1

V LJUBLJANI 1905.

TISKALI IN ZALOŽILI J. BLASNIKA NASLEDNIKI.


GOLICA

IN

KADILNIKOVA KOČA.

[33  [33

ZGODOVINSKE IN POTOPISNE ČRTICE.

'£33  [33

SPISAL

DR. JOS. C. OBLAK.

«0

GOLICA

IN

KADILNIKOVA KOČA.

ZGODOVINSKE IN POTOPISNE ČRTICE.

SPISAL

DR. JOS. C. OBLAK.

V LJUBLJANI 1905.

TISKALI IN ZALOŽILI J. BLASMKA NASLEDNIKI.


France Kadilnik,

starosta slovenskih planincev.

(Zgodovinske črtice.)

„Čvrste roke,
dobre noge,
čista glava
dospo vrh Triglava' 1 .

temi verzi končava France Kadilnik svoje prvo

popotno pismo iz leta 1866., v katerem nam

popisuje, kako sta s pokojnim profesorjem Fr.
Globočnikom polezla na „slovenskega velikana, očeta
Triglava" — oba prvič.

Osemdesetletni naš starosta pač ni mislil, da bo
lahko ponovil to svoje geslo še 1. 1905. v svojem domu
na vrhu krasne Golice, sosede gospodarja Karavank,
visokega Stola, s katerega je 1. 1858. prvič občudoval
krasoto svoje domovine, ki se mu je zanjo vnelo na
jasnih višavah njegovo mladostno in globoko čuteče
srce in mu še gori v pozni starosti.

Že v onih letih, iz katerih izvirajo ti verzi, je
bila pri drugih narodih razvita turistika in razširjeno
zanimanje za estetično lepoto prirode, zlasti pri Nemcih,
in že tedaj je bilo tudi dvoje vrst turistov, o katerih
poje nemški pesnik:

— 4 — *

„Zwei Wanderer zogen hinaus zum Thor
Zur herrlichen Alpemvelt empor,

Der eine zog, weil’s Mode just,

Den andern trieb der Drang in der Brust.“

Kateri kategoriji turistov imamo prištevati našega
Kadilnika, kaže nam njegovo celo življenje, iz katerega
odseva njegova ljubezen do božje narave, ono ple¬
menito navdušenje za vzvišeno idejo planinstva, ki
mu tli še danes, osemdesetletnemu starčku v vedno
mladem srcu. In zato naj takoj v početku reproduciram
tu Kadilnikov popis onega trenotka, ko je stopil 1. 1872.
dne 6. avgusta na vrh Velikega Kleka. Pričajo naj
sledeče vrstice, kako je znal uživati Kadilnik prirodo.

„Hvala Bogu! — bilo je vse, kar sem rekel. Po
starodavni navadi je jel moj vodnik, vrli Pichler moliti
v zahvalo Vsegamogočnemu za srečno prestale tolike
težave in nevarnosti. Meni med njegovo molitvijo solze
veselja igrajo v očeh, ko odkrit v tem slovesnem tre-
notku držim klobuk v rokah . . . Solnce je lepo sijalo,
nobenega vetra ni bilo čuti in nobene meglice videti,
kakor daleč so segale oči; okoli in okoli je ohribje
svoje niže glavice molelo v nebo. Na tem stališču čutil
sem se za kaj več nego navadnega človeka. Verjemi
mi, dragi čitatelj, da vse fantazije niso nič proti veli¬
kanskemu stvarjenju, katero razpeto tukaj leži človeku
na ogled! Vrhunec, na katerem sem stal, je najvišji
kralj mnogim deželam, res tako veličasten, da mi besed
manjka opisati ga spodobno."

Kadilnik se je čutil in se čuti ob takih trenotkih
za kaj več nego navadnega človeka, pravi sam. In v
resnici, on ni bil navaden človek, ki je hodil po tej
božji zemlji z zaprtim srcem, z zaprtimi očmi, „weil’s

— 5  —

Mode just“ — kdo izmed njegovih rojakov se je tedaj
menil za njegovo veselje, recimo za njegov šport, ter
občudoval njegove »junaške čine", kakor si to domi-
šljujejo tiste vrste turisti, ki jim po pravici pravimo
»modni norci"! — Njemu je bila priroda ona velika
cerkev, ono najvišje in najlepše svetišče, v katero je
pohajal ta mož ob prostih urah, nabirat si duševno in
telesno moč, pojit si žejno dušo in se klanjat onemu
velikemu neizraznemu božanstvu, ki je diha vsak atom
prirode ... Njemu hribolastvo, da govorim v primeri,
ni bilo rokodelstvo, — bilo mu je vzvišena ideja in
iskrena duševna potreba. In to je, kar obdaja njegovo
sivo glavo danes z glorijolo slave liki umetnika;
umevati prirodo in uživati harmonijo tajnih njenih
glasov pa je umetnost; in kakor ni dano vsakomur
uineti in uživati glasbo in poezijo, tako ni vsakdo
poklican in izvoljen, da lista in bere v tajinstveni
knjigi prirode . . .

Kadilnik pa je razumel knjigo prirode; njemu
je bilo dano, brati in tolmačiti s svojimi čutili njeno
tajinstveno vsebino kakor umetniku, ki izvablja strunam
sladke glasove in zna uživati to, kar tisočerim, pomilo¬
vanja vrednim ni usojeno. To planinsko veselje pa je
tudi ohranilo Franceta Kadilnika pri čili telesni in
duševni moči do visoke starosti, tako da še danes
lahko reče o sebi, — kakor se izraža nekje v svojem
spisu, — da je „fest“ fant. ..

Po vsej pravici imenujemo Kadilnika očeta slo¬
venske turistike. Sicer so bili pred njim slovenski
turisti slavnih imen kakor Vodnik, Stanič i. dr., toda to
so posamezniki, ki niso neposredno vplivali na razvoj
domače turistike; med njimi zijajo velike časovne vrzeli

- 6  —

in ravno tako je med njimi in med početkom razvoja
planinstva v širjih slovenskih slojih velik presledek ...

Okoli Kadilnika pa se je jela zbirati prva družbica
za prirodo vnetih rodoljubov, ki je naraščala in naraščala
in narasla v to veliko družbo slovenskih planincev,
katerih oficijalni reprezentant je »Slovensko planinsko
društvo", — eden najvažnejših faktorjev v našem
javnem življenju. —

In vso to veliko družino današnjih slovenskih
planincev lahko imenuje danes osemdesetletni gospod
France Kadilnik svojo družino, svoje potomce.

France Kadilnik pa je tudi naš prvi  in naj¬
vztrajnejši planinec. Odkar se je preselil naš France
iz vinorodnih domačih goric, ki so ga nam rodile,
v Ljubljano — bilo je to 1. 1849. — vzbudilo se je v
njem z elementarno silo tisto hrepenenje po uživanju
prirode ter ga navdala že tedaj vzvišena ideja pla¬
ninstva. Rojenega v vinorodnih goricah — vzgojila ga
nam je v velikega turista in prijatelja prirode naša
predivna Gorenjska s svojimi vedrimi planinami in
veličastnimi vrhovi, blestečimi snežišči in divjimi robovi,
tihimi dolinami, šumnimi slapovi, kristalnimi jezeri . . .

Kadilnik je živa zgodovina naše turistike kakor
tudi našega celega narodnega pokreta od 1. 1848.
V njegovih interesantnih privatnih beležkah najdemo
marsikaj zanimivega iz te dobe, marsikaj novega, dozdaj
še neznanega; v Kadilniku, ki je danes pač že redka
inteligentna priča onih polpreteklih časov, najde vsak
domači zgodovinar živ, neizčrpan a obenem tudi
zanesljiv vir .. . Da se morda tega vira še ni izkoristilo,
je pač vzrok velika skromnost, ena najlepših in naj¬
značilnejših lastnosti našega dičnega staroste, ki zasluži,

- 7 —

da ga seznanim s širšo javnostjo. Zato naj podam
predvsem nekaj podatkov iz življenja tega skromnega,
a znamenitega moža ter omenjam le važnejše dogodke,
ki so vplivali na razvoj.

Kadilnik se je rodil 1. 1825. v Stari vasi pod
Vidmom pri Krškem. Oče mu je bil krojač, pozneje
pa si je pridobil posestvo in jel izvrševati gostilniški
obrt. Mladi France je obiskoval le domačo dvoraz-
rednico, in že 1. 1840. ga je poslal oče v Zagreb, kjer
je vstopil v trgovino; toda po dveh mesecih se je fant
skujal in jo primahal peš domov, kjer ni bil posebno
prijazno sprejet. Pela je šiba, ali v Zagreb ga niso
poslali nazaj. Vstopil je v trgovino Simona Žarka v
Krškem, odkoder je prišel 1. 1849 popolnoma trgovsko
izučen v Ljubljano k znani tvrdki I. C. Mayer. Pri
Mayerju je bil celih 12 let. Ker je bil jako poraben
— naučil se je vsled lastne pridnosti in nadarjenosti
francoskega, angleškega in italijanskega jezika — je
imel lepo plačo. V tej dobi se tudi pričenja Kadil-
nikovo hribolastvo; 1. 1858. namreč je prvič polezel
na Stol.

Leta 1861. je stopil vzvezo s trgovcem Dominikom
ter tako postal samostojen trgovec, toda že čez dobro
poltretje leto je izstopil iž te zveze in prevzel čitalniško
gostilno, a le za eno leto (1864). — Prihodnje leto
mu je bilo poverjeno vodstvo trgovine tedaj umrlega
Konrada Bleivveisa v Kranju, ktero je prevzela znana
domača tvrdka Fr. Ks. Souvan.

V Kranju je bil 3 leta, dokler ni prevzel trgovine
od tvrdke Souvan g. Sajovic. Kadilnik pa se je preselil
v Ljubljano ter sodeloval pri tvrdki Souvanovi do
1. 1874; potem pa je postal delničar in blagajnik banke

— 8  —

„Slovenije“; pri tej je delal do 1. 1881. — do njenega
žalostnega konca. —

Leta 1882. pa je zopet stopil v službo pri tvrdki
F. Ks. Souvan ter deluje ondi v zadovoljstvo le-te kljub
visoki starosti 80 let čil in zdrav še danes.

Zdaj pa naj mi oprosti dični naš starosta, da
iz njegovih velezanimivih jbeležk od 1. 1858. do 1905,
ki mi jih je iz posebne ljubeznjivosti in iz posebnega
zaupanja — to je namreč njegov največji zaklad —
prepustil v pogled, posnamem najvažnejše točke ter
tako — „zlorabim“ njegovo zaupanje . . .

Kakor omenjeno je Kadilnik prvič polezel na
višjo goro — na Stol 1. 1858., ko je bil na poletnem
dopustu na Bledu. Spravil pa je tedaj še več drugih gor
pod-se, toda nižjih. L. 1865. se je spravil prvič nad
Grintovec ter ga drugo leto potem nič manj kot 5krat
zajahal. Isto leto pa je tudi prvič poljubil brado častit¬
ljivemu očaku Triglavu in od tedaj naprej je skoro
vsako leto — tudi po dvakrat — prav do zadnjega
časa (1900) obiskaval svojega starega znanca .. . Nič
manj kot 19krat je pozdravljal z njegovega temena
slovensko domovino, toda „oblegal“ ga je večkrat, a
vsled slabega vremena in drugih nezgod ni dospel na
vrh; cesto pa so bili vzrok tega tudi njegovi „korajžni“
spremljevalci prijatelji, ki so se mu „obesili“ k partiji,
a se sredi gore spuntali. ..

Leta 1867 je prišel na vrsto Storžič, kterega je
to leto 3krat spravil pod-se, istega leta se je Kadilnik
polotil tudi pošastne Kočne, Grintovčeve sosede, ter
jo zmagoslavno užugal. L. 1870. se je France meril s
ponižnim Nanosom in Črno prstjo, leto pozneje pa
je osvojil kraljevskega brata Triglavovega — gospodarja

— 9 —

Notranjske, — naš veličastni Snežnik. Tudi ta se mu
je moral podati; sklenil je z njim premirje do 1. 1877,
ko ga je drugič posetil. No, leto potem — 1872 —
pa je napovedal Kadilnik vojsko Velikemu Kleku ter
ga dne 7. avgusta 1872. obvladal, potem pa vzel od
njega „slovo za zmiraj“ — kakor mu je obljubil pri
odhodu — „češ da ga gotovo ne bo več pohodil".
In to obljubo je Kadilnik tudi držal; nadlegoval ga
potem ni nikdar več. Le od daleč se mu je 1. 1896
zopet ponižno približal in se mu poklonil, — njemu,
ki mu je bil pred leti kos . ..

L. 1874. je podjarmil gospodarja kršne Istre —
Učko (Monte Maggiore). L. 1875 se je seznanil s Kri¬
mom*), dočim se je že davno prej sprijaznil s Kumom,
ki ga posebno dostikrat omenja v beležkah. 1876 se
je meril z Begunšico. L. 1877. pa se je moral ukloniti
tudi slavni rival Triglavov stari Mangart; naskočil ga
je Kadilnik od Predelske trdnjave in po „dobljeni slavni
zmagi" odrinil z njega proti Klanskima jezeroma.
Istega leta je počastil s svojim pohodom tudi ponižni
Javornik nad Idrijo. Še le 1. 1887 najdem zabeleženo
Golico,  kar kaže, da Golice do novejšega časa ni
posebno čislal, toda mahoma se mu je omilila.

Večno prijateljstvo in nerazdružljivo zvezo pa je
sklenil Kadilnik z otcem Triglavom, katerega bi po
vsej pravici lahko nazivali Kadilnikov „hrib“  — kakor
imenuje včasih z ne posebnim spoštovanjem prav
ugledne sosede triglavske in celo Zvonarjeve ... In

*) Ta prvi poset Krima je popisal po svoje in tisti dobi
primerno neki M. Kreč 1. 1875. V spisu, ki je obsezal 4 strani,
omenja, da je bil Kadilnik prvi, ki je sprožil idejo polesti na
Krim. Op. pis.

10  —

baš beležke triglavskih partij so najzanimivejše izmed
vseh; saj nam podajajo jasno zgodovino turističnega
pokreta v Triglavskem pogorju. Iz teh se razvidi, da
so turisti pohajali početkoma na Triglav le iz Bohinja
čez Velo polje, in sicer večinoma iz Starih fužin skozi
dolino Mostnice ali iz Srednje vasi ob Ribnici, le
redkokrat tudi skozi dolino sedmerih jezer. Tedaj še
ni bilo turistovskih koč v tem pogorju, ne stolpa na
vrhu in ne Aljaževih klinov. Polagoma so jele nastajati
koče; prvo, jako enostavno so postavili na južni
strani Triglava domačini leta 1871. Tudi Kadilnik je
daroval nekaj denarja za prvo kočo.

Leto 1868. je prineslo važno izpremembo v tri¬
glavsko turistiko, ko je namreč stekla gorenjska želez¬
nica. Tedaj so še-le jeli redno hoditi skozi Krmo,
večinoma na Velo polje, ki je ostalo še dolgo časa
centrum triglavskih turistov. Tudi to je razvidno iz
Kadilnikovih pisem in beležk. Sele pozneje se je otvoril
Kot in nazadnje tudi Vrata in Trenta, iz katere je prvi
polezel na vi h Triglava slavni dr. Kugy iz Trsta.

V tem se je razvilo v večjem obsegu hribolastvo
tudi na Kranjskem. Dočim so jeli gojiti drugod že
davno planinski „šport“ in sploh zanimanje za estetično
lepoto prirode ter so ustanavljali planinska društva in
turistične klube z namenom pospeševati in olajševati
potovanje po gorah, zaznamovati pota in staviti pla¬
ninske koče v zavetje turistom, — ustanovila se je še
le leta 1874. pri nas kranjska sekcija „Deutsch. u. Osterr.
Alpenvereina". Leta 1877 je postavila ta sekcija tam,
kjer so zasnovali prvo primitivno planinsko kočico
domačini, ki se je pa kmalu razrušila, — Marije Terezije
kočo. V sekciji kranjski je tedaj delovalo nekaj narodno

11

mislečih mož, ki so se tedaj zanimali za lepoto naših
gora in prirode sploh; med njimi tudi — France
Kadilnik. A že leta 1878. je zaspala kranjska sekcija
nemškega planinskega društva, — manjkalo ji je živ-
ljenske moči.

Tako je prišlo, da je kupil leta 1880 „Oster-
reichischer Turistenklub", ki je razširil svoje delovanje
tudi na Kranjsko, Marije Terezije kočo; pred par leti pa
jo je zopet kupila od avstrijskega turističnega kluba,
ki jo je zanemaril, sekcija kranjska „D. u. O. Alpen-
vereina", ki jo hoče zopet popraviti. Čudna usoda te
čestitljive koče — kaj ne?

Leta 1881. pa je zopet oživela sekcija kranjska
„D. u. O. Alpenvereina" pod predsedstvom Karla
Dežmana, ter pričela živahno delovati. — Leta 1886.
je zgradila znamenito „Dežmanovo kočo“ nad Peklom;
šele zdaj se je pravzaprav otvoril Kot triglavskim
turistom. Pred tem časom pa sta nastali še dve koči
v okrilju triglavskega pogorja: okoli 1882. koča nad¬
vojvode Frana Ferdinanda v dolini sedmerih jezer, po¬
stavljena od „osterr. Turistenkluba“, — zdaj tudi last
„D. u. O. Alpenvereina“ — in druga na Logu v Trenti.
V trentski dolini je dozorel v onih časih v mehki
lirični duši Rudolfa Baumbacha, ki se je tedaj z enim
najslavnejših alpinistov, doktorjem Julijem Kugyjem, nav¬
duševal za prirodne lepote slovenskih planin ter pojil
v bajni trentski dolini svojo poetično moč, — tisti
krasni venec lirsko epskih spevov, — „Zlatorog“; v
njem najdemo tisto neizrekljivo nežno in čuvstveno
planinsko pravljico, ki nam jo je zapisal prvi Karl
Dežman, in jo potem po svoje pesniško obdelal naš
krepki Aškerc . . . Turistovska ideja je bila, ki nam je

12  —

otela ta narodni biser. Baumbachu na čast so povse
primerno imenovali tedaj novo kočo v Trenti „Baum-
bachhiitte", in tudi naš France Kadilnik je priča tiste
poetične dobe . . .

Dolgo časa je trebalo, da so se jeli brigati Slovenci
intenzivneje za krasoto svoje domovine in gojiti turi¬
stko, ki se je pri drugih narodih že davno krepko
razvila. Tujci so bili, ki so nam prvi postavili ugodna
planinska zavetišča in nam zaznamovali prva planinska
pota, tujec je bil poklican podati našo najlepšo planinsko
pravljico v umetniški obliki . . .

Izvestno so si pridobili v onih časih Nemci
dokaj zaslug za povzdigo planinstva v deželi; te jim
mora priznati vsakdo, ki objektivno sodi, žal, da so
pri svojih stavbah in kažipotnih napravah prezirali
dosledno slovenski jezik...

Sele leta 1893. se je združilo več navdušenih
rodoljubnih mož, ki so nam ustanovili naše »Slovensko
planinsko društvo' 1  z nalogo, da razširi med Slovenci
zanimanje za naravne krasote domovine. Pozno sicer,
a s tem večjim navdušenjem in energijo je nastopilo
to društvo, polno življenske sile, in vsled skrajne potrebe
mogočno vzniklo. Število članov je raslo od dne do
dne, in da je bil Kadilnik med prvimi — ni treba
poudarjati; — saj on je bil, ki je že davno želel, da
bi se skoro pojavilo slovensko planinsko društvo in
nadaljevalo v velikem isto delo, katero je započel v
malem on . . . Takoj v prvem letu svojega obstanka
je jelo društvo delati s podvojeno silo, izvršilo naj¬
potrebnejše markacije potov ter postavilo kar dve
koči: „Kocbekovo“ pod Ojstrico in „Orožnovo“ pod
Črno prstjo.

