ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 • 175-181 175 S e r g i j V i l f a n STRUKTURA STANOV, DEŽELNE FINANCE IN REFORMACIJA Predavanje na simpoziju Slovenske matice o reformaciji na Slo­ venskem (1987), pripravljeno za tretji Trubarjev zbornik, doslej ni izšlo. V naslednji objavi sta dopolnjeni samo zadnji opombi. Med posebnostmi reformacije v habsburških in s tem tudi v slovenskih deželah sta v primerjavi z drugimi deželami cesarstva posebno vidni in na prvi pogled presenetljivi dve: relativna, delno iz nemoči izvirajoča omahljivost Habsburžanov še nekaj časa po augsburškem verskem miru iz 1555, ki so ga nekateri drugi nemški knezi veliko bolj izrabili v svoj prid, in razmeroma slabotni odpor deželnih stanov proti rekatolizaciji, potem ko so bili ob vrhuncu reformacije okrog 1580 vendar še krepka politična sila. Vzrokov za ta pojava je več. Tako ne smemo pozabiti na občutljivi položaj deželnega kneza Ferdinanda v cesarstvu, kjer je bil 1531 izvoljen za rimskega kralja, za kar je bilo treba volilnim knezom (saški mu ni dal glasu) izplačati lepe vsote, ki jih je že tako prezadolženemu Habsburžanu posodil Anton Fugger'. Celotne Ferdinandove volilne stroške cenijo na 1,114.000 goldinarjev. Tri leta potem ko je namesto brata-cesarja vodil državni zbor in podpisal verski mir, je Ferdinand moral za svojo izvolitev za cesarja pridobiti glasove treh protestantskih volilnih knezov.2 — Ločitev notranjeavstrijške linije od cesarske krone po Ferdinandovi smrti 1564 je za to linijo zmanjšala vsaj potrebo po paktiranju z volilnimi knezi in je po svoje ustvarila možnosti za ukrepe protireformacije v lastnih deželah. Tu pa se je bilo treba ozirati na deželne stanove. Kot kategorija deželnega prava nastopajo v evropskem zgodovinopisju praviloma v zelo abstraktni, da ne rečem megleni obliki. Da tudi pri nas manjka o tem konkretnih predstav, so pokazale nekatere prireditve in publikacije v zadnjih letih. Predvsem je dežela ob prehodu iz srednjega v novi vek in še do 18. stoletja nekaj drugega kot dežela od tega stoletja naprej. Starejša dežela, torej tudi dežela v 16. stoletju, je kot teri­ torij obsegala dve vrsti gospoščinskega premoženja: — deželnoknežje (komorno) pod posebno upravo in sodstvom ter — deželo (Land) v ožjem pomenu besede: premoženje drugih svetnih in cerkvenih fevdalcev. Deželna avtonomija kot zvrst kolegijskega odločanja je nastala le za drugi kompleks gospostev in se je razvijala iz dveh elementov deželnoknežje oblasti: Sodna oblast, izvrševana po kolegijskem sistemu, je bila podlaga avtonomnih plemiških sodišč, pristojnih tudi za cerkvena gospostva. Na vojaški oblasti in njej ustrezajoči obrambni dolžnosti plemstva je slonela davčna prostost plemstva, iz katere so se razvili deželni zbori. Ko sem o tem kratko poročal na posvetovanju o družbeni in kulturni podobi slovenske reformacije, sem opozoril na nekaj standardnih, a napačnih predstav, ki se v tej zvezi pojavljajo o deželnih stanovih. Ti v resnici niso predstavljali vse dežele, saj zlasti niso pred­ stavljali komornega premoženja. Deželni zbori niso bili nikak parlament in zakonodajalec v modernem pomenu, deželni davki pa pravno niso bili redni in tudi ne izredno visoki.3 ' B. Sutter, Einleitung (k reprintu:) Franz Bernhard von Bucholtz, Geschichte der Regierung Ferdinand des Ersten I, Graz 1971. 129*, 131*- 132*. 2 Prav tam, 147*-149*, 153*. 155*. 1 S. Vilfan, Pravni položaj kranjskih deželnih stanov in njegov vpliv na reformacijo, v: Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. SAZU, Ljubljana 1986, 7-16. - Isti, Pravni značaj deželnih stanov v deželah s slovenskih prebivalstvom, v: Zbornik znanstvenih razprav 48 (1988), 207-219. - Prim, tudi isti, članki deželna avtonomija, deželni ročin, deželni stanovi, deželni zbor (do 1948) v Enciklopediji Slovenije 2, Ljubljana 1988, vsi s.v. 176 S.VILFAN: STRUKTURA STANOV IN REFORMACIJA V primerjavi z Württenberzani, gospodarji Tübingena, so bili Habsburžani v svojih deželah v finančnem in vojaškem pogledu dosti bolj odvisni od pristanka stanov. Kljub temu pa si stanovi niso lastili deleža pri izvajanju vladarskih pravic, so svojo oblast izvajali iz vladarjeve in svojih zaslug za njegovo rodbino, prav tako so trdno držali zvestobo dinastiji ne glede na naraščajoča verska nasprotja.4 