pridobil
nepopisljivih zaslug s tem, da je katoliško
družbo rokodelskih pomočnikov v Mestu zbudil
v življenje. Vsemogočni mu bode povernil
trud, kakor tudi vsem dobrotnikom.

Gotova resnica je, da so le taka društva
močen jez proti novodobnemu brezverstvu in
liberalizmu, ki žuga ugonobiti človeško družbo.
Izgredi delavcev, kterim so po nekterih de¬
želah vzeli vero, nam to jasno svedočijo. Vsi
pospešitelji tacih družeb so torej pravi stebri
narodnega blagostanja.

Ni torej čuda, da je našega g. J. Volčiča
hudo osupnila vest o nepričakovani smerti svo¬
jega součenca dr. Leona Vončine dne 6. no¬
vembra 1874. leta. Oternil je na grob svo¬
jega prijatelja v spomin:

Solzico.

Oj, solnce lepo! kaj si zatonilo,

Zakaj svetlobo svojo nam zakrilo?

Slovenija! zakaj si se solzila,

In v sivo krilo tužno zagernila? —
Oj solnce lepo! le se, le se skrivaj!
Prebridke solze Slava le prelivaj!

Naš Leon! kje si, ti značaj preblagi,
Ponos in slava součeneem, dragi,
Najmlajši naš preljubljeni voditelj ?
Kje si, mladosti blaženi učitelj ? —
Prijatlov tvojih trumi serce poka,
Slovenija za tabo milo joka.

O Večni! molimo navedbe tvoje

Ter vse podveržemo ti sodbe svoje.

Cvetlico krasno si v nebo presadil,
Ko dušo lepo k sebi si povabil.

Naj tudi nas nje blagi duh navdaja,
Da večno ž njim sladkost prejmemo raja!

V. Buditelj duha pokore. Treznosti učitelj.

Leto 1854. je bilo za nektere dežele
jako viharno in žalostno. Na vzhodu je div¬
jala huda vojska; zopet po druzih deželah so
kužne bolezni neusmiljeno pomorile na tisoče
ljudij. Da bi dobrotljivi Bog odvzel šibo, s
ktero tepe grešni svet, razpisali so papež
Pij IX. sveto leto z okrožnico dne 1. avgusta
1.1. V njej opominjajo vernike h goreči mo¬
litvi; saj je molitev vir, korenina, mati ne-
številnih dobrot: „Moč molitve plamena po¬
gasi, ukroti divjost levov, vojske ustavi, boje
konča, viharje utolaži, hudobne duhove v beg
zapodi, nebeška vrata odpre, smertne vezi

17*

260

razterga, bolezni prežene, nesrečo odpravi,
omajana mesta uterdi; stiske z nebes poslane,
človeško kovarstvo, kratko rečeno, vsako zlo
se pred molitvijo razbije," tako pišejo sv. oče
sami v okrožnici. Ob enem so pa tudi na¬
ravnost željo razodeli, da bi verniki tudi molili
v ta namen, da se bo z božjim razsvetljenjem
o nauku spočetja božje porodnice in neoma-
deževane device Marije to določilo, kar je v
večjo čast božjo in v večjo slavo prečiste de¬
vice. Za ljubljansko škofijo je trajalo sveto
leto tri mesece, to je od 1. novembra 1854
do zadnjega dne januarja naslednjega leta.
Marljivi naš horjulski kaplan je napisal lepo
razpravo in poduk o prečistem spočetji Ma¬
rije Device ter jo priobčil v „ Danici" (1854,
list 43).

Naj bi si pa verniki toliko bolj v serce
vtisnili korist sv. leta, napisal jim je koncem
sv. leta še „hišno pridigo": ta pa ima še
tudi dandanes jednako veljavo. V njej daje
stari oče svojim otrokom in vnukom lepe
nauke za bogoljubno kerščansko življenje ter
jih svari, biti nemarnim in neskerbnim za
večno zveličanje. Med drugim govori svo¬
jemu sinu Boštijanu to-le na serce:

„Ljubi moj Boštijan! če bodeš ti krist¬
jan tako in toliko, kakor in kolikor se drugim
dopade, verjemi mi, bode slaba s teboj, če
so tvoji tovariši tisti hlapčoni, ki po redko
hodijo k spovedi, morebiti le o veliki noči in
še tistikrat slabo pripravljeni; če tvoji tova¬
riši ne znajo nič kaj moliti, jim molitev nič
kaj ne diši; če tvoji tovariši le do zvonika
počasi prikimajo, in ko pridejo do cerkvenih
vrat, le pogledujejo, kdo cerkvene „bangarje“
podpira, da hi se ne poderli; če tvoji tova¬
riši po noči niso pri domu, ampak po temoti
okrog tavajo in duše nedolžnih zalezujejo, ki
so svoje že satanu prodali; če se tvoji tova¬
riši po gerdih beznicah vlačijo in daj6 svoj
zaslužek kerčmarju, svojo dušo pa peklen-
ščeku, ki jih zapiše v Černe bukve ne s kredo
ampak z ogorkom, —• veš kaj, ljubi moj! če
imaš ti take tovariše, je pač žalostna s teboj.
Zakaj tvoji tovariši, verjemi mi, so najemniki
satanovi; če se bodeš s takimi družil, ne
bodeš Bogu služil. Večkrat sem te že opo¬
minjal, še zdaj te opominjam in te prosim:
Ljubi moj Boštijan! pomisli, da bode kmalu
prišla bleda smert z dolgo koso, in kaj bode
s tvojo dušo?“

Svoji hčeri Mini, ki rada pleše, in sploh
o plesu pa pravi:

„Vsak kristjan, ki zna pet cerkvenih za-
povedij, pač ve, da so prepovedani plesi in
vse njemu podobne norčije v adventnem in
štiridesetdanskem postu. Pa tudi o drugem
času ples kristjanu kaj malo pristoja."

„Že pogan Ciceron je o plesu pisal:
,Nihče drugi ne pleše, nego pijanci ali pa
norci; zakaj ples je najgerša hudobija, ki ima
vse druge v sebi. 1  (Cicero in orat, pro L. Mur.)
Ovidij, sicer razuzdan pogan, pravi, da so po¬
topi sramežljivosti podi, kjer se pleše, plesi
sami pa setev vseh hudobij."

„Sv. Ambrož pa uči: ,Plesi so mertvaška
truga nedolžnosti in grob sramežljivosti 4 , de
pa še: ,Po mojih mislih bi se imele vse de¬
vice plesov ogibati 4 ."

„Ko sem bil še doma, rekli so stari oče:
,Dobraplesavkaje peklenska per-
havka 4 , in,vsakemu, ki rad pleše,
satan ogenj kreše 4 . Jaz si pa mislim:
Kdor hodi rad na plesišče, hodi redko v sve¬
tišče; kdor pogosto po podih raja, pač po
redko z Jezusom veselje obhaja. In kakor so
že nekdaj pogani žensko za najslabšo imeli,
ki je bila urna plesalka, tako je ta lastnost
za kristjana kaj gerda. Kedarkoli slišim, da
se ta ali ona imenuje dobra plesalka, koj si
mislim: ,Oj, reva, ti si peklenskaperhavka! 4 "

„Glej, ljuba Mina! sedaj veš, kaj moraš
misliti o plesu. Le verjemi mi, nič druzega
te ne vleče na plesišče, nego hudobno pože¬
lenje. To pa ni od Boga. Pač bi bilo prav
tudi za-te, da začneš bolj resnobno misliti na
Boga in skerbeti za svojo dušo; če ne, bo
tudi tebi zmanjkovalo časa, ki bi ga sedaj
rada po plesiščih prodajala."

Ta pridiga starega očeta sedečega za za¬
pečkom pa je morala jako hudo raniti serca
nekterih gospodov v Ljubljani. Skoraj gotovo
so imeli raje in plese ob časih, ki so krist¬
janom prepovedani. Imela je pa ta pridiga
tudi po božji previdnosti še drug dober na¬
sledek za vnetega kaplana. V njegovem ob-
ližji je delovalo že več mož, recimo dr. L.
Vončina , g. L. Jer an, g. Zamej e c, g.
Jož. Kerčon in mnogo druzih za razvoj
pravega katoliškega življenja. Dolenjska stran
pa je bila v tem oziru še zanemarjena. In
ravno ta pridiga je dala povod, da je bil pre¬
meščen na Dolenjsko, kjer je do svoje smerti
neumorno delal za razcvet krepostnega živ¬
ljenja. O tem piše sam tako: „V Horjulu
sem bil do 10. oktobra 1885. Zavoljo nekega
। dopisa v „ Zgodnji Danici" tožen, prestavili so

261

me pod Semič, češ, tu bode daleč od Ljub¬
ljane in ne bode imel časa pisariti. Potegnil
se je pa za-me visokoč. verhniški dekan, častni
kanonik in vitez Franc Jožefovega reda gosp.
Pečar, pozneje župnik na Kerki. Pod Semi¬
čem je bilo za-me, slabotnega, prehudo. Dne
4. decembra 1858 sem prišel v Šmarjeto za
kaplana.“ (Zgod. Smar. fare st. 101.)

