106        107
Tomaž PavšiČ
SAMO PRIMORSKE ZDRAHE AU KAJ GLOBLJEGA?
(Nova glosa na staro ftfmo)
Ni mo[ namen poročat! o drugem od dveh majskih "primorskih" večerov, ki jih je bil pripravil Klub študentov občine Sežana v Ljubljani na temo o našem zahodnem zamejstvu; nimam namreč pri roki vsega gradiva, pa tudi bi bilo vse skupaj predolgo, pač pa se bom vendarle ustavil ob nekaterih tezah, ki so bile postavljene na tem zanimivem in  s polemično ostrino nabitem večeru.
Prva, splošna, toda objektivna ugotovitev je ta, da sta v prepolni dvorani na Miklošičevi 20 bila deležna največ odobravanja Boris Pahor (Slovenska levica) in Drago Stoka (Slovenska skupnost) ter da so bile precej priostrene strelice v obliki vprašanj poslušalcev namerjene na ostalih pet govornikov.
Dušan Hreščdc (Italijanska socialistična stronka) je v svojem nastopu izhajal iz "osnovne teze naprednega delavskega gibanja o rešitvi nacionalnega vprašanja", katere osnovna postavka se glasi: osvoboditev narodov (in s tem tudi narodnih manjšin) je sestavni del boja naprednega delavskega gibanja za odpravo izkoriščanja človeka po človeku in za uresničenje človeške družbe, ki mora pomeniti zmago nad vsakršno odtujitvijo človeka. "Le v taki družbeni ureditvi", je trdil Hreščak, "je mogoč svoboden razvoj narodov no vseh področjih človeške ustvarjalnosti in s tem tvdi rešitev vprašanja  narodnih manjšin." Zdi se mi, da je to absolutna trditev, ki ne drži absolutno (Primerjaj narodnostne razmere v Sovjetski zvezi in v Švici!).
Predavanje Gorazdo Vesela (SKGZ) je bilo zanimivo in nadvse potrebno morda bolj za širše poslušalstvo, saj so prisotni večinoma to problematiko že poznali. Nepremišljen pa je bil Vesel zlasti v debati, ko je nastopal ostro, a neargumenti-rano proti vsakemu sodelovanju z južnimi Tirolci; da je šel predaleč, so dokazali poznejši dogodki, ko so ravno južnotirolski poslanci nemškega jezika v Rimu podprli zakonski predlog v korist slovenske narodnostne skupnosti v Italiji.
Stojon Spetič (KPI) se je skozal kot vnet komunistični aktivist; na sicer res nekoliko izzivalna vprašanja je proti koncu odgovarjal že skoraj živčno in agresivno.
Predstavnik slovenskega izvršnega sveta Bojan Lubej je diplomatsko povedal nekaj splošnih misli iz okvira jugoslovanske in slovenske politike do teh vprašanj.
Nekoliko več se mislim ustaviti ob nastopu bivšega predsednika SKGZ Borisu Racetu. Moram reči, da mi je bil del njegovega govora, kjer govori o krivdi vsakega posameznika, zamejskega inteligento še posebej, zaradi nizanja konkretnih primerov kar všeč, medtem ko sem mu no nekatere stvari dolžan dati odgovor.
