Požtnina plačana v gotovini. Proletarci vseh dežel združite se! Posamezna številka 1*00 Din Delavsko- Leto II. LJUBLJANA, 24. marca 1927. Stev. 11. Uničiti hočejo „Enotnost“! Za skupno proslavo Prvega Majnika! V vednost in ravnanje vsem zaved nim delavcem in kmetom objavljamo naš poziv SSJ in JSDS za, skupno prvomajsko akcij Ljubljana, 17. marca 1927. Pokrajinskemu odboru SSJ v Mariboru. Socialnodemokratični stranki v Ljubljani. Letos ae nahaja ves proletariat v posebno težkem političnem položaju. Kapitalizem se po svetovni vojni ni mogel popolnoma konsolidirati in se vzdržuje na vladi umetno samo s tem, da je v vseh državah potlačil nivo življenja delavcev in kmetov do naj nižje točke. Pa tudi to ga ni moglo rešiti in ker je najnižja točka nivoja življenja proletariata dosežena, je kapitalizem prisiljen, da išče svojo rešitev v imperialističnih vojnah. Pri vsej tej težki politični situaciji pa je delavstvo v Jugoslaviji razbito in slabo organizirano. Ono se vsled slabe odbojne moči skoro nikjer ne upošteva kot resen razreden faktor, Proletariat Jugoslavije se mora naj-energičneje postaviti v bran proti vsem novim imperialističnim podvigom. Da pa bo njegov odpor res uspešen, mora skleniti svoje vrste v enotno fronto. Bliža se prvi maj. Na ta dan delavstvo manifestira vsako leto za svoje razredne osvobodilne zahteve. V tej težki situaciji, ko so zopet v nevarnosti miljoni Začetkom februarja je prišel v javnost dokument, v katerem so vodilni ljudje italijanske delavske strokovne zveze (včlanjene v Amsterdamu) izjavili, da zapuščajo dosedanje nasprotno stališče nasproti fašizmu in da hočejo vplivati na delavske mase, ki so pod pritiskom sile stopili v fašistovske strokovne organizacije, da bodo v njih „tudi z mislijo in prepričanjem14 in ne samo s plačevanjem prispevkov. Podpisov na tej izjavi je sedem, na px-vem mestu podpis znanega reformističnega voditelja D’Aragone . . . Znano je, da je Mussolini, ko je prišel na vlado, zavrnil sodelovanje z reformiz-mom, ki je zlomil bojevno enotnost italijanskega proletariata. S terorjem je zatrl fašizem tudi opozicijo malomeščansko-de-mokratičnih elementov, katerega višek je bil umor socialista Matteottija. Vsa socialistična javnost je vodila oster besedni boj proti italijanskemu fašizmu. In ko je zgoraj, navedeni dokument prišel v javnost, mu socialistično časopisje (tudi „Del. Politika1*) ni dajalo vere. V kratkem času pa se je izkazalo, da je resničen in danes ga nihče več ne taji. Centrala italijanske socialne stranke (v inozemstvu) je javno obsodila D’Aragono in tovariše, imenujoč jih „bivše sodruge, ki so se v zadnjem času bavili s trgovino in so samo v ta namen zopet postali strokovničarji, da so izvršili prestop na stran fašistovskega režima direktno izdajstvo, ki daje pečat davljenju italijanskega delavskega razredau. Reformisti sicer vsepovsod dosledno podpirajo „demokratičnou vlado buržuazije proti delavskemu boju in so kot taki vedno in povsod pripravljali pot odkriti diktaturi buržuazije. Tudi indirektno podpiranje fašizma je bil vedno njihov posel. D’Ara-gona pa je dovršil stavko reformističnega izdajstva: njegov prestop k fašizmu je krona reformizma. V parlamentarnih državah predstavlja reformizem levo krilo buržuazije. V Italiji se je pod drugimi pogoji (likvidacija meščanske demokracije) sprevrgel v levo krilo fašizma. življenj delavcev in kmetov, pa morajo izkoriščani