Listek. Žalostno berilo nam v svarilo. Nekaterekrati že smo v »Slovenskem Gospodarju« naglašali, da je narodom najboljša učiteljica zgodovina. Učimo se toraj! — Treba bode zemljevida Evrope. Če ga imaš sam, razprostri si ga po mizi, če ga pa nimaš, pa poprosi gospda učitelja, da šolskega za par dnij obesi v sobo bralnega društva, kjer tudi drugim čitateljem pride v korist. Na severni strani avstrijsko - ogerske monarhije vidiš štiri velike reke, ki teko proti severu in se imenujejo od zahoda proti vzhodu: Rena (Rhein), Laba (Elbe), Odra (Oder) in Visla (Weiehsel). Prvi dve se izlivata v Severno, drugi dve v Vzhodno morje. Zdaj pa se zamisli za tisoč in še par sto let nazaj. Takrat so bivali Nemci, katerih je sedaj ves ta svet do Visle in še raalo črez njo, le med Reno in Labo in sicer od Donave oziroma češkega gorovja gor do morja; bili so razkosani v mnogo majhnih plemen. Med Labo in Odro so bili od češkega gorovja do morja naseljeni Slovani, takozvani Polabani, razdeljeni v ranogo plemen, od katerih so bila najimenitniSa: najbolje na jugu Srbi (ne zamenjati jih z jugoslovanskimi Srbi!) ob morju in sicer proti Labi Bodrici in proti Odri Ljutici. Tudi zemlja raed Odro in Vislo je bila od Karpatov do morja slovanska; stanovalo \e tukaj mnogo plemen, ki so živela vsako zase; najjužniši so bili Poljaki, najseverniši Pomorjani. Tudi onkraj Visle tja do uralskega pogorja so bivali Slovani in tudi ti so bili razdrobljeni v brezštevilna plemena; le zemlja ob izlivu Visle je bila last neslovanskih, a s Slovani blizu sorodnih Litvanov. Prašal bodeš sedaj: Kako se je Nemcetn posrečilo, pridobiti si vso zemljo do Visle in ob morju še črez njo? Kam so prišli oblabci? Kaj se je zgodilo s Slovenci med Odro in Vislo? Kaj je uzrok, da imamo onkraj Visle danes nepremerno in nepremagljivo državo slovansko, državo rusko, ki je najmogočnejSa na svetu, prihodnost Evrope? Odgovor je kratek, a velepomenljiv : Nemce in Ruse je velike storila sloga, Slovane med Labo in Vislo ugonobila nesloga. Nemci so se za časa jeli družiti ter se združili v velik mogočen narod; kar se ni hotelo zgoditi proste volje, dosegla je sila, in kmalu so bili oblabcem v strah, dasi so ti bili mnogoštevilni in jako hrabri. Tem namreč nesloga ni dala, da bi se posamezna plemena zjedinila v krepko državo, ampak vsako je hotelo biti zase, in je sosednjemu celo nasprotovalo, kjerkoli in kadarkoli je moglo, in celo zoper brata Nemce pozivalo na pomoč Ti so prihajali rade volje, tudi se njim v poraoč ponujali, ker so si vsikdar oba prepirajoča se naroda podjarmili. Tako je rod za rodom v obupnih bojih ginil; sem ter tie so prebivalci še dolgo let med seboj govorili kako slovansko narečje, ali v javnem življenju je bilo treba znati nemški, in dandanes so vsi potomci nekdanjih oblabskih Slovanov že trdi Nemci, le Srbov se je še ohranilo blizu 200.000 in sicer zato, ker so bili nekaj časa združeni s Čehi. Ti Srbi, takozvani lužički, bivajo proti jugovzhodu od Berolina in napenjajo vse raoči, da bi si ohranili narodnost, stavijo »Narodni dom«, izdaiajo svoj časnik, ali bo jim to kaj pomagalo? Tudi oni bodo Sli tje, kamor so raorali iti njih predniki. Sloga je prepozna. Tri reči so, katerim se človek ne more odpovedati, dokler je še v srcu zdrav: vera, materin jezik in očetna zemlja. In v srcu so naši lužički bratje še zdravi. Ubožci! Med boji Nemcev z oblabci so Slovani med Odro in Vislo jeli slutiti, da za zahodnimi brati utegne vrsta pnti na n\e, in jeli so se družiti. Združila so se vsa plemena v jeden velik narod, ki se je imenoval poljski, le Pomorjani svoje samostalnosti niso hoteli žrtvovati ter so ostali sami. Dasi so Neinci bili tri- do štirikrat močnejšl od Poljakov in te- Ie neprenehoma napadali, češ, da bi si je podjarmili, je poljska država se vendar vrlo držala in lepo prospevela, dokler je v njej vladala sloga. Ali v zadniem stoletju se je jel v Poljakih širiti duh nesloge, in ta je državo njihovo tako grozno razjedal, da je razpadla, Se predno je bilo stoletja konec. Nekaj je ima Avstrija, nekaj Rusija in nekaj Nemčija. Tudi Poljaki so se že opetno tvegali življenja za svojo samostalnost, ali — združeni bržčas ne bodo nikdar veC. Kako pa se je godilo Pomorjanom, katerih je bilo tri- do štirikrat manje od Poljar kov? Lahko si je misliti. Zgodovina ve le o jednem pomorjanskem knezu, Svantiboru; po njegovi smrti so si štirje sinovi zemljo razdelili v dve polovici, zahodno ob Odri z