80 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Veronika Zavratnik, mag. etnologije in kulturne antropologije, doktorska študentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in raziskovalka na Fakulteti za elektrotehniko, Laboratorij za telekomunikacije, Tržaška cesta 25, 1000 Ljubljana; veronika.zavratnik@fe.uni-lj.si, veronika. zavratnik@gmail.com. Knjižne ocene in poročila Petra Kavrečič samih sebe kot žrtev, saj se ogledalo postavlja nam samim – kolikšna je na- ša odgovornost za to, da ravno »drugi« med nami niso slišani. Knjiga torej preobrača tradicionalna etnološka gledišča ravno s tem, da se pripadniki nekega dominantnega di- skurza zazrejo sami vase in v razloge za to, da »drugim« ne »pustijo« do besede. Tako zbornik ponuja drugač- no perspektivo, ki je pripadnik neke dominantne večine v običajnih javnih diskurzih ni vajen. Pred bralkami in bralci je torej kakovostno znanstveno delo v obliki zbornika. Prinaša paleto različnih etnoloških/antropoloških raz- iskav, ki si prizadevajo, da ne bi zgolj vrednostno interpretirale preteklost, pač pa bi se, kot zapiše Jerneja Ferlež (str. 84), osredinile na »radovedno in odprto opazovanje«. Knjižne ocene in poročila Veronika Zavratnik* Kranjsko klobasanje: Slovenska zgo- dovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na časopisnem papirju, mo- nografija Jerneja Mlekuža, je rezultat na-kranjsko-klobaso-osredinjenega brskanja po »smetnjaku zgodovine«, kot (dnevno, tedensko) časopisje po- imenuje avtor. Z zamaščeno »damo slovenske posebnosti« v središču avtor interpretira, analizira in (širše družbe- no) kontekstualizira zgodovino sloven- ske narodotvornosti med letoma 1849 (ko je zaznati prvo omembo kranjske klobase) in 2006 (ko ta prvič poleti tu- di v vesolje). V za avtorja značilnem, nekoliko drznem slogu, ki je skorajda v celoti očiščen strogega teoretske- ga razpravljanja, je kranjska klobasa kontekstualno uokvirjena v časopisne oglase, razglase, reklame in razprtije, ki (so) si jo brezsramno, pa vendarle na različne (ideološko obarvane) načine prisvajali v vseh obravnavanih obdo- bjih. Kot vseprisotno entiteto medij- skega diskurza Jernej Mlekuž kranjsko klobaso obravnava ne le kot predmet, katerega bistvena naloga je potešiti la- koto narodovega želodca, temveč tudi na ravni njene, za slovenski narod kon- stitutivne vloge. Avtor s pomočjo mnogoterih časopi- snih (in literarnih) izrezkov, ki se – pa četudi le obrobno – dotikajo kranjske klobase, in s kronološko razporejeno strukturo monografije ponudi zanimiv vpogled v njeno trdovratno vsepriso- tnost ter hkrati pokaže, da je bolj kot kulinaričnim razpravam večkrat služi- la skorajda ideološkim prerekanjem. Z besedami avtorja samega: kranjska klobasa ni le nadvse okusen dosežek slovenske kulinarike. Ob nekoliko drugačni priložnosti, ki jo je prav ta- ko uredilo pero obravnavanega avtorja (Mlekuž 2015), je ta glavna akterka postavljena v kontekst, ki je pomem- ben tudi za razumevanje Kranjskega klobasanja; pri zamišljanju slovenske- ga naroda je odigrala pomembno vlo- go. Podobno kot tam tudi v obravnava- nem delu avtor dokazuje, da kranjska klobasa ni le pasiven odsev družbenih, kulturnih in političnih pojavov – »slav- na«, »imenitna«, »izborna« in »časti- ta« kranjska klobasa je stvar, ki je po- magala ustvarjati oz. graditi slovensko zgodovino. Ima(nentno) (ji je) torej to, kar lahko poimenujemo tvornost (ang. agency). Poglavja, ki si sicer sledijo kronolo- ško, niso strogo razmejena; ponekod se med njihove vrstice zavoljo bolj ilustrativnega opisa vrivajo drugače umeščeni zapisi. Obdobje, ki ga po- kriva izbrano in pregledano časopisno