Predstav jamo
Boris A. Novak
Ljubezen iz daljave:
O Trubadurskem kultu ljubezni
Kot je v lucidni knjigi Ljubezen in Zahod leta 1939 ugotovil Denis de Rougemont, so provansalski trubadurji 12. in 13. stoletja iznašli ljubezen, kakor jo v Evropi doživljamo še danes. K temu dodajamo, da so trubadurji iznašli tudi liriko, kakor jo v Evropi pojmujemo še dandanašnji. Med pesmijo in ljubeznijo so vzpostavili tesno vez: od trubadurjev naprej ni pesmi brez ljubezni in ne ljubezni brez pesmi.
Provansalska kultura je bila prva cvetoča posvetna kultura, ki se je razvila zunaj kontrole krščanske cerkve in zunaj latinščine kot uradnega jezika tedanje Evrope, trubadurji pa prvi pesniki, ki so pisali visoko poezijo v ljudskem jeziku. Oznako provansalščina uporabljamo zaradi uveljavljene konvencije, čeprav zgodovinsko ni najbolj točna. V času formiranja romanskih jezikov iz srednjeveških ostankov latinščine je bilo ozemlje današnje Francije lingvistično razdeljeno na dva večja dela: severno od črte Bordeaux - Grenoble so govorili langue d'o'il (izg.: lang d'ojl), južno od te črte pa langue d'oc (izg.: lang d'ok), pri čemer obe besedici - oil in oc - pomenita pritrdilno besedico da. Iz te delitve izvira tudi uradno ime za sam jezik - okcitan-ščina (occitan). Tudi v zemljepisnem smislu oznaka provansalščina ni najbolj točna, saj je bila Provansa (Proensa) zgolj ena izmed pokrajin, kjer so govorili ta jezik. Pokrajina z imenom Languedoc je dobila ime po samem jeziku.
Izraz trubadur - izvorno trobador - izhaja iz staroprovan-salskega glagola trobdr - najti. Enako zveneči glagolnik je označeval pesnjenje. Sama oznaka torej opozarja na način, kako so trubadurji razumeli svojo umetnost: kot iznajdljivost, ustvarjalnost, inventivnost. Bolj konkretno: trubadurji so ustvarjalni proces razumeli tako, daje treba najti oziroma iz-najti prave besede in k njim prave melodije. Sestavna, organska razsežnost umetnosti trubadurjev je bila namreč glasba. Trubadurska umetnost
Sodobnost 2003 I 1069
Boris A. Novak: Ljubezen iz daljave: O Trubadurskem kultu ljubezni
sodi v tisto izvorno obdobje, ko je bila pesniška beseda še tesno povezana z glasbo, pogosto pa tudi s plesom. Mimogrede: današnje razširjeno mnenje, ki ga povzema tudi geslo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, daje trubadur sam izvajal svoje pesmi, je zgrešeno; trubadurje bil avtor, njegove pesmi pa je pred občinstvom pel izvajalec, ki se je imenoval joglar (izg.: zoglar) - francosko jongleur (izg.: žonglbr), od koder izvira tudi današnja beseda za cirkuškega žonglerja.
"Prvi trubadur" je častna oznaka, s katero so imenovali Guilhema (izg.: Giljem), IX. vojvodo Akvitanskega, ki je živel na prelomu enajstega in dvanajstega stoletja in je svoje prve pesmi napisal okoli leta 1100. Guilhem je bil najmočnejši fevdalni gospod svojega časa, močnejši celo od francoskega kralja. Bilje arogantnež in cinik, hedonist, ki sije dovolil sleherni užitek, silak, kije po telesni in duhovni moči ter po svojem družbenem položaju utelešal boga. Na svojem ščitu je namesto plemiškega grba imel narisano podobo ljubice. Papež ga je dal dvakrat izobčiti iz krščanskega občestva; plešastemu papeževemu legatu, ki mu je sporočil ekskomunikacijo, je posmehljivo odgovoril: "Ubogal vas bom takrat, ko vam bo glavnik šel skozi lase." Se pravi: nikoli... Dandanašnji si težko predstavljamo, kako uporniška je bila gesta Guilhema LX., kije odvrgel latinščino, ta jezik vesoljne cerkve, vsemogočnega duha in večne oblasti, in kot jezik svojega literarnega izraza sprejel govorico svojih podložnikov!