Največ pesnij je bil zložil za časa svojega
bivanja v Horjulu. Med tem pa je pisal razne
sestavke, kterih sem že nekaj omenil. Razun
teh pa je Horjulčanom, ki so baje preradi
žganje pili, kakor tudi drugim, napisal pre-
podučno knjigo: „Žganj n vojsko, žganju
s 1 o v 6!“, ki obsega nekako to, kar je o tem
govoril očitno v pridigah. Nekteri so mu
prigovarjali, naj bi to v posebni knjižici izdal.
S tem bi se vsi Slovenci prepričali o škod¬
ljivosti te pijače. „V blagor svoje domovine
in misleč, če le eno dušo rešim, — tako piše
sam, — ki bi se morebiti zavoljo žganja po¬
gubila, poplačan sem že obilno za svoj trud.
Zato sem še bolj natanko to reč premišljeval,
več o tej škodljivi pijači bral; nabiral ža¬
lostne zglede domače in tuje in dal vse to v
pogovorih natisniti. Nisem mislil, da bom
pri tem obogatel in bi bil zadovoljen, da bi
se bukve le spečale ter prišle med ljudstvo;
tega pa tudi nisem mislil, da bi se jih tako
malo prodalo .... Pa, da bi se bukvice le
brale, rad pogrešam svoj denar; z branjem
bi morebiti vendar kaj koristile. Zato — in
čemu mi je toliko papirja na kupu? — sem
sklenil, bukvice zastonj ponuditi vsakemu,
kdor koli jih hoče. Seveda bukvoveza ne mo¬
rem siliti, da bi jih tudi zastonj vezal in po¬
nujal. Zato sem naprosil bukvoveza Gerberja,
da ima nekoliko pripravljenih. Če bi jih kdo
hotel zastonj, treba je le njemu za vezanje
plačati deset novčičev. Mislim, ko bi se brale
-— in pravijo, da so mične za branje — bi
bilo morebiti vendar le kaj dobička — pri
Bogu!"

Godilo se je tej podučljivi knjigi pač
tako, kakor že marsikteri drugi. Vendar po
tej žalostni skušnji ni dejal peresa na stran,
saj je pisal le, da koristi narodu ter si na¬
bira zaslug za večnost.

Tudi je bil v tem času priredil šmar¬
nice za nedeljsko opravilo", ki so obsegale
premišljevanja za pet nedelj.

S tem je zaključen opis njegovega delo¬
vanja v Horjulu.

VI. V Beli Krajini. Kaplan pod Semičem in v Šmarjeti.

Dolenjska stran, bodoči krog delovanja
g. J. Volčiča, se ne more imenovati ravno imo-
vita. Lepa pa je, ker je obsejana z malimi
holmci, ki so večinoma zasajeni z vinsko terto.
če potuješ po Dolenjskem, odpira se ti, rekel
bi, vedno drug obzor. Le Gorjance, ki se
razprostirajo po jugovzhodni strani, imaš vedno
pred očmi. Prišedši po cesti, ki pelje preko
Gorjancev na Belokranjsko in od tod v Kar¬
lovec, na preval verh Gorjancev, imaš zopet
nov svet pred seboj. Proti severni strani
leži ti odpert razgled na Gorenjske velikane,
Grintovec in Triglav, pa tudi na male holmce,
ktere zaljšajo večinoma bele cerkve, semtertja
še tudi kak gradič, če pa greš le še neko¬
liko dalje po cesti na preval, imaš zopet drug
obzor. Pred seboj se ti razgrinja Belokranjsko
z mesticema Metliko in Černomljem; globoko
tam doli pa vidiš v meglenem ozračji bosen¬
sko pogorje; na desni vidiš Klek, ki se ti
kaže z daleč kakor velika, stara pasja glava.

Svet po Belokranjskem zamoremo veči¬
noma prištevati krasu. Vendar je bila oko¬
lica naseljena že v starodavnih časih. To nam
spričujejo spomeniki iz one dobe. Kako uro
hod4 po cesti, ki derži iz Černomlja proti
Kočevju, nahaja se votlina, znamenita zaradi
rimskih napisov in podob vdolbljenih v na-
torno skalo. Omenjena votlina je v nižini
holmca, samo nekaj korakov od stare cerkve
sv. Jurija, sredi košatega kostanja. Narod
zove ta kraj „Judovje“. Podoba ob steni
predstavlja daritev na čast frižiškemu solnč-
nemu božanstvu Mitru. Napis nad podobo
svedoči, da je bil ta kraj odločen za daritev
temu božanstvu. Narod, to se zna, pripoveduje
o tej votlini razne pravljice ter tolmači podobe
po svoje. Ta spomenik, kakor pripovedujejo,
postavil je neki lovec v starodavnih časih v
zahvalo, da se je rešil. Napadla ga je nam¬
reč neka huda zver. Že je mislil, da je po
njem; ali v tem trenotku se mu posreči pre¬
bosti zver. — Drugi zopet pripovedujejo, da
je zakopano na tem kraji zlato tele. Ko so
pred nekaj leti lahkoverni ljudje res na onem
kraji pred podobo kopali, češ, da najdejo zlato
tele, izkopali so same kosti, bile so baje še
iz časa daritev. Je pa ta starodavni spo¬
menik dokaz verskih običajev te okolice v
starih časih.

V srednjem veku je pripadala slovenska
meja ali marka — tako se je zvala ta po¬
krajina — k Ogerski. Začetkom 14. stoletja

262

se je oprostila ogerske oblasti. Nemški red,
ki je bil ustanovljen v Jeruzalemu (1128. 1.)
v namen, da streže ranjenim in onemoglim
romarjem, imel je že v 13. stoletji tukaj svoja
posestva. Tekom časa je dobil večinoma vse
fare, ktere še dandanes oskerbuje. Semiška
fara je jako stara; bila je ustanovljena za¬
četkom 14. stoletja (1337). Župniki so bili
tudi prošti reda. Ko so pa 1723. 1. priderli
Turki na Metliško ter umorili semiškega
prošta in župnika Janeza Stariho, premestil
je nemški red proštijo v Metliko. Pero ni
zmožno opisati niti jezik dopovedati, kaj je
Bela Krajina terpela po kervoločnih Turkih
skozi štiri sto let. Lasje vstajajo človeku po
konci, če bere o zločinih, ktere so morali
preterpeti ubogi prebivalci teh krajev, in
vendar so prestali vse to.

V sredi 16. stoletja so se naselili po tej
okolici Uskoki ali Vlahi. Meseca septembra
1530. leta je pribežalo ali uskočilo več družin
iz Bosne na Avstrijsko. Njih vodje in haram-
baši so šli naravnost h kralju Ferdinandu, da
izprosijo bivališča svojim ljudem. Za boj pri¬
pravni možje so pa šli proti Bihaču, kjer so
se v bitki proti Turku prav dobro obnesli. S
tem je izginil strah, da bi bili kaki turški
ogleduhi.

Deželni stanovi so nasvetovali, naj se
Vlahi nasele po Žumberku, Kostelu in Vinici;
odkaže naj se jim zemlja, ki bode prosta
davka, samo neko desetino od živine in žita
naj dajejo ; za glavarja in stotnika naj se jim
dd kak hraber mož; služijo naj za oglednike
ter branijo mejo turških napadov. In res, v
teku desetih let se je naselilo 3000 družin
po tej okolici. Vendar je trajalo še dokaj
časa, da so se tudi stvari uredile in pribeglim
družinam zemljišča odkazala, ker ni bila volja
grajščinskih gospodarjev, dati jim zemljišča,
a zemljišča deželnih knezov so bila zastav¬
ljena. V tem času so se preživili s tem, da
so plenili po Turškem. Jako mnogo zaslug
je imel cesarski svetovalec Janez Lenkovič,
da se je stvar uredila. Bil je njihov stotnik
in kot tacemu je pripadal Mehovski grad. To
zemljišče se je razdelilo med Vlahe. Pozneje
so bili po vojaško urejeni. Njih opravilo je
bilo : braniti mejo proti Turkom. Tako je bila
nastala vojaška granica.

Družinsko življenje je čisto različno od
sosednih Belokranjcev. Obderžali so do da¬
našnjega dne svoje šege in svojo nošo, po
kterih se ločijo od svojih sosedov. Žene no¬

sijo obleko iz bele tkanine in pisan zastor
(predpasnik). Lase si kitijo s tem, da si v
kite vpletajo različno srebernino in drug lišp.
Dekleta nosijo čepice (kape), ki so pri imo-
vitejših večkrat nakitene z zlatimi in sreber-
nimi cvetlicami. Po tej okolici pripadajo po
veri večinoma gerško-katoliški in hodijo često¬
krat k božji službi v cerkve svojih sosedov
Belokranjcev, s kterimi žive v zastopnosti.

Semiška fara se razprostira na obnožji
Gorjancev, ima nad 5000 duš in 13 podružnic.
Prebivalci se večinoma žive z vinorejo in
poljedelstvom, ki jim daje le pičlo pridelka, ker
je svet večinoma kamenit; toliko več pa pri¬
delajo dobre kapljice. Narod je še nepokvar¬
jen, v njem še tli živa vera.

V Semiči je kaplanoval Jan. Volčič tri
leta. Ni mi treba omenjati, da je z enako
gorečnostjo širil razne pobožnosti ter vestno
spolnoval v dušnem pastirstvu svoje dolžnosti,
kterih je imel preveč, ker je fara silno te¬
žavna. Bil je tudi nevarno obolel, da se je
bilo bati za njegovo življenje.

Vendar je v prostih urah, pri vsem obil¬
nem poslu, marljivo pisaril, če tudi ni tako
pogostokrat priobčeval svojih spisov in pesmij
po časnikih. Vendar je tudi izpod Semiča
poslal semtertja kako pesem, na pr.:

Vzdihljej k Mariji devici.

Mariji devici,
Nebeški kraljici
Se čem izročiti,
Lepo jo prositi,
Da ona premila
Bo za-me prosila.—
Kolikrat že za terdno sem obljubil,
O presveta moja mati ti!