gradivo v začetnih poglavjih, se razte- za približno med letoma 1848, ko je v Evropi vrela pomlad narodov, in 1918, ko je razpadla dualistična monarhija Avstro-Ogrska, ki je bila Slovencem dolga leta institucionalna domovina. Še zlasti v začetnem obdobju naro- dnega prebujenja je kranjska klobasa priljubljena tako kot jed naroda kakor JERNEJ MLEKUŽ: Kranjsko klobasanje: Slovenska zgodovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na časopisnem papirju. Beletrina, Ljubljana 2017, 204 str. 81 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Veronika Zavratnik tudi kot predmet njegove prebujajoče se narodne zavesti, na kar se osredi- njata poglavji, ki sledita avtorjevemu kratkemu uvodnemu pojasnilu. Poglavje ‘Ostrupljenje s klobaso’ raz- kriva, kako močno slovenska je bila kranjska klobasa v obdobju, ko med Slovenci razlika med »narodnim« in »nerodnim« (str. 18–19) še ni bila prav dobro znana, »slovensko« pa je ven- darle postajalo vse bolj pomembno. Z usmeritvijo na družbeno in kultur- no raven življenja literarni in časopi- sni izrezki govorijo o kranjski klobasi predvsem v presežnikih, kot o glavni znanilki vsega dobrega, kar premore slovenski narod. Nadalje zato niti ne presenečajo razburjenja, ki so jih pov- zročale klobase, ko so se pod imenom kranjske oziroma Krainerwurst proda- jale v kolodvorski restavraciji v Gorici, pa ne po vsebini, ne po dolžini in ne po okusu »naši« kranjski klobasi niso se- gale niti do kolen. Konflikti z Nemci in Italijani, ki jim je povod dala kranjska klobasa, sploh niso bili tako redki in so prinesli celo poziv k bojkotu kranjskih klobas slovenskih proizvajalcev, ki je svoj odmev našel tudi v časopisju iz- seljenske skupnosti v ZDA. Umešče- nost kranjske klobase v obravnavanem časovnem obdobju je mogoče povzeti z oglasom v tržaški Edinosti: »Svoji k svojim!«, kot je leta 1898 tam nazna- njal slovenski gostinec (str. 27). V isto časovno obdobje umeščeno na- slednje poglavje, ‘Moja politika je kranjska klobasa’, se osredinja na poli- tično življenje kranjske klobase in veli- ko več pove o odnosih znotraj narodne entitete. Kot avtor zapiše že na začetku poglavja: »kranjsko klobaso so nate- govali tako klerikalci kot liberalci, ta- ko naprednjaki kot konservativci, tako mladoslovenci kot staroslovenci, tako, kot bi danes rekli, levi kot desni« (str. 39). Slovenec, Slovenski narod, Sloven- ka, Slovenski gospodar, Glas svobode (tj. slovenski časopis v ZDA) in nekate- ro drugo časopisje predstavijo dinami- ko politične dimenzije, v katero je bila ((ne)hote) vpletena kranjska klobasa in ki se tokrat prav tako razteza izven meja dežele Kranjske. Kljub slavi, ki se sicer tudi v tej dimenziji drži kranjske klobase, je med ostrejšimi liberalci ve- lo prepričanje, da ta – s svojimi častilci vred – pač ne more rešiti narodnostnega vprašanja na Kranjskem. Poglavje po- streže tudi z izrezki, ki sestavljajo v ce- lotni monografiji najverjetneje najdalj- šo pripoved, povezano z nemško damo Kamilo Theimer, ki so se je zaradi uživanja kranjskih klobas lotile »hude prebavne težave« in ji vrh vsega s tem priskrbele še obtožbo o »umobolnosti« (str. 55). Pripoved se nato v Slovencu in Slovenskem narodu razvija v nekaj za- porednih številkah in tudi v preostanku poglavja. Kamilina afera pa ni ekskurz v obskurne pripovedi nekega časa, pač pa dokaz, da se politična krajina ni zedinila niti pri tako vsakodnevnih re- čeh, kot je kranjska klobasa. Oziroma: kranjska klobasa ni nič manj pomemb- na kot politične razprtije tistega časa. S poglavjem ‘Za pol kranjske klobase prodam vse njegove pesmi s talentom vred’ avtor dogajanje premakne