300 ZGODOVINSKI ČASOPIS ÌÌ • 1990 
nega« moustériena iz R/W interglaciala, npr. B-kultura Betalovega spodmola, najdbe 
iz Jame pod Herkovimi pečmi pri Radljah in Vilharjeva jama pri Postojni.8 
Ce povsem za/ konec v tem kratkem komentarju vodnika (v katerem še najbolj 
pogrešamo dober zemljevid z lego najdišča) pogledamo si. 29 (fotomontaža na str. 61) 
z naslovom »Divje babe 1 nekoč in danes«, vidimo, da slika vsekakor ni primerna v 
kontekstu vodnika in je velika napaka urednika serije, da je dovolil objavo take 
zmontirane fotografije! V tem primeru gre vsekakor za šalo (čeprav raziskovanje 
stare kamene dobe res ni šaljivo — to predobro poznajo tako avtorji sami, kot še 
mnogi drugi, ki so kdaj sodelovali pri takem in podobnem terenskem delu),9 zato bi 
vsi trije možakarji na fotografiji morali kaj urno poskakati v zrak in bežati pred obe­
ma grizlijema, ki »hlačata« iz jame. Taka ilustracija pa bi bolj sodila v Pavlino ali 
Kaj, in ne v ugledno serijo kot so Kulturni in naravni vodniki Slovenije. 
Draško Josipovič 
Karl A. Wittfogel, Orijentalna despocija. Uporedno istraživanje totalne 
moči. Zagreb : Globus, 1988. 478 strani. 
Knjiga K. A. Wittfogla »Vzhodna despotija« se je v prevodu pojavila na jugoslo­
vanskem knjižnem trgu s precejšnjo zamudo. Pred mnogimi leti, ko je prvič izšla 
(1952), je vzbudila precejšnjo pozornost. Nekateri so pritrjevali njegovi razlagi »ne-
zahodnih« družb, drugi so jo zavračali. Eni in drugi so pripadali različnim teoretičnim 
usmeritvam. Nekateri med njimi, na primer A.Toynbee, so sodili, da Wittfogel z raz­
lago teh družb obnavlja stari grški mit o slabi Aziji in dobri Evropi. Nekateri so za­
vračali protikomunistični značaj njegove knjige. Avtor je v uvodni besedi k izdaji 
knjige leta 1962 (izšlo je več izdaj in tudi prevodov) zapisal, da sta dva aspekta knjige 
takoj pritegnila pozornost, poskus opredeljevanja specifičnosti »nezahodnega«, pol-
upravljalskega sistema despotske oblasti in razlaga komunističnega totalitarizma kot 
totalne upravljalske in še bolj despotske variante tega sistema (str. 5). Po njegovem 
mnenju socialistične oziroma komunistične dežele (za te predvsem gre, a ne samo za 
te) nadaljujejo razvoj orientalskega despotizma. Pri tem avtor omenja Sovjetsko zve­
zo in Kitajsko. Ta razvoj se od nastanka države in razredne družbe do današnjih dni 
loči od razvoja »zahodnih« dežel. To je očitni politični zaključek knjige. 
Wittfogel je bil v dvajsetih in v začetku tridesetih let pisec marksistične usme­
ritve oziroma komunističen marksist, kakor je sam o sebi zapisal. Zgodovino Kitajske 
je začel raziskovati v času Weimarske republike. Svoje spise je objavljal v različnih 
revijah, tudi v SZ. Napisal je tudi knjigo »Wirtschaft und Gesellschaft Chinas« (Leip­
zig, 1931). V obravnavanem delu obžaluje, da ruski prevod te knjige ni izšel (str. 23, 
39). Napisal je tudi knjigo »Geschichte der bürgerlichen Gesellschaft« (Wien, 1924). 
Sodeloval je v znani razpravi o azijskem produkcijskem načinu v dvajsetih in v za­
četku tridesetih let. Pred fašizmom se je umaknil v ZDA, nekaj časa bival na Kitaj­
skem (1935—1937), pozneje je bil profesor za kitajsko zgodovino na washingtonski uni­
verzi. V obravnavani knjigi je strnil poglede ne le na Kitajsko, ampak tudi na razvoj 
»nezahodnih« družb. Nekateri pristaši azijskega produkcijskega načina, ki ga povezu­
jejo z razvojem azijskih oziroma neevropskih ljudstev, imajo njegovo knjigo za kla­
sično delo tega produkcijskega načina. 
Wittfogel jo je (poleg uvodne besede in predgovora) razdelil na deset poglavij. 
Tem je dodal obsežno bibliografijo in imensko kazalo. Žal knjiga nima stvarnega ka­
zala. Delo ima avtor za komparativno študijo, nakazuje razlike med »zahodnim« in 
»vzhodnim« razvojem. Pritrditi mu kaže, da razumevanje sveta zahteva tudi razume­
vanje njegovega vzhodnega dela. Tega še vedno premalo poznamo. Wittfogel sodi, da 
sta Marx in Lenin za razumevanje »vzhodnih« dežel mnogo storila, celo zaokrenila 
pojasnjevanje njihovega razvoja. V knjigi je zapisal, da ni imel predstave o možno 
daljnosežni analizi »vzhodnega« despotizma, ko je pozimi 1922—1923 začel pod vpli­
vom M. Webra študirati hidravlične družbe in državno ureditev. Leta 1924 je, tudi pod 
vplivom Manca, ugotovil, da v azijski družbi vlada birokratsko-despotska država. 