Vrednostni sistem trubadurjev je v embrionalni obliki navzoč že v Guilhe-movi poeziji. Najbolj slavna, a obenem najbolj enigmatična Guilhemova pesem je Farai un vers de dreit nien (izg. fonetična), kar dobesedno pomeni Naredil bom pesem iz čistega niča ali o čistem niču. To hermetično, a močno pesniško besedilo temelji na samih negativnih kategorijah:
O čistem niču pojem spev:
ne sebe ne sveta ne bom načel,
ljubezni in mladosti ne bom pel,
saj sem sred spanca                              '
ta nič opevati začel
na hrbtu vranca.
(¦¦¦)                                                                                          f
Imam gospo, ne vem pa, kdo je,
oči je ne poznajo moje;
od nje ne slast ne zlo ne polje,
in tako je prav,
noben Norman in ne Francoz v mojem
gradu nimata zabav.
Ne da bi jo poznal, jo ljubim,
nič mi ni storila, nisem je poljubil;
brez nje je, kot da sem izgubil
Sodobnost 2003 I 1070
Boris A. Novak: Ljubezen iz daljave: O Trubadurskem kultu ljubezni
le spominsko peno,
saj lepšo bom od nje zasnubil
in bolj dragoceno.
Enajst ohranjenih pesniških besedil "prvega trubadurja" sodi v zvrst, ki so jo imenovali vers. Ta izraz, ki je tedaj pomenil pesem, je označeval prvotno, zvrstno in tematsko še neizdiferencirano obliko trubadurskega pesništva, ki poleg opevanja ljubezni vsebuje tudi druge teme. V poznejšem razvoju doživi trubadurska poezija bogato notranjo diferenciacijo na številne zvrsti, med katerimi je najvišja canso - ljubezenska pesem.
Na podlagi Guilhemovih impulzov je trubadur druge generacije Jaufres Rudels (izg.: Zaufres Rudels) - bolj znan po francoski različici svojega imena: Jaufre Rudel (izg.: Zofre Riidel) - ustvaril temeljni model ljubezenske lirike, ki temelji na neuresničljivem hrepenenju. Njegova Pesem o daljni ljubezni oziroma o ljubezni iz daljave je v tem smislu osrednje besedilo trubadurske lirike:
Ko se podaljša majski dan,
je lep glas ptičev iz daljave.
In ko sem daleč, me navda
spomin ljubezni iz daljave.
In grem, v ris želja zaklet,
in bolj kot pesem ali cvet
me potolaži zimski mraz.
(...)
Prav pravijo, da sem željan
in lakomen ljubezni iz daljave.
Noben užitek ni tako močan,
kot je občutenje ljubezni iz daljave.
A cilj želja mi je odvzet,
tako je hotel boter, da zaklet
jo ljubim, ne da bi bil ljubljen tddijaz!
Za zvočno in pomensko učinkovanje te pesmi je bistveno obsesivno ponavljanje formulacije ljubezen iz daljave (1'amor de lonh - izg.: 1'amur d' lonj), ki karseda poudari fizično razdaljo in čustveno bližino ljubezni. Domnevno biografsko ozadje Pesmi o daljni ljubezni nakazuje vida - Rudelsov življenjepis: "Jaufres Rudels je bil zelo plemenit človek, princ Blajski. In se je zaljubil v princeso iz Tripolija, ne da bi jo kdaj videl, zaradi lepih stvari, ki jih je o njej slišal od romarjev iz Antiohije. In o njej je napisal mnogo lepih pesmi z lepimi melodijami in revnimi besedami. V želji, da bi jo videl, se je podal na pot čez morje. Na ladji je zbolel in ko so ga v Tripoliju izkrcali in ga odpeljali v neko opatijo, je bil videti mrtev. Ko je princesa to slišala, je prišla do njegovega vzglavja in ga vzela v naročje. In on je začutil, daje ob njem princesa in takoj je
Sodobnost 2003 I 1071
Boris A. Novak: Ljubezen iz daljave: O Trubadurskem kultu ljubezni
prišel k sebi in se zahvalil Bogu, ki mu je podaril še toliko življenja, da jo je lahko videl. In tako je umrl v njenem naročju. Ona pa ga je z velikimi častmi dala pokopati poleg Templja ter je še istega dne postala nuna zaradi bolečine, ki jo je povzročila njegova smrt."