v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Kranjsko klobaso v drugačnem naro- dnostnem okolju predstavi tudi v novih kontekstih: na veseljaških, brezskrb- nih dogodkih, zabavnih (družabnih) igrah in vzporedno še v povezavi z literarnimi deli, literati in gledališkimi predstavami. Prvo skorajda izključuje kakovost drugega in tako se kranjska klobasa – vsaj na časopisnem papirju – velikokrat znajde »na drugi strani zidu visoke kulture« (str. 76). Hkrati pa je kranjska klobasa neustavljivo postajala del množične kulture in tako temu ob- dobju nista bila tuja niti ideja o tem, da bi tistemu, ki si je kranjsko klobaso iz- mislil, veljalo postaviti spomenik, niti prepričanje, da si klobasa zasluži celo po-sebi-imenovano ulico. A če osta- nemo iskreni in zvesti zapisanemu v Klobasanju, je poveličevanje kranjske klobase najbolj prisotno na ravni »ne- hlinjenih« kulinaričnih užitkov. V naslednjem poglavju, ‘Kranjske klo- base imajo seveda tudi svojo tujsko- -prometno vrednost’, bralec še vedno ostaja v obdobju kraljevine Jugosla- vije, se pa vztrajno pomika k njenemu koncu. Tokrat se avtor ustavi zgolj pri klobasah kot takih; brez večjega pre- tresanja narodnostnih konceptov in pomenov ostaja v polju kulinarike. Prek reklame za in svarila o Urbaso- vih kranjskih klobasah v Ljubljani se bralec seznani s (proti)propagandnimi kampanjami, ki so, kar se klobasarstva tiče, s preizpraševanjem vsebine in kakovosti precej razburile ljubljansko potrošniško sfero. Vsebina in poreklo kranjske klobase, tako se izkaže, sta postala neproblematična šele s prido- bitvijo evropskega simbola kakovosti Zaščitena geografska označba. V poglavju ‘Prelom s staro miselno- stjo, da je gost zadovoljen, če dobi kranjsko klobaso in liter vina’ avtor dogajanje zapelje v obdobje sociali- stične Jugoslavije (1945–1991). Tu je prvič podrobneje predstavljena neko- liko spremenjena pomenska vsebina kranjske klobase. Kot avtor znova do- kaže, ta ni neobčutljiva za spremembe, ki jih prinašajo nova (družbeno-poli- tična) obdobja. Čeprav je bila kranjska klobasa še naprej močno prisotna v časopisih, pa se je pojavljala predvsem na prireditvah, (športnih) tekmovanjih, izletih in drugih množičnih dogodkih. Še vedno so ji pripisovali vlogo naro- dnega označevalca, pa vendarle v veli- ko manjši meri; »nastopilo je obdobje zapovedanega napredka, ko je bilo tra- dicijam namenjeno predvsem, da se jih pozabi« (str. 124). Kranjska klobasa na nek način predstavlja antitezo prej za- povedanemu napredku in ravno zaradi povezave s preteklostjo se je v novih časih trdovratno drži prijetni pridih nostalgije. Obledelo slavo kranjskih klobas je mogoče spremljati tudi skozi pogled časopisja izseljenskih skupno- sti v Amerikah, kjer ji je odmerjeno ne- posredno povezovanje s partijskim re- žimom. Kot bi bilo mogoče sklepati iz pojavnosti kranjske klobase v tem ob- dobju, ta še zdaleč ni stopala v ospred- je političnih in drugih pomembnih raz- prav, pač pa je zakorakala v dobo, ko se je znašla v prodajalnah na ulicah in postala neke vrste fast food. V poglavju pred sklepnim (‘I feel kranjska klobasa’) se avtor prek besed o kranjski klobasi dotakne aktualnih 82 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Jelka Pšajd, univ. dipl. sociologinja kulture in etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, Pomurski muzej Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, 9000 Murska Sobota; jelka.psajd@pomurski-muzej.si. Knjižne ocene in poročila Veronika Zavratnik družbeno-političnih problematik v ob- dobju samostojne Slovenije – odnosa do prebežnikov, meddržavnih odnosov s Hrvaško (ki se dotikajo tudi zaščite imena kranjska