Da le Jezusa bom serčno ljubil,
Da le njemu v vsi udanosti
Bom zvesto do konca vedno služil;

Oh, pa ni je stanovitnosti:
Ko obljuba komaj je storjena,
Komaj tebi se priporočim,
Že je duša moja zadolžena,

Ker tak naglo spet se pregrešim,
Je ljubezen zopet oslabljena,
In za Jezusa že manj gorim.
Mariji devici,
Nebeški kraljici
Se čem izročiti,
Lepo jo prositi,
Da ona premila
Bo za-me prosila. —

O Marija, ljuba mati moja!

Glej, nevarnost, ki mi tu preti;

Glej, če mila, močna roka tvoja
Pred taisto me ne obderži,

Bo zgubljena vboga duša moja,
K tebi priti ni mogoče mi.

263

Pa pri tebi čem jaz vendar biti,
Ker za tebe bije mi serce;

S tabo večno čem se veseliti. —

Torej, mati, moraš ti za me

Tako dolgo Jezusa prositi,
Da se meni spolnijo želje.

(„Danica“, 1856, št. 33.)

Po sv.

O Jezus, božji sin!
Uteha bolečin,

Moj sladki mir
Že duh objema te,
Že vživa te serce,
Si spolnil mi želje,

O moj pastir!

obhajilu.

Zdaj tebi se posvetim,
Le tebi ves živim

In tebi umrem;

Čez dan za te budim,

Po noči tebi spim,

Tvoj zdrav sem, če zbolim,
Se na-te ozrem.

Telo in rešnja kri

Naj vedno me živi,

Da grešna moč

Me več nikdar, nikdar

Od tebe, živi oltar!

Od tebe, rajski dar!

Ne verže proč.

(„Danica“, 1857, št. 10.)

V tem času je spisoval tudi svoje „Šmar-
nice“, ki imajo premišljevanja za vsak dan v
mesecu. Poizvedoval je, kako se na tem ali
onem kraji slavi ta pobožnost. O tem je pri¬
občil ta-le zanimivi dopis. „Moj stričnik, v.
č. g. generalni definitor P. Salezij, so mi pi¬
sali iz Rima pred nekterimi dnevi. Med
drugim mi pišejo tudi o „Šmarnicah 1 '. Ker
Marijin mesec sedaj sedaj nastopi, mislim, da
ustrežem, če zvedb, kako obhajajo „šmarnice“
v Rimu, kjer se je začela ta slovesnost.
Tako-le mi pišejo: „Rad bi ti zvedel, kako
Rimljani sedaj obhajajo „šmarnice“ v čast
preblaženi devici, materi Mariji; torej neko¬
liko malega o tem:

„Marijin oltar, ki je odločen za „šmar-
nice“, lepo ozaljšajo, kar se dd; zlasti je vse
polno svečave na njem. Tudi kapelo, v kteri
je oltar, in bližnje stene po cerkvi preprežejo
z damastom, s svilnatimi pregrinjali raznih
barv; vse to je prav po rimsko z zlatimi in
srebernimi čopi in venčarijami bogato opre-
ženo. V kapeli ali blizo kapele napravijo
prižnico, kakor pri misijonih in duhovnih
vajah. Tudi ta je ozaljšana z damastom in
drugimi lepotijami. Ko je vse res lepo ozalj¬
šano, pričnb se na večer pred pervim dnevom
Marijinega meseca slovesno šmarnice. Ravno
tako vsak večer celega meseca eno uro pred
zdravo Marijo, da se končajo z zvonjenjem
zdrave Marije. Slovesnost pa obhajajo tako-le:
Najprej moli mašnik pred Marijinim oltarjem

del rožnega venca. Potem je pridiga v čast
matere božje ali pa se premišljuje kaka njena
čednost in vzpodbujajo poslušalci, da to čed¬
nost posnemajo. Po pridigi prenesb sv. rešuje
telo na Marijin oltar in tukaj se izpostavi.
Sedaj zapojb z orglami lavretanske litanije.
Poje vse po cerkvi, kakor semtertja po Kranj¬
skem. Potem mašnik navadne molitve tudi
poje, k sklepu pa zapoje: „Tantum ergo“ in
„Genitori“, naposled db blagoslov s sv. rešnjim
telesom.

Pristaviti moram vendar, da se zadnje
tri dni Marijinega meseca obhajajo šmarnice
še vse bolj slovesno. Takrat je prava tri-
dnevnica na čast Mariji devici. Te dni so
tudi druge stene po cerkvi ozaljšane kar le
mogoče, s svečavo olepšane. Godba na koru
je tudi močneja. Pridige so hvala in slava
Marije. Zadnji dan meseca se konča sloves¬
nost z zahvalno pesmijo: „Te deum lauda-
mus“. Precej po sklepu šmarnic, in ko je
odzvonilo zdravo Marijo, razsvetlijo cerkve
tudi zunaj, pred njimi pa zažigajo umetne
ognje, kakor Ljubljančani napravijo, kedar
cesar pride k vam. — Seveda ta mesec pre¬
jemajo ljudje zakramente svete pokore in sv.
rešnjega telesa; tudi tukaj je več žensk kakor
moških, pa je vendar tudi veliko moških. —
Tako se obhajajo šmarnice slovesno po cer¬
kvah. V kapelicah ali domš, je vse zelb tako,
pa seveda ne tako slovesno. Marijina podoba
se, kolikor moči, spodobno ozaljša in z luči-
cami obda. Na večer se zberejo pobožni ča¬
stilci v kapelici, ali domačini pred hišnim
oltarjem. Potem bere kdo izmed njih odlo¬
čeni oddelek iz šmarnic; molijo skupno lavre¬
tanske litanije in še nektere druge molitve,
ali pa tudi zapojb kako pesem. — Tako imaš
tudi odgovor na vprašanje: če se vse to na
večer godi. Vsaj po cerkvah ni v navadi, da bi
se obhajale šmarnice drug čas kot na večer/

Prav vesel sem bil tega popisa. Mislim,
da ustrežem tudi bralcem ž njim. Vsaj zvedb,
kako se obhajajo šmarnice tam, kjer so imele
svoj začetek. Bog daj, da bi se letos tudi
pri nas povsod obhajale in naj bi ta sloves¬
nost povikšala v naših sercih ljubezen do Ma¬
rije device. (Dan., 1858, št. 69.)

Nekoliko mesecev popreje, nego je za¬
pustil Semič in šel v Šmarjeto, bili ste v
obližji blagoslovljeni dve farni cerkvi, v Dra¬
ga t u š i in na S u h o r j i. Skoraj gotovo
mladi kaplan ob tej priliki niti mislil ni, da
bode čez malo let eni postal duhovni oče.

264

Farni cerkvi ste bili blagoslovljeni če-
terto nedeljo po veliki noči, peto in šesto ne¬
deljo po binkoštih (1858) pa bili slovesno po¬
svečeni po knezoškofu Antonu Alojziju.

V spomin na ta čin je zapel naš pesnik:

Knezoškofu v spomin na Suhor in Dragatuš,
Skerbni, dobri oče deco svojo serčno ljubi,
Ljubi jo, nad njo z očesom paznim čuje,
Cuje, pazi, da nesreča kje nad njo ne pride.
Ljubeznivo vsem enako dobre hrane daje,
Daje, lomi kruh telesni, pa v nebo jim kaže,
Kaže, pravi: Tam je domovina naša večna.
Da bi pač gotovo srečni bili, lepo moli,
Moli, prosi vsmiljenega Boga blagoslova,
Blagoslova kliče iz nebes on, skerbni oče.

Stavi deci svoji nove hiše ter jih zaljša,
Zaljša jih, tako svoj trud on sam še lepo kinča,
Kinč so mu otroci rajskih polni blagodarov.

Noč in dan skerbi za nje, da vsi bi srečni bili.
Bili preskerbljeni vsi —• največja to je želja,
Želja to edina •— predno se od njih on loči. —
Ko pa že koščice njega prekopane bodo,
Bodo vedno še otroci, vnuki vsi hvaležni,
Da, hvaležni k Bogu klicali in zanj molili. —
Tako, knez preblagi! tudi ti nas serčno ljubiš,
Ljubiš nas in z vso skerbjo nad nami vedno čuješ,
Čuješ, da se tek življenja vsem nam srečno zide.

In očetu dobremu enako ti nam daješ,
Daješ, lomiš kruh duhovni, tja v nebo nam kažeš,
Kažeš, kličeš vse tja, kjer nas čaka sreča večna.

In da mi bi vsi živeli vedno sveto, moliš,
Moliš, prosiš vsmiljenega Boga blagoslova,
Blagoslova kličeš iz nebes nam, skerbni oče.

Tudi, starček mili! še neveste mlade zaljšaš,
Zaljšaš jih, duhovne hčere te, in lepo kinčaš,
Kinčaš jih in zaročuješ z ženinom nebeškim.
Noč in dan skerbiš, da preskerbljeni vsi bi bili.
Bili v božji milosti — brez greha, — to je želja,
Želja tvoja — predno k Bogu se od nas ti ločiš.
Da, če prav koščice tvoje prekopane bodo,
Bodo vendar naših vnukov vnuki še hvaležni —
Da, hvaležni k Bogu klicali — za te molili.

„Vse stroške za zidanje, notranjo upravo,
kakor tudi mašne oprave, zvonove in vse po¬
trebno so knez in škof sami preskerbeli. Iz
serca jim pač vsak privošči veselje, ki so ga
imeli. Ko bodo njih koščice že prekopane,
vedeli bodo vnuki vnukov še pripovedovati o
dobroti kneza in škofa Antona Alojzija. Na
kroni večnega veselja pa se bode vedno le¬
sketal zlati križec zasluženja: novi fari Su¬
hor in Dragatuš.“ Tako sklepa Volčič
sam spis o posvečevanji teh cerkvA

Naj sledi še pesem, ktero je tega leta
priobčil v „Komarji“:

Hvalite Marijo!