13 —

L. 1895. pa je zastavilo svoje moči v Triglavsko
pogorje, kjer se je jela goditi velikanska izprernemba.
To leto je otvorilo na tolikokrat od Fr. Kadilnika
omenjenem Velem polju Vodnikovo kočo v dan sto¬
letnice (20. avgusta), odkar se je mudil ondi prvi naš
pesnik Valentin Vodnik, in mu je prekipevalo srce
vzvišenih čuvstev, ki so se mu zlila v veličastno odo
„Vršac“ . . .

In nastopilo je leto 1896. Društvo je doseglo
vrhunec svojega delovanja v Triglavskem gorovju. Konec
divjeromantičnih Vrat je postavilo Aljaževo kočo, gori
na Kredarici pod vrhom Malega Triglava pa je zasnovalo
monumentalno stavbo „Triglavsko kočo“, eno najzna¬
menitejših planinskih koč v avstrijskih Alpah, ki je
po svoji izborni visoki legi daleko prekosila slavno
Dežmanovo kočo nad Peklom. Neumorno delavni, za
planinstvo z „dušom in telom" navdušeni župnik Jakob
Aljaž je postavil na vrhu železni stolp, in njegova
ideja je tudi bila, da se je 50 m  pod vrhom v skalo
vsekalo „Staničevo zavetišče." Koliko se je storilo ob
tem času v triglavskem pogorju za olajšavo potovanja
s popravo in napravo potov! Otvorila sta se Vrata
in Trenta kot izhodišči na Triglav. Od vseh strani je
moč dospeti zdaj brez nevarnosti do krasne Triglavske
koče in gori na vrh. Železni klini, zabiti v skalo za
oprijemanje, in lepo vsekane stopinje napravljajo pot
čez Mali Triglav, ki je bil najtežavnejši in najnevarnejši,
povse varno in zanesljivo, in brez posebnih težav prideš
do sedla med Velikim in Malim Triglavom. To razvpito
sedlo, čez katero je moral Kadilnik večkrat jahati! No,
zdaj pride lahko čeznje vsakdo, ne da bi se oprijemal
debele žice, ki je napeta ob njem in pritrjena na trdno

14  —

vdelanih železnih drogovih. Po robu Velikega Triglava
pa so zopet vsekane varne lepe stopinje, zopet napeta
žica, in zdi se ti, kakor da bi šel v tretje ali četrto
nadstropje velikomestne hiše. No, in lani se je otvoril
poleg skromne Aljaževe koče prvi slovenski planinski
hotel — „Aljažev dom“, ter storil obenem prvi važni
korak v novo, zrelo dobo delovanja, —• na polje narod¬
nega gospodarstva . . .

Z iskrenimi simpatijami in velikim veseljem je
spremljal Kadilnik delovanje slovenskega planinskega
društva od njegovega početka, in moral sem ob tej priliki
našteti glavna društvena dela v Triglavskem gorovju;
saj je tako tesno spojena zgodovina njegova z očetom
triglavske turistike — Francetom Kadilnikom, da je
nemogoče pisati črtice o njegovem življenju, ne da bi
vpletel obenem zgodovino delovanja društvenega.

Kolika izprememba se je zgodila na Triglavu od
Kadilnikovih časov pa do danes! Nič manj kot devet
koč oziroma zavetišč te vabi danes v Triglavskem po¬
gorju v svoje varno zavetje, — do vseh pa so krasno
izpeljane steze. — Gledal je naš France to veliko
izpremembo, videl in občudoval te velikanske varnostne
naprave na svojem starem prijatelju: ukrotili so mu
divjega velikana od vseh strani. On, s kterim se je
France boril, ko je slavni Kugy nosil še kratke hlačice
vsak dan, je dobil čisto izpremenjeno lice, — a Kadilnik
ni imel nad njim več pravega — „dopadajenja“ . . .
Stari spomini ga vežejo nanj, ko mu je bilo lice še
divje in „neoskrunjeno“, — in teh spominov mu ne
pričara nihče več nazaj na stari njegov Triglav!. ..

Ako vpoštevamo, kako vse hujše težave je bilo
prestati in koliko energije je bilo treba, ko je lazil

15 —

Kadilnik na Triglav, moramo tem bolj občudovati
njegovo vztrajnost in jeklenost. — Zanimivo je tudi
še to, da je Kadilnik baš dva dni potem, ko se je
ubil Prus dr. Holst v Vratih, lezel na Triglav, Holsta
pa so šele čez 14 dni našli mrtvega. — Bilo je to
13. avgusta 1891. —

To so le glavni podatki iz dolge dobe Kadilnikovih
potovanj; omenil sem tu le višje, „vratolomnejše“
vrhunce in letnice njegovih prvih izletov na posamezne
dotične vrhove, a med tem je Kadilnik lasal in uhal
kar zapored vse pritlikavce, ki se šopirijo po slavnolepi
ljubljanski okolici. V začetku je posebno negoval Šmarno
goro; vedno pa je rad zahajal v najlepše naše sredo¬
gorje - polhograjske Dolomite. Zlasti mu je bila pri
srcu Sv. Katarina, kteri je ostal zvest do zadnjega.
Zadnja leta pa se mu je nad vse omilil Sv. Jošt, s
katerim sta bila od nekdaj dobra prijatelja, tako da
lahko trdim: kar je bila Kadiiniku Šmarna gora v cvetni
dobi njegovega hribolastva, to mu je na zimo Sv. Jošt,
— ta najdražji prijatelj njegov na stara leta. . .

Na podlagi omenjenih, veledragocenih beležk, ki
obsegajo dobo nad 40 let (1858 —1905) lahko rečem,
da ga ni znamenitejšega slovenskega vrha, s katerega
ne bi bil Kadilnik užival razgleda z le njemu lastnim
finim razumevanjem prirodnih lepot. Pa še nekaj!
Kadilnika še niste videli prihajati s hriba brez šopka
cvetlic! Ta njegova značilna ljubezen do cvetlic je pač
le del tiste velike ljubezni do večno lepe prirode, ki
jo pozna edino srce pravega turista . ..

In tako se mi dozdeva naš France Kadilnik liki
zmagoslaven vojskovodja, ki je premagal in osvojil v
svojem življenju malodane vse domače vrhove, vso

16 —

slovensko domovino. A pozabiti ne sinem, da je obiskal
tudi obe pariški razstavi 1. 1855 in 1. 1900., kar kaže
njegovo vsestransko zanimanje za splošni kulturni,
napredek. —

Ponosno lahko zre naš France, s snegom venčano
glavo čvrst in neomajen kot oče Triglav, katerega je
ljubil celo svoje življenje in ga svoje dni opisoval od
njegove „solnčne in senčnate strani" — na svoj dom
vrhu krasne Golice. In če je kdo zaslužil, da se imenuje
po njem slovenska planinska koča, zaslužil je gotovo
prvi on ... Mi mu pa iskreno želimo, da bi še dolgo
hodil, — kakor sam piše — „uživat in gledat čuda-
polnih krajev" ter srkat duševnih in telesnih moči v
božanstveno okrilje prirode . ..

Dr. Jos. C. Oblak.

Pripomnje.

V  naslednjem priobčujem tiskana delca našega
staroste, skromna sicer, — kakor je bil vedno
skromen tisti, ki jih je spisal; hranil sem jih
do danes kot dragocen zaklad, vsaj so danes velika
redkost, ki dela čast našemu planinskemu muzeju. To
so potovanjska pisma, ki jih je pisal in dal tiskati v
letih 60-ih in 70-ih France Kadilnik. Popisal nam
je tedaj Kadilnik Triglav v treh pismih od njegove
solnčate in senčnate strani, triglavska jezera, Učko in
potovanje ma Veliki Klek. Niso to ditirambične himne
na lepoto prirode, niso to epohalni potopisi eminentne
literarne vrednosti, v njih ne najdeš visokega poleta
duha, duhovitih mislij in refleksij, — skromna popotna
pisma so, — četudi tiskana — kakor jih piše prijatelj
prijatelju brez pretiravanja in olepšavanja, ostanki iz
onih polpreteklih časov, onih skromnih početkov našega
narodnega preporoda in razvoja in ravno zato so mi
neprecenljivi; saj je bil tudi edini v onih časih, ki je
pisal kaj turističnega v tem žanru; poleg tega pa odse¬
vajo iz teh pisem tudi naše tedanje razmere in najdemo
v njih imena znanih mož. Kažejo nam pa tudi, kake
vrste turist je bil France Kadilnik, kaka mu je glava
in srce. Zato se mi zdi vredno, da jih izdam ob
slavnostni priliki otvoritve koče, imenovane po starosti
naših planincev.

2

— 18  —

Tu naj slede ta skromna pisma v kronologičnem
redu in naj se jih ne tolmači in ceni z onega vzviše¬
nega, absolutnega umetniškega stališča; saj so bila
pisana v onih idealnih časih, ko so pisali in „pesni-
kovali“ Toman i. dr. Imela so pač namen opozoriti
rojake na krasoto naših gora, zlasti Triglava, ter jim
podati nekaj prijateljskih nasvetov in nekoliko orijen-
tacije. — Za tiste čase pa so zadostovala in tudi dosegla
svoj namen. Z veseljem so segali po njih prijatelji
Kadilnikovi, saj so ga tolikokrat naši tedanji turisti
brez razlike narodnosti osebno vpraševali za svet glede
gorskih vodnikov, potov, turistovske oprave, dolgosti
ture i. t. d. in ga — nadlegovali. In tudi to je bilo deloma
povod, da je napisal ter izdal tedaj Kadilnik svoja pisma.
Danes pa imajo za nas zgolj zgodovinsko vrednost...
Zato prosim, da jih občinstvo tudi blagohotno sprejme
kot taka.


popotna pisma

(Sl Franceta Kadilnika. S2)

(^3

Izhod na Triglav.

V K ran ji, 6. avgusta 1866.

Z  gosp. profesorjem Francetom Globočnikom*) iz
Ljubljane sva se zmenila, da nastopiva v sredo
1. avgusta popoldne iz Kranja pot na Triglav.
Prišel pa je profesor še le drugi dan v četrtek ob
pol petih popoldne. Stopivši v štacuno našo, reče:
„Tukaj sem, idiva!“ Po kratkem premisleku odgovorim:
„Dobro! idiva!" Bil je po naključbi v štacuni tudi neki
Oger, agent avstrijskega Gresham-a, g. Rosner. Tudi
on pravi, da hoče z nama na velikana. In komaj je
ura odbila pet, že se drdramo proti bleškemu jezeru,
kjei' smo prenočili v gostilnici Malnerjevi. Globočnik
je imel s seboj popis Triglava od gosp. dr. H. Coste;**)

*) France Globočnik, učitelj risanja na višji realki v
Ljubljani, je bil prijatelj Kadilnikov, a ni veliko hodil po gorah.

**) Dr. H. Costa, oče poslanca in župana ljubljanskega
dr. E. H. Coste, je bil znamenit pisatelj in znanstvenik. Pisal je
nemški ter deloval zlasti v oni burni dobi okoli leta 1848. Bil
je zgodovinar in potopisec. Znamenito je njegovo delo »Reise-
erinnerungen aus Krain« iz leta 1849; v njem se nahaja od
Kadilnika omenjeni, prav zanimivi opis Triglava. Njegov sin
dr. E. H. Costa, dober znanec Kadilnikov, je deloma nadaljeval
literarno delovanje očetovo (v letih 1860—70). Znamenit je
njegov slovenski popis Postojnske jame in pa »Vodnikov
album«. Op. ured.

— 22

da ga Rosnerju, naj ga v postelji na glas bere. Do
malega Triglava je mirno bral, ali naprej se mu ustavlja
beseda, ponehuje, z glavo kima, dvomi, da bukve
morebiti ne govore resnice, in večkrat pravi: „Wenn
schon mali so schlimm ist, was wird erst der veliki
machen.“ Tako je bral naprej, da smo vsi zaspali.

V petek zjutraj vstanemo ob 4. uri in se odpeljemo
v Bistrico do Mavriča, pri kterem smo zajtrkovali in
potem šli čez goro v Srednjo  vas. V gostilni pri
Šestu smo prašali po vodniku Jožefu Šestu, pa zvedeli
smo, da je v Rovtah. Najeli smo njegovo hčer Rozalo
in gostiničarjevo deklo Mino, ki ste nabasali naša
odvečna oblačila, pijačo in jedila, in tako smo ob 11.
dopoldne odrinili iz Srednje vasi na hrib. Kmalu med-
potoma srečamo Jožeta Šesta. Koj je pripravljen, da
nam hoče biti vodnik; samo da je še skočil po puško
domu. Pri prvi koči počakamo starega Šesta, in Rozala
je šla še po mladega Lorenca. Oba kmalu prideta. Mi
pa smo med tem časom pili sladko mleko pa jedli
siratko. Od tod sta oče in sin nosila naše blago;, šli
smo, čez hribe in doline, in prišli smo prav trudni ob
pol osmih zvečer na Velo polje.

Predno se v Velo polje gre navzdol, štrli velikan
od tal v višavo, kakor da bi bil zvezan z nebom —
tu je najlepši pogled Triglava! Ometi še moram, da,
predno prideš v dolino, moraš še pregaziti kake tri
sežnje snega, čeravno ta ni bil prvi. Ko pridemo v
Šimnovo  kočo, smo odložili; Šimen nam ponudi
sladkega mleka. Rosner pa jaz sva ga pila, Globočnik
pa je bil nevoljen, da tukaj tudi kislega mleka ne dobi;
ali odvrnili so mu, da se mleko tu ne skisa zavoljo
mrzlote. Šimna potem poprašamo kaj nam bo za večerjo

napravil? „Grem koj turšične moke iskat" — pravi —
„bodo pa žganci z mlekom". In iz 5 grl zadonijo mu
dobroklici! Med tem, ko so se kuhali žganci, greva z
Rosnerjem na travo počivat, in videla sva, kako dekleta
krave molzejo na planini. Goveje živine je bilo tu
kakih 150 repov z veliko trumo koz in enim konjem;
vsa živina kadar ni dežja, prenočuje pod milim nebom.
Po večerji — ob 9. uri — je izpustil Globočnik na
tisto stran, po kateri smo gori prišli, visoko na skali
dva raketeljna, katera pa se gotovo nista videla ondi,
kamor sta bila namenjena v znamenje, da smo tukaj.
Živina se je jako prestrašila in divjala okrog — gotovo
štirinožnim planinskim stanovalcem raketeljni niso bili
po volji!

Šimen je nanosil ta čas v kočo sena, in potem
smo se vlegli. En čas smo dobro spali; ali proti jutru
je bilo zelo mraz, da nas naši plašči in suknje niso
dosti greli. Ob pol 4. sta vstala Šimen pa Jože, ter
začela kuhati žgance in vreti mleko. Tudi Globočnik
in jaz vstaneva in se napraviva. Rosner je pa že zvečer
naročil, da njega ni treba buditi, ker on ne za milijon,
tudi za celi svet ne gre na Triglav, ter mrmra, da sva
ga že do sem zapeljala. Ko smo žgance snedli, odrinemo
ob četrt na 5. uro, v soboto zjutraj, naprej. Vreme se
ni ugodno kazalo; Triglav je bil ves v megli. Ali le
»naprej!« je bilo najino geslo in prekobacali smo čez
kamenje in sneg v dobri uri prav v podnožje Triglavovo.
Zopet se nam odpre krasen pogled; ali megla je Ve¬
likega še zmirom zakrivala in še celo na Malega segala.
Videli smo pri pol višavi malega Triglava dve črni
vrani okoli frfrati, tri bele jerebice (Schneehuhner) pa
so letale ob prednjem ohribji. To je bilo vse, kar smo

— 24 —

živega videli. — Začelo je zdaj celo deževati, in prav
mrzel veter je vlekel. Klobuke si priveževa z rutami in
tako prilezeva prav težko na strma „Vrata“*). Tukaj se
spočijemo in okrepčamo z žganjem in kruhom. Veter
vleče čedalje huje. Palice in kar je sicer nepotrebnega
— pravi Jože — morata pustiti tukaj. Jaz sem dal taško
in flaško Jožetu z rame, in tako sva začela plezati,
jaz naprej, Jože za menoj po skalnati steni kviško na
mali Triglav; vodnik gori grede mora biti odzad;
potreba je, da večkrat z roko podpira noge. Za nama
pa je bil Globočnik z Lorencem, in tako smo z veliko
težavo dospeli na mali Triglav kmalo po 7. uri. Pri
neki skalnati steni smo počivali. Z žganjem se zopet
pokrepčamo, in potem dalje čez sedlo, čez katero pa
ni težavno iti in tudi ne preveč nevarno; izprva smo
šli po koncu, kmalu pa jezdarimo čez ozko pot, katera
ni dolga; zdaj prihaja širja, zdaj ožja; tudi čez majhne
spičaste skale je treba kobacati. Ako se na propade,
ki so na obeh straneh, oziraš, lahko se ti v glavi
zvrti; ali človek še časa nima ob sebi pogledati, ker
Bogme! za vsako stopinjo, ki jo storiš, je največje
pazljivosti treba.

Naenkrat stojiva pred velikim stolpom,  ki
moli skoraj navpik proti nebu. Zdaj povprašam Jožeta,
kodi da pojdemo gori. „Ravno po robi“ — pravi —
„gospod! le korajžo, vse bomo srečno prestali". Enmalo

*) Tako imenuje Kadilnik nekak ozek, strm žleb, skozi
kterega se je bilo treba splaziti na Mali Triglav, ako se leze
nanj od one strani, kjer stoji zdaj Marije Terezije koča. —
Samoobsebi razumljivo je, da ta »Vrata« niso v nobeni zvezi
z dolino Vrata, iz katere Kadilnik ni nikdar lezel na Triglav.

Op. ured.

25 —

me je streslo; ali mislil sem, ako mora biti po robu,
hajdimo po robu! Začeli smo tedaj lesti po robu do
podvrha. Huda je bila. Zdaj pravi Jože: „Podajmo se
na desno stran roba“ — in ta pot do vrha je bila
najnevarnejša. Jože je rekel, da jo je on nedavno našel.

Ob četrt na 9. uro smo bili vsi skupaj na vrhu
Triglavovem.  Mrzel veter je še zmirom pihal;
vodnika nam dasta plašče, da se ogrneva. Z Globočnikom
se objameva in poljubiva; s solznimi očmi se vsi na
kolena vržemo, Boga z molitvijo zahvalimo, da nas je
srečne obvaroval. Zdaj okrog sebe gledati, bilo je prvo.
Kakor daleč oči neso, vse je niže: samo mi, ki smo
bili na vrhuncu, jaz za 5 čevljev, Lorene nekoliko linij
več, oča Jože še več in Globočnik blizo 6 čevljev viši
od Triglava.

Najprvo se ozremo tje, kjer je Garibaldi proti
Tirolom, in tje, kjer je Cialdini, proti Vidmu ali Benetkam;
nekaj morja smo videli, Jože nam pokaže nekaj belega,
rekoč, da je to Videm. Ali ko bi trenil, pridrvi megla
in zagrne nam laško stran.

