Z orožjem v roki in v rezervi — na Amonite! Do sedaj smo govorili o vzrokih, zakaj je učiteljstvo prišlo v konflikt in končno do boja s klerikalizmom. Preden odbijemo napade s te strani, moramo v pojasnilo pogledati globoko v dušo delovanja te stranke. Znano je, da moramo učitelji dobro poznati individualnost svojih otrok, ako hočemo poučevati uspešno. »Vsaka glava ima svojo pamet«, pravi pregovor. Vsak otrok ima drugačno dušno zmožnost in nrav, s čimer se mora učitelj baviti pri pouku in odgoji. Nekateri so razposajeni, nagajivi, nemarni, leni, moralno popačeni, hudobni in nagnjeni k raznim slabostim, drugi so pa mitni, ubogljivi, pridni, lepega vedenja, nedolžnega srca in ukaželjni. Gledati moramo, da prve privedemo na pravo pot s pravimi in premišljenimi odgojnimi pripomočki in taktnim postopanjem ter da druge obvarujemo okuženosti prvih. To delo je za vsakega vestnega učitelja silno težavno, ker se otroška individualnost vedno menjava, otrok imamo pa po naŠih šolah odveč, kar pravo odgojo silno otežuje. Vesten učitelj se nehote s časom privadi otroške individualnosti tako, da na mah spozna njene slabosti in vrline, da se takoj posluži pravih odgojnih pripomočkov. Ob kratkem rečeno: učitelji smo navajeni gledati globoko v otroško dušo in nrav, zato tudi prav dobro poznamo individualnost svojega naroda, s katerim vedno občujemo. In takisto z drugega stališča sodimo individualnost političnega boja, ki ga sedaj bijemo med seboj. Povedali smo že, da hrepeni klerikalizem po nadvladi nad narodi, a to delo ni lahko, ker se mu v novejšem času postavljajo po robu nasprotne struje, pri nas liberalizem in socijalni demokratizem. Vsaka teh strank stremi doseči svoj ideal, zato se bije boj, žal, da večkrat nepošten boj. Očitajo drug drugemu grde reči, lažejo pri tem tako, da se vse kadi, obrekujejo, jemljejo drug drugemu čast in poštenje, da pride večkrat do tožbe in obsodbe; slepe javno mnenje, hvalijo in se bahajo s tem, kar je graje vredno i. t. d. Namenili smo se, da povemo resnico v obraz klerikalizmu, svojemu smrtnemu sovražniku, ker nas je ta obudil in nas pozval naravnost na boj! Bojevniki klerikalizma so v pretežni večini duhovniki. Bili naj bi oznanjevalci Kristusovega nauka, oznanjevalci miru in ljubezni, ki tvorijo takoimenovano učečo cerkev. Za seboj so ti ljudje potegnili na politično polje veliko našega krščanski veri vdanega, vernega in pobožnega Ijudstva. To jim ni bilo težko storiti, ker imajo v rokah propovednico ter vsako nedeljo in praznik polne cerkve ljudstva. To Ijudstvo je v večini nerazsodno v političnih zadevah. Zakaj ako hoče kdo vse politične spletkarije vedeti in poznati, mora mnogo let čitati razne politične liste, tnora slišati več zvonov, primerjati to in ono, pri tem pa misliti, preden pride do jedra resnice, do namena političnega boja. Naše ljudstvo pa bere malo, ker se mora boriti za obstanek. Nima zato dovolj časa, večkrat pa tudi veselja ne. Ogromna večina našega preprostega ljuustva bere samo »Rodoljuba« ali »Domoljuba«, le malo jih je, ki bero naše dnevnike in tednike. Mnogo jih je, ki znajo sicer čitati, pa ne čitajo nič ; mnogo je pa tudi takih, ki bi radi čitali, pa tega ne znajo, ker niso hodili v šolo. Vemo iz lastne izkušnje, kako je sicer naše ljudstvo ukaželjno, a časnikov ne mara naročevati. Zdi se mu škoda denarja v ta namen. Kdaj pridemo do tega, kakor je to običajno na