posebno energično povzdigniti svoj glas in najodločneje nastopiti proti vsakim novim avanturam imperializma. Interesi delavcev in kmetov zahtevajo, da proletarske stranke skupno manifestirajo na prvi maj in s to manifestacijo poživijo zavest solidarnosti med vsemi delavci in kmeti in potrebo po združitvi vsaj v onih organizacijah, kjer je enotnost danes mogoča, to je v strokovnih, zadružniških in kulturnih organizacijah. Da določimo način in program te prvomajske manifestacije, Vas prosimo, da od-pošljete svoje zastopnike na skupen sestanek v Narodno kavarno v Ljubljani v sredo 23. marca t. 1. ob 20. uri. Delu čast in oblast! Za „ Enotnost41: D. Gustinčič. M. Žorga. Sodrugi! Pripravljajte se in organizirajte mogočno in dostojno proslavo. Delavci vseh razrednih strank morajo skupno manifestirati Prvega Maja in prvomajska mednarodna manifestacija mora postati tudi borbeni dan revnih kmetov, obrtnikov, uradnikov — celega izkoriščanega razreda. V tej smeri takoj na delo vsi in povsod! Ostro so sicer gospodje Turati, Buozzi in drugi sodrugi D’Aragone obsodili njegov korak, zvračajoč vsako odgovornost zanj s sebe. Toda to izdajstvo ni nič drugega kot krona celi vrsti izdajstev, ki so jih izvršili vsi skupaj. Baldesi se je ponujal 1. 1922 v prvo Mussolinijevo vlado z vednostjo in odobravanjem socialistične stranke. Takrat je tudi odpovedal Mussolini premirje s to stranko, ki je bilo sklenjeno za časa boja med komunizmom in fašizmom. D’Aragona je že leta 1923 izjavil v parlamentu, da glasuje kot socialist proti vladi, kot glavni tajnik strokovne zveze pa se vzdržuje glasovanja in njegovi sodrugi so k temu molčali. Itd. itd. Cela vrsta „malihu izdajstev. Končno so nprenesliu vsi skupaj sedež strokovne zveze v inozemstvo in tako povsem zapustili italijansko delavstvo pod fašistovsko knuto, namesto da prestavijo temelje strokovnih organizacij v obrate in na ta način organizirajo obrambo proletariata. Zadnje izdajstvo je samo krona vseh izdajstev reformizma, od leta 1920, ko je povzročil, da so delavci izročili tovarne in oblast kapitalizmu, čeprav so si jih priborili brez hudega boja, ker je bila buržua-zija popolnoma desorganizirana. To razumejo tudi Amsterdamci, ki pišejo takole: „Kdor ve, kakšna nasilja, zatiranja in zločinstva so se godila v Italiji, ta se bo vzdržal sodbe11 (nad izdajstvi). Ravnotako tudi druga internacionala, ki sicer ponatiskuje v svojem biltenu izjavo italijanske socialistične stranke, a svojega mnenja nikjer ne pove. Kakšno vrednost ima torej „socializem“ in „antifašizemu cele druge internacionale? Premislite, sodrugi socialistični delavci! Odgovor more biti samo eden: Pot reformizma, pot druge internacionale je pot k buržuaziji in koncem koncev k fašizmu. (3im bolj se zbirajo nad nami temni oblaki, ki napovedujejo novo svetovno vojno, tem hujši postaja pritisk vladajočih na delavski razred in na „Enotnostu — zagovornico delavskih interesov. Šikane s strani poštnih organov (samolastno vračajo list '/. označbo „ne sprejmem11, naročniki pa reklamirajo), podjetniki naravnost za-branjujejo naročanje in čitanje našega lista, orjunaši so z grožnjami, da bodo spustili v zrak tiskarno, prestrašili ljubljanskega tiskarja, da ni upal več tiskati naših listov, tiskati jih moramo v Kočevju, drž. pravd-ništvo in veliki župan v nasprotju s tisk. zakonom zahtevata, da mora urednik stanovati v kraju, kjer se list