Mangart se je prav malo kazal iz megle. Lepi
pogled pa je bil na Koroško, Štajersko in Hrvaško in
naprej, dokler oči neso. Lepo se je videl ljubljanski
grad, Šmarna gora, sv. Jošt, kamniško hribje, Grintovec,
Stol; Črna prst, z bohinjskim ohribjem je pa kazala
samo največje robove iz megle. Pred očmi ti stoji
Dovje (Lengenfeld) pa Mojstrana. Megla je zlezla po
Bohinji niže. Hipoma se prikaže solnce, in prijetna
toplota nastane. Zdaj zmečemo plašče na tla, se na-nje
vsedemo, in vse, kar smo še imeli seboj, smo pojedli
in popili; po vsem tem pa se je smodka kaj dobro
prilegla.

26 —

Na mestu, kjer je stala enkrat lesena piramida, so
napisane dilice z imeni in bile s kamenjem obložene;
vse smo prebrali; jaz sem s svinčnikom tudi svoje na
eno zapisal. Potem nam prinese Jože flaško (buteljo)
izpod ene skale, v kateri je bilo 7 listkov; Globočnik
je prepisal vsa imena z listkov in z dilic ter djal v
flaško vse poprejšnje listke, priloži pa še svojo foto¬
grafijo, eno svetinico pevskega društva, svoj in moj
listek, pesem (čveterospev) „na Triglav" v note stav¬
ljeno in od Valente, Vidica, Dreniga in Grela podpisano,
napiše še en majhen listek s prošnjo, naj vsak naslednik
pazljivo z listki ravna, da se kaj ne izgubi in pokvari.
Nabrali smo si še kamenja v spomin in našli tudi prav
na vrhu proti solncu tri rožice: plavo, belo in rumenkasto-
belo cvetoče. Po vsem tem smo zmerili planjavo Tri¬
glavovega vrha, ki je 50 stopinj dolga, široka pa do
dveh sežnjev, proti Laškemu celo do 5 sežnjev, samo
da je močno navzdol do propada. V zahodu proti
Koroškemu je ena stena viseča do propada en seženj
široka, prav do vrha polna snega, tako, da se hodi z
eno nogo po snegu, z drugo po suhem.

Globočnik pa jaz še zapiševa na skalo z oljnato
barvo svoji imeni in dan v spominek. Eno uro in tri
četrti smo bili na vrhu in se potem počasi spravili na
odhod; jaz in Jože sva bila zopet prva. Groza me
obide pri prvi stopnji navzdol; Jože še enkrat Lovrencu
priporoča pazljivosti in da naj ostaja zmirom enmalo
odzad zavoljo kamenja, katero se ruši pod nogo in
beži v globočino. Srečno sva prišla v sedlo. Zdaj pravi
Jože, počakajva in poglejva, kaj ona dva delata. Vidiva
ju visoko na robu Triglava; zdelo se mi je, kakor da
bi v zraku visela, in to mi je bil najbolj grozovit

27 —

pogled na vsej poti. Tudi ona dva sta srečno prišla
do naji, in zdaj sem šel jaz pa tudi Globočnik po
koncu čez celo sedlo do prostora počivališča. Na tej
skali je namalal Globočnik na vrhu cesarskega orla,
pod njega zapisal „slava slovenskemu Triglavu", spodej
na levi „Fr. Globočnik", na desni „Fr. Kadilnik", pod
vsako ime pa še letopis 18‘/ s 66.

Potem koračimo dalje, da pridemo zopet čez Mali
Triglav do Vrat,  kjer smo pobrali zopet svoje palice
in vse drugo in se dričali čez kamenje in velike kupe
snega, pa srečno prišli ob pol dveh popoludne na
Velo polje.  Simen nam je zopet skuhal žgance z
mlekom; dobro smo se najedli in napili dobre vode,
plačali vse, in tako z Rosnerjem, ki je čakal tukaj,
odšli in ob pol 8. zvečer prišli sicer prav težko, vendar
srečno v Srednjo vas.

V gostilnici pri Šestu si damo napraviti dobro
večerjo, potem pa brž v posteljo. Zmenjeni smo bili, da
zgodaj vstanemo; ali ni bilo mogoče; vstali smo tedaj
še le ob 8. v nedeljo in ob 9. prišli do bohinjskega
jezera. Tu sem nasvetoval Globočniku in Rosnerju, naj
gresta k Savici.  Globočnik je ubogal, Rosner pa je
zopet ponovil svoj: „Za celi svet ne več na hrib".

Zapustila sva tedaj Globočnika oba, in prišla ob
pol 12. uri peš v Bistrico, kjer sva pri Mavriču kosila.
Ker Rosner ni hotel, sem se jaz sam odpeljal na bleško
jezero; odtod pa zopet koj naprej in tako sem bil
zvečer ob pol 10. uri že v Kranji.

Evo, dragi čitatelj! naše potovanje na Triglav,
ki se, 9575 čevljev visok, ponosno imenuje glavarja
kranjskega.

— 28  —

Priporočamo pa vsakemu nasledniku to-le: Za
vodnika Jožeta Šesta, lovca pri baronu Cojzu v Srednji
vasi v Bohinji in njegovega sina Lorenca; vsak naj
vzame seboj veliko žganja, najbolje je dober slivovec
precej kruha in mesa, če je tudi svinjina ali pa klobase;
vse je dobro, potem pa prav veliko smodek ali saj
tobaka, ker možje vodniki drže celi dan, tudi po naj¬
nevarnejših potih, pipice v ustih. Močni škornji in
dobro podkovani so do malega Triglava potrebne.
Na Malem in Velikem Triglavu bi bila pa najboljša
debela klobučina, zato ker manj drči.;

Čvrste roke,

Dobre noge,

Čista glava,

Dospo vrh Triglava!

Na zdravje! France Kadilnik.


Devet jezer v enem dnevu.*)

V Ljubljani, 29. junija 1872.

V  soboto na sv. Petra dan ob 3. uri popoldne sem
šel iz Srednje vasi v Bohinu. Spremljal me je
Blaž Stare po domače Primož,  ki je pod Jelom
doma; šla sva mimo sv. Pavla v Stari Fužini na desno
gori v hrib.

Zložno se gre kvišku, večidel v gozdih po „suhi
grapi", mimo „Cagovca“ čez hrib Veliki klanec
imenovan, in kmalu po osmih prišla sva do Fernarske
planine pri jezeru. V dobri koči sva odložila, kar sva

*) Zdaj navadno te prekrasne partije v takozvano
dolino sedmerih triglavskih jezer ne delajo tako, kakor jo je
popisal in izvel Kadilnik v tem slučaju. On je šel od Starih
Fužin skozi dolino ali grapo Suhega potoka na Dedno polje,
odkoder je došel mimo Tičarice k srednjim trem, oziroma dvema
takozvanima triglavskima jezeroma, kjer stoji zdaj koča nad¬
vojvode Franca Ferdinanda; odtod je lezel naprej po dolini
sedmerih jezer k jezeru Močivcu in dalje k Črnemu jezeru.
Od Črnega jezera se je vrnil, — pustivši zadnji dve (oziroma
prvi dve) jezeri pod Vršacem in Kanjavcem. Na povratku je
obiskal zadnje takozvano triglavsko jezero „pod orlovim kamnom"
že blizu nad slapom Savice. Navadna (zdaj tudi zaznamenovana)
pot pa je od Velega polja, oziroma iz Trente čez Hribarce pod
Kanjavcem in mimo Šmarjetne gore doli čez Komarčo do Savice
ali narobe, in tako je Kadilnik tudi pozneje (prvič 1882) hodil,
zvezavši to partijo s pohodom Triglava. Op. ured.

— 30 —

imela seboj, in tu našla vso potrebno hišno posodo
in orodje, še celo turšično moko, čeravno dozdaj ni
bilo niti koza niti druge živine in po takem tudi majeric
še tukaj. Primož vzame žehtar, in oba greva še četrt
ure naprej do studenca pri jezeru po vode. Studenec
je jako mrzel in dober; okrog njega raste kreša. Primož
mi je rekel, da je ta kreša najbolje zdravilo za jetiko.
Ker nisem zdravnik, ne morem soditi, ali mi je Primož
pravo povedal ali ne.

To jezero  je kakih 200 korakov dolgo, 100 pa
široko, zelo močvirno je in neprijazno.

Vrnivši se v kočo nazaj, si napraviva na ognjišču
ogenj, iz torbice vzameva klobase in kruh, pa tudi
flaško slivovca ne pozabiva in polnega žehtarja dobre
vode, — in večerja naji je bila skupaj. Zraven ognjišča
leživa vsak na svoji klopi, in kramljava to in ono. Ko
se nama začne dremati, povpraša me Primož: „Gospod,
ali smemenmalomoliti?" „Le!“ —mu odgovorim — „pa
zakaj me vprašate?" „Zato“ — mi reče — ker večidel
gospodom molitev ni všeč; godrnjaje me je že marsikdo
okregal: „gec cum tajfel!" Tedaj tudi na visoke gore
nosi nektera novodobna gospoda svojo konfesions-
oslarijo! — In začel je peti Primož roženkranec, na
žadnje pa še svetnikov ni bilo konca ne kraja. Ko po
dolgi molitvi neha, mu smehljaje rečem: „Primož, ta
roženkranec je bil ta dolgi". Primož pa mi odvrne:
„Ne, gospod, ta je ta kraji, ta poletošnji; zimski je še
veliko dalji". — Zdajci pa se vleževa na mrvo — in
lahko noč!

Zjutraj kmalu po 4. uri vstaneva. Solnce je že
kukalo v kočo. Po požirku slivovca odrineva po Kri¬
štofovi dolini  mimo Vševneka  in prideva ob

*>

— 31 —

5'/a  uri  na  Dednjo polje.  Tu stoji kakih 15 strganih
koč; koj potem se nahaja ovčarija in tudi nekaj enacih
koč. Na strani pustivši Veliko planino, Vazo,
Kredo,  sva prišla ob 7’/ 4  uri na Tičarico. Primož za-
uka, in divji kozel skoči doli navzdol proti trem jezerom.

Na kraji Tičarice ti je, dragi bralec, velikansk raz¬
gled na tri jezera, veliko skalnato dolino; pri Salcburgu
kažejo popotnikom enako »kamnito morje", kipa
nič ni proti tej naši; sem ter tje vidiva ovčarske
koče, zarobljene z velikim snežnim golim hribom od
Črne prsti tje do Grada,  za njimi je Soča,
Trenta, Bovec;  naprej od Grada je dolina od Tri¬
glava doli, nasproti Grada se vidi Vršac,  nazaj do
Tičarice pa je velikansko hribovje: Kopica in Zevna-
rica.  Očino zelje (Edelvveis) sem našel tu, ki pa še
ni cvetelo. Po majhnem zajutrku se podava čez skale
doli do treh jezer. Primož zapazi tu koče podrte  ter
milo toži: »Ubogi Bohinci! to so vam pa gotovo sedaj
zopet sovražne roke  naredile."

Med onim časom, ko je Primož šel ogledovat
podrtih koč, sem opazoval jezera. Malih žabic (pubčev)
je mrgolelo vse polno do dna; voda je čista in globoka,
gorkote ima 10 do 12 stopinj. Naenkrat zagledam v
vodi po skalah laziti prečudne živalice; majhno glavico
in majhne nožiče, kakor mravljinčeki, so kazale iz svoje
hišice, ktera je bila čudno napravljena, en palec dolga
in okrogla kakor droban svinčnik, iz mecesnove skorje,
podolgoma po skorji mecesnovih zelenih bodckov
položena; v vodi se je to izpreminjalo rumenkasto-
zeleno. Vlovil sem nektere rujave in manj bolj zelenkaste,
ter videl, da delajo razloček v barvi le tisti mecesnovi
bodcki. Eno hišico denem na dlan; kar pride živalica

— 32 —

ven ter izpusti rumenkast sok na roko pa hitro šine
zopet nazaj v hišico. Jelo me je potem skleti na dlani,
in čeravno se umijem, me skli čez 3 ure, rumena pičica
pa se mi je poznala cela dva dni na roki.

Prvo jezero je kakih 400 do 500 korakov dolgo
in široko, drugo je krajše in ožje, tretje pa še precej
manjše. Kadar pride veliko vode, so vsa tri jezera
skupaj zlita. Že s Tičarice  sva slišala meni neznane
klice. Primož pravi, da išče kak Bovčan izgubljene koze,
ker so skale tako strgane, da večkrat kaka koza noter
pade in ven ne more; tudi krave in konji si večkrat
zlomijo noge. Po teh strganih skalah sva skakala naprej
in prišla ob s / 4 9. uri „na lašte pri mizi".  Na
kamnitem podnožji leži čez pedenj debela plošča, 8
pednjev dolga in 7 široka. Na levo stran sva pustila
bovčanske koče „pri uti pod Gradom", vrnivši se zopet
v dolino in prišla k jezeru „Močivcu pri uti".  To
jezero je komaj 200 korakov dolgo, bolj ozko, čisto
kakor kristal, mrzlo pa, da ima voda komaj 5 stopinj
gorkote; jako dobra je za pitje, Primož mi je rekel, da
so to „arcnije“. Od daleč nas gleda Bovčan „fest fant"
v cokljah; jaz ga povabim k nama; nekoliko boječ pride
in pove, da je izgubil kozo, ktero že dva dni išče.
Zraven jezera smo vsi skup sedli in okrepčali se s kloba¬
sami in kruhom, ter pili dobro vodo „arcnijo“. Bovčan
se zahvali in gre doli, jaz in Primož pa gori naprej.

Kmalu prideva do Škrvanta,  studenca za kočami
„pri uti". Tukaj izvira Savica  izpod skal, pa koj
napravi tolikošen potok, da bi lahko gnal mlin vsaj z
enim tečajem; voda bistra je tako mrzla, da jo človek
komaj dvakrat srkne; ne vem, ali ima tri do štiri
stopinje toplote.

*>

— 33 —

Odtodi naprej je dolina polna snega, večidel od
plazov z gora, ktere na desno segajo skoro v nebo.
Korajžno koračiva po snegu naprej, ki je bil gotovo
10 sežnjev globok; na tem mestu — pravi Primož
— je medved pomoril pred par leti kar 10 jarcev
naenkrat; dragi bralci sami lahko uganejo, da take
pripovedke samotnega popotnika malo stresejo. Poto-
vaje naprej zagleda Primož zelen hribček ter mi naznani,
da je zadej za njim „Crno jezero". In res je bilo
tako; ob 3 / i  na 10 prišla sva tje.

To jezero je precej veliko; na zgornjem kraji ga
je zakrival nekoliko še sneg, in ledene plošče s snegom
krite so plavale po njem; zelo globoko je in zmirom
enako, voda njegova se vidi čisto črna. Na skali nad
jezerom našel sem napis: Pavich, Bolle, Šest 1871.

Še naprej gori, že prav pod Vršacem,*) ki gaje
naš Vodnik, ves navdušen velikanskega gorenjskega
sveta, tako krasno popisal, je „Rujavo jezero"  in
koj zraven njega zadnje jezero „na portnah za timenom",
kterih pa nisem šel pogledat, ker sta, kakor mi je rekel
gori omenjeni Bovčan, še pod snegom. Tedaj pozdravljen
mi bodi za danes ti velikanski Vršac  z obema jeze¬
roma! Drugi pot se vidimo, kajti ura je že 10., ob 7. pa
moram biti na Bleškem jezeru. Ali bo to mogoče,
vprašam Primoža. „Predolgo sva se povsod mudila —
vendar, gospod, če ta najhitrejšo narediva, sva ob 3. uri
v Srednji vasi".  In Primož jo je zadel, kakor se
sploh, kedar sem ga vprašal, koliko je ura, nikoli

*) A to ni tisti Vršac, ki ga opeva Vodnik; pesnik imenuje
najbrž pomotoma tako Mišeljski vrh nad Velim poljem, kjer
se je mudil 1. 1795. Op. ured.

3

— 34 —

ni zmotil za 5 minut. Jela sva res hitro hoditi. Čez
„Gvaško brdo" sva prišla k „Beli skali" ob 3 / 4  na 12.
Navzdol gredoč pa zavpije Primož: „Ježeš! moja koča
gori;  ravno k pogrebu prideva!" Ko prideva do
pogorišča, vidiva, da je požar pokončal celo pohištvo;
samo tram je bil še dober. In milo zdihne Primož:
„Pa le spet je naš „bohinjski prijatelj" to napravil!"
Silim ga preč, ker pomagati ni nič več; ali on se
zmirom ozira le nazaj in toži: „Moja koča, moja koča!"
Res hudobno mora biti tako  srce, kteremu se ne smili
ubogi Bohinjec! — Ura je bila 12. Ker pri maši nisva
mogla biti, mi reče Primož: „Gospod! ali Vam smem
lepo molitvico moliti?" — „Le! — kajti meni se zelo
mudi". Ko jo konča, sliši zvonec in kmalu zagleda
Bovčanskega pastirja; brzo skoči k njemu ter ga vpraša:
„Fant! kdo je mojo kočo zapahi?" — „Jaz ne vem"
dobil je za odgovor. „Kdo pa?" in v tem hipu ga
zgrabi za ušesa; fant se strga iz njegovih pesti in zbeži.

Zdajci greva po dolinah naprej, in v pol ure
prideva do „Črnega jezera pod orlovim kamnom".
Črno jezero je na videz globoko, srednje velikosti, pa
še bolj gorko. Od todi naprej raste smreka; tukaj delajo
doge za škafe.

Ob 1. uri sva bila ravno na robu nad Savico.*)
Primož me popraša: „Gospod! ali se vam rado v glavi
zvrti?" „Ne!“ — „To je dobro" — pravi, — „potlej pa že
prideva tu doli. Ko pa se ozrem navzdol, me vendar
malo groza obide; ali mislim si, vsaj morava naprej.
Koračila sva tedaj naprej. Ko sva okrog skal se začela

*) Od roba doli je stena Komarča; zdaj je izpeljana tod
lepa steza v serpentinah do Savice. Op. ured.

*■

— 35

zavijati, zapaziva dva gada, ali kakor jim tukaj pravijo,
modrasa, enega belo-črnega, druzega rujavo-črnega
križastega. Po stopnicah „v smerekah“ vsekanih sva
se plazila naprej in tako prišla na levi strani Savice
ob s / 4  na 2 k Bohinjskemu  jezeru.

Majhen čolniček je bil sicer na kraji privezan,
ali ker se je pripravljalo k zelo hudemu vremenu,
bilo je jezero jako nemirno, tedaj nevarno; zato sva
jo raji na levi strani za jezerom potegnila in prišla
sicer srečno, pa vsa mokra ob 3 l / 4  uri v Srednjo
vas  k Svicu.

Malo kosilce se mi je zdaj kaj dobro prileglo.
Slovo sem vzel od poštenih Bohinjcev s srčno željo,
naj jih pravični Bog reši kmalu hudih nadlog! Iz polnega
grla zavpijem: „Na zdravje! z Bogom!“ — in se od¬
peljem. Ob 6. uri sem bil na Bleškem  jezeru „pri
Petranki".

Tako sem v enem dnevu obhodil devet  jezer —
od 5. ure zjutraj do 6. popoldne.

Morebiti napotijo te moje črtice še koga druzega,
da ne ostane samo pri Bleškem jezeru, temveč da gre
ogledat čudapolnih krajev, o kterih poje naš Vodnik :

Pod velikim tukaj Bogom
Breztelesen bit’ želim,

Čiste sape sred’ mej krogom
Menim, da že v neb’ živim!

Zdaj pa še nekaj:

Ker je čas prišel obiskati našega slovenskega
velikana „Triglava“ naj povem, da sva lansko leto
18. septembra z gospodom Jeločnikom imela za vodnika
Šesta  in njegovo hčer Rozalko. Šli smo iz Srednje

3 *

— 36 -

vasi,  prenočili na Ve le m polji,  od 8. do 10. ure
smo bili na vrhu; doli smo šli čez „Sedlo“ in „Krmo“
in prišli ob 5. k „Šmercu“ v Mojstrano.  Ob 7. uri
zvečer se šele odpelje železnica iz Dovjega  proti
Ljubljani. Pot na Triglav je toliko popravljena, da se
povsod lahko in brez  nevarnosti gre. Iz Ljubljane
se dovrši v 2 dnevih lahko cela pot. Tedaj le gori
na goro!