Globlji pogled v značaj sovjetske družbe mu je omogočil boljše razumevanje struk­
ture in ideologije birokratskega despotizma. Pri ponovnem preverjanju Marxovih idej 
» Betalov spodmol: F. Osole. Betalov spodmol, obdelava in vrednotenje gradiva, zbranega 
v letih 1947—1953; elaborat <C2-0537) v tipkopisu, 1—2, FNT-montanistika, Ljubljana 1987; Jama 
pod Herkovimi pečmi: F. Osole, Paleolitik iz jame pod Herkovimi pečmi. Poročilo o raziskovanju 
paleolita, rieolita in eneolita v Sloveniji 8, 1980, 7 ss; Vilharjeva jama: F. Osole, Srednji paleoli­
tik, praistorija jugoslavenskih zemalja 1, 1979, 161 ss in M. Brodar, Iskanje novih paleolitskih po­
staj v letih 1971—1982. Arheološki vestnik 36, 1985, 28. 
9 Izkopavanja so zaradi zahtevnosti pristopa do najdišča zahtevala, na žalost, svoj davek. 
Pri obisku izkopavanj se je 24. 7. 1984 smrtno ponesrečil prof. Jože Stucin iz Cerknega (glej »in 
memoriam«: I.Turk, Arheološka izkopavanja v Divjih babah pri Sebreljah. Idrijski razgledi 29— 
31 (1984—1986), 1986, 5 ss). 

ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 
301 
je spoznal, da ta ni ustvaril pojmovanja »azijske« družbe, ampak jo je našel obliko­
vano pri klasičnih nacionalnih ekonomistih. V mnogem se je z njimi strinjal, a ni iz­
vedel zaključka, ki je nujno sledil iz njegove razredne teorije, da je bila v agrarnem 
despotizmu Vzhoda managerska birokracija vladajoči razred (39—40). Celo več. Witt­
fogel je zapisal, da je Marx značaj »vzhodnega« vladajočega razreda zameglil. V raz­
merju do starejših piscev pomeni njegovo mistificiranje značaja tega razreda korak 
nazaj (363). Ni izključeno, da je Marx azijski produkcijski način enačil z arhaičnim, 
zato v tej zvezi ni mogel pisati o vladajočem razredu. Z omenjeno »dopolnitvijo« 
Marxa, a ne le z njo, se je Wittfogel oddaljil od Marxa in prestavil svoj pogled na 
hidravlično, vzhodno, azijsko, agromanagersko, agrobirokratsko družbo oziroma vzhod­
no despotijo, kakor nezahodno družbo imenuje. Sodi, da najbrž v teh deželah brez 
zunanjega vpliva nikjer ni prišlo do sprememb. Kolonialna vladavina v Indiji in dru­
gih deželah je ustvarila predpostavke za netotalitarni razvoj. Te dežele so danes poli­
tično svobodne in površno modernizirane. Njihove voditelje pa močno privlači ideja 
birokratsko-managerske ureditve, ki daje državi vseobsegajočo avtoriteto, nebirokrat­
ski in privatni sektor pa drži v pokorščini in ga slabi. Za Rusijo meni, da je bila 
dežela obrobno področje vzhodnega sveta pod močnim vplivom Zahoda. Zahodni vpliv 
je izzval radikalne spremembe v mišljenju in politiki. Spomladi 1917. leta so posku­
šale ruske antitotalitarne moči izvesti socialno revolucijo, ki jo je Marx 1853 predvi­
deval za Indijo. Te moči so jeseni istega leta premagali boljševiški prvoborci nove 
totalitarne ureditve. Antitotalitarne moči so bile poražene, ker niso znale izkoristiti 
latentne demokratične energije v kratkotrajni odprti zgodovinski situaciji (42). Witt­
fogel meni, da je Lenin proti koncu življenja veroval, da se Rusija razvija v smeri 
»azijske restavracije«. To predvsem zato, ker ni prišlo do zmage socializma v razvitih 
industrijskih deželah in ker v deželi ni bilo neposrednega demokratičnega nadzora 
tipa pariške komune, ki ga je terjal tudi Marx, zato je prišlo do birokratizacije draž­
be. Gospodarji sovjetske Rusije so zadržali značilnosti agrodespotske družbe, mono­
polistični položaj svoje vladajoče birokracije. Nacionalizirani industrijski aparat nove 
polmanagerske ureditve ji je dal nove moči organizacije, propagande in fizične pri­
sile. To je omogočilo uničenje drobnih kmečkih proizvajalcev kot gospodarske kate­
gorije. Popolna kolektivizacija je pretvorila kmete v poljedelske delavce, ki so morali 
tlačaniti za enega samega gospodarja, novo »aparatsko državo« (414—417). 
Rusija se je v 20. stoletju zelo hitro industrializirala, Kitajska pa je ostala agrar­
na dežela. Tudi tu so komunisti uvedli polmanagersko ureditev. S kolektivizacijo po­
ljedelskega gospodarstva pa se je dežela spremenila v popolno managersko ureditev. 