Hvalite gospodove stvari Marijo!

Hvalite in jo povikšujte na veke!

Hvalite vsi angelji božji Marijo
Hvalite vsa sveta nebesa Marijo
Hvalite gospodova djanja Marijo!
Hvalite zor, solnce in luna Marijo!
Hvalite ve zvezde na nebu Marijo!
Hvalite oblaki in zraki Marijo!
Hvalite vse megle in rose Marijo!
Hvalite hlad, mraz in ogenj Marijo!
Hvalite vročina in zima Marijo!.

Hvalite led, ivje in snežec Marijo!

Hvalite vsa leta in mesci Marijo!
Hvalite noči in vsi dnevi Marijo!
Hvalite vse luči in teme Marijo!

Hvalite grom, blisek in strela Marijo

Vsa zemlja naj hvali devico Marijo!
Le hvali jo, le povikšuj jo na veke!
Hvalite vi griči in gore Marijo!
Hvalite cvetice in trave Marijo!

Hvalite vsi vrelci na zemlji Marijo
Hvalite ve reke in morja Marijo!
Hvalite jo somi, vse ribe po vodi!
Hvalite vse tiče pod nebom Marijo!
Hvalite živali in zveri Marijo!

Hvalite človeški otroci Marijo!

Ves Izrael hvali, oj hvali Marijo!
Le hvali in poveličuj jo na veke!
Hvalite služabniki božji Marijo!
Hvalite gospodovi hlapci Marijo !
Hvalite vse duše pravične Marijo!
Hvalite vsi božji duhovi Marijo!

Hvalite jo sveti — iz serca ponižni,
Hvalite — Ananija, Azarija in Mizael!
Hvalite, častite na veke Marijo! —
Naj hvala Očetu in Sinu in Duhu,
Naj hvala, zahvala se poje na veke,
Ker Bog je Marijo, prečisto nevesto,
Izvolil si v hčer ino mater presveto!

Skoraj gotovo je ob priliki cerkvenega
posvečevanja prosil bolehni gospod Janez svo¬
jega višjega pastirja, naj ga premesti na faro,
ki bode bolj ugajala njegovemu zdravju.
Knezoškof mu je rad spolnil prošnjo; saj je
imel zdaj priliko se prepričati o njegovem
neumornem delovanji na vse strani pastir¬
skega delokroga. Ni mi treba omenjati, da
je bil marljiv spovednik in goreč pridigar, ki
je s svojimi govori poslušalce kar očaral.

Koncem leta so ga poslali za kaplana v
Šmarjeto, kjer je po svoji navadi neumorno
deloval v vinogradu Gospodovem pet let. Oso-
bito mu je bilo na skerbi, da si mladino pri¬
dobi za krepostno življenje, zlasti poboljša de¬
kleta, češ, potem tudi fantje ne bodo imeli
prilike za ostudno ponočevanje, ki toliko duš
stori časno in večno nesrečnih. Kadi tega je
širil bratovščino sv. Uršule med dekleti. Le
Bogu samemu je znano število onih, ktere je
ohranil v dobrem ali pa jih zopet pripeljal
na pravo pot. Samo to znam, da so imeli
gorečega kaplana vedno v blagem spominu
ter goreče molili, da bi prišel kedaj še k njim.

265

O sveta devica!

Glej večna je čast,
Mogočna kraljica!
Glej večna oblast,
Ki je Bog ti jo dal,
Od kar te je 'zbral,
Da mati boš Sinu,
Ki bo ga poslal.

Še predno je stavil
V tečaje zemljo,
In predno je gradil
Studencem mejo;
Še solnce svetlo
Na nebu ni b’16,
Ime je že tvoje
Izvoljeno b’16.

Ob tem času se je tudi pripravljal za
izpit, ki ga zahtevajo cerkvene postave, da
zamore postati samostojen župnik.

Vendar pri vsem obilnem poslu ni dal iz
roke spretnega peresa. Napisal je več mo¬
litvenikov, semtertja pa še tudi ktero zapel
na čast nebeški kraljici, na pr.:

čast Marije device.

Še predno migljale

50 zvezde svitle,
Na nebu kazale
Neznane ceste,
Po kterih ko kdaj
Leskečejo zdaj,
Že bila mu v mislih

51 od vekomaj.

In predno cvetlice
Imele so rast,
In predno so ptice
Zapele mu v čast,
In predno Boga
Kak angelj spoznal,
Je tvojga stvarjenja
Vzor v Bogu igral.

Sv. Erazmu v Soteski. 1

Silno hudobni sovražnik kerščanstva,
Cesar Rimljanov, Dijoklecijan,
Vneti in strastni podpornik poganstva,
Svet’ga Erazma, ki Jezusu vdan
Noče malikov njegovih moliti —
S teškimi jermeni pretepsti veli,
Z vrelo smolo ino z žveplom politi, —
Toda vse to mu prav nič ne stori,
čudež ta videti, dosti poganov
Pride k spoznanju presvet’ga Boga;
Hujši pa serd je Dijoklecijanov,

V ječo zapreti ga trinog zdaj da.

Toda naklepi človeški so prazni:
Bog, ki je ravno v svetnikih ves svet,
Angelja pošlje v podobi prijazni,
Z rok kervoločnih Erazma otet.

Sveti škof ječe prečudno oteti

V mesto Lukrino je bil pripeljan,
S čudeži kmalu začel tri sloveti.
Cesar še zlobnejši Maksimijan
Hitro ga ukaže pred se pripeljati.
Kotel napolnijo z oljem, smolo,
Celo germado veleva podžgati,
Da bi razbelil se kotel zelo.

V kotlu žarečem Erazem prepeva,
Hvali in moli premiTga Boga;

V ječo zapreti ga trinog veleva,
Angelj pa spet ga iz ječe pelja.
Toda trinog ga preganja z vso silo,
Zmisli terpljenje satansko zares:
Čreva mu zmotajo na motovilo —
S tem je zaslužil plačilo nebes.

1  Poleg rokopisa. Soteska je fara med Žužem¬
berkom, Toplico, Vavto vasjo in Prečino. V raznih
zadevah romajo ljudje k sv. Erazmu v Sotesko.

Sveti Erazem, k’ si v serčni ljubezni
Toljko za krono nebeško prestal,
Ti pomočnik vse telesne bolezni,
Ti, ki si vsem nam lep izgled dal,
Prosi, da kar bomo v solzah sejali,
Ko bo terpljenje nas terlo hudo,
Prosi, da bomo s teboj uživali
Srečo, ki nikdar minula ne bo.

VII. Župnik v Dragatusi in Podgradom; njegova skerb
za svet in večnost.

V kratkih potezah smo videli dosihdob
neumorno delovanje gorečega in za vse dobro
in blago vnetega kaplana po raznih farah.
Navel sem tudi nekaj „cvetlic“ iz njegovega
peresa. Sedaj si ga hočemo še ogledati kot
skerbnega duhovnega očeta svojim fa¬
ranom.

Na jesen leta 1863. je dobil faro „Dra-
gatuš“. če tudi je bil njegov sprednik rajni
g. J. Šuler, poznejši župnik na Trebelnem, po¬
vsem vzgleden in skerben oče svojim fara¬
nom, vendar vsega še ni mogel storiti v tem
kratkem času. Čakalo je torej še obilo posla
novega župnika. Kakor je pred šestimi leti
tolažil svojega prijatelja rajnega Jan. Škofiča
pri nastopu nove Suhorske fare, tako je sedaj
sam potreboval tolažbe. Ta mu je bila v
tem, da je imel blizo sebe svojega enako mi¬
slečega prijatelja na Suhorji, ki je bil v krat¬
kem času kamenit svet preobrazil v krasen
vert z najlepšim ovočjem (sadjem) in lepimi
vinogradi. Po zgledu svojega prijatelja je
tudi sam hotel delovati na novi fari.

Dragatuš se razprostira kako uro hodti
od Černomlja po bolj ravnem svetu. Fara ima
blizo tri tisoč prebivalcev in poleg farne
cerkve še osem podružnic; pač dovolj posla
za duhovnega pastirja, osobito pa še, če po¬
mislimo, da so bili farani silno zanemarjeni
zaradi daljave do Vinice in Černomlja; k
tema farama so pripadali, preden je ustanovil
knezoškof Anton Alojzij novo faro.

Treba je bilo v cerkvi še marsikaj na¬
praviti. Slovenskega darežljivega dobrotnika
Antona Alojzija je med tem poklicala božja
previdnost po zasluženo plačilo v nebesa. Bi-
valci pa so večinoma revni. Bilo je treba
novemu župniku semtertja pomagati iz svo¬
jega. Tako je leto za letom zaljšal cerkev,
da je bila na zadnje po večjem oskerbljena z
vso opravo kakor prava nevesta nebeškega
ženina.

Ali malo koristijo tudi najlepše cerkve,
če jih verniki pridno ne obiskujejo ter ne ho-

266

dijo k službi božji, kakor vsakemu vernemu
kristjanu zapoveduje božja in cerkvena za¬
poved. Zat6 je marljivo podučeval mladino v
resnicah svete vere in katekizem. Z mladim
naraščajem je hotel prekvasiti svojo faro.
Sploh pa se mora reči, da narod na Belo¬
kranjskem ni spriden, le zanemarjen je bil;
pa je še semtertja.

