Za praviini discipilnskl postopek K povesti tej vam koj razlago dam: So mnogi, ki — čeprav jih je priznati sram — ljudi z razumom se bojijo in rajši tepce krog sebe trpijo! (J. A. Krylov) Proti ovadbam in denunciantom se učiteljstvo, organizirano v stanovski organizaciji J. U. U. bori že dolgo vrsto let, kar izpričujejo tudi zadevni članki v »Učiteljskem tovarišu« in apeli učiteljskih skupščin, s katerih učiteljstvo od časa do časa še vedno naslavlja na prosvetne oblasti razne resolucije, ki tangirajo to zapleteno vprašanje in predloge za izpremembo zakonitih predpisov o disciplinskem postopku. Ne da se sicer zanikati, da sta borba in spontary odpor učiteljstva proti lažnim ovadbam in denunciacijam doslej že v marsičem stvari koristila, ker se je disciplinski postopek v teku razvoja in borbenih teženj povzpel že do višine, na kateri se momentano nahaja v obliki predpisane uredbe, vendar preostane še zmerom odprto vprašanje, v koliko je bilo oz. v koliko je sedaj učiteljstvo zavarovano pred denuncianti in njihovimi lažnimi, često iz golega sovraštva izmišljenimi ovadbami, katerih edini namen jc ostal slej ko prej isti, namreč, onemogočiti prizadetega učitelja v njegovem delu ter mu prizadejati gmotno in moralno škodo. Za proračunsko leto 1936./37. so se v našem parlamentu vodile važne debate in diskusije tudi o prosvetno-personalni politiki. Ob tej priliki je takratni prosvetni minister Stošovič načel tudi vprašanje revizije disciplinskega postopka. Navajam dobesedno odlomek iz njegove takratne izjave: »Pripomniti imam še, da se mi v interesu osnovne šole in njenih učiteljev zdi zelo potrebna izprememba določb o disciplinskem razsojanju učiteljev narodnifa šol. To je edina kategorija državnih uradnikov, ki se za disciplinske prestopke sodi brez formalnega sodišča zgolj z odlokom sreskega načelnika. Tako imenovani disciplinski odbor ima samo značaj posvetovalne kor- poracije, njegova sodba pa ni obvezna za pravosodno ministrstvo. Hotel bi, da se disciplinsko razsojanje učiteljev vrši z neznatnimi izpremembami po istih načelih kakor nasproti uradništvu splošne državne uprave v dveh instancah: pred banovinskim disciplinskim sodiščem' in pred vrhovnim disciplinskim sodiščem pri prosvetnem ministrstvu. V tem pogledu je predložen izpreminjevalni predlog za letošnji finančni zakon«. Ta izpreminjevalni predlog je bil končno tudi izglasovan in dobili smo že 16. septembra istega leta tako zvano »Uredbo o disciplinski odgovornosti šol. nadzornikov in učiteljev Ijudskih šol«, ki vsebuje v § 53., odst. 2., tudi določila, po katerih sme ban odstraniti iz službe onega učitelja, ki se nahaja v disciplinski preiskavi, oz. če obstoji samo s u m, da je obdolženec zagrešil imputirana mu dejanja. V tem najskrajšanem primeru se obdolžencu na osnovi § 54., odst. 1., navedene uredbe ustavi polovica čistih prejemkov vse dotlej, dokler ni disciplinski postopek zaklju čen, kar pa pogosto traja mesece in mesece. In v tem je stožer one težine novega disciplinskega postopka, ki si ga učiteljstvo ne želi! Kako bi se naj sicer, če bi bilo s takšnim disciplinskim postopkom zadovoljnc, na lanski banovinski skupščini učiteljstvo dotaknilo tudi stare rane naše personalne politike, namreč ovadb, ki zadobivajo svojo posebno in tendenčno ostrino v narodno mešanih krajih? Kot ekspert za poročilo o prilikah v obmejnem šolstvu in šolskih razmerah na Kočevskem sem imel lani slučajno jaz priliko odgrniti zbranim tovarišem in zastopnikom tiska temne zastore, za katerimi se skrivajo pravi vzroki ovadb in denunciacij. Naj pri tej priliki citiram kratko in strnjeno beležko »Slovenskega naroda« od 13. VII. 1937, ki je pod zaglavjem »Zalostno poglavje ovadb« prinesel sledeče: »L. Z. je poročal o sklepih odseka za obmejno šolstvo. Sekcija naj imenuje posebnega referenta, ki bo zbiral in objavljal podatke o obmejno šolskih prilikah. Zahteva zaščito učiteljstva ob meji in na Kočevskem in gmotno podporo za njih težko in odgovorno delo. Pri tem poročilu se je razvila živahna debata o žalostnem poglavju anonimnih in podpisanih ovadb. To vprašanje bo pretresal še upravno šolski odsek«. — O tej stvari pa je tudi »Jutro« od 14. VII. 1937 pribilo težko resnico z dvcma stavkoma, ki povesta več ko dovolj: »Učitelji trpe često zaradi krivičnih — mnogokrat tudi anonimnih — ovadb. Učiteljski predstavniki so naglasili, da zahtevajo za vse take primere objektivno izvedeno preiskavo«. Takšne in podobne glose jc iznašalo učiteljstvo o zgoraj cit. disciplinski uredbi potlej, ko je ta bila že leto dni v veljavi. Pač zadosten dokaz za