Angleškem, Francoskem, pa tudi na Nemškem in v Zedinjenih državah, da bi kmet takorekoč oral s časnikom v roki? Do tedaj bo še mnogo Save izteklo v morje. Naše ljudstvo je preveč pohlevno in pobožno; in v tej prepfosti pobožnosti je nerazsodno za višje duševne politične spletkarije. Verjame zlasti to, kar sliši v cerkvah. Vajeno je na sv. kraju slišati božjo resnico, zato misli, da je vse to res, kar se oznanja s propovednice tudi v posvetnih zadevah. Duhovnikom, ki razpravljajo po cerkvah politične zadeve, verjame naše ljudstvo vse, ker je vajeno, da tukaj posluša božjo resnico, ker duhovnike spoštuje kot oznanjevalce božje besede in dušne pastirje, ker se jih boji, meneč, da mu lahko škoduje, ako jih slepo ne sluša in se ne pokori njih ukazom. Ne čudimo se torej, da so imele zadnje volitve take uspehe, ker so po naših cerkvah brali pastirska pisma s poukom, kako morajo voliti, ter so ljudem na tem kraju razlagali, da naredi vsakdo smrten greh, kdor voli brezverca — liberalca. Ako je to delovanje po naših cerkvah dovoljeno ali ne, zato nam ni nič mar, ker o tem ne bomo dajali mi odgovora, ampak duhovščina, ki rabi posvečene kraje za boj v dosego posvetnih namenov ; pribiti hočemo le to, kako nespametno, smešno in neumno je, ko se klerikalizem baha dannadan s svojim zvesto vdanim ljudstvom, ki bo govorilo pri prihodnjih volitvah o naši usodi. Nehote nam prihaja na misel izjava nekega posluŠalca teh agitatoričnih propovedi po naših cerkvah pred volitvami. Dejal je: »Klerikalci nam naj dado pred volitvami samo eno nedeljo na razpolaganje propovednice v cerkvah, da Ijudstvu odkrito povemo namero klerikalizma, in prepričani smo, da ne bo nikdar več tako glasovalo pri volitvah.« Prepričani smo, da bi se to tudi zgodilo tako. Naše ljudstvo se boji pekla, to ve klerikalizem prav dobro, zato so pa žugali z večnim pogubljenjem vsakomur, kdor glasuje z brezverci. Vprašanje nastane sedaj, ali smo res brezverci tisti, ki se upiramo klerikalni nadvladi. Klerikalizem pita vse tiste, ki se slepo ne pokoravamo njegovi politiki, z brezvernimi liberalci. Koliko je resnice na tem? Pri nas ne vlada takoimenovani židovski liberalizem, ki je veri in njenim naukom naravnost nasprotem. S takim liberalizmom nimamo opravka. Priznavamo resnice katoliške cerkve in tudi po možnosti živimo tako. Celo usposobljeni smo, da poučujemo verouk, ako je sila in potreba. Pa tudi naši takoimenovani liberalni listi niso iz principa katoliški veri nasprotni, čeprav tupatam v boju s klerikalizmom prav hudo udarijo po tej ali oni verski resnici. To moramck pripisovati boju s klerikalizmom, ki naravnost izziva hude in izdatne odgovore. Pa ne čudimo se, da store to liberalni listi, saj celo klerikalni listi bijejo verskim resnicam naravnost v obraz, čeprav jih pišejo veščaki te vere. Ako se upiramo klerikalni nadvladi, se opiramo na nauke Kristusu samega. Saj je učil; »Ptice pod nebom imajo svoja gnezda, lisice jame za svoja bivališča, le Sin človekov nima prostora, kam nasloniti svoje glave.