Tudi za druge azijske dežele, razen Japonske, je Wittfogel prepričan, da se ne bodo 
razvile v mnogocentrične in demokratične družbe Zahoda, čeprav so se začele v mno­
gih nekomunističnih deželah »diverzne« spremembe, izzvane v glavnem z zunanjimi 
močmi. Za te dežele je bila Kitajska mnogo bolj privlačna kakor Rusija, ki so jo imele 
za evropsko deželo. Azijski socialisti in nacionalisti (Nehruja ima Wittfogel za sociali­
sta; zapisal je, da se je 1927 v Bruslju udeležil prvega mednarodnega kongresa »Lige 
proti kolonialnemu zatiranju«, ki so ga organizirali komunisti, kar mu očitno zameri) 
so bili sovražni zahodnemu imperializmu. To je bil vzrok za popularnost, ki so jo 
uživali komunistični režimi' v nekomunistični Aziji. Drugi zelo pomemben vzrok je bil 
občutek intelektualne sorodnosti in navdušenja, ki so ga mnogi nekomunistični poli­
tiki kazali za komunistično managersko državo. Kapitalistična kolonizacija v tristo le­
tih kolonizacije na Vzhodu ni razvila nikakršne mnogocentrične družbe, ki bi teme­
ljila na močnem srednjem razredu, organiziranem delavstvu in neodvisnih kmetih. 
Zakaj tako, Wittfogel ne pojasnjuje. Po neodvisnosti se je večina nekomunističnih 
dežel Vzhoda zavzela za parlamentarne oblike vladavine. V nekaterih deželah, na pri­
mer v Indiji, nadaljuje Wittfogel, voditelji resno pojmujejo svoje demokratično pre­
pričanje, a v različnih institucionalnih vezeh lahko imajo iste oblike vladavine popol­
noma različen značaj. Pri tem se Wittfogel sklicuje na primere iz rimske zgodovine. 
Ne kaže prezreti, dodaja Wittfogel, da so v večini ustav suverenih azijskih držav nepo­
sredno ali posredno proglasili načelo podržavljenja za osnovno obeležje svojih reži­
mov. Azijski voditelji niso nikoli razumeli Marxove »azijske« misli, njegove teorije 
azijskega produkcijskega načina, po kateri je privatna lastnina usodno sredstvo za 
premagovanje »azijske« družbe, ki jo je država prerasla. Ce te Marxove misli ne ra­
zumejo zahodni socialisti, bi jo morali vsaj azijski. Javno mnenje v zahodnih deželah 
tudi ni trdno v svoji oceni oblik in funkcij managerske birokracije in tudi ne v oceni 
oblik in funkcij privatne lastnine ter privatnega podjetništva. Zahodni avtorji, uči­
telji, politiki, ki ne razumejo smisla svoje institucionalne in kulturne dediščine, so 
slabo pripravljeni na uresničenje svojih ustvarjalnih možnosti. Slabo so pripravljeni 
za boj proti komunističnemu totalitarizmu. Vojaška pripravljenost in odločna gospo­
darska politika sta vsekakor nujni, a sta samo dve predpostavki med njimi. Najvaž­
nejše in najnujnejše je globoko spoznanje večlinijskega toka zgodovine ter spoznanje 
možnosti in nalog, ki jih ta dejstva omogočajo svobodnemu človeku (422). 

302 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 
Pred leti sem večkrat dokazoval (Teorija formacij družbe, Ljubljana,-1979 itd.), 
da je Marx azijski produkcijski način povezoval z arhaično družbo. Res se je, kakor 
trdi Wittfogel, Marx opiral na nacionalne ekonomiste, a ne le na te, ki so pisali o Azi­
ji. Pozablja pa, da je bil Heglov učenec. Wittfoglu verjamem, da je začel pod vplivom 
M. Webra študirati azijsko hidravlično družbo in državno ureditev. V tistem času so 
marsikoga prîîegnile Webrove primerjalne študije in razlaga azijskih družb. Znani 
ekonomist J. Varga se je v svojem prvem članku, v katerem se je v dvajsetih letih za­
vzemal za azijski produkcijski način, nanj skliceval. Zato in tudi zaradi nekaterih 
drugih vzrokov menim, da se opravičeno zastavlja vprašanje, v kakšni meri je M. We­
ber s svojimi pogledi na azijsko družbo v dvajsetih letih vplival na razlago Marxo-
vega pojmovanja azijskega produkcijskega načina kot razredne družbe v Aziji. Witt-
fogloyo pričevanje takemu razmišljanju ne nasprotuje. V istem času so (nekateri) 
japonski marksisti Marxovo pojmovanje azijskega produkcijskega načina razlagali kot 
prehodno obdobje med arhaično in razredno družbo. Res je, da je med marksisti že 
Plehanov, najbrž prvi, če takega mnenja ne pripisujemo Marxu in Engelsu, sodil, da 
sta se Evropa in Azija različno razvijali. Prepričan je bil, da je Marx po Predgovoru 
»H kritiki politične ekonomije« svoje mnenje o zaporedju družbenih oblik spremenil 
in je azijski produkcijski način postavil vzporedno' z antičnim in fevdalnim načinom 
proizvodnje. Zakaj je Plehonov tako sodil, ni raziskano oziroma pojasnjeno. Njegova 
sodba, vsaj zdi se, je ostala v njegovem času brez odmeva. Nanj se tudi zagovorniki 
azijskega produkcijskega načina v dvajsetih letih niso sklicevali. Vzhodne dežele pa 
je imel za despotske. Mednje je prišteval tudi Rusijo, kjer je obstoj fevdalizma za­
nikal. Tako sodi tudi Wittfogel. Lenin je v tem, a ne le v tem, Plehanovu nasprotoval. 