tiska, kočevski okrajni glavar pleni list in nam povzroča veliko denarno škodo, sodišča obsojajo v ostre Zaporne in denarne kazni naše urednike in pisce — in tej gonji režimskega aparata pomagajo kakor morejo in znajo tudi kolovodje monarhistične SSJ in Zedinjenja in general bernotovske bratovščine strelja iz svojega „Naprejau na nas, na ^Enotnost11 — režimu nasilja in diktature pa pritrjuje s svojim molkom. Ker z zapiranjem naših urednikov — ki jih policija spremlja kot kake kronane glave — in z reakcionarnim tiskovnim zakonom režim ni mogel preprečiti, da bi se potom ^Enotnosti11 slišal glas zatiranih delavcev in kmetov, nas hoče prisiliti k molku z za nas ogromnimi denarnimi kaznimi. Nismo se preplašili zaporov, na taka priznanja smo celo ponosni. Proti denarnimi kaznimi pa nam morajo pomagati vsi naši naročniki, čitatelji in simpatizerji; teh sami iz uprave in uredništva ne zmoremo. Pokazati moramo, da kakor so posamezni sodrugi sprejeli nase zaporne kazni, da bo denarne kazni sprejela nase množica — masa, zavedni delavci in kmetje, ki Konferenca gorenjskega okrožja na Jesenicah za skupno Prvomajsko proslavo. Na konferenci gorenjskega okrožja, ki se je ob udeležbi zastopnikov vseh razrednih strank in organizacij vršila 13. marca 1927, se je sklenilo, da se Prvi Maj praznuje enotno in da sc ta sklep sporoči vodstvom v Ljubljano na znanje in uvaževanje z željo, da bi se Prvi Maj po vsej državi enotno proslavil. Pozdravljamo ta sklep sodrugov gorenjskega okrožja, k nekaterim odstavkom poslanega nam zapisnika pa bomo pri'-, dnjič dali svoje pripombe. Desetletnica marčne (februarske) revolucije v Petrogradu. 12. marca 1917, sredi svetovnega klanja je zmagala vstaja petrograjskega proletariat i in vrgla caristični absc u-tizem. Mvčna ali febru arska revolucija (tako se imenuje po starem pravoslavnem ruskem koledarju, po katerem pade 12. marec ra dan 27. februarja) je drugi člen treh raških revolucij. Prinesla je zmago nad carizmom, ki je revoluaija leta 1905 ni dosegla in predstavlja obenem uvod v proletarsko socialistično revolucijo 7. novembra 1917. Marčna revoluci a je bila po svojem značaju meščansk demokratična in je spravila na vlado liberalno buržuazijo. Toda kot I. 1905 so bile nosilec te re- ne smejo dopustiti, da bi se režimu posrečil namen: prenehanje „Enotnosti“. „Enotnostu je bila obsojena, ker je v nekem dopisu iz Zagorja dva orjunaša, ki sta med stavko 1923. leta delala, imenovala s štrajkbreherji. Sodišče je razsodilo, da je taka označba ^leveta11 in obsodilo urednika na 1 mesec zapora, 5000 dinarjev globe, 5000 dinarjev odškodnine in na povračilo stroškov procesa, ki gredo tudi v tisoče dinarjev. Kdor med stavko dela, je štrajkbreher, je škodljivec delavskih interesov in to dejstvo tudi ne spremeni obsodba ljubljanskega sodišča. Za buržuazijo so štrajkbreherji seveda nekaj drugega in popolnoma razumljivo je, da je sodišče vprašanje stavkolomstva razsodilo z meščanskega buržuaznega stališča. — Proti obsodbi smo vložili priziv, ne pričakujemo pa, da bo stol sedmorice v Zagrebu zadevo presodil z drugega kot buržuaznega stališča. Treba bo plačati okrog 15.000 dinarjev, da se „Enotnostu ne bo ustavila. Teh 15.000 Din moramo zbrati v šestih tednih in ne dvomimo o uspehu, če bodo sodrugi po, vseh krajih storili svojo dolžnost, če bodo sodrugi v provinci pokazali vsaj malo požrtvovalnosti, ki je zato potrebna. S tem otvarjamo zbirko „kdor med stavko dela, je štrajkbreher — 15.000 Dinu in pozivamo sodruge, da povsod takoj pričnejo z nabiralno akcijo. Uspehe te akcije bomo objavljali v vsaki številki. Zbirka 15.000 Din »Kdor med stavko dela, je štrajkbreher!” 