France Kadilnik.

(^3

*

Popotvanje na Veliki Zvonik. (Klek).

(Grossglockner.)

V Ljubljani,  15. septembra 1872.

V elikansko koroško goro »Veliki Zvonik« pohoditi
sem za trdno sklenil lansko leto, ko sem jo
videl 18. septembra zadnji pot s Triglava.
Odpeljal sem se tedaj v nedeljo 4. avgusta zjutraj pri
grdem vremenu, misleč, da po grdem vremenu mora
priti lepo, z Rudolfovo železnico do Trbiža in od tukaj
po obedu z vozom naprej v Beljak;  ob 5. uri popoldne
sem bil v gostilni „pri pošti". Ker ni bilo boljega
početi, grem peš ogledat Beljaške toplice. Malo ljudij,
slaba pijača in postrežba — kaj hoče početi v takih
okoliščinah zdrav človek v toplicah ! — in to tudi
mene kmalu žene nazaj v Beljak na Stadlerjev vrt, ali
tudi tukaj je bilo zelo dolgočasno; tedaj se vrnem v
gostilno „pri pošti". Tu je sedelo pri dolgi mizi mnogo
gospodov, ki so se ravno pogovarjali o hribolazcih.
Nategoval sem radoveden njih pogovore na svoja ušesa,
in kmalu se vtaknem vmes in jim povem, da potujem na
„Veliki Zvonik" in da potrebujem dobrega sveta. Pri¬
jazno mi svetujejo, naj se peljem z Rudolfovo železnico

*) Prevod tega spisa v nemškem jeziku je izdal Kadilnik
istega leta (tiskala Kleinmayr in Bamberg).

— 38 —

do Gornjega Dravburga (Oberdrauburg), naprej potem
z vozom do Dels in tukaj, prehodivši hrib Iselberg, naj
grem v Vogliče (Winklern). Zahvalivši se za dober svet
grem spat.

V ponedeljek 5. avgusta zjutraj zgodaj se odpeljem
z domačim omnibusom na kolodvor, od koder smo ob
pol 5. uri odrinili. Železnica gre na desni strani Drave
po Dravski dolini čez Paternijon, pri Mauthbrticken-u
gre čez Dravo na levo stran, in prišli smo v Spita!;
malo od tod naprej gre železnica čez reko Lieser, ktera
priteče iz Malte doline in se koj pod Spitalom izliva v
Dravo. Potem pride Belski most (Mollbruck); na koncu
Belske doline gre železnica črez reko Belo (Moll), ktera
se tudi malo spodej izteka v Dravo. Pri Sachsenburgu
prevozi železnica dvakrat Dravo ter ostane potem zmirom
na levi strani. Ob 9. uri smo bili v Gornjem Dravburgu
(Oberdrauburg) v gostilni pri „Pontilu“. Po kosilu se
odpeljem ravno ob 12. uri od tod na kolih naprej.
V pol ure sem bil v Rosenbergu na koncu koroške
dežele (gornje Dravske doline) in Tirolske, v nižji
Pusterski dolini. Tu naprej so hribovski hudourniki
cesto dvakrat tako raztrgali, da sva z voznikom komaj
spravila konja in voz čez.

Ob dveh popoldne se pripeljem v Delse do
gostilne Pruzzenbacherjeve. Vas je majhna, pa leži že
precej visoko. Gostilna je bila polna mladih fantov,
štirje teh so imeli šopke, vsi dobre volje. Na vprašanje
moje, kaj to pomeni, mi odgovori krčmar, da so 22
let starega fanta pokopali, zdaj si pa tolažijo z vinom
veliko žalost. So pač — mislim — navade povsod enake!
Pruzzenbacher mi prinese piva, naprosim ga, naj mi
preskrbi tudi vodnika čez Iselsberg.  „Glai Herr!“

— 39

— mi odgovori. Kmalu potem zapazim staro ženico z
visokim špičastim klobukom okrog mene se sukati. Na
vprašanje, ali kmalu vodnika dobim, mi odvrne Pruzzen-
bacher: „S Majcele ischt scho langscht do“. Ženica
stopi pred me in pravi: „Do bin i“ — Dobro! toda
potežkajte mojo popotno skrinjico, ali jo bote mogla
nesti. Ženica prizdigne ter reče: „S get scho“. Koliko
bom pa plačal — vprašam. En goldinar — reče — je
tarifa, 25 funtov zastonj; kar je pa čez, se plača od
funta po 4 kr. — In jela sva koračiti v hrib. Vsakih
100 korakov je počivala ter tožila, da težko sope, ko
pa je bila mlada, je užugala marsikaterega možaka v
hoji. Na vprašanje, zakaj jej pravijo „Majcele“, — mi
odgovori: „Zato, ker sem za Marijo krščena, pišem se
pa Einetter in sem že 67 let stara.“

V eni uri prilaziva vendar na vrh hriba „Iselsberg“,
ki je 3728 čevljev visok. Na levi kaže napis: „Gefur-
stete Grafschaft Tirol und Vorarlberg, Ortschaft Isels-
berg, Bezirk Lienz“, na desni pa „Herzogthum Karnten",
„Gasthaus zur Wacht Nr. 3«. Gostilničar Pavel Mayer
toči dobro tirolsko vince. Tukaj čez je bila nekdaj
rimska cesta;  tudi gostilnični napis priča, da so
stanovali nekdaj tu čolnarji. Kmalu greva z ženico
naprej mimo toplic, ki imajo 3 vode: „das Schwefel-
wasser“ ,,das Gliederwasser“ in „Magenwasser“. Navzdol
sva dobro hodila in prišla ob 5. uri popoldne v Vogliče
(Winklern). Vogliče stoje na meji spodnje in gornje
Belske  doline (Mollthal). Med visocim hribovjem po
gornji Belski dolini, kteri proti „Sveti krvi“ tudi pra¬
vijo „Grosskirchheimertal“, šume divji potoki, ki drvijo
v reko Belo  (Moll); velike pečine, ki leže po dolini,
kažejo, da je bil na strmih hribih njih nekdanji dom.

40 —

Tudi dalje naprej v „Sagriz“ je svet ves hribast;
pravijo, da se je odtrgal pred več stoletji velik kos
hriba „Mohrenkopf“ in celo vas zasul. Da to ni prazna
pripovedka, dokazujejo mnogovrstne reči, ktere še
dandanes tu izkopljejo. — Most, kteri pelje na levo
stran reke Bele, je bil podrt in viseč na verige privezan;
krog njega vsa cesta strgana po hudih nalivih preteklega
tedna jako dereče Bele. Ker z vozom ni bilo mogoče
čez, sva se z najetim fantom, ki mi je nesel skrinjico,
plazila čez jako nevarni, viseči most, in potem kmalu
prišla v Dole  (Dollach); za vasjo pod hribom je grad
G r o s s k i r c h h e i m. Tu je bilo nekdaj veliko bogastvo
ker so kopali visoko nad gradom na imenitnem hribu
„Goldzeche“ (9036 čevljev visokem) zlato rudo; ali
zdaj ga zakriva večni led. Nek gospod Kompoš zida
poslopje in koplje rudo v „Goldzech-i“, ali pravijo, da
se mu kaj malo izplačuje. Po isti dolini teče voda „Zirk-
niz« s krasnim slapom ali vodopadom „Zirknitzfall“ ime¬
novanim: v znožji pa je izjedel potok v več stoletjih
pečino tako, da je podobna veliki podzemeljski jami
(Grotte).

Od Dol (Dollah) naprej je dolina ožja; vse
ohribje štrli v nebo; tam pa tani vidiš kakšno bajtico.
Pri „Gradenbach-u“ na desni strani reke Bele, čez 400
čevljev navpik, se izliva imenitni slap „Jungfernsprung“
v globočino, dirjaje v Belo. Lepo ga je videti, kakor
da bi padal sam srebrni prah. Pravijo, da je v staro¬
davnih časih neka deklica, siljena od pohotnega lovca,
raje tukaj doli skočila in smrt storila, kakor da bi se
bila njemu vdala.

Kmalu se gre bolj v hrib; šum se sliši že od daleč
in čedalje bolj bobneč, in ravno pod vasjo „Zlapp“

41 —

(Nemec je čisto slovensko ime Slap  popačil v Zlapp)
je sloveči slap Bele „der beruhmte Moilfall am Zlapp“,
ker pada cela reka Bela čez grozovite pečine.

Na vrhu vasi zagledam več luči; fantič, ki me
spremlja, pravi, to je „Heiligenblutt“ (Sveta kri), kamor
sem priromal ob 10. uri zvečer, v edino gostilno k
„Schoberju“.

V „Sveti Krvi“ sem bil tedaj že blizo svojemu cilju.

V gostilnici je sedela množica prijateljev planin, ki
mi, ko jim povem, da potujem na Veliki Zvonik,  kar
brž med seboj pokažejo moža, ki mi bode dober vodnik.
In res Pichler  — tako mu je bilo ime — stopi pred
me in se mi ponudi za spremljevalca. Dobro! rečem in
mu sežem v roko. Pichler  pravi, da bode vreme
jutri ugodno, samo da mora oskrbeti še enega vodnika.
Malo pomisli in kmalu zakliče: E! ga že imamo, Tri-
busser Sepl  bode. In vsa družbica pritrdi, da je
Se pl dober. Jutri popoldne ob 3. uri pridem — pravi

— da potrebno skupaj spravimo in ob 4. uri odrineva.

— Vesel, da imam zanesljivega spremljevalca, grem k
počitku.

V torek zjutraj ob 6. uri vstanem, pokukam skozi
okno, in — ravno pred očmi mi je stal Veliki Zvonik
kakor slečen hleb sladkorja; že ga je obsevalo solnce,
da se je svetil, kakor da bi bil potresen s srebrno
peno. V tem trenutku nisem imel v srcu druge želje,
nego to, da bi imel jutri tudi tako čistega, kakor je
danes, pod seboj.

Brž potem se podam v gostilnico na zajutrk,
kjer mi je bila že kava pripravljena. Zdajci pa jo pri¬
drvi gospod Habermayer noter, ter mi naznani, da je
6 družb danes na Zvoniku.  Da mi potem svoj

— 42 —

daljnovid; kukam in kukam, in res kmalu zagledam
koračiti prve že na robu malega Zvonika, zadnje pa
še le na „Hohenwarte“. S prostim očesom pa sem videl
ljudi kakor muhe po snegu gibati se.

Kaj lepo in že precej visoko — 4500 čevljev —
stoji vas „Sveta Kri“ med visocimi hribi. Ta kraj se
je še le po smrti sv. Brikcija jel čislati in se zdaj že
obiskuje čez tisoč let. Naj svojim bralcem povem, kaj
pripoveduje zgodovina o Sveti Krvi.

Brikcij  je bil po rodu Danec. Romal je na
Grško, kjer se je odlikoval pod cesarjem Leonom z
bistro glavo v vojski, pa je bil tudi pobožen mož.
Cesar, čigar ljubljenec je bil Brikcij, ga je postavil za
vodjo armadi. Jelo pa se mu je tožiti po domovini,
zato prosi cesarja za odpust, da more romati domu.
Cesar mu to dovoli s pristavkom, naj si za svoje
zasluge izvoli, kar koli želi. On pa prosi cesarja za
nekoliko kapljic svete krvi, ktero so hranili v cerkvi
sv. Zofije v Carigradu. Dobivši to, se napravi v romarsko
obleko, pripelje se v ladiji na Laško, gre čez Julijske
planine proti Noriškim. Viharna noč ga je pripravila
tukaj ob življenje. Trije pšenični klasje so izrasli na
grobu, knapi so našli truplo, na prsih pa pergamentno
pismo, kdo da je. Dva vola so vpregli, da bi peljala
truplo na pokopališče; ko pa so prišli na mesto, kjer
stoji zdaj cerkev, vola nikakor nista hotela naprej, in
zato so ga tukaj pokopali. Malo dni po tem so opazili,
da ena noga iz groba moli, na njej pod zavezo pa
vidijo rano in v rani najdejo majhno flaško, v kteri je
bila rudečkasto-črna kri. To se brž naznani nadškofu
Salcburškemu, ki se obrne na patrijarha Carigradskega,
kteri potrdi, da je to resnično sveta kri.  Več sto-

— 43 —

letij je stala nad grobom samo majhna kapelica, kakor
pravijo, edino  kristjansko mesto med pogani (ajdi)
v tem kraji. Šele 1443. leta so zidali današnjo cerkev.

Šel sem tudi jaz cerkev ogledat. Veliki oltar, ves
lesen, je umetno izdelan; na sredi cerkve se gre doli
po stopnicah v kapelo; na enem oltarji leži podoba
sv. Brikcija. Leta 1729. so z dovoljenjem papeža odprli
grob in našli so kosti še trdnega človeka. Ko dobim
mežnarja, ga prosim, naj pove fajmoštru, da želi videti
tujec popotnik sveto kri. Kmalu pride gospod fojmošter
s štolo, odpre tabernakel, ter mi pokaže na krožniku
na beli ruti majhen zelenkast glažek, rekoč, da se še
pozna znotraj na flaški prisušeno, da je bilo nekaj
rdečega notri. In res je bilo tako. Ko pa hočem spustiti
en goldinarček na krožnik, mi reče gospod, da ni treba,
le če hočem darovati mežnarju zato, da ga je šel klicat,
par krajcarjev. Rad sem to storil. Potem sem šel še
na Kalvarijo, kjer stoje razvaline kapelice; od tod pa
še kakih 500 črevljev više, kakor vas „Sveta kri“, sem
opazoval Veliki Zvonik,  radovaje se, ako se mi
jutri posreči, da stojim više kakor ta beli velikan.
Mežnar zdajci zazvoni poldne, in jaz jo uberem k
kosilu.

Ob treh popoldne pride Pichler  ter mi  pove, da
je S epi že v Rovtah in da ga dobimo mimo grede;
potem pa me vpraša: ali imam črna očala, rokovice in
zeleno tulasto pokrivalo čez obraz. Rokovice mi posodi
domača hči, pokrivalo čez obraz pa si brž kupim pri
kramarici za 20 soldov. Dalje me vpraša Pichler, ali
veliko jem in pijem, da bode vedel naročiti, kaj in ko¬
liko da vzameva seboj. Jaz ne jem in ne pijem veliko,
meni bo vse prav, mu odgovorim. In potem začne na-

— 44 —

ročevati: 2 bokala vina, mesa, pečenke, salam, svinjine,
sira, kruha, kave, sladkorja in ruma. Dobro! sem si
mislil; stradali ne bomo. Vse to in še jako ostre kram-
žarje, vrvi, zimsko sukno, pled in škornje za reservo
smo nabasali v koš in privezali svetilnico; v roko mi
pa da okovano, 7 črevljev dolgo palico. Zdajci sva se
poslovila od prijazne družbe, in tako odromala ob
4. popoldne na velikana, ki presega, kakor naši bralci
vedo, še za več tisoč stopinj našega Triglava.

Zadnja vas pod podnožjem Velikega Zvonika
se imenuje Winkel  in  šteje malo hišic. Čez most na
desni strani reke Bele (Moll) koračimo potem na levo
gori v hrib mimo lepega slapa, ki ga dela potok Leiter.
Na levi strani nad tako deročo in šumečo vodo po ozki
in nevarni stezi, imenovani „Katzensteig“, šli smo urno
in prišli smo ob pol 7. uri zvečer v planinsko kočo
„Leiterochsenhtitte im Leiterthal", 7 tisoč črevljev visoko.
Z navadnim pozdravom „Griiss Gott!“ (kajti tu bivajo
samo trdi Nemci) stopivši v kočo, najdemo staro maja-
rico, ki je napravljala na ognjišču ravno ogenj, starega
moža s sivimi lasmi, ki je pil za ognjiščem tobak, in
pa 7 let starega fantka zraven njega. Pichler jim naznani,
da bomo tukaj prenočili. Starček odgovori, da bomo
dobro spali, ker je ravno danes z gore mrve nanosil.
Jaz vprašam starčka, ali je koča njegova; — ne, gospod,
mi odgovori: ,,’s war scho recht fiir mi, ober leider i
bin nur der Holterbua". Jaz pa si mislim: „da gibts
wohl alte Halterbuben".

Kmalu se začne mračiti. Starček gre gonit živino
domu, Pichler  je za kuho pripravljal meso, Sepl  pa,
čvrst mlad fant, je pobegnil v drugo manjšo kočo k
mladi majarici v gostje. Tudi jaz grem za njim, in

— 45 —

najdem Se pl na se ž njo prijazno pogovarjati. „Dober
večer! lepa majarica — jo pozdravim — kako vam je
ime? „Noandl hoas-i“—■ mi odgovori prijazno. Sepl
pa koj zraven pristavi: „Noandl nam bode skuhala
dobre cmoke." Med tem se tudi Pichler približa, rekoč,
da mu je pri stari majarici dolg čas. Ko je Noandl šla
krave molst, je Sepl špehove, kakor bombe velike cmoke
v kotli večkrat pomešal, da se niso prismodili. V eni
uri so bili kuhani. Potem jih dene v veliko skledo pa
vlije vode iz kotla nanje. Pichler pa vzame trsko in jih
razdeli na krožniku na male koščeke. Vsak dobi leseno
žlico, mene pa silijo, naj jaz začnem jesti. Ali ker nisem
vedel, kako jih navadno jedo, čakam, da oni začno;
vzame se namreč košček v žlico, zajame iz sklede slane
vode nanje, da se lože požirajo. Radi smo pojedli vse.
Ko pri stari majarici še dobimo „špeknokerle“ in jaz
kave, gremo na mrvo spat.

V sredo zjutraj me zbude iz sladkih sanj ob
polu ene. Prav težko sem se ločil od lepo dišeče mrve.
Ko spijem že pripravljeno kavo, smo prižgali v sve-
tilnici svečo, vzeli palce v roke in ob eni odrinili iz
koče. Noč je bila jako temna. Sepl  gre s svetilnico
naprej, jaz za njim, Pichler  pa tikoma za menoj. Šli
smo po ne preveč težavnih kozjih potih zmirom kvišku
na tako imenovani »Leiterochsenalpe«, in prišli smo ob
ti eh na Snežniku Leiter  do podrte ute »Salmshtitte
auf der Salmshohe« 8468 črevljev visoko, ktero je dal
kardinal Salnr napraviti. V polu ure smo bili na »Leiter-
kesse« in na večnem ledu.

Ker je ene dni pred po dolinah jako deževalo,
je padlo po hribih do kolena snega, — reče Pichler:
»Postojimo malo in okrepčajmo se malo z žganjem."

- 46 —

Potem denemo črna očala na nos, on pa je vzel sve-
tilnico in nama naprej šel; jaz stopam za njim, Se pl
pa za menoj. Pichler  je s palico zmirom tal iskal,
naročivši meni, naj zmirom v njegove stopine stopam,
a ne nastran, kajti nevarno je, kam drugam stopiti, ker
se nevidijo zarad snega razpokleji ledu. Večkrat je bilo
treba razpoke široko prestopiti ali preskočiti, ali če je
bila razpoka jako široka, celo obhoditi jo. Videli smo,
da so nektere ledene razpoke deset ali še več sežnjev
globoke.