« Siromak je bil od rojstva do srnrti, čeprav bi bil lahko kot Bog bogat ter živel v razkošnosti. Samo ponižnost, ljubezen, usmiljenost in radodarnost vidimo v njegovem življenju. Ako naši klerikalci kot Kristusovi namestniki oznanjajo njegove nauke ter priporočajo, da naj živimo po njih, zakaj jih pa oni ne posnemajo in ne žive po njih? Ni zadosti, da imajo posvetnega blaga za potrebo in preko nje dovolj, imeti hočejo ves svet v svoji nadoblasti, kraljevati hočejo vesoljnemu svetu tudi v posvetnih zadevah, imeti hočejo prvo in zadnjo besedo v politiki, v posvetnem gospodarstvu, v zbornicah, v posameznih društvih, nad narodnim blagom in sploh povsod, tudi nad šolo in učiteljstvom. In to se nič ne ujema s Kristusovimi besedami: »Jaz nisem kralj tega sveta. Moje kraljevstvo ni od tega sveta.« Ako pobijamo nadvlado klerikaliztna, se opiramo na Kristusove nauke in delamo prav, klerikalizem pa ne. Mi smo na pravem potu, on pa ne, ker je zabredel v posvetno vojno, ki jo imenuje vojno zoper brezverce, a to le z namenom, da bi slepil Ijudstvo in na ta način prišel do zaželenega smotra. Poslužuje se pri tem laži, obrekovanja v besedi in tisku, kar bije svetim resnicam naravnost vobraz. Smelo trdimo, da je klerikalizem bolj brezverski kakor lib er alizem, kar bomo tudi pozneje dokazali. Ako bi bili klerikalci kot pravi učitelji sv. vere samo sotrudniki v posvetnih zadevah brez one iluzije, da mora ravno njih beseda vedno veljati, bi ne bilo tega boja, in vera bi s tem veliko pridobila in imela povsod ve č ugleda in spoštovanja. To večno poželjenje po posvetnem blagu in to pehanje za nadvlado škoduje jako veliko, ker se ljudstvo s tem pohujšuje, in na dan prihaja — verski indiferentizem. Ljudje pravijo navadno: »Če bi duhovniki verjeli na pekel, ne bi delali tako. Njih bog je trebuh, ker se vedno poganjajo le za denar, dobiček in komando.« Ako se torej bojujemo zoper klerikalno nadvlado, de lamo dobro delo, čeprav nas klerikalizem imenuje brezverce. Pravijo: Pravi katoličan mora vedeti glavne verske resnice ter tudi živeti po njih. Ako to zahtevajo od nas, smemo toliko boj to zahtevati od tistih ljudi, ki ljudstvu oznanjajo vero, da po nji žive, se po nji ravnajo in po teh naukih uravnajo vse svoje delovanje in nehanje. Učitelje opazuje v šoli dannadan na stotine nedolžnih oči in src in z njimi vred vsa šolska okolica, zato smo primorani, da živimo moralno, vestno delujemo, da ne pohujšujemo s svojim vedenjem v šoli in zunaj nje šolske mladine. da ne dajemo povoda javnosti, da nas kritikuje, kar bi nam vzelo ugled in spoštovanje. Kakor opazujejo nas otroci in odrasli ljudje, tako opazujejo ti našo duhovščino, ki ima skrb za dušni blagor ljudstva. Imamo nekaj duhovnikov, ki so v resnici vsega spoštovanja vredni, ki jih ljudstvo tudi visoko spoštuje. ker zgledno in moralno žive, se ravnajo po veri ter ne dajejo povoda uničevalni javni slabi kritiki. S takim duhovnikom se da govoriti pametna beseda, ker obsoja naravnost uničevalno ravnanje klerikalne politike, a pomagati si ne more prav nič, ker se mora uklanjati teroriznu in pritisku od zgoraj, boječ se za svoj kruh in obstanek. Od takih duhovnikov smo se naučili in tudi iz njih ust zvedeli marsikaj, kar povemo o priliki klerikalizmu v obraz. Zal, da je takih duhovnikov le malo. Pretežna večina je vzgojena v duhu klerikalizma, ki je začel poganjati ob nastopu knezonadškofa Missie. To duhovščino imenujemo navadno mlado duhovščino. Ta je, naravnost in resnično povedano, fanatična, bojevita, neumorno delavna za klerikalni ideal, rabi cerkev po izreku Kristusa za brlog razbojnikov, se peha dannadan za posvetno gospodarstvo in ljudsko nadvlado in pri tem zanemarja svoje stanovske dolžnosti. Več izmed nje živi nemoraino v veliko pohujšanje naroda in oskrunja s tem verske