Pomladanske slike.
i,
kM
^zginila odeja je studena, ?    Pomlajen kaže zemlja nam obraz: Nižava, gora zopet je zelena, Na dan cvetice zove mladi čas.
Poljubljajo metulji je, bučele, Tn v eašicafa si iščejo medic;
Po logu tihem pesmice vesele Razlegajo se lahkokrilih ptic.
Pomladno jutro kliče
Na polje me, na solnčne griče; Po cvetih kaplje se bleste
Kot biseri tako lepe.
Na grobje pot me pelje,
I tukaj pomlad rože stelje;
In jutranje se kaplje tod Na grobih bliskajo povsod.
Ko radost nova vse stvari navdaja, Da gora se oživlja in ravan:
I meni radost nova v srcu vstaja, In pesmi jasne mi hite na dan.
Ko kaplje zrem rosice:
Tam biseri, a tu s o 1 z i c e Neštetih tožnih src solze •
Na grobja rožah se mi zde.
Vijolice male, zakrite
Med mah ste in trnje bodeče, Pozdravljene srčno bodite,
Cvetice prijetno dišeče!
Ve, hčerice zgodnje pomladi, Otroku in starcu ste mile;
Saj v šopke vas zbirajo radi, Da z vonjem srce bi pojile.
Pod skalo potočič veseli Izvira in v selo hiti;
Bregove pa zvonček mu beli, Trobentica zlata krasi.
Pri vodi otroci pojejo,
Pozdravljajo pomlad ljubo; V rumenkaste kodre pletejo
Pomladnih si rožic zlato.
Ponižnost ne išče pohvale In svetu ne kaže vrlin;
Pa skrite ne bodo ostale, Na vek jim bo živel spomin.
Raduj se, oj družbica mala, Veselja ti nič ne kali;
Nedolžnost ti v srcu je zala, Očesec ti s k r b ne m raci.
102                                   „DOM IN SVETi' 1889, štev. 5.
Slovesno zvonovi zvonijo, Razlega veselo se petje,
In luči neštete gorijo
V svetišču, ki venca je cvetje.
Kadilna meglica v višave Dviguje se danes dišeča;
Krog svete cerkvene zastave Pa molijo srca goreča.
Pomladna, mila noč na zemljo pade, Večernega je zvona vtihnil glas,
Prižgane so na nebu zvezd mirjade, Priplaval lune bledi je obraz.
Ko v tihem miru sladko zemlja spava, Vtopljeno v misli mi bedi srce;
Tje v rajske visočine duh mi plava, V nebo hite kopneče mi želje.
Pomladni se praznik obhaja: Velikanoč, praznik vstajenja;
Zmagalec iz groba nam vstaja, Napočil je dan odrešenja.
Oj, zagrinjalo to je čudno, krasno.
Ki željnemu pogledu skriva raj; Kako pač mora biti lepo, jasno,
Kar srcu in očem je skrito zdaj!
Janez Bile.
Črnošolec.
(Spisal Krasjanin.)
L

^je se spominjam, kako je sedeval Ipna leseni klopici onemogli starček. Ko sem bil še med bosopetniki in smo letali po vasi od hiše do hiše, prihajal je večkrat k nam, prosil požirka vina ali krajcarja za duhan. »Ubogi Rebula«, rekal je moj oče, »kam si revež zašel?« Če so mu dali krajcar, zahvalil se je starec: »Bog vam povrni in sveti Anton Padovanski!« ter pregibal se dalje na dveh bergljah. Res nekaj čudnega bilo je na njem. Njegova uvela, sesedla postava je še vedno izražala nekako gosposko nežnost, v kateri je pač bujil v svoji mladosti. Skoro bojim se opisovati njegovo telesnost, tako razdejan in raztrgan je bil po celem životu. Ni noga, ni roka, ni oko, ni uho ni mu več opravljalo odločenega posla. »O moja mladost! Ko bi bil še enkrat rojen, kako bi hotel živeti, kako ceniti svoje duševne in telesne sile! O gorje, gorje!« mrmral je starec na klopici in govoril sam s seboj
nerazumljivo. Otroci pa v samih srajcah so se mu smejali ter mu izmikali berglji iz naročja. On pa je še bolj čudne besede izgovarjal, da si nobeden ni zapomnil niti zloga, ter jim žugal s palicama.
Včasih pa smo mu vendar šli po du-hana v vaško prodajalnico.
Danes je stari Matejček Rebula privlekel svojo sprhlo, zastarelo suknjo iz skrinje in napravil se na odhod iz svoje osamele bajtice. Pomolivši v zakajeni latinski knjigi pogledal je v tobačnico, je-li kaj v njej, otipal srečno v žepu rutico za nos, odkašljal se in odhrkal, težavno pljunil pred se ter nastavil za prvi korak svoji berglji. Polahko drsaje zapuščal je svoj stan na koncu vasi in nameril proti glavni vasi —¦ Nabrežini.
Grede mimo svoje rodne hiše, je moral gledati, kako so vozili sinovi njegovega brata obložene posode grozdja v domačo klet. Postal je, krepko zakaš-ljal, da bi ga slišali pred dvorom in mu dali le sam grozdiček, ker prositi svoje sorodnike ga je bilo sram. Le hlapci so