Nekateri literarni zgodovinarji interpretirajo fenomen trubadurske daljne ljubezni s sociološkega stališča - kot prevajanje nepresegljive socialne razlike med zaljubljencema v nedosežno zemljepisno razdaljo. Precej razširjena je teza, da predstavlja trubadurska lirika pesniško artikulacijo družbenih aspi-racij nižjega plemstva, predvsem vitezov, ki so bili v 12. stoletju skoraj povsem deklasirani. Vrednostni sistem trubadurjev je s svojo kultiviranostjo bistveno prispeval k mehčanju skrajno zaostrenih razmerij v srednjeveški družbi 12. in 13. stoletja. Ni naključje, da so trubadurji doživljali sebe kot jovens (izg.: žovens), mladost: pod neznosno pezo hierarhične fevdalne družbe, utemeljene na principu vojaške in patriarhalne moči, so zahtevali zase pravico do drugačnega čutenja sveta in medčloveških odnosov, predvsem odnosov med spoloma.
Jaufres Rudels je vzpostavil tudi enega izmed glavnih slogovnih tokov znotraj trubadurske lirike: trobar leu (izg. fonetična). Izraz izvira iz latinskega pridevnika leviš-lahek, dobesedno torej lahko pesništvo, kar je treba razumeti v smislu preprostega, komunikativnega načina pesnjenja. Poleg Rudelsa je najpomembnejši predstavnik tega slogovnega toka Bernart de Ventadorn (izg. fonetična), bolj znan po francoski različici imena Bernard de Ventadour, ki je v nasprotju z Guilhemom in Rudelsom izviral iz ljudstva: njegov oče je bil pek na gradu Ventadorn. Velja za najmanj konvencionalnega, najbolj čustvenega in iskrenega staroprovansalskega trubadurja. Ena izmed njegovih najbolj pretresljivih pesmi Can vei la lauzeta mover (izg.: Kan vei la lauzeta mover) upesnjuje boleče slovo od ljubljene gospe, ki jo v tornadi (sklepni kitici) imenuje Tristan. Tovrstni psevdonim izvoljene Gospe - po okcitansko senhal (izg.: senjdl) - so trubadurji pogosto uporabljali, da bi se v ozkem okolju fevdalnih dvorov izognili obrekljivcem, katere so imeli za najhujše zlo.
Ena izmed podzvrsti ljubezenske pesmi je tudi dlba. Beseda alba pomeni v okcitanščini zarja, obenem pa označuje pesem svitanico oziroma jutranjico, ki upesnjuje jutranje slovo ljubimcev. Formalna posebnost provansalske albe je refren, ponavljanje same besede albdfna koncu vsake kitice, kar učinkuje lirično in obenem dramatično. Alba Guilhema de Bornelha (izg.: Giljem d' Bornelj) je antologijski primer tega žanra: tu se kot refren ponavlja verz E ades sera Valba (In bo kmalu zarja). Prvoosebni lirski subjekt je postavljen v vlogo stražarja, ki ob svitu poskuša prebuditi svojega prijatelja, ljubimca, kije noč prebil ob svoji ljubici. Uvodna kitica je liturgično uglašena hvalnica svetlobi, ki se začne s čudovito zvočnim verzom: Reisglorios, verdis lums e clartatz (izg.: klartdc):
Slavni kralj jasnine in svetlobe, silni Bog, z močjo zvestobe
Sodobnost 2003 I 1072
Boris A. Novak: Ljubezen iz daljave: O Trubadurskem kultu ljubezni
pridi mojemu prijatelju na pomoč, saj ga nisem videl celo noč in bo kmalu zarja.