1. 12 sodrugov iz Ljubljane 500 Din. volucije proletarske mase, ki so si v svojih delavskih in vojaških svetih ustvarile svojo kontrolno vlado in potem pol leta pozneje v smelem naskoku razrušile vlado buržuazije in postavile oblast proletariata. Priznajte Sovjetsko Unijo! Že leta dolgo zahtevajo delavci in kmetje, da vlada prizna sovjetsko vlado in stopi v diplomatične in trgovske stike z USSR. Belgrajski režimi se doslej za voljo in zahtevo ljudstva niso menili, zunanja politika SII8 napram Rusiji se je ozirala samo na želje in migljaje zapadnih velesil. Dosedanja tajna diplomacija je doživela polom. Ninčič je demisioniral, ostale so pa posledice njegove fatalne zunanje politike: v sporih smo z vsemi sosedi in spori med kapitalističnimi državami se rešujejo z orožjem, s krvjo. Anglija že vsa leta rovari in organizira boj proti sovjetom. Anglija hujska in z denarjem, s posojili itd. rine v vojno proti Rusiji male države: Poljsko, Baltiške države, Romunijo in vse kaže tudi Jugoslavijo. Čez noč smo lahko zapleteni v vojne za-pletljaje. Demokrati-fašisti so nasprotniki Rusije in tega tu li posebno ne skrivajo, klerikalci so klerikalci, oni so za in proti; delavci in kmetje so za priznanje Rusije, bogataši so proti. Da bi sedan ja generalska vlada bolj upoštevala ljudsko voljo kot dosedanja in zato priznala sovjetsko Unijo, ne verjamemo. Ponavljamo pa svojo zahtevo in dvigamo svoj glas, ker sploh nočemo vojne, najmanj pa z delavsko-kmečko Sovjetsko Unijo. Začasno se da vladati proti ljudski volji, končno pa zmaga vedno ljudstvo in če ne priznate Sovjetov vi danes, jih bo priznalo jutri ljudstvo. Izdajstvo reformistične birokracije kmečki tedn j L Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. 1 Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2, dvorišče, ček. račun št. 14.577 Stran 2 Stev. 11 Velika gradbena dela v SSSR. V kapitalističnih državah nalete velike javne zgradbe vselej na zapreke 8 strani privatnih kapitalistov, od katerih vsak hoče, da bi se elektrarna, železnina tli karsiže-bodi gradile tako, kakor je ravno njemu v prid. V Rusiji, kjer so zemlja in sredstva veleprodukcije podržavljena, so take zapreke odstranjene. Sovjetska vlada je zdaj, ko si je že nabrala potrebni kapital, pristopila k izvršitvi gradbenih del, ki spadajo med največje na svetu in — kar je glavno — donašajo dobiček ne kapitalistu, temveč so neposredno v korist delavcu in kmetu. Eno glavnih takih del je elektrifikacija Rusije. Vsa sovjetska država se pokriva z mrežo podeželnih central in v mnogih vaseh, ki so doslej žgale samo trsko, že sveti električna žarnica, ki ji kmetje pravijo „Iljičeva (Leninova) svetilka44. Ker je v Rusiji gor in slapov malo, so mnoge centrale napravljene ne na vodo, temveč na premog, drva in na šoto. Nekatere velike podeželne centrale že delujejo. V jeseni 1926 je začela delovati velika centrala „Volhovstroj“ med Leningradom in Moskvo, katero so gradili štiri leta in daje 60.000 konjskih sil. Zdaj so začeli graditi ogromno centralo „Dneprostroju na pragih doljnega Dnepra, ki bo dajala 600.000 konjskih sil, ki jo bodo gradili 4V2 leta. Skupni stroški so proračunjeni