Med odraslimi je širil razne bratovščine,
ki so se takrat že lepo jele razcvitati po Slo¬
venskem, kakor: bratovščino sv. rešnjega te¬
lesa, živega rožnega venca, presvetega serca
Jezusovega in Marijinega, slovanskih apostolov
Cirila in Metoda.

Najbolj pa faro zamore prenoviti misijon;
to je naš mladi dušni pastir dobro znal. Ni
torej miroval, dokler tega ni dosegel. Od 12.
do 20. dnč meseca junija 1868. 1. je uživala
fara dobroto svetega misijona, ki so ga vodili
očetje jezuiti čč. gg. Dol j a k, Valj a v e c in
Kos. Ta misijon je bil pervi na Dolenjskem;
pa tudi (če se ne motim) pervi na Kranj¬
skem, ki so ga imeli očetje jezuiti čez dolgo
in dolgo let. Seveda so se stavile razne za¬
preke, češ, čemu misijoni, ti le begajo ljudi.
Kavno v tem času se je namreč bilo jelo ši¬
riti takozvano „liberalstvo“ tudi med Slovenci,
posnemajoče liberalne nemške kričače, ki pod
naličjem svobode in učenosti hočejo vzeti na¬
rodu najdražji zaklad in edino tolažbo sveto
vero. S to dobo pa se je pričela tudi doba
misijonov, ki stavi jezove brezverstvu in pre¬
greham ter tako varuje ljudstvo časnega in
večnega pogina.

Hoteč uspeh misijona uterditi med svo¬
jimi ovčicami, spiše jim Volčič posebno knji¬
žico, v kteri na kratko ponavlja najpoglavit-
niše misijonske nauke, da bi se jih večkrat
spominjali in vedno po njih živeli. Tudi je
vsako leto imel ponavljanje misijona po sta¬
novih, da s tem vzderži pričeto gorečnost.
Brez ponavljanja se hitro vse skadi, kakor
vse gine na svetu.

Skerbel je pa tudi za časni blagor svojih
ovčic. Hotel jim je biti nekaka „kmetiška
šola“. V ta namen je bil zasadil lep vert. V
tem je dostojni prostor odločil drevesnici, iz
ktere se je presadilo marsiktero drevesce po
vaseh med farani. S težkim trudom si je
pridobil tudi vinograd, da kaže svojim fara¬
nom — vinogradnikom, — kako gre umno
obdelovati in oskerbovati vinske gorice, da
bodo lože živeli in visoke davke odštevali, pa
še tudi sami lahko shajali. Marsikteri novčič,

ki si ga je bil prištedil, moral je darovati,
da si je olepšal cerkev, kakor se mu je zdelo
primerno, zboljšal pusta zemljišča ter sedaj
tu, sedaj tam še kaj dobrega storil. Tudi pri
osebnih vsakdanjih potrebah si je moral mar¬
sikaj pritergati, da je zveršil vse to na blagor
svojih ovčic in svojih naslednikov. — Take
drevesnice je imel pozneje tudi Podgradom in
v Šmarjeti. Iz njih se je mnogo lepih dre¬
vesen posadilo po raznih krajih in s tem mnogo
zboljšala sadjereja, ki donaša kmetovalcu mar-
sikak novčič.

Po sedemletnem trudapolnem delovanji v
Dragatuši se je preselil tostran Gorjancev v
Podgrad ali Mehovo. Nad vse krasen je
razgled raz holmca, ki stoji poleg farne cer¬
kve. Proti jugu in jugozahodu ti ga sicer
zapirajo Gorjanci, proti severu pa imaš pred
seboj razgernjeno lepo novomeško okolico s
prijaznimi seli, cerkvicami in vinskimi gori¬
cami, pa tudi z ravnim poljem, po kterem
se vije lena Kerka proti svoji bistri sestri
Savi. V sinji daljavi ti obzor meje bele kam¬
niške planine z Grintovcem in pa v nebo ki¬
peči velikan Triglav.

Tla, po kterih se fara razprostira, po¬
dobna so Kraševim; torej so malo ugodna za
poljedelstvo. Ljudstvo je, rekel bi, bolj siro¬
mašno, pa vendar blagega značaja in čed-
nostno. Ponočevanja mladina tu ne pozna.

Prebivalcev broji fara le nekaj čez devet
sto. Razun farne cerkve „Marije do¬
brega svet a“, kamor radi romajo Belo¬
kranjci, je le ena podružnica in pa kapelica
„M a r i j e p o m o č n i c e“ v znožji Mehov-
skega hriba. Sezidal je to kapelico J. Volčič.
Sedaj je že od romarjev mnogo obiskovana
božja pot.

Ker je pa fara majhna, ni dajala no¬
vemu župniku toliko truda, kakor ga je imel
v Dragatuši. Vendar je storil tudi tukaj vse,
da prenovi svojo faro. Vpeljeval je razne bra¬
tovščine ter tako širil nabožno življenje. Da
po vsem prerodi izročene mu ovčice, pre-
skerbel je bil tudi sv. misijon, kterega so vo¬
dili očetje jezuiti čč. gg.  Doljak in Stare. —
— Tudi v kmetijstvu jim je bil vzgled. Iz
lepe drevesnice se je presadilo marsiktero
drevo na vertove Podgorcev, kakor se sploh
tu zovejo bivalci ob Gorjancih. Zlasti huda
pa gre čestokrat Podgorcem za vodo, ker jim
manjka potrebnih studencev. Kedar ob hudi
suši ali po zimi zmanjka vode po kapnicah,
če so, in po lužah, morajo jo nositi ali voziti

267

nad uro daleč iz Težke vode, Stopiške sosedne
fare. Da tej nadlogi vsaj nekoliko v okom
pride, napravil je lep vodnjak, v kterem se
čisti in nabira deževnica, ki daje prav zdravo
pitno vodo. Storil je tudi dokaj za olepšavo
farne cerkve. S tem je mnogo, mnogo ko¬
ristil svojim naslednikom, ki uživajo sad nje¬
govega truda.

Po vsem zveršujoč na lep zgled dušnim
pastirjem vsa opravila, ktera nalaga dolžnost
vestnemu župniku, imel je tu še dovolj pro¬
stih ur. Te pa je uporabil v to, da koristi
tudi drugim Slovencem. Prav marljivo je na
tem samotnem kraji nabiral v lepe šopke
razne koristne cvetke za dušo in telo ter jih
pošiljal med narod, naj iz njih serka zdrave
hrane za bogaboječe življenje. Narod pa je
tudi rad prebiral njegove cvetke, enako pridni
bučelici. Dejanski dokaz temu je, da so se
morale knjige po več natisih izdajati, kar je
med nami Slovenci redek dogodek.

Med tem pokliče božja previdnost po
svojih neskončno modrih sklepih v najlepši
dobi njegovega prijatelja preč. gosp. Janeza
Škofiča, župnika suhorskega, v boljše življenje,
dne 30. aprila 1871. Sestavljal je bil obširno
»razlaganje kerščanskega nauka", ki je izha¬
jalo kot priloga »Slovenskemu Prijatelju".
Pričeto delo je jel nadaljevati g. J. Volčič ter
ga v rokopisu Podgradom tudi doveršil. Marsi-
kteremu dušnemu pastirju služi to njegovo
obširno delo kot dober pripomoček pri raz¬
laganji kerščanskega nauka o popoldanski
službi božji!

Za dobo njegovega bivanja Podgradom
je nemčurstvo oholo razgrinjalo svoje ošabne
peroti po Kranjskem in sploh po vsej Slove¬
niji. Vnetemu domoljubu je kervavelo serce,
ko je videl in čutil vse to. Tudi med brati
samimi so bili tužni razpori na kvar Sloveniji
in na prid nasprotnikom. To svoje serčno
čutilo je razlil v malo znani knjigi: »Sveti
Hermagora, slovenski apostelj."

Kakor ponižna vijolica razširja svojo pri¬
jetno vonjavo v tihi samoti med ternjem in
germovjem, tako je tudi naš rajni g. Janez
Volčič na tem samotnem kraji sredi Gorjan¬
cev skrito in tiho deloval na prid svojih ljubih
Podgorcev, pa tudi na blagor vsega sloven¬
skega naroda po knjigah, ki jih je tukaj spi-
saval in pošiljal med svet. Kakor v Draga-
tuši, tako je tudi tukaj prerodil faro po sv.
misijonu. So pa goreči dušni pastirji, kterim

je na skerbi le dušni blagor ter hrepene le
po novem trudu, novem delu, ki bi le radi
ledino orali, kakor pravi naš kmet. Tudi go¬
spodu Volčiču se je zdel delokrog premajhen;
posebno pa še, ker se mu je zdravje uter-
dilo. Tudi predstojniki so izprevideli, da mar¬
ljivemu gospodu pristoji fara, na kteri bode
imel dela po svoji želji. In res, kmalu se
mu je ponudila prilika.

Vlil. Na zadnji postaji v Šmarjeti; gorečnosti vzor.

Po petletnem marljivem delovanji v vino¬
gradu Gospodovem Podgradom se je v 31. dan
marca 1875. leta na veliko žalost svojih fa¬
ranov preselil na novo faro Šmarjeto kot
naslednik za rajnim J. Skalo. Z veseljem so
farani sprejeli svojega novega dušnega pa¬
stirja, saj so ga skoraj vsi poznali in še imeli
v blagem spominu kot nekdanjega priljublje¬
nega kaplana. Oglejmo si nekoliko njegovo
novo domovje.

Šmarješka fara se razprostira po malih,
valovitih holmcih in prijaznih brežinah sredi
pota med Novim Mestom in Mokronogom.
Razun farne cerkve ima še sedem podružnic.
Prebivalcev šteje fara nekaj nad 2400; mir¬
nega značaja so in dobrega serca. Pečajo se
s poljedelstvom, z živinorejo in vinarstvom.
Ker je zemlja rodovitna, so tudi precej imoviti.

