Gflavna skupščina ,,Saveza hrvatskih učitelj skih društava". (Dalje.) Učitelj Vilko Popovič je govoril tako-le: Slavna sknpščina! Trideset je že let, kar je ljudsko šolstvo v HiTaški in Slavoniji zakouito urejeno. V tem kratkem času je prošla ljudska šola v vse mogoče faze razvoja ter pridobila ugled tako v mili domovini, kakor tudi v inozemstvu. Trideset je let, kar je ona veren nosilec prosvete, ki je edina rnočna, da začuva uarodu obstanek m mu osigura bodočnost. V vseh napreduib deželab in državab uprava jako deluje na to, kako bi najmileji otrok naroda procvital in rastel ter upiava s primerno energijo obvlada vse zapreke —- osobito one financijelne nravi — ki stojijo razvoju šole na poti. Moglo bi se vprašati: Zakaj se pravzaprav troši za deco, ta skozinskoz neproduktivni element, poverjen šoli v vzgojo in izobrazbo? Na to nam odgovarja nacijonalna ekonomija, ki je določila dej*8tvo, da se kapital, vložen v izobrazbo neproduktivnega elementa, vrača državi y veliki meri takrat, kadar postane ta element produktiven. To je danes že izven vsakega dvoma. Naj rui bo dopuščeno, da to ilustriram z enim primerom. Vse kulturne inštitucije, med katere štejem ljudsko šolo na prvem mestu, zahtevajo od države velikib žrtev, ia te so vzgojna glavnica, pod katero se v narodno-goapodarakem smislu razumeva vsota stroškov, upotrebljenih v izobrazbo ljudij. Da v to svrho naložen kapital nosi državi velik dobiček, je najsijajnisi dokaz Francoska, okolo katere se je koncem osemnajstega stoletja bliskalo morilno orožje, da jo pred svetom poniža in nniči. Ali njeni dnsevni borilci so se lotili drugega orožja, oni so se potrudili, da nadomestijo padec svoje moči in sile s šolo, ne meneč se pri tem, da ao se Rusi približevali Carigradu, Prusi pa stopili v Varšavo. Razdrobljena Francoska je položila bojno orožje v grob historijakih spominov, vendar so se nji — osramočeni — klanjali isti njeni preinagovalci. V vzgojni kapital vlagajo poedinci in države tako dolgo, dokler traja neproduktivna perijoda s popolnim in sigurnim pravom pričakovanja, da produktivna perijoda povrne poedincem in državi deloma v večji, deloma v raanjši meri potrošeno glavnico. Pa kakor je to povsod, tako je tudi pri nas. Ako se ozremo na dobo tridesetih let, moramo pripoznati, tudi če bi ne hoteli, da je tudi naša dežela vložila ogromen kapital za omenjeni neproduktivni element; priznati pa mora vsak po pravici, da je sola sijajno izvršila svojo nalogo ter popolnoma opravičila vse one žrtve, ki jih je vložila dežela za njen razvoj. Moramo pa tudi to priznati, da poznamo dežele, ki živijo v boljsib. financijalnih razmerah, pa se vkljnb temu ne raorejo istovrstiti z nami v napredku žolstva. Ljudski učitelj more s ponosoin zreti na svoje uspebe. Z ozirom, da je ljudska šola za štiri petine našega naroda edini vzgojno-izobraževalni zavod, je ona brez dvoma najznatnejša narodna inštitucija. Brez nje ni govora o kaki prosveti. Vprašajmo se, kdo je faktični nosilec prosvete in kakšen je njegov položaj med ostalimi stanovi? Na kratko rečeno, se na fakti.neganosilca knltnrevednopozablja, kadarkoli se urejuje šolstvo po zakonih. Na njega se ne jemlje ozir niti tedaj, kadar se drngim javnim uradnikom poboljšava plača. On je izvzet, ker mu je plača urejena po šolskih zakonib, nainesto da bi bila, kakor pri drugih uradnikih, urejena po posebni postavi, ki se da od časa do časa brez težkoč izpremeniti, če to zahtevajo potrebe stanu in dopuščajo — deželne razmere.*) Ljudski učitelj ne more s sedanjo plačo živeti in ako živi, tedaj je to samo, kakor pravimo, da se pripoveduje. Tako plačo si bi služil tudi tedaj, če bi bil pet ur na dan samo euvar otrok. Da ni v njeru tolike odporne moci, ki mu je pomagala medsebojno ustanoviti razliene inštitucije v inoraluo iu materijalno pomoč, ki jib je osnoval in izvedel izvanredni zanos za dobro stvar in njegova čvrsta žilavost, bi moral omagati, in pred njegovimi očmi bi ne bilo višjib smotrov in idejalov! On bi postal navadni najemnik, a dežela, ki ji služi, bi se sramovala takega kruhoborca. Priroda je stavila človeku najtežjo nalogo: borbo za življenje. In v tej borbi nadkriljuje moč ljudskega učitelja berojsko moč. BoreČega se od jutra do mraka ga dobimo povsod, kjer se dela v blagor naroda. Glej ga, kjer funkcijonira na polju naprednega gospodarstva; glej ga, kjer se neguje narodna pesem, kjer se zbira narodno blago; glej ga na polju leposlovja, ki mu je pripomogel preskrbeti dober glas; glej ga na vsakem polju plemenitega javnega delovanja. Povsod je popolen — povsod pripravljen. Ali za vse usluge, kar jili stori deželi ravno v isti meri in z i8tim oduševljenjem kakor kak drug stan, ne dobiva primerne plače za svoje delo, četudi je to delo najznamenitejše, četudi je on faktični nosilec kulture, ki je deželi, naši mili domovini, preskrbela odlično mesto med kulturnimi deželami.**) Da je hrvaško ljudsko učiteljstvo vedno vestno vršilo svojo dolžnost, temu so dokazi najlepša priznanja kompetentnih sodnikov v inozemstvu in izjave naših najvišjih poglavarjev. (Daije.)