V SPOMIN POLDKI ŠTIGLIC V 59. letu starosti nas je 4. aprila 1981 zapustila naša draga Poldka Stigličeva. Huda, neozdravljiva bolezen je bila moč nejša od močne volje in neizrekljive ga Poldkinega hrepenenja po življenju, delu in ustvarjanju. Množica Ločanov in Poldkinih pri jateljev in znancev od drugod jo je spremljala na njeni zadnji »predstavi«: ipokopali smo jo v Lipici 7. aprila letos. Številni njeni cicibani iz telovadnice, pionirji, igralci Loškega gledališča, bor ci, športniki, amaterski igralci, taborniki, sodelavci in prijatelji smo nemo stopali za krsto, v kateri je počivalo izmučeno truplo naše Poldke. za katero smo vedno menili, da je neusahljiva. Poldka je kot zavedna slovensko dekle ?odelovala v narodnoosvobodilnem gi banju že v letu 1942. V razcvetu svoje mladosti se je maja 1943 vključila v vr ste tistih, ki so z orožjem v rokah bili neenakopraven boj s sovražnikom. Bila je bolničarka v Zirovski četi Škofjeloš kega odreda. Njena soborka, dolgoletna prijateljica Brigita Vrabec-Ljubinica mi je razkrila korenine Poldkinega tovarištva, vedrine in življenjske topline. Skupaj sta bili na Ožboltu, skupaj v zirovski hajki. Dekle ta so bila v četi v manjšini, zato so za svoje soborce postorile tudi vsa ženska opravila. Ze v partizanih je Poldka na vsakem mitingu navdušeno recitirala borbene partizanske in domoljubne pes mi. Obiskovala je ljudi v škofjeloških hribovskih vaseh in jim vračala vero v pomembnost in nujnost narodnoosvobo dilnega boja. Vedrina in življenjski optimizem sta jo rešila tudi begunjske temnice, kamor so jo zaprli po zajetju v zirovski hajki. Njena mati, znana »loška nona« jo je s pomočjo svojega nemškega delodajalca rešila iz zloglasnih begunjskih zaporov. Po vrnitvi iz taborišča v Nemčiji je do osvoboditve ilegalno ostala v Bohinjski Bistrici. Po vojni se je vključila v vrste še na prej zagnanih borcev za čim hitrejšo obnovo porušene domovine. Danes jo vi dimo med organizatorji, režiserji in igral ci v gledališču, jutri že med taborniki, pojutrišnjem že telovadi s cicibani in pio nirji, vmes pa je med udarniki. Ze septembra 1945 je bila med člani Kulturnega društva v Škofji Loki, ki je začelo obnavljati bogato tradicijo ama terskega kulturnoumetniškega delovanja v Škof j i Loki. Bila je vodilna igralka pa tudi režiserka mladinskih iger v vseh razvojnih obdobjih loške dramatike — od Kulturnega društva, preko Sindikal nega kulturnoumetniškega društva, »KUD Tone Sifrer«, pa DPD »Svoboda« do današnjega Loškega gledališča. »Škof jeloško amatersko društveno prosvetno življenje in delo je bilo od leta 1945 pa do današnjih dni v nenehnem nihanju, rasti in upadu; to pa so pogojevala iskanja no vih oblik dela in delovanja, večja ali ma njša finančna podpora, naklonjenost od ločujočih faktorjev kulturnemu delovanju. 303 To pa je tudi vzpodbujalo ali pa hromilo delo nekaterih vztrajnih amaterskih kul turnih delavcev« — tako je zapisal kma lu za njo umrli 'profesor Janko Krek v Loških razgledih 19, 1972. Ne glede na rasti in upadanja dram skega amaterizma v Škof j i Loki pa je bila Poldka Štigličeva vedno v gibanju, vedno na odru, vedno v središču vzne- mirjajočega gledališkega vrveža. Tride set let je bila gonilna sila vseh loških ig ralskih skupin in druščin. Igralai je med starejšimi igralci, pa med mlajšimi in tudi v njihovih kombinacijah in varian tah, ki so bile najbolj občutljive za slož no delo. Ob njej in z njo je rasla in na predovala plejada nadarjenih mladih loških igralcev, ki bodo v prenovljenem gledališču nosili težo bremena ponovne ga oživljanja loške amaterske dramatike. Lepo je bilo igrati s Poldko. Neštete vloge, od katerih izdvajam njene nepo zabne like matere v »Prostem dnevu«. Hudabivške Mete v »Samorastnikih«, na slovne vloge »Kastelke« ter nadvse uspe lih kreacij v operetah, na Veselih ve čerih in priložnostnih proslavah je odi grala s tolikšno izvirnostjo, temperamen tom in svojstveno samorastniško dovr šenostjo, da bi se brez dvoma lahko ko sala s poklicnimi igralkami. Veliko priz nanje je dobila, čeprav zaradi bolezni odsotna, z lansko podelitvijo Severjeve nagrade. Se pred njeno prerano smrtjo smo ko vali načrte za naprej. Kljub bolezni se je vneto zanimala za vsakršno podrob no dogajanje v času njene odsotnosti. Planirali smo vsebino nove sezone; ve selila se je novega odra in nove dvora ne. Še nekaj dni pred smrtjo si je žele la, da bi šla samo še enkrat čez oder ob ipolni dvorani gledalcev, tistih, ki so ne godovali, če Poldka ni nastopila ali ni imela vloge po njihovem okusu. Ob mislih na vse njene zasluge za razvoj loškega amaterskega gledališ ča, izpolnimo njeno iskreno zadnjo že ljo — napolnimo novo dvorano, oživimo dramsko dejavnost v prenovljenih pro storih Loškega gledališča. Tako je želela Poldka. Naj bo izpolni tev njene želje naša družbena dolžnost. Peter Finžgar 304