klobasa) – (bolj kot ne) bistvena vloga pa je odmerjena t. i. kozmo(kranjski) klobasi. Sunita Wil- liams, »ameroslovenska astronavtka« (str. 160), je kranjsko klobaso decem- bra 2006 ponesla v vesolje, o čemer se je slovensko časopisje na široko razpisalo. Pomembno je, da pri tem ne gre za preprosto opisovanje potovanja v vesolje, pač pa v veliki meri (zno- va) za opevanje dosežkov slovenstva. Kranjska klobasa je za Slovence dose- gla največ, kar je lahko – ponesla jih je celo do vesolja. Sprehod skozi dobrih 150 let kranj- ske (oziroma slovenske) zgodovine s kranjsko klobaso pod pazduho je za- gotovo precej – kot prizna že Mlekuž – neresna oblika zgodovinopisja. Av- tor se, kakopak, zaveda, da celotnega zgodovinskega konteksta iz zbranih drobcev ne more izluščiti, a s primerja- vo sočasnega, (politično in ideološko) različno usmerjenega časopisja se kon- tekstualni umestitvi bistveno bolj pri- bliža. Namen Kranjskega klobasanja pa vendarle ni samo in zgolj analiza medijskega/časopisnega diskurza; v marsikaterem oziru gre za potrjevanje tega, kar Mlekuž utemeljuje že s svo- jimi predhodnimi deli (npr. Mlekuž 2008): hrana (kot del materialne kultu- re) ima zmožnost delovanja in vpliva- nja ter je aktivni tvorec (tudi) zgodovi- ne, pa naj se sliši še tako neresnično in nemogoče. Kranjsko klobasanje ni faktografska zgodovinska knjiga, ki uči o pomemb- nih dogodkih (pol)preteklosti; je bolj razlaga tega, da (slovenski) narod ni sestavljen le iz množice ljudi, ampak »iz zmešnjave vsega mogočega – ljudi in neljudi« (str. 16). Klobasanje je torej prikaz razumevanja materialne kulture izven prevladujočih, na ljudi osredinje- nih pripovedi, ki osrednjo vlogo odme- ri hrani in njeni aktivni, konstitutivni vlogi v ustroju vsakdanjega življenja. Literatura MLEKUŽ, Jernej: Burek.si?!: Koncep- ti, recepti. Ljubljana: Studia humanitatis, 2008. MLEKUŽ, Jernej (ur.): Venček domačih: Predmeti, Slovencem sveti. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2015. Knjižne ocene in poročila Jelka Pšajd* Leta 2017 je izšla knjiga Andreja Brenceta (tudi kot urednika) in Monike Simonič Roškar s pomenljivim naslo- vom Zgodba o goricah in vinu. Knjigo, ne prvo in ne zadnjo o tej tematiki, je vredno prebrati iz več razlogov. Kronološko in z arhivskimi viri (časo- pisi, dokumenti Zgodovinskega arhi- va Ptuj) na 57 straneh interpretirano je prvo besedilo Andreja Brenceta z naslovom ‘Ptuj in vinogradništvo na slovenskem Štajerskem od pojava trtne uši konec 80. let 19. stoletja do leta 1941’. Skrb vinogradnikov na slo- venskem Štajerskem (s poudarkom na ptujskem okolišu) je bila od 80. let 19. stoletja usmerjena v zatiranje trtne uši in drugih trtnih bolezni, posledično v uničevanje starih vinogradov in sajen- je novih. Pomembno vlogo pri tem so v tem obdobju imeli avstrijski državni organi, v začetku z nemško govorečimi strokovnjaki, pozneje pa že s sloven- skimi, ki so kmete in druge prideloval- ce izobraževali na terenu. Nova oblika pridelovanja in predelovanja vina je zahtevala več dela in strokovnega (no- vega) znanja pa tudi razvoj domačih trsnic. Pomembno vlogo pri razvoju in širjenju znanja o vinogradništvu je imela Deželna sadjarsko vinogradniš- ka šola v Mariboru (čeprav v začetku dosegljiva otrokom bogatih kmetov in lastnikov vinogradov). Na Ptuju je bilo več trgovcev in vi- nogradnikov, ki so uspešno trgovali z ANDREJ BRENCE, MONIKA SIMONIČ ROŠKAR: Zgodba o goricah in vinu: Vinogradništvo na slovenskem Štajerskem in način življenja v Halozah od pojava trtne uši konec 19. stoletja do let po drugi svetovni vojni. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Ptuj 2017, 191 str.