Jako znamenita pa je vsa ta okolica za
naravo- in starinoslovca zavoljo okamenelih
živalij in gomil. V laporji se dobijo cele
plasti okamenelih raznih polžev, mušeljev,
ostrig — sploh školjk, rib in druzih povodnih
živalij. Posebno znameniti so vreteničasti, do
osem centimetrov dolgi lepo beli polžki, ka-
koršnih ni več živih na zemlji. V glini so
našli dobro ohranjene morske zobe velikanske
morske ribe, kteri pravijo požerun ali morski
volk, in drugih. Mnogo teh petrefakt, ali po
naše okamenin, je poslal g. J. Volčič v ljub¬
ljanski Rudolfinum ali deželni muzej. Vse te
okamenele živali spričujejo, da je nekdaj tod
stalo velikansko jezero. Kedaj se je odteklo
v Savo, ali že ob vesoljnem potopu, zna le
Bog sam.

Enako zanimive so tudi »gomile", ka-
koršnih najdeš po Šmarješki fari na stotine.
Bile so pa gomile družinski grobovi. Kolikor
večje so, toliko več imenitnih rečij se nahaja
v njih. Niso pa vsi enako pokopavali mer-
ličev. Po nekterih se dobijo cela trupla, po

268

drugih le verči s pepelom sežganih merličev;
te so obdeli in pokrili s ploščami. Okoli pe¬
pelnikov in zunaj vloženih plošč leži lepotičje
in orodje, ktero so pridevali mertvecem v zna¬
menje ljubezni. Pred nekoliko leti so pod
Vinjim verhom v Gomilah prekopali 8 gomil
za ljubljanski muzej ter našli 10 zlatih pe-
reščkov, 14 lepotičij nabranih jagod iz dišeče
smole ali jantarja, 7 lepotičij steklenih jagod,
140 raznih kosov iz bronza, 41 kosov želez¬
nega orodja, 19 vretenčkov, s kterimi so
predli, dvoje kamenitih orodij, 55 lončenih
verčev, skledic itd. Vse te reči svedočijo, da
so že v starodavnih časih po teh krajih bi¬
vali ljudje, ki so umeli obertnijo in znali iz
brona izverstno in umetno kovati. Tudi lon¬
čene posode so umeli brez lončarskega kolesa
lično izdelovati. Vešči starinoslovci menijo,
da so ti izdelki keltiški iz dobe kakih 500
let pred Kristusom.

Fara je postala samostojna začetkom 15.
stoletja in je bila podložna zatiškemu samo¬
stanu. Farna cerkev, če tudi ne kaže sta¬
rega zidanja, je dosti čedna v romanskem
zlogu. Le premajhna je za toliko faro. No¬
tranjo olepšavo pa je oskerbel večinoma vso
naš rajni g. J. Volčič. Kar sam seveda skromno
in ob kratkem opisuje v svojem zadnjem delu
„Zgodovina Šmarješke fare“ tako-le: „Veliki
oltar je bil na zid slabo naslikan. L. 1849.
so napravili sedanji oltar. Še ni prenapčno
sestavljen. Imel je na strančh še dva nepo¬
trebna stebra. Tabernakelj je bil pa na razne
mašine. Leta 1879. je oltar prenovil Karol
Poglajen; tudi je napravil novi tabernakelj
po baldahinu, ki je na grobu sv. Pavla v Rimu.
Za to smo potrosili 684 gld. Podobo svete
Marjete je naslikal v Rimu Janez Šubic, iz
Poljan nad Škofjo Loko domii, za 160 gold.
Na lesenem oltarji so podobe sv. Petra in
Pavla, in sv. Hermagore in Fortunata. — Za
postni čas imamo lepo podobo Kristusa na
križi; bila je nekdaj na Slapeh med zaver-
ženo šaro. Najlepša je, kar jih imamo. Na¬
slikal jo je znani slikar A. Herrleiu.

Leta 1876. smo napravili kamenito ob¬
hajilno mizo in tlak v prezbiteriji. To je ve¬
ljalo 456 gld. — To leto ste bili narejeni tudi
novi spovednici. Prav lično jih je izdelal J.
Poglajen za 184 gld.

Leta 1877. je bila razširjena zakristija;
to je stalo 359 gld. Nova omara v zakristiji
pa 210 gld. To leto smo si omislili tudi novo

menzo in tlak pri misijonskem križi v kapeli
na evangeljski strani iz cementa. To je stalo
313 gld.; pa ni kaj dobro narejeno, ker je
mojster skaza rabil mesto angleškega le do-
i maei cement, kar se pa ni takoj pokazalo.

— Nato je leta 1878. napravil tlak po cerkvi
za 254 gld. — To leto smo na velikonočni
pondeljek slovesno kronali podobo „N a š e
ljube Gospe preš v. Serca“. To kro¬
nanje je pervo na Kranjskem. Toliko ljudij
še nikoli ni bilo v Šmarjeti, kakor ob tej slo¬
vesnosti.

Leta 1880. je bila prestavljena prižnica.
Prebijanje zidu in nova prižnica je vzela 315
goldinarjev.

Leta 1881. smo podaljšali pokopališče in
napravili novo mertvašnico. To je vzelo 692
goldinarjev.

Križev pot je bil silno slab. Zato smo
si omislili novega leta 1883. Podobe je slikal
slikar Matija Kozel v Kamniku. Te veljajo
370 gold. Okvire je napravil zopet K. Po¬
glajen. Vse skupaj je stalo blizo tisoč goldi¬
narjev. — To leto je bil napravljen tudi nov
baldahin za 235 goldinarjev.

Leta 1884, tretjo nedeljo po veliki noči,
je vč. g. novomeški prošt Peter Urh z veliko
strežbo in pontifikalno mašo blagoslovil novi
kameniti oltar v čast sv. Jožefu v kapeli na
moški strani. Vsi stroški za oltar so narasli
na nekaj čez 2300 gld. — V 2. dan kimovca
leta 1885. so mil. g. knez in škof dr. J. Misija
posvetili ta novi oltar sv. Jožefa. — To leto
so bili postavljeni novi podboji za velika cer¬
kvena vrata, kar je stalo skupaj 312 gold.“

— Tako piše rajni gospod o svojem delovanji.

Ogromne stroške za res prelepi oltar sv.
Jožefa je plačal rajni Jan. Volčič iz svojega.
Takisto je omislil z brati vred cerkvi tudi
prelepo monštranco v vrednosti nad 400 gld.
Napis na njej priča, da so jo cerkvi sv. Mar¬
jete darovali bratje Volčič. V tem smo videli
njegov trud in žertvovanje za olepšavo hiše
božje.

Pa pičlo malo pomagajo lepe cerkve, če
niso farani pobožni in jih le redko ali znabiti
še ne obiskujejo, kar se pogostoma vidi po
krajih, ktere je okužil liberalizem današnje
brezverne dobe. Kot vnet duhovni pastir po¬
nujal je svojim ovčicam na izobilo dušne hrane.
Za časa svojega dvanajstletnega bivanja je
oskerbel svojim faranom trikrat dobroto sv.
misijona. Ker je pa tudi dobro znal, kako

269

slab je človek in kako naglo pozabi svojih
terdnih sklepov, imel je še vsako leto štiri¬
krat ponavljanje misijona po stanovih. S tem
je hotel ohraniti stanovitne v dobrem, mlačne
zopet privesti h gorečnosti, terdovratne ovce
pa vendar slednjič zbuditi iz grešnega spanja.
In res! sad sv. misijonov se stanovitno ohrani
le ondi, kjer se od časa do časa obhaja po¬
navljanje, ki vernike zopet okrepi v dobrih skle¬
pih, ktere so storili med misijonom.

Širil je pa tudi po vsej moči razne bra¬
tovščine in pobožnosti do Marije in njenega
deviškega ženina sv. Jožefa, kterega je tudi
sam prav goreče častil. Vsakikrat pred in
po jedi je k Očenašu pristavil: „Sveti Jožef,
prijatelj naš, prosi za nas Boga/ „Naša ljuba
Gospa, prosi za nas, prosi za nas/ To če-
ščenje je pa tudi med narod širil s svojimi
spisi. Posebno pa je priporočal bratovščino
„Naše ljube Gospe presv. Serca 11 . Kmalu je
bila vsa fara, mlado in staro, zapisana v to
prelepo družbo. Tako je bil izročil svojo faro
mogočnemu varstvu nebeške kraljice.

V pesmi jo je počastil pa s tem-le vzdih-
Ijejem:

Spomlad preljuba! vsako leto novo
Opravo rajsko Stvarnik ti daje,
Da jasno pričaš čudno moč njegovo
In zanj ogrevaš revno nam serce.

Lepota spomladanska v vsi bliščobi

Nebeški še kraljici naj velja,
Da lepše jo častimo v naši dobi,
Ki je „Gospa presvetega Serca“.

Cvetlici novi — v novo praznovanje
Prežlahtni venec naj bo posvečen;

Darujmo vsi ji venec v godovanje
’Z dišečih in najlepših cvetk spleten!

Spomlad prelepa! vzhajaj po vsem svetu,
Razvijaj urno svoj zeleni plast,
Mariji pleti vence v svojem cvetu,
Položi vse rastline v njeno čast.

Cvetlic vonjava in peres lepota,
Ptic žvergolenje, rahli mig valov,
In vzbujene narave vsa krasota,
Oj povikšujte novi ta naslov!

Z vesoljnega stvarjenja slavo poje

Veselo naj kristjanov množica;

Posveti serčne vse glasove svoje
Kraljici „Jezusovega Serca“.