razmerje, ki ga ima učiteljstvo do uredbe oz. obratno, tako, da k tem pripombam za uvidevnega bralca ni treba nikakih komentarjev. Učiteljstvo se je borilo in se bo še — o tem sem uverjen — da bosta njegovo delo in čast zaščitena. Marsikdo se je mogoče pri čitanju teh vrstic že začudeno vprašal, čemu vsa ta dolgovezna razglabljanja o vrednosti in nevrednosti nove disciplinske uredbe, češ, saj se po določilih nove uredbe ne more nikomur skriviti lasu, če se mu krivda nc dokaže. Res je, toda krivica se često dokazuje tudi na civilnem sodišču, iz zaključka razsodbe civilnega sodišča pa se zadeva obravnava še na disciplinskem sodišču. Takšnega postopka si je učiteljstvo tudi želelo in se zanj borilo. Vprašanje pa je, če takšen postopek vrže zmerom objektivno luč na »krivdo« učiteljevo! Praksa prikazuje, da ima tu življenje svoje posebne zakone, ki jih ni mogoče vedno vzporediti s strašljivimi paragrafi... En sam konkreten slučaj pove več ko vsa filozofska in juridična razglabljanja o tem vprašanju. Vzemimo primer, da se na neki šoli zapleteta v spor šolski upravitelj in učitelj oz. učiteljica. Iz takšnih razmerij se rade izcimijo ovadbe in pritožbe, ker manjka potrpljenja. Pritožba se odstopi drž. tožilstvu, da bi na civilnem sodišču razvozljalo vzroke in povode za nesporazum, žaljivke ali kaj podobnega. Tu zapade eden ali drugi pod določila disciplinske uredbe, po kateri sme disciplinsko sodišče, dokler se krivda ne pojasni, obtoženca odstraniti od službe. To pa so, kakor prikazuje praksa, često malenkostne stvari, ki jih ne gre jemati tako resno, ker niso nikakršni moralni pregreški, pač pa težko prizadenejo obtoženca, ki se mora v suspenziji boriti za življenjski obstoj s polovično plačo. Pravna pot je takisto dolga in zapletena, zadeva se vleče mesece in mesece, da mora uničiti živce še tako močni naturi. Znani so tudi primeri, ko je ovaditelj izstopil iz organizaci- je JUU, da bi se mu ne bilo treba ev. zagovarjati pred stanovskim razsodiščem v primeru, če se mu pozneje dokaže, da je bila njegova ovadba zoper tovariša plod nenaklonjenosti oz. sovraštva. Naštete sankcije disciplinske uredbe so za spore lažjega značaja vendar malo pretežke in bi jih zgolj s stališča humanosti in socialnosti bilo potrebno omiliti. Teorctično vzeto je neki primer lahko težek in potrebna je, po mnenju prosv. oblasti, intervcncija civilnega sodišča, preden se more za zadevico pobrigati disciplinsko sodišče. Vzemimo sedaj primer, da sodišče osvoji verodostojnost ovaditelja kot priče — kako naj učitelj dokaže svojo nedolžnost pozneje pred disciplinskim sodiščem, ki vpliva na razmerje učitelja do njegove službe? S tem pa stvar še ni zaključena. Ker je namreč razmerje med upraviteljem in učiteljem porušeno, je učitelj suspendiran, dokler zadeva ni rešena pri disciplinskem sodišču. Potek dogodka: civilno sodišče — disciplinsko sodišče — kazen — izvršitev kazni — meseci tečejo, učitelj pa prejema po uredbi v času suspcnzijc samo polovico mesečne plače. Recimo, da je uradnik IX. polož. skupine, dobiva mesečno torej komaj 600 din, od teh pa plačuje 300 din za stanovanje, 200 din izda za kurjavo, ostane mu za preživljanje 100 din. Pri sebi ima brezposelno sestro in ostarelo mater... ali je sploh mogoča večja kazen in to v času, ko primer niti ni preiskan? Ali naj v takšnih primerih zares odloča zgolj »sum, da je obdolženec zagrešil imputirana mu dejanja« za suspenzijo? Ne, disciplinska uredba v tej obliki je ponesrečena, ker se naslanja na § 235. U. z., ki pravi: »Ulužbenca, zoper katerega se je uvedlo kazensko ali disciplinsko postopanje, sme disciplinsko sodišče odstraniti od službe, če zahteva to vrsta ali teža disciplinskega postopka«. Ali pa je v zgoraj podanem primeru »vrsta in teža disciplinskega postopka« zares takšna, da se je proti učitelju, ki je branil svojo čast in svoj ugled, izvršila sankcija v takšni strogi obliki? Ali naj bo v danem slučaju zaradi malenkostnega spora, ki ga niti sam ni izzval, zares vržen v obupno stanje, da bo njegova družina primofana živeti mesečno s 100 din? Ne, takšna uredba ni socialna, ni izraz pravih teženj borbe, ki jo je učiteljstvo bojevalo za svoj položaj. In je zatorej dolžnost prav istega učitelstva, da se še zanaprej bori za pravičnejšo in boljšo disciplinsko uredbo in to vse dotlej dokler § 235. ne bo navedel tiste primere, ki »zahtevajo po vrsti in teži^, da se učitelj v času disciplinske preiskave odstrani od službe. S pravilnikom k disciplinski uredbi in k § 235. U. z. bi bilo učiteljstvo prikrajšano za marsikakšno razočaranje. Lojze Zupanc