Zdajci se je jelo daniti. Svetilnico smo pustili na
snegu. Tenka in mrzla sapa je vlekla, v roke me je
jelo tako zebsti, da nisem mogel držati palice; treba
je bilo roki pogostoma drgniti ob život, da ste se ogreli.
Čem bolj smo prišli pod hrib, tem bolje je bilo hoditi;
sneg je bil bolj zmrznjen in ni se vdiralo tako. Prišedši
pod »Hohenvvartscharte«, videli smo prav navpik hrib
v nebo štrleti; sam led se je kazal.

Pichler in Sepl si natvežeta kramžarje, moji gorski
»Kleinschusterjevi« črevlji so pa zadostovali brez kram-
žarjev. Z velikimi težavami smo pririnili ob 5. uri zjutraj
na »Hohenvvarte« 10.056 črevljev visoko. Tu je bila
nekdaj koča, ktero je dal zidati kardinal Salm  in jo
imenovati na čast svojemu pl. general-vikarju Hohen-
wartu.  Očesu se odpre tukaj veiikansk razgled na
Pasterce »Franz Josefshohe«, »Weishorn«, Veliki  Zvo¬
nik, — ali vse, kar vidiš, je le neizrečene velikosti večni
led in večni sneg!

Od tod pa gazimo naprej po snegu proti »Adlers-
ruhe«, kjer se hribolazci, ki pridejo od naše strani,
snidejo s hribolazci, ki pridejo iz tirolskega Kal s-a
na vrh pri »Adlersruhe«, s Korošci pa, ki pridejo na

— 47 —

vrh pri »Hohenwarte«. Zrak je jel vleči tanjši; iz nosa
mi je kar voda lila, v prsih me je jelo tiščati in moč
v nogah in po celem životu zapuščati. France! — si
mislim — kdaj pač bode konec tvoje predrznosti? Ali
počasi naprej se je boljšala pot, in srečno smo prišli
ob poli 6. uri na »Adlersruhe« 10.930 črevljev visoko.
Tudi tukaj je dal postaviti kardinal Salm  zadnjo kočo,
o kteri pa zdaj še sledu več ni.

Od tukaj naprej se gre bolj na desno proti sredi
Velikega Zvonika  nekaj časa naravnost kvišku
(stopinje so bile vsekane v snegu in ledu že prejšnji
dan) in potem proti južnemu robu Malega Zvonika.
Pichler mi reče: „Zdaj vas pa bova navezala s Sepelnom
na vrv". Jaz se branim, češ, da ni še potreba, — ali on
zagodrnja: »Herr, muss sein!« in hočem ali nočem, kar
biti je moralo. In pri tej priči mi deneta pas okoli života,
Sepl z vrvijo spredaj, Pichler pa z drugim koncem koj
za menoj. Pazljivo in tiho po vseh štirih smo lezli po
stopinjah v ledu vsekanih, Sepl  zmirom drži napeto
vrv, Pichler  pa mi je pazil na noge. Ko se ozrem
malo okoli sebe, sem res videl, da je bilo potrebno,
da sta me bila navezala.

Ob 6. uri smo pririli vrh Malega Zvonika, 12.090
črevljev visokega. Tukaj smo srečali že nazaj gredoča
dva tujca, tudi na vrv navezana in spremljevana od
dveh Kalserjevih vodnikov. Jako težko smo se ognili
drug druzemu.

Ali zdaj pride še najhuje. Spomnim se, da sem
bral popis Zvonika, ki pravi: »Čez ta propad morajo
človeka le angeljci spremljevati, in Bog ga mora skozi
veliko okno gledati, da se srečno čez splazi.« V imenu
Božjem! — si mislim — le naprej, naj bode kar hoče;

- 48 —

srčnim Bog pomaga. Pichler  veleva: palce ostanejo
tu, zdaj korajža velja! — In kar tiho je postalo; no¬
beden ne črhne ne besedice. — Zelo ozek rob je
peljal navzdol. S e pl podpira spredaj pazljivo pri vsaki
stopinji moje noge, Pichler  odzadej drži vrv jako
napeto, jaz pa se držim dratu čez brezno napetega.
Na ozkem robu nisem imel od samega božjega strahu
časa ozreti se ne na desno ne na levo stran v tisoč
črevljev globoke propade. Srečno smo prestali do smrti
nevarno pot.

Ali tudi hudo težavno je bilo po robu velikega
Zvonika. Vsi polomljeni sicer smo dospeli vendar srečni
na najviši vrh Velikega Zvonika,  12.500 črevljev
visokega, ravno ob 7. uri zjutraj.

„Hvala Bogu!“ — bilo je vse, kar sem rekel.

Po starodavni navadi je jel vodnik moj, vrli Pich¬
ler, moliti v zahvalo Vsegamogočnemu za srečno pre¬
stale tolike težave in nevarnosti. Meni igrajo med mo¬
litvijo solze veselja v očeh. Ko držim odkrit v tem
slovesnem trenutku klobuk v rokah, zapazim, da je
kazal mali moj barometerček na klobuku 11 stopinj
gorkote. Solnce je lepo sijalo, nobenega vetra ni bilo
čutiti in nobene meglice videti, kakor daleč so segale
oči; okoli in okoli molelo je ohribje svoje niže glavice
v nebo. Na tem stališču čutil sem sem se za kaj več
nego navadnega človeka. Verjemi mi, dragi čitatelj, da
vse fantazije niso nič proti velikanskemu ustvarjenju,
ktero razpeto tukaj leži na ogled človeku!

Vrhunec, na kterern sem stal, je najviši kralj mno¬
gim deželam, res tako veličasten, da mi besed manjka
opisati ga spodobno.

— 49 —

Koj spodaj pod očmi leže zgornje in spodnje
»Pasterzenkeese«, proti jugu beneško in drugo laško
ohribje, Juliške planine, Mangart, Triglav, Snežnik in
v temi Monte maggiore, proti južno-zahodni strani Ka¬
ravanke, Stol, Storžič, Grintovec, proti vzhodu Dachstein,
Watzmann in koroški hribje, proti severu Salcburške,
Bavarske in Virtemberške gore, proti severno-zapadni
strani Mali in Veliki Venediger, naprej v daljavi Švi¬
carski hribje, zapadno v podnožji Kals, Windischmatrei,
Zillerthal, vzhodno-južno »Ortelsspitze- do Montblanka.

Prostora na vrhu Zvonikovem  je le komaj
za 6 ali 7 ljudi, in ker še ta prostorček visi, rečem
Pichlerju, naj mi pogrne moj plašček (plaid) na sneg,
da se nanj vležem in pogledam neizmerni prepad. Ali
v tem hipu mi je bil Pichler že pri nogah, in ko se
hočem še malo naprej pomakniti, me Pichler kar za
noge zgrabi, rekoč: „Stojte, gospod, če vam je življenje
drago!“

Na sredi vrha je plehasta skrinjica s pokrovom
na dolgi železni palici v sneg in led zabita; vanjo
pokladajo obiskalci Velikega Zvonika svoja imena na
listku zapisana. Bilo jih je kakih 30; tudi jaz sem svojo
karto priložil.

Dobro uro smo se tu mudili. Potem se še enkrat
ozrem na vse štiri kraje sveta, vzamem za zmiraj
slovo od velikana, kterega gotovo ne bom več pohodil.
In zdaj v imenu božjem nazaj!

Lasje so mi jeli rasti pokonci; Sepl se spravi
spred, Pichler zad vrv dobro napne. Vsi obmolknemo.
Pri vsakej stopinji sem moral vrv dobro nategniti;
počasi se plazimo doli po Velikem Zvoniku in čez
prelaz in gori kviško na Malega Zvonika smo prišli,

4

— 50

da sam nisem vedel, kako; palice vzemši, smo po robu
Malega srečno dospeli na veliko polje, grozovito s
snegom obloženo.

Hvala Bogu! vrvi sem bil zdaj rešen. Sepl pa
zdaj sede v sneg ter pravi, naj tudi jaz sedem tik za
njim v sneg. Ko to storim, prime moje noge, dene jih
na svoje in sproži, — in smuknila sva doli do „Adlers-
ruhe“ kakor blisk. Pichler koj za nama. Kar smo hodili
gori 3 četrt ure, za to smo potrebovali doli samo par
minut. To je bila najprijetnejša in najhitrejša vožnja
celega potovanja.

Na »Adlersruhe« zapazim moleti skalo iz snega;
v spomin, da je bil Kadilnik tukaj, zapišem na njo
svoje ime z oljnato barvo. Ta napis je edini v tej višavi,
blizo 11.000 črevljev visoki.

Kmalu smo prišli na »Hohenwarte«. To je bila
zadnja huda hoja; navpik doli sam gladek led. Pod
pazduho me primeta. »Herr, nur Courage!« — in kar
dričali smo se doli tako, da so kramžarji peli. Kmalu
smo bili v snegu na ledniku. Pichler  je zopet naprej
kakor gori grede s 'palico sneg sondiral, — jaz po
njegovih stopinjah, Sepl pa tik za menoj. Tu smo vzeli
gori grede na snegu puščeno svetilnico seboj in prišli
ob 11. uri zopetna kamenje in kršje na »Salmshohe«
do »Salmshtitte«.

Ko se ozremo nazaj na »Hohenwarte« in »Adlers¬
ruhe«, vidimo, kako je nesla gori burja sneg v zrak.
Veseli bodimo — pravita — da smo že tukaj; kajti to
je jako nevarno popotnikom.

Vodnika mi rečeta, da po navadi se tukaj je, pije
in počiva; ali meni ni bilo mar za vse to; slabega sem
se čutil v prsih, do kolen moker, od treh zjutraj do

*■

— 51

enajstih zmirom v snegu, sem komaj čakal, da smo od¬
rinili. Hitro smo šli doli in prišli ob 1. uri popoldne
nazaj v »Laiterhiltte«, kjer sem kmalu ulegel se na
mrvo k počitku. Ob štirih smo vstali in šli po isti poti
nazaj in srečno prišli ob 7 uri zvečer v »Sveto kri«
k Šoberju nazaj. Tu najdem gosp. profesorja Skubica
iz Ljubljane in še druge prijatelje v hiši. Dobra juhica
me okrepča in ko plačam vodniku Pichlerju  10 gld.,
Seplnu  pa 8 gld. (tarifa je po 8 gld.), se podam koj
k sila potrebnemu počitku. In sreda je bila pri koncu.

Zarad velike trudnosti nisem mogel veliko spati;
vstanem tedaj v četrtek zjutraj ob šestih in poravnavši
račun pri Šoberju — mož je pošten in ne drag — se
ob 7. uri že odpeljem nazaj proti »Winklern«, kjer sem
v gostilnici pl. gospe Aichenegove obedoval, od tod z
dvema nosačema šel čez »Iselsberg« in prišel ob treh
popoldne v mesto Lienz  v Bistriški dolini (Pusterthal).
Ko ogledam snažno mestece, pride ob šestih vlak iz
»Franzensfeste«, s kterim sem se odpeljal v »Oberdrau-
burg« in tukaj prenočil.

France Kadilnik.

^ 2 ]

4 *

Na Dobrač.*)

petek zjutraj ob 7. uri se odpeljem s pošto čez

Ziljski hrih (Gailberg), 5961 črevljev visok, in ob

poldesetih se pripeljem v K e če v zgornji Ziljski
dolini. Tu ogledam staro farno cerkev iz 15. stoletja.

Pol ure proti hribu P o 1 i n i k u, 8358 črevljev viso¬
kemu, ki meji Laško in Koroško, leži Mauthen v dolini
Leski (Lessiachthal). Pravijo, da se še zdaj vidijo zna¬
menja, ko je peljala čez te hribe rimska cesta, ktero je
Julij Cezar dal napraviti. Lepa in rodovitna je dolina. Ob
dveh sem bil v Sv. Mohoru (Hermagor). Ko sem ogledal
trg s precej visokimi hišami, ki stoje večidel ob cesti,
drdram na kolih naprej, dokler ne pridem v vas »Notsch«
na desni strani pod Dobračem,  kjer sem prenočil in
od koder sem drugo jutro (soboto) z najetim vodnikom
lezel na očeta Dobrača,  6014 črevljev visocega.

Lep razgled se razprostira po celi Ziljski  dolini
(Gailthal) z velikim ohribjem laške meje, drugo ohribje
pa meji Belansko dolino, Veliki Zvonik  pa,
žalibog — je zakrivala megla, tem bolje pa so se blizo
videli hribi: Svete Višarje, Mangart, Triglav, tu pa Ože-
vansko (Ossiacher), Vrbsko (Werther) in Blaško (Faaker)
jezero. 1348. leta 25. januarija se je zvrnilo po potresu

* To je končni dodatek k popisu Velikega Kleka. Op. ur.

53 —

pol hriba na desno in zasulo 16 vasi, reko Žilo pa
zaprlo; voda brez odteka je stopila po celi dolini nazaj
in doline zalila tako, da so ljudje bežali v hribe. Več
časa šele potem si je reka spet predrla današnjo pot.
Zato je stiskala grozna revščina mnogo let to pokrajino.
Ko sem tudi tukaj načečkal na skalo ime svoje z oljnato
barvo, šel sem na desni strani po strmih skalah nazaj
in prišel ob eni popoldne v gostilno nazaj. Vodniku
mojemu je ime Janez Smolej.  Kmete in druge de¬
lavce sem slišal tu slovensko govoriti, sicer je pa
povsod germanizem zatrl domači slovenski jezik! Sadu
druzih etnografičnih študij nisem prinesel seboj. Ob
pol dveh me spremi Matija Smolej čez travnike do
Hohenthurma; tu sem dobil voznika in ob štirih sem
bil v Trbižu,  od tod pa po železnici ob 8 3 / 4  na
Blejskem jezeru.

V nedeljo sem celi dan počival na jezeru, zvečer
ob pol 11. uri pa srečno dospel v Ljubljano.

*

❖ *

To, dragi čitatelji, je bilo moje potovanje na Ve¬
liki Zvonik  in Dobrač. Popisal sem potovanje, da je
kažipot  drugim. Sklepam pa ta potopis s tem-le pri¬
poročilom: Kdor ima korajže veliko, naj gre za menoj na
Zvonik; obljubim mu, da se ne bode kesal. Diplomo
pravega Sokola daje «Veliki Zvonik«. Jaz pa sem vesel,
da sem srečno priiomal zopet v ravnino. Na zdravje!

France Kadilnik.

ts

Na Triglav!

V Ljubljani, meseca avgusta 1873.

Toda glej! — z močmi osode
Ni zaveze, ni pogodbe!

D ružbica čveterih prijateljev (gospodje Josip
Križaj*, Josip Hanuš, Hinko Žarek**)
in  pisalec teh vrstic) je v soboto popoldne
9. avgusta se podala po Rudolfovi železnici na pot,-da
bi obiskala slovenskega velikana. Ob 6 ‘/a uri bili smo
že v Mojstrani v gostilni „Šmercevi“. Voditelja Janez
Klančnik  (Šimenc) in France, Šmercev  sin, bila
sta že pripravljena. V gostilnici smo dobili gospoda •
prof. Kandernala, ki kmalu obljubi z nami iti. Namen,
nemudoma odriniti v hrib in v zadnji novi koči pre¬
nočiti, nam pa Šmerec odsvetuje, rekši, da ima koča
streho podrto in znotri nima nič priprave; ako pri
meni večerjate in proti 9. uri odrinete pa se po poti
večkrat spočijete, lahko ste že ob 5. uri na vrhuncu.
Nasvet se enoglasno sprejme.

*) Josip Križaj, Kadilnikov prijatelj, mestni komisar v
Ljubljani, umri 1903.

**) H. Žarek, sin prvega trgovskega šefa Kadilnikovega
iz Krškega. Op. ured.

— 30  —

Usedemo se tedaj za mizo na prosto; Smerec nam
prinese bokal dolenjca; kmetje, od daleč poslušavši
veselo naše gibanje, se približajo prijazno in reko: „Vi
ste naši, dovolite nam, da smemo z vami na goro“.
— „Dobro, če nas je več, tem bolje je“ — je bil naš
odgovor, in dva gospodarja in dobra lovca, namreč:
Jernej Janšar, Šimen Pintar po domače Cekin, Luka
Oblak in Žiga Lautirar postali so naši tovariši.

Ko smo nagnili kozarce — takrat človek nehote
v nebo pogleda — opazili smo klavrni, da je glave
velikih gora jelo mraziti, kajti nataknili so si kapice.
Poprašujočim, kaj to pomeni, odgovarjajo kmetje z
glavo majaje, da pomenijo take kapice sicer dež, ali
letos je že pozabilo deževati; velikrat se je že bolj na
dež pripravljalo, pa ga vender Bog ni dal. Po večerji
nam prinese Šmerc dolgih kovanih palic za hribo¬
lazce na izbiro. Vsak si vzame eno; kruha, mesa,
sira in vina pa denemo v bisago. Pevajoči „gledam
na Triglava" odrine nas 11 korenjakov iz Mojstrane
ob pol devetih pri polni svitli luni v hrib. Medpotoma
nas iz vsake bajte radovedni ljudje pozdravljajo ter
kličejo „srečno!“

Dolgo časa se gre na dolenji Krmi po travnikih
in pašnikih; čedalje prihaja dolina ožja in pot slabeja,
hribi pa se vzdigujejo bolj kvišku, na levo »Debela
peč“, na desno „Erjovina“. Ob 11. uri dospemo do
zadnje koče v „zgornji Krmi". Dva kmeta iz Sasp sta
lastnika njena. Voditelja skličeta pastirja (dva fanta
sta bila, eden 13, drugi 15 let star), ki nam napravita
ogenj na ognjišču; ali ker same jarce paseta, bilo ni
ne mleka ne kaj druzega; morali smo prigrizniti s seboj
prinešeno in oditi kmalu naprej.

— 56 —

Kmalu pridemo do velikega snega. Malo pod
sedlom potegne huda sapa in Lautirarjev klobuk sfrči
po snegu doli, da ga ni bilo več. Mož si je moral
zavezati v ruto glavo in brez klobuka koračiti na vrh
Triglava in nazaj do koče. Fanta sta ga v znožji snega
podnevi našla in ga mu dala nazaj grede.

Ob l.uri čez polnoči bili smo na sedlu, to je ondi,
kjer se srečajo popotniki iz Krme  in iz Bohinja; —
jako mrzla in huda sapa je vlekla. Poiščemo si zavetja
v globoki jami ter pevajoči počivamo; za malo časa
se vzdignemo spet in koračimo na „Konjsko planino"
in ob dveh smo dospeli k novi  koči.*) Mali
Triglav  je bil čist: ali okoli velikega so se vedno
kopičile megle. Lepega razgleda po takem ni bilo
pričakovati; ali „korajža velja", sklenili smo: naprej!

Po počitku ene ure se podamo na pot; pregazimo
dokaj se snegom napolnjenih jam, in grede kvišku
proti Vratam zapazimo izhajati solnce. Krasen pogled!
In zdajci smo prišli na Vrata.

Huda sapa je tu vlekla: plaid nam je vrlo dobro
stregel. Jeli smo plezati na mali Triglav in dospeli
ravno ob 4. uri zjutraj do „velike stene", ki je navadno
počivališče, predno se gre na ozko sedlo. Razgleda je
bilo zdaj kaj malo, samo v Bohinjsko dolino smo videli,
njeno ohribje pa je bilo megleno; na našo stran Bleško

*) To je koča, za katero je zbiral po trditvi Kadilnikovi
denar neki tamošnji kaplan, ter je tudi Kadilnik daroval zanjo
znatno svoto. Ta od domačinov zgrajena, jako primitivna stavba
se je kmalu razrušila; na njeno mesto je sezidalo leta 1877.
nemško planinsko društvo Marije Terezije kočo, ki je najstarejša
v Triglavskem pogorju. Op. ured.

- 57

jezero in dolino proti Šmarni gori, Grintovce pa so nam
že spet zakrivale megle. Na steni se še sedaj dobro
bere napis:

Slava kranjskemu Triglavu!