na 128 milj. rub. Izmed drugih tehniških del, ki so se zdaj »ačela, so važni: Volga-Donski kanal pri Stalingradu (bivšem Caričinen), ki bo zvezal reko Volgo z odprtim morjem, da se bodo ladje celega sveta vozile v srce Rusije, in pa velike namakalne naprave v Srednji Aziji (v Turkestanu in Semerečju), ki bodo vodo iz rek pravilno razdelile po suhi zemlji in pretvorile miljone hektarov suhega pašnika v rodovitne njive. „ Dav. Prijatelj. Dopisi iz tovarn in vasi. Tovariši, sodrugi — na delo, v razredni boj. (Dopis iz Ljubljane.) Pred svetovno vojno je dunajska vlada predložila parlamentu zakon o splošni vojni dolžnosti od 18. do 55. leta, dobavi živine, živil in drugo. Ta zakon, za katerega so glasovali slovenski poslanci, kateri se še sedaj ponujajo volilcem, je bil v treh dneh sprejet, poslanci so dobivali do konca vojne dijete (judeŽeve groše). Bili srno prvič prodani nemškemu militarizmu! Ko je izbruhnila vojna, je odšla iz Slovenije deputa-cija na Dunaj, takrat smo bili prodani v drugo! Posledice so se takoj pokazale: orožniki so gonili slovensko moštvo v klavnice, ostalo prebivalstvo pa je bilo primorano, z vso močjo podpirati nadaljevanje tega klanja. Kdor se je le z besedo uprl, so ga odvedli na strelišče v smrt. Pod vodstvom takratnega poročnika, pozneje viteza-polkovnika Pogačnika in potem predsednika prve narodne vlade, so se 14 do 15 letni dečki vojaško vežbali, katere je poslala vlada na bojišče h Kostanjevici na Kras, kjer so bili v nekaj urali vsi razun kakih sedemnajstih pobiti. Ostale so poslali na odmor v Istro. Slovenci ne bodemo strašnih vojnih in povojnih razmer nikdar pozabili. Upali smo, da se bodo začele razmere boljšati, ko dobimo končni mir. Toda buržuazija je hotela imeti centralizem, da je na ta način Slovenijo popolnoma upropastila. Bili smo prodani tretjič! Predsednik, postavljen brez ljudskega glasovanja, Narodnega veča dne 17. oktobra 1918 je bil dr. Korošec, podpredsednika pa Svetozar Pribičevič in dr. Pavelič. Narodno veče v Zagrebu je imenovalo na dan proklamacije dne 29. oktobra 1918 prvo narodno vlado. Prva na- . rodna vlada je obstojala iz: Josip vitez Pogačnika, dr. Janko Brejca, dr. Vekoslav Kukovca, dr. VI. Ravniharja, prelata Andrej Kalana, dr. Vrstovšeka, ing. VI. Re-meca, dr. Karl Trillerja, dr. Iv. Tavčarja, dr. Pestotnika, dr. Lovro Pogačnika, dr. Anton Brecelja in Anton Kristana. Kristan je postal pozneje minister, direktor Belja, ravnatelj banke in ravnatelj Kon-sumnega društva. Pozneje je odšel neki trebušast Slovenec v London, ki je najbrž naredil pogodbo, da moramo mi podpirati angleški imperializem proti sovjetski Rusiji in bili smo prodani v četrto! Tovariši, sodrugi! Sedaj čutimo vsi, kam nas je pripeljala buržuazija s pomočjo socialpktriotov. Prebivalstvo je na beraški palici, zadolženo, brez zaslužka, brez vsega, nago, lačno, mnogi brez stanovanja. Posestva gredo na kant, ljudstvo pa po svetu. Med tem pa so si posamezniki nagrabili veliko imetje, dobili mastne službe, podpore in druge ugodnosti. Vse to nam je prizadjala buržuazija! Tovariši, da delo, idite od moža do moža in družino, naredimo obračun s krivci našega gorja. Živelo delovno ljudstvo! Podrečje pri Domžalah. Volitve v oblastne skupščine so za nami. V Dobu smo imeli zopet največ glasov v celem kamniškem okraju. Akoravno ni industrija tukaj tako razvita kot drugod, na primer v sosednji fari r Domžalah, kjer