358
Nadgeobni napis.
v Repnico, za katero so dobili na svojo prošnjo podporo od deželnega zbora. Če se zida nova cesta, potem je gotovo postaja v Repnici, mislili so si. Zadržani so zahtevali kolodvor v Žlebu — med Pečjo in Repnico —, kamor so imeli nekoliko bliže, nego v Repnico. Za Zadržani so se oglasili Resjani in Dolžani. Vas Resje je med Lazi in Pečjo. »Ce bode postaja v Žlebu«, dejali so Resjani, »tedaj je preblizu Peči; mesto v Peči in Lazih mora biti pri nas.« — »V Žlebu in Repnici ne moreta biti kolodvora, ker sta preblizu skupaj, tedaj je naša Dolga vas najbolj pripravna za postajo«, dejali so Dolžani.
Tako se je začel prepir o kolodvorih, ki je postajal vsak dan hujši in nam bolj in bolj grenil veselje. Skoro vsaka vas je hotela naposled imeti svojo postajo, a še v isti vasi ni bilo zloge, kje in za katerim plotom bodi kolodvor.
Ko je prišla v našo dolino komisija pregledovat namerjano progo, zbrala se
v
je v Žlebu množica pristašev žlebskega kolodvora. Navdušeno se je klicalo »ži-vio!«, da bi se pridobila komisija za — žlebski kolodvor.
V vsaki gostilni si slišal tiste dni samo pogovore o kolodvorih. Vedno smo se prepirali, kje so kolodvori naj-
bolj potrebni, in si zalivali jezo s slabim vinom in grenkim pivom. Ti naši prepiri niso bili na  škodo  gostilničarjem.
Neke nedelje so se celo spoprijeli nekateri bolj vročekrvni pivci in si posegli ne prerahlo v lase. Drugi dan pa je hodil veselo naš zdravnik Popek po sosednih vaseh, obvezoval večje in manjše praske ranjencev in si služil lepe de-narce. K nam smo pa klicali sosednjega zdravnika Zalarja, zakaj nihče ni prerok v svoji domačiji.
Naš sodnik Višnja je imel tiste dni obilo opravila. Tožarili smo se tudi zaradi žaljene časti.
Vsi napori — prošnje in poslanstva v Ljubljano in na Dunaj — Zadržanov, Resjanov in Dolžanov niso imeli zaželenega uspeha. Kolodvori so se postavili, kakor je bilo ukrenjeno, v Lazih, Peči in Repnici.
Sedaj veselo žvižga hlapon po naši dolini, in vsi smo izprevideli, da so kolodvori na pravem mestu, če tudi bi imel marsikdo rajši postajo bliže.
Železnica nam prinaša tolike koristi, da je utihnil še njen največji nasprotnik — Pečnik. Mesto malokoristnega vozar-jenja se je prijel  zanemarjene kmetije.
»Hudika«, pravi večkrat, »pa je le dobra in koristna ta — naša železnica!«
Hadgrobni  napis.
(F. R. f 23. junija 1892.)
Jad tako in poln nad, Zgodaj sem legel v smrtni hlad.
Vendar ne tožim, saj nihče ne ve, Kaj verovati živenju se sme — Cesto živenje trda je pot, Trnja polna, polna zmot.
Kdor se v ljubezni spominjaš me vroči, Nič za menoj,  prijatelj, ne joči: Tiho poklekni na kraj jame, Moli za-me!
^5Li>