France Globočnik France Kadilnik

4 8 /e s - ^ 8 /e 6 *

Tu smo čakali svojih bolj počasnih tovarišev ter
se pomenkovali, ali gremo na čelo Triglava ali ne.
Zdajci pridrvi črni oblak na vrh Triglava in koj malo
zagrmi. Voditelj pravi, to bo slabo. Komaj pa izgovori
to, zabliska se, kar se more! Vsi plašni se podamo v
beg. Ali v istem trenutku zatuli veter; dež se ulije s
točo, in tako začno razsajati elementi, da smo mislili
da se bliža sodni dan. Kar tulilo je neprenehoma in
večkrat je bil vihar tako silen, da smo se morali uleči
na tla in držati za skale, da nas nevihta ni pometala
v brezdno. Po skalnatih žlebih je voda kakor v potocih
tekla, tako, da ko sem plezal znak doli, mi je voda
večkrat v zatilnik za obleko tekla, pri čevljih pa ven,
kakor da bi bila pod obleko cev napeljana. Enega
naših tovarišev je nepopisljiva nevihta tako zbegala in
omamila, da si ni več upal nog prestavljati in sta mu
oba vodnika morala pomagati. Srečno vendar smo
prišli vsi do koče nazaj.

Nevihta je ponehala, deževalo pa je še zmirom
malo. Ob 7. uri odrinemo naprej.

Po „Konjski planini" se je razvedrilo. Nabiraje si
očino zeljše (Edelvveiss) in drugih cvetlic gremo čez
sedlo in ob 9. uri pridemo do koče v »zgornji Krmi“.
Fanta sta na ognjišču že ogenj imela, in kar brž začnemo
nad njim sušiti svojo mokro obleko.

— 58 —

Zapustivši ga tedaj tam z vodnikom Francetom
Skomovcem odrinemo drugi doli ob 10. uri. Malo časa
smo hodili in jelo je spet grmeti in bliskati se. Toča
z dežjem razsaja spet tako strašno, da se spravimo
vedrit pod neko skalo; ali voda je jela ščurkoma po
skali teči, in ker ni varno bivati po hudem vremenu
pod skalo, skočimo na stezo in hitimo naprej.

Do niti premočeni smo prišli popoldne ob pol
tretji uri v Mojstrano  k Šmercu. Mati so v peč
priložili še ena polena in skrbeli za želodec, drugi pa
so nam postregli z obleko, da smo svojo dali sušiti,
ki se nam je do polsedme ure za odhod že precej
posušila.

Tako se nam je letos godilo potujočim na Triglav.
Ker ima vsaka stvar v življenju našem dve strani:
solnčnato in senčnato: zakaj neki bi krasni
Triglav ne imel tudi senčnate strani.

Oba vodnika kakor tudi gostilno pri Šmercu
vsem popotnikom priporočam zarad dobre in ne drage
postrežbe, kakor tudi zaradi prijaznosti cele rodbine
Šmerceve. Bog jo živi!

France Kadilnik.


*

Izlet na Učko.

(Monte Maggiore.)

Leta 1874.

D ne 25. aprila zvečer ob 6. uri so se odpeljali z
brzovlakom štirje prijatelji gora: profesor Tušek*),
Sernec, Kristan  in pisatelj teh vrstic do
Matulije. Razloček voziti se s kanalčkom (železničarji
imenujejo tako brzovlak) ali pa z navadnim vlakom
na Reko, je pač kakor noč in dan. Posebno počasi
vozi do prve štacije „Kullenberg“ (Kilovče), ker g. e
jako navzdol, potem gre malo hitreje do štacije „Trnovo“;
od „Kilovč“ do tukaj in še malo naprej je kraj lep
in rodoviten, ali naprej (Sapiane, Jordani do Matuglie),
sam bori Kras; prevozili smo pet tunelov, za katere

*) Ivan Tušek (1835—1877), rojen v Selcih pri Loki, pro¬
fesor naravoslovja v Ljubljani, kamor je došel iz Zagreba, slaven
slovenski znanstvenik in sotrudnik „Novic“. Znamenit je njegov
prevod Schodlerjeve „Knjige prirode 11 . V „Slov. Glasniku" (1860)
je tudi opisal potovanje okoli Triglava. Hodil je rad po planinah,
kjer je nabiral rastline. Bil je sovrstnik slavnega Frana Erjavca,
enega izmed najznamenitejših slovenskih potopiscev in turistov,
ki je opisoval naravo s posebno nežnostjo in ljubeznijo, ki je
lastna zlasti Maupassantu. Tudi profesor Fran Erjavec, ta verni
slikar narave, je bil Kadilnikov dober znanec in prijatelj, ki že
davno čaka, da se imenuje po njem kaka slovenska planinska
stavba. Opomba ured.

— 60  -

se je porabilo veliko veliko smodnika in je imela lopata
dosti opravila.

Četrt na polnoči stopili smo z voza v Matuliji,
prašaje poštarskega služabnika po stanovanji onega
trgovca, do katerega smo imeli priporočno pismo.
Izgovarja se, da je daleč, in kazaje nam neko pot,
nam reče, naj gremo zmirom „dritto, pridete šubit,
cesta velja".

Res gremo „dritto“, ali kmalo so bile tri ceste.
Katera je prava? Zagledamo kučo na strani, V prvem
nadstropji luč, trkali smo in trkali, ali odprlo se ni,
tedaj še „dritto“ naprej! Nek financar hiti za nami,
gotovo smo se mu zdeli sumljivi; vprašamo ga, ali je
ta cesta prava na Učko. „Bo že, ker pelje v Istrijo",
pravi, več pa nam ni vedel povedati, češ, da je sam
še neznan tukaj. Potem zažvižga na piščalko, in ko
se vsi nanj ozremo, nam pove, da smo na „konfini“
in da so njegovi pajdaši skriti v grmovji; ali so bili
ali ne, tega nistno izvedeli. Pokazal se nobeden ni.
Pridemo do lokande (krčme) in trkali smo. Po dolgem
nadlegovanji se okno odpre, ženski glas pravi: „Tu ni
nič“, pa še nekaj nerazumljivega žlobodra. Med tem
časom, ko smo stali pred lokando, gre memo pevajoča
druhal Čičev. Ko smo hoteli oditi naprej, se oglasi
tisti ženski glas rekoč: „Gospodi, idite nazaj, bomo
že dali vina; al mi imamo vino samo za dan.“ „To je
nam vse eno, ali ga imate za dan ali za noč, samo,
da ga dobimo."

Hišni gospodar Rafael Kundiči Mihotiči prinese
bokal hrvaškega vina in pa kruha na mizo. Najprvo
ga vprašamo: „Kaj pomeni vino za dan?" Odgovori
nam: „pri nas točimo samo po dnevi, ponoči je

— 61

nevarno, pridejo radi grdi ljudje v kučo, pijejo in nič
ne plačajo ali pa še kaj s seboj vzamejo."

Ob eni uri smo odrinili naprej; na levi strani
na lepem in visokem hribčku Veprinacu stoji cerkvica
sv. Marka, sem nosijo večidel Primorski svilorejci črvič-
kovo seme v dar, da bi jim ohranil Bog sviloprejke
zdrave. Cesta ob hribu je lepo izpeljana zmirom vkreber.
Do vrha je hoda, tri ure; zmirom je lep razgled na
morje in velikansko osvetljeno Reko in luči primorskih
svetilnikov. Slavčkov neštevilni broj nas je kratkočasil
vso pot.

Ob pol petih smo prišli do vasi Velike Učke,
ki šteje 18 hiš. Prva kuča je lokanda, na voglu njenem
je pošev nabita bukova veja poldrugi seženj dolga.
Približa se Čič sosed s prazno pipo v ustih ter prosi
duhana (tobaka), gosp. prof. Tušek mu da smodko. V
trenutku spusti lulo za srajco. Poprašamo ga, ali ima
oštir vina. „0, ima vina čuda!" „Pa kruha?" „lsto
tako! Čuda!" Oštir nam prinese na prosto bokal hrvata;
mi razložimo tudi svojo slanino in kruh ter zajutrkamo.
Čič tako požrešno gleda na vsak požirek, da tudi
njemu kaj damo.

Oštir Baričevič napravi se za voditelja in nosilca
tega, kar bomo še vzeli seboj. Med tem nam pravi
stari sosed marsikaj, na priliko, da imajo mnogo šume,
mnogo njiv, mnogo ovac (jaz sam imam 18 komadov)
in trideset živih voda. Ali božčeki imajo vsega malo,
samo kamenja imajo pa prav zares čuda-čuda, pa
s tem malim so zadovoljni. Na vsejani njivici se
je paslo mnogo golobov; na vprašanje: „Ali nimate
pušek?" odgovori nam: „Ha nimamo, naj živijo tudi
golobje."

— 62 —

Ob pol sedmih odrinemo na goro po kolovozni
poti; med potoma je nabral prof. Tušek polno torbico
rastlinstva samo takega, ki se nahaja tudi po naših
hribih. Iz kolovozne poti se gre na stezo in po tej
do sedla. Tukaj naprej precej napeto brez steza dospeli
smo ob 8. uri na vrh 4444 čevljev visoke Učke, katero
imenujejo kmetje tudi Monte major.

Najvišji vrhunec na jugu, kjer smo bili, je gol,
na severozapadni strani nižji in obraščen z grmovjem.
Za njimi se vrste gore Planik  (4008'), Sija  (3918'),
Orl jak (3486'), Žab ni k (3239'); na vzhodni strani je
Snežnik  (5530'), ki pa je bil s snegom pokrit.

Daljni hribje se niso videli zaradi dima v višavi,
a tudi po Dalmaciji se zaradi tega ni daleč videlo, a
lep razgled je z višave, doli ob primorji na vasi in
mesta od Lovrane, Opatije, Volovske do Reke in še
naprej, na morji otok Cres, Krk, Mali Lušin itd.

Na zapadno stran razširja se skalnata Istrija. Veči
del na holmcih so mesta in vasi, na pr. Pičan, Gradišče,
Labin, Matavun, Buzet, Buje itd.

Koj pod goro Učko je vas Mala Učka  s 27 hi¬
šami, tu tkejo znani rujavi čiški „loden“; malo spodaj
je Čepiško jezero,  od katerega naprej po hribih
so večidel posamezno naseljeni Ciribirci, sedaj že po
čiško odgojeni, a vendar govorijo med seboj še zmirom
neki romanski jezik. V predmorski Istriji prebiva največ
Čičev; za njimi so Čiribirci, potem Brkini, na krasu
Pivčani in zadnji Meniševci*), kakor jih ljudstvo imenuje.

Ob devetih se podamo nazaj in pod hribom nas
zapusti voditelj. Solnce je jelo jako pripekati, nebo

*) Meniševci so prebivalci vasi nad Cerknico (Begnje,
Bezuljak i. dr.) okoli menešijskih senožeti. Op. ured.

*■

— 63 -

se oblačiti, grom se zasliši, dež se ulije; kaj nam
storiti na cesti, na kateri tri ure hoda ni nobene hiše.
Druzega ne, kakor koračiti naprej. Čez uro, ko smo
že dosti premočeni, je dež prejenjal in solnce zasijalo;
prišli smo opoldne na Veprinac v lokando Antona
Hlanuta; zahtevamo bokal dobrega vina. Odgovarja se
nam od konca le po laško, da imajo dobro vino, črno
in belo, a belo posebno dobro in drago iz samega
čistega grozdja. Po takem morajo tam poznati vino
iz sadja in morebiti tudi še iz druzih mešarij.

Uro časa se tu mudimo, med tem se od zunaj
precej posušimo, znotraj pa dobro namočimo. Potem
gremo naravnost po slabi skalovni stezi na Opatijo**)
pri morji. Opatija je sicer majhen, a jako prijazen kraj,
kamor zahajajo Rečani popoldne, gostilnica štev. 100,
v katero smo tudi mi malo pokukali, je prav dobra,
pri morji „vila Scarpa“; sploh pa so skoro sami vrti
s trtami, smokvami, olivami, ograjenimi z grmovjem
samega lavorja.

V Volovsko, lepo majhno mestece, prišli smo ob
štirih popoldne in na pošti dobili voz; med tem časom
pa smo šli v kavarno na „črnega“, ki velja 8 kraje.,
odpeljali se do Preluke, najsevernejši zaliv Kvarner¬
skega morja, kjer so lani ujeli morskega volka; zdaj
so imeli ravno tudi mreže razprežene za lov na tonine.
Na vsakem koncu mrež je gotovo 20 sežnjev dolga v
morje viseča lestva, na vsaki lestvi človek sedeč na
straži, in kedar je videti dosti rib, da znamenje, da
se mreže skup zdrgnejo.

**) Kako zanimiv opis tedanje Opatije! Tedaj ni bilo
še nobene vile, nobenega letovišča. Bila je to čisto navadna
skromna vas. Op. ured.

— 64 —

Malo naprej odtod se pri cesti bolj pogostoma
nahajajo hiše do predmestja Reke, kamor smo se pri¬
peljali proti šestim zvečer in ostali v gostilnici „ala
stella d’ oro“.

Reka je lepo dolgo bolj ozko, na hrib naslonjeno
mesto ob morji; na koncu proti Dalmaciji se izliva
voda Reka, velika kakor Sava, v morje. Pivška in
hrvaška železnica ste jej podelili veliko večjo važnost.
Napisi vrh štacun, večidel imena slovenska in nemška,
so vsi laški. Na ulicah govori prosto ljudstvo hrvaško
in slovensko, gospoda laško, uradniki pa krožijo tudi
nemški. Nad mestom na skalah stoji frančiškanski
samostan Trsat.

Ladij je bilo kakih 50 do 80 v luki, samo 3 veče,
druge vse manjše.

Živi se dobro, ali bolj drago kakor v Ljubljani.

Proti večeru smo šli na „molo“, kjer se izprehaja
gospoda, najeli čoln in se vozili po morju: na neki
barki se je lepo slovensko prepevalo, kar nas je jako
veselilo. Kmalu pa se podamo v gostilnico nazaj k
večerji in počitku.

Ponedeljek zjutraj se podamo ob polpetih na
kolodvor, ali kaj vidimo? Nekaj, kar noben človek v
tem kraju ne razume, namreč magjarski napis nad
kolodvorom. To je pač žalostno; na Pivki „K ti 11 e n -
berg“  in v Reki magjarski napis.

Ob petih zjutraj se odpeljemo; kondukterji so
prijazni in postrežljivi, in tako se pripeljemo ob osmih
in 20 minut v Šentpeter. Tu smo morali čakati dve
uri na tržaški vlak in 26. aprila ob eni popoldne smo
zopet v Ljubljani. France Kadilnik.

CX2)

Pa le zopet na Triglavu!

Leta 1876. (?)

V  soboto, 28. avgusta dopoldne, smo se odpeljali
iz Ljubljane na Triglav: gospod Krajec, mladi
Skale*) in pa pisatelj teh vrstic. Ob poldveh
popoldne bili smo že v gostilni pri Šmercu v Mojstrani.
Kmalo se pripelje še pet družili gospodov iz Save in
Javornika v istem namenu.

Ob 4. uri smo odrinili vsi skupaj iz Mojstrane
in smo prišli ob pol 9. uri zvečer, oni pa eno uro
pozneje v zadnjo kočo na zgornji Krmi.

Ko vstanemo v nedeljo zjutraj ob poltreh, bilo
je prvo, da pogledamo nebo, kaj nam za danes obeta.
Zapazivši nebo čisto kot ribje oko, polno migljajočih
zvezdic, obrnem se ves vesel proti ovčarju ter mu
rečem, da je toliko lučic na čistem nebu menda dobro
znamenje lepega vremena; ali starček pomaje z glavo
ter pravi: „gospod, preveč jih je, dež bo.“

Ob treh smo jeli koračiti kviško, ali kmalu žalostno
zapazimo, da se meglice začenjajo nastavljati po nižjih
hribih. Nekako sicer omamljeni po tej prikazni, koračimo

*) Janez Krajec, tiskar v Novem mestu, je tudi popisal
v tistih letih Triglav. — Pavel Skale, klavnični oskrbnik in
veterinar v Ljubljani. Op. ured.

5

- 66  —

vendar pogumno naprej, in ob 5. uri smo dospeli do
zadnje podrte koče pod Triglavom. Mali in Veliki
Triglav  sta bila čista. Hajd prvo na Malega. In ura
je bila ravno šest, ko smo ga imeli pod seboj. Trebalo
nam je zdaj počitka.

Sicer je tudi z Malega že velikansk razgled;
čeravno nam je zakrivala megla celo južno in zahodno
stran, videli pa smo vendar Bohinjsko jezero, Šmarno
goro, Ljubljanski grad, Kamniške gore in bližnjo
Koroško. Na komando „hajd naprej na Velicega!" se
ustavljata dva od onih pet gospodov tako, da ju na
noben način nismo mogli pregovoriti z nami naprej
plezati; „na Malem vas počakamo", bil je njih odločen
odgovor. Nas drugih šest z voditeljem doseglo je srečno
vrhunec velikana ob 7. uri.

Mrzel veter je pihal, le 6 stopinj R gorkote je
bilo; plaidi so nam kaj dobro stregli. Počivaje tu, smo
brali imena v steklenici ter jim pridjali tudi svoje in
se napisali na pečine. Čakamo in čakamo poldrugo
uro, da bi sitna megla izginila, ali kaj se zgodi? Na
hip pridrvi tako gosta megla in nas objame tako, da
na pet korakov drug druzega še videli nismo. To nam
je bil nriglej, hitro pobrati kopita. In nemudoma se
poslovimo od Velikana. „Bog daj srečo Ercego-
vincem!"*) zavpijemo doli proti jugoslavenski zemlji,
in se spustimo nazaj; jaz jo vdarim prvi kot kažipot,
za menoj Skale, Krajec in neki ptujec; dva druga pa
je moral naš voditelj spremljevati čez strgane robove
skalovja, ker sta bila zelo obupana.

*) Iz tega je sklepati, da izvira to pismo iz 1. 1875. ali
1876, ko so se začele homatije na Balkanu. Op. ured.

*■

— 67 —

Srečno smo prišli vsi na Mali Triglav; tu se
nam pridružita tudi ona dva zaostala. Srečno pridemo
tudi doli z Malega in opoldne bili smo spet pri koči
na zgornji Krmi.  Od todi smo se ob 2. uri podali,
in ob 6. uri zvečer sedeli smo zopet v krčmi pri
Šmercu v Mojstrani.

Vodil nas je Klančnik,  katerega priporočamo
vsakemu kot prav zanesljivega voditelja.

Sedaj pa še nekaj!

Ker je plezanje na Mali Triglav, posebno pa še
čez prelaz po robu na Velikega Triglava šembrano
težavno, zato tudi veliko moških obiskovalcev ostane
na malem ali pa celo še pod Malim, pa dado listke,
da jih voditelj nese gori v steklenico. Tudi moj
današnji popis kaže, da dva gospoda nista imela
korajže, podati se na vrhunec. Tako ostajajajo „die
Triglavbesteiger“ večkrat na poli pota, njihova imena
pa romajo kviško. Zato se mi je lansko leto kaj
dvomljivo zdelo, ko je oznanila „Laibacherica“ štev. 209
svetu novico, da so pohodili 11. in 12. septembra neki
gospod, neka gospa in dve frajlici iz Ljubljane Triglav.
Zarad gospe in frajlic nismo mogli nič izvedeti, kako
in kaj, ker Gorenjec, ako da ženski besedo, ostane
mož beseda; ali zarad gospoda spremljevalca sem

izvedel, in to je prof. L., da on lansko leto, pa

tudi letos na vrhuncu Triglava ni bil, ako ni morebiti
nanj priplaval po kakem „luftbalonu“.