Pripovedni komunikativnosti slogovnega toka trobar leu stoji nasproti slogovna usmeritev, znana pod imenom trobar clus (izg.: kliis), kar dobesedno pomeni zaprto pesništvo, saj izraz izvira iz latinskega pridevnika clausus - zaprt.) Gre za metaforično gosto, na formalni ravni eksperimentalno ter v sporočilnem smislu hermetično, težko razumljivo poezijo. Glavni predstavniki tega slogovnega toka so Marcabru (izg.: Marcabrii, naglas na koncu), Arnautz Daniel (izg.: Arnduc Daniel) in Rambautz d'Aurenga (izg.: Rambduc d'Aurenja), princ Oranski. Z današnjega stališča so nam bližji pesniki komunikativnega sloga trobar leu, saj trobar clus zveni preveč formalistično, "akademsko", pogosto pa temelji tudi na besednih igrah, ki so nerazumljive brez komentarjev. Arnautz Daniel, izumitelj sekstine, ki sta jo prevzela tudi Dante in Petrarca, je svojo poetiko zlatarskega piljenja besed upesnil v pesmi, ki - kot običajno - nosi naslov, povzet po prvem verzu: En cest sonet coind'e leri (izg.: En sest sonet koind' e leri) -Na ta napev, vesel in mil. Tu se prvič pojavlja beseda sonet: etimološko gre za pomanjševalnico besede son - mali zven torej. (Pri Provansalcih je ta izraz še označeval napev, melodijo, pozneje, v Italiji, pa je začela označevati pesemsko obliko, ki ji je bilo usojeno, daje postala krona evropske poezije.) V isti pesmi ta mojster pesniških oblik v imenu ljubezni s prezirom zavrne posvetno in versko moč. Tornada, se pravi jedrnata sklepna kitica te Arnautzove pesmi je slavna, saj izraža uporniški položaj pesnika v družbi: "Jaz sem Arnautz, ki zbira veter I in z volom zajca pretenta / in zmeraj plava proti toku."
Bolj kot vsi drugi trubadurji je Arnautz Daniel vplival na porajanje italijanske lirike, predvsem na Danteja in Petrarco. Dante seje v XXVI. spevu Vic skozi usta Guida Guinizellija, začetnika dolce stil nova - milega novega sloga, priklonil Arnautzu kot večjemu mojstru: "Fu miglior fabbro delparlar materno." V prevodu Andreja Capudra: "Je bolje materno koval besedo." (Formulo "il miglior fabbro" si je v 20. stoletju izposodil Thomas Stearns Eliot, ko je Pusto deželo posvetil svojemu pesniškemu učitelju Ezri Poundu, ki je prevajal trubadurje.)
Vrednostni sistem kulta ljubezni so trubadurji imenovali fin amor -plemenita ljubezen, vendar je bolj znan pod francosko oznako amour courtois, ki pa se od trubadurskega koncepta bistveno loči: pri Provansalcih je poudarek na čustvu, kulturi in umetnosti, pri Francozih pa na formaliziranem dvorskem ceremonialu. Ključni pojem trubadurskega kulta ljubezni je joi (izg.: žoi) -neprevedljiv izraz, ki obsega pomenske vrednosti kot poduhovljeno veselje, radost, zanos, navdušenje. Rene Nelli v minuciozno napisani analizi Erotika trubadurjev iz leta 1974 trdi, da pojem provansalske ljubezni obsega dva podrejena in medsebojno nasprotujoča si koncepta: viteško in dvorsko ljubezen - po francosko: amour chevaleresque (izg. amur ševalresk) in amour courtois (izg.: amur kurtod). Bistvena razlika med tema dvema oblikama provansalske
Sodobnost 2003 I 1073
Boris A. Novak: Ljubezen iz daljave: O Trubadurskem kultu ljubezni
ljubezni je povezana z vprašanjem njene realizacije: medtem ko viteška ljubezen ob spoštovanju temeljnega principa zvestobe izvoljeni Dami vsebuje tudi možnost realne, fizične združitve ljubimcev, je dvorska ljubezen žeper definitionem obsojena na nemožnost v realnem življenju. Načelno nemožnost realizacije ljubezni kot ključno značilnost trubadurskega kulta poudarjata tudi Denis de Rougemenont in psihoanalitik Jacques Lacan.
Še bolj temeljna je razlika v načinu vrednostne utemeljitve. Trubadurji naj bi bili prvi, ki so v vrednostni sistem srednjeveške patriarhalne družbe vnesli "ženski" način čutenja. Zato so se jim baroni kot predstavniki viteške ljubezni na začetku posmehovali, češ da so "poženščeni", pozneje pa so tudi sami prevzeli trubadurski način "dvorjenja", saj je pri damah očitno užival naklonjenost.