Radikalnejša stališča Jurija Črnomaljskega v Gornji Avstriji niso izražala uradnih zahtev stanov, še posebej ne notranjeavstrijskih. Končno sem med okoliščinami, ki so vplivale na potek in konec reformacije, omenil dejansko razmerje sil med deželnim knezom in stanovi ter turško nevarnost.5 Oboje se povezuje z današnjo temo: sestavo stanov in deželnih zborov ter z njihovimi financami. Samo deželni knez je imel pravico sklicevati deželne zbore. Deželnemu zboru je predložil propozicijo svojih zahtev, katerih težišče se je vedno bolj prelagalo od meril za osebno udeležbo na davčno privolitev. To je dajalo stanovom priložnost za pogajanja in tudi za izva­ janje finančnega in siceršnjega pritiska na deželnega kneza, deloma ob obravnavi propozicije, deloma v obliki gravaminov. Jedro deželnih stanov so bili deželani, torej tisto plemstvo, ki se je ob nastanku deželnih kneževin znašlo pod deželnim knezom, bodisi da je bilo prej svobodno bodisi da se je šele zdaj osvobodilo svojega dotedanjega položaja kot ministerialov in militov. Tako so bili 1446 kot konjeniška vojaška sila Kranjske popisani trije gospodje iz ene rodbine in 145 vitezov in plemiških hlapcev (Ritter und Knechte), pri čemer morda niso šteli celjskih gospostev.6 Deželne konjenice je bilo seveda nekaj več, ker so premožnejši plemiči morali pripeljati ustrezno višje število konj, vsak oklepni konj pa je imel tudi vsaj nekaj spremstva. Tudi so se deželni vojski vsaj včasih pridružili konjeniki z deželnoknežjih gospostev. K deželni obrambi so vsaj od začetka 15. stoletja naprej pritegovali prelate in deželno- knežja mesta, le izjemoma kak trg. Vsi ti so po sprotnem dogovoru prispevali denar, vozove ali najemnike. Ker je bilo treba te prispevke koordinirati s siceršnjo deželno obrambo, so prelate in deželnoknežja mesta, čeprav so veljali za neposredne davčne obvezance deželnega kneza, pritegnili k deželnim zborom, kar je veljalo za kneževo preklicno koncesijo. Na Kranjskem so se v deželnih zborih (podobno kot v Avstriji pod Anižo in morda trdneje kot na Štajerskem in Koroškem)7 ustalile štiri »klopi« - analogne modernim »kurijam«: prelati, gospodje, vitezi in hlapci, deželnoknežja mesta. Kakšna je bila ta struktura v praksi, nam kaže popis članov kranjskega deželnega zbora v letu 1543, torej v zgodnejšem obdobju reformacije. Ko so stanovi hoteli dokazati, da zaradi nesklepčnosti (bil je 23. januar in slabo vreme) ne morejo pristati na vladarjeve zahteve, so napravili seznam navzočih in odsotnih.8 V ta seznam so najprej vnesli tudi vrsto oseb, ki bi jih bili radi videli med seboj, toda ne zato, da bi jih več soodločalo, temveč zato, da bi jih več plačevalo globalno odmerjene davke. Pozneje so seznam za čistopis skrčili na bolj realno članstvo. Po teh podatkih so bili navzoči samo tile: Prva klop: ljubljanski škof, predstavnik ljubljanskega stolnega kapitlja in novomeški prost. Druga klop: dva gospoda, namreč oba barona Turna. Tretja klop: 16 vitezov in plemičev (hlapcev), med njimi štirje Lambergarji. Četrta klop: zastopniki Ljubljane, Kranja, Kamnika in Višnje gore. Od prelatov so manjkali: pet opatov oz. priorjev, trije komturji in blejski prost. Na klopi gospodov so manjkali Turjačan, Kraig, Črnomaljski in en Lamberg, pa še dediči Trojana 4 S. Vilfan, Les conceptions du pouvoir déclarées par les Etats de Carniole à l'époque de la Réformation, v: Assemblee di Stati e istituzioni rappresentative nella storia del pensiero politico moderno (secoli XV-XX). Atti del Congresso internazionale tenuto a Perugia dal 16 al 18 settembre 1982 I, Rimini 1983, 57-64. - Isti, Pojmovnaje oblasti v izjavah kranjskih deželnih stanov v dobi reformacije, v: Zbornik znanstvenih razprav 43 (1983), 169-176. 5 Več o tej zvezi: S. Vilfan. Pravna zgodovina Slovencev do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961, passim. - Isti, Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941, Graz 1968, 198-199. 6 P. Feldbauer, v kolektivnem delu Herrschaftsstruktur und Ständebildung 1 (Sozial- und wirtschaftshi­ storische Studien), Wien 1973, zlasti 122 op. 11. 7 M. Mitterauer, v prejšnji opombi navedeno delo 3. del, 118, 147, 158. 8 Arhiv R Slovenije, Stanovski arhiv, fase. 216, akt z dne 23. 1. 1543. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 177 Turjaškega, kar je za prezenčno listo pač zelo nedoločna identifikacija. Vitezov je manjkalo kar 46, med njimi tudi skupina globalno omenjenih dedičev. Kot pogostejše priimke plemstva naj omenim: Semenič (pet oseb), Gal (pet), Galenberg (Gamberk, trije) in Verneker (trije). Na koncu seznama sta Matjaž Hoffer in Jorg Edlinger, oba skoraj gotovo koseškega izvora. - Izmed mest so manjkala: Radovljica, Lož, Novo mesto, Metlika, Kostanjevica, Krško, Kočevje in (navedeni kot pobožna želja) Trst, Reka ter Kastav. Kot bolj ali manj nesporne člane kranjskega deželnega zbora torej lahko štejemo 12 prelatov, 7 gospodov iz petih rodbin (Turn, Turjak, Kraig, Črnomelj, ena veja Lambergov), 62 nižjih plemičev in 11 mest (saj zadnjih treh iz seznama ne bi smeli šteti.). V kranjskem deželnem zboru bi torej sedelo maksimalno 92 ljudi, kar pa je že daleč nad realno dosegljivo številko. Da bi kar najbolj drastično prikazal nesklepčnost deželnega zbora, je pisar, kot omenjeno, sprva vnesel v seznam še celo vrsto nadaljnjih članov, ki pa so jih potem po boljšem premisleku črtali. Po tem seznamu naj bi bili člani kranjskega deželnega odbora še tile: dvanajst prelatov, med njimi štirje škofje (Krka na Koroškem, Trst, Pičen, Poreč) in štirje oskrbniki ženskih samostanov. Med gospodi naj bi morali biti zastopani še gospostvi Čretež in Klevevž ter Janez Ungnad. Med vitezi je bilo vpisanih in nato črtanih kar blizu 40 postavk. Nekaj so jih naknadno pojasnili in sem jih štel v gornjih 62, kakih 33 ali več pa je ostalo nedoločnih. Od tega je v 20 primerih šlo za dediče, ki še niso bili znani ali ki so bili morda še mladoletni. Takih oseb ne moremo šteti ne med deželne konjenike ne med udele­ žence deželnih zborov. Ponekod so vedeli za graščino, ne pa, kdo jo ima; zakaj so nekatera druga imena črtana, ni jasno. Če bi bili ugotovljeni vsi obvezanci, bi najbrž našteli nekaj čez sto deželanov, toda precejšen del kranjskega plemstva se najbrž na deželne zbore sploh ni prikazal. Tu se potrjuje, kar je na splošno za avstrijske dežele ugotovil Mitterauer: »Kdor izhaja iz predstav o reprezentanci določenih razredov prebivalstva ali poklicnih slojev, se bo nujno znašel pred podobo nerazrešljive nepravilnosti.«9 Drug seznam je za leto 1577, torej za čas, ko je reformacija dosegla vrhunec, v 18. stoletju očitno iz stanovskih spisov sestavil deželni tajnik Wolfgang Markovič.10 V tem seznamu so navedeni člani iz ožje Kranjske posebej in kraško-istrski (torej iz pridruženih gospostev) posebej. Dvomljive prelate iz prejšnjega seznama srečamo tukaj zopet, npr. štiri oskrbnike ženskih samostanov, krškega škofa za Spodnji Mokronog ipd. Nekaj - najbrž prav tako dvomljivih - prelatov pa se jim je pridružilo: 20 kranjskih, dva kraška (tržaški in reški škof) in štirje istrski prelati, vsega 26. - Gospodje so bili vsi iz ožje Kranjske: 17 iz devetih rodbin, med njimi štirje Turjačani in pet Turnov. - Vitezov in hlapcev naj bi bilo na ožjem Kranjskem 74 iz približno 55 rodbin, na Krasu in v Istri pa 20 iz 14 rodbin, skupaj torej na Kranjskem s pridruženimi gospostvi 94 iz kakih 60 rodbin. Mest je bilo na seznamu 12, saj so tri pobožne želje iz prejšnjega seznama izpustili, vnesli pa so zadnjič morda pomotoma izpuščeni Črnomelj. Za Škofjo Loko je zdaj izrecno povedano, da nima sedeža v deželnem zboru, temveč ga ima freisinški knez(oškof) ali kanonik, ki pač pride. Vseh možnih sedežev (mandatov) v deželnem zboru naj bi bilo torej 1. 1577 kar 149, priznanega članstva precej manj, dejanskih udeležencev pa gotovo še bistveno manj. Razlika od prejšnjega seznama je predvsem v tem, da novejši seznam ne loči negotovih članov od gotovih; če bi to storil, bi število priznanega članstva najbrž padlo na kakih 110 mandatov. Da se je otepal članstva, kdor je le mogel, je po prej povedanem razumljivo, saj je članstvo pomenilo priznanje davčne obveze. Otepanje pa je bilo uspešno le na zahodnem obrobju, v tim. pridruženih gospostvih. Toda tudi sicer za manjše plemiče članstvo v deželnih stanovih in posebej udeležba na deželnem zboru nista bila v vseh pogledih privlačna: treba je bilo priti za nekaj časa v Ljubljano, seveda na lastne stroške. Na samem deželnem zboru pa preprost plemič na sklepe o davkih ni mogel kaj prida vplivati, pač pa se je lahko zanesel na to, da bodo večji zemljiški gospodje že sami skušali čim bolj zbiti deželnoknežjo zahtevo po deželnem davčnem globalu. Podobno velja še posebej za mesta, med katerimi so si manjša glede na neznatnost svojega davčnega deleža lahko prihranila stroške in sitnosti z udeležbo na 9 Mitterauer (kot v op. 7); 144. 