Fr. Kadilnik.

5 *


JNIa Qolico!

potopisne črtice iz Karavank.

Spisal dr. dos. G. Oblak.


*■

Na Golico!

N i je gore na Slovenskem, ki bi bila v zadnjem
desetletju toliko obiskovana, dejal bi, postala tako
popularna med našim turistovskim svetom, —
kakor je Golica, ta lepi zeleni vrh v gorenjem delu
naših slikovitih, ostro v obzorje zarisanih Karavank.

Ako se ozreš s kterekoli razgledne točke v ljub¬
ljanski okolici proti gorenjski strani, proti mogočnemu
gospodarju Karavank, staremu Stolu, opaziš zahodno
od njega globoko zarezo, — to je useda proti sedlu
Kočna. Takoj na drugi strani te zareze pa se polagoma
vzdiguje raztegnjena zelena planina precej karakteri¬
stične oblike z lahno usedo v sredi, tako da je videti
dva položna raztegnjena vrhova brez vidne razlike v
višini, dasi je višji oni drugi, pomaknjen tja proti ska-
loviti Kepi (Mittagskogel), ki kot zadnja mogočna straža
koroško-kranjska kipi v nebo v najgornjem delu Savske
doline. To je Golica, zelena soseda sivega Stola. Dočim
pokriva še v pozni pomladi teme poglavarja Karavank
sneg, odseva že svetlo zelenje z Goličinega hrbta daleč
naokrog. Na njeni najvišji točki pa stoji dalekovidna
najnovejša stavba neumorno delujočega slovenskega
planinskega društva — koča, imenovana na čast sta¬
rosti slovenskih planincev Francetu Kadilniku. Že z
vrha Sv. Jošta ali tudi Lubnika nad Škofjo Loko opaziš
jo lahko s prostim očesom.

— 12  —

Nasproti Golici, Stolu in Kepi pa se vzdiguje v
kotu, ki ga tvorita Sava Dolinka in Sava Bohinjka
»hči kraljeva«, ono mogočno vrhovje z ledenimi oklepi,
po katerih se radostno ozira oko in hrepeni srce vsa¬
kega prijatelja slovenske zemlje; saj sredi teh mogočnih
orjakov kraljuje »snežnikov kranjskih sivi poglavar«
v vsem svojem blesku, veličastno-ponosno zroč na
svoje podložne vazale in v globoke, deloma v zelenje
odete doline, ki se vlečejo daleč v osrčje Triglavskega
pogorja. V tej okolici se vzdiguje v oni slikoviti vrsti
karavanskih vrhov, od katerih je vsak zase krepka
individualnost, nekako ponižno v nebo v zelenje odeta
planina, prelepa Golica.

Menda ga ni turista, ki ne bi polezel vsako po¬
mlad in poletje vsaj enkrat na te vedre trate, čez katere
razgrne vsako leto Flora svoj najbujnejši plašč, si natrgal
šopek narcis in murk ter ga ponesel doli v dimasti
kraj tovarn in cvetoče industrije, ležeč v ozki Savski
dolini — v prijazne Jesenice.

Skoro potem ko se zoži dolina Save Dolinke,
ležita dva kraja tvornic kranjske industrijske družbe
blizu drug poleg drugega, katerih hiše se približujejo
vedno bolj, tako da nastane skoro eno samo lepo
cvetoče industrijsko mesto; in ne daleč od teh dveh
krajev doli blizu od vhoda v gorenjo Savsko dolino
se kadijo zopet dimniki tvornic na Javorniku.

Javornik, Sava, Jesenice — kako mirno življenje
se je živelo svoj čas tu! A zdaj so postale važne po¬
stojanke političnega, narodnostnega boja. Dal Bog, da
bi izšli zmagonosno iz njega, ter se dala veljava do¬
mačemu življu!

- 73  —

Ako se pripelješ z železnico v Jesenice, pustivši
za seboj od krasnega venca gora obdano radovljiško
ravan, v to ozko dolino, zastraženo od obeh strani od
temno obraslega sredogorja, izginejo ti izpred oči drug
za drugim vrhovi Karavank in Julijskih alp, ki se skri¬
vajo za Možakljo in Repikovcem na eni, oziroma za
Mirco i. dr. na drugi strani. Nekam tesna ti postane
vsa okolica. Kar ne zdrži te v tem kraju delavskih
domov, v tem nemirnem ozračju, nasičenem od dima
in prahu. Ven moraš iz tega tesnega dola, z neodoljivo
silo te žene potreba, da se povzpneš na en ali drugi
rob nad dolino. Čez Možakljo dospeš zopet v dolino,
ki se poteguje vsporedno s Savsko proti gornji Radovini
ter podaljšuje pravokotno v Krmo, segajočo prav v
osrčje Triglavovo. Romantična je ta dolina, toda Jese¬
nice niso postojanka za njo in triglavske turiste. Odtu
vabijo pota le severno v vrhove Karavank ob gozdnati
Mirci proti Planini, Golici, Rovščici, Babi i. dr.

Krasna cesta, ki jo je izvršil posestnik rudnikov in
tvornic na Savi Viktor Ruard, vodi v znano gorsko vas
Planino, pomaknjeno k nogam v zelenje odete Golice.
Visoko nad bregom Jeseniškega potoka, ki žene v grapi
nekaj žag, izpeljana je ta cesta mimo znanega kameno-
loma. Skoro nas privede na rob, kjer se svet zravni,
in se ti hodečemu mimo malega sela Prihodi odpre
najpreje mičen pogled na gorsko vas Plavški Rovt in
zeleno kupolo Rovščice, pravzaprav Hruški vrh; po
kratkem ovinku pa se pokaže položno pobočje prijazne
Golice, — istega značaja kakor njena nekoliko nižja
bližnja soseda Hruški vrh in Klek. Iznad Možaklje in
gorovja onstran Savske doline se začno kazati goro-
stasne postave Julijskih alp, in ko smo v dobri uri v

74 —

planinski vasi Planini, ki leži 950 m  nad morjem, nas
pozdravlja iz ozadja častitljiva glava otca Triglava v
vsem svojem veličanstvu. Na desno v bregu se zasmeje
k nam lična vila dr. Gregoriča, oziraje se doli na sveže
trate in vas Planino, ki nam podaja s svojo ljubko
okolico sliko prave planinske idile. Vse okoli nas je
tako bujno zeleno in vabljivo, da bi ostali tu dneve
in tedne in ne moremo si kaj, da ne bi stopili v
slavnoznano Kopišarjevo gostilno ter se pomudili
nekoliko časa v tej planinski vasi, ki bi se po vsej
pravici lahko imenovala tudi Razingerjeva vas; — tu
se namreč piše baje vsaka druga oseba Razinger.
Pravijo jim pa tudi Rovtarji.

Tu se družita Črni in Beli potok v Jeseniški
potok. Prvi prihaja od železnih rudokopov izpod sedla
Kočne, drugi pa izpod sedla Jeklja med Golico in
sosednim vrhom Klekom. Ob obeh vodi pot v goro
proti cilju, toda ob Belem potoku postane steza
slaba, in le redki so turisti, ki bi tod lezli proti
vrhu Golice.

Kdor pa hoče naravnost na Hruški vrh ali Klek,
ta se loči od ceste na levo še pred vasjo Planino
skoro potem, ko je po Ruardovi cesti dospel na ravni
svet pod Mirco, ter jo mahne čez Jeseniški potok na
nasprotni breg. Pot na Hruški vrh je sicer prav mična
in tudi zaznamenovana, toda tudi z vrha Golice je
izpeljana lepa steza na Klek in Hruški vrh čez Jekelj
zato mislim, da zlasti zdaj, ko stoji vrhu Golice Kadil-
nikova koča z vsem komfortom, ne kaže hoditi tod
gori. Pač pa je priporočati to pot za povratek, ako
hočeš na vsak način na Jesenice nazaj, in ne naprej
na Babo ali mimo nje na Dovje.

75  —

Iz Planine uberemo ono lepo vozno pot ob levem
bregu Črnega potoka, ki se kmalu uje v globoko grapo,
v severni smeii proti sedlu Kočni; lepo izpeljana »Pod
steno«-, obdana od senčnatega drevja, privede v dobri
četrt ure h »Karlovemu rovu«, ki je zdaj zapuščen.
Kopali so tod rudo, sestavljeno iz žveplenatega svinca,
železnega kalovca, cinkovega bleščenca in realgarja;
rudo žgo v tamošnjih žgalnicah in jo prevažajo v Savske
in Javorniške plavže.

Pri Karlovem rovu se ločita dve jako znani poti
na Golico: eno je zaznamenovalo nemško-avstrijsko
planinsko društvo, drugo pa slovensko planinsko dru¬
štvo že pred leti; zato se ena imenuje »nemška«, druga
»slovenska« pot. To nazivanje se je udomačilo ne le
med turisti nego tudi med domačini. Ker je to imeno¬
vanje prišlo že v navado in se nekako za vedno udo¬
mačilo, se hočemo držati tudi mi tega razlikovanja.
Zanimivo — kaj ne?

Nemška pot krene pri Karlovem rovu na levo
čez Črni potok strmo v breg in vodi naravnost na rob
k raztegnjenim Goličinim pašnikom, kjer stoji koča
»Deutsch. u. Osterr. Alpenverein«-a, — nekako v sredo
Goličinega masiva, slovenska pa vodi še dalje zložno
ob Črnem potoku tja do Reichenberga ter pripelje ko-
nečno na skrajni vzhodni rob Goličinega grebena.

Nemška pot je strmeja; sicer je lepo izpeljana
skozi gozd po stranskem, proti jugu se odcepljajočem
ozkem gorskem hrbtu in čez mali gorski travnik sredi
gozdov. Tudi krajša je. Vender je razlika v porabi
časa malenkostna, — največ pol ure — in ne pride
v poštev. Druga pot („slovenska“) proti Kočni je zlož-
nejša in raznoličnejša, zato jo je priporočati zlasti za

— 76 —

hojo v goro. Poleg tega pa je prva pot ob dežju
tako blatna, da je skoro nerabna. Sicer pa, — kakor
ti drago!

Mi pustimo raje nemško pot na strani ter jo
mahnemo po lepi vozni poti od Karlovega rova proti
Kočni. Mimo dveh rovov dospemo v kratkem času
do Reichenberga, to je do gorenjih Savskih jam z rud¬
niškim poslopjem in žgalnico, kjer se lepa cesta neha.

Od tu krenemo na gozdno stezo in po njej do¬
spemo na mali planinski pašnik s planšarsko kočo,
na takozvano Molzišče; tu se ločita poti na Golico
in na sedlo Kočno. Zavijemo na levo čez pašnik v
gozd. Mika nas sicer, muditi se dlje časa v tej sveži
okolici na Molzišču ter uživati razgled na bližnje vrhove
in nazaj doli proti Planini, toda glejmo raje, da pri¬
demo skoro v tiste lepe senčnate bukove gozde. Skozi
nje nas privede pot na vzhodni Goličin greben, ki
doseže v Suhi svoj višek (1650 m).  Mahoma se ti
odpre, dospevšemu na rob, prvi očarujoči pogled na
najlepši del Koroške, prelepo Rožno dolino in del
Vrbskega jezera, dočim te pozdravljajo s Kranjskega
malodane vsi gorenjski gorski korenjaki, ki so pogle¬
dali izza zelenega predgorja. Že tu je razgled tako
krasen, da bi najraje ostali tu in uživali. Toda naša
pot gre višje. Jako vabljiva je pot kar po grebenu
(čez Suho), s katerega bi ves čas zrli na naš lepi
Korotan; je sicer nekoliko steze po njem, ali te poti
z ozirom na neravni greben, ki ima sicer složne usede,
ni svetovati zlasti ob severnih vetrovih.

Zato si bo večina turistov izvolila stezo ob južnem
pobočju ravno nad robom gozdov. Tu se začne še le
pravo kraljestvo planinske flore, po ktereni posebno

*

77 —

slovi Golica; saj je ona v Karavankah to, kar je v
botaničnem oziru Črna prst v Julijskih alpah. Sicer
ima prijatelj cvetlic dosti opravila in razvedrila že
prav od početka pola na Golico okoli Planine, ali tu
na pobočju je pravi planinski vrt, in ta vrt je obsežen;
kajti Golica je jako raztegnjena. Celo južno pobočje
je en sam velikansk planinski travnik: Junija meseca pa
ti nudijo ti travniki izvanredno nežno in ljubko sliko:
na milijone narcis ti vzcvete tedaj, in zdi se ti, kakor
da je zapal po Golici sneg. Za belo narciso pa pride
skoro ponižna, duhteča, črnokrila murka, in nič manj
kakor radi narcis slavi se Golica od prijateljev cvetlic
in narave sploh tudi radi murk. Ta krasna flora je
pač že marsikoga zapeljala, da ni prišel ob določenem
času na vrh ali pa tudi z vrha. Kar ločiti se ne moreš
iz tega raja; pa bi moral biti tudi barbar, ako bi te nič
ne zanimala ta raznobarvna množica in bi si ne na¬
trgal malega šopka.

Složno ob pobočju, skoro po ravnem nas pripelje
steza do turistovske koče, ki jo je postavilo in otvorilo
nemško planinsko društvo leta 1892. To je »Golica-
htitte«, ki leži 1582 m  nad morjem na malem izrastku
nekako v sredi pobočja Goličinega, pol ure pod glavnim
sedlom, do kterega je nadelana steza v serpentinah.
Ravno ta zadnja pot je najtežavnejša, — ako sploh
smemo govoriti o kakih težavah pri partiji na Golico.

Lepo sicer leži »Golicahiitte« na onem skalnatem
nosu, in lep je z nje pogled doli v dolino proti Planini
Jesenicam ter na Triglavsko pogorje; toda do vrha
Golice (1836 m) je od nje še okoli 250/« višine, in
skoro eno uro hoda. Tam pa vabi z vedre višave pri¬
jazna Kadilnikova koča! Morda se pojavijo proti novi

— 78

stavbi na Golici v gotovih krogih in glasilih zlobni
napadi, posebno se bo očitalo, da je nova koča le
konkurenčna koča proti nemški „Golica-Hutte“, — a
tako očitanje je takoj zavrniti, kajti pravi prostor za
Goliško kočo je le na vrhu Golice, dočim je niže ne¬
potrebna; nemška koča leži prenizko in vlada med
obema kočama približno isto razmerje kakor med
Deschmanovo kočo pod Triglavom in Triglavsko kočo
na Kredarici. Zato hajdi brzo na vrh!

Do vrha, ki je pomaknjen od nas proti zahodu,
prideš od „Golicahutte“ tudi v diagonali ob pobočju,
toda steze tod ni nadelane, ter je zato hoja težavnejša.
Mi pa krenemo na serpentine, ki nas privedejo gori
na glavno usedo. Dospevšim na sedlo se razgrne pod
nami Koroška, na katero stran je Golica kakor vse
sosedne Karavanke strmo, skoro navpično na nekterih
krajih odsekana; ta koroška stran gore je ponekod
interesantno razrita.

Od sedla vodi lepa in varna steza ves čas po
robu do najvišje točke. Očarani od razgleda na obe
strani skoro ne opazimo, kdaj se postavi pred nas
lična stavba: Kadilnikova koča, ki kraljuje zdaj kot
prva slovenska planinska koča na vrhuncu, — odprta
in dobro došla vsem, ki so „dobre volje". Zadovoljno
in veselega srca raztegnemo po skoro štiriurni hoji iz
Jesenic v koči svoje trudne ude in skoro se čutimo
kakor doma . ..

Potem pa je prva stvar, da premotrimo toliko
slavljeni razgled. Da, ta krasni razgled, ta velikanski
okvir, ki oklepa toliko raznobojnih slik, na eni strani
malodane celo Koroško z njenimi slavnimi jezeri, na
drugi pa našo ljubljeno Kranjsko z vsemi raznolikimi

p

— 79  —

vrhovi, — od najdivjejših sten in grebenov naših gorskih
orjakov doli do ljubkega gričevja vinorodne Dolenjske
in temnega, gozdnatega predkraškega gorovja, izza
kterega gledajo stari goli čuvaji Notranjske s sivih
kraških pleš ... Oko nam bega okoli na vse strani ter
išče najbolj znanih, najmarkatnejših točk, da se orijen-
tira. Ustavi se nam predvsem ob častiti glavi otca
Triglava, ki se nam nikjer ne predočuje tako krasno
v vsem svojem divjem veličanstvu, obdan od mogočnih
svojih vazalov, kakor z Golice. Ves zamaknjen zreš
vanj, in oko ti je kakor prikovano nanj in v te globoke
doline, ki segajo v njegovo osrčje: Krmo, Kot in Vrata;
— dobro in jasno jih razločujemo po njihovih sencah.
In od Triglava na desno in levo cela ta falanga vrhov
Julijskih alp — kdo bi jih našteval! Naši stari znanci
so: Rjovina, Razor, Cmir, Mangart, oba Špika i. dr.
Čez Pokluko in zelene planine okoli Bleda nam vzplava
pogled na ono lepo, sicer ne posebno slikovito vrsto
Julijskih alp, spajajočih se v malo značilen gorski
greben. V njem opazimo našo ljubo znanko Črno
prst sredi drugih bolj in manj znanih vršičev. V zelenem
kotlu pred temno Jelovco pa se blesti liki smaragd,
vkovan v krilo prirodino, — precejšnji del Bleškega
jezera, ki poveličuje krasoto cele okolice ter ji daje
prijetno raznoličnost. Od Radovljiške ravnine, v kteri
vidimo posejana vsa ta znana nam gorenjska sela,
zasleduje naše oko tek Save tja doli proti Kranju in
Ljubljani ter se ustavi ob ljubih znancih Sv. Joštu,
Šmarjetni gori in Šmarni gori; pozdravlja nam vse te
neštete, tolikrat omenjene vrhove okoli Lubnika in
Blegoša, in krasne Polhograške dolomite, — sliko, ki
smo jo že toli in tolikrat zrli z raznih vrhov, vendar

— 80 —

pa vedno lepa in zanimiva. Onkraj Ljubljane in slavnega
„morosta“ gleda k nam temni Krim s svojimi gozdnatimi
sosedi; izza njih pa kaže svojo belo, aristokratsko glavo
kralj Notranjske — impozantni Snežnik. V Trnovskem
lesu in Hrušici, ki se vzdigujeta v nejasni daljavi na
kraškem svetu Notranjskem, pa komaj lahko izpoznate
znamenitejše vrhove.

Prelep pa je pogled na to lepo vrsto straž koroško-
kranjskih — slikovitih Karavank s tistimi značilnimi
obrisi in čudovitimi liki, ki so lastni le njim, in tirolskim
Dolomitom. Predvsem se poklonimo njihovemu gospo¬
darju, našemu sosedu onstran sedla Kočne, mogočnemu
Stolu, na kterem je, dejal bi, tekla zibel našega planinstva.
Za njim doli proti jugovzhodu zreš v neredu postav¬
ljene kakor mogočne kulise vse one znane vrhove —
Begunjšico, Zelenico, Košuto, Storžič, Grintavec, Kočno
i. dr. Vsa ta sicer kakor v nepretrgani vrsti vidna armada
je videti od tu presekana od neštetih used in dolin.
Vse te gore pa kažejo svoja razrita in strma pobočja
proti koroški strani, in vse se nam očitujejo v dokaj
izpremenjenih podobah, — še vse bolj divje in fantastične,
nego smo jih navajeni gledati z ravnine na kranjski strani.

