3000km v avtobusu Globtoura
Komemorativno potovanje v Ravensbruck od 18. do 23. 4. 1985
Razpisi za obiske koncentra-cijskih tatoorišč. raztresenih ši-rom nekdanjega velikega rajha, so bili le slabo objavljeni. Tako mnogi nekdanji taboriščniki niso niti vedeli, da je organiziran obisk ob 40-letnici osvoboditve teh tovarn smrti in človeškega trpljenja.
Za RavensbrGck se nas je iz Slovanije prijavilo le 39 oseb, od tega le 27 nekdanjih taboriSnic, ostali pa so bili ali njihovi možje, hčera, spremljevalke, sestre, ali pa je šel sin doživet materino trpljenje, ieprav mame ni več. Visoka cena je bila, pa 4e zviSa-na cena bencina ji je dodala ne-kaj tisočakov. Vendar so se odlo-Cile nekdanj« taboriščnice, da si sam« sebi podarijo za 40. letnico miru to dolgo potovanje v nek-danji nekajletni dom groze, trp-l(onja, lakote, smrti. Mnoge obči-ne so našle novce, da so dodale del sredstav k 40.000 dinarjev. Nekatere so pokrile vse stroške. so pa tudi takžne, ki niso dodale tudi dinarja ne. NaSa občina je bila v zlati sradini in vse, ki smo potovale to dolgo pot, se jitn te-po zahvaljujemo.
Jutro je bilo mrafino, ko smo se 18. aprila ob 6. uri, nekateri
tudi uro pred odhodom, zbirali pred poslopjem Univerze na Tr-gu osvoboditve v Ljubljani. Po-zabili smo na nekatere obraze, mnoge pa so se tu tudi prvič vi-dele, saj je imelo taborišče Ra-vensbruck vrsto podružnic, kjer so spravljali ob voljo. človeSko dostojanstvo in življenje tisoče naših slovenskih žena in otrok. Spremenili smo se v 40 letih, se zresnili, vendar taborišče, ki je toliko let strašilo v nespečih no-čoh, danes žjutraj ni bilo straho-ta. Bolj radovednost, kako je tam zdaj, kaj je Se ostalo, kako bom danas dozivela ta severni del Evrope.
Prek Ljubelja z manjšim po-stankom (2 urici smo čakali na zamenjani potni list, ki je ostal doma na kuhinjski mizi), mimo Celovca smo brzeli proti Pragi. Mejne lormalnosti na češko-av-strijski meji so dolgo trajale in Sele zvečer smo bili v Pragi, se hitro osvežili v sobicah v hotelu •Racek«. To je plavajoči hotel na reki Vltavi. Dobra večerja in dra-go pivo, ki ga prodajajo le za ČS krone, sta nas osvežila. Malo smo se kasno zvečer sprehodili ob prazni obali Vltave daleC iz-ven mesta in že smo predremali
tistih nekaj ur, ko smo si na hitro šli pogledat Prago. Videli smo nekaj spomenikov, znamenito uro življenja, Železno uličko, spomenik Janu Husu, od daleč spomenik »češki pomladi« in že smo se peljali naslednjih 600 km proti Dresdnu. Tu naj bi imeli ko-silo, pa smo ga zamudili zaradi predolgih formalnosti na češko-vzhodno nemSki meji. Malo so nas le nahranili v samopostrežni restavraciji in pozno zvečer smo prišli na slavni -Aleksander-platz- v Berlinu in »naš< hotel »Stadt Berlin«. Menda je največji v Berlinu. Gradili pa so ga Ja-ponci. Ima 37 nadstroplj in je bil dobro prenočišče za 3 noči.
Ob 6. uri zjutraj 20. aprila smo se odpravili na 85 km dolgo pot proti Meklenburžkem. kjar leži tudi Ravensbruck. Pokrajina je pusta. Ljudi ogromno. Kar na-prej čakamo, da se peljemo v ko-lonah na zbirališče, kjer bo pro-slava. Vsaka narodnost ima svoj avtobus, svoje vodiče in ne me-šamo se med seboj. Za vsakogar so organizirali drugačen pro-gram. Pričakalo nas je 50.000 prebivalcev dveh sosednih okro-žij. Slavili so osvoboditev kon-centracijskega tabonšča Ra-vonsbruck po 2. beloruski arma-di. Proslava naj bi bila opomm vsem, da se kaj takega ne bi zgo-dilo nikoli več. Bil je to pravza-
prav praznik otrok in mladine, kajti njim naj bi bilo to vtisnjeno v pamet - nikoli več vojne, niko-li več med narodi.