Miljonov sere vzdihuje k tebi, mati!

Oj „ti Gospa presvetega Serca,

Oj prosi za-nas “ Ni nam nič se bati,
Saj vir ti našega si upanja.

Naj tebi vedno naše serce bije,
Naj tebi persi naše dihajo,
V ljubezni tvoji kri po žilah lije,
Ker tebe ljubimo vsi radostno.

S takimi in enakimi besedami izraža ču¬
tila svojega serca in spodbuja vse, naj bi s
čistim sercem častili našo ljubo Gospo
presvetega Serca.

Zadnja leta je tudi po želji našega pa¬
peža Leona XIII. ze!6 širil tretji red svetega
Frančiška med svojimi farani. Da bi jim ko¬
likor mogoče olajšal vstop in vse drugo, usta¬
novil je v svoji fari „podružnico tretjega reda 11 .
Vodil jo je jako spretno ter s tem pospeševal
razširjanje tega reda, ž njim pa tudi ker-
ščansko življenje.

Zasluge vzglednega dušnega pastirja tudi
na višjem mestu niso ostale skrite. Kot
majhno pripoznanje za to so mu podelili rajni
knezoškof dr. J. K. Pogačar naslov „d u h o v-
nega svetovalca 11 .

Njegovega značaja ne bodem opisaval;
saj se kaže v njegovih spisih in pesmih. Ome¬
nim naj le nekaj malega o njegovem zaseb¬
nem življenji. Bil je jako ljubezniv v obče¬
vanji in gostoljuben; v družbi svojih prija¬
teljev, ktere je rad zbiral okoli sebe, rad po¬
šteno vesel. Svoje cerkvene molitve (brevir)
je opravljal najraji v cerkvi pred Najsvetej¬
šim ; če pa jih je molil dom4, storil je to
vedno klečč. Enako lepo ga je bilo videti in
za vso faro spodbudno zvečer, ko je vsa dru¬
žina skupno opravljala svoje večerne molitve,
ktere je rad sam napred molil. Ako je bil
tudi kak tujec v hiši, rekel je po večerji:
„Sedaj gremo pa v ,kor 1 , 11  t. j. skupno rožni
venec in litanije molit. —■ Bil je pa tudi jako
radodaren za dobre namene. Kar je dobil
nagrade za svoje spise, porabil je večinoma
v dobrodelne namene. Osobito je podpiral
misijone, revno učečo se mladino, poprave
cerkvi itd. Ob takih prilikah je segel, kakor
pravimo, globoko v žep. Daroval je po sto¬
take in stotake za take naprave. Kakor je
delal v življenji, tako je hotel tudi po smerti.
Kadi tega je bil naročil, naj „Družba sv. Mo¬
horja 11  o slučaji njegove smerti nagrado za
spise, ktere bode še izdala, izroči vč. g. Luki
Jeranu, ki naj jo oberne na štiri dele: 1. za
cerkev presvetega Jezusovega serca in 2. za
Marijanišče v Ljubljani, 3. za vzhodne misi¬
jone in 4. za dijaško kuhinjo njegovim ljubim
učencem.

270

Na duhu in po telesu še krepkega zgrabi
začetkom meseca decembra 1887. leta vsled
prehlajenja bolezen. V 14. dan decembra pa
previdenega s sv. zakramenti za umirajoče ob

4. uri popoldne pokliče v 63. letu njegove dobe
Bog po nebeško plačilo, na veliko žalost njegovih
faranov in vse Slovenije. Stopivši pred sodni
stol božji je pač mogel reči sodniku: „Go-
spod, storil sem vse za tvoj vinograd in iz¬
ročene mi ovčice! Prizadeval sem si po tvo¬
jem zgledu, da sem jim dober pastir, ne na¬
jemnik. Če pa niso slušale mojega glasil in
se ne posluževale pripomočkov, kterih sem
jim dajal in ponujal na izobilo, — ni moja
krivda. Same so krive svojega pogubljenja.
Nauke, ktere sem jih učil, zapustil sem jim
v svojih spisih. Naj jih vsaj po moji smerti
slušajo in se zveličajo. “

Z rajnim preč. g. J. Volčičem je izgubila
fara dobrega očeta, skerbnega pa¬
stirja, modrega svetovalca, škofija
vnetega in gorečega duhovnika in
Slovenija neumornega pisatelja.

IX. Setev in žetev.

Oglejmo si še skupno obširno gradivo,
ktero je napisal naš marljivi slovenski
pisatelj svojemu narodu, da mu blaži duha
in serce v pravem pomenu ter koristi časno
in večno. Človek, ki le nekoliko zna, kaj
časa požre pisarija, ne more umeti, da je
dobil za to toliko časa, ker je imel kot vnet
in vzgleden duhovni pastir že tako na izobilo
posla z dušnim pastirstvom.

Razun raznih razprav in pesem po raznih
časopisih, ki sem jih deloma navčl, napisal
je še te-k knjige:

1. „ Šmarnice 11  za nedeljsko opravilo.’

2. Žganju vojsko, žganju slovo. 2

3. Lavretanske litanije,  razložene po naj¬
boljših virih za počeščevanje prečiste Device
Marije, zlasti v mesecu velikem travnu. V
Ljubljani, 1857. Založil in natisnil J. R. Milic.
8°, 538 str.

4. Vert nebeški.  Pobožnim Slovencem
darovan. Bukve lepih molitev in naukov. V
Ljubljani, 1863,. Založil M. Gerber. 8°, 476 str.

5. Nove Šmarnice  Mariji prečisti Devici
darovane. Drugi natis. V Ljubljani, 1867.
Založil J. Giontini. 8°, 192 str.

6. Getzemani in Golgata,  šola ponižnosti,
pokorščine in ljubezni do smerti. Bukve pre¬

1  in 2  Teh knjig nisem imel pri roki.

mišljevanja in molitve k časti bridkega terp-
Ijenja in smerti našega Gospoda Jezusa Kri¬
stusa. Četerti natis. V Ljubljani, 1868. Za¬
ložil M. Gerber. 8°, 664 str.

7. Misijonski spomin.  Kratek zapopadek
misijonskih pridig in nauki in molitve za bogo-
Ijubne kerščanske duše. Drugi natis. V Ljub¬
ljani, 1873. Založil M. Gerber. 8°, 620 str.

8. Razlaganje kerščanskega nauka. 1 1

V. zvez. Celovec, 1871. 8° velika, str. 108

VI- „ „ 1872. „ „ „ 368

VIL „ „ 1874. „ „ „ 658

VIII. „ „ 1876. „ „ „ 1273

9. Svete Pesmi.  Tretje bukvice. S pri¬
voljenjem pesnikov. 4. nat. V Ljubljani, 1874.
8°, str. 90.

10. Domači zdravnik.  Kratek navod, si
zdravje uterditi in življenje podaljšati. Na
svetlo dala družba sv. Mohora v Celovcu, 1874.
8°, str. 112.

11. Sveti Hermagora, slovenski apostelj.
Součencem svojim v spomin petindvajsetlet¬
nice. Novomesto, 1874. Natisnil V. Boben. 8°,
str. 49.

■ 12. Petdeset vzdihljejev k Mariji Devici,
naši ljubi Gospej presv. serca, ktere je za¬
pisal v spomin petindvajsetletnice svojega maš-
nikovega posvečevanja. 1875. Založil M. Gerber
v Ljubljani. 8°, str. 104.

13. Devetdnevnice k naši ljubi Gospej
presv. serca in vedne pomoči v posebnih brid¬
kostih našega življenja. V Ljubljani, 1875.
Založil M v  Gerber. 8° mala, str. 168.

14. Šmarnice naše ljube Gospe presv.
serca.  Svojim udom da družba sv. Mohora
1879. 8°, str. 333.

15. Gospod, usliši mojo molitev!  Molit¬
vene bukve za pobožne Slovence. V Ljub¬
ljani, 1880. Založil M. Gerber. 8°, str. 412.

16. Vijolice  bratom in sestram družbe
vednega češčenja sv. Jožefa. V Ljubljani. 8°,
str. 572.

17. Pas sv. Jožefa  in sedem nedelj sv.
Jožefu posvečenih. Novomesto, 1881. Tiskal
in založil J. Krajec. 8°, str. 182.

18. Marija, zgodnja danica, mati milosti
božje.  V Ljubljani, 1882. Založil M. Gerber.
8°, str. 7 H.

19. Živi Roženkranc 2

20. Stopinje k popolni ljubezni božji,  v
zedinjenji z Jezusom pri sv. maši in sv. ob-

1  Nadaljevanje po rajnem g.  J. Škofiču, župniku
Suhorskem.

2  Knjige nisem imel pri roki; ne znam obsega.

271

hajilii. 1882. Natisnil J. Krajec v Novem Mestu.
8°, str. 656.

21. Ura,  moliti Jezusa v zakramentu lju¬
bezni božje. Udom prelepe bratovščine sv.
Rešnjega Telesa. 7. natis. V Ljubljani, 1885.
8°, str. 64.

22. Sveta ura,  moliti Jezusa v zakra¬
mentu ljubezni božje. Ali obiskovanje presv.
Eešnjega telesa in počeščevanje vselej neoma-
deževane device Marije za vse dni v mesecu.
Peti natis. Tiskal J. Krajec v Novem Mestu,
1887. 8°, str. 380.

23. Jezus in Marija moja ljubezen,  ali
nauki in molitve za pobožne Slovence. 4. po¬
množeni natis. Tiskal J. Krajec v Rudolfovem,
1887. 8°, str. 250.