Najprej nekaj predfabule: ko smo v začetku februarja 1969 imeli v Trstu   "o-kroglo mizo" o Slovencu tostran in onstran meje, sem v svojem prispevku rekel tudi tole: Matični Slovenci pa smo zamejskim rojakom hvaležni zg zvestobo narodu, ki jo izpovedujejo no včasih prav občudovanja vreden način. Se posebno smo hvo-ležni tistim zamejskim ljudem, ki so zastavili in zastavljajo svoj um in svoje sposobnosti, do tudi nam pomogojo, da bi skupno ustvorili še boljšo in bolj svobodno slovensko družbo.   Primorski dnevnik je v svojem poročilu o tem tržaškem večeru podčrtani stavek citiral in ga označil za naivnega. Boris Race po je v svojem ljubljanskem nastopu, govoreč o tem, do tudi zamejcem ni vseeno, kako se obnašajo Slovenci v republiki in kaj bo z narodom jutri, dodal: "Toda ali ne pomeni dejstvo, da zastovljo zomejski človek svoj um in svoje sposobnosti, da bi pomogal Slovencem v domovini, nevero v nje some, dvom v njihovo moč?   Doživljal sem narodno-osvoboditni boj slovenskega naroda od samega začetka. Zarodi tega ml ne more nihče dopovedati, da ne bi narod, ki se je osvobajal som z lastnimi rokami, ne mogel brez zunanje  pobude in pomoči premagati tudi težave, ki mu jih življenje na-meče. (Vse podčrtal ja^
Boris Race je bil eden tistih, ki je med prvimi pisal o "enotnem kulturnem prostoru", zato bi se moral še toliko bolj zavedati, da če sprejmemo tezo, ki jo je izrazi! Drago Stoka, da so namreč zamejci "nedeljiv del istega narodnega telesa" in tezo, da imamo vsi pravico ustvarjati slovensko narodno politično misel, potem prizadevanja naših bratov (ki ne živijo v tuji državi po lastni krivdi) ne smemo jemati kot "zunanjo pobudo in pomoč",četudi se javljajo nenaročeni in nevabljeni, ampak lahko njihove kritične misli zavračamo samo s protiargumenti, nikakor pa jih nimamo pravice odbiti že samo zaradi tega, ker prihajajo iz krajev zunaj našega državnega ozemlja. Borisu Racetu res nočem jemati vere v moč slovenskega naroda, soj je imam hvala bogu tudi sam zelo veliko, toda vere v ves slovenski narod in ne samo v republiške Slovence, ki nas je kakih 80% ali morda nekoliko več. Nasprotno, ne vem, ali Race ni pomislil, da so to narod, "ki se je osvobajal z lastnimi rokami", sestavljali tudi tržaški in drugi primorski Slovenci, ki tudi takrot niso bili osrednji Slovenci. Naša zgodovina ve povedati, koliko je bilo junakov in voditeljev NOB prav iz današnjega zamejstva! Danes pa naj bi bila vsako kritična misel o obnašanju naroda v matici in o njegovem vodstvu nezaželena, ker, prihajajoča iz zamejstva, morda izraža dvom v zdravo jedro naroda?
V omenjenem stavku, ki sem ga izrekel za tržaško "okroglo mizo" (miza je bila v resnici štirioglata) sem mislil konkretno na Borisa Pahorja in Alojza Rebulo.To moram pojasniti, da ne bi kdo mislil, da morda gre za kake izseljene bivše slovenske politike. Prvi je s svojimi znanimi glosami povzročil napade in številne razprave, toda tudi vzvalovil dotlej nekam pridušeno zanimanje Slovencev za svojo narodno bit, drugi pa je s svojim (v domovini izšlim in nagrajenim) romanom z umetniško besedo prav tako globoko zaoral v naše najvažnejše vprašanje - narodno eksistenco.
Če je od narodne politike republike Slovenije vsaj v moli meri odvisno tudi življenje Slovencev v Italiji, potem imajo slednji pravico in dolžnost povedati o tem svoje mnenje. V tem smislu je Boris Race na ljubi janjskem večeru dvakrat dobil vprašanje, a nanj ni adekvatno odgovoril, pač po je le ponavljal svojo "vero v zdravo jedro naroda", toda kot je videti, le republiškega in seveda njegovega vodstva.
Tako na omenjenem večenj v Ljubljani ni šlo le za kake primorske "barufe", ampak za dvoje različnih zasnov narodne politike, od katerih ima eno to srečo, do nF— koli ne bo prišla v opreko s tisto linijo, ki se spočenja pod Rožnikom ali morda celo pod Kalemegdanom.
108       109