Zahodno od nas onstran globoke zareze, — Jeklje-
vega sedla, nas pozdravljajo naši bližnji sosedi: zeleni
Klek, (1754 m),  položni Hruški vrh (1776 m)  in karak¬
teristična Baba, (1894 m),  izza katere se kaže divji
Greben (1974 m)  in krasna podoba skalovite Kepe
(Jepe, 2144 m). —

Zanimivejši in vabljivejši pa je za nas venderle
pogled na koroško stran, in baš ta razgled je, po
kterem je zaslovela širom sveta Golica. Težko pa je
pravzaprav dati eni ali drugi strani prednost. Na kranjski

*

— 81  —

strani nam veže oko in srce krasota in veličastnost
Triglavskega pogorja, ki se menda od nikoder tako
lepo ne očituje kakor z Golice, Koroška nas pa osvaja
in omamlja na drugi strani s svojimi bajnimi jezeri
in s svojo divno Rožno dolino ... V mogočnem
pasu se vije pod nami rjava Drava, ki se druži pod
Beljakom s svojo sestro Žilo. Tudi njenemu teku kakor
svetlo zeleni Savi sledimo tja doli po bujni Rožni
dolini, v kteri vidimo raztresena lepa slovenska sela

— daleč daleč proti vzhodu, dokler se nam ne izgubi
pogled v nejasni, dimasti daljavi, v kteri komaj, komaj
opazimo konture koroško-štajerskega obmejnega go¬
rovja okoli bisera Korotanskega, — lavantinske doline

— na eni strani Sinjo planino (Sanalpe), na drugi
Golovec (Koralpe), in južno od njega štajersko Pohorje.
Pa pustimo rjavo Dravo in pestro njeno obrežje in se
ozrimo na sever, kjer „molče nas zro orjaki v led
zaviti", tja, kjer nam zapirajo horizont gorostasne Ture!
Ne bom našteval vseh posameznih vrhuncev, ki jih
vidiš v tej mogočni verigi na meji koroško-solnograški,
omenjam naj le Sonnblick, Hafnereck, Ankogel v vzhodni
panogi, in v led vkovana vrhova: Veliki Klek ter Veliki
Venediger proti zahodu. Ob jasnem vremenu pa nas
pozdravljata čez vrhove Nizkih in Radstattskih Tur iz
ozadja stari, veličastni Dachstein iz bajnega Salckamer-
guta in zahodno od njega Veliki Pyrgas. — Izza Karnskih
alp ob meji koroško-italijanski strmijo v nebo čudoviti
liki slavnih tirolskih Dolomitov, kterih pa seveda zastonj
iščeš, kadar je megleno ozračje. —

Velikansk je okvir razgleda, ki se razgrinja pred
teboj; preveč je za enkrat, in besede so preslabe, da
bi mogle izraziti krasoto tega velikanskega prirodnega

6

— 82  —

prizora, ki ti ga ne more reproducirati noben umetnik.
Koliko raznobojnih pokrajinskih slik, koliko markantnih
točk v tem orjaškem gorskem vencu!

Vendar pa nam oko nehote zopet in zopet uhaja
od vrhov doli v Rožno dolino, v okolico lepo vidnega
Celovca, na bregove temno zelenega jezera, v podnožje
očeta Dobrača, kjer se beli Beljak z vitkim stolpom
starodavne cerkve, in v čigar bližini blesti v podnožju
odrastkov krasne Kepe svetlozeleno jezero Blaško izvan-
redne miline in ljubkosti.

Da, jezera so tisti oživljajoči nebeški kras prirode,
ki bi bila brez njih kakor slika brez okvira, bitje brez
očij ...

Zato je umevno, da so središče našega opazo¬
vanja in motrenja na vrhu Golice ta krasna jezera,
predvsem pa to dolgo, čudovito krasno Vrbsko jezero,
po kterem iščemo ladje in parnike; in v istini jih
lahko opaziš s prostim očesom. In kako ljubko se
blesti v mali razdalji od velikanskega Vrbskega jezera
severno od njega med zelenim gričevjem drugo jezerce
kakor svetlo očesce!

Štiri jezera se nam smehljajo nasproti, ko stojimo
na vrhu Golice. — Kolikorkrat jih zrem doli z zelene
Golice, prihaja mi v spomin slavni Schafberg v Salc-
kamergutu. Da, in lahko trdim, — si licet parva com-
ponere magnis —: Kar je Schafberg s svojim krasnim
planinskim hotelom sredi gorenje avstrijskih jezer za
Salckamergut, to je Golica s svojo skromno, prijazno
Kadilnikovo kočo za nas . . . Celo isti pokrajinski
značaj in milieu leži v obeh teh gorah, isto odsekano
raztegnjeno pobočje proti severni strani, skoro ista
višina in ista lahkota, s ktero dospeš na oba ta zname-

*>

— 83  —

nita vrhova! Pa tudi razgled na Dachstein s Schafberga
sili me v to primero z Golico, za ktero je v tem pogledu
isto — Triglav v njegovem veličastvu .. .

In ne po krivici se čuje nazivati Golico tudi »slo¬
venski Rigi«. Vsi vemo, kaj je Rigi sredi švicarskih
jezer; in ako nazivajo Schafberg v Salckammergutu
tudi gorejeavstrijski Rigi, smemo, z ozirom na naše
razmere nazivati Golico naš „slovenski Rigi“ . . .

Gotovo je, da je Golica ena najznamenitejših
razglednih točk na Slovenskem. Glede na mali trud,
ki ga zahteva izlet na njen primeroma nizki vrh, je
Golica poleg notranjskega Snežnika in Triglava „naj-
hvaležnejša" gora, kar jih imamo, pa tudi edini vrh,
ki ima podlago za velik planinski hotel ... Koliko
razlike je v porabi časa in napornosti ture med Golico
in drugimi dosti višjimi vrhovi Karavank, toda kar se
tiče razgleda, je ni nobene. Smelo trdim, da z nobenega
karavanskega vrha ne pregledaš tako lepo koroške
dežele kakor ravno z Golice.

$

* ❖

Z vrha Golice so ti odprta in te vabijo pota na
vse strani. Večina bo krenila zopet nazaj v Planino;
toda vračati se po isti poti na isto stran je zoper načelo
pravih turistov, ki želijo vedno izpremembe in novih
prizorov. In tem je zlasti priporočati pot po grebenu
na Jekljevo sedlo, ki loči Golico od Kleka in je zvezano
tudi z nemško kočo po lepi stezi ob južnem pobočju
Goličinem. Mi pa se spustimo z vrha tik ob robu, s
katerega se nam še vedno kakor z vrha Golice odpira
prelep razgled na obe strani, doli na imenovano sedlo.

— 84 —

Pol urice — in na njem smo. Zdaj pa treba zopet lesti
nekaj časa navzgor ob Klekovem pobočju. Steza ne
gre do vrha, nego vodi ob južnem pobočju Klekovem
na drugo gorsko sedlo, imenovano Rovščica (1595 m),
napačno tudi Rožica, kakor se bere v zemljevidih. Ime
namreč prihaja od rudnih rovov, ki se nahajajo v
obližju. Nekteri nazivajo tudi sosedni vrh zahodno od
Kleka „Rožico“, — pravilno pa se imenuje Hruški
vrh (1776 m).  — V masivu med Hruškitn vrhom in
Rovščico je prevrtan karavanski predor.

Kaj mikaven pogled se nam med potom odpre
nazaj na Golico in obe koči, ki prijazno zreta v svet,
ena s pobočja, druga pa z vrha. Kar nič ne kazita celotne
slike — nasprotno, Golica celo pridobi po obeh kočah
na mičnosti. Odtu šele pravzaprav vidimo precejšnjo
razdaljo med obema kočama, in vemo ceniti izbornost
lege Kadilnikove koče. — V eni uri smo na sedlu
Rovščice (1595 m).  Tu se ločita dva pota: eden vodi
ob južnem pobočju Hruškega vrha doli na Ravne ter
te privede čez rovtarske pašnike v dobri poldrugi uri
na Dovje, drugi pa krene s sedla na Hruški vrh in te
pripelje z njega do pod lepega vrha Babe (1894 m),
ki se prav impozantno postavi pred naše oči. Naša
turistična žila nam ne da, da ne bi od sedla Rovščice
polezli na Hruški vrh. Zato pustimo prvi pot na strani,
pa jo mahnimo v goro! Pol urice žrtvujemo, in zopet
se nam otvori prelep razgled s Hruškega vrha, ki se
kosa z onim z Golice. Novega ne vidimo z njega razen
bližnje okolice nič; zlasti je lep pogled na mela Klekova
in silno razrito njegovo pobočje proti koroški strani.
Pogled na Triglav pa se nam zdi še lepši nego z
Golice, zlasti pa na Vrata in na Aljažev dom konec Vrat.

— 85

Od Hruškega vrha je nadelana steza ob peščenem
in razritem gorskem pobočju proti severnemu vrhu
visoke Babe. Skoro smo zopet na razpotju pod vrhom
Babinim. Krasen pogled se nam odpre na divji Greben
(1874/7/, Hiihnerkogel) in zahodno od njega na sivo
glavo Kepe (2144 m).  Romantika, razlita v tem zani¬
mivem najzahodnejšem predelu Karavank, nas vabi, da
krenemo po interesantno izpeljani stezi čez Babo ozi-
^roma pod njenim vrhom na sedlo Mlinca, ki veže
Greben in Babo; a kdor hoče o pravem času na vlak
v Dovje, udari jo izpod Babe čez planinske pašnike
in gozdove v grapo potoka Mlince, — v dobri uri si
pa v Dovjem. Pot je zaznamenovana.

Pasijoniranega turista bo težko spraviti v Dovje,
ako je došel že dopod Babinega vrha. Pot je postala
zanj šele prav zdaj najbolj mikavna, ko opazi z dalje,
kako traverzira interesantna steza južna mela Grebe-
tiova in se vije okoli ostrih njegovih robov. Nič ga
ne zadrži, da ne bi ubral te še tri ure trajajoče poti
ha Kepo. Do sedla Mlince ni posebno daleč, a dolga
je pot dalje mimo Grebena v velikem loku do Škrbine.
Daši je pot ves čas zaznamovana in nadelana, vendar
je stopati na nekterih krajih oprezno, da ti ne izpod-
leti in ne treščiš v stranske grape. Na vrhu Kepe pa
si odškodovan obilo za svoj trud. Pogled na Blaško
jezero je vreden, da poležeš na skalovito Kepo, ki je
eden najinteresantnejših vrhov v Karavankah.

Z vrha Kepe je zaznamenovana pot na koroško
stran v Lače k Blaškemu jezeru (4 ] / 2  ure) in na Kranjsko
čez planino Jepco v dolino Belce, skozi ktero drži
vozna pot na cesto v Savski dolini in naprej v Dovje;
med potjo se lahko okrepčaš v „Berthahutte“, ktero

— 86  —

je zgradila Beljaška sekcija „D. u. O. Alpenvereina"
okoli 1.1883. Z Dovja pa do vrha Kepe je štiri ure hoda.

*

* *

Zveza od Golice pa do Kepe je že dolgo znana
in od turistov priznana krasna visoko-gorska partija,
a v zadnjem času je „Slovensko planinsko društvo"
z markacijo pota opozorilo in otvorilo tudi drugo pre¬
lepo zvezo na nasprotno stran od Golice: čez Kočno
in Belščico na Stol (2239 m),  čigar siva glava se skriva
za zeleno Belščico. Nam že znana steza drži od Ka-
dilnikove koče nazaj proti Suhi mimo nemške koče
ali tudi nad njo po grebenu na sedlo Kočno, čez
ktero vodi vozna pot iz Planine oziroma Jesenic v
Podgorje (Maria-Elend) v Rožni dolini.

Onstran sedla se vzdiguje deloma porasteni vrh
istega imena (1946 m); ob njegovem južnem pobočju
pripelje te položna steza deloma med gozdovi na
senožeti do sedla, ki veže romantični, gozdnati Medji
dol s Koroško; najbližji koroški vasi sta Novi in Stari
Sv. Mihael.

Pred nami zazeva velika gorska kotanja, katero
moramo ali obiti ali pa se spustiti vanjo, da potem
iz nje zopet zlezemo na pobočje raztegnjene Belščice,
ki doseže v vrhu Vajnaš (2103 m)  svoj višek. Prišli
smo v kraljestvo pečnic (Edelvveiss) in to dela partijo
z Golice na Stol posebno vabljivo. Prijetno je poto¬
vanje ob južnem pobočju Belščice, s katerega se nam
odpre prekrasen razgled zlasti na okolico okoli Bleda,
— „podobo raja"; oko pa nam lahko tudi prosto
vzplava daleč naokrog po Kranjski deželi, katere vidimo
odtod še več nego z Golice. Čas nam brzo poteka,

— 87 -

in še sami ne vemo, kako smo prišli do one skalovite,
melovite grape med Malim (2187 m)  in Velikim Stolom
(2239 m).  Tod je še najneprijetnejša pot. A skoro so
premagane malenkostne težave, in pod vrhom smo,
— na mestu, ki je osigurano za stavbo slovenske
planinske koče. Razgled s Stola na Koroško nam razen
bližnje okolice, — zlasti divjih prepadov njegovih in so¬
sednih gora (Begunjščice 2063 m,  Zelenice 2179 m  i. dr.)
proti koroški strani ter lepe slike romantične doline
med Zelenico in Begunjšico, — ne podaja nič novega
in posebnega, a razgled na Kranjsko stran presega
gotovo onega z Golice. Ne bom popisoval tega raz¬
gleda; prevečkrat se nam je že razgrinjala ta krasna
slika slovenske domovine pred našimi strmečimi očmi
z drugih vrhov. Neštetokrat smo že zrli vse te nebo¬
tične vrhove, te pestre doline in bujne ravnine, ta
mična bela sela, raztresena v njih, — to znano čaro-
krasno sliko rodne zemlje naše, a vender vedno zanimivo,
da se je ne moreš nikdar in nikdar nagledati. Po
peturni hoji se nam dobro prileže kratek počitek na
vrhu Stolovem, toda skoro bo misliti na odhod. Pot
doli do postaje Žirovnice je še tri ure dolga, dirjati
pa se nam pač ne ljubi več.

Prišedši na znano lepo Žirovniško planino pod
vrhom Stola, kjer se pričenja gozd, napijemo se v
planšarski koči svežega mleka in niti na misel nam ne
pride, kreniti na desno vstran od našega pota ležečo
planinsko kočo, imenovano po slavnem našem Val¬
vazorju, ki bi pač zaslužil, da se imenuje po njem
znamenitejša koča, nego je ta.

Lepa vozna cesta, po kateri so svoj čas vozili
rudo iz rudnikov, nahajajočih se v obližju Žirovniške

— 88  —

planine, — nas privede približno v eni uri v Žirovnico,
ki leži že v lepi radovljiški ravnini nekako ob vhodu
v gorenjo Savsko dolino.

Ondi počakamo večernega vlaka in z najlepšimi
spomini oddrdramo v noč, — proti beli majki Ljubljani.

* *

*

Tretja zveza z Golico pa je od srede grebena
naravnost po strmem severnem pobočju doli v Rožno
dolino; tudi tod je v najnovejšem času zaznanrenovana
steza od „Slovenskega planinskega društva", in kadar
bo stekla nova železnica skozi Karavanke, jo mahnemo
z Golice tudi večkrat na Koroško „pogledat, kaj delajo",
da smuknemo potem odtod pod zemljo skozi Kara¬
vanski predor zopet nazaj na Kranjsko.

Središče teh le površno očrtanih gorskih zvez pa
je in bo Kadilnikova koča na Golici, kjer se boš
okrepčal in si nabral novih moči za nadalnje prodiranje.
Smelo trdim, da se bo mnogobrojno število njenih
častilcev še podvojilo in potrojilo, in ako te skromne
črtice kaj pripomorejo k temu, je njihov namen dosežen.

Neizbrisni ti ostanejo spomini, ako si prišel
enkrat na Golico, ako imaš sploh smisla za estetično
lepoto one velike prirode, ktere najimenitnejši del si
sam; nikjer pa se ne pojavlja ona velikanska njena
moč, s ktero deluje ta večna uganka na vsakega,
tako kakor v okrilju skalnatih gora, divjih dolin in
zračnih, vedrih višav, ki vladajo daleč okoli nad po¬
krajino. — Med temi pa zavzema Golica in njena
soseščina prvo mesto med Karavankami. — Zato le
na Golico!

SRS)

Goliška flora.

(Dodatek).

er se Golica tolikanj slavi v botaničnem oziru,

bo gotovo ustreženo prijateljem cvetlic in prirode

sploh, ako dodam h koncu še mal seznam imenit-
nejših cvetk, ki ga posnamem iz popisa Ivana Krulca. *)
Ves čas na potu od Jesenic pa do vrha Golice
najde botanik dovolj zanimivega. Na potu v Planino
pod Golo Pečjo si natrgaš bujno cvetočega sleča ali
pljuvanca (Rhododendron hirsutum L.)

Dalje odtod vodi pot mimo njiv in travnikov, in
tu je zopet polno zanimivih cvetk. Imenujem rtaj le-te:
rdeči klinček (Melandrium Silvestre Rohl.), rumeno po¬
gačico (Trollius europaeus L.), dresen (Polygonum
viviparum L.), dišečo krebulico (Myrrhis odorata Scop.),
dve vrsti špajke (Valeriana tripteris in V. saxatilis L.),
planinsko hudoletnico (Erigeron alpinus L.), mračnico
(Globularia cordifolia L.), jetičnih (Veronica latifolia),
planinsko meto(CalaminthaalpinaL.),srobotino ali viniko
(Atragene alpina L.), planinsko rožo (Rosa alpina L.)

Medpotoma od Planine in Karlovega rova ob
žuborečem Črnem potoku trgaš pomladanski sleč (Rho-

*) Popisal nam je Golico zlasti v botaničnem oziru v
»Plan. Vestniku« 1896. Op. ured.

6 *

— 90

dodendron Chamaecystus L.), rumene planinske vijolice
(Viola biflora L.), močnate trobentice (Primula farinosa L.),
debeluhe (Pinguicula alpina L.) in celo redki čreveljc
(Cypripedium Calceolus L.). — Na Molzišču pa dobiš
krasno zaspanko ali stoglavo (Eryngium alpinum L.).

Največje veselje pa ima seveda botanik na pla¬
ninskem vrtu ob pobočju Golice. Tu najdeš ključavnice
(Narcissus poeticus L.), murke (Nigritella nigra L.), bele
planinske vetrnice (Anemone alpina L.), grintavce (Sca-
biosa lucida Vili.), volčin (Daphne stiata), srebrni koren
(Dryas octopetala), svedre (Gentiana verna in acaulis L.),
Sv. Janeza rožo (Hypericum pulehrum), kobulico (Thlaspi
praecox Wulf.), avstrijski dežen (Heracleum austriacum L.)
in pogačico. — Redka pa je tod zaspanka, kajti le-to
kmet preganja kot nepotrebni osat, da zboljšuje Go-
liško seno.

S kteregakoli stališča torej premotriš Golico, je
zanimiva: geolog, botanik in turist vračajo se zado¬
voljno z njene v vsakem oziru interesantne okolice in
edini so v sodbi, da je Golica — kraljica Karavank...

KAZALO.

Stran

France Kadilnik. Zgodovinske črtice.3

Pripomnje.17

Popotna pisma Franceta Kadilnika:

Izhod na Triglav (1866). 21

Devet jezer v enem dnevu (1872). 29

Popotvanje na Veliki Zvonik. (Klek). (1872) ... 37

Na Dobrač (1872). 52

Na Triglav (1873). 54

Izlet na Učko (1874). 59

Pa le zopet na Triglavu (1876). 65

Na Golico! Potopisne črtice.71

Goliška Flora.89

cxa

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000465051