Lenin ni, bil nikoli,.pristaš azijskega produkcijskega načina, zato se mu v poznejših 
letih, kakor sodi Wittfogel, ni mogel odreči. Tako se Wittfogel pri razlagi »-hidravlič­
nih-« družb (najbrž) neopravičeno sklicuje na Marxa in Engelsa, povsem neopravičeno 
pa na Lenina in Trockega. Pri tem nekatera Marxova stališča nesprejemljivo in na 
nerazumljiv način razlaga. Tako je znano zaporedje produkcijskih načinov (azijski, 
antični, fevdalni, buržoazni) v Predgovoru »H kritiki politične ekonomije« zapisal, da 
je tu Marxa politika vodilo pero Marxa teoretika (366). Omenjeno zaporedje pa Marx 
ni zapisal le v omenjenem besedilu. Strinjam pa se, da ima Marxovo zaporedje, kakor 
je zapisal, miselno-tipološki,*'ne pa zgodovinsko-evolucijski značaj, če s tem označu­
jemo, da omenjeno zaporedje ne velja za vse dežele. Tej trditvi pritrjuje Marxovo 
razpravljanje o razvoju nekaterih dežel in tudi njegovo načelno stališče/ 
Večina zagovornikov1 azijskega produkcijskega načina pred drugo svetovno vojno 
je ta način proizvodnje povezovala z razredno dokapitalistično strukturo azijskih (ra­
zen Japonske) oziroma azijsko-afriških dežel (Egipt). Wittfogel sodi, da je produkcij­
ski način oziroma hidravlična družba (v središču, periferiji in subperiferiji) obsegala 
še Južno in Srednjo Ameriko, mnoge dežele Afrike od nastanka razredne družbe do 
današnjega časa, mavrsko Španijo, cesarski Rim, Bizanc, Rusijo, Turčijo do današ­
njega časa itd. Razredna družba je nastala z državo. Wittfogel je zapisal, da se primi­
tivni režimi ločijo od državnih, če voditelji svoje funkcije opravljajo profesionalno. 
Za razpravljalce o azijskem produkcijskem načinu pri nas je značilno, da ga raz­
lično pojmujejo in razlagajo. B. Đurđev je bil prvi, ki je o njem razpravljal pred več 
kot tremi desetletji: Povezoval ga je z družbeno strukturo' med arhaično in razredno 
družbo oziroma s kastovsko ureditvijo družbe. Za njim o azijskem produkcijskem na­
činu dalj časa niso razpravljali. Danes prevladujejo razprave, ki ga povezujejo z 
»•vzhodnimi« družbami. Raziskati bo treba, v kakšni meri je k temu pripomogla Witt-
foglova knjiga. 
Wittfogel je knjigo zasnoval kot primerjalno študijo »hidravličnih« in »zahodnih« 
družb. Bralec bo v njej našel mnogo koristnega in mnoga opozorila, ki pričajo o raz­
likah med vzhodnimi in zahodnimi družbami. V korist njegovega prizadevanja bi bilo, 
če bi se pri navajanju razlik omejil le na nekatere hidravlične družbe v določenem 
časovnem zaporedju ali upošteval predvsem te in druge le v manjši meri kot dokazilo 
o razširjenosti teh družb. Tako pa primere, ki naj pričajo o razlikah in v prid njego­
vim stališčem navaja iz različnih družb v zelo različnih časovnih razdobjih, iz stoletij 
pred našo ero do najnovejšega časa. Tako navajanje primerov ni v prid knjigi. 
Wittfogel sodi, da je v hidravličnih družbah razredna družba nastala endogamno 
ali z osvajanjem. Te družbe so nastale, najbrž bi morali reči prvotno, na osnovi ve­
likih gradbenih del, ki so bila nujna za poljedelsko proizvodnjo. Prvotno zato, ker so 
po avtorjevi sodbi hidravlične družbe nastale tudi tam, kjer ni bilo umetnega nama­
kanja. Wittfogel meni, da so velika namakalna dela terjala 20—30 % delovnega časa 
kitajskih poljedelcev, v indijskih vaseh celo več kot polovico (55). Za tako delo je bilo 
poleg izkušnje in predvidevanja nujno skupno delo, njegovo premišljeno vodenje, 
upravljalska spretnost in organizacijska sposobnost vrhovnega vodstva in njegovih 
pomočnikov. Nujno je bilo tudi kaznovanje in prisila. Tako je reakcija na naravo od­
ločilen element v nastajanju hidravlične ureditve. Zato je hidravlična družba, ki ima 
tudi nekatere lastnosti drugih agrarnih družb, specifična po naravi in pomenu dveh 

ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 303 
osnovnih elementov: hidravlični organizaciji in agrarni hidravlični despotiji. Delovna 
povezanost obeh elementov ustvarja operativno celoto, ki se lahko obdrži tisočletja, 
najbolj despotska med vsemi predindustrijskimi visokimi kulturami je preživela vse 
svoje institucionalne tekmece (176). 