je šest tovarn, pet slamnikarskih in ena za zdra- vila, pa je le malo zavednih delavcev. To se pokaže pri vsakih volitvah, naj bodo državne, oblastne ali delavske. Pri zadnjih volitvah je bilo samo deset delavskih glasov, ko šteje domžalska fara najmanj 3000 duš, v tovarne jih hodi vsaj 300 moških in ravno isto število žensk. Plače imajo tako nizke, da komaj živijo kakor povsod, kjer je diktatura buržuazije. Organizacije ni nikjer sedaj. Prej so bili organizirani v krščansko-socialni organizaciji. Ta organizacija jim je vlila duha pokornosti, ponižnosti in potrpljenja napram kapitalistom. Taki ljudje so v Domžalah, kdor jih bolj tepe, rajši ga imajo, zato pa volijo vedno klerikalce in demokrate. Ti imajo vso moč nad njimi, ti so jim bogovi in svetniki, v resnici so pa pijavke, ki sesajo delavčevo in kmetsko kri. Tako znajo delati kapitalisti z ubogo delavsko in kmetsko paro. Koliko časa bo še to trpelo? To bo trpelo toliko časa, dokler se ne združita delavec in kmet skupno v eno razredno bojevno fronto. Nadejali so se oni delavci in kmetje, ki so glasovali za klerikalno stranko, da jim bo sedaj, ko je zmagala, tudi pomagala. Ali varali so se, sedaj godrnjajo, da ni nič boljše kakor prej, akoravno so klerikalci v vladi. To pa ne pomislijo, da vrana še ni nikoli skluvala vrani oči. Prej so bili kapitalisti (Radič), sedaj so zopet drugi kapitalisti klerikalci in za temi bodo sigurno prišli tretji kapitalisti samostojni demokratje. Vsi so enaki, nobeden pa ni za delavca in revnega kmeta. Delavec in kmet, ti si boš moral sam pomagati, od buržuazije ne pričakuj pomoči; Čas je, da se zbudiš iz teme in zmot. Stopi na plan v strokovno bo-jevno organizacijo, ker le tam boš dobil pomoč, nikdar od zgoraj. Zato delavci in kmetje, vsi za razredni boj, za pravico in resnico, za obstanek in življenje. Delu čast in oblast. Iz Trbovelj. Pred kratkem smo doživeli trboveljski rudarji žalosten dogodek, katerega žrtev je postal mlad rudar, spremljevalec vlaka v jami vzhodnega okrožja. Pri nas je nastalo prav neverjetno stanje, bič akorda, šikane od paznikov, šparanje, deložacija, priganjanje pri delu in največja zanemarjenost pri zdravstvenih in varnostnih napravah. Ponesrečeni delavec je vozil z motorjem, po nesreči je prišel do močnih vrat, katere je seveda stroj zdrobil in obenem tudi rudarja oz. strojevodja. Kakor se navadno vedno razsodi v T >do ponesrečenca, bo tudi tukaj skušala d ižba oz. obratovodja zvaliti krivdo na ponesrečenca. Tukaj pa je odgovorno vodstvo že zato, ker ne skrbi za izvežbane strojevodje in pa, ker bi moral biti pri vratih nastavljen vratar, ki ga ni bilo. Zakaj pa ima družba paznike? Ali samo za to, da kričijo nad delavstvom, ne pa tudi, da skrbijo za red in varnost pri delu? Sodrugi rudarji, takih in enakih slučajev je vedno več, treba bo vendar enkrat konec napraviti, pa kako? Naša naloga je, da zahtevamo likvidacijo II. rudarske skupine in razpis volitev obratnih zaupnikov po zakonu zaščite delavcev. Od ministra za socialno politiko pa zahtevamo, da takoj izda pravilnik za volitve obratnih zaupnikov in da naroči, da se bo točno izvajala kontrola nad varnostnimi napravami. Nadalje, da že vendar odobri spremembo pravilnika glede bratovskih skladnic, tako da bode delavstvo odločalo tudi v upravnem glavnem odboru, ker mi plačamo polovico prispevkov od zaslužka, podjetnik pa od dobička, ki ga dobi od naših