nauke. Vprašanje nastane, ali je prav in pravično, obsojati vse duhovnike, dobre in slabe, ker razumevamo pod klerikalizmom vse duhovnike sploh in s temi tudi tiste, ki so klerikalni politiki vdani pristaši. Nekateri celo trdijo, da se ne more pravzaprav ločiti klerikalizma od vere in učeče cerkve. To bi bilo slabo, ako ne bi mogli ločiti plevela od zrna in osata od koristne rastline. Po naših cerkvah uče, da morajo verni spoštovati duhovnike kot Kristusove namestnike. Kdor jih ne sluša, kdor jih zaničuje, obrekuje, in jim ni slepo pokoren tudi v posvetnih zadevah, ta zaničuje cerkev in jo preganja. Preden stopimo do sklepa in definicije o tero, naj navedemo samo en zgled. Priliko smo imeli, da smo slišali duhovnika, ki se je zagovarjal pred svojimi župljani, ker je prišel z njimi v strahovito nasprotje. Zaradi njegovega netaktnega postopanja, zlasti zaradi zmerjanja po končani propovedi z lece in zaradi slabih informacij potom tercijalk so ga sovražili vsi župljani, še celo s cerkovnikom sta bila navzkriž. Edini učitelj se ni vtikal v to. Bil je v tej zadevi nad strankami. Zato mu je duhovnik razložil vso zadevo od kraja do konca. Podrobnosti tega nesoglasja nimajo za javnost nobene veljave. Krivda je bila na strani župljanov, ki so dali povod, da ni mogel njih dušni pastir vsega zamolčati; krive so bile tercijalke, ki so hodile župniku trobit na uho vse verjetne in neverjetne reči in končno je bil kriv tudi župnik sam, ker ni znal s taktnim postopanjem, z ljubeznijo in mirnostjo pomiriti razburjenih duhov. Prosil je za novo župnijo, pa je ni dobil. Ostalo mu ni druzega, kakor da se pomiri z župljani. Napravil je samo o tej zadevi tri četrt ure dolgo propoved, ki jo naj navedemo samo v glavnih potezah. »Predragi bratje in sestre v Kristusul Več let sem že pri vas; učil sem vas marljivo in skrbel za vaš dušni blagor, pa za vse to sem žel samo sovraštvo, prepir in nehvaležnost Kristus je govoril prav, ko je že naprej povedal, da bomo njegovi namestniki preganjani do konca sveta. Tako ne sme iti več naprej, vi ne smete več svojega dušnega pastirja preganjati, ga obrekovati, mu delati žalost, mu nagajati z vpitjem ponoči ter delati ravno nasprotno, kakor vas uči. Povedati vam moram, da tistega kdor preganja božje maziljence, zadene že na tem svetu večkrat kazen božja. (Navedel je razne zglede iz sv. pisma.) Kdor se upira duhovščini, ta se upira sv. cerkvi, ta se upira Kristusu samemu. Duhovniki tvorimo učečo nezmotljivo sv. cerkev, ki ji morajo biti verniki pokorui in vdani; ubogati jo morajo v dušnih in telesnih zadevah, da ne zabredejo v pregrehe in večno pogubljenje. Res je, da smo mi tudi navadni ljudje, slabostim podvrženi, grešimo lahko kakor vsak drug človek, a morajo verniki o tem molčati, ker zaslužimo kot Kristusovi namestniki večje spoštovanje, večji ugled kot navadni ljudje. O naših slabostih ne sme nihče javno govoriti, ker bomo mi sami dajali pred Bogom odgovor za svoje delovanje.« — To so glavne rnisli te propovedi. Pomagano je bilo za nekaj časa, dokler niso ljudje pozabili teh besed. Ker se je pa njih dušni pastir ravnal po starem, se je vrnil prejšnji prepir in prejšnje sovraštvo. Župnik se je moral umakniti. Dobil je silno težko župnijo nekje v gorah, kjer je bil še bolj nezadovoljen; prehladil se je, obolel ter po dolgi, hudi bolezni umrl. Bog mu daj dobrol Trpel je veliko, a največ po lastni krivdi. (Dalje.)