Wittfogel sodi, da je bila kijevska Rusija fevdalna oziroma zgodnjefevdalna in 
fevdalna; pripadala je zgodnjefevdalnemu in fevdalnemu svetu Evrope. To utemeljuje 
s tem, da je vladar sprejemanje političnih odločitev »delil z ljudsko skupščino (veče) 
in senatom (bojarska duma)«. Plemiči so imeli absolutno zemljiško lastnino, ki so jo 
baroni Zahodne Evrope izbojevali šele konec srednjega veka. Plemiči, mesta, vsaj ve­
čja, niso plačevali nikakršnega davka. Tako je bilo tudi na Zahodu. Podložniki so 
plačevali davek suverenu. Tatari, ki so hidravlično ureditev prevzeli na Kitajskem, so 
razdejali neoriéntalsko kijevsko Rusijo in ustvarili predpostavke za despotsko državo 
moskovske in pomoskovske Rusije (210, 230). Tako naj bi tudi v Rusiji nastala vzhod­
na despotija. Dežela je, pripominja Wittfogel, v tem primeru izjema, a dokazuje, da 
agrarne despotije lahko nastanejo tudi v veliki oddaljenosti od najbližjih hidravličnih 
središč. Neagrarna osvajalna plemena lahko uvedejo agromanagerske institucije. V 
tem primeru osvajalci uporabljajo in prenašajo organizacijske in fiskalne metode hi­
dravlične fiskalne politike, čeprav se sami komaj ukvarjajo s poljedelstvom, celo v 
nehidravlični obliki. Nomadi, poudarja Wittfogel, lahko v določenih okoliščinah pre­
nesejo te metode na področja, ki so zelo daleč od kulturnih in političnih meja naj­
bližjega večjega hidravličnega področja. Wittfogel celo dodaja, da bi bilo teoretično 
mogoče, da agrarne despotije nastanejo neodvisno od hidravličnih družb. Taki pri­
meri, meni, zaradi številnih primerov agrarnih despotij ne bi bili v škodo njegovi 
osnovni tezi. Zdi pa se mu, da imajo zgodovinsko pomembni agrarni despotizmi, ki ne 
opravljajo nikakršne hidravlične funkcije, svoje izhodišče v hidravličnih družbah. Ta 
povezanost pa ni potrebna za njihov nadaljnji razvoj (203). Zdi se malo verjetno, da 
bi se nomadi na Kitajskem navzeli despotizma in tega prenesli v Rusijo, kjer naj bi 
se uveljavil. Wittfogel je zapisal, da so Tatari lahko prenesli despotizem v določenih 
okoliščinah. Teh pa ni nakazal. Po njegovem mnenju so vzhodni despotizmi veliki 
graditelji. Poleg namakalnih naprav in sistemov so gradili monumentalne spomenike 
in velike ceste. V Rusiji takih gradenj ni bilo. Graditve Petrograda, ki jo je začel 
Peter I., ne kaže povezovati s hidravlično teorijo. Taka misel je bila zapisana v našem 
tisku. Med omenjenima razdobjema ruske zgodovine so bile določene razlike. O vzro­
kih, vsaj nekaterih, so različno1 sodili ruski zgodovinarji. Njihove sodbe avtor navaja. 
To'.velja tudi za.sovjetske zgodovinarje, ki jih je prezrl. Ne kaže prezreti, da so dolo­
čene spremembe v ruski družbi lahko nastale tudi kot posledica boja zoper dokaj 
dolgo razdobje tuje nadvlade, tudi spremembe v strukturi vladajočega razreda. Dodati 
moram, da so vsaj nekateri ruski zgodovinarji, katerih dela poznam in jih Wittfogel 
omenja, označili rusko pomongolsko družbo za fevdalno. Pomembnejša ugotovitev kot 
to' je, da Wittfogla bolj zanimajo razmerja med vladajočimi, kakor med temi in vla-
danimi. Na to kažejo njegove oznake kijevske Rusije, ki sem jih povzel, in njegove 
primerjave med vzhodnimi despotijami in zahodnim razvojem. 
V prvem razdobju razprav o azijskem produkcijskem načinu, ki so ga avtorji po­
vezovali z • dokapitalistično razredno strukturo azijskih ljudstev, so sodili, da je bila 
v azijskih deželah v tem razdobju država lastnik zemlje. Tako je sodil tudi del raz-
pravljalcev, a ne samo ti, o tem načinu proizvodnje v novejšem času. Pred mnogimi 
leti je eden uglednih raziskovalcev Starega Vzhoda zapisal, da je to mit, ki ga nihče 
ni dokazal. V splošnem so lastninska razmerja v vzhodnih deželah malo raziskana. 