10 Arhiv R Slovenije, Stanovski arhiv, škatla 933. Codex Hitzinger-Markovič, fol. 31 si. 178 S.VILFAN: STRUKTURA STANOV IN REFORMACIJA deželnem zboru, posebno ker so mesta praviloma imela skupaj en sam, kurialni glas, pri tem pa tudi separatni votum, če jim kak sklep drugih klopi ni bil všeč. O tem pa so v prvi vrsti odločali predstavniki večjih mest, zlasti Ljubljane. Pri davkih pa mestom tudi separatni votum ne bi bil pomagal. - Prelati so se v splošnih deželnih zadevah, zlasti obrambnih in finančnih, redoma pridruževali plemstvu. Različna mnenja so prihajala do veljave le v izrazito verskih zadevah, ko so prelati včasih sprejeli svoje posebne sklepe ali vsaj niso podprli sklepov plemstva. Odločilno jedro stanov se nam tako zožuje na nekaj večjih davkoplačevalcev, katerih imena smo vsaj deloma sproti navedli. Že več kot sto let ravna slovensko zgodovinopisje, posebno poljudno, po domnevi, ki mu jo je sugeriralo nemško-avstrijsko zgodovinopisje: kar ni kmečko, ni slovensko, vsaj ne do nasprotnega dokaza. Kot tak dokaz pa bi bila priznana le izrecna izjava o narodni pripadnosti, kar pa bi bil za čas pred približno letom 1800 popoln anahronizem. Projekcijo položaja in pojmovanj 19. stoletja v 16. stoletje je treba zavreči in se sprijazniti z dejstvom, da naknadnih nacionalnih deklaracij ni moč sfabricirati in da je tudi jezikovni kriterij kot najbolj soroden narodnostnemu na eni strani težko splošno preverljiv, na drugi strani pa tudi ni uporaben v 16. stoletju kot opredelitev v slogu ali — ali. Leta 1527 so se kranjski deželni stanovi pritožili pri deželnem knezu Ferdinandu, ker je ta postavil Wolfganga Maga za deželnega upravitelja (namestnika, ferbežarja). Temu imenovanju so stanovi ugovarjali, prvič, da ni bila spoštovana njihova pravica do terno predloga (predlaganje treh kandidatov za izbiro) in drugič, da je Mag sicer odkrit, pošten in razumen plemič, da pa je tujec in ne Kranjec (= kranjski deželan), prav tako pa ne zna slovenskega jezika, kar je tudi od starih časov v navadi." Vse kaže, da je bilo pritožbi ugodeno. Deželni upravitelj je bil kot predsednik plemiškega sodišča namestnik deželnega glavarja. Tudi če je bila zahteva po jezikovnem znanju morda v službi nekega drugega namena, dokazuje vendarle dvoje: da so uglednejši kranjski plemiči znali slovensko in da je bilo treba tudi pred plemiškim sodiščem poslovati po potrebi ustno v slovenščini, ker vse stranke nemščine niso bile vešče. Pismeno poslovanje pa je bilo že zaradi višjih instanc in jezi­ kovnega šolanja pisarjev nemško, to pa pači naše današnje predstave o jezikovni resničnosti dobe do 19. stoletja. Ne da bi zahajali v anahronizem, lahko rečemo: kranjski stanovi so delovali v slovenskem historičnem okolju, člani kranjskih stanov so bili po zavesti v prvi vrsti Kranjci, tedaj pa je pripadnost Kranjski v zavesti vseh pomenila pripadnost deželi, ki ji je dajala pečat slovenščina. Nobenega razloga ni, da bi kranjske stanove odrivali v izključujoče nemške poli­ tične sfere. V tej luči njihova jezikovna politika v reformaciji ni le taktika za pridobitev ljudi, temveč tudi stvar lastne zavesti, tudi če ta ali oni deželan ni znal slovenski. Kaj pa prevlado­ vanje nemških imen? Prvič gre v nemško pisanih besedilih pač pogosto za nemško obliko imena gradu, po katerem se imenuje rodbina. Več tako ime v tem času ne pove. Voditelj gornjeavstrijskih protestantov je imel slovensko ime Tschernembl = črnomaljski, pa ga zato Avstrijci nimajo za tujca. Drugič glede na asimilacijo izvor rodbine izgubi kmalu pomen. V Sloveniji posebej pa nikakor ne gre podcenjevati dvo- in večjezičnosti višjih plasti prebi­ valstva, ki v starejših obdobjih izključuje vsakršno enostransko opredelitev. Potem ko smo pojmu stanov skušali dati nekaj več mesa, krvi in duha, naj sledi še nekaj o njihovi dejavnosti v luči deželnih financ. Nekaj denarja za skupno uporabo je moralo plemstvo zbirati že kmalu po nastanku dežel v 13./14. stoletju vsaj za sodne in upravne stroške svoje prvotne