žuljev. Nadalje tudi zahtevamo, da se ratificirajo konvencije zlasti o 8 urniku. Petite Rossele (Francija). Cenjeni sodrug urednik, sprejmite sodružne pozdrave iz Francije. Zanima Vas gotovo, kako se nam tu godi. Tukaj v Petite Rossele pri baronu premoga je zopet nastopila redukcija plač. S 1. aprilom bomo zopet prikrajšani za 5 frankov dnevno. Tudi mi pričakujemo isto usodo kakor jo imate vi, sodrugi, v domovini, kajti baron Wendel nima srca za proletarca kakor ga nima TPD. Slovencev se nahaja tu okrog 350. Društveno življenje je precej dobro razvito, imamo društvo ^Samopomoč44 in „Edinostu; prva je v proletarskih rokah, druga pa v klerikalnih. Precej nas je v strokovni organizaciji CGTU. Tudi tukaj ni svobode, pa kljub terorju se z uspehom razvijamo.. I. B. Živela enotna fronta! Delavci v pivovarni Unionu so se v nedeljo po sobotnem shodu v Mestnem domu zbrali in pogovarjali o shodu. Mnenje delavcev je -takole: komunisti in socialisti moramo skupaj delati, enotno nastopati, poslušati hočemo ene in druge. Ošlag se moti, če misli, da so strokovne organizacije socialistične, mi smo šli na shod in izpolnujemo svoje dolžnosti napram strokovni organizaciji, pa se ne strinjamo s SSJ. Pozdravljamo mariborske delavce, ki istotako trpijo kot mi, svetujemo jim pa, da nam ne pošiljajo ljudi na naše shode, ki delajo kravale. Svetek se ni strinjal z Marcelom, pa je našel vsaj dostojen ton. Ošlag pa je grozil, zmerjal in kravaliziral. Vemo, da zato ni imel pooblastila mariborskega delavstva; pozabil je pa, da v Ljubljani ni mogoče o komunistih tako rezonirati kot mogoče v Mariboru. Smo za enotno fronto in kdor je proti, mu ne moremo slediti. Naši sodrugi pred sodiščem. V torek so se pred ljubljanskim okrožnim sodiščem vršile kar štiri razprave proti našim sodrugom. S. Gustinčiča je drž. pravdništvo tožilo, ker je 1921 lela uredil v Trstu komunistični koledar. Bil je oproščen, ker je bil koledar urejen pred sprejetjem zakona o zaščiti države. S. Skočirja so tožili radi posesti prepovedane komunistične literature, pa so ga morali oprostiti, ker mu niso mogli dokazati, da je tiskovine tudi širil. 1. Škrabi je stal pred sodniki, ker je naročil list „Glas jugoslovenskih delavcev", ki izhaja v Parizu. Obsojen je bil na 1 mes«c zapora. S. Skočir, kot urednik „Enotnosti“ je bil tožen radi dopisa iz Zagorja v 8. št. »Enotnosti" iz 1926. Obsojen je bil. na 1 mesec zapora, 5000 Din globe, 5000 Din odškodnine in povračilo stroškov, ki gredo tudi v tisoče. Proti obsodbi je s. Lemež, ki je zagovarjal vse obtožene so-druge, vložil priziv. S. Mlakar iz Jesenic je bil v Kranju obsojen na sedem dni zapOra radi svojega govora na shodu v Šenčurju. Delavci in kmetje! Te obsodbe padajo danes, ko je SLS na vladi, tista SLS, ki se hoče predstavljati za socialno, za demokratično, za svobodoljubno stranko. Kakor SDS je tudi SLS protidelavska, protikmetska stranka. Zato proč od buržuazije v fronto delavcev in kmetov. Poziv delavcem in delavskim organizacijam! Sodrugi, ki so se morali izseliti v Francijo, hočejo osnovati v Franciji dve slovenski delavski biblioteki in prosijo sodruge in organizacije v Sloveniji, da bi jim podarili knjige, ki jih lahko odstopijo. Knjige sprejema uprava »Enotnosti", ki bo preskrbela, da pridejo knjige v roke našim sodrugom v Franciji. Za knjige prosi v imenu francoskih sodrugov s. F. Vinko. Naša pošta. A. Kastelic. Mossele Fiance Crcnt