LISTEK J. E. Polik: Črti ce. (Konec.) 3. »Gospodje porotniki,« je zaključil zagovornik svoj govor, »obtoženec je res grešil, toda bodite ljudje; pomislite na uničeno lju= bezen njegove matere in na uničeno ljubezen njenega sina« ... Kako neki se je ta tragedija začela? — Bil je otrok ljubezni in že pri krstu je dobil tako eksotično ime, da ga med svetniki, zabeleženimi v ikoledarju in pratiki, sploh najti niso mogli Ko so donesli dete materi in ji povedali detetovo krstno ime, ni rekla nobene besede; samo zavzdihnila je in gren* ka solza ji je spolzela po bledem licu. Kdo je umel ta vzdih in to solzo? — Nihče; zakaj babica in botri so rdeli od vina; in človek v takem stanju ne čuje vzdihov in nc vidi solza! Sicer pa detetu v rani mladosti ni bilo liič hudega; zakaj mati ga je ljubila in ta ljubezen ga je varovala lakote, mraza in ponižanja. Dete je rastlo ip vzrastlo do one moči, ki požene otroka z neodoljivo silo hrepenenja raed sovrstnike. !In igral se je med enakimi do one dobe, ko mu je eden tovarišev zabrusil v obraz: »Pankert!« — Ni vedel, kaj je to. Menil je, da ga krega. In v zadregi je vtaknil prstek med usteca in gledal igrajoče tovariše od daleč. Ko jc prišla mati domov, se je besede domislil in vprašal je svojo mamico, kaj pomeni beseda: »Pankert« ... Mamica ga je stisnila k sebi, ga poljtibila in drugi globoki vzdih se ji je izvil iz prsi in druga grenka solza ji je spolzela po licu. Pojasnila mu pomena besede ni, in tudi fantič ni izpraševal dalje; zakaj v brezmejni globočini materine ljubezni je utonilo vse. Minevala so leta in došla je doba, da ga je morala vpisati v šolo.... Tretjič se ji je izyil iz prsi globok vzdih, in tretjič je presunil meč njeno materino srce; z_kaj začutila je, da se začne za njenega sina doba trpljenja. In začela se je. In vodila je niže in niže... Vodila je v pogubo. V šoli je srečal osebo, ki najbrže še ni* koli ni čitala Prešernove pesmi »Nezakonska mati« in najbrže nobenega spisa ne, ki pri* poveduje o boli in ponižanju nezakonskih otrok. Ni ga mogla vzljubiti in zaradi tega jo je zasovražil on. Šola mu je bila mučilnica in če le moči je krenil drugam . In težko je čakal dne, da se poslovi od šole za vselej ... Prišel je tudi ta dan. Odšel je služit. V službi je začutil in razumel, kaj pomeni besedica: »Partkert!«... ! In v duši mu je vzrastlo sovraštvo do vsega človeštva; samo do ene osebe ne; in ta je bila njegova Marija, ki jo je neizrečno vzljubil. Tudi ona je vzljubila njega, dasi je bila zakonska hči in po vrhu še iz dobre hiše. Ni bilo upanja, da se vzameta, ali onadva sta upala, upala ... Prišel je čas slovesa tudi za njiju; zakaj on je moral k vojakom. Obljubila mu je zvestobo... Toda zgodilo se je kot pravi narodna pesem: Komaj bom storil en marš al' dva, ti boš imela druzega«... Tudi ona ga jc pozabila in se domislila šele sedaj, da je: »Pankert« — Prišel je od vojakov domov ... In kot se završi največ naših tragedij v gostilnicah, tako se je završila tudi ta. Jeza, alkohol, zbadljive besede so izvabili fantu nož, in z življenjem je moral plačati oni, ki ga je najbolj žalil in mu je ukradel ono, kar je on brezmejno ljubil. In če resno pomislimo... Kdo je bil tra* gedije kriv? — Alkohol? — Ne bodimo šalo* barde!... Temu krivo je bilo samo nedostajanje ljubezni, ki bi jo morali gojiti z vso vnemo po cerkvah, šolah in domovih. Se motim? — Zamislite se in sodite sami, komu bi bilo treba obesiti mlinski kamen na vrat, da bomo začeli podirati jetnišnice in sežigati vislice. 