194
Fr. Gestrin:  Balada o smrti.
»Kje sedaj je, ki nama je stregla, Crnolasa krčmarjeva hči? Kje" so ode, ki tam si jih zlagal Na čarobne ti njene oči ?
»Iz avgurov lažnivih, neumnih Kakšne norce si,  bratec,  tam bril! V epigramih preslanih neštetih Na sleparje svoj  žolč si izlil!
»Kaka vselej pa bila je gneča, Kadar pesmi robovom si  bral! Da navdušenje kočo podere, Jaz že časih  sem skoro  se bal.
»In  najhujša je  bila satira, Na Caligulo ki si jo spe"!; Poezije,  sarkazma vrhunec . . . Vse pravičnike ž njoj  si razvnel.
»Koljkor verzov   --  strel toljko si  metal Na trinoga ko Zevs iz neba ; Prerokoval zatirancem   dobo, Ko izgine tiranstvo s svetil.
»Kdaj  izpolni preroštvo se tvoje ? Osemnajst sto jaz čakam že let Pa ti  tragikomedijo gledam  — Zgodovino naziva jo svet . . .
»Sem kako si, tovariš,  zablodil ? Mar pregnal te je  Cezarjev  srd ? Domovina  tu  morda je  tvoja Med barbari,  kjer srečal si smrt ?
»Tite Marce moj,  blagor pač tebi! Ti pokoja že našel si raj; Kdaj ga najde prijatelj tvoj  stari   — Ahasverus,  popotnik,  o  kdaj?«
A. Aškerc.
Balada o smrti.
Jž\.o  čas je svoje zavrtel kolo, I pota bila tvoja so začeta, Ki vedno  v istem tiru ž njim teko In tekla bodo do razsipa sveta Kar hip rodi, kar stvarijo nam leta, Spet v hipu,  v teku let se v nič razbije; To delo tvojih je mogočnih  rok, Iz kterih nam v obraz trohnelost dije — Resnica ti  si  vseh  nadlog!
Ves svet   ti izročilo je nebo: Ponosni grad,  ponižna koča   kmeta, Brezmejno morje,  zemlje  temno dno Odpirajo torišča ti nešteta. Na bojnem polji  mladih  borcev četa, Star eremit,  otožni sin  samije, Vsi neštevilna  čeda smo otrdk, Ki  pred teb6j drhteč za  tebe žije. Resnica ti si  vseh nadlog !
Da, pred teboj  drhti strahii vsakdo, Naj  veseli se še mladosti cveta, Naj  sneg pobelil mu je že glavo, Naj  mu bodočnost nič več ne obeta, Sedanjost krono trnjevo mu spleta, Le prosi, moli,  v solzah roke vije, Da tebe bi obvaroval  ga Bog, A tvoja kal  v  njem   od   zibeli klije  —¦ Resnica ti si  vseh nadlog!
Poslanica: O smrt,  ko zadnja ura mi odbije, Ko v mrzlem potu ležal bom ubog, Daj,  da se vzdih   mi  v slavo   ti   izvije: Resnica ti si vseh nadlog!
Fr. Gestrin.