avtonomije. Ko so okrog leta 1500 začeli postajati deželni davki vse bolj pogosti, je stanovska blagajna zbirala plačila od članov stanov. Odvajala je deželnemu knezu odobreni global za obrambo in plačevala druge prevzete obveze. Od zbranega denarja je zato lahko nekaj ostalo za lastne potrebe, še večkrat pa ga je zmanjkalo in so za plačilo globala najeli kredite. Do nekako leta 1540 so dolgove poravnali bolj ali manj sproti, med leti 1543 in 1548 pa je dolg že narasel od nekaj tisoč goldinarjev na znesek, ki je ustrezal nekako tretjini tedaj običajnega letnega davčnega globala. V času bitke pri Sisku leta 1593 je dolg " Vilfan, Rechtsgeschichte (kot v op. 5), 114 z navedbo vira: Arhiv R Slovenije, Stanovski arhiv, fase 207. akt iz okt. 1527. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 179 znašal le kaki dve tretjini letnega davčnega globala (nominalno pa je bil nekajkrat višji kot pred petdesetimi leti). Nato je v nekaj letih nominalno poskočil na štirikratnik (1605 : 200.000 gld), do leta 1626 pa na 700.000 gld. Začetek velike zadolžitve je torej okrog leta 1600.12 Ali je pri tem kaka zveza s koncem reformacije v mestih, je za zdaj še težko presoditi. Toda že prej, ko je bil dolg še zmeren, je neskladje med prejemki in izdatki skupaj z naje­ manjem kreditov vedlo do razvoja organiziranih lastnih deželnih financ, česar stanovi v drugih deželah cesarstva niso povsod dosegli. Lastne finance pa so omogočale nekatere samostojne dejavnosti, kot npr. protestantsko šolstvo. Daleč glavni del globalno odobrenega deželnega davka in s tem zvezanih deželnih financ pa je bil namenjen obrambi pred Turki. Politično prednost je iz turške nevarnosti najprej potegnilo plemstvo: Nevarnost je sicer pretila plemičem in njihovim gospostvom še bolj neposredno kot vladarju, ker pa je bil ta v večnih denarnih zadregah, je stal kot prosilec za denar že v formalnem pogledu na šibkejših nogah od stanov. Turška nevarnost je bila v slovenski zgodovini prva ogrozitev, ki je zahtevala usklajeno obrambo mnogih dežel v povezavi bolj ogroženih z manj ogroženimi, za ta namen pa je bilo potrebno dogovarjanje. Tako so bili nujni meddeželni zbori, na katerih so se zbrali odbori iz več dežel, to pa je na legalen način omogočalo tudi koordinirano opozicijo. Občasno doseženi meddeželni dogovori v 16. stoletju še dolgo niso ustvarjali dovolj trdne, vnaprej določljive obveze dežel do deželnega kneza. Ker je ta nosil glavno odgovornost za obrambo in je bil vedno znova prisiljen zbirati denar za obrambo s sklepanjem kompromisov, so imeli stanovi v finančno- političnem pogledu v rokah močnejši vzvod, čeprav v pravnem pogledu niso bili na ravni vladarja, čigar oblasti pa niso postavljali v dvom. Navedeno finančno-politično prednost so notranjeavstrijski deželni stanovi obdržali do leta 1578, ko so na videz dosegli svoj največji politični uspeh proti vladarju. S štajerskimi deželnimi stanovi na čelu so stanovi štirih dežel (Štajerske, Koroške, Kranjske in Goriške) na bruškem (Bruck an der Mur) meddeželnem odbornem zboru dosegli ustne koncesije deželnega kneza, nadvojvode Karla, tim. versko pacifikacijo. Ta je bila pogoj, da so stanovi štirih dežel prevzeli določene obrambno-finančne obveze, zapisane v burškem defenzijskem libelu. Leto prej je namreč notranjeavstrijski nadvojvoda Karel prevzel skrb za Vojno Krajino na ozemlju Hrvaške in Slavonije, ki ni bilo pod njegovo vlado, temveč pod vlado njegovega brata in.nato nečaka — cesarja in hkrati ogrskega kralja. Namembnost deželnih davkov se je že s tem zelo konkretizirala. V Brucku pa so stanovi z defenzijskim redom ali libelom prevzeli še konkretnejša in — kot se je izkazalo - dejansko stalnejša obrambno-finančna bremena. Konkretizacija vojnih in zlasti finančnih obvez stanov je sicer odpirala možnosti za zaslužek deželnega plemstva in drugih prebivalcev dežele (plačana oficirska mesta, preskrba mejnih posadk), toda slabilo je mehanizem pogajanj z deželnim knezom in omogočala opuščanje za kneza neprijetnih meddeželnih zborov, ki so omogočali koordinirano opozicijo protestantskih deželnih stanov štirih dežel. Tako so stanovi izgubili del dotedanjih možnosti za izvajanje pritiska na deželnega kneza.13 To se je s časom izkazalo za usodno, tako za moč stanov kot tudi za reformacijo na Slovenskem. Manj