Proslava je bila veličastna, na nekdanjem »apelplatzu« ob raz-burkanem in umazanem jezercu, nad katerim kraljuje visok spo-menik nekdanjim nepokorjenim mučenicam in otrokom. Tu so položili tudi celo vrsto državnih vencev, pred njim so tudi bili tri-je slavnostni govori - namestni-ka predsednika Honeckerja, predsednice Mednarodnega ko-miteja za Ravensbruck in članice sovjetskih veteranov. Otroci so podarili vsakemu udeležencu \z 17 drzav po en nageljček, iz treh driav deiegacij ni bilo. Le-te smo zastopali dostojno tudi mi. Vse nageljčke smo podarile jezeru, ki je sprejelo toliko trupel in solza. Polozile smo jih pred spominsko plošfco taboriščnicam iz Jugosla-vije, ki so tu pokopane (le njihov pepel), pred še vedno ohranjen krematorij, ki hrani v sebi 3 pečt z nosili, ki so porivala trupla tr-pinčenih žena v nenasitno žrelo ognja, ali pa tudi pred spomin-sko ploSčo ob predoru za strelja-nje. Ena sama grozota je tod. Le spominske ploSče ob nekdanjem zidu taborišča opominjajo, da so tu umirale, garale do smrti žen-ske z otroki iz skoraj vse Evrope.
Dopoldne smo si le malo mogli ogledati ostanke taborišča. Po-poldne smo se vrnili - vsi z avto-busom. A smo bili razbčarani, saj se je toliko tega spremenilo, da še celo maketa, ki so jo pri-pravili po nekdanjih spominih, ni več resnična. še manj pa razlaga vodičev, ki so dobro naučeni, kaj je kje bilo. A naše nekdanje ta-boriščnice so to vedele drugače, ker so tod živele, trpele in jokale za umorjeno, do smrti strpinče-no materjo, sestro, prijateljico, sosedo, tovarišico.
Pot nazaj v Berlin je bila muč-na, premirna, saj se je vsak uba-dal s svojimi spomini, s svojimi bolečinami. Zato nam je mir v hotelu dobro del in naslednji dan nas je razvedril, saj je bil namenjen turističnemu delu po-tovanja. Ogledali smo si Berlin. Velik je - dve tretjini onstran, ena tretjina tu na vzhodni strani. Videli smo mnoge zgodovinske spomenike Aleksanderplatz, uli-co Unter den Linden, pa Bran-denburška vrata, nekdanja mini-strstva hitlerjevske vlade, pa tudi kup zemlje, kjer je bil nekdanji prosiuli bunker. Popoldne smo obiskali Potsdam. Daleč se je treba peljati naokrog, da smo prišli tja, čeprav je bil le dva km oddaljen od naših ogledov. Vide-li smo, kje so se veliki trije ( + 1) pogajali, kako bodo razkosali poraieno Nemčijo, videli velik del krasno ohranjenih dvorcev in njihove opreme, pa tudi parke, ki jih je ogromno. Le škoda, da tudi
na severu ni bilo bolj toplo, da bi bilo že vse v cvetju. Potem bi bilo še lepše. Ob sprehodih sko-zi kraje, kjer je bilo pravo življe-nje pred 100 in nekaj manj leti, smo pozabill na včerajšnje do-življanje.
Želeli smo si le še domov. Zla-ta domovina, ki je tako svobod-na, tako vesela, tako brez vrst, ieprav tožimo nad visokiml ce-nami in nizkimi dohodki Vsako-gar, ki mu je tu in zdaj tako hu-do, bi morali poslati za kak me-sec v normalno živijenje v Vzhodno Nemčijo, pa i>\ nikoli več ne godrnjal. Celo za slado-led stoje Ijudje v dolgih kačah -mirno, disciplinirano.
Tudi vračanje prek vzhodno nemške meje pri Hofu ni bilo pri-jetno. Čakali smo in zopet zamu-dili na večerjo ter spanje v Nurn-bergu. Jutranji avtobusni ogled Nurnberga nam je dal bledo sli-ko, kako lepo je to zgodovinsko mesto. Videli smo tudl od zunaj sodne palače, kjer so bill veliki procesi proti vojnim zločincem in že smo se peljali proti Munchnu. Tu smo kosili v biižini kolodvora in končno okrog pol-noči dotrpeli 700 km zadnjega dne.
Tolikanj smo bili utrujeni, da smo si komajda rekli hvala, nar svidenje in že smo se porazgubi-li vsak v svoj dom, da bi laže premislili, kaj smo videli in da bi z drugimi vred sklenili: Nikoli več vojne!
I. M.