Princip agresivne vojaške in politične moči prihaja nazorno do izraza v srednjeveški epski poeziji, zato ni naključje, da so trubadurji čutili prezir do epike in povzdigovali liriko kot najvišji izraz dvorske ljubezni. Pri principu viteške ljubezni si vitez s svojimi dejanji pribori srce izvoljene Gospe: na bojnem polju ali na viteškem turnirju se izkaže s pogumom in močjo, reši nemočno princeso pred zmajem, žrtvuje se za šibkejše in s tem očara njeno občutljivo srce itd., toda vsa ta plemenita dejanja so le okras za stvarno razmerje moči in nemoči, kjer si vitez pribori žensko kot vojni plen. Osnovni model viteške ljubezni dobro ponazarja glagol osvojiti, ki še zmeraj pogosto nastopa v erotičnem slovarju, le da ne slišimo več njegovega vojaškega porekla: vitez je "osvojil" srce Dame, kar pomeni, da jo je premagal, da si jo je podredil. Zgodovinska zasluga trubadurjev, kije ni mogoče dovolj poudariti, je temeljna gesta samoutemeljitve ljubezni: bili so prvi, ki so ljubezen doživljali kot kategorijo samo na sebi, kot vrednoto, ki črpa svojo vrednost iz same sebe in ne potrebuje nikakršne druge utemeljitve. Trubadurju ni bilo treba dokazovati svoje ljubezni z močjo vojščaka in osvajati Dame s silo: zadostovala je ljubezen sama.
Trubadurska "služnost (servir)" Ljubezni je imela za posledico, daje izvoljena Dama pridobila atribute gospodarice - oziroma točneje: gospodarja. Konven-cionalna formula za nagovor Dame seje namreč glasila Midons, kar dobesedno pomeni Moj gospodar. Nenavadno je, da je ta formulacija moškega spola. K sociolingvističnim interpretacijam nagnjeni teoretiki razlagajo to nenavadno jezikovno dejstvo s strukturo srednjeveške družbe: v trenutku, ko ženska postane predmet kulta, naj bi znotraj konteksta patriarhalne družbe pridobila atribute fevdalnega gospoda, se pravi moškega. To paradoksalno razmerje dobro prihaja do izraza v poeziji Bernarta de Ventadorna: "Samo to prosim, da usoda I mi nakloni Vaš postati sluga; I ne maram za plačila druga: I ubogal Vas bom kot gospoda."
Precej razširjenje očitek, da zaradi idealizacije izvoljene Gospe trubadurska lirika zakriva skrajno deprivilegiran položaj, ki so ga ženske v srednjem veku dejansko imele. Pri tem se pozablja, da so bili trubadurji prvi, ki so v evropski zgodovini izkazali spoštovanje in nežnost do žensk. Kljub idealizaciji, ki je morda zrcalno obrnjena slika dejanskega položaja, predstavlja trubadurski
Sodobnost 2003 I 1074
Boris A. Novak: Ljubezen iz daljave: O Trubadurskem kultu ljubezni
kult Dame pomembno stopnjo v dolgotrajnem in mukotrpnem procesu osvobajanja žensk.
V tem kontekstu igra posebno vlogo dejstvo, da znotraj korpusa trubadurske lirike enakovredno nastopa tudi približno trideset trubadurk - trobairitz (izg.: trobairic), med katerimi je najpomembnejša Comtessa (grofica) de Dia. Ohranjenih je pet njenih besedil. Prisluhnimo pesmi Okrutno rano sem čutila, ki je po neposrednosti erotičnega čutenja naravnost šokantna za čas svojega nastanka, okoli leta 1200:
Prijatelj moj, če bom kdaj imela nad teboj to moč, da boš ob meni eno noč, tedaj ne bo poti nazaj. Po tebi čutim silne želje, da bi zamenjal mi soproga, če le obljubiš, da ubogaš prav vse, kar mi je v veselje!
Trubadurska poetika in kult ljubezni sta imela izjemen vpliv na evropsko umetnost in omiko v poznem srednjem veku; njihovi dosežki sodijo tudi med iztočnice za renesanso. Tragični paradoks mednarodnega umetniškega uspeha in slave trubadurjev je dejstvo, daje sama domovina trubadurjev, Provansa, zaradi nenaklonjenih zgodovinskih okoliščin doživela vojaški in verski poraz ter posledično izgubo politične in kulturne avtonomije: ta prva cvetoča evropska kultura je postala plen ekspanzionizma severnih sosedov (Francozov) ter edine uspešne križarske vojne vseh časov, ki je bila usmerjena zoper katarsko herezijo. Brutalnost obračuna s katarskimi heretiki dobro ponazarja dogodek, o katerem poroča cistercijanski menih Cesaire d'Heisterbach: na opozorilo, da so na drugi strani tudi pravoverni katoliki, je škof Arnaud de Citeaux pred bitko cinično vzkliknil: "Pobijajte! Pobijajte! Bog bo že prepoznal svoje!"
