341 Obrtnija. Novi obrtni zakon. Našim čitateljem je znano, da smo priobčili izpo-vedbe kranjskih odposlancev na obrtni enketi na Dunaji. Po večjem se izpovedbe obrtnikov iz druzih dežel vje-majo z našimi, samo, da navadno niso tako jasne Posebno smo pogrešali potrebne jasnosti glede dokaza zmožnosti. Jedino kranjski izvedenci so odločno izpovedali, da ne gre za to, da morda kak krojač naročniku ne skazi suknje ali pa čevljar čevlja, temveč za to, da se ljudje, ki ne spadajo k obrtu vanj sploh ne bodo vtikali. Sedaj bogatinje in družbe se pečajo z rokodelstvom, kdor sam ne zna, pa vzame delovodjo. Baš tej slepariji z delovodjami bi se moral narediti konec, kdor se obrta ni učil, naj se mu ga ne dovoli izvrševati, naj si tudi vzame izu- čenega delovodjo. Posebno se pa dandanes snujejo raznovrstne družbe, ki se pečajo z raznimi obrti. S tem se dela škoda samostojnim obrtnikom. Take družbe imajo navadno velik kapital. Naj se delovanju tacih družeb vsaj postavijo meje. Dovolile bi se k večjemu za nekatere stroke, kakor za stavbarstvo, da se osnujejo taka društva strogo kot denarna, dela bi pa morala izročati izučenim obrtnikom dotične stroke. Dokler se pa to ne stori, je vse govorjenje v prid obrtniji zastonj in ne otme obrtnega stanu pogube. Mi nismo naravnost zoper to, da bi se morda ne smele tudi snovati družbe naravnost za izdelavo predmetov, podobno trgovskim kompanijam. Ako po našem mnenji bi se moral v kacih slučajih od vsacega člana zahtevati dokaz sposobnosti. Manj interesa seveda ima mala obrt od tega, da bi se zahteval dokaz sposobnosti od fabrikantov, kateri ne izdelujejo obrtnih izdelkov. Tukaj je le borba mej kapitalisti in je za širje kroge prebivalstva precej irevalantno, naj zmaga ta ali oni. Tudi ni dosti interesa, da bi branili nekatere tovarnarje pred drugimi. Izvedenci na obrtni enketi so se pa izrekli v veliki večini, da naj se zabrani trgovcem z obrtnimi izdelki jemati mero. Le tako je mogoče varovati interese obrtnikov proti konfekcijonarjem, kateri so mimogrede povedano, največ židje. Na enketi so obrtniki obširno razložili razloge, zakaj se ne sme pustiti jemati mero trgovcem. Na podlagi enkete se sestavi novi obrtni zakon. Da bi ugajal novi zakon malim obrtnikom, mi nismo pričakovali. Pri sedanji vladi imajo odločilno besedo nemški liberalci, ki nimajo srca za mali obrtni stan. Češki veleposestniki, ki imajo tudi važno besedo, so največ tovarnarji in tudi nimajo interesa braniti malega obrtnika. Te dni so dunajski listi objavili, da je vlada že izdelala nov obrtni zakon. Iz tega, ker povedo dunajski listi, izvemo, da se vpelje dokaz zmožnosti še za nekatere obrte in pa tudi za trgovino. Podrobnostij ne vemo, za to tudi ne moremo soditi, če bode nov dokaz zmožnosti v kaj koristil malim obrtnikom. Ce se ž njim ne zabrani velikemu kapitalu posegati v rokodelstvo, je naravnost škoda čas tratiti s posvetovanjem o novem zakonu. Vladni načrt skuša baje odpraviti nekatere zlorabe pri dokazu zmožnosti in pa točneje določuje meje raznih obrtov. Poslednje je zaradi tega dobro, da se naredi konec mnogim prepirom, v kak obrt kaj spada. Dokaz sposobnosti v trgovini se pa ne ve, komu bode koristil. Prav lahko, da se s tem le prizadenejo nepremožni ljudje. Kdor se misli pečati z večjo trgovino, je navadno že tako pohajal v kako trgovsko šolo in mu torej ne bode težko prinesti dokaza sposobnosti, težje bode pa za tistega, ki bode hotel začeti kako manjšo branjarijo. Sploh mi temu dokazu sposobnosti posebne važnosti ne pripisujemo. Kakšen duh da veje iz vladnega načrta, je pa vidno iz tega, da se ž njim naravnost priznava trgovcem pravico jemati mero. Sedaj je bila ta stvar še vedno nekako dvomljiva. Upravno sodišče se je bilo izreklo v 342 tem smislu, ali mnogim se je zdelo tisto tolmačenje zakona, da jemanje mere ne spada v obrt, malo čudno. Z novim zakonom se pa hoče torej naravnost priznati to pravico. To bi bil najhujši udarec za naše oblačilne obrte. Dani bi bili na milost in nemilost v roke židovskemu kapitalu. Trgovcu bi se odprla vrata, da bi lahko prodajal, jemal naročila na vse mogoče obrtne izdelke. Široka vrata bi se torej jim odprla v obrt. Vse drugače bi bilo za obrtnika. Ta bi pa ne m igel svojega podjetja razširiti, ker se bodo strožje določila meje posamičnim obrtom, zlasti bi pa ne mogel začeti nikake trgovine, ker bi po zakonu ne mogel dokazati sposobnosti. Iz tega je vidno, da novi vladni načrt je slabši od sedanjega obrtnega zakona. Ako postane zakon, bode kmalu prenehal marsikak samostalen obrt. Mnogi mojstri ne bodo več imeli druzega dela, kakor za konfekcijonarje, ki bodo seveda ljudij le slabo plačevali, ker glavni dobiček bodo pač imeli sami. Čudno se pa nam zdi, da bi vlada tako prezirala mnenje enkete. Čemu je potem pač bilo potreba enketo sklicevati, mari je to bila le prazna komedija. Enketa se je izrekla tako, ali vlada pa sklene drugače. Eiino upanje je še, da se v državnem zboru najdejo možje, ki z odločnim uporom preprečijo, da vladni načrt zakon ne postane, pa tudi to upanje ni veliko.