-----    108    -----
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J a r o s 1 a v. (Dalje)
Nekemu kristjanu pa se je drugokrat pripetilo to-le. Srečal je dolgobradatega iu skoro golega Sautooa. Arabci, ki 80 kristjana sprenaljevali, poskakali so s konj ter ponižno šli poljubit roko Santonu. Naš potnik pa, da bi se brzo znebil čudaka, vrgel mu je veliko vreden novec. Santon je pobral dar, resnobno stopil k tujcu, ter mu s hvaležnosti in posebne naklonjenosti pljunil v obraz. „Blagor tebi, Nazarejec", zavpili so Arabci, „Santon te je poblagoslovil za vselej! Zamaknjeni Sidi Mamoh je pljunil vate. Kar je Bog dal, nima zbrisati človeška roka." Rad ali nerad je potnik robec pomašil nazaj v žep, ter počakal, da se je pljunek sam posušil. Maroka-nec meni, da so topi in blazni Santoni za čudo sveti. Bog jim je um zaprl, veli ti, in le kedaj pa kedaj jim ga odpre, tedaj pa zinejo po katero besedo. Te besede smatra ljudstvo kot razodenje božje. Tudi stanišče pu-stinjakovo je sveto, zato tudi nedotakljivo. Da se more spoznati, namazano je z rudečo barvo. Kedar Jud mimo gre, mora se izzuti, kakor mimo mošeje. Tudi je tako stanišče zavetje zločincem. Kedor stopi čez Santonov prag, varen je in otet. In kakor je stanišče pustinjakovo nedotekljivo, prav tako nedotekljiv je tudi grob njegov. Na Santovem grobu plapola rudeča zastava, da se ve, čegav je grob. Tudi so taki grobi priljubljeni božji potje pravovernikom.
Noša v arabskih mestih vleče nase oči Evropejčeve. V Algiru je noša dragocena in sijajna, v Maroku pa jako malerična. Marokanec se oblači v dolgo jako ohlapno haljo od bele volne,  katera je lepo urezaaa, da se pre-
vija v gube pri hoji. Vele tej obleki „haik", in nosijo JO vsi stanovi od sultana- do zadnjega delavca. Pod haikom nosijo široke bele svitice, pa kaftan, ki ga pas paše. Obuvajo se v babuše, ali v škornje od rumenega usenja. Pokrivajo se s turbanom. Tako se nosijo bogatine!. Obleka kmetova ali preprostega meščana pa je trda halja od platna ali volne, potegne jo čez glavo kakor vrečo, in gre mu samo do kolen. Judje nosijo še neko posebno obleko, da se razločujejo od domačinov, in hoditi morajo skriti. Tudi ženske nosijo haik, ki je od lepše robe kot moški.