V  zadnjem času je zelo razširjena teza, da je trubadursko pesništvo le umetniška artikulacija katarskih religioznih naukov. Velik problem pri razpravljanju o katarih je dejstvo, da večina ohranjenih pričevanj o njihovi veri izvira iz vatikanskih arhivov: katoliška inkvizicija je skrbno uničila originalne katarske dokumente, tako da je naše današnje poznavanje katarske herezije usodno zaznamovano z interpretacijo njene sovražnice in zmagovalke v krvavi križarski vojni - katoliške cerkve. Kljub temu je mogoče sklepati, daje katarska ločina nastala pod vplivom bolgarskih in bosanskih bogomilov ter da je bilo njihovo doživljanje sveta v osnovi manihejsko. Prav zato teorija o trubadurjih kot katarskih pesnikih po vsej verjetnosti ne drži: manihejsko razločevanje med Dobrim in Zlom je bilo trubadurjem tuje.
Ganljiva je zgodba trubadurja Raimona de Miravala (izg.: Raimon d' Miraval). Izročilo pravi, daje bil reven vitez (v lasti naj bi imel le četrtino gradu Miraval), zaradi lepe poezije pa je imel veliko prijateljev, med drugim sta tesno
Sodobnost 2003 I 1075
Boris A. Novak: Ljubezen iz daljave: O Trubadurskem kultu ljubezni
prijateljevala s tuluškim grofom. (Toulouse je bil tedaj politično središče Pro-vanse in torej glavna tarča križarske vojne). Njegova zadnja ljubezenska pesem opeva lepo grofico Elienor (naglas na koncu) Aragonsko, sestro aragon-skega kralja in ženo Raimonovega prijatelja, tuluškega grofa. V letih 1209-13 je papež Inocencij III. vodil križarsko vojno zoper katare, ki jo je s s francoske strani organiziral Simon de Montfort, izpeljali pa so jo najemniški vojaki. Raimon de Mira val je bil prisiljen bežati. Njegova zadnja pesem je verzificirano pismo aragonskemu kralju, naj pride na pomoč njegovemu prijatelju, tuluške-mu grofu, in naj reši Provanso, predvsem pa lepoto gospe, v katero je zaljubljen:
Le pojdi, pesem, in pokliči namesto mene kralja na pomoč: razbije naj teman obroč sovražnikov na naših gričih, naj vselej bo na naši strani! Naj Montagut osvobodi in Carcasono! Naj se ga bojijo vsi, ki so na naših mejah zbrani, Francozi in Mohamedani!
Iz zgodovine vemo, daje aragonski kralj s tisoč vitezi dejansko prihitel na pomoč in da so v bitki pri Muretu septembra 1213 bili vsi do zadnjega pobiti, kar je zapečatilo usodo Provanse.
Od staroprovansalskih trubadurjev 12. in 13. stoletja pelje nepretrgana črta v razvoju evropske lirike: inicialni impulz trubadurskega kulta ljubezni so prevzeli severnofrancoski truverji, pesniki iberskega polotoka, italijanski pesniki poznega srednjega veka in zgodnje renesanse, od sicilske in toskanske šole prek sladkega novega sloga do epohalnih artikulacij pri Danteju in Petrarci, nemški pevci ljubezni - Minnesdngerji, španski in angleški renesančni in baročni pesniki, romantiki malone vseh evropskih književnosti, tudi naš Prešeren, v modernizirani različici pa nekateri vodilni simbolisti. Že naštevanje teh ključnih točk v razvoju evropske lirike kaže na izjemno močan in širok vpliv trubadurjev na vse nadaljnje pesništvo.
Pri vsakem trubadurju in trubadurki je najprej natisnjena vida, njegov ali njen življenjepis, kakor je ohranjen v chansonnierjih, srednjeveških zbornikih trubadurskih pesmi. Nekatera besedila so bila opremljena tudi z razlagami, ki so jim rekli razo (iz latinske besede ratio). Avtorji teh življenjepisov in razlag so bili večinoma trubadurji mlajših generacij, ki so ponavadi poskušali starejše vzornike in vzornice idealizirati. Kljub tej mitologizaciji in dejstvu, da v vidah navedeni podatki niso zgodovinsko verodostojni (pogosto so domnevno biografsko ozadje črpali kar iz samih pesniških besedil), pa so ta kratka prozna besedila (nota bene: eden izmed začetkov srednjeveške proze!) neprecenljiv vir za razumevanje vrednostnega sistema trubadurskega kulta Ljubezni.
Sodobnost 2003 I 1076