Razlage in ocene so večkrat nasprotujoče. Wittfogel sodi, da je lastnina pravica neke 
osebe, da razpolaga z neko stvarjo. Lastninska pravica vključuje odnos lastnika do 
drugih ljudi in predstavnikov države. Ti so deležni iste omejitve kakor privatni last­
niki, a hkrati morajo ohraniti obstoječo posestno ureditev. Zato je lastnina, zaključuje 
Wittfogel, pravna in socialna-institucija in tudi političen fenomen. Lastninske pravice 
so lahko po substanci različne, tudi če so po obliki enake (233). Zavrača omenjeni mit. 
Sodi pa, da je »regulirana zemlja« v hidravličnih družbah presegla privatno lastnino. 
Ta je bila tudi v industriji oziroma obrti in trgovini (245). Despotski režim, dodaja 
Wittfogel, ki je dopuščal privatno lastnino zemlje, je skrbel, da ni dosegla prekomer­
nega obsega. Celo več. V hidravličnih družbah so privatno zemljiško lastnino, Witt­
fogel jo imenuje birokratsko, prvenstveno ustvarjali vladar in njegovi funkcionarji 
s tem, da so zemljo, ki jo je nadzirala država, dali posameznim osebam. Na Zahodu 
je privatna lastnina nastala z razslojevanjem plemenske družbe. V hidravličnih druž­
bah so jo posamezniki po pravilih, ki jih je določala država, lahko odtujevali. Njen 
obseg, nadaljuje Wittfogel, je bil zelo različen. V nekaterih deželah je bil zelo skro­
men. Izjema je bila Kitajska. V tej deželi je v zadnjih stoletjih prvega tisočletja pred 
našo ero do 5. stoletja naše ere prevladovala. V obdobju dinastije Qing je zemlja man-
džurskih, mongolskih, kitajskih velikašev obsegala 4 %, privatna lastnina pa 93 % 
zemlje. Pred tem ni smela preseči polovice. Zakaj je bil v omenjenem času na Kitaj­
skem njen delež tako velik, meni avtor, ni mogoče pojasniti. Dodaja pa, da tudi v tem 

304 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 
primeru ni dosegla tiste svobode, kakršno je imela v mnogocentričnih nehidravličnih 
družbah. Tradicionalna kitajska politika ji je dopuščala več svobode kakor absoluti­
stični režimi drugih hidravličnih kultur (288). Državno nadzorovana zemlja naj bi 
imela tri oblike, i. Zemlja, ki jo je v lastni obliki izkoriščala država. To je »javna« 
zemlja (parki, garnizonska polja itd.), regulirana v ožjem smislu. Obsegala je majhen 
del. Na Kitajskem desetino ali še manjši del obdelovalne zemlje. 2. Državno nadzoro­
vana zemlja. Ta oblika je, meni Wittfogel, najmanj določena. To je kmečka zemlja, 
s katero ne upravljajo uradniki. Ta zemlja tudi ni bila dodeljena (vaškim) skupno­
stim, tudi lastnina obdelovalcev ni bila. Posestnik jo je lahko odtujil. Ce so jo peri­
odično delili, jo je lahko dal v zakup ostalim vaškim prebivalcem, a je ni smel pro­
dati, le včasih je bilo to dovoljeno. 3. Zemlja, ki jo je država dodeljevala za službo, 
za kratek čas, dosmrtno ali dedno. Zemljo so dodeljevali tudi verskim organizacijam 
(templjem, džamijam itd.). Praviloma so jo nadzorovali posvetni uradniki. Zemljo so 
dodeljevali tudi za sinekuro, pokojnino itd. (270). 
Omenil sem, da Wittfogel Japonske ne uvršča med vzhodne despotije. Meni pa, 
da so tak njen značaj često precenjevali, ker je del Azije, njena kultura pa ima skup­
na obeležja s kitajsko in indijsko. Poleg tega so Japonci razvili najrazvitejše nama­
kalno poljedelstvo, kar jih pozna zgodovina. Hidravličnega pa niso razvili zaradi po­
sebnosti vodnih zalog, ki niso terjale velikih sistemov, s katerimi bi upravljala država. 
Številne planine delijo otoke na manjša področja. Tem ustrezajo manjše oblike na­
makalnega poljedelstva in obramba pred poplavami. Japonska je, je zapisal Wittfogel, 
ustvarila nekatere elemente orientalske despotske države. Vladarji so zelo zgodaj 
ustvarili netrdno državno skupnost. Prvi dramatični vrh v smeri orientalske despotije 
je bila Taikva reforma 646. leta. Terjala je enoten postopek pri gradnji nasipov, ko­
panju kanalov, ustvarjanje cestne mreže za cesarsko pošto, periodični popis prebival­
stva in njegovo shranjevanje. Državna tlaka je nadomestila dosedanje lokalne (in 
kvazifevdalne) obveznosti službe itd. Navedene elemente ima Wittfogel za obeležje 
orientalnih despotij. Dodaja pa, da je ta reforma imela zaradi umetnega namakanja 
v mnogo večji meri vzhodni značaj kakor merovinški in karolinški absolutizem. Zma­
gale pa so sredobežne moči, ker ni bilo velikih namakalnih sistemov. Razlik med ja­
ponskim in zahodnim fevdalizmom pa ne smemo prezreti. 
Wittfogel ugotavlja, da je od A. Smitha dalje močno razširjena misel, da je pri­
vatna lastnina in iz nje pridobljen dohodek odločilen element v nastajanju razredov. 