glavnim mestom Stetinom, in vzhodno ob Visli, kateri je bilo glavno mesto Gdansko (Danzig). Bratje so se, kakor je pričakovati, prepirali, in korist je imel le Nemec. Najprej je seveda padel zahodni del, ker je na nemški strani, in ta je danes popolnoma pogermanizovan; že pred par sto Ieti Slovana tamkaj ni več bilo najti; tako naglo se je vršila germanizacija. Ko so vzhodni Pomorjani osodo svojih bratov videli, so se takoj združili s Poljsko, katera jih je tudi ohranila, dokler ni padla sama kot žrtev nesloge. Pri razdelitvi Poljske (1772) pa je tudi ta del Pomorjanskega pripadel Prusiji, pri kateri je še danes. Prusija je Pomorjane takoj začela germanizovati, in danes je njih nekdanje zemlje zahodna polovica že popolnoma, vzhodna večjidel nemška; v tej je izmed sedemsto tisoč prebivalcev slovanskih le kakih sedemdeset tisoč, torej desetina. Vrh tega pa pripadajo dvema kronovinama, pomorski in zahodni pruski, vsled česar jim je še težje varovati si narodnost. In dandanes Nemec ne misli več, da so to zadnji ostanki nekdanjih Pomorjanov, ki so v nesrečni zaslepljenosti se borili za narodne idejale, jira so Kašubi, kakor jih sedaj jedino imenujejo po dolgi gubasti suknji, takoiraenovanem kašubicu, bitja, ki le čakajo rešilne jih smrti. Poglejmo še na koncu naše zgodovinske črtice med sedanje Kašube, in sicer med pomorske, da vidimo, kako se jim godi. Bivajo ob morju na severnem koncu polotoka, ki ga vidiš na zahodni strani od Gdanskega. Le morje Se jim je milostno! Njih zemlje je toliko, kakor polovica Slovenskega Štajarja; na njej žive vsejani med Nemce po svojih vaseh in štejejo 10.000, koraaj dvajsetino od prebivalstva. Po veri so katoličani, dočim so Nemci luterani; če bi se bili poluteranili, davno bi že ne bilo nobenega več. Jezik, ki ga govore, je podoben poljskemu. Vendar govori skoro vsak poleg kašubskega tudi nemški, dasi trdo. Zemlja sicer ni nerodovitna in jim daje dovolj raznega zrnja in krompirja, ali vkljub temu so revni. V prvi vrsti so tega krive šole, ki so trdo nemške. Ker }im Nemci ne dovoljuiejo kašubskih šol, po katerih bi si mladina v resnici bistrila um in blažila srce, je njih duh tekom časa nekako otrpnel, omeglil, otopel, in tako v boju za obstanek zaostajajo za Nemci. Tudi so lahkomiselni in zapravljajo, kadar kaj imajo; gotovo tudi deloma posledica preslabe izobrazbe. Vendar so dobrosrčni, in Nemcu se kmalu udajo; manjka njim torej potrebne trdnosti. Vkljub temu se držijo svojih starih šeg; a svojih pesmij, pravljic in pripovedek imajo že malo. Bivajo v spletenih in z ilovico omazanih, nizkih kočah z majhnirai okni; tla v sobi nimajo desek, peči so iz iloviee, okoli njih je klop, na kateri si ob večerih Kašub od napornega dela odpočije. Sicer pa je hudega dela in trpljenja vajen. Vlada ne stori za nje nič. Vlak drči mimo velikih gozdov, za katerimi imajo oni svoje borne koče, in trebušati žid in trdi Nemec se še ne zmenita za ubožce, ki tihi obdelujejo svoja polja. Da le redno plačujejo davek ! Da bi pa imeli v zbornici kakega zastopnika, o tem niti misliti ni, še zagovornika ne najdejo. Jedino cerkev še ima za nje srce, jedino na leci slišijo še svoj iezik iz ust »gospoda«. Ali tudi po farah ugaševa kašubski jezik zaporedoma; sprva je par pridig v letu nemških, kmalu po jedna vsako nedeljo, in kmalu obe. V župnijskih knjigah se često čitajo opazke kakor: »0 božiču 1866, 1875, ali 1888 bila zadnja kašubska pridiga; mladina razume nemški bolje nego kašubski, od starih pa vsak nekoliko.« Če stariši umrjejo, polagajo se jim molitveniki in pesmarice, ki so jim rabile, v rakev ali trugo, ker od ostalih nikdo več ne ve kašubski čitati. Čim dalje dol, tem hitreje napreduie germanizacija, in predno bo poteklo 50 let, spustili bodo v grob — zadnjega pomorskega Kašuba. . . . Čemu smo to pisali? V svarilo in pouk avstrijskim Slovanom, posebno pa liberalnim Slovencem na Kranjskera, ki glasu konservativcev, opominjajočih k spravi in k združenju, nočejo slušati. — Menenii Agripa je bil od poganskih plebejcev, ko je tem dokazal potrebnost sloge z dandanes znano priliko o želodcu in človeSkih udih, ki so se zoper prvega spuntali, uslišan; in krščanski Slovenci bi mogli po tobkih bridkih izkušnjah in pri toliki nevarnosti, kakoršna preti narodu sedaj, za glas rotečega brata, za vik obupajočega naroda imeti srce iz kamena! Gleite, da za nekoliko stolelij ne bodo nam polagali otroci Mohorskib knjig v rakev, ker jih ne bodo več razumeli!