24. Naša ljuba Gospa presvetega Serca.
Podučilne in molitvene bukvice častilcem Ma¬
tere božje. 2. natis. V Ljubljani, 1883. 8°,
str. 472.

25. Kratite molitvice  pobožnih otrok. 1875.
Založil M. Gerber. Tiskal V. Boben v Novem
Mestu. 8° mala, 82. strani.

26. Božja pot k naši ljubi Gospej pre¬
svetega Serca in k Mariji pomagaj.  V Ljub¬
ljani, 1878. Založil M. Gerber.

27. Sveti misijonski križ.  Nauki pre¬
mišljevanja in molitve po najboljših misijon¬
skih bukvah. V Ljubljani, 1874. Založil M.
Gerber.

28. Zlata šola, vsakemu kristijanu po¬
trebna.  Bukve polne lepih naukov in mo¬
litev. V Ljubljani, 1879. Založil M. Gerber.
8°, str. 160.

29. Življenje preblažene Device in Ma¬
tere Marije in njenega prečistega ženina sv.
Jožefa.  Izdala družba sv. Mohorja v Celovcu.

I. zvezek, 1884. 8° vel., str. 456.

II. „ 1885. ,, „ „ 146.

III. „ 1887. ,, „ „ 274.

IV. „ 1889. „ „ „ 300.

V. „ 1891. „ „ „ 251.

(Kakor je videti iz „kazala“, pričel je bil
rajni to obširno, prekoristno in podučno knjigo
pisati 9. januarja 1879 in jo v rokopisu končal
9. julija 1884.)

30. Šmarnice naše ljube Gospe presv.
Serca.  Svojim udom dž, družba sv. Mohorja.

(To knjigo ima družba še v rokopisu. Je
nekako nadaljevanje „ Šmarnic", ktere je iz¬
dala družba 1879. — Ker se 3. red sv. Fran¬
čiška vedno bolj širi med Slovenci, bodo jim
gotovo dobro došle, zakaj knjigi je priložil razne
pobožnosti, zadevajoče ta red.)

31. Zgodovina Šmarješke fare.  V spo¬
min svojim faranom. Rudolfovo, 1887. Za¬
ložil J. Volčič. Tiskal J. Krajec. 8°, str. 116.

Ta knjiga je zadnje njegovo delo. V njej
kaže svojim faranom kot v zercalu podobo
Šmarjete od prazgodovinske dobe do današ¬
njega dne, pa tudi svoje lastno delovanje.

*

* *

Naj k sklepu pridenem še Volčičevo jako
lepo „P o sled njo oporoko 4 ', ki tako lepo
razodeva njegovo blago serce in mišljenje.

Slove tako:

„V imenu presvete Trojice, pod varstvom
Naše ljube Gospe presv. Serca in sv. Jožefa
sklenem pri zdravi pameti svoje poslednje
sporočilo, ktero naj tudi po moji smerti ve¬
ljavo ima.

1. Mojo preubogo dušo naj spremita pre-
blažena Mati in Devica in ljubi sv. Jožef pred
usmiljenega Jezusa, našega pravičnega sod¬
nika, ter naj ga milosti prosita za-me, ki sem
ga v svojem življenji tolikokrat hudo razžalil,
da me sodi po svojem nekoučnem usmiljenji
in ne po mojih velikih hudobijah.

Truplo moje naj se spodobno pokoplje,
v počernjeni trugi, brez vsake nepotrebne
olepšave.

2. Svoje brate in sestre prosim:

a) Naj molijo za naše pokojne stariše in
za vso rajno žlahto. Tudi za me naj molijo,
ker moja uboga duša bo pričakovala njihove
pobožne molitve.

b) Naj za menoj ne žalujejo; temveč naj
se med seboj zastopijo, eden drugemu poma¬
gajoči. Naj skerbe za zveličanje svoje duše,
da se enkrat tam v nebesih združeni veselimo.
Nikakor naj se zastran moje zapuščine nič ne
hudujejo ali kregajo. Nič nismo seboj pri¬
nesli, pa tudi nič pozemeljskega seboj ne po¬
nesemo.

3. Svojim faranom sporočim:

„Ljube duše! ker bom oster odgovor dajal
svojemu sodniku za vas: Molite za me! Ne.
pozabite mojih naukov in živite po njih, da
se vsi v nebesih enkrat vidimo pri Jezusu in
naši ljubi Gospej in pri sv. Jožefu. Ko boste
moj grob videli, vzdihnite za mojo ubogo dušo
in spomnite se, da bodete tudi vi prišli kmalu
za menoj.

4. Moj ljubi brat A... ima popolno pra¬
vico do vsega premoženja, kakor to stoji ali
leži, in sicer deloma za posojeni denar, de¬
loma pa v plačilo za njegovo službo; ker mi

272

je posodil že 16. decembra 1875 dve sto gol¬
dinarjev, in ko sem 10. februarja 1884 brata
Fr... popolno plačal in odrajtal, mi je A...
zopet posodil 400 gld. O teh 600 gld. sem
mu dolžan tudi vse obresti. In ker mi lju¬
beznivo in zvesto služi že od leta 1858., —
če računim vsako leto le po 70 gold. (pa je
zaslužil veliko več), bo vse moje imetje komaj
toliko zneslo, da bo komaj poplačan on, ko
bo še odrajtal, kar je v naslednjih §§.

5. Ubožcem Šmarješke fare naj A... raz¬
deli 10 gld., za obleko ubogim šolarjem 20 gld.

6. Kar bo ostalo neopravljenih maš, naj
A ... odrajta g.  kaplanu.

7. Vsako družinče, hlapec ali dekla, ki
je ob moji smerti v moji službi, naj dobi za
dva meseca naprej pogojeno plačo. Po verhu
naj dobi še toliko goldinarjev, kolikor let mi
je služil.

8. Tratna za „Podgrajsko cerkvijo 1 ',
njiva na „Reber“ in mali vertec pred Pod¬
grajskim farovžem naj ostane mojemu nasled¬
niku Podgradom v poboljšek, ki se mu ne
sme nikdar in nikoli kaj vračunati. Le davek
naj plačuje in vsako leto naj opravi dve sveti
maši za me in za mojo žlahto. Eno, ako mo¬
goče na obletnico moje smerti.

9. Moj vinograd v „Mevci“ in moj gozd
„listnik“ na Brezovici, naj uživa moj naslednik
v Šmarjeti, kar se mu nikdar in nikoli kaj
vračunati ne sme. Zato naj vsako leto poleg
davkov opravi za me in mojo žlahto vsak
petek v postnem času, to je šest petkov, na¬
vadni sv. križev pot in sv. mašo pri privilegi¬
ranem altarji sv. križa. V obletnico moje
smerti pa, ako moč, eno sv. mašo za užitek
malega travnika pri malinu v „Zdravcih“.

Opomba. Ako bi se ta malenkost kte-
remu župniku (Podgradom ali v Šmarjeti) v
8. in 9. od ktere koli gosposke vračuniti ho¬
tela, ali bi pa kteri župnik tega ne hotel
prevzeti, naj dotični župnik to prodd in skup¬
ščino za sv. maše po 1 gld. takoj oberne.

10. Gozd v „Dobrovcu" naj A. proda in
čisti znesek med brata Fr. in Jak. in sestro
M ... razdeli.

11. Ko bi kdo ne bil zadovoljen s tem,
kar mu bo A ... po sporočilu tem odštel, naj

ne dobi čisto nič, ker nikomur drugemu,
razun A .. ., nisem nič dolžan.

12. Visoko častite gospode, ki bi na moj
pogreb prišli, prosim, naj se v ljubezni spo¬
minjajo moje uboge duše. Bog naj poverne
vsem meni skazano dobroto.

13. Moj spomenik naj bo mala kamenita
plošča, brez vsake nepotrebne olepšave z na¬
pisom :

Milo kličem s temne jame
Moli, o prijatelj, za-me!

Šmarjeta, 14. prosinca 1887.

J. Volčič, 1. r.

*

* *

Truplo rajnega preč. g.  Janeza Volčiča
počiva na levi strani od velikih vrat poleg
zakristije. Priprosti, pa lični spomenik ob
cerkvenem zidu z železno ograjo ti kaže kraj.
Kako zelo so spoštovali farani svojega duhov¬
nega očeta, spričuje ti to, da vidiš po božji
službi klečati ljudi ob železni ograji in mo¬
liti za njegovo dušo. To zahteva tudi hva¬
ležnost ; saj je pač največja sreča za faro, če
jej Bog pošlje gorečega dušnega pastirja: čisto
naravno je, da se dobri otroci solze po skerb-
nem očetu.

Med vernimi Slovenci pa bode še živelo
njegovo ime po prelepih molitvenikih in Mo¬
horjevih knjigah, ko bodo njegove kosti že
zdavnaj strohnele. Seme, ktero je sejal tu
na zemlji v svojih bogoljubnih knjigah, spisih
in pesnih, klij še dolgo za njim in v mnogih
sercih obrodi pobožnosti in čednosti nevenljivih
cvetic! Družbi, kteri je bil že tukaj prijatelj
kot priden pisatelj in nabiratelj, ostani zvest
še gori pri Bogu kot priprošnjik! A še to naj
prosi s sv. Hermagoro, da se kmalu spolnijo
Sloveniji želje njegove:

Naš apostelj, sveti Hermagora!

Prosi, prosi za slovenski rod!
Zgine urno naj nesloge mora;
Mir in sloga vlada naj povsod!
Sprosi nam pri Bogu blagoslova,
Razpertije naj zasahne vir;
Da Slovencem sije doba nova,
Da je ena čeda — en pastir.

To se zgodi, zgodi!

To Slovencem bodi!