Kljub pomanjkljivostim je bila v družbenih znanostih ta misel v začetku 20. stoletja 
zelo plodna. Tudi danes je bistvena za razumevanje družb, v katerih prevladuje 
močna neodvisna privatna lastnina. Pomembna ostaja tudi za razumevanje nekaterih 
sekundarnih aspektov družb, ki so zasnovane na moči države, a je ni mogoče upora­
biti kot temeljno obeležje (297—298). V teh družbah so ljudje državnega aparata vla­
dajoči razred, ostali, nad katerimi se vlada, tvorijo> drugi glavni razred. Vladani imajo 
negativno (nimajo nikakršnega deleža v poslih državnega aparata) in pozitivno (niso 
sužnji) lastnost. Sužnji v teh deželah niso bili številni. Pridobivali so jih v vojnah, 
uporabljali pa predvsem tam, kjer so jih lahko nadzorovali, na dvoru, v državnih 
delavnicah, rudnikih, kamnolomih. Sužnji v privatni posesti so bili predvsem hišni 
sluge. Sužnje so uporabljali tudi za demonstrativen teror, žrtvovanje bogovom. Witt­
fogel se sklicuje na raziskovalce in ugotavlja, da v splošnem v gospodarstvu hidrav­
ličnih družb niso imeli večjega pomena, čeprav so bili v nekaterih deželah zelo šte­
vilni (Indija, Kitajska, islamske države). Bili so osebno nesvobodni, prepuščeni samo­
volji gospodarjev (313—315). Zdi se, da je avtor vlogo suženjstva podcenil. Pričevanja 
imamo, da so tudi domačini postali sužnji. Zapisal pa je, da je bilo mnogo prikritih 
spopadov med sužnji in njihovimi birokratskimi gospodarji, a najbrž ne samo med 
sužnji in njimi. Omenja tudi suženjsko vojno, ki se je 869 začela v jugovzhodni Mezo­
potamiji in trajala 14 let. Tu je bilo veliko sužnjev, dodaja, v nenavadno velikih pri­
vatnih podjetjih vzhodno od Basre, kjer so pridobivali sol (323). 
Vladajoči razred je bil od vsega začetka razslojen. Odločilen razlog je bil položaj 
v hierarhiji moči. Bogastvo je bilo kdaj pa kdaj pomembno, a je bilo drugotnega po­
mena. Njegovo aktivno jedro so tvorili vladar in njegov dvor, uradniki in ministeriali. 
Dvor so tvorili najvišji uradniki, vladarjev pomočnik, vezir, »ministrski predsednik«. 
Na vladarjevo razpoloženje in postopke je lahko močno vplivala njegova žena, tudi 
priležnice, njegovi in ženini sorodniki. Z uradniki avtor označuje osebe, ki so oprav­
ljale dolžnosti vlade. To so bili civilni in vojaški uradniki. Dobivali so plače ali imeli 
dohodek od zemljišča. Mali ministeriali so pripadali spodnjemu birokratskemu sloju, 
bili so pisarji in sluge. Pisarji so opravljali največji del uradniških poslov v osrednji 
vladi, pokrajinah, okrožjih itd. Sluge so bili vratarji, kurirji (glasniki), nadzorniki za­
porov, v polvojnem stanju policaji. Ta sloj je bil v vseh hidravličnih družbah zelo 
številen. Wittfogel povzema, da je v zadnjem razdobju cesarske Kitajske na vsakega 
višjega uradnika prišlo več kot 40 nižjih uradnikov (301—302). Periferni sloj vladajo­
čega razreda so tvorili posvetni poluradniki. trgovski in davčni agenti oziroma zakup­
niki davkov ter predstavniki vladajoče religije. Prvi so bili privatni podjetniki v tem 

ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 2 305 
smislu, da so uporabljali privatna sredstva in delno zaposlovali lastno osebje, da so 
dosegli svoj cilj. Zato so, meni Wittfogel, pripadali k vladajočemu razredu. Drugi so 
zavzemali podoben položaj oziroma rang (gre le za vladajočo religijo) kot uradniki, 
tudi če jih ni imenovala država (310—311). 
Wittfogel je zapisal, da socialnih nasprotij ni mogoče enačiti ž razrednim bojem. 
Zanj je značilno, da udeleženci tvorijo precejšen in reprezentativen del kake skupine. 
Vključuje množično akcijo, je političen boj, mogoč le znotraj vladajočega razreda. 
Avtor opisuje nasprotja in spopade med omenjenima razredoma in skupinami znotraj 
njiju. Kmetje, najštevilnejše in razslojeno prebivalstvo, so se na različne načine upi­
rali. Primere, ki jih navaja, poznamo tudi iz zgodovine evropske družbe. Uradniki, 
dodaja, ki so podlegli nasprotnikom, so lahko hkrati izgubili čast, lastnino in življenje, 
kar ni značilno za zahodni razvoj. Opozarja na veliko vlogo, ki so jo v zgodovini 
vzhodnih družb imeli evnuhi in tudi osvobojeni sužnji. Zavrača pa mnenje, da je ki­
tajski izpitni sistem omogočal, da so navadni ljudje lahko postali uradniki. Ze v času 
najstarejših dinastij so ljudje uradniška mesta prevzemali po prednikih. V času dina­
stije Han (206 pred našo ero do 220 naše ere) je bilo le 8 % uradnikov iz navadnih 
družin. V mongolskem času (1234—1368) je 85 % uradnikov, za katere se je dalo ugo­
toviti socialno poreklo, izhajalo iz najvišjega sloja, 75 % iz uradniških družin, 11 % je 
pripadalo vladarski hiši, 15 % so bili navadni ljudje. Poznejši cesarji so poskušali na 
različne načine vplivati na zasedbo uradniških mest, a niso uspeli. 