usodna, pa po svoje napeta so bila že stara nesoglasja deželnih stanov glede deleža dežel pri financiranju obrambe, to je glede razmerij med globalnimi davčnimi vsotami posa­ meznih dežel. Od skupne vsote davkov treh dežel je ali naj bi plačevala Kranjska po letu 1518 21,2% po letu 1531/32 12 % po letu 1542/43 17 % ' po bruških sklepih 1578 17,2%. Štajerski delež je vedno znašal nad polovico, pri čemer je v splošnem nekoliko padal (59—56%), toda Štajerci so — zlasti v Brucku — pristajali na največ polovico. S tem sicer niso uspeli, pač pa so v dvajsetletju konec 16. in v začetku 17. stoletja njihovi dejanski stroški za 12 Več o razvoju deželnega dolga v moji Pravni zgodovini (kot v op. 5), 322—323. " Več o tem v mojem predavanju na School of Slavonic and East European Studies: Crown, Estates and the Financing of Defence in Inner Austria 1500-1630, v: Crown, Church and Estates, Ed. R.J.W. Evans and T.V. Thomas, Macmillan - London 1991, 70-79. 180 S.VILFAN: STRUKTURA STANOV IN REFORMACIJA obveze po bruškem libelu znašali 54,6%. Ker so tudi Korošci zmanjšali svoje stroške, ki so v tem dvajsetletju znašali 23,8%, kar je manj kot prej, so Kranjci spet prišli na svoj delež iz leta 1518 in ga celo zvišali na 21,6%. Mimogrede: kranjski delež je bil manjši od koroškega, ker je bilo na Kranjskem razmeroma največ deželnoknežjega komornega premoženja, ki je bilo obdavčeno mimo stanov. V Brucku so leta 1578 sklenili, naj se Štajerska deželna odobritev uporabi za Slavonsko Krajino, kranjska za Hrvaško Krajino (h kateri je tedaj še spadala tudi Obmorska), o koroški odobritvi pa naj odloča deželni knez glede na potrebe. Kdaj je prišlo do tega, da je Štajerska prevzela neposredno plačevanje stroškov za zidavo, opremo in posadke v Slavonski Krajini, zaenkrat še ni jasno; verjetno se je to zgodilo leta 1604. Za Hrvaško in Obmorsko Krajino je bilo mogoče uveljaviti tako neposredno plačevanje le, če sta si Koroška in Kranjska spora­ zumno razdelili plačilne postavke. Koroško odobritev je namreč deželni knez že kmalu po bruških sklepih tudi namenil za Hrvaško in Obmorsko Krajino. Prevzem ustreznih delov Vojne Krajine po Koroški in Kranjski so na pobudo deželnega kneza, cesarja Ferdinanda, začeli pripravljati leta 1619 in so ga po večletnih pogajanjih sklenili na deželnih zborih obeh dežel leta 1625, poskusno za eno leto, vendar v resnici za stalno. Natančneje sta si Koroška in Kranjska razdelili stroške tako, da sta približno razmerje, ki je med njima veljalo od leta 1531 naprej, zaokrožili na natančno tri proti dva. Vsaka dežela je prevzela določene trdnjave in plačilne postavke. Prevzem je obetal deželama — podobno kot že prej Štajerski - možnost, da neke stroške ob primernih priložnostih priškrbnejo in si s tem avtomatično znižajo svoje davčno breme. To možnost so dežele temeljito izrabile. Štajerska je v dobrih 80 letih zmanjšala svoje stroške kar za 32%, Koroška in Kranjska pa za 11 %. Možnosti za take prihranke so bile zlasti v tem, da so odlašali z zasedbo izpraznjenih mest, zavlačevali kako popravilo ipd. Čim bolj se je na teh sektorjih turške meje zmanjševala nevarnost nenadnih turških vpadov, tem laže je bilo moč doseči take prihranke. Možnost za dobičke, ki so jih z neposrednim vzdrževanjem Vojne Krajine pridobili nekateri plemiči in meščani, prav tako pa tudi prihranek pri vzdrževanju, pa so se takoj izkazali za dvorezen meč. Glavnina deželne odobritve je bila s prevzemom plačil od približno leta 1620 naprej - če že na pravno, pa vsaj dejansko - zagotovljena. Pogajanja na deželnih zborih so se omejila na manj pomembne dele deželnoknežjih propozicij in so postajala vse bolj formalna. Stanovi so s prevzemom neposrednih izplačil v Vojni Krajini dali iz rok še zadnjo učinkovito možnost za pritisk na deželnega kneza. Svojemu deželnemu knezu, ki je prav tedaj postal cesar, so omogočili, da se je od turške meje še bolj obrnil v Srednjo Evropo, kjer se je začela tridesetletna vojna. Dekret o konverziji ali izgonu protestantskega plemstva je bil datiran 1. avgusta 1628, končni koroško-kranjski dogovor o delitvi meje pa 3. novembra istega leta. Kako brez moči so že bili kranjski stanovi, se je drastično pokazalo tri leta pozneje: Na ljubljanski grad je leta 1631 prišel vladarjev namestnik Eggenberg in enostavno