4. »Da, našc nadaljevalno šolstvo je v lepem razvoju. Razmah dobivajo tudi tečaji za gospodinje in gospodarje. Šoli odrasla mladina izve v teh šolah in tečajih mnogo; ali meni sc vidi, da nedostaje vsemu temu delu politure,« mi je segel lepega večera moj znanec med razgovorom v besedo. »Politure? — Kakšne politure?« sem se začudil jaz. In znanec mi je začel razlagati taiko-Ie: »Meni se vidi, da posvečajo predavatelji in predavateljice po teh šolah in tečajih ob zidanju in urejanju domov preveč pozornosti materijalu, in premalo duševnosti; in vendar se vidita meni resnica in zvestoba močnejša fundamenta vsakemu domu, nego pa so: kamen, opeka, beton in les. Še več greše gospodinje ob udobnem opremljanju domov; zakaj ob tem delu se domisli malokatera nevšečnosti, trenja in na= sprotja osebnosti, ki so jim kos samo prava osebnost, prizanesljivost in samopremagovanje. Mesto z zavesami bj naj krasile domove z nežnostjo in molčečnostjo, ki sta proti radovednosti in klepetavosti močnejša obram« ba, nego zavese, ki naj bi zalcrile to in ono. Vem, za lepo blazino sta puh in belo platno nei_ogibna; ali ljudje bi morali izve* deti tudi to, da je najboljša blazina mirna vest, ki je ne teži nobena žalitev. Mirna vest bi morala zaključiti vsak dan, in v vsak dan bi morala s solnčnim zahodom utoniti tudi naša jeza. Naše domove razsvetljujejo solnce, elektrika, petrolej in sveče; ali razsvetljevati bi jih morala tudi odkritosrčnost. Seveda, te luči ni nikjer naprodaj; treba si jo je pridobiti z bojem; in pridobljena naj razsvetljuje vse domove in razsvetljuje naj jih neprestano kot večna luč prcd tabernakeljem. V udobno urejenem domu bi morale izginiti vse skrbi; a brez skrbi ni oni. ki ima polne zalogc raznovrstnega blaga, temveč oni, ki ima neizčrpno zalogo spominov na lepe čase in na trpke dni boja, ki jih je prenašal molče, boreč se proti gorju, ki ga je vsipal nanj svet. In naše ropotarnice? — Kaj shranjujemo v njih? — Samo reči, ki jih ne rabimo sproti, ali take, ki so prišle 6b vsako veljavo. ln taka ropotarnica naj bode tudi predalec v našem spominu na vse ono, kar nas je osrečevalo — nekoč. Zavedati bi se tudi morali, da ni dom samo Ikraj, kamor hodimo jest in spat. temveč da je dom tudi kraj, kamor se hodimo gret; grejemo pa sc ob ognjišču, kjer se združujejo plameni, ki žare tim jasneje, čim popolnejše je zedinjenje onih, iki se ob tem ognjišču in plamenu grejejo. Naši domovi bi morali biti' trdnjavc za boj proti bojevitemu svetu; a za ta boj bi morale opasati može z orožjem žene in one bi jim morale po tem boju lajšati utrujenost in celiti rane. Dvomim, da varujejo domovc samo vra« ta, ključi, ključavnice in zapahi; zafcaj po mojem mnenju jih varuje še veliko bolj zve* stoba do sebe samega, do dela, ki ga vršimo in do ljudi, ki živ_ z nami v edinici. Le če zvesto in radi služimo sebi, delu in ljudem, si pridobimo zadovoljnost srca in s to prijet* nost doma, ki je močnejša od vrat, ključev, ključavnic in zapahov. Da ne pridejo v naše domove podgane in miši, ki razjedajo telo in dušo, se varujmo zavisti in sumničcnja na vso moč. No, ali ti je všeč ta politura?« je končal moj znanec svoja razlaganja nenadoma. »Seveda mi je,« sem mu pritrdil. »Pa ni moja!« »Čegava pa je?« »Tako jo je zamislil Franc Crane.«