Taki so pogledi K. Wittfogla, vsaj v grobem, na «-vzhodno« družbo. Omenil sem, 
da bo bralec našel v knjigi marsikaj koristnega. Pogrešam pa opis funkcioniranja teh 
družb in dokazilo, da so bile vzhodne države despotske. Wittfoglu najbrž kaže pri­
trditi, da v teh deželah stanovi, mesta, cehi, kjer so bili, niso imeli tiste samostojnosti 
kakor v zahodnih deželah. To pa najbrž še ni dokaz za despotizem. Tudi centraliza­
cija, oblasti sama po sebi še ni despotizem. Wittfogel sodi, da so vzhodna mesta bila 
administrativna in vojaška središča. Nekateri starejši pisci so jih imeli za vojaška. 
V kakšni meri sta ti obeležji veljali za vzhodna mesta, ne morem soditi. Zdi pa se, 
da to ne velja za vsa mesta pred vdorom Evropejcev. Najbrž je na ta mesta mislil 
tudi Wittfogel. Spregledal pa je, da pojem despotizma uveljavlja za »vzhodne« dežele 
tudi za novejši čas. Podobno je ravnal, vsaj kaže tako, tudi pri pojasnjevanju last­
ninske pravice do zemlje. Avtorjevo pojasnjevanje »državno nadzorovane zemlje« je 
nedorečeno in nerazumljivo. V vzhodnih deželah je pred vdorom Evropejcev bila 
kmečka zemlja. V mnogih deželah so bile vaške srenje lastniki zemlje. Tudi fevdalne 
oblike lastnine ne bi izključil. Tudi nekateri zagovorniki azijskega produkcijskega na­
čina menijo, da je na Kitajskem bila težnja k fevdalizaciji družbe, a ni prevladala. 
Drugi pišejo o fevdalizmu v Indiji itd. Tudi Wittfogel je pred desetletji imel kitajsko 
družbo za fevdalno. Wittfogel je v knjigi večkrat zavrnil enolinijski razvoj človeške 
družbe. Takega razvoja ni bilo. Tudi za Evropo ni značilen. Menim pa, da je preura­
njeno pritrjevanje Wittfoglovi razlagi »vzhodnih« družb. Ta lahko velja kot delovna 
hipoteza ob mnogih drugih, ki jih najdemo v literaturi. 
Ludvik Carni 
Osamsto godina Povelje bosanskog bana Kulina 1189—1989. (Posebna izdanja; 
XC, Odjelenje za društvene nauke, 23). Sarajevo : Akademija nauka i umjetnosti Bo­
sne i Hercegovine, 1989. 135 strani. 
V Sarajevu so počastili osemstoto obletnico izstavitve Kulinove listine, ki je tako 
prva do danes ohranjena ćirilska kot prva (jezikovno) srbskohrvaška listina, s poseb­
no publikacijo. Toda kakor je človek prvi hip zadovoljen spričo dejstva, da pomembne 
kulturne obletnice ni zagrnil molk pozabe, je brž, ko odpre knjigo, pravzaprav knji­
žico, še daleč huje razočaran, nezadovoljen: na obletnico je padla senca neznanstve-
nosti, zgodil se je škandal. Nekoč je Ivan Cankar zapisal: »Vse je mogoče na svetu, 
ali to ne sme biti mogoče,« ko je govoril o D'Annunziovem pohlepu po slovenski zem­
lji. In vzklik je na mestu tudi sedaj, le da stvar ni samo v zaničevanju dela sloven­
skega človeka, temveč tudi v zaničevanju znanosti. Dejstvo je, da so ravno Slovenci 
prispevali ključni delež v raziskovanjih Kulinove listine: Franc Miklošič je prvi ob­
javil primerek (1858), ki ga je nato Gregor Cremošnik praktično natanko sto let po­
zneje (1957) prepoznal za izvirnik, Milan Rešetar, ki zaradi svojega slovenskega rodu 
ni nikak Rešetar, kakor mnogokdaj slišimo, temveč Rešetar, pa je na poti od Miklo­
šiča do Cremošnika napravil nadvse pomemben korak, ko je z angažiranjem slovitega 
paleografa Ottenthala ugotovil, kdo je avtor latinskega dela primerka listine v Sankt 
Peterburgu, sedaj Leningradu. Avtorji sarajevske knjižice so raje kot tem tehtnim 
glasovom prisluhnili Josipu Vrani in njegovim koleričnim protičremošnikovskim iz­
padom po tem, ko je Cremošnik utemeljeno zavrnil njegova izvajanja, ki so izšla pod 
naslovom Da li je sačuvan original isprave Kulina bana (Radovi Staroslavenskog in-