zahteval, naj Kranjska prevzame 800.000 gld deželnoknežjih (kameralnih) dolgov, kar je tudi brez pogajanj dosegel. Tudi Štajerci in Korošci so morali kloniti. Kranjski delež pri tem prevzemu je bil še večji od nekdanjega deleža pri davkih - 23%! Tako je absolutizem skoraj hkrati zmagal na finančnem in verskem področju.14 Ta časovna skladnost ni bila slučajna. Deželna avtonomija v obliki deželnih zborov je nastala iz srednjeveških obrambnih struktur dežele, njena moč je izvirala iz teh struktur in je po sili razvoja z njimi nazadovala. Reformacija se je v slovenskih razmerah vezala nanje in se z njimi vred umikala absolutizmu. Kot se je zgoraj pokazalo, se je dotedanja pot navzgor za reformacijo prevesila navzdol, ko so leta 1578 stanovi dosegli svoj - navidezno - največji uspeh z bruško versko pacifikacijo, ki so jo postavili za pogoj, če naj prevzamejo trdneje dogovorjene obveznosti finančnega značaja. Kakor hitro so jih prevzeli in še posebej potem, ko so prevzeli celo neposredno izplačevanje postavk predračuna za Vojno Krajino, je njihova odporna moč proti deželnemu knezu odločilno ohromela. 14 Izčrpneje o financiranju Vojne Krajine in o koroško-kranjskem sporazumu o delitvi stroškov v mojem članku Počeci finansiranja Hrvatske i Primorske Vojne Krajine sa strane Koruške i Kranjske, v: Vojne Krajine u jugoslovenskim zemljama u novom veku do Karlovačkog mira 1699, Naučni skupovi Srpske akademije nauka i umetnosti, Knj. XLVIII, Odelenje istorijskih nauka. knj. 12, Beograd 1989. 237-256. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 181 Z u s a m m e n f a s s u n g STRUKTUR UND FINANZEN DER KRAINER STÄNDE - IHRE AUSWIRKUNGEN AUF DIE REFORMATION Sergij Vilfan Die Krainer Landstände haben die Reformation entscheidend gefördert. Daher ging mit dem Nachlassen ihrer politischen Schlagkraft auch die Reformation ihrem Ende zu. Die Struktur des Krainer Landstände geht aus einer Art Präsenzliste des Landtages aus dem Jahr 1543, also aus der Frühzeit der Reformation, hervor. Mit diesem Verzeichnis wollten die Stände beweisen, daß sie infolge eines wetterbedingten geringen Quorums nicht beschlußfähig seien. Aus ihm geht folgende Struktur hervor: Stand Anwesend Abwesend Mitglieder insgesamt Prälaten Herren Ritter u. vom Adel Städte 3 2 16 4 9 12 4+1 (»Erben«) 7 45 + 1 (» Erben«) 62 10 14 (davon 3 dubiös) Summe 24 70 91 Im Konzept war die Anzahl der Abwesenden offenbar tendenziös noch als viel höher ange­ führt worden: weitere 12 Prälaten, 3 Herren, etwa 33 Ritter und vom Adel, darunter 20 kaum iden­ tifizierte Gruppen von Erben. In der obigen Tabelle sind die glaubhafteren Angaben der Rein­ schrift berücksichtigt. Somit ist maximal mit 100 Personen zu rechnen, die das Rech und die Pflicht hatten, am Landtag teilzunehmen, gewiß aber war kaum die Hälfte darunter daran interessiert, persönlich zu erscheinen. Ein weiteres (im 18. Jh. nachträglich rekonstruiertes) Verzeichnis betrifft das Jahr 1577, als die Reformation ihren Höhenpunkt erlangte. Mit einer Reihe voij weiteren dubiösen Prälaten erreichte deren Anzahl 26; die Herren (17 Personen aus 9 Familien) stammten alle aus dem engeren Krain; Ritter und Knechte (vom Adel) gab es 94 (u.zw. im engeren Krain und der Mark 74, auf dem Karst und in Istrien 20), Städte 12. Von etwa 150 Mitgliedern sind jedoch viele (besonders aus den sogen, angereihten Herrschaften) dubiös. So ist höchstens mit etwa 110 Personen zu rechnen, die ihre Landtagspflicht zugegeben hätten, worunter jedoch wieder viele kein Interesse daran hatten, am Landtag teilzunehmen. Die permanente Türkengefahr hatte zur Folge, daß es fast jedes Jahr zu Verhandlungen über die zur Abwehr dienende Landtagsbewilligung kommen mußte, die zum Teil an Landtagen, zum Teil an Generallandtagen zu beschließen war. Solange die Stände über die Bewilligung verhandeln konnten, war es ihnen möglich, den Landesfürsten unter Druck zu setzen, was besonders an Gene­ rallandtagen, an denen mehrere Länder gezielt auftreten konnten, recht wirksam war. Einen wesentlichen Umschwung brachten jedoch die Beschlüsse des Generallandtages der inneröster­ reichischen Länder in Bruck and der Mur (1578). Gegen Konzessionen fraglichen Wertes im konfessionelles Bereich übernahmen die Länder (nicht ohne dabei untereinander in Gegensätze zu geraten) mit der Defensionsordnung feste Quoten und Sätze zur Finanzierung der Militärgrenze, womit sie sich Aussichten auf gute Verdienste des Adels sicherten. Damit wurden Generallandtage überflüssig und die künftigen Steuerverhandlungen der einzelnan Länder entschärft. Nach langen Vorbereitungen (seit 1619) verteilten sich die Krainer und Kärntner 1625 und endgültig 1628 nach dem Vorbild der Steiermark die einzelnen Zahlungsposten in der Militär­ grenze bis zum letzten Soldaten zur unmittelbaren (nicht mehr durch die landesfürstliche Kammer durchzuführenden) Auszahlung. Die endgültige Verteilung der Posten erfolgte drei Monate nach dem Dekret über die Ausweisung des protestantischen Adels und. 1631 übernahmen die Länder ohne viele Einwände hohe Kameralschulden. Die Verbindung ist nicht nur zeitlich, sondern vor allem kausal. 182 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 2 ZGODOVINSKI ČASOPIS (ZČ) — osrednja slovenska historična revija — glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, v Ljubljani, Aškerčeva 2/1, telefon 061/17-69-210, lahko dobite naslednje zvezke »Zgodovinskega časopisa« (ZČ): 1/1947 (ponatis 2-3/1948-49 1977) - 480 SIT (1988) - 620 SIT 4/1950 (1987) - 5/1951 (1987) - 6-7/1952-53 580 SIT 740 SIT (1986) - 960 SIT 8/1954 (1990) - 9/1955 (1989) - 680 SIT 620 SIT 10-11/1956-57 (1990) - 680 SIT 12-13/1958-59 (1991) - 680 SIT 14/1960 15/1961 16/1962 17/1963 18/1964 - (1993) - 840 SIT (1989) (1991) (1978) (1980) - 500 SIT - 560 SIT - 620 SIT - 600 SIT 19-20/1965-66 (1985) - 680 SIT 21/1967 22/1968, 22/1968, 23/1969, 23/1969, 24/1970, 24/1970, 25/1971, 25/1971, 26/1972, 26/1972, 27/1973, 27/1973, 28/1974, 28/1974 29/1975, 29/1975 30/1976 30/1976 31/1977 31/1977 31/1977 32/1978 32/1978 32/1978 33/1979 33/1979 33/1979 33/1979 34/1980 34/1980 34/1980 35/1981 35/1981 35/1981 (1992) št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št št št št št št št št št št 1-2 3-4 1-2 3-4 1-2 3-4 1-2 3-4 1-2 3-4 1-2 3-4 1-2 3-4 1-2 3-4 1-2 3-4 1-2 - 600 SIT (1983) - 380 SIT (1994) - 840 SIT (1989) - 440 SIT (1989) - 360 SIT (1981) - 360 SIT (1988) - 400 SIT (1985) - 440 SIT (1986) - 400 SIT (1980) - 500 SIT (1984) - 460 SIT (1989) - 440 SIT (1988) - 460 SIT (1988) - 460 SIT (1993) - 720 SIT (1994) - 960 SIT (1995) - 960 SIT - 560 SIT - 400 SIT - 880 SIT (kmalu razprodan) 3 (1995) - 1040 SIT 4 - 1-2 3 - 4 - 1 - 2 - 3 - 4 - 1-2 3 - 4 - 1-2 3 - 4 - 340 SIT - 460 SIT 360 SIT 360 SIT 440 SIT 380 SIT 360 SIT 320 SIT - 520 SIT 260 SIT 260 SIT - 440 SIT 280 SIT - 240 SIT 36/1982, 36/1982, 36/1982, 37/1983, 37/1983, 37/1983, 38/1984, 38/1984, 38/1984, 39/1985, 39/1985, 39/1985, 40/1986, 40/1986, 40/1986, 41/1987, 41/1987, 41/1987, 41/1987, 42/1988, 42/1988, 42/1988, 42/1988, 43/1989, 43/1989, 43/1989, 43/1989, 44/1990, 44/1990, 44/1990, 44/1990, 45/1991, 45/1991, 45/1991, 45/1991, 46/1992, 46/1992, 46/1992 46/1992 47/1993 47/1993 47/1993 47/1993 48/1994 48/1994 48/1994 48/1994 49/1995 49/1995 št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št št št št št št št št št št št št št št 1-2 3 - 4 - 1-2 3 - 4 - 1-2 3 - 4 - 1-2 3 - 4 - 1-2 3 - 4 - 1 - 2 - 3 - 4 - 1 - 2 - 3 - 4 - 1 - 2 - 3 - 4 - 1 - 2 - 3 - 4 - 1 - 2 - 3 - 4 - 1 - 2 - 3 - 4 - 1 - 2 - 3 - 4 - 1 - 2 - 3 - 4 - 1 - 2 - - 400 SIT 260 SIT 240 SIT - 360 SIT 240 SIT 260 SIT - 360 SIT 240 SIT 260 SIT - 380 SIT 340 SIT 260 SIT - 460 SIT 360 SIT 400 SIT 460 SIT 440 SIT 400 SIT 400 SIT 360 SIT 360 SIT 380 SIT 360 SIT 360 SIT 360 SIT 380 SIT 380 SIT 360 SIT 380 SIT 380 SIT 400 SIT 400 SIT 400 SIT 380 SIT 400 SIT 360 SIT 360 SIT 360 SIT 440 SIT 600 SIT 600 SIT 600 SIT 600 SIT 680 SIT 800 SIT 880 SIT 960 SIT 960 SIT 1080 SIT Člani zgodovinskih in muzejskih društev s poravnanimi tekočimi društvenimi obvez­ nostmi imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. Za nakup kompleta ZČ odobravamo poseben popust. Za naročila, večja od 3000 SIT, je možno brezobrestno obročno odplačevanje. Ob takojšnjem plačilu pri nakupih v vrednosti nad 3000 SIT dajemo dodatni 10-odstotni popust. Za naročila iz tujine zaračunamo 60-odstotni pribitek na cene knjižne zaloge. Pri poštnini nad 50 SIT zaračunamo dejanske poštne stroške. Publikacije lahko